«MANJAR DE LOS PEREGRINOS En el ano 1937 varios exploradores rusos lograron pasar algunos incses en las proximades inmediatas del Polo Nortc, en cl reino del “hielo eterno”, o como snele decirse, en el reino de la “muerte eterna Hasta entonccs cundia la creencia de que en el clima glacial del Polo realmente hay muerte eterna, que no hay planta que pueda crccer alli. Grande fue, empero la sorpresa de los exploradores al encontrar en cl misnio Polo una flor . . . ;Que flor? Aca y acu-Ihi debajo de la nicve eterna brota una especie de alga diminuta, del tamano de la cabeza de un alfiler, de color azul. Quisieron deseubrir la raiz de esa ‘ flor’’, y entonccs tuvieron una sorpresa aün mavor- fueron cavando siguiendo el ta-llo, llegaron en la nieve a nueve metros de profundidad, y todavia no dieron con el final de la raiz. Pobre y miserable alga, ;que ejemplo alentador, edificante, nos das tu a no-sotros! Por todas partes te rodean el hielo y la muerte, y tu no tc asustas, nc retrocedes. Vas taladrando el suelo, tc lanzas de la profundidad, del reino de la obscuridad v de la muerte, hacia afuera, hacia arriba, hacia el rayo de sol. No te desalientas en el trabaio, y, sin embargo por todas partes te circuye la rigidez de la muerte! Y llcga un momento en que sales real' mente de la cärcel de hielo. Dios sabe de cuatnos metros de grueso, y tc en-cuentras con la luz, cl sol, la vida! /7'Jn hemos de huscar nosotros con la mišma confianza — aun en medio del reino de la muerte — el rayo de sol de Naslovna stran: Ne lKizabi, (lit za temi temnimi oblaki zvesto in svetlo božje prav sonce sije na vse, ki Ilona ljubijo. la vida eterna, a Jesits Sacramentado1 Si cl enemigo torna prisionero al rey de un pais, ya ticne en su mano como en rchen todo cl reino. Dcspues de la santa comuniön tenemos nosotros cauz tivo en nuestro corazön a Jesucristo: El es el rehen de nuestra dichosa resurrec' ciön y de nuestra vida eterna. ’"jO sacrum convivium!”, exclama con justo titulo la Iglesia .. ; Oh, sagrado banquete!, con que recibimos a Gristo en que cclcbramos la memoria de su pa' sion y nuestra alma se lična de grada y recibimos la prenda de la gloria futura.’ Por ccnsiguiente, si antes de morir puedo recibir el Santisimo Sacramento, el lecho de muerte no šeni para nzi sino un campo de aviacion en miniatura: su' bo al aparato, me despego de la tie' rra . . ., me lanco . . . hacia las alturas, hacia las orillas eternas. Asi pues, la Santisima Eucaristia sera realmente paz en la guerra, vietoria en la lucha, ayuda en la necesidad, vida en la muerte. Cuando Dante, en la “Divina Cc' media", ha pasado ya por cl infierno, cl purgatorio y el cielo, se dirige, al final dc su jornada, con el alma conmovida, a la Virgcn Madre y le suplicia quc le de su bendieiön para cl ultimo camino, a el, peregrino envejecide, cansado, que tanto ha sufrido. El poeta, cansado en la lucha de la vida, suplica a la Virgen quc le ayude a ganar la ultima vietoria, que lc con' duzca a časa, al reino eterno de Dios; nosotros, empero, al adorar la Santisima Eucaristia, al recibirla en nuestras almas, recibimos del mismo Hijo de la Virgen bendita las fuerzas para la guerra, para la lucha, para la perseverancia, para la ultima vietoria. Msgr. T. Toth „Mriva srca govorijo, ne pozabite nas nikdar..." IVAN KOROŠEC 18,53. Kazalec na veliki električni uri je preskočil na novo minuto. Brneči zvo-nec je pognal zakasnele potnike-usluž-bence, ki jih bruha velemesto pod večer. Njegovo brnenje se gluši v žvižgu loko-motiv. Pod mogočnimi kupolami ogrorn-nega postajnega poslopja je kakor v raz-ritem mravljišču. Anden 1, Via Quilmes. Zaklopke 2 naznačenimi postajami v velikem črnem okvirju so se obrnile. Pod železnimi oboki se je utrgal žvižg in vlak se je 2gubil med progami. V Buenos Airesu se prižigajo luči. Kakor v žarečem demonu bežim preko cest in avenid. Njegov pošastni ostri Pisk sika na ulice, ki se prebujajo za noč. ,,Avellaneda, Wilde, Bemal, Quil-mes,“ štejem postaje kakor vsak dan in na njih se gnetejo ljudje — izstopajo in vstopajo, z obrazi, kakor včeraj — kakor vsak dan, že leto — ne, tri — menda že več. Zdi se mi, da nihče ne manjka in, če bi manjkal, bi ga pogrešil. Vse je tako znano, tako domače: ljudje, ceste, poslopja, postaje in njih imena. Celo sprevodnik je podoben Kukovčevemu Vinku. Da, čisto on je; čimbolj ga opazujem, tembolj mu je podoben. Toda vendar, kadar pa se srečava s tem sprevodnikom, takrat pa se mi zazdi vse tako tuje: kakor, da bi včeraj padel med te ljudi. Ne, saj ni Vinko. Sprevodnikov obraz je uraden, oči so kalne, včasih rdeče, neprespane. Vinko pa je bil vedno nasmejan in v njegovih očeh je bil ogenj. Še celo takrat, tisti večer, ko je odhajal z žico zvezan v zapestju, se mi je zasmejal in v njegovih očeh se je zaiskrilo . . . Slovensko skupnost ,je dne 20. maja zadela težka izguba. Unui je, zadet od kapi, naš glavni urednik, univ. profesor PRELAT I)R. ALOJZIJ ODAR Njegovo ti med gorami ni hotelo biti konca. Podljubelj, Borovlje, Kosentavre, Drava, Vetrinjsko polje. — Tam med žitnim klasjem se je ustavila pot brezdomcev — zadnja postaja, poslednje upanje razočaranih src. Ne - prva postaja križevega pota. Kar sc je zgodilo pozneje se je pač moralo zgoditi, po večnih zakonih židovskega talmuda. Palmanova — poslednja intriga albi-jonskih mešetarjev nad prodanimi. Prijetno kakor balzam je blažilo ime obljubljenega mesta tam za Sočo. Preskrbljeno bo za vojaštvo in civile. Tam izza Soče se bodo potem vzdignili in udarili — ne lačni Lahi — slovenski bataljoni se bodo razlili preko Trsta, Gorice, Vipavske doline in Krasa. Slovenska protikomunistična vojska bo spet ponesla neomadeževano zastavo nad belo Ljubljano . . . Palmanova — je gorelo v očeh: Palmanova so z zaupanjem ponavljali med šotori kakor litanije ob prošnjih procesijah. Vse bi bilo najraje že tam. Vsi so bili nestrpni kakor otroci, ki so jim obljubili božjo J30t. „Imaš kaj novic?" me je prestregel Vinko ob potoku pred samostanom. „Pravijo, da jutri odide policija, za njo pa tehnični oddelek." „Da, toda nihče izmed civilov ne sme Z njimi!" „Hm, čudna zadeva. No ja, če bodo prišli za nami. .." „. . . Jaz svojih ne pustim, posebno Zinke ne!" je bil odločen Vinko. „Dolgo me jc čakala in ko sva se našla, sem jo odtrgal od doma. Oče mi jo je zaupal, ko jc odhajala in dal sem mu besedo, da jo bom čuval kakor lastno se-stro, sedaj pa naj bi jo pustil tem pi-škotarjem ? V Palmanovo ali Ljubljano, ali šla bova skupaj." Ugajala mi je njegova viteška odločnost. Dekleta je čuval kakor dragocen zaklad, ko bo nekoč njegov, ves njegov, sedaj pa mu je le zaupan . . . Zinka mu je bila vse. V njej je gledal vso svojo prihodnjost, ob njej je pozabljal težo preteklih let. Bila mu je izpolnjeno hrepenenje iz temnih gorjanskih dni. Ljubil jo je, kakor sveto zemljo onstran Karavank, za katero ni štel rane. Srce bi ji odprl, če bi bilo v njem dovolj moči zanjo, da bi zdrobila rdeče kladivo. Govorica je postala povelje. Vojaštvo potuje ločeno od civilov. — Vojaki so ga sprejeli molče, čeprav jim je bilo to povelje težje kot kdajkoli v minulih letih. Ni jim bila vseeno usoda njih, ki so jim bili edino upanje v teh križevih dneh. Vinko je stisnil zobe, da je pregrizel besedo upora — bil je vojak. No, popoldne se je ostro povelje omililo: Z vojaki smejo tudi njihove žene in otroci. V eni sapi je Vinko padel predme. „Si čul, žene in otroci vojakov potujejo z nami!" „No in — ?“ sem ga debelo pogledal-„Saj ti nimaš ne enega ne drugega." „Oženil se bom!" je udaril. „I, saj vem, da si neučakan, da bi pa mislil na „ohcet" pod temi šotori, p* spet ne." „Karkoli, Zinka bo šla z menoj!" 3S8 *',a.i iii-M vf neg« s|H>mina — travnik padlih domobrancev pri IMibevku na Koroškem Čr Naslednji dan je vojaški kurat poročil mladi par v vetrinjski cerkvi. O . ;rna mora s tisoči nesrečnih vpra* sani je pritiskala, kakor dušljiva sopara prodane v nabitem živinskem vagonu. lam oh vratih je sedel Kokovčev Vinko 'n njegova mlada žena mu |e slonela v naročju. V medli svetlobi, ki je padala kozi majhne zamrežene line, sem videl, a le imela oči zaprte. Tudi Vinkove t? nilc ugasle. Včasih se je premaknil vlst0 nalahno in vzdihnil kakor mati, ko 'le nad spečim otrokom. . '.'Najino poročno jsotovanje,“ se mu e «vilo iz suhega grla in njegova žejna pSt,t so se ustavila na zlatih kodrih. ^em je bilo zopet vse vse tiho kakor v _ ^ u. Le včasih se je utrgala bolečina, -adavljena v grlu, da se je njen vzdih pomešal z mrtvaško pesmijo sklopotajo-čih koles, ki so vozila prodano mladost skozi pomlad . . . O „Če ga ne snameš, ti odbijem prst,“ je zaklel rdeči komisar, ki je trgal tesni Vinkov poročni prstan z okrvavljenega prsta. Potem je šel k drugemu, tretjemu, tisoče je okradel; saj se je že utrudil, fantov pa kar ni hotelo biti konca. Vse premajhna je bila ta peščena arena sredi teharskih borštov. Zakaj niso opletli žice na njegovih mejah? Pod noč pa se je spet prikazal rdeči proletarec. Nekaj je iskal kot kragulj. Nato pa je zapičil svoje nabrekle oči v Vinka m se razkoračil pred njim. Molče je ta snel krvavi prstan, ga poljubil in mu ga dal. Krvava strast se je zabliskala v komisarjevih očeh. Vinko pa je jokal. K TEBI SO ŠLI krotko m vdano pred mano s poslednjimi vzdihi, solzami vsi, \i so zdaj tihi, tihi v blagoslovljeni jami. Tudi jaz po njihovi poti s\oz čas romam nasproti Tebi — Sodniku. Vkljub svojim dolgem in dušni bedi upam in vem : Po prošnji besed Matere Tvoje grem k Tebi — Plačniku za žulje in boje . . . KONČANA JE VOJNA! Tljeno gorje krvavo z rubinastim sojem v srcu mojem se svita. Čutila pokojna žare Jjot umita, oblita z božjo slavo ... T[i moja zmaga! Tvoja je, Tvoja, ‘Zmagalec zmagalcev! Ti si me vrnil iz boja do njenega praga skoz. črni obroč napadalcev! Bogdan Budnik Potem pa so tulili kamijoni vsak večer dolgo v noč, kot hi hoteli uvoziti vse boršte. In, ko jc sedmič utonilo krvavo sonce Za temnimi smrekami in je zabrnelo tam pod klancem, je stal tudi Vinko med onimi tam oh žici. Bos, golorok m krvavi lasje so se mu lepili na raztepenem obrazu. V zapestje pa se je zajedala žica, da so mu modriie roke. Prsi so se mu dvigale, kot hi hotel odvreči vso težo svinčene noči in suha žejna usta so se Zganila: „Zinko pozdravi — in reci — da jo — objemam — še vedno. " Preko suhih usten mu je šel nasmeh, kakor da bi bile izgovorjene besedice resnica. Z zobmi pa je strl bolečino, da ni kriknila v glu-ho noč brez odmeva. Žica v zapestju se je še globlje zajedla. Potem so jih naložili na kamijone kakor posekana debla, da je bila skladovnica polna do vrha. In ko je za Pohorjem vstajala luna, so kamijoni ugasnil* v noč . . . Ko sem naslednje jutro za zamazanim* stekli barake iskal Zinko, so mi zašepetala dekleta: „Je ni, sinoči so jo odpeljali' z drugimi vred.“ Usedel sem se na ostri gramoz in glava mi je klonila kakor osramočenemu* „O Bog, kako čudovita, nerazumljiva so tvoja pota „Kamorkoli, Zinka ho šla z menoj" mi je šepetal Vinko iz temnih borštov Ne, ta dva ni ločil nihče. a Vlak drvi v noč. Avellaneda, Wilde, Bernai, Quil 1 mes , štejem postaje in na njih srečujem spomine, neugasle in svete, zavite v molitev, kot bi se vozili na Brezje | Kdo ljubi močneje kot tisti, ki P umiral in umrl, da bo domovina živela- j Vlak drvi v noč. Kolesa šklopečej0 j med pragovi in iz njih pesmi vstajal1' spomini, iz teme rastejo obrazi, ki se**1 jih spremljal do groba. Niko, Ivan, Filip, Tone, Francelj’ ! Marjan, Polde, Metod ... in še in & kdo jih bo preštel? ! Če bi se vozil tako tisoč let, pa bi J**1 našel tristokrat tisoč! Ne, teh fantov ne bom pozabil nikoli . . .! 40t' JUNIJ Tetovo, zapovedan praznik. Veliki četrtek je praznik postavitve presv. Rešnjega Telesa. Ker pa spomin na Gospodovo trpljenje nedo-pušča veselega praznovanje tega dogodka, praznujemo danes to skrivnost. ,,Angelska je, glejte, hrana potnikom v popotnjo dana, kruh resničen za kristjana.“ Dajmo hvalo Jezusu za to skrivnost, za ta zakrament ljubezni. Sv. Bonifacij, škof in mučenec. Po rodu jz Anglije Bil je velik apostol in organizator Nemčije. Prvi misijonski poizkus mu ni uspel. Šel je v Rim, dobil od papeža pooblastila, se vrnil v Nemčijo in v treh letih izvršil ogromno misijonsko delo. Bil je posvečen v škofa in nadaljeval misijonsko delo. Ko je postal nadškof, je organiizral Cerkev v Nemčiji Postavil je meje škofijam, imenoval za škofe vredne duhovnike in poživil sveto življenje med klerom in ljudstvom. Sklical je dve veliki sinodi in ustanovil samostan v Fuldi, ki je postal versko središče Nemčije v srednjem veku. Ko je h koncu svojega življenja spet misijonaril. ga je blizu Bochuma ubila drhal poganov 5. junija 756. Pokopan je v Fuldi. — Danes je Prvi petek. ”• ^v. Norbert, škof in spoznavalec. V mladosti je živel precej posvetno. Popolnoma se je pa spreobrnil leta 1115, k0 ga je jahajočega na konju ujela nevihta in ga je konj prekrasen zaradi bliska vrgel na tla. Norbert je slišal glas, ki ga je svaki zaradi njegovega grešnega življenja. Fstanovi] je premostratenze. Imenovan je bil za magdeburškega nadškofa Bos je prišel v Magdeburg in v stolnico. Ko je šel v nadškofijsko palačo, je bil tako revno oblečen, da mu vratar ni dovolil vstopiti. Vmrl je sv. Norbert 6. junija leta 1134. Upodabljajo ga z monštranco v roki. 7. 2. pobili kostna nedelja. Ves dan nas spremlja veličastna misel na presv. Rešnje Telo. V berilu nas opominja sv. Janez k ljubezni do bližnjega. ,,Np ljubimo z besedo in jezikom, ampak v dejanju in resnici.“ 14. Sv. apostol Barnaba. Rojen na Cipru. Spreobrnil se je malo po Kristusovi smrti in je bil član prve jeruzalemske krščanske skupnosti. Branil je sv. Pavla, ko kristjani še niso premagali popolnega nezaupanja, ki so ga imeli do bivšega preganjalca vere. S sv. Pavlom je šel tudi na prvo misijonsko pot in se z njim udeležil jeruzalemskega cerkvenega zbora. Pred rimskim misijonskim potovanjem se je Barnaba ločil od Pavla in šel z Markom na Ciper. 12. Praznik presv. Srca Jezusovega. Predmet presv Srca Jezusovega je brezmejna ljubezen, ki jo Bog-člo-vek hrani v svojem srcu do vseh nas, ki se kaže na poseben način v njegovem trpljenju in v sv. Evharistiji. Ljubezen, trpljenje in srce Jezusovo so glavne misli tega praznika. 13. Sv. Anton Padovanski, spoznavalec in učitelj. Je eden najpopularnejših svetnikov. K njemu se zatekamo v najhujših težavah. Rojen je bil v Lisboni 1195. Vstopil je v fran. čiškanski red. Ukrcal se je za Afriko, pa se je ustavil na Siciliji. V' Italiji se je posvetil pridiganju. Imel je nenavaden uspeh. Umrl je 13. junija 1231 in je pokopan v Padovi. Pij XII. ga je imenoval leta 1946 za cerkvenega učitelja. 14. 3. pobinkoštna nedelja. Današnja nedelja je nedelja v osmini praznika presv. Srca Jezusovjga. Glavna misel evangelija je povdarjanje neskončnega božjega usmiljenja. A Bog hoče od nas, da smo ovce, ki se popolnoma zaupajo njegovim rokam. 18. Sv. Efrem Sirski, diakon, spozna-valec in cerkveni učitelj. Med cerkvenimi učitelji iz Sirije je sv. Efrem brez dvoma na prvem mestu. Boril se je proti mnogim herezijam, zlasti proti arijancem. Mnogo je napisal. Vzhodne cerkve so vključile njegove pesmi v svojo liturgijo. Sirci ga imenujejo citre sv. Duha. Umrl je 9. junija 373. Upodabljajo ga kot diakona s knjigo, na nebu se blešči ognjen steber. 19. Sv. Julijana Falkoneri, devica. Rojena je bila leta 1270. S 15 leti se je odpovedala dediščini in vstopila v red servitov. Veliko se je mrtvi-čila i npostila. Umrla je leta 1341, pokopana je Florenci. 21. 4. pobinkoštna nedelja. Jezus se nam predstavi kakor ribič ljudi. 22. Sv. Pavlin, škof in spoznavalec. Rojen je bil v Bordeaux leta 353. Zelo mlad je postal senator in konzul Imenovan je bil za gubernatorja s sedežem v Noli. Tam ga je sv. Feliks iz Nole spreobrnil h krščanstvu.Sv. Pavlin se je odpovedal častem, se vrnil v Francijo. Oslepil je, a sv. Martin iz Toursa ga je ozdravil. V Španiji so sv. Pavlina posvetili v duhovnika, leta 4 09 pa je bil posvečen za škofa v Noli. Bil je odličen pisatelj, pesnik in je imel zveze s sv. Ambrožem in sv. Avguštinom, umrl je leta 431. Njegova značilna krepost je bila ljubezen do bližnjega. 24. Rojstvo sv. Janeza Krstnika (Kresni dauj. Redki so svetniki, o katerih bi sv. pismo govorilo tako popolno kot o sv. Janezu Krstniku-Pripoveduje nam o njegovem spočetju, rojstvu, obrezi, začetku delovanja, pridiganju, ječi in tnuče-niški smrti. Glavni pomen sv. Janeza Krstnika je v tem, da je oznanil Jezusov prihod in pripravil njegovo pot. 25. Sv. Viljem, opat. Doma je bil iz Vercelli. S 14 leti je romal v spokorni obleki k sv. Jakobu v Kom-postelo. Ob povratku se je umaknil v samoto in tam spokorno živel. Ustanovil je samostan na Monte Virgile, ki se je od tedaj imenoval Monte Vergine. Storil je mnogo čudežev. Umrl je 25. junija 1142. 26. Sv. Janes in Pavel, mučenca. Bila sta Rimljana in rodna brata. Kon-stancia, Konstantinova hči, jima je dala veliko premoženje, ker sta j* zvesto služila. S tem denarjem sta podpirala revne kristjane. Julijan Odpadnik ju je povabil v krog svojih prijateljev, a ta dva nista hotela vstopiti, češ da nočeta imeti nič skupnega z odpadnikom od vere. Obglavili so ju v njih lastni hiSi v Rimu na današnji dan leta 362-Nad to hišo so zgradili baziliko, k* nosi njuni imeni. 27. Sv. Ema, vdova. Umrla 1045 v Krki , na Koroškem. 2 8. 5. pobinkoštna nedelja. Danes nas Cerkev uči o ljubezni do bližnjega' Cerkev ima pred očmi lik krščanske skupnosti, ki jo druži ljubezen do Kristusa. 29. Sv. apostola Peter in Pavel (neza-povedan praznik). Martirologij naznani praznik s temi besedami: Rimu rojstvo (za večno življenje) I blaženega Petra in Pavla, ki sta trpela pod cesarjem Neronom isti dan istega leta. Prvi je bil križan v mestu z glavo navzdol in pokopan v Vatikanu, blizu zmagoslavne ceste, kjer ga časti ves svet. Drugemu so odsekali glavo in ga pokopali na ostijski cesti, kjer ga po- ^eka Liljan pri Buenos Airesu, v ozadju lujanska bazilika, kamor romajo Slovenci iz Argentine dobno časte.“ — Peter se je imenoval Simon. Ime mu je spremenil Jezus, ko ga je poklical v apostolski zbor. Rojen je bil sv. Peter v Betsajdi blizu Genezareškega jezera. S svojim mlajšim bratom Andrejem se je živil tako, da je lovil ribe. živel je poročen v Kafarnau-niu. Zapustil je družino in ribolov in Gospod ga je postavil na čelo apostolov. Večkrat se je zaradi svojega sangviničnega značaja prenaglil v besedah in dejanjih. Po zatajitvi Gospoda je postal močnejši in ponižnejši. Jezus mu je zaupal vodstvo vse Cerkve po vstajenju. Po Jezusovem vnebohodu so Petru vsi brez izjem priznali vodstvo. Prvi na binkošti pridiga, prvi sprejme pogane v Cerkev, čudežno se reši iz ječe. Navzoč je na jeruzalemskem cerkvenem zboru, potuje v Antijohijo, deluje v Rimu, leta , 67 ga tu križajo. Spomin sv. apostola Pavla. Označitev njegovega življenja: ,,Po milosti božji sem, kar sem in njegova milost v meni ni bila prazna.“ — Savel je bil rojen v Tarzu v Siciliji 2. ali 3. leta pred Kristusom. Njegovi starši so bili Judje. Bil je vzgojen v farizejski šoli. Imel je privilegij rimskega državljana. Kot mladenič je šel v Jeruzalem, da bi postal učitelj postave. Njegov učitelj je bil slavni Gamalial. Izučil se je v pletenju šotorov. Bil je navzoč pri kamenjanju sv. Štefana kot Štefanov sovražnik. Bil je sovražnik krščanske občine. Proti 1. 34 se je pred Damaskom spreobrnil. Po krstu se je umaknil v Arabijo, da se pripravi na svoje poslanstvo, šel je v Jeruzalem k Petru. Naslednja leta (38—42) je preživel v Tarzu. Z Barnabom je šel v Antijohijo. Ponovno je šel v Jeruzalem, nato pa na prvo misijonsko potovanje (45-—48). Opravil je še dve misijonski potovanji. L. 60 se je skliceval na cesarja v Rimu. Spomladi leta 61 je prišel v Rim, leta 67 je bil obglavljen. Njegova pisma so neizčrpna zakladnica teologije. SRCE JEZUSOVO - ZVELIČANJE V TEBE UPAJOČIH Mesec junij je mesec presvetega Srca Jezusovega, mesec Jezusove ljubezni. Prvi četrtek junija bomo letos obhajali veličastni praznik svetega Rešnjega Telesa s slovesno mašo in procesijo, praznil{ velikega zakramenta ljubezni, \i ga je Jezus postavil pri zadnji večerji, \o je, po besedah sv. Janeza, ljubil svoje do konca, to je do skrajne meje možnosti. V petek po osmini svetega Rešnjega Telesa borno s Cerkvijo praznovali praznik Jezusovega Srca in v četrtek potem še posebej praznik evharističnega Srca Jezusovega, da se bo ta\o pred nami razodelo v vsej neizmerni lepoti Srce Zveličar jev o, \i je žarišče in ognjišče njegove neskončne ljubezni do naših duš in počelo vseh njegovih žrtev in del, \i jih je storil za naše odrešenje. Posvetimo torej duhovno misel tega meseca pobožnosti do presvetega Jezusovega Srca. POBOŽNOST DO PRESVETEGA SRCA — TEMELJNA POBOŽNOST NAŠE VERE Krščanska vera je Jezusovo delo. Jezus je njen početni\ in utemeljitelj. Bog nas ne pozna in ne ljubi raz.en v Jezusu in po Jezusu, \i je naš Odrešeni^. Tjaša hvala, naše češčenje je Bogu všeč samo po Jezusu, po \aterem, v \aterem in s katerim je Bogu Očetu v edinosti Svetega Duha vsa čast in slava. Lahko bi ALOJZIJ KOŠMERLJ rekli, da v nadnaravnem redu ne obstojamo razen v Jezusu in po Jezusu; ne moremo se zveličati razen po Jezusu, zakaj ni drugega imena pod nebom, \i bi bilo dano ljudem, da bi se v njem zveličali, \ot ime Jezusovo. Očeta v nebesih ne moremo spoznati razen po Jezusu, ne ga ljubiti razen po Jezusu. Življenje milosti ne moremo živeti razen v zvezi Z Jezusom. Jezus je središče in žarišče naše vere,in vsega \rščans\ega življenja. TJi' česar pa ni v Jezusovem življenju, \ar bi nam ga ta\o odkrilo in približalo, kar bi nas z njim ta\o tesno združilo \ot pobožnost do njegovega presvetega Srca. Sveti Janez Krizostom je dejal o velikem apostolu Pavlu: ,,Pavlovo srce je Kristusovo srce“. Pobožnost do presvetega Srca spreminja srca \ristjanov v Srce Jezusovo. Krščanstvo je po svojem bistvu vera ljubezni. Ljubezen je tista skrivnostna sila, k’ nagiblje Boga. da se za nas zanima in za nas skrbi. Jezus-Odrešenik je sad te božje ljubezni: ,,Bog je svet tak0 ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se vsak, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Tjaše odrešenje je sad Jezusove ljubezni: ..Ljubil me je in se je zame daroval. Sveta Cerkev s svojimi zakramenti, s svojim bogastvom božje resnice in milosti je delo Jezusove ljubezni. Ljubezen je prvi predpogoj za dunopastirsko službo-..Simon, ali me ljubiš7 Pasi moja jagnje- **, pasi moje ovce.“ Prva m največja zapoved krščanstva je zapoved ljubezni: ..Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca in svojega bližnjega kak0T samega sebe.“ Vse krščansko življenje obstoji v tem, da ljubimo Boga v Jezusu. Cim globlje prodre \do v skrivnost te ljubezni, tem večji je v božjem kraljestvu. Da, krščanstvo je vera ljubezni, ljubezen je njegovo bistvo. Pobožnost do Presvetega Jezusovega Srca pa je vsa posvečena Jezusovi ljubezni in je zato v resnici prva in najpopolnejša in po besedah papežev Leona XIII. in Pij a XI. najbolj utemeljena pobožnost krščanske vere. ‘a ljubeznjiva pobožnost presega po svoji važnosti in vrednosti vse druge pobožnosti svete Cerkve, prvič zato, ker se nanaša na samo sveto, božjega češče-rija vredno osebo našega Odrešenika in drugič, ker v gotovi meri druži v sebi vse skrivnosti njegovega življenja: njegovo učlovečenje in rojstvo, njegovo detinstvo, njegovo trpljenje in njegov križ in slednjič sam najsvetejši oltarni zakrament, v Katere ni utriplje neprenehoma v neskončni ljubezni njegovo evharistično Srce za blagor in zveličanje sveta. J\[i zato v sveti Cerkvi pobožnosti, k1 bi bila tako razširjena k°t ta, zlasti v poslednjih časih. A(e najdemo cerkve brez podobe Jezusovega Srca in tudi v krščanskih družinah m ustanovah ter v krščanskih narodih se vedno bolj širi kraljevanje bož-jeRa Srca. Prvi petki z zadostilnim svetim ^ obhajilom postajajo vedno bolj Splošni prazniški dnevi krščanstva, v ka' !enli sveta Cerkev svojim duhovnikom Kakor za nedelje in zapovedane praznike ouoljuje dvojno ali celo trojno sveto maso, da se more tako zadostiti želji po-oinega ljudstva, ki te dni obhaja kot ni ljubezni in zadoščenja. Papež Leon XIII., k> je za 11. junij leta 1899 odredil posvetitev vsega sveta Presvetemu Srcu Jezusovemu z. znano prelepo posvetilno molitvijo: Presladki Jezus, Zveličar človeškega rodu . . ., pravi v svoji tedanji okrožnici ,,Annum Sa-crum" o važnosti pobožnosti do presvetega Srca Jezusovega sledeče: ,,Ko je bila Cerkev v prvih stoletjih svojega obstoja stiskana po jarmu rimskih poganskih cesarjev, se je mlademu vladarju Konštantinu prikazalo na nebu znamenje križa z napisom: V tem znamenju boš zmagal. Veličastna zmaga je sledila neposredno za tem. Danes se našim očem ponuja drugo znamenje, božansko in polno srečnih napovedi: presveto Srce Jezusovo, s križem nad seboj, vse v žaru plamenov ljubezni. Vanj moramo staviti vse upanje, v njem iskati in upati zveličanje sveta.“ Papež Pij XI. pa je zapisal v svoji okrožnici ,,Miserentissimus Redemptor“ z dne 28. maja 1928, v kateri vzpodbuja k zadostilnem obhajilu v čast presvetemu Srcu Jezusovemu, sledeče: ,,Kakor je Bog svoj čas človeški družini, ki je stopala iz poetove ladje, pokazal mavrico na nebu kot znamenje prijateljske zaveze, tako v viharnih časih moderne dobe predobrotljivi Jezus kaže svoje srce k°t zastavo miru in ljubezni, razvito nad narodi in zagotavljajočo gotovo zmago v borbi.“ Oba velika papeža zadnjih časov potrjujeta v svojih izjavah to, kar je bilo objavljeno že v dekretu kongregacije svetih obredov od 16. julija leta 1875, ob dvestoletnici prikazovanj presvetega Srca sveti Marjeti, ko je bil po papežu Piju IX. dovoljen popolni odpustek vsem, k1 se posvete presvetemu Srcu, kjer je rečeno: ,,Vsi vernika k' bodo izvršili to posvečenje, bodo našli v tem božjem Srcu nepremagljivo zavetje zoper duhovne nevarnosti, k‘ jih obdajajo, duhovnu moč v bridkostih Cerkve in i^ončno nezlomljivo zaupanje v vseh svojih stiskah.“ Procesija sv. Reš njega Telesa se pomika po Kongresnem trgu v I d ubijanj (leta 1»41) PREDMET IN NAMEN POBOŽNOSTI DO PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA Predmet te pobožnosti ni podoba ali kip Jezusovega Srca, ampak pravo živo srce božjega ve ličarja, k,i utriplje v njegovem presvetem telesu in oživlja njegovo človeško naravo. Podobe in \ipi nam to Srce predstavljajo, naše češčenje pa ni namenjeno v prvi vrsti njim, čeprav so blagoslovljene, marveč temu, \ar pred' stavljajo. In to je najprej resnično Jezusovo srce, \a\or je bilo upodobljeno po Svetem Duhu v telesu Device Marije, \i je bilo s sulico prebodeno na \rižu in je za tri dni prenehalo utripati, potem pa je ob Kristusovem vstajenju znova oživelo in odtedaj bije neumrljivo v njegovih prsih v nebesih, pa tudi skrivnostno v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa na naših oltarjih. Potem pa je predmet te pobožnosti Jezusovo srce tudi v duhovnem pomenu kot središče in žarišče njegove neskončne ljubezni do nag m n ten simbol Jezusovo Srce je srce edinorojenega Sina božjega, \i se je za nas učlovečil in na križu daroval. Je srce druge božje osebe, k1 si je k božji privzela se člove' st{o naravo, to je človeško dušo in telo. Je človeško in obenem božje srce, \i je zato vredno najvišjega, božjega češčenja. Vse, \ar je bilo z Jezusom v zvezi, je krščanskemu svetu vredno vsega češče' n ja, tako njegov križ, njegova trnjeva krona, njegov potni prt, žeblji, sulica, njegov mrtvaški prt, njegov grob. Jezu' sovo srce pa je najplemenitejši del nje' govega presvetega telesa, neusahljiv vre' lec njegove presvete Krvi in njegovega čudovitega življenja. Da pa častimo in molimo prav Jezu' sovo srce in ne drugih delov njegovega presvetega telesa, je razlog v tem, kjer jo srce sedež ljubezni in nje simbol. Tak'P premišljujemo in molimo v Jezusovem Srcu njegovo neizmerno ljubezen do nas, ljubezen, k1 je vir vseh milosti in dobrot, ki nam jih je že izkazal in nam jih še vedno deli. Premišljujoč skrivnost pro' svetega Srca Jezusovega misihmo pred' vsem na njegovo nulo, usmiljeno božje’ človeško ljubezen do ljudi, od njegovega učlovečenja do rojstva, od betlehemskih jaslic do )(riža na Kalvariji in zatem po vstajenju nesmrtno, neminljivo v nebesih in v najsvetejšem Zakramentu. Tako je predmet te pobožnosti označil Gospod Jezus sam, ko se je razodel sveti Marjeti na oltarju v Paray le Monialu-Odkril ji je v svojih prsih svoje resnično srce in ji rekel: „Glej to srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo.' Pobožnost do Jezusovega Srca je torej pobožnost do njegove odrešilne ljubezni. Dal pa nam je Jezus svoje Srce, da bi si pridobil naše. Ljubezen kliče po lju' bežni. Sveta Marjeta v enem svojih pi' sem takole razlaga namen te pobožnosti: „Prvi namen pobožnosti do presvetega Jezusovega Srca je «preobrniti duše k ljubezni do božjega Srca in doseči, da ono postane gospodar in kralj naših src, vračajoč mu ljubezen za ljubezen." Iz te hvaležne ljubezni pa bo sama od sebe privrela misel ljubečega zadoščevanja, kakor je ta drugi namen izrazil sam Je-Zu$ v enem svojih prikazovanj sveti Mar-ietK k° je dejal: ,,Želim, da bi bilo moje Srce spoznano, hvaljeno, m ljubljeno po vsem svetu in da bi se mu dajalo zadoščenje za use neštete žalitve, prezire, brezbrižnosti in nehvaležnosti, ki jih trpi °d strani ljudi, posebno v zakramentu Presvetega Rešnjega Telesa." Res je, da Jezus v svojem sedanjem Poveličanem stanju ne trpi več. Minilo je zanj trpljenje kakor je minila smrt. A trPel je v svojem zemeljskem življenju, zlasti v svojem smrtnem boju na Oljski gori m na Kalvariji, vse \rivice in zalive, ki so mu jih in mu jih bodo ljudje v vseh časih prizadejali. Grehi vseh časov so bili vzrok njegovega trpljenja in njegove bridke smrti. Pa ga je že tedaj, j(o ]e grehe vsega sveta in vseh časov nosil va sebi, tolažila naša zvesta, zadoščujoča ljubezen, saj pri njem tedaj ni bilo ne Preteklosti ne bodočnosti, ampak vse Kakor ena sama težka sedanjost. V nekem smislu in na nek način se ba Jezusovo trpljenje nadaljuje in dopolnjuje še vedno u najsvetejšem zakramentu presvetega Rešnjega Telesa in v njegovem skrivnostnem telesu, fei je Cerkev. „ Če gledamo in premišljujemo v naših asih strašno sovraštvo organiziranega rezboštva, preganjanje in mučenje zve- j vernikov, zapeljevanje in kvarjenje edoline mladine, na drugi strani pa sil-no duhovno zapuščenost in brezbrižnost neštetih kristjanov, ki so bili v svetem krstu oprani z Jezusovo krvjo, pa žive muljenje polno pregreh, daleč od Oče-t0Ve hiše, dalje nezvestobo mnogih Gospodovih učencev, ki ga zapuščajo v njegovi stis\i in izdajajo, prehajajoč v tabor njegovih sovražnikov, tedaj se nam s pa-Pijem XI. nehote vzbuja misel, 6 $c približujejo poslednji časi, napo- Prizor ob priliki blagoslov» pri procesiji sv. Kešnjega Telesa leta 1941 v Ljubijan, vedani po našem Gospodu: ,,In k° bo hudobija narasla, bo ljubezen premnogih omrznila" (Mt 24, 12). In k° papež Pij XI. v že omenjeni okrožnici o zado-ščevanju iz leta 1928 slika ta strašni odpad od Boga m to strahotno pokvarjenost v svetu, khče: ,.Verniki, ki bodo use to pobožno premišljevali, ne bodo mogli ne čutiti v sebi goreče ljubezni do trpečega, zasramovanega, preganjanega in izdanega Kristusa. Ljubezen jih bo gnala, da mu bodo zadoščevali za svoje lastne grehe in za grehe drugih; čast Kristusovo bodo hoteli znova u postaviti povsod; za rešitev duš se bodo žrtvovali. Tako se bo uresničila na nek način beseda apostolova, \i pravi: ,,Tam, kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost“ (Rim 5, 20). Zakaj, čeprav hudobija ljudi strašno narašča, raste tudi čudovito po milosti Svetega Duha število vernikov enega m drugega spola, k1 z odločnim duhom zadoščujejo božjemu Srcu za vse žalitve, ki 1 ih trpi, in greda celo tako daleč, da se Kristusu ponudijo k^ot žrtev. Kdor vse to z ljubeznijo premišljuje, ne bo mogel drugega kot sov-raziti greh in se ga vzdržati k°t največ' jega zla; izročil se bo vsega božji volji in bo skušal z vsemi močmi popraviti žalitve, storjene božjemu veličastvu, tako z gorečo molitvijo k°t z voljnim ii vda' nim prenašanjem bridkosti in težav, k' ga zadevajo, usmerjajoč vse svoje življenje v spravo in zadoščevanje.“ Papeževe besede potrjujejo in znova priporočajo pobožnost prvih petkov z za-dostilnim svetim obhajilom, svete ure, ljubezen do najsvetejšega Zakramenta, pobožnost do Gospodovega trpljenja. Gredo pa, kot ste brali zgoraj, še dalje: združiti nas duhovno popolnoma z Jezusom, da bi čutili v vsem to, kar čuti Jezus, želeli to, kar on želi, ljubili to, kar on ljubi, da bi bili tako z njim in v njem Bogu v vseh stvareh všeč. Življenje ljubezni in ljubečega zadoščevanja v vsem, vedno in povsod. Tako je razumela namen pobožnosti do presvetega Srca Jezusovega sveta Marjeta, k° ie v enem svojih pisem zapisala: ,,Želim, da smo vsi v presvetem Srcu našega Gospoda Jezusa Kristusa; da ne bi živeli več drugega kot njegovo življenje, ne ljubili več kot z njegovo čisto ljubeznijo, ne delali in ne trpeli razen po njegovih svetih namenih, prepuščajoč mu popolno prostost v njegovem delovanju glede nas.“ OBLJUBE PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA Sveta Marjeta takole piše o tem: ,,T[i mogoče povedati vsega, kar vem o tej ljubeznivi pobožnosti in odkriti vsemu svetu zaklade milosti, ki J1 h Jezus Kristus zaklepa v svoje vsega češčenja vredno Srce z namenom, da jih v svoji da-režljivosti razlije na vse one, k‘ bi to pobožnost opravljali . . . Zakladi blagoslovov in milosti, k1 jih zaklepa to presveto Srce, so neskončni ... Z gotovostjo rečem, da če bi se vedelo, kak° ljuba je ta pobožnost Jezusu Kristusu, bi ne bilo ne enega kristjana, naj bi imel tudi le malo ljubezni do tega ljubeznivega Odrešenika, ki hi je takoj ne hotel začeti opravljati. . . Tisti, ki bodo to pobožnost opravljali, bodo prejeli po njej vse milosti, k1 so jim potrebne za njih stan, to je: mir v svojih družinah, olajšavo V svojih trudih, nebeški blagoslov pri vseh svojih podjetjih, tolažbo v vseh svojih težavah; v presvetem Srcu Jezusovem bodo imeli varno zavetje v vsem svojem življenju, posebon pa v svoji smrtni uri. Ah, kako sladko je umreti, ako je k^° imel nežno pobožnost do presvetega Srca Jezusovega! Moj božji Učenik mi je dal tudi spoznati, da bodo oni, ki se trudijo za zveličanje duš, imeli pri svojem delu poseben uspeh in poseben dar izpreobra-čati tudi najtrša srca, ako bodo častili njegovo Srce in se trudili, da se to če-ščenje razširi na vseh krajih. T'Ji torej na koncu nikogar na svetu, ki hi ne prejemal vseh vrst nebeške pomoči, če bo imel do Jezusa Kristusa hvaležno ljubezen, tako kot se izpričuje po pobožnosti do njegovega presvetega Srca.“ Med vsemi temi čudovitimi obljubami pa je najvažnejša takoimenovana v e -lika obljuba. O njej takole piše sveta Marjeta: ,JN.eki petek je Gospod med svetim obhajilom svoji nevredni služabnici dejal te-le besede: „Obljubljam ti v neskončnem usmiljenju svojega Srca, da bo njegova vsemogočna ljubezen dala vsem, ki bodo prejeli sveto obhajilo de' vet zaporednih prvih petkov v mesecu, milost končne spokorjenosti; ne bodo umrli v njegovi nemilosti, ne brez svetih zakramentov, ker jim bo moje Srce v tistem zadnjem trenutku varno zavetje. Preprosti, dobesedni smisel te velike obljube je po mnenju slovitega bogoslovnega učitelja p. Vermeerscha D. J. »** mnogih drugih bogoslovnih pisateljev sledeči: Verniki, k‘ bodo prejeli devet zaporednih prvih petkov v mesecu s p°" boimm duhom sveto obhajilo v zadoščenje božjemu Srcu Jezusovemu, bodo prejeli zato od Gospodd \ot plačilo milost k°nčne stanovitnosti in so na ta način moralno gotovi svojega zveličanja. A\o bade prvi petek, kakor letos, na veliki bete\, k° se sveto obhajilo ne deli razen umirajočim, tedaj je zaporedni prvi petek naslednjega meseca. Kar tiče prejema svetih zakramentov za zadnjo uro pa so razlagalci velike obljube mnenja, da Je Jezus to obljubil pogojno, to se pravi za tiste, ki bi jim bili zakramenti za zveličanje nujno potrebni. V resnici umrje mnogo zvestih častilcev presvetega Srca Jezusovega brez zakramentov. J'Jaj nas to ne vznemirja, zakaj vedeti moramo, da so sveti zakramenti za umirajoče sicer velika pomoč in si jih zato vsak veren kristjan za zadnjo uro želi in prosi, da ba so vendar le sredstvo za k°nčno stanovitnost in ne vselej nujna potreba. Mnogi prijatelji Jezusovega Srca živijo stalno v božji milosti ali jim tudi ni težko obuditi popolno kesanje, k' božjo milost brikliče v srce. In kdor umrje v milosti oozji, umrje v Jezusovi ljubezni in to je tis to, kar Jezus častilcem svojega presvetega Srca obljublja in zagotavlja. Je to res velika, kraljevska obljuba neskončno usmiljenega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa, ki hoče v svoji ‘jubezni, da bi se vsi ljudje zveličali in brišli do spoznanja resnice. Vsak pravi kristjan bo uvidel, da pri tei obljubi ne more priti v poštev neke otste brezdušna kupčija: Opravil bom devet prvih petkov, pa sem gotov zveli-cnnja, naj potem živim kakor hočem. K-dor bi jih opravil v takem razpoloženi1, bi jih ne opravil v duhu zadošču-j°če ljubezni, ki je bistvo te pobožnosti, m tako bi njegovi prvi petki ostali brez bravega sadu. Kdor pa izpolni to Gospo-d°vo željo z resnično ljubeznijo in v du-dt* iskrene pobožnosti, ta naj bo gotov, a bo Gospod Jezus, ki ie neskončno resničen m zvest, držal svojo besedo in mu naklonil milost srečne smrti, če bo treba tudi za cen o izrednih milosti in tudi čudežne rešitve. NAŠE SVETE URE IN NAŠI PRVI PETKI Polni zaupanja v neskončne ljubezen Jezusovega Srca smo že doma z veseljem opravljali svete ure pred prvim petkom ali na prvi petek sdm m miza Gospodova na prve petke je bila vedno številno zasedena po dobrih, zvestih vernikih. Med vojno stisko se je misel prvih petkov z zadostilnim svetim obhajilom postavila po našem nadpastirju k°t narodni program, da potolažimo božjo jezo in sebi in narodu izprosimo božje usmiljenje. Tedaj se je trpeči narod odzval s tako gorečnostjo in v takem številu, da so prvi petki postali pravi in resnični prazniki zadoščujoče ljubezni. Cerkve, prazniško opremljene, spovednice že na predvečer in na dan sam oblegane od vernega ljudstva, maša z orglanjem in ljudskim petjem pred izpostavljenim TsJajsvetejšim, zadostilno sveto obhajilo, litanije s posvetilno molitvijo presvetemu Srcu - - bili so to dnevi resnično globoke vere, velikega upanja m zveste ljubezni. Sledile so v množicah posvetitve družin, kjer tega še niso bili storili. V ogromni večini je verni narod izpričal ono, kar je pel ob veličastnem evharističnem k°ngresu v beli Ljubljani: Kristus kraljuj, Kristus zmaguj ■— v hostiji sveti nam gospoduj! S svojo vero in zvesto ljubeznijo je dal zadoščenje za odpad zapeljanih rojakov. V naravnem redu nam naša goreča ljubezen do Jezusovega Srca ni bila poplačana. Pa se zato ne žalostimo preveč, zakaj Gospod ve bolje kot mi, kaj nam je v prid. In če je ukrenil tako, da je domovina začasno v oblasti brezbožni-kov in mi izgannci' v tujem svetu, le verujmo tudi' skozi solze domotožja in Ajdovščina na Primorskem hrepenenja in l{ljub vsem težavam sedanjih dni- s svetim Pavlom, da ,.tistim, \i Boga ljubijo, vse pripomore \ dobremu“ (Rim 8, 28). Božja ljubezen čuje nad nami in nad domovino, \i se je bila v usodnih urah svoje zgodovine ta\o pretresljivo lepo pripravila na svojo najhujšo preizkušnjo. V duhovnem, nadnaravnem redu delujejo v teh težjih in grenkih letih rezerve naših svetih ur in prvih petkov v nas in v narodu doma. S \oli\o tolažbo lah\o mislimo na brate in sestre, sinove in hčere našega naroda, naših vernih družin, \i so se s pobožnostjo prvih petkov posvetili in pripravili na mučenišl{o smrt. In oni, l{i kljub vsemu pritisku in \ljub vsej propagandi vztrajajo zvesti in ne planejo, duhovnici in vernici v domovini, doživljajo zdaj v sebi uresničenje obljub presvetega Jezusovega Srca. Aii pa tu, v tujem svetu, s tolikimi skrbmi in bridkostmi in v toli\ih dušnih nevarnostih, vztrajajmo tudi zvesti v svoji veri in v češčenju presvetega Srca Jezusovega. Obhajajmo še naprej z zvesto stanovitnostjo naše svete ure pred prvim petkom in na prve prve petlje prejemajmo z ljubeznijo zadostilno sveto obhajilo. To je naša sveta dediščina, k' smo jo ponesli s seboj v svet in k> ;• moramo ohraniti zase m za naš rod na tujem. V lem ie gotovo poroštvo božjega varstva ter naše končne stanovitnosti irt našega večnega zveličanja. Za čas našega hrepenenja in bridkega bivanja v tujini pa se tolažimo s pre' lepimi mislimi iz maše, \i se bere na praznih, presvetega Jezusovega Srca in na prve pe t\e: ..Misli Gospodovega Srca so obrnjene iz roda v rod na njegove zveste, da reši njih duše smrti in nasiti lakoto njihovega hrepenenja. Gospod je poln sočutja in usmiljenja, potrpežljiv in neskončno usmiljen. Bljegov srd ne bo trajal za vedno in njegova jeza ne za vse čase. Pri Gospodu je us-miljenje in pri njem je obilno odrešenje." Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih — usmili se nas! TI BOLJŠI SI. . . Ti boljši si ko l{ruh in zral{, omamnejši \o vonj zvezda in tišji \a\or modri mra\, ki raste iz globin polja. Ti dražji si \o sestra, brat, bolj očarljiv \o soj oči, sijočih mi \a\or zaklad med sence mojih grenkih dni. Kal{o je ljub mi Tvoj \ora\, ki znani: Zdaj je tu moj gost — še hip m stopi čez moj prag prijatelj, znanec in — Skrivnost. AJihče ni boljši mi \o Ti čeprav si srčna rni Bridkost . . . ŠNjhče ni bližji mi \o Ti čeprav boš večna mi Skrivnost . ■ ■ Ignotu» RENE BAZIN: ČETRTI BERAČ (Iz francoščine prevedel Fran Erjavec, Pariz) Da bi uspavala svoje dete, je pela mati eno tistih svojih pesmi, ki so ji prišle od bogve kje, kakor v davnih časih romarji. Pred njo, onkraj ograje kmetije je padalo do golega od ovc omuljeno obrežje, kjer 50 se sušili povoji in razne cunje, razobešali po napetih vrveh. Od tam dalje je bilo videti puščoben Peščen prod, na katerem so le tu in tam rastli šopi trstja, ki se je časih zazibalo, ako jih je upognil sunek vetra. Šele daleč v ozadju je bilo pa videti ob lepih dnevih morje kot svetel trak, morje brez ladij in obalo brez globin in zalivov. Pokrajina ni bila vedra, toda Julijana jo je ljubila, ker je bila tu doma. Ne bilo bi sploh mogoče tu prebivati, ako bi ne ležalo zadaj za kmetijo nekaj P°lj, ograjenih s suhim zidom, kjer je še dokaj dobro uspeval oves in bujno rodil krompir. Ali je pa Ju-hjana tudi potrebovala kaj več, da se je počutila srečno? Ona ni na to niti mislila, oziroma sc ni sploh nikoli spraševala o tem. Ljubila je to Liščevino, poslednjo kmetijo na peščenem kljunu, ki se je zabadal v morje, ljubila svoje štiri otroke, svojega moža, katerega je vzela revnega, ki je trdo garal, kopal včasih zemljo, drugič žel halogo ali pa s starejšim sniom ribaril. Bila je pa tudi jako usmiljena napram beračem, ki so šli tod mimo in ni odganjala nobenega. Bilo je poznega meglenega popoldneva, da se ni v‘delo skoro nikamor in tudi ni bilo mogoče uganiti, koliko naj bi že bila ura. Sonce je že zahajalo in droben dež je rosil skozi dimnik na pokrov lonca in cvrčal na oglju. Njen mož je bil s sinom Tonetom na morju, žena je zibala najmlajšega in mu pela Uspavanko. D Zamišljenosti jo je prebudil ropot vrat pri vrtni ograji, ki so se odprla in zaprla. Po vlažnih e*i je bilo slišati korak enega samega. ..To nista naša dva," si je mislila. Kurešček To, kar je sv. Jošt nad Kranjem za Gorenjsko, to je Kurešček za Dolenjsko. In pravijo poznavalci obeh razglednih točk, da je Ku-rešeek še bolj lep, kajti z njega se vidi po Dolenjski in Gorenjski, s sv. Jošta pa samo po Gorenjski. Prvotno je Kurešček služil kot obveščevalni hrib. Uh času turskih vpadov jt bila na njem pripravljena grmada, da je v primeru nevarnosti takoj zagorela in ljudi spomnila, naj se skrijejo. .Ne vemo dobro, zakaj je nasiala cerkev na tem kraju. i.egenda, ki je ovekovečena na sliki v presbite-liju, pripoveduje, da sta se ava graščaka smrtno sovražila. tiuen je drugega ujel ju ga obsodil na smrt. uosojeni se je priporočit Mariji, la glej! Prikažeta se dva angela, ki mu prineseta pismo, v katerem je stalo zapisano, da je rešen. Sovražnika sia se sprijaznila in v znak sprave skupno sezidala cerkev, posvečeno Mariji — Kraljici miru. Je to edina cerkev v Sloveniji, ki je bila posvečena Mariji s tein naslovom. Zanimivo je, da je Cerkev ta naslov sprejela v lavretan-ske litanije šele po prvi svetovni vojni. Cerkev na Kureščku je kmalu po zgraditvi postala sedež bratovščine ,,Kraljice miru“. Ta bratovščina je bila razširjena po vseh slovenskih krajih. To je razvidno ir. njenih zapiskov. Glavni praznik bratovščine je bil binkoštni ponedeljek. Ta dan se je pobirala članarina. Bilo je tudi natančno določeno, od kod pridejo duhovniki, da povečajo lepoto službe božje. Cesar Jožef II. je tudi to bratovščino, kot mnoge druge, neusmiljeno zatrl. Kurešček je postal zopet znan, pa ne kot romarski kraj, ampak radi originalnega gospoda Boštjana, ki je pred pol stoletja celih trideset let opravljal službo božjo na tem kraju. Ko se je pa približala druga svetovna vojna, so se ljudje spet spomnili, da na Kureščku stoluje Kraljica miru, in se začeli k njej zatekati. Na angelsko nedeljo leta 194 0 se je zbralo na Igu veliko ljudstva. Slovenci iz okoliških krajev in Ljubljane so namreč organizirali veliko prošnjo pobožnost, čije vodstvo je prevzel sam ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Bil je krasen jesenski dan. Prevzvišeni so imeli opravilo s pridigo kar na prostem pred cerkvijo, saj se je nabralo do 5000 ljudi. Ob tej priliki je bilo sklenjeno, da se bodo Slovenci vsako leto na angelsko nedeljo zbirali pri Mariji —- Kraljici miru na Kureščku. Leta 1941 je Slovenija če krvavela iz treh ran. Razdelili so si jo Nemci, Madžari in Italijani. Ljubljana z Dolenjsko je pripadla pod Italijo. Zato je bilo tudi leta 1941 še možno romanje izvršiti. .Gospod škof je prišel že na predvečer Tedaj sc je na vratih pokazal, kakor črna senca, mož s svežnjem, privezanim na palico. Ustrašila se ga je, kajti bila je sama. Videla je zgolj dvoje rdeč' kastih oči, ki so buljile vanjo in brado, kakršne no' sijo potepuhi, na pol sivo in na pol plavo, razmršeno od vetra in zlepljeno od mokrote. „Kaj bi radi?“ ga je vprašala. „Prenočišče?" Mož je namesto odgovora samo prikimal. Zdelo se ji je, da ga je nekoč že videla. Radi oddaljenosti Liščevine od naselij so namreč tu več' krat prenočevali popotniki in potepuhi. „Pojdite kar na skedenj in lezite v slarr.o, saj je napuljena. Mož vam bo takoj prinesel večerjo, vsak hip bo tu." Ona je slišala samo svoje srce, ki je kričalo: „Pridita! Pridita!" Medtem ko je berač odhajal, si je dajala poguma s tem, da je začela vnovič peti dojenčku uspavanko. Bila je suhotna, še mlada in pod kostanjevimi kitami, na pol skritimi pod avbo, črne oči, nagnjene k solzam, ki so se hitro vznemirile in le redko ve' selo zableščale. To je bila preprosta materinska na' rava, ki jo je podeželska samota obvarovala nedo' taknjeno. Kadar je Julijana hotela, je rr.ož, robat in trd, skoro vselej popustil. On je globoko pod za' vestno slutil, kako mu je v zavetje ta dom, ki ga ona neumorno in brez hrupa ureja, zato je pokazal vselej svoje bele zobe, kadar se je vrnil z vetrov' nega obrežja ali z morja. Roka, ki je zibala zibelko, se je premikala vedno počasneje, na rahlejše in na krajše razdalje. Počasi jo je odmaknila, nakar je utihnilo njeno enakomerno škripanje. Tedaj je pa zastokal okoli oglov močneje veter in mati je postala le še uboga žena, sama, pri' čakujoča in drhteča. Da bi si pregnala strah, je vstala in si dala opravka z gospodinjstvom. Minilo je pol ure iß zmračilo se je. Zdajci je zaslišala moža: „Tu sva! Lačen sem, slab lov!“ Mož, na pol kmet in na pol mornar, oblečen v moder jopič in pokrit s čepico iz povoščenega platna, je vstopil. Njegova dolga glava z globokimi očmi se je sklonila v temni prostor, da bi pogledala po ženi, ti je čepela'ob ognjišču in vrela močnik. Ona ga je opazila, mu pokimala in se nasmehnila sinu, ki ga J« zagledala za očetovimi rameni. „Dober večer, mama!“ Objela je svojega velikega sina, ki ji je nastavil svoja lica, mokra od megle in morske vode, nato pa Prižgala svečo, katero je doslej hranila. Plamenček Je posvetil na košaro ob steni, v kateri so poginjale tri ribe s hrapavo kožo na dveh rakih z zvitimi nogami. „To bo večerja za jutri," je dejal mož. „Morje je prenemirno. Jejmo!" Sedli so za mizo in sin je zaprl vrata. Toda od ?unaj je takoj nekaj sunilo vanje. „Ali se sme vstopiti?" se je začul od zunaj nek glas. „Kje bi mogla tukaj spati?" se je oglasil drugi. „V jarku mojih njiv!" je zavpil gospodar. „Lar Skj, klateže, ki ne znajo niti govoriti! Kje se spi! •^li je morda pri nas gostilna?" Z vrat, zatemnjenih od nastale noči, sta se Umaknili dve senci, ko se jima je približal gospodar. Potepuha sta videla, da je mož prevelik in preveč tnišičast, zato sta postala pohlevnejša: „Pa naju vendar ne bodete pustili ob takem vremenu na cesti?" je povzel eden izmed njiju. „Le poglej, res, te lenuhe! Polne ceste so jih, Postopačev! Mi naj pa delamo zanje! Pojdita spat na prod na obrežju, ribe vaju ne bodo motile!" „Enega sem že poslala spat na svisli," je mirno rkrjala žena. „Mislim, da bo dovolj prostora tudi Za tri." Zunaj je bučal veter. Slišati je bilo plapolanje neraških plaščev. „Usmili se jih," je povzela žena. „Nazadnje jih je vendarle že preveč! Vsak dan itrn odpirati vrata in dajati slamo, ki je potem živina niti ne mara ne ter jim dajati še večerjo! Ne, tega Je pa že res preveč!" Toda to je izrekel že mirnejše, brez trdote, kakor i mu bilo že žal in bi privolil. Tedaj je dejala ■Mijana: ob zelo kislem vremenu, ki pa se je ponoči zboljšalo, tako da je bila nedelja prav lepa. Ljudi ni bilo nič manj kot prejšnje leto. Motila pa je navzočnost italijanskih vojakov; pa tudi prvi komunistični letaki so se že videli raztreseni po grmovju. Hud udarec je zadel Ku-rešček na sv. Jožefa dan leta 1114 2. „Hrabri" italijanski grenadirji so namreč pod pretvezo, da se na Ku-reščku organizirajo komunistični oddelki, zažgali župnišče in gospodarska poslopja. Cerkev je takrat še ostala nepoškodovana. Zadnja sveta maša se je brala v njej na tretjo pove-likonočno nedeljo 1. 1942. Kraljica miru je dolgo časa reševala svoj dom. Daleč na okrog že ni bilo več poslopja, ki ne bi bilo poškodovano. Le cerkev je stala nedotaknjena. Septembra meseca leta 1944 pa jo je pogodil strel iz topa in ji raztrgal streho nad glavnim - oltarjem. Kip Marije Kraljice miru pa je še ostal v cerkvi, ne da bi se temu kaj zgodilo. Spomladi 19 4") so ga domobranci iz Pijave gorice prenesli v cerkev na Pijavi gorici, kjer so ga na tretjo nedeljo po veliki noči slovesno ustoličili. Peto nedeljo po veliki noči se je pa začel beg slovenskega ljudstva pred modernimi Turki — brezbožnimi komunisti. Zapotoška dekleta so nato kip spet nesle na Kure-šček. Nihče pa se ni pobrigal, da bi popravil streho. Ljudje so se izgovarjali, da imajo dosti dela s svojimi poslopji. Niti podpora, ki „Dobra moža, pojdita ob hiši in na koncu dvo-rišča, ko prideta mimo hleva, idita na svisli in po-sušita se. Takoj vama prinesem večerjo." Ko sta bila kmet, njegova žena in njiju sin Tone Zopet sami v zaprti hiši, s tremi otroci, ki so spali v sosednji sobi, so se začeli meniti o slabem lovu in o žetvi, ki je bila letos tako pičla. Že dva meseca, odkar sta omlatila pšenico, sta zaman hodila na obrežje, podlanic ni bilo od nikoder in druge ribe so sc očividno tudi umaknile na visoko morje. Zaboji, ki sta jih nastavljala, tudi niso ujeli nobenega jastoga, kvečjemu kakega raka ali kako ribo s hrapavo kožo, ki je nihče ne mara. „Poslušaj, Julijana!“ je završil mož. „Če bo šlo tako naprej, ne bom mogel več plačevati najemnine Za kmetijo in gospodar nas bo pognal. Ti imaš premehko srce za berače in potepuhe. Od jutri naprej bom svisli zapiral in če se ne bodo pobrali, jim posvetiva s Tonetom, ki je že dovolj krepak, da bo tudi lahko vzel v roke vile." Fant je pokazal svoje pesti, na katerih je bilo videti pod zagorelo kožo močne kosti. Mati je očitajoče pogledala oba moška, vzdihnila, napolnila skledico z močnikom, ki je še ostal v loncu in odšla z njim v temno noč. V levico je vzela svetilko in ko je stopala ob hiši, se ji je v medli svetlobi primajala nasproti neka "postava. Korak ji je zastal in zadržala je krik. Takoj se je domislila, da bi utegnil biti to zopet nov revež, ki prihaja prosit prenočišča. Dvignila je svetilko, da bi ga bolje videla. In res iz mraka se ji je bližal starec z dolgo, svedrasto brado in starodavnim obnošenim vendejskim klobukom širokih krajcev. „Za božji' voljo vas prosim, mati Julijana, ne puščajte me na cesti!" „Vi govorite drugače kot drugi,“ je dejala Julijana. „Prenočila vas bom, toda to bo poslednja noč. Moj mož bo jutri zaprl svisli. Kako vam je ime?“ „Beda." Ona ga je premotrila in se čudila njegovim modrim, milim očem, podobnim očem otroka. Čeprav je rezal oster veter in je padal dež, se ji vendar ni TVOJA DUŠA Tvoja duša, žejna sreče, na trepalnicah visi, k.a\or rosa se les\eče, pesem pije belih dni. Vase sr\a \ras sinjine, zanj roje in zvezda, tihe utripe zelenine, rož. dišave, bles\ voda. Samo sonce išče, luči, mimo trpkih senc beži, da je še spomin ne muči, da \je nanjo noč preži. In vendar vsi sviti umrejo, in šele J(o vse strohni, se pred dušo ti razprejo jasni ognji večnostni. IgnotuS jo je enkrat država nakazala, jih ni zgibala. Tako ie cerkev začela razpadati. Viharji so trgali od strehe kos za kosom, pločevino s0 pa ljudje raznesli in porabili za svoje potrebe. Tudi danes se položaj še ni spremenil. Cerkev razpada naprej. Oseba, ki je bila pred kratkim v cerkvi, piše i* domovine tako-le: Na Kureščku je še vse razbito in letos še bolj žalostno kot lani. če vstopiš v cerkev, si skoro ne moreš predstavljati, da je to nekdaj bila hiša božja. Tudi ni ne izgledov ne sredstev, da bi se začelo s popravili-Kar nas je starih, se nam ob tem razdejanju trga srce. Mladi nas pa ne razu* mejo. ker so že pač no* rod. Marija sama — Kra- mudilo, kakor bi bilo ob toplem sončnem dnevu. Vprašala ga je še: „Ne vem, če ste povedali svoje pravo ime, toda udkod prihajate, Beda?" „Od povsodi." „Ali vas prijazno sprejemajo?" „Vedno manj." „Zakaj pa potem potujete, ne da bi vedeli, kje 1'odete prenočevali?“ „Da preprečim, da ne bi človeška srca popob noma otrpnila. Kadar pridem, serr. sam in ko od-bajam, ostane za menoj božji blagoslov." Oospodinji Julijani z Liščevine se je zdel ta siromak podoben enemu izmed apostolov, naslikanih v domači cerkvi in odvrnila mu je, da so ponoči pač vse ceste polne ljudi, ki jih nihče ne more vseh poznati. „Pojdite z menoj! Najboljši prostor je tam na koncu, na desni. Če ne najdete slame, jo napulite. ■- stoga, dovoljujem vam jaz." Ko so štirje berači posedli okoli sklede ter jih )e obsvetljevala svetilka, ki jo jc obesila gospodinja n;i neki žebelj, je bila zunaj že trda noč. Vihra je naraščala in morski valovi tam v daljavi so razsajali, kakor hi hoteli napasti hišo in jo razdejali. Toda Julijana se je zadovoljna vrnila zopet v "išo, rekoč: „Sedaj so pa štirje, toliko, kolikor imamo otrok.“ Od zori sta oče in sin vstala, da nakrmita živino ln da vidita, če ho vreme, da hi šla na morje. Toda komaj sta bila čez prag, že začne klicati Julijana: „Pridita! Brž! Kakšna nesreča!“ Hipoma sta bila pri njej v drugi sobi in medtem ° Je pretakala solze, sta opazila omaro odprto in v urnljen predalnik, v katerem je imel gospodar spravljene prihranke vsega leta. Mož je zrojil in se znesel nad svojo ženo, kateri je morala Liščevina zahvaliti za vso svojo srečo. ■Kel je kričati in jo obsipati z očitki: SODOBNI KATOLIČAN Kamor dih čaša dahne, tja se obrne, ja\aj omahne njegovo prepričanje —-in večno zveličanje. Kristusove besede umeva po svoje \ot malce pretrde, prečrne in ptičja zablode in zmede navdušen posluša. Telesu usuinjena duša soglaša z njim zmeraj, tak.o danes kot včeraj, — \o pa tako do sred in zvesto ji poje o užitkih sveta! Z jezikom ošvrka vsakogar kot hinavca, kdor s čašo njegovo ne trka in slavi črnega slavca - -sk ušnjavca. J^a prsi se trka kot vzor katoličana in niti z mezincem ne gane, kadar sta praznik, nedelja in Gospodova Zija kot Zastarela za novopoganc dejana medbivša načela . . . Bogdan Budnik ljica miru — pa je kot kri-žaaska Marija našla svoje zavetje v ljubljanski stol. niči." Ko je Prevzvišeni to slišal, je dejal: ,,Gorje! Kraljica miru je zapustila svoj dom, kako naj pride potem do miru?" Mi pa z zaupanjem vzkliknimo: „Kraljica miru, prosi za nas! Vrni se na Kurešček in prinesi Slovencem pravi mir!“ J. Kič 41i ODLOČEN NASTOP POMAGA Na velikem zborovanju v Dublinu je govornik kardinala Stepinca označil za goljufa in vojnega kolabora-terja. Pri teh besedah se je apostolski delegat O'Hara, ki je bil navzoč, nemudoma dvignil in iz protesta zapustil dvorano. S tem je postalo zborovanje nemogoče in prireditelji so se morali nato mons. O’Haru opravičiti. Omenjeni apostolski delegat je bil pred leti papeški nuncij v Rumuniji, tam krivo obtožen in nekaj časa zaprt. Filmska nedelja Belgijsk; škofje so proglasili nedeljo po prazniku Brezmadežne za filmsko nedeljo. Kakor se v Belgiji obhaja že dolgo vrsto let dan katoliškega tiska, tako naj b; bili verniki v bodoče dobro poučeni tudi o pomenu in nevarnostih filma. Treba je ljudem vzgojiti čut za film in za njegovo pravilno presojo. PORAST BRITANSKE I>V-HOVščINE Britanska duhovščina se je v zadnjih 20 letih podvojila. V adventnem pastirskem pismu so mnogi škofje na Angleškem priporočali vneto gojiti in pospeševati duhovniške poklice. Bo zadnjem letopisu iz leta 1952 je na Angleškem, brez škotske in sev. Irske, 4.296 svetnih, redovnih pa je 2.455. 1'oleg kr-stov je bilo letno še 11,000 spreobrnenj. župnih cerkva je 2.895 in kapel 1.101, Zato je delo duhovščine zelo veliko in naporno- Duhov- „Ti si kriva! Zakaj le jemlješ pod streho tatove-Kar poglej sedaj svoje bedasto, dobro srce! Sedaj jih pa lovi! Uničeni smo in to si hotela ti, gostite' ljica razbojnikov, potepuhov in klatežev!“ Tone je bil ves bled od razburjenja, ko je videl jokati svojo mater in jezil se je nad očetom. Šele čez kake pol ure je prišlo kmetu na uff-, da bi kazalo zasledovati tatove. Pohitel je preko dvorišča, vzel v hlevu vile in stopil v svisli. Žen» in sin sta mu sledila. „Halo! Vstani, nesrečnež! Kje so ostali?” Beda je odprl oči, ne da bi se ganil. Bil je zavit v svojo plahto, ki je bila že brez barve in njegov obraz je bil bled kakor suha skorja sira. „Kaj nočeš razumeti, lopov? Kje so ostali?"" Toda pogled tega siromaka je bil tako jasen, tako globok, da se je gospodarju zdelo, kakor bi zrl na široko morje, kakor ga je gledal dan za dnen1 s svojega čolna. Čeprav se je v njem vse lomilo od srda, si vendarle ni upal dotakniti berača in dejal je že nekoliko mirnejše: „Saj ne dolžim tebe in ne boj se me. Povej nu le, kje so drugi, ki so me okradli.” „Kake dobre četrt ure bo, kar sem jih slišal teči mim0 vrat, gospodar. Toda brzeli so tako, da jih pač ne dohitite."" Ležal je nepremično dalje in po mirnosti svojega obraza je bil bolj podoben kipu, govoril je pa kot častitljiv veljak in vprašal: „Kaj so ti vendar ukradli? Tvojo srečo?" „Ne." „Kakega tvojih otrok?" „Tudi ne." „Tvojo zavest poštenjaka, ki je vedno pridno delal in vršil svojo dolžnost?" „Ne. Ukradli so mi petnajst cekinov, ki se® jih imel spravljene v svoji omari." „Torej," je dejal siromak, „si izgubil samo to, kar se da zopet nadomestiti. Kaj mi daš, če ti po' magam zopet najti, kar si izgubil?" „Izbiraj sam,"" je odvrnil kmet. „Izberem si ključ od tvojih svisli," je izjavil Beda- Najemnik Liščevine je pogledal dolg kos zarja' 41ti ■velega in obrabljenega želeja, ki je štrlel iz ključav-niče in jc skomignil z rameni. „Da bi mogel prihajati še semkaj?" je vprašal nejaupno. „Jaz, m drugi. Kajti izgubil boš vedno več, ako zapiral svoje srce in svoje svisli, kot pa če jih °dpiraš enim in drugim. Vzemi svojo naj večjo mrežo ln pojdi z menoj!" Vstal je in kmet, ki je bil sam velik, je opazil, ga je presegal za celo glavo. Sledil mu je ubog' ljivo in na nosilnici nesel s pomočjo žene in sina sv°jo ribiško mrežo. Po sipini, po kateri je bila trava še mokra, so dospeli vsi štirje na obrežje. Pomirjeno morje je pljuskalo na pesek svoje valčke s srebrnimi robovi. Prav počasi so se pomikali ob vodi dalje. Beda ni Zinil besede, temveč motril valovanje in iskal čiste plitvine. „Vrzite mrežo!" Kmet in njegov sin sta stopila v morje in mreža Je splavala kakih sto komolcev daleč. Medtem ko sta °na dva z vso močjo vlekla mrežo, katere plutovina Jc plesala po valu, je stopil visoko zravnan siromak na sosednji prod. Oba moška sta se oprla ob palici, nagnila telesi naprej in z napetimi nogami z naj' Večjim trudom vlekla, kakor bi ju zadrževala ne' Znanska sila. Voda je ostala mirna, prozorna in je 'la videti prazna. Toda veliki krog se je polagoma Zoževal in opaziti je bilo, kakor bi švigale po vodi iskre. Ribiča sta uganila, da bodo ribe in sta, sklo' njena in obrnjena proti morju, sedaj grabila za rnreŽ(> spodaj in zgoraj ter tako naglo, kot sta le *nogla vlekla vrečo na breg. Radostna sta kriknila, aJti vsa mreža je bila le velika gomazeča gmota nn, ki so se premetavale, udarjale z repi ob vodo, 56 Uganjale proti zaprekam, se mešale in prestrašene 2aplctale v niti meže ter se kot morska pena grma-da na plaži v velik kup. „Teci domov, Julijana, naprezi konja in prihiti *• vozom! Saj jih bo poln voz. O, kakšen lov!" Da bi kmet in njegov sin ničesar ne izgubila, sta akala nä desno in levo in grabila za ribe, ki so niških kandidatov je 1.600, V7 teh deželah je katoličanov 2,878.400 ali raje več. Strokovnjaki trdijo, da je katoličanov na Angleškem 10% vsega prebivalstva. Vsekakor dobro znamenje za procvit katoliške Cerkve, VEREN DRŽAVNIK Robert Schuman je bil minister od leta 1947 do letošnjega januarja. Zlasti je postal znan kot zunanji minister francoske republike, Politično pripada h katoliški stranki. Toda vera ni zanj samo nekaj zunanjega; on jz vere tudi živi. Vsako jutro gre k sv. maši v cerkev sv. Klotilde, ki lež.i blizu palače zunanjega ministrstva. Kadar gre na pot, vstane vselej tako zgodaj, da je lahko pri sv. daritvi. Je samski, živi zelo skromno, alkoholnih pijač ne vživa. Marsikdo z njegovo politiko seveda ni bil zadovoljen. Očitali so mu zlasti, da je do Nemcev preveč popustljiv. Toda osebno mu ne more nihče ničesar oporekati, če bi le svet imel mnogo politikov Schumanovega kova! Gotovo bi zanj to ne bilo slabo. „RDEČI DEKAN“ Dr. Hamlet Johnson, kanterburyäki dekan, na-zvan „rdeči dekan“ radi svojih simpatij do komunizma, še vedno daje izjave v prid rdečega nasilja. Leta 19 50 je prejel Stalinovo nagrado za mir in lani je obiskal rdečo Kitajv sko. povabljen seveda od kitajskih oblasti. Bil je v Pekingu, Šanghaju, Kantonu in Hangčovvu. Kakor poroča ,,Južni dnevnik“, komunistični list, ki izhaja v Kantonu, je omenjeni dekan govoril kristjanom tega mesta. Dopovedoval jim je, da je nova Kitajska bistveno različna od stare, ki jo je spoznal leta 1932. Danes diha Kitajska svobodno, oprta na veliko Rusijo. Obljubil je, da bo, ko bo spet v Angliji, ljudem povedal, da na Ktajskem vlada popolna verska svoboda. Toda kljub vsem takim izjavam milijoni kitajskih katoličanov trpijo preganjanje, ki ne jenja. se skušale prevaliti po bregu nazaj v morje. Ko sta razžarjenih obrazov vstala, da bi poiskal Bedo, ni bilo na produ nikogar več. Peščeni nagelji'1 so odpirali svoje cvete in se spogledovali sami. Odsihmal so ostale svisli na Liščevini odprte i<’ ključa sploh niso jemali iz vrat. Nikoli več ni štel kmet beračev, ki jih je jemala pod streho njegovi Žena in katerih je v tej zapuščeni pokrajini zlasti pozimi mnogo. In kadar pripoveduje Julijana tP zgodbo otrokom ali drugim, nikoli ne pozabi pr1' staviti: „Dragi moji, sprejemajte reveže in ne bojte se. ako jih je mnogo, kajti ni naša stvar, da bi jih od' birali. Prvi je morda hudobnež, enako drugi in tretji in često je šele četrti, ki je dober.“ SPOKORNIK DAVID Proti koncu prvega tisočletja pred Kristusom, ko je Savel postavljal temelje izraelskemu kraljestvu, je na betlehemskih poljanah pasel ovce mladec svetlih las, lepih oči in zale postave, najmlajši sin lzaja (1 Kralj XVI, 1:2). Skrb za čredo, ki jo je moral često varovati pred napadi volkov in medvedov (Prim. 1 Kralj XVII, 34—35), mu je dala priliko, da se je usposobil za pogumnega borca. Trdo življenje v naravi pa ga ni podivjalo, ampak je ol>o-gatilo njegov vedri duh in mu uglasilo sive za petje hvalnic božjemu Stvarniku v prelepih psalmih in z mojstrskim brenkanjem na harpo (1 Kralj XVI, 18). Ta mladec, ki se je srečnega počutil pri očfetovih ovcah, je bil David, posebni božji izvoljenec. IZVOLJEN NA MESTO SAVLA Ko je kralj Savel s svojo neuboglji- ItOltlS KOMAN vosi i<> zapravil božje prijateljstvo, j* Bog Samuelu velel: ,,XajK>lni rog * oljem in idi k Hetlehemčanu lzaju. I8" med njegovih sinov sem si izbral kr»’ ljn.“ In ko so mu količilo predstavil1 naj mlajšega, Davida, mu je rekel GO' spod: „Mazili ga, kajti ta je!“ Saniud je vzel rog z oljem in ga mazilil. D11*1 Gospodov pa je bil od tega dne z H*" vidom (1 Kralj XVI, 1, 12—13). Ver jansko je seveda še vladal Savel. Ih8 vid mu je bil zvest služabnik, da ga & z brenkanjem na hurpo razvedreval (* Kralj XVI, 18). Potem pa je odšel spe1 očetu ovce past. V tisti čas je pade* slavni dvoboj s filistejskim velikano"1 Goljatom. David ni mogel prenesti nje' govega zasramovanja Itoga: „Kdo je yl Filistejec, ki zasmehuje vojsko Žive6* Boga?“ (1 Kralj XVII, 2«), Poln svete jeze in silnega zaujeanja v božjo jionioč je odrinil na Filistejca s palico in frače #e 'wurf >e za njegovo zasmehovanje. prihajaš k meni z mečem, sulieo in Ščitom, jaz pa k tebi v imenu Gospoda 'oj ni h krdel, ki si jih ti zasmehoval. Gospod te bo dal meni v roke in jaz te bo*n ubil“ (1 Kralj XVII, 45). V svo-jem zaupanju ni bil osramočen. Prema-Sal je Goljata in rešil svoj narod. To 11111 Je pridobilo slavo pri rojakih, pa razpalilo nevoščljivost in sovraštvo Sav. ki ni mogel prenesti, ko so izraelske žene pele: „Savel jih je pobil tisoč, tiav'd pa desettisoč (1 Kralj XV111, 7). OD SAVLA PREGANJAN Kotier je bilo brezskrbne mladosti. y*a l>avida se je pričela silno težka do-*Jit- kot preganjana zverjad se je moral “krivati pred Savlom in njegovimi sli, ki so ga iskali povsod, da bi ga umo-***'• Dvakrat je za las ušel smrti. Skri-ynl se je j><> gorah in skalnatih votlinah 1,1 puščavah. Lačen in žejen, pogosto “«prespan, najbol j ubog od celega na. •■°da, kateremu je bil od samega ISoga izvoljen za kralja! l*a David se je pokazal junaka, vrednega božjega odliko-'lnju. N j obupaval, ni sv pritoževal “n*! Rogom. Njegovo srce ni poznalo Sunete ali celo sovraštva, ne mašče-' Milosti. Dvakrat mu je Savel padel v tirke, pa mu še lasu ni skrivil, ampak k'a je še branil pred drugimi: „Naj ne 'iovoli GosikkI, da bi jaz kdaj kaj sto-*'1 zoper mojega gospodarja, zoper ma. "ijenca Gospodovega“ (1 Kralj XXIV, * ^ ^ njegovim sinom Jonatanoiu ga je ^>l|> '«zalo najboljše prijateljstvo. In sta slerlnjič oba padla v boju, je a'ul za njima dolgo in iskreno žalo-^ vsem lem je prelepo (sikril svoje “go srce, k| ni poznalo ne zlobe ne btnostj. Prejep zgled premnogim, so Za njim preganjanje trpeli, pa jim Je bil« tako težko odpuščati. maziljen za kralja J o nesrečni Savlovi smrti, so možje iz Judovega rodu v Hebronu maži lili Davida za kralja. Davidu je bilo trideset let. Znašel se je znova v zelo težkem položaju, ker je vsem ostalim rodovom vojvoda Savlove vojske Abner postavil za kralja Savlovega sin» Jz-l>o/.eta (— Kralj II, 8—11). Dolgo časa je potem divjal hoj med Savlovo in Davidovo hišo za oblast. Pa David, božji maziljenec je vedno bolj pridobival na moči in ugledu. In končno je Abner sam ponudil roko sprave, do katere jo končno tudi prišlo, ko so v Hebronu vsi Izraelovi rodovi izvolili in mazilili Davila za kralja (2 Kralj 111, 12; V, 1—3). Sedaj so se začeli za Izrael veliki časi. Rog je bit s svojim zvestim služabnikom. Tako je David najprej premagal Jebusejee, ki so še vedno imeli utrjeni grad Sion. Zavzel ga je in poslej tam prebival. Okrog pa je nastalo Davidovo mesto Jeruzalem. Na Sionu je postavil sveti šotor in vanj dal prenesti v slovesnem sprevodu skrinjo zaveze. L'redil je božjo službo. Hotel je tudi pozidati dragocen tempelj, pa je Rog to prihranil za njegovega sina (2 Kralj VI, 1; Vil, 13). Potem je premagal Filistejce, Mo-abce, Sirce in Edomce. Tako je razširil in utrdil meje svojega kraljestva od Evfrata in Libanona pa do Sredozemskega in Rdečega morja (2 Kralj VIII). Mogel bi mirno uživati s svojim ljudstvom sadove svojih naporov in božjega blagoslova in peti Rogu hvalnice. Pa je slava tudi njemu škodila. Kdor stoji, naj gleda, da ne pade! DAVID GREŠI Ko se je vnela vojska z Amonci, David ni več odrinil na vojsko, ampak je pogospoden ostal v Jeruzalemu. Neko |K>poldne se je sprehajal po strehi svoje palače, pa je zapazil nasproti kojiati se neko žensko. V grešnem ix>želen ju je dal poslat) ponjo, ker jo je hotel za ženo, (lasi je vedel, da je j[K>ročena. Bila je Betsafoeja, žena Hetejca .Urija, ki je bil v vojski. Ker dobri Uri ni nasedel Davidovim nakanam, je David ukazal poveljniku Joabu, naj ga postavi v prednjo bojno vrsto, da bi tam i>adel in bi se David tako znebil tekmeca. Joab je povelje izvršil in Urija je padel v boju (2 Kralj XI, 17). David je s tem zagrešil strašen zločin nad poštenjakom in zvestim državljanom, Gospoda Boga je to silno bolelo. Poslal je k Davidu preroka -Vatam«, ki je rekel kralju: „l)xa moža sta bila v istem mestu, eden bogat, drugi pa ubožen. Bogatin je imel mnogo drobnice in goved, siromak pit le eno ovčico. Ko pa je neki popotnik prišel k bogatinu, ta ni hotel vzeti od svoje črede, da bi pogostil tujca, temveč uboščevo ovco." Tedaj se je David silno razsrdil in rekel: „Kakor resnično Gospod živi, mož, ki je to storil, mora umreti!" Xatan pa je rekel Davidu: „Ti si tisti mož!“ To govori Gospod, Izraelov Bog: „Mazilil sem te za kralja Izraelu in te rešil iz Savlove roke. Zakaj si torej hudo storil pred mojimi očmi? Urija si z mečem umoril in si njegovo ženo v zel za svojo. Zaradi tega bom obudil hudo zoper tebe v tvoji hiši" <2 Kralj XII, 1—12). David je sedaj z vso jasnostjo spoznal svoj greh in rekel: „Grešil sem zoper Gospoda." šel je vase in ves skrušen zapel iz dna svoje duše: „Usmili se me, Bog, ih> svoji milosrčnosti in po obilnosti svojega usmiljenja izbriši mojo pregreho: Popolnoma me operi moje krivde in m oj eg; i greha me očisti; zakaj svojo pregreho spoznavam In moj greh mi je vedno pred očmi. Pokropi me s hizopoin in očiščen bom; ojieri me in bolj ko sneg bom bel‘‘ (Psalm 50). Priznanju greha je sledila pokora. DAVIDOVA POKORA Na Davida so začele kar deževati nadloge druga za drugo. Umrl mu je sin-ček rojen iz greha. Nastalo je smrtno sovraštvo med njegovima sinovoma A-moiioni in Absalomom (2 Kralj XIII) ■ Najhujše pa ga je zadelo, ko se mu j<" uprl sin Absalom In se vzdignil z vojsko zoper njega (2 Kralj XIV). David se )e umaknil iz Jeruzalema na Oljsko goro. Hodil je bos, z zakrito glavo in je jokal (2 Kralj XV. 10—10). Nek Savlov sorodnik je celo kamenje lučal vanj na tem begu in ga preklinjal (2 Kralj XVT, 5—6). Vse to je Davida silno bolelo. pa ni nikomur zameril, na nikog»f klical božje kazni. Nasprotno je cel® Prosil milosti za Absaloma: ..Milo ravnajte z mladeničem Absalomom.“ čudovito potrpežljivo je vse to prenaša' kot kazen za svoj veliki greh. Bog je bil s spokorjenim Davidom-Nfegove čete so premagale uvornfke in Absalom ie na begu obvisel s svojim* dolgimi lasmi na brastu. kjer ga je doletel« tudi žalostna smrt 12 Krall V VT IT 10—17). Ko je David za to zvedel. je bridko zajokal: „Moj sin Absa-lom. Absalom. moisin! O da bi bil vendar iaz umrl mtmesfo tebe!“ Krall XVTTT. SS). Končno so mn opešale moči. Za kra-lin je dal maziliti sina Salomona. Poten1 na je odšel počivat k svojim očeto*11 in pokopali so trn v Davidovem mest11 Jeruzalemu. Kraljeval je 40 let v ni blagor izraelskega ljudstva (S Krati H, 10). Velik pred Gospodom v svojem neomajnem zaupanju vanj, velik f svojem odpuščanju sovražnikom, veti*1 pa tudi v kesanju jn pokori za greh. Za vse čase božji pevec, čig“r psalmi dan za dnem v krščanskem l*1' goslužjn pojejo čast in hvalo Bogu I* ga usmiljenja prosijo- NAZAJ K VERI KRISTUSOVIH APOSTOLOV JANEZ KOPAČ CM Sedanji papež pij XII. rad primerja sedanje čase in razmere sv. Cerkve Prvim časom krščanstva in razmeram, ki so vladale ob prvih početkih Cerkve. S to ugotovitvijo v zvezi rad naglaša: ..Nazaj k veri prvih kristjanov, nazaj k veri prvih graditeljev Cerkve — apostolov.“ Pij XII. se dobro zaveda, da je Cerkev, ki jo vodi, apostolska po iz-Voru in po duhu, zato so in ostanejo apostoli katoličanom za vse čase naj-večji vzorniki. Prvi in naj popolnejši vzor je seveda za nas Kristus sam, ustanovitelj sv. Cerkve. A čeprav nam je Jezus dal najlepši zgled za vse čednosti in nam je res pokazal naj popolnejšo pot k svetosti z lastnim zgledom, nam pa vendar za čednost vere ni zapustil svojega zgleda. Kajti Jezus je kot Bog vse vedel in vse videl, zato zanj čednost vere sploh hi mogla priti v poštev. Vera je namreč ..prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo“ I Hebr 11, 1). Jezus je pa vse videl in vedel, zato on ni hodil v veri, ampak v gledanju. Vendar je o njem zapisal apostol Pavel: »Glejmo na voditelj« in dopolnitelja Ve,,e — na Jezusa“ (Hebr 21, 2). Te besede pričajo, da je Jezus vero dopolni. v njej vzgajal druge in jih vodil Po poti vere, dasi on sam ni živel iz Vere. Jezus je moč in vrednost vere naj. bolje poznal, zato je bil za svoje apo-Stole najboljši verski vzgojitelj. Tako globoko in vsestransko utemeljeno versko vzgojo je dal svojini apostolom, da so ti še danes za ves katoliški svet najlepši zgled močne, neomajne, ves svet osvajajoče vere. Ker so apostoli izšli neposredno iz Jezusove šole, nas gotovo zanima, kako jih je Jezus v veri vzgajal in utrjeval, in kako so potem Kristusovi apostoli izpričevali vero v besedah in dejanjih. Poklicani in izbra"i Dvanajsteri Jezusovi apostoli so že imeli vero v Boga in v vse od Boga razodete resnice po prerokih še preden jih je Jezus izbral za svoje apostole. Seveda pa so sedaj apostoli imeli še nejasne, pomanjkljive, celo napačne pojme o napovedanem Mesiju. Ko je Janez Krstnik začel oznanjati svojim učencem in ljudskim množicam, da je Jezus napovedani Odrešenik in Sin božji, so Jezusovi poznejši apostoli to takoj verjeli, Andrej in Janez sta ob prvem srečanju z Jezusom šla kar k njemu na stanovanje, in sta tisti dan ostala pri njem. Nato je Andrej ves vesel hitel domov povedat svojemu bratu Simonu: ..Našli smo Mesijo.“ In privedel ga je k Jezusu. Jezus se nanj ozre in reče: „Ti si Simon, Jonov sin: ti se boš imenoval Peter-Skala“ (Jan 1, 40—42). Simon Peter je takoj veroval, da je Jezus Sin božji. Naslednji dan se sreča z Jezusom Filip. Takoj veruje v njegovo božanstvo, vse popusti in gre za njim. Takoj poišče še prijatelja Natanaela in mu reče: ,,Njega, o katerem so pisali Mozes v postavi in preroki, smo našli: Jezusa iz Nazareta“ (Jan 1, 45). Natanael še dvomi o Jezusovem božanstvu; k Jezusu ga žene bolj radovednost kakor vera. A ko mu Jezus reče: „Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl,“ v Natanaelu zaživi vera in jo takoj izpove: „Učenik, tl si Sin božji, ti si kral j Izraelov“ (Jan 1, 50). Tako je Jezus imel že ti apostolov: Simona Petra in njegovega brata Andreja, Janeza -in njegovega brata Jakoba. Filipa in Natanaela. Kmalu nato pokliče Jezus v svojo službo ce-stninarja Mateja. On sprejme takoj vero v Jezu-sovo božanstvo, ga še povabi na poslovilni obed, nato pa zapusti dom in domače ter gre za Jezusom. Kdaj in kako je Jezus poklical še ostalih pet apostolov, evangelisti ne poročajo. Pač pa evangelisti kmalu po Jezusovem povabilu Mateja v Jezusov krog apostolov poročajo, da si je Jezus izmed svojih učencev še posebej izbral 12 apostolov. ,,V tistih dneh je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi. In ko se je zdanilo, je poklcal sv°je učence in si jih je izmed njih izbral 12, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, sina Alfejevega, Simona s priimkom Gorečnik in Juda Iškarjota, ki je postal izdajalec“ (Lk 6, 21—16). Vsi ti dvanajsteri, ki jih je Jezus izbral za svoje apostole, so že imeli vero v Jezusovo božanstvo. To vero so izpovedali vpričo Jezusa v besedi in dejanju; saj so prav mislili, da bo Jezus z njihovo pomočjo pridobil zase tudi vse Jude; nato pa utrdil svoje kraljestvo po vsem svetu ter končno šel slavno v nebesa. Sami pa bodo kot njegovi apostoli in služabniki z njim vred deležni slave na tem svetu; zlasti pa še v večnosti. Da so res tako mislili, so često pokazali tudi v besedah. Njihova vera še ni bila pripravljena iti skozi ponižanja, trpljenje in mučeništvo. Jezus jih je pa hotel prav v tej veri; ki bo res ponižna, pripravljena na trpljenje in mučeništvo. Zato jih je na to ver0 pripravljal na razne načine. Napovedoval jim je svoje ponižanje, trpljenje in smrt. Govoril jim je o vrednosti ponižnosti in trpljenja. Tudi je dopustil, da so jih vse okoliščine, v katerih so živeli, navajale k tej veri. Tako so videli, kako se vsi judovski veljaki vsak dan bolj odmikajo od Jezusa, kako ga smešijo, blatijo in mu podtikajo hudičevo moč. Celo učeni in modri Judje mu odrekajo božanstvo, v najboljšem primeru ga imajo kvečjemu za preroka. Dan za dnem so doživljali, kako se je krog Jezusovih sovražnikov širil in kako malo uspehov ima pri oznanjevanju evangelija, često so videli Jezusa vsega utrujenega in včasih celo zelo žalostnega, in tako ubog je, da nima, kamor bi glavo P°" ložil. Njegova mati Marija je tako preprosta in uboga, prav tako Jožef. Prav nobenega ugleda nimata pri judovskih prvakih. „Ali more biti Sin božji tako poniževan in ubog? Ali bo mogel tak, kakršen je, odrešiti človeški rod?“ tako in P°" dobne skušnjave so verjetno begale tudi Kristusove apostole. Jezus je vedel, da so mnenja ljudi o njem različna, da je tudi vera apostolov postavljena na preizkušnjo, zato jih je nekega dne vplačal: „Kaj pa vi pravite, kdo sem?‘‘ V imenu vseh apostolov je odgovoril Simon Peter: uTi si Kristus, sin živega Boga.“ Vendar vera apostolov še ni bila dovolj utrjena. Ni jim še šlo v glavo, da t>o Jezus s trpljenjem in smrtjo na kri-zu svet odrešil. Tudi v njegovo vstaje-nJe od mrtvih še niso verjeli, še najbolj je pa bila postavljena njihova vera na preizkušnjo, ko jim je Jezus prvič govoril 0 zakramentu sv. Rešnjega Te-*e8a, da jim bo dal svoje meso jesti in svojo kri piti. Res so ga tedaj mnogi učenci zapustili in mu niso več verjeli. zato se je tedaj Jezus obrnil tudi k svojim apostolom in jih vprašal: .,Ali hočete tudi vi oditi?“ Spet mu je v imenu vseh apostolov odgovoril Simon Peter: „Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in verno, da si ti Kristus, Sin božji.“ (Jan 6, 66—68). A ta Petrova izjava ni več veljala za Juda Iškarjota. On je tedaj že izgubil Vero v Jezusovo božanstvo. Zato je Je-zUs žalostno pristavil: i»Ali vas nisem izvolil 12? in vendar je eden izmed vas hudič“ (Jan 6, 70). Skozi temo dvomov do luči Prišlo je Kristusovo ponižanje, trpljenje in smrt. Vera vseh apostolov je klonila. Ko je Jezus ves onemogel visel nu križu in ve-s zapuščen umiral sredi dveh razbojnikov, je vera Kristusovih aPostolov kakor ugasnila. Dejansko pa 86 je le zvijala v bolečini in temi, da bo ~~ kakor zrnje, ki umrje v zemlji — 'sa prekaljena pog”ala v novo bogato rast. Tretji dan je Jezus vstal od mrtvih lu se prikazal Mariji Magdaleni. Hitela k apostolom in jim povedala, da je Jezug res vstal. „A ko so to slišali, da živi in da ga ■le ona videla, niso verjeli. Pozneje ee l® Prikazal enajsterim. ko so bili pri Veličastno svetišče sv. Jožefa v Montrealu, kamor radi romajo naši rojaki v Kanadi miti, in grajal je njih nevero in trdosrčnost, da tistim, ki so ga po vstajenju videli, niso verjeli“ (Mr 16, 11—14). Tudi evangelist Janez prizna, da sta s Petrom šele potem verjela, ko sta na lastne oči videla grob prazen. Prej še „nista tunela pisma, da inora Kristus o»V teh trenutkih molitev, ki jih Cerkev s tako ljubeznijo posveča trpljenju -.molčeče Cerkve“, je prav ugodna prička spoznati gotove vrednote, ki so kot dragocene luči v sedanji negotovosti. Ako trpi preganjanje Cerkev na Poljskem, Ogrskem, čehoslovaškem, Kitajskem, v Rusiji, Rumunijl, Bolgariji iu vseh drugih narodnostih za železnim zastorom, vedite, da je preganjana vsa bevkev na svetu, ker Cerkev je le ena in trpljenje vsakega njenih udov, je trpljenje celega organizma. Zato svobodna Cerkev moli v prid zatirane Cer- kve; na jsti način kot je prvotna Cer. kev molila h Gospodu, da reši jetnika Petra Herodovih verig. Potrebno je, da vlade in režimi preganjalcev vedo tole: preganjanje, ki divja proti Cerkvi njihovih ljudstev, ni „notranja zadeva" njihovih držav; je zadeva, ki zanima vesoljno Cerkev; cerkve vseh ljudstev in narodov na zemlji imajo pravico in dolžnost poseči in posredovati •— vsaj z molitvijo — da neha preganjanje in se pribori znova svoboda zatirani Cerkvi. Pred takim dejanskim stanjem si ka. toličani vsega sveta zastavljajo danes nekatera vprašanja. Prvo je tole: Kje se začenjajo meje Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru Antikristovega kraljestva? Odgovarja Janez v Skrivnem Razodetju, da tam, kjer so prelomili in poteptali božji pečat in si uradno prilastili strašno geslo: „Nočemo, da nam ta vlada!“ Drugo vprašanje je sledeče: Kaj storiti (potrebno je poseči vmes) spričo takega položaja? Kaj storiti? Evo vam odgovor: Predvsem priti do prepričanja, kako šibko so zgrajene sovražne vrste. Kristusove besede so resnična in nepremagljiva ter uničujoča sila, kot njegovo Vstajenje. Zgodovinsko izkustvo te božje besede je komaj od včeraj: strašni padec zadnjega Antikrista — Hitlerja — je viden dokaz našim še Prestrašenim pogledom. Z Gospodom se ne da igrati: ker je Kristus Sin božji, ki se je učlovečil, umrl, vstal od mrtvih za nas, edini pravi gibalec človeške zgodovine, mor* zgodovina računati z Njim. Prepričati se moramo, da je „Antikristova liiša zgrajena na pesku; jedva se dviga® veter nevihte, že žalostno zgrmi in ostane le ruševina“. Toda, ali naj zato čakamo, ne da bi kaj storili, dokler se ne dvigne ta božji vihar kot pravi sv. Janez — ki raztrosi preplah, beg in zmešnjavo v sovražnem taboru? Ne; treba je nastopiti borbo proti sovražnim vrstam. Začeti skrivnostni boj, katerega omenja Skrivno Razodetje. Organizirati moramo molitev, sprožiti ,-,molitveni rafal“, da se bo dvignil iz vseh točk zemlje in takore-koč „prisilil“ Boga, da poseže v središče drame in preganjanja, potom katerega se bo na Kristovih sovražnikih uresničila strašna prerokba: „izbrisani so iz knjige živih“. Treba je reči Gospodu s sinovskim zaupanjem ljubezni: „Gospod, zadosti je. Maščuj kri tistih, ki so jo prelili- Glejte, zato nam je treba danes — predno bo prepozno — drznosti in odločnosti, da bomo rekli odkrito vsen1 vrstam Kristusovih sovraž.nikov: AÜ ne vidite, da je sekira že nastavljen» na korenino? Edino en način je še, ki more pravočasno zavreti to skrivnostno razkrajanje, ki se začenja med valiti-vrnite se h Kristusu! Izpustite iz kardinale, ki ste jih zaprli, enako škofe, duhovnike in laike ter povrnite Cerkvi svobodo, ki ste jo ji vzeli; dajte, da bo resnični ogelni kamen vsak® trdne zgradbe -— Kristus — tudi ogel®* kamen vaše družabne zgradbe. A ko se ne zavedate tega, ako se b° preganjanje proti Kristusu in njegovi Cerkvi nadaljevalo, ako bodo radi tega „rušilne“ molitve Cerkve pojačane, spomnite se strogih Kristusovih P1'®' roških besedi: „Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle-' SOG ' Jugoslaviji kakor tudi v drugih komunističnih državah je v tem času borba proti veri v Boga v polnem raz. "lahu. Tega nihče ne taji. Tudi na komunistični strani ne. Za Marxom in Le-hiiioni ponavljajo vsi duhovni voditelji komunizma, da je za komunizem borba |)v°ti veri nujna. Drugače da ne mote oiti. Vera da ni samo nespametna, mar. Ve<- je tudi silno škodljiva. Mjnožice **vaja v brezdelje in suženjstvo. Vodi v nespameten misticizem. Hromi o.iihovo borbenost. Opij je, ki zaniam-ya- Zato je borba proti njej nujna. Za-oti se mora prvo uro in trajati mora, dokler ne bo vera iztrebljena. Borba tuVej na življenje in smrt. Vera bo v borbi premagana. A še JH) zmagi *kul njo bodo morale ostati straže na ojišču, da ne bo mogla vera na noben kačin zopet oživeti. Prehuda nesreča za kapi'edno človeštvo je vera. Borba proti kjcj ntora biti zato nujna in neizprosna ' 0 Popolnega uničenja na vsej črti. Aid Z NASILJEM? Vprašanje, pravijo, je le to, s kašnimi sredstvi naj se komunizem ooH proti veri. Lenin je odklanjal v veJ borbi fizično nasilje. Ne sicer z na-telnega stališča, marveč s praktičnega. Preganjati vero s fizično silo je po n jelovem psihološko zgrešeno. Tako pre-»Mtjanje da rodi mučence, ki so naj-‘jsa opora vere. Zvesti Leninovemu 'attkn komunisti na ves glas zatrjujejo, a 'ere ne preganjajo. Se sicer bore jkoti njej, toda le z umskimi dokazi, Preganjajo pa da jo ne. Za njimi po-Javljajo isto njihovi „sopotniki“. Tudi atšen duhovnik se dobi meti njimi. e je tako, zakaj pa je v komuni-icnih državah taka gonja proti ško. IN Ml DR. ALOJZIJ ODAR lom, duhovnikom in vernim laikom? Zakaj jih je toliko po ječah, v koncentracijskih taboriščih in v izgnanstvu? Zaradi vere ni nobeden, odgovarjajo komunisti. Naše ustave zajamčnjejo svo. bodo vere. Zaradi vere nikogar ne kaznujemo, pač pa zaradi zlorabe vere v protiljudske namene, zaradi izdajstva, špijonaže, kršenja državnih zakonov. Na cerkveni strani pa z dokazi odgovarjajo, da se preganja vera tudi s fizičnim nasiljem. Berite le pismo jugoslovanskih škofov s škofovske konference v Zagrebu ob koncu septembra leta 1052 Titu ali pa noto vatikanskega državnega tajništva št. 9J1-1/52 z dne 15. decembra 1052 jugoslovanskemu zunanjemu ministrstvu. Kaj je vera in kaj nje svoboda, to komunizem po svoje razlaga, zato tudi zlorabo vere ik> svoje. Tako delovanje, ki ga imajo povsod po svobodnem svetu za versko delovanje, smatra komu. nizem za zlorabo vere, kadar mu tako kaže. Toda pustimo za danes ob strani nasilno preganjanje cerkvenih ustanov in oseb. Ostanimo pri tisti borbi zoper vero, ki jo komunisti sami priznavajo. PISANJE O VERI O veri smejo pisati v Jugoslaviji samo komunisti. Svobodnega verskega tiska tam ni, zlasti takšnega ne, ki bi se hotel dvigniti zoper brezbožni materializem. Izdajajo pa komunisti v Jugoslaviji veliko spisov, ki zavzemajo marksistično stališče do vere. Nekaj takih spisov naj naštejem. To so najprej zadevni spisi dveh komunističnih klasikov, Engelsa in Lenina. Tako ENGELSOVI spisi: Anti-I)iihring; Izvor družine, privatne lastnine in države; L. Feuerbach in konce nemške klasične filozofije; Doprinos k vprašanju prvotnega krščanstva; dalje LENINOVA spisa: Materializem in empiriokriticizem; Socializem in religija. Nato: HENRI LUCIEN, (Izvor vere; ANTE FIAMENGO, Porijeklo i društvena uloga l-eligije; A7. RIBAR, Istorijska uloga lu-iščanstva; EN VER RED4IČ, Zašto se i kako marksizam bori pro ti v religije; dr. Jože GORIČAR, O nastanku, razvoju in družbeni vlogi religije. ■«' Ti spisi govore o religiji vsi enako. O nastanku vere prinašajo razlago, ki jo je sprejel za svojo dialektični materializem, uradna filozofija komunizma. S to razlago upajo spodrezati korenine veti. MARKSISTIČNO STALIŠČE PROTI VERI Slovenski „strokovnjak“ za vere dr. Jože Goričar piše v zgoraj omenjenem spisu o marksističnem protiverskem izhodišču takole: ,,\7 boju proti religiji s© v glavnem pojavlja dvoje stališč: me. ščansko-liberalno in marksistično. Meščansko stališče do tega vprašanja izvira iz dobe buržujskih demokratičnih revolucij. Ideološki predhodniki teh revolucij, predvsem francoski materialisti XVIII. stoletja, so menili, da je religija zabloda, ki da jo je mogoče odpraviti samo s prosveti jeva» jem množic, z ra;' širjenjem znanosti in vere. Ko pa se je buržuazija utrdila na oblasti, je tak način boja izgubil vsak pomen. Ni pa povsem izginil. Ponavlja se v mnogih variantah tudi še danes. Ena takih zapoznelih variant racionalističnega boja proti religiji je znana tudi iz slovenske politične zgodovine kot tzv. farška gonja. Liberalnemu delu slovenskega meščanstva so jo narekovale politične potrebe. Marksistično pojmovanje boja proti ivhgiji nima nič skupnega s takšnim meščanskim „svobodomiselstvom“. Marksizem izhaja iz znanstvenega spoznanja o zgodovinskem značaju religije, o njenem družbenem izvoru in njeni družbeni vlogi. Zaradi tega je tudi glav- na smer napada, ki ga vodi znanstveni socializem proti religiji, usmerjen» proti njenim družbenim koreninam, usmerjena je v boj proti tistim družbenim razmeram, ki religijo porajajo in ki religiozno zaostalost vzdržujejo. Marksizem veže boj proti religiji z razrednim bojem delavskega razreda proti buržuaznemu družbenemu redu. Tam p», kjer je ta revolucionarni boj že dobo-jevan, pa ga veže s tem istim razrednim bojem za čim prejšnjo izgraditev materialnih pogojev socialistične druž-be, v kateri se bodo vsaki religiji posušile vse njene korenine“ (str. 24 in 25). Ni naša naloga preiskavati, ali je dr. Goričar pravilno opredelil stališče meščanskega liberalizma do religije. Gotovo je le to, da meščansko „svobodomiselstvo“ zvečine ni izpovedovalo brez-boštva v odkriti obliki, kakor to del» n. pr, komunizem. Liberalna „faršk# gonja“ pa je bila liaprain sedanjemu pi-eganjanju klera mul komunizmom naravnost igrača, čeprav je bila za tiste časa silno strupena in umazana. O marksističnem stališču proti veti piše Goričar zelo samozavestno, a navzlic poudarjanju „znanstvenega spoznanja“ zelo neznanstveno. \'se „znanstveno“ stališče marksizma do „religiozne zaostalosti“ je silno neznanstveno, naravnost naivno, preračunano na neuk0 mase. Pred resnično znanostjo in zdravim razumom niti malo ne vzdrži. Njegovo stališče je pač stališče apriornih trditev brez dokazov, stališče zaverovanosti v svoje, fanatičnosti iu trme, nikakor na ni znanstveno. MARKSISTIČNA RAZLAGA VERE Po marksizmu je vera „mistično pojmovanje prirode in družbe“. Mistično p» je zanj vsako pojmovanje, ki ne slon' na izkustvu in na spoznanju vzročne povezanosti dogajanj v svetu, marveč na veri v skrivnostno delovanje nekakšnih nadnaravnih sil. Marksizem j6 surov materializem, zato seveda možnosti nadnaravnih sil že vnaprej n» prizna. Boga ni; nadnaravnega svet* ni. Kdor trdi, da sta, je „mistik“, 1° •s<* pmvi duševno zaostal in neznan, stxen. . Pfi razlagi religije izhaja marksizem lz izhodišča, da so vse vere plod člo-x ekove domišljije. Ni razlike med pra-in krivimi verami. Vse so le plod domišljije. Marksistična razlaga zače-ll*a z mislijo, ki se pripisuje grškemu l*osniku jn filozofu iz petega stoletja Pred Kr., Ksenofanlu, da jei človek Ustvaril bogove, ne TSog človeka. Nami-Kavajoč na svetopisemski izraz je oblikoval marksizem prvo načelo takole: »Človek si je ustvaril boga no svoji l*odobi in sličnosti.“ Človek se je razvil iz živali. Ko je bil nil razvojni stopnji živali, četudi že vi-soko razvite, še ni imel religije. ,,Clo_ 'ekov živalski prednik se je začel osvo-10Jeva11 svoje popolne odvisnosti oreteklega sto-. Ja. X njej so nastale razne smeri ali ni' Takšne šole so n. pr. mitološka, Y 'opološka, sociološka in psihološka, “utka izmed njih pa se še deli na razne Na Veliki planini teorije. Pripadniki MITOLOŠKE šole so videli izvor vere v bajeslovju in sicer nekateri v takozvanem naturalnem bajeslovju, drugi v astralnem in tretji v panlunarnem. Po teh teorijah si je človeška domišljija ustvarila bajke (mite) o pojavih v naravi sploh, o zvezdah in luni. V teh mitih je iskala odgovore na različne naravne pojave, ki sj jih ni znala razložiti. V teh mitih, pravijo pripadniki mitološke šole, je iskati izvor vere. Mitološka šola je bila upoštevana okrog jietdeset let. Po letu 1000 pa noben resen znanstvenik ne skuša s teorijami te šole razložiti postanka vere. Dejstev namreč, ki govore proti razlagi mitološke šole, je toliko, da so se vse njene teorije izkazale za konstrukcije fantazije brez vsebine. Ko je upadala mitološka šola, se je začela razvijati ANTROPOLOŠKA ŠOLA o izvoru vere. Tudi v njej so se razvile vazne smeri. Dobile so imena: animizem, inanizem, maglzem, fetišlzem in totemizem. l*o teoriji ANIMIZMA je prvotni človek mislil, da je vsa narava oživljena. Povsod je videl duhove, ki imajo želje in voljo kot ljudje. Oni povzročajo pojave v naravi. MANIZEM je teorija, ki uči, da je začetek vere v eeščenju umrlih prednikov (mani). MAGIZEM, trdi, da je magija pred vero. človek je hotel s skrivnostnimi sredstvi vplivati na naravne pojave. Temu pravimo magija. S časom pa je človek spoznal, da s temi sredstvi ne more učinkovito vplivati na pojave: zato je začel verovati v duhove. FET1ŠIZEM je češčenje duhov, ki da bivajo v določenem materialnem predmetu (fetišu ali amuletu). TOTEMIZEM trdi, da izvira vera iz češčenja totemov. Totem pa se imenuje stvar, o kateri menijo ljudje, da je v skrivnostni zvezi z njimi. Vsak član njihovega rodu je v skrivnostni zvezi s to stvarjo. Tudi antropološka šola z vsemi naštetimi variantami ni zadovoljivo rešila vprašanja, odkod vera. SOCIOLOŠKA šola zre v veri produkt družbe. Verski pojavi so socialnega značaja po izvoru, vsebini in namenu. Vero je ustvarila družba. PSIHOLOŠKA šola trdi, da izvira vera iz človekove podzavesti. Glavni čini telj vere je „neracionalno“ v človeku. Tale članek nima namena razlagati vseh teh šol in teorij. Omenili smo jih le za to, ker jih uporablja marksizem pri svoji razlagi vere. Marksistična razlaga vere je zelo preprosta. Vzame nekatere od zgoraj naštetih teorij■ in jih postavi v zapovrstni red, pa je podana razlaga vere. Po marksizmu je bil najprej animizem, sledil mu je totemizem, nato se je razvil kult prirode; la razvoj pa je spremljala magija. Najprej je skušal človek z vero razložiti pojave v priro. di, potem pa v družbi. Vsakokratno socialno stanje je proiciral v vero. Iz neopredeljene oživljene narave se razvijejo duhovi, nato določeni bogovi in končno liierarliični red med bogovi. Kakor v človeški družbi, tako prevlada tudi v družbi bogov eden. Nastalo je eno- boštvo kot naj višje razvita religija. T®' ka je judovska. Iz nje in raznih vzhodnih religij pa je nastala vera, ki 86 imenuje krščanska. Po Engelsu je „pravi oče krščanstva“ aleksandrijski J u(* Eilon. X' drugem stoletju po Kr. krščanstvo privzame organizacijo. Nastopil0 je krščanstvo z revolucionarnim programom za proletarce in sužnje. Zato je imelo velik uspeh. Od 4. stoletja J*®' prej pa se je spremenil njegov značaj-Naslonilo se je na izkoriščevalci-Takšno je ostalo skozi vso fevdalno dobo in je še danes. PRIPOMBE K MARKSISTIČNI RAZLAGI Marksistična razlaga vere je prav® mešanica različnih elementov. Poslužuje se drznih trditev, ki jih nič ne dok®" ztije. Trditve pa skušajo ponazoriti 2 raznimi podobnostmi, ki so jih našli ' posameznih verah. Toda te podobnost* so velikokrat le navidezne, ali pa celo nobenega videza sličnosti nimajo. Marksistična razlaga vere n. pr. primerj® presv. Trojico in mnogoboštvo. Trdi, (*® je presv. Trojica ostanek mnogoboštva-Uče, Sin in Sv. l)uh so trije bogovii kakršnih je bil poln grški Olimp. tXe je prvi med bogovi, kot je bil pri grški1* bogovih Zevs; iz njega se rodi Sin, kakor so tudi grjjki bogovi imeli otroke-Iz Zevsove glave se je n. pr. rodila boginja Atena. Kdor količkaj pozna krščansko skrivnost presv. Trojice, Vft da je vse tako primerjanje prazno-V krščanski skrivnosti ne gre za tli bogove, marveč za enega Boga v tre** božjili osebah. Po marksističnem opisovanju so *u' besa bivališče več večjih in manjših bogovi!). Kakor je grški Olimp pozi*®* višje in nižje bogove, tako, pravijo, ji*1 poznajo tudi krščanska nebesa. Tam Oče, Sin, Duh, Marija, angeli, svetnik'-torej večji in manjši bogovi. Kolikš®11 nepoznan j e krščanskega nauka je v takem primerjanju! Take primerjave navideznih podobnosti med posameznimi verami so zel® nevarne za nepoučene ljudi. Zavajaj® v usodne zmote zlasti glede nadnaravnega izvora krščanstva. Ustvarjajo '**s, da krščanstvo ni razodeta vera, lUarveč le stotnija v razvoju ver. Sanae na sebi pa so take primerjave “Vez vsake vrednosti, ltazodevajo le stvari, prvič popolno neznanje v 'erskiii stvareh, drugič pa nepoštenost. Marksistično razlaganje vere je ne-'arno tam, kjer je pravilna razlaga htepovedatta ali onemogočena. Tako je v komunističnih državah. Tam morajo 'si poslušati le marksistično razlago. ' -šolali, organizacijah, po radiu in ča-S|>l’i*ih se jim ponuja samo ta. že v l>l'v*h letih osnovne šole se je mora učiti hčenček. Krščanske vere pa se ne sme, ei' ima po ustavi zajamčeno svobodo vere(!), ki mu je ne sme nihče kratiti. 1‘Ua\ a razlaga o izvoru vere . t se zgoraj nalete šole in teorije o 'z' °i'u vere izhajajo s stališča, da Roga 11' ati da je vsaj nespoznaten. Vera je zat<> ie proizvod človeka. To stališče je seveda samovoljno in neznanstveno. To stališče je podobno stališču človeka, ki loti preiskovali čudež z voljo, da hdeža noče priznati, ker je čudež ne- •hogoč. Kdor gre preiskovat začetek vere s stališča, da Roga, v katerega vere ve-l'tjejo, sploh ni, ta bo seveda našel •zv<>|. vere v človekovi domišljiji, čeprav razlaga tako ali drugače, „človek je °Sa ustvaril po svoji oodobi in sličnosti.“ Raziskovalci raznih narodov so v zadnjem stoletju zbrali ogromno šteti» podatkov o verskih pojavih. Zapi-Sitl' so vse, kar so imeli za verske po-'jS'e- Tako so zbrane razne izjave o 811, pa tudi verske bajke, miti in ^raže. Zanimivi so zlasti podatki, ki ° Jih našli pri primitivnih narodih. osnovi tega gradiva skušajo od-t*V)riti n* vprašanje, odkod vera, ki je ci človeški pojav. Nekaj takih od-.'»fov smo že omenili i>ri zgoraj ome-šolah in teorijah. j * rv» vprašanje pa je, kaj sploh vera " pkde tega se nekatoliški razisko- 'alei Da daleč razhajajo, že pred leti Triglav in Regunjščica s Kofc ste mogli našteti nad petdeset opvedeib vere. Danes je njih število najbrž še večje. Mnoge od teli opredelb izločajo iz pojma vere pojem Boga. Vera, pravijo, je pred pojmom Roga in sploh z Bogom nima nobene zveze. Pojem Roga da je še le pozneje „nastal“ in se vnesel v vero. Po marksizmu n. pr. je vera „mistično, to je nerazumsko pojmovanje prirode in družbe“. Tildi katoliško veroslovje raziskuje izvor vere. Vero pa jemlje v zelo natančnem in določenem pomenu. Vera mu je priznanje osebnega Boga, ki je ločen od narave, in priznanje človekove odvisnosti od Njega. Samo to je vera. Vse drugo, kar se navaja med „verskimi" podat ki, ne spada k veri. Je odpad od vere, bajka, mit, praznoverje, magija; karkoli že, samo vera ne. O VERI V PRAVEM POMENU MOREMO SAMO TAM GOVORITI, KJER JE PRIZNANJE OSEBNEGA BOGA IN ČLOVEKOVE ODVISNOSTI OI) NJEGA. Bog je torej sestavni del vere. Verujemo v Roga. Rog je pred vero. Ni človek ustvaril Roga, ampak ltog člo. veka. ltog ni priroda, ampak je ločen od nje. Tudi priroda je od Boga. Pojem Boga se torej v veri ne razvija, ampak je od vsega poč e tka isti. Katoliški znanstveniki so natančno preiskali verski material različnih narodov, tudi najbolj primitivnih. Našli so pri primitivnih narodih zelo čist pojem o Bogu in človekovi odvisnosti od Njega. Bog je za te narode oče, različen od narave, vsemogočen, stvarnik vseli reči in tudi človeka. Bog je tudi varuh morale, dobre plačuje, hudobne kaznuje. Pigmejci v Afriki, negriti v Aziji in na Filipinih, domačim v Tasmaniji in na jugovzhodu Avstralije ter na Ognjeni zemlji, ki vsi spadajo v najbolj primitivno kulturno stopnjo, imajo tak pojem o Najvišjem Bitju, ki je stvarnik in zakonodajalec. To je neizpodbitno dokazala katoliška HISTO-HIčNO-TttJLTURNA ŠOLA. S tem je pa dokazano, da spada trditev o splošnem razvoju vere od vere v duhove do vere v enega Boga — meti bajke. Ni res, da je človek še le na poznejši stopnji razvoja prišel do pojma Boga. Primitivni narodi imajo namreč že silno visok nojem Boga; dostikrat bolj visok, kot na narodi z višjo kulturo. *’ Marksistično obetanje, da bodo s svojo razlago o izvoru vere spodrezali korenine vsake vere, se ni obneslo in se ne bo. Objekt ivila znanost je dokazala, da si ni človek izmislil Boga. Marksistično stališče, da je „človek ustvaril Boga po svoji podobi in sličnosti“ je torej zmotno; zato je zmotno tudi vse, kar marksizem govori o razvoju vere, Marksistična razlaga vere spada danes v znanosti med bajke. ALI BOG JE ALI GA NI Marksizem trdi, da vprašanje o Bogu ne snada v vprašanje o veri. Vera du se je začela brez zveze z Bogom in si je človek pojem božanstva še le pozneje izmislil. Boga marksizem ne prizna. Toda niso vsj ljudje materialisti, kot so marksisti. Za vsakogar, kdor ni zaverovan v materializem, pa je pri vprašanju vere prvo, ali Bog biva ali ne. ve Boga ni, se z vprašanjem o veri ne kaže baviti. Kdo pa se resno bavi z vražami in drugimi izrodki bolestne človeške domišljije? Ves drug pomen pa vera dobi, če Bog v resnici je. O Bogu nam govorita teologija in teodicea, prva je bogoslovje, druga P*1 filozofija o Bogu. Vir bogoslovja je nadnaravno božje razodetje, vir filozofij o Bogu pa je razodevanje Boga v narav • človekov um iz narave sklepa na obsto.l prvega neskončnega bitja, ki mu l>ra' vlmo Bog. Bogoslovje na izhaja iz d<*j kazanega dejstva, da je Bog „govoru in se razodeval. Ta vir razodetja o®6' lija apostol Pavel v začetku pisma He' brejcem: „Mnogokrat In na mnogoter6 načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni nam je S°' voril po Sinu.“ Teodicea izhaja iz stvari in se dvigi*6 do prvega bitja, teologija pa izhaja i® Boga, ki je govoril in se razodel. Kaz" je Bog razodel, je ohranjeno v svetem pismu in krščanskem ustnem izročilu- Teologija ve veliko o Bogu, teodice» pa razmeroma malo. Bogati zaklad teologije pa se odpre le tistemu, ki na pametni osnovi sprejme vero v Boga In v- dejstvo, da se j6 Bog razodel. Pred teologijo je teodicea. Ta J®1** posreduje dokaze za božje bivanje. Teu dokazov je dolga vrsta. Iz pojavov T naravi, v duševnem svetu in v zgodovi® sklepamo na Boga. Vsi ti dokazi s_° trdni, niso pa vsi za vsakogar razviti***• Kdor jih resno preuči, mora priti ** prepričanja, da Bog v resnici biva. Z® je neupravičljiv, kot pravi apostol l’a' vel, kdor ne veruje v Boga. Zakaj pa mnogi kljub trdnim dok® zoni ne verujejo v Boga? Na to odS6” varja naš nepozabni filozof Aleš V»6-ničnik silno globoko in jasno takole: „Za spoznanje vsake resnice je treb8 odprtega srca, zato tudi za božje sp6 znanje, če resnica komu ne gtali, 66 j v nasprotju z njegovimi težnjami, neugodje kali in temni spoznanje 1 zadržuje veselo pritrditev. Besnica „Bog je“ je najsilnejša re9‘ niča, ki edina more rešiti svetov** uganko: od kod in kam. A zelo ua9Pr0 tuje počntnosti, zahteva od človek« 1>eko tesnobo, pa ponižnost, in ponižno Pripravljenost za bogovdanost. 1’očuten ctovek ni dovzeten za duhovne resnice Bo-pa je taka, ki silno posega v življe-"iu. K slabemu nagnjena človekova narava je za to ne mara. Bog se nam mora Predstavljati z raznimi legitimacijami, s mu še ne verjamemo. Vsakemu člo-'eku hi verjeli na vsak«) izmed njih, ,e Bogu ne verjamemo radi. „Na svetu le bila (božja luč, Besnica — Kristus) 1,1 svet je im) njej nastal —1 in svet je nl, spoznal. V svojo lastnino je prišla in Pjeni je „jg,, sprejeli“ (Jan 1, 10. *) • To je tragika sveta; to ne. razumljiv«, odklanjanje vsega, kar je kuž.it*. To ni strah božji, ki je začetek Pimlrosti, marveč strah pred Bogom, skiita želja, da bi Boga ne bilo. Bog pa se razodeva, dokazuje samega Sebe, vabi, uči, prosi; svojega edinega ‘ I1*1' je poslal v smrt na križ, ,,da bi se mre, kdor vanj veruje, ne pogubil“ ''Bui Ki). Obenem pa grozi: „Kdor vemje, bo pogubljen.“ Strašna je Storžič s Kote zaslepljenost teh, ki kljub temu ne verujejo. NAŠ ODNOS DO BOGA Razumljivo je, «la se glasi piva o«! šestih temeljnih resnic v katekizmu: „Bog je“. Nauk o veri in vera sama sta namreč brez vsakega pomena, če Boga ni. Katekizem seveda to resnico le ugotavlja. Tako delamo v svojem življenju vsi tisti, ki v Boga verujemo. Vernu sicer, «la so tudi dokazi za biva» nje božje. Vendar teh dokazov ne uporabljamo. Naša vera v Boga je živa in trdila tudi brez njih. Navzlic temu pa je dobro podkrepiti vero . v$eh krepostih, zlasti pa v ljubezni do °Ra in bližnjega. Zato je Bog, pravični yelicastni povračitelj, svojo plemenito •JZabnico 19. maja 1940 obdaril s častjo Hglasitve blaženim; toda zdi sc, da jo pče na zemlji poveličati še z večjo sla-ker so se, kakor se govori, na njeno Priprošnjo zgodili novi čudeži. — Tako m odlok kongregacije za svete obrede i marca 1952, ki dovoljuje še pošto-,ek 2a slovesno proglasitev Joahime Ve-rUr>e svetnicam. SVET OTROK ^Rodila sc je v Barceloni leta 1783. yiravn0 življenje sta ji dala Lavrencij e(|runa in Terezija Vidal. Nadnarav-,(1 življenje pa je prejela pri sv. krstu ; aprila 1783. Kar tri imena so ji dali i1 krstu: Joahima, Frančiška Pavian-p Antonija. Starši so bili slavni zaradi ^ penitega rodu, a še slavnejši zaradi j banskih kreposti. Joahimo in sedem Hih otrok so z vso skrbjo vzgajali k “°Žnosti. Joahima se je dala tako lepo Rajati, da ie znala že kot rnala deklica g Ho majhna dejanja naobračati na -•Ha- Za otroške stvari se ni dosti me-i a- Razodevala je že kot deklica odlične 'hosti, zlasti učljivost in pokorščino l 7s*wi. Vsakdanje verske vaje je z vso b°žnostjo opravljala. Kot devetletna deklica je z vso radostjo duše pristopila k prvemu svetemu obhajilu. SVETO DEKLE Kot dekle se je odlikovala z nedolžnim življenjem in prikupnostjo značaja; neutrudljiva je bila pri delu, primernemu njenemu stanu, in molila je rada; neprestano je premišljevala božje reči, kak° bi bila sveta po telesu in duši. Že kot dvanajstletno dekle hi strašno rada stopila h karmeličankam; trudila se je, da bi se ji posrečilo, a zaman. Po nasvetu svojega duhovnega voditelja se je vdala volji staršev, zlasti očetu, ki so ji prigovarjali, naj se poroči s plemenitim in jako dobrim fantom Teodorjem Masom iz m.esta Vicha (Viča). SVETA ŽENA IN MATI Joahima se je torej leta 1799 poročila s Teodorjem Masom stara komaj šestnajst let. Kolikor ji je nov stan dopuščal, se je izogibala svetnih nečimernosti. Možu je bila popolnoma pokorna in ga ljubila z vso nežno ljubeznijo. V šestnajstih letih zakona mu je podarila devet otro\, ki jih je uspešno vzgajala v vseh verskih in državljanskih dolžnostih. Odlok o proglasitvi blaženim trdi, da je svoje dolžnosti kot žena in mati kar najbolj vestno spolnjevala. SVETA VDOVA Komaj dvaintrideset let stara je bila že vdova. Kot vdova je z vsemi močmi skušala voditi gospodarstvo in skrbeti za otroke. Ravnodušno in z zaupanjem v Boga je prenašala težave, ki so jih povzročali sorodniki rajnega moža tudi za- 4 3 F radi premoženjskih zadev. Naselila se je s svojimi otroki blizu mesta . Vicha v kraju Mauso Escorialu. Deset let je sveto vršila materinske dolžnosti in poskrbela za vse otroke. V teh desetih letih je vršila velika dela \rščans\e ljubezni do bliž' njega. SVETA USTANOVITELJICA KONGREGACIJE KARMELIČANK LJUBEZNI Že kot mlada deklica je želela postati karmeličanka. Kot dekle se je odlikovala v usmiljenju do revežev in potrebnih in jih podpirala, kolikor je mogla. Kot vdova pa je poleg materinskih dolžnosti in gospodarskih skrbi vršila še velika dela usmiljenja v mestu Vichu in Barceloni. Po bolnišnicah in zavetiščih je stregla bolnikom in ubogim ter zapuščenim, opravljala najnižja dela in moško prenašala vse žaljite besede, pripombe m sramotenja na ta račun. V teh letih se je večkrat oglašala misel, da bi ustanovila novo redovno kongregacijo za strežbo bolnikov in vzgojo revnih deklic. Leta 1826 je s privoljenjem Corcuera, škofa škofije Vich, v skromnih razmerah ustanovila novo redovno kongregacijo karmeličank ljubezni. Prve članice so bile nekatere prav revne Ženske osebe, zato pa toliko bolj bogate po notranjem življenju. Prva redovna hiša je bila kar dom njenega rajnega moža blizu mesta Vich. Kmalu nato so najele večjo hišo v mestu Vichu, da bi mogle po domovih in bolnišnicah lažje vršiti svojo začrtano nalogo. Joahima se je odslej prav do smrti trudila, da bi svojo novo kongregacijo čim bolj utrdila in razširila. V kratkem času je ustanovila več postojank ne le v Kataloniji, marveč tudi v drugih španskih provincah. Prosili so jo škofje pa tudi civilni oblastniki raznih mest, naj v njihovih krajih ustanavlja nove hiše. Izkazala se je kot izredno modro vo- diteljico pri vodstvu nove Kongregacije, do svojih sester pa je bila vedno kot nad vse ljubeča mati, a budna in čuječa. Čeprav je bila plemenitega in bogatega rodu, je tako ljubila revščino in ponižnost, da je vsem dajala zgled uboštva. Joahima je živela v težkih časih španske državljanske vojne. Mnogo je morala prestati, celo ječo in izgnanstvo. Ob državljanski vojni se je morala s svojimi sestrami umakniti v Francijo. Po vrnitvi v Španijo se je zopet vztrajno prizadevala, kako bi sestram dajala zgled kreposti: ljubezni do bližnjega, pri- zaaevnosti za dobra dela, odpovedi in zatajevanja, spolnjevanja pravil, pokorščine, vdanosti do cerkvenih oblasti, zlasti pa zvestobe do svete stolice. NJENA POBOŽNOST Prav posebno je častila skrivnost presvete Trojice. Pogosto je čez dan ponavljala s srčno radostjo: „Svet, svet, svet si Ti, Gospod nebesnih čet. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu." Čudovito je širila češčenje presvetega Reš-njega Telesa. LJajbolj nežno pobožnost je gojila do Matere božje. Skušala si jc pridobiti veliko zavetnikov in priproš-njikov med svetniki v nebesih. Prav posebno pa je častila prečistega ženina blažene Device Marije sv. Jožefa ter nadangela Rafaela, po čigar priprošnji je prejela mnogo dobrot od Boga. SMRT IN SLAVA PRI BOGU iN PRI LJUDEH Starost sc je bližala, veliki napori sc jo izčrpali, bolezen se je začela oglašati. Že leta 1849 se je Joahime začela lote' vati mrtvoudnost. Ko je videla, de se bolezen še hujša, je poskrbela za glavno namestnico pri vodstvu celotne redovne kongregacije, sama pa sc je umaknila v redovno hišo v Barcelono. Tam pa se je uboge trpinke lotila še kuga, ki je leta 1854 raz.sa.jala v Barceloni, ter jo spra-vila v grob. Ko je čutila, da se ji bliža zadnja ura, je z vso gorečnostjo prejela svete zakramente ter odšla po plačilo k Bogu 28. avgusta 1854,/ stara 71 let. Drugo leto bo torej stoletnica njene smrti. Truplo je bilo izpostavljeno tri dni. Key je že v življenju slovela zaraidi sve-tosti, so se številne množice udeležile po-greba in hodile na njen grob. Pokopali so jo najprej v Barceloni, leta 1881 pa so truplo prenesli v mesto Vich in sicer v kripto kapelice sv. nadangela Rafaela v materini hiši kongregacije lkarmeličank ljubezni. Njeno kongregacijo je potrdil papež Pij IX. Isti papež je najprej začasno potrdil tudi konstitucije te kongregacije, ki sta jih sestavila kapucin Stefan iz Olota in sveti Anton Marija Claret. Dokončno pa je konstitucije potrdil papež Leon XIII. Po smrti foahime se je gotovo na njeno priprošnjo njen,a ustanova še bolj razširila ne le v Evro-pi, marveč tudi v drugih pokrajinah. Že v življenju ji je Bog naklonil preroškega duha, pogled v skrivnosti srca drugih ljudi m druge nadnaravne darove. Pri Bogu v nebesih pa je izprosila mnogo milosti, celo čudeže. Dva čudeža je Cerkev posebno skrbno preiskala za proglasitev blaženim. Za blaženo je bila proglašena 19. maja 1940; 14. marca 1952 pa je kongregacija za svete obrede zaradi novih uslišanj dovolila postopek za proglasitev blažene Joahime svetnicam. Prelepa Gospodova prilika o sejalcu in semenu govori tudi o semenu, k* je padlo na zemljo in je zrastlo ter obrodilo stoteren sad (Pr. Lk 8, 8). Tudi pri Joa-himi se je to zgodilo. Veliko semen dobrih del je sejala v svojem življenju v solzah in bridkostih, a solze so se spremenile v večno veselje. S svojim življenjem pa nam je pokazala, da je prav v vsakemu stanu mogoče sveto in popolno živeti. Novice iz Francije Vmrl je. 17. novembra 1952 v Tours« (Francija J Charles Maurras, važna osebnost v vrstah francoskih katoličanov. Bil je izvrsten pisatelj. Svetoven sloves si je pridobij z listom ,,L’Action franijaise". Radi nepokorščine do cerkvenih oblasti je papež Pij XI leta 192 6 ta list obsodil in ga postavil na seznam katoličanom prepovedanih knjig. Tri leta na to se je Maurras podvrgel odločbi Cerkve in sv. oče ga je nato od kazni odvezal. Politično je pripadal desničarskem bloku in bil prepričan monarhist. Položaj katoliške Cerkve v Franciji ni ravno idealen. V Parizu n. pr. prakticira vero le en odstotek celotnega prebivalstva, in še ti so v veliki večini otroci in starke. Bogati ljudje bolj hodijo v cerkev kot revni. So kraji, kjer niti en delavec ne prestopi cerkvenega praga. Ljudje navadno opustijo verske vaje med petnajstim in dvajsetim letom. Med 30. in 40. letom ljudje skoro ne hodijo v cerkev; po štiridesetem se vrnejo nekateri moški in mnogo žensk. Tako uradne statistike. Minilo je 25 let, odkar je sv. Terezija D J. postala svetnica. Za to priliko je sv. oče napisal na naslov karmeličan-skega reda, h kateremu je svetnica pripadala, posebno pismo, v katerem pov-darja. da so uspehi pri misijonskem delu v zadnjih 15 letih delo Terezikine priprošnje. Sicer sv. Terezija ni nikdar videla misijonov, toda s svojim trpljenjem, odpovedmi in molitvami je doma storila toliko, da je upravičeno postala zavetnica misijonov katoliške Cerkve. Za stoletnico Friderika Ozanama, znanega ustanovitelja Vincencijevih konferenc, ki se bo slavila letos 8. septembra, ge pripravljajo velike slovesnosti. Povabljena so zastopstva iz vseh krajev, kjer se nahajajo Vincencijev* konference. Iz Argentine je zamišljen izlet, ki bo trajai 3 aiesece. 15 dni *• bodo izletniki pomudili v Parizu in 7 dni v Rimu. ROJSTVO KRISTUSOVO DR ALOJZIJ ODAR (Lk 2, 1—8) „Tisto dni je izšlo po v,J je od cesarja Avgusta, iue Kristusovega rojstva. V evangeliju * tradiciji ui o lem nobenega podatka, cerkveni liturgiji se pojavi praznik ristusovega rojstva šele v začetku 4. st°ietja. Na vzhodu so ga praznovali 0 Ceneni z razglašen jem Gospodovim 6. jaaUarja, rimska Cerkev pa je že pred «ioii praznovala božični praznik 25. ccenibra, kot ga praznujemo še danes. a*ai so izbrali prav ta dan, se ne ve. 0 raz»a ugibanja. ^ red dobrimi sto leti je začela Ube-^a'na protestantska kritika trditi, da v zgodovinskih virih potrjeno pov»-e’ naj bi ga izdal cesar Avgust o Popisovanju vsega sveta. S tem je ho-e 11 izpodbiti verodostojnost Lukovega Potočila o času, v katerem se je Kri-**tUs rodil. Posredno pa bi seveda radi del; verodostojnost poročila o samem °istvu Kristusovem. <"6sav Avgust je imel, kot se to rado ^S°di pr( velikih upravnikih, veselje staUstičnimi podatki. Večkrat je dal Pisati ,,svef‘, to je rimsko državo in ezniška ljudstva. Tako so znana šte-leta 2 8 in 8 pred Kr. in iz leta Po Kr. Omenjajo pa se v virih tudi ^6katera pokrajinska tštetja, tako v ^ Siptu, Španiji in Galiji. Ob smrti ce-,a'ia Avgusta so našli zapisnik, ki ga j Cesar sam sestavil. Ta zapisnik na-eva bogastvo rimske države, število j skih in zavezniških vojakov, davke jr ru8e javne dohodke kakor tudi jav-ae str°ške. Zapisnik so po cesarjevi rt> javno prebrali v senatu. Tak za-' ’k pa predpostavlja javna popiso-p la. ki so dala potrebne podatke. velje cesarja Avgusta,“ ki ga ome-Luka, ni torej nič nenavadnega ža "*em življenju tedanje rimske droh e’ Č6PIav besedilo samo povelja ni l. a,lieno in ge ne ve natačno, kdaj je 1 0 izdano. bil^eVera u£°varja dalje, če tudi bi p 0, izdano splošno povelje, da naj se ^ ,Se ves svet, bi se to povelje ne °8I° izvršiti v Palestini, ker je tam ®ia sv. v iavn svobodno vladal kralj Herod Veliki-Herod je imel naslov kralja zaveznika, ki mu ga je dal Avgust. Toda prehajal je vedno bolj pod rimsko oblast. Taki kralji zavezniki so morali biti Rimljanom na razpolago še v drugih bolj bolečih stvareh, kot pa je dopustitev, da se v njihovem ozemlju izvede štetje. „To nivo popisovanje se vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji" (Lk 2, 2). Gornje popisovanje sv. Luka še bolj natančno označi. Pravi namreč, da se je izvršilo pod sirskim cesarskim namestnikom Kvirinijem. Ta Kvirinij je znan tudi od drugod, ne samo iz Lukovega poročila. Rimski zgodovinar Tacit tilu v svojih Annales posveča poseben odstavek (III, 48). Kvirinij je bil leta 12 pred Kr. konzul v Rimu, umrl pa je v visoki starosti leta 21 po Kr. L. 6 po Kr. je bil cesarski namestnik v Siriji in je kot tak vodil popisovanje v Siri j i in Palestini. Toda to popisovanje je bilo v Palestini že drugo. Iz nekega napisa, ki so ga odkrili 1. 17 64, sklepajo, da je bil Kvirinij že prej enkrat cesarski namestnik v Siriji in sicer ali za cesarskim namestnikom M. Titijem, ki je opravljal to službo 1. 12 pr. Kr.; in pred cesarskim namestnikom Sentijem Saturninom, ki jo je opravljal od 1. 9 do ti pr. Kr., ali pa za cesarskim namestnikom Kvintilijem Varo, ki je bil cesarski namestnik od 1. 6 —4 pr. Kr., in pred Avgustovim nečakom Kajem Cezar, jem, ki je bil v Siriji od 1. 1 pred Kr. do 1. 4 po Kr. Naj bo kakor koli: 1. 8, ko je ukazal cesar Avgust popisovanje, ni bil za cesarskega namestnika v Siriji Kvirinij, marveč Sentij Saturnin Zato nastane vprašanje, kako je mogel Luka zapisati, da se je popisovanje vršilo pod Kvirinijem. Več razlag je bilo že predloženih. Slovenski prevod sv. pisma, ki so ga priredili 1. 1923 di\ Jere, dr. Pečjak 439 in dr. Snoj, omenja dve taki razlagi. Predpostavlja pa, da je bil Kvirinij prvič cesarski namestnik v Siriji od 1. 4 do 2 pred Kr. Po prvi razlagi je začel popisovanje Sentij Saturnin, dokončal pa ga je Kvirinij. Imenuje se po Kvi-rjniju, ker ga je on dokončal. Po drugi razlagi pa bi bil Kvirinij pravemu cesarskemu namestniku dodeljen, da samostojno izpelje popisovanje. Obe razlagi sta možni. če pa se odločimo za bolj verjetno mnenje, da je bil Kvirinij cesarski namestnik pred Sentijem Saturninom, je možno, da je Kvirinij začel s popisovanjem, dokončal pa ga je Saturnin. Ime pa nosi popisovanje po Kviriniju. Prav tako je tudi možno, da je Kvirinij ostal poverjen za izvršitev popisovanja, ko je oddal cesarsko namestništvo svojemu nasledniku. V tem primeru bi popisovanje popolnoma upravičeno nosilo njegovo ime. že 1. 1621 je Hervart predložil posebno razlago, ki so jo sprejeli mnogi protestantski in katoliški razlagalci sv. pisma. Ta razlaga opozarja, da se more grško besedilo tudi takö umeti, da bi se v slovenskem prevodu glasilo takole: ,,To popisovanje je bilo pred onim cesarskega namestnika Kvirinija.“ ,.Ono“ bi bilo popisovanje, ki ga je vodil Kvirinij, ko je bil drugič sirski cesarski namestnik, namreč 1. 6 po K.r Ta Hervartova razlaga bi odpravila vse težave glede Kvirinijevega štetja. Razlaga sama ni v nasprotju z grško slovnico. Sklicevati se tudi more na več svetopisemskih mest, kjer grška beseda, ki jo slovenimo s prvi ali prva, pomeni tudi pred. Proti tej razlagi pa govori dejstvo, da stari prevodi, latinski in drugi, stavka niso tako umevali. Iz teh razlag sledi, da nikakor ne moremo očitati evangelistu Luku zgodovinsko nekritičnost ali zmoto, če je zapisal, da se je prvo popisovanje vršilo pod cesarskim namestnikom Kviri- nijem. Vsak pisatelj ima pravico zabte vati, da mu ne očitamo zmot, dokle* moremo njegovo pisanje spraviti f sklad z resničnimi podatki. Zakaj bi 116 imeli te pravice tudi evangelisti? „In hodili so se vsi popis°v!*t’ vsak v svoje mesto“ (Lk 2, 3)- Tudi svetna poročila, ohranjena na papyrih, vedo povedati, da se je za P®. pisovanje treba vrniti vsakomur v sv° kraj. Odlok, s katerim je bilo popi66 vanje v pokrajini razpisano, je lU določal, da se morajo tisti, ki se fflu°e zunaj svojega pravega bivališča, vrni domov, da se priglase k popisovanj6. Tako poročilo je ohranjeno tudi iz gipta. Navada, da so se morali zar» popisovanja ljudje vrniti na svoje &0“ move, ni bilo torej samo v Palestini. Popisovanja, ki so jih odrejale rlI° ske oblasti, so bila dvojna. V prvih 6° se ugotavljale imovinske razmere 26 odmero davkov in drugih javnih daj6 tev. V drugih pa so le šteli prebivale6; Pri popisovanju prve vrste so zbr podatke o družinskem očetu, uje8° ženi, otrocih, hlapcih, deklah, sužnji*1' pa tudi o njegovem zemljišču, živini >° ostali premični in nepremični im°vl . Kakšne vrste je bilo popisovanje. ^ se je vršilo ob Kristusovem rojstvu, dognano. „šel je torej tudi Jožef iz (,1‘' leje, iz mest«. Nazareta, v ••111 . v Davidovo mesto, ki se imenuj^ Betlehem — bil je namreč jZ ^ še in rodovine Davidove -bi se popisal z Marijo, svojo za ročen« ženo, ki je bila noseč» (Lk 2, 4—6). Betlehem po hebrejsko Beit LehmjJ pomeni, kot navadno razlagajo, ,;®‘ kruha". Kraj leži 10 km južno 0(* ruzalema. Ima približno enako višlD6 nad morjem kot Jeruzalem, nam 775 m, Jeruzalem pa 750 m. Na sr« 1 pota med Jeruzalemom in Betlehem®*0 je grič, ki se dviga 50 m nad okoUe . az njega je lep pogled, na Jeruzalem 16 Betlehem. , lz Nazareta v Galileji sta odšla Jo-Marija v Jeruzalem po isti poti, kateri je hodila Marija pol leta prej, y° ie šla obiskat sorodnico Elizabeto. štirih dneh sta prepotovala 150 km 0 So pot iz Nazareta v Betlehem. Posuje se je vršilo najbrž pozimi. V 11 letnem času so kmečki in delovni e sploh imeli več časa, da so se v, imenuje David Betlehem svoje t°, ker je njegova družina tam oprav-letno daritev (1 Sam 20, 6 in nsl.). je ostal v judovski tradiciji Be- ‘iudj 0°Pisat. Nekateri so morali iti zelo a eč, kakor vidimo na Jožefovem in arijinem zgledu. ^akaj pa jt- moral Jožef na popiso-Vai/ie iz Nazareta v Betlehem? Evan-nekoliko namigne odgovor: ' ■ dil je namreč iz hiše in rodovine atii^ove.“ V razgovoru s Savlovim m°*h Jonatom ki je bil velik prijatelj Gvidov ■ttei *iaia Tako *fekeui kot Davidovo mesto. Ko so se l(ično in socialno razmere že zdav-1 spremenile, je še vedno veljal Be-tem vSaj kot simbolično središče ^avidovega rodu. Tako je bilo še v Tstusovem času. t ,'la°Si razlagalci sv pisma govore °' kakor da je Jožef prav zaradi te-Ill0ral potovati v Betlehem, ker je 0 tam sedež Davidovega rodu, kot smo r^en’l'- A ni dokazano, da bi bili mo-^ ' '*udje hoditi popisat se v kraje, od-r^ei je izviral njihov rod. Zato motet ° reč*- da razloga, zakaj je šel Jo-v Betlehem, ne vemo. Morda je j.. tavn kako nepremičnino v solast-pfS,'u s sorodniki. Tak primer je bil udih pogosten. Na to morda narni-„ evangelistove besede: „bil je ^ raü iz hiše in rodovine Davidove ". J°žefom je potovala tudi Marija, ko ■ torej tudi Jožef..., da hi se *>lSa* z Marijo.“ Po grškem izvirniku NE bodi GRENAK sodobni jundJf, krščanstvu, izgnanec - dninar, sodobni cestninar, odtrgan z jezenskjc najmanjše veje slovenske na drevesu Slovanstva; — čeprav v zadnjem \otu človeške družbe, ujetnik vročine in mraza, v slanem potu svojega obraza brez stalne službe in brez časti i \ot potepuh | na Zapadu uživaš i \ruh svojih begunskih dni j ti objemu svilenih rjuh. — j Kristus je imel za ležišče 1 rosno travo, | za blazino I kamen pod glavo, j za ognjišče I Očetovo sonce, | za žlico in lonce | svoje prgišče. j Bodi mož! ? Tvoja beda i tvojih moči ne presega. ; V blesku Njegovega zgleda i veš, da nikoli ne boš I bolj beden od Njega! Bogdan Budnik pa bi mogli prevesti tudi takole:: ,,šel je torej tudi Jožef z Marijo, da bi se popisal.“ Zakaj je spremljala Marija Jožefa k popisovanju, ne vemo. Sama ni bila dolžna iti popisat se, razen če je bila dedinja. Morda pa ni hotela biti ločena od Jožefa v uri poroda? Morda pa je potovala v Betlehem po navdih-njenju Svetega Duha? Bog vodi zemeljske dogodke, da dosega svoje namene. Rimski cesar razpiše štetje prebivalstva. Zaradi tega razpisa potujeta Jožef in Marija stopet-deset kilometrov daleč; zakaj Mariji se je približal čas poroda. Zveličar pa po prerokih mora biti rojen v Betlehemu. „Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker za »ja ni bilo prostora v hiši“ (Lk 2, 7—8). V tem Lukovem stavku so preprosto ljudsko dušo najbolj zadele zadnje besede: „ker zanju ni bilo prostora v hiši“. Ljudska pesem poje o Jožefu, ki trka pri sorodnikih in znancih na vrata ter prosi prenočišča za mlado mater, kje na porodu, a povsod ga odbijejo. Ker je reven, ne more doseči prenočišča. Ob tem brezuspešnem iskanju se Jožef vznevolji, Marija pa ga tolaži. Kot tožba nam zvene besede: „ker zanju ni bilo prostora v hiši". Zdi se nam, da so v večno sramoto človeštvu. Kristus je moral biti rojen v staji za živino, ker za njegovo mater ob uri poroda ni bilo prostora v hiši. Mislimo na naše moderne hiše in na razliko med njimi in hlevi. Obide nas groza, kako je bilo mogoče, da se je božji Sin rodil v hlevu. Ne moremo se otresti neke nevolje nad Jožefom, da ni znal poskrbeti za boljše prenočišče v sveti noči. če bi poznali palestinske razmere, bi bili v sodbi bolj pravični. V Lukove besede bi ne vnašali stvari, ki jih pisatelj ni nameraval povedati. Orientalci so gostoljubni vsaj do svojih prijateljev in znancev. Tudi Judje so bili taki. Za velikonočne praznike so n. pr. v Jeruzalemu dali stan in braB velikim množicam, ki so priromal6 sveto mesto. Tudi Betlehemčani so b gostoljubni kot drugi Judje. Jožef J imel med njimi sorodnike in znane6-Zakaj se torej ni oglasil pri njih, bi mu bili prav gotovo postregli? Marija je tisto noč potrebovala sV° jo sobo. Te pa j j hiše Jožefovih sol o tli kov niso mogle prepustiti, ker je n1^. imele, Hiše so premogle le en prostor, je bil obenem kuhinja, obednica spalnica za vso družino, včasih j6' Pf® nočevala v njej tudi živina. V tako h16 prenočit Marija ni mogla iti. Zunaj mesta je imel Betlehem stilno, kakor bi rekli po naše, ha" katerem so prenočevali tujci, ki so P Takšen han ima kv‘l katere#4 g°' i, šli v Betlehem, draten, ograjen prostor, iz pro- drži samo en izhod. Znotraj tega štora prenočujejo živali in ljudje, vali pod milim nebom, ljudje pa na 0 prtih pokritih hodnikih ob hiši, ki en sam prostor, kakor 8mo rekli- ' ^ tega ima han navadno še nekaj m ajbni6 z» sobic, ki jih lastnik oddaja tujcem majhen denar. V betlehemskem banu so bile večer te sobice že vse oddane. J ožet ^ Marija bi mogla prenočiti na tisti f i» rti» osti- > olic* odpr. hodnikih okrog hiše med drugimi f?ost’ Toda Marija je potreboval tisto prostora, ki bi bil ločen od drugih-Končno sta našla v gričeviti okoh naravno votlino, ki je služila za ž-lV sko stajo. Tudi pastirji so včasih v n]^, prenočevali. To noč je bila prazna-njej so bile jasli, morda obešene n» -no ali pa položene na tla. Za Marijo ni bilo primernega Pr^ štora ne v hišah sorodnikov ne v h» ( Zato sta izbrala z Jožefom votlin0-^, katero so v slabem vremenu zagaB^ # živino, ki se je sicer ob lepem pasla t6, prostem V tej votlini se je zgodila lika skrivnost božične noči.
  • ki je bil iz Palestine doma. Kakih »“'deset let l'0vo. v s’a Helena Vf,liki 2i»k0. mlajše je pričevanje Oiige-prvlh desetletjih četrtega sto-in njen sin Konstantin zgradila na njej veličastno ba-^ -• Zgrajena je bila že pred 1. 333. 0,*a je le, da so hoteli pri tem Kon-tj.an,’n°vi arhitekti votlino „popravila ' ,J°večali so jo, napravili jo bolj si-(‘iričn° jn obložili z hotnem bednosti 0t)i^‘atk<>’ Prepro8t° st»Se.SV' L,uka Jezusovo rojstvo. ,.Ko '•'In tam, se ji Je dopolnil ras jjo-"*■ In Ra stanju bi marmorjem. V bila veliko večje in silno nežno porodila je Sina prvorojenca, Po 5 b°vila v plenice in položila v jasli.“ n'm taktom se je omejil evangelist Y , na te podatke. Kar bi se povedalo „a ' '•i le motilo spoštljivi molk, ki je mes'\i ob rojstvu Odrešenikovem. tar^i>0krifni evangeliji klepečejo in ok ,a?'r*j° o različnih brezpomembnih S(,|..lsfir|ah tega rojstva, Lukov evan-Pjih Se dostojanstveno razlikuje od '■iub vsej kratkosti pa Luka jasno g.!6, da je bilo Jezusovo rojstvo dru-kot so rojstva drugih ljudi. Ma-Por 11 * lK|trebovala nobene pomoči pri Dl 0('u- ..Porodila je sina, ga povila v lk\d'Ce 'n polož'Ia v jasli.“ Ostala je D0r Ca bred porodom, ob porodu in po Njeno telo je ostalo nedotak-*‘r°ti Helvetiju je dokazoval sv. it r°n',n Marijino vedno devištvo tudi V(,in C*Da’ kako Luka poroča o Jezusovi, '"Jstvu. „Nobene porodne pomočil nln* '•i*0 — pravi nobena ženska Die ' bomagaia; sama je povila dete v bjj lc®> mati in porodna pomočnica ^‘Ul" (Adv. Helv., ML 23. 192). t0- Vera se spotika nad Lukovim izra-ioje,,da -*e Marija porodila sina ,,prvo-ta češ. kjer se omenja prvoro- jenec, tam so morali biti tudi drugi otroci, že od nekdaj je hotela kriva vera najti v tem dokaz, da Marija ni ostala devica. Toda po krivici. „Prvorojenec ni samo tisti, ki mu sledijo še drugi, temveč pred katerim ni bilo nikogar,“ odgovarja sv. Hieronim že zgoraj omenjenemu Helvetiju. V sv. pismu pa ludi v svelnik zapiskih se rabi beseda prvorojenec v tem pomenu, da pred njim ni bilo drugega otroka. Pri kraju Tell el-Jednich v Egiptu so 1. 1921 odkrili star napis, kjer nekdo sporoča, da mu je žena Arsinoe umrla „v bolečinah pri porodu prvorojenca“. Pri Judih je prvorojenec ohranil to ime, čeprav ni imel nadaljnih bratov in sestra. Rojstvo prvega otroka je namreč starše obvezovalo k posebnim dolžnostim, ki jih pi'i drugih otrocih niso imeli (glej 2 Moz 13, 2; 24, 19). Nič čudnega torej ni, da sta tudi evangelista Matej in Luka naglasila, da je bil Jezus prvorojenec. Le o zunanjih okoliščinah Kristusovega rojstva nam poročajo skope a silno lepe vrstice Lukovega evangelija. Znova nam razodevajo, da je bil njihov pisatelj velik mojster. Naša domišljija bi morda rada vedela kaj več; toda za našo vero zadostuje to, kar beremo v evangeliju. Jožefovih zlasti pa Marijinih čustev ob Kristusovem rojstvu bi tudi tako pero, kot je bilo Lukovo, ne moglo zadosti vzvišeno opisati, če se hočemo vanja vsaj nekoliko vživeti, moramo pogosto premišljevati dejstvo božjega učlovečenja. NOVINAR SPRASV.1E „Le kako ste to storili, draga babica, da ste izpolnili sto let?" „Zelo enostavno. Iz radovednosti. Rada bi še videla, kdo bo končno zmagal: ali Amerikancj ali Rusi.“ Prva in najstarejša božja ustanova Moderna družina je v razsulu. Ta tožba je splošna ne samo v katoliških krogih, tudi izven njih. Po deželi je na splošno bolje kot v mestih, pa tudi na kmetih se kažejo znamenja propadanja vedno vidneje. Zakonska vez, iz katere raste družina v močno in zdravo skupnost, se je razrahljala, deloma popolnoma razbila, očetovska oblast je splahnela, vzgoja nevarno popustila, v mišljenje druž.inskih članov se je zajedel materializem in sebičnost je spodrinila medsebojno požrtvovalnost. Iz družinske skupnosti je nastala samo še gospodarska in stanovanjska skupnost, v kateri ostanem samo toliko časa, dokler mi donaša gmotnih koristi. Glavni vzrok vsemu temu je: versko mišljenje in življenje v moderni družini je splahnelo. Vera v božjo besedo, zvestoba do božjih zapovedi, življenje s Cerkvijo in njenimi zakramenti, družinska molitev ter pri tem še močna povezanost s krščansko tradicijo, to je bila vez, ki je nekdaj vezala družino v močno skupnost; taka družina je imela svoj odločilni vpliv tudi v javnem življenju, njen zdravi krvni obtok je poživljal vse narodno telo. Vse to pa je sprhnelo in družina je razpadla. Kot razpoka zemlja, če izplahni iz nje vsa moča: življenje v njej zamre. Seveda je še mnogo drugega, ne samo pomanjkanje vere, kar ugonablja današnjo družino in ji pije življenjske moči. Toda vsi tj drugotni vzroki ne bi nikdar mogli zadeti družine tako v žiro, če bi bilo v njej dovolj dejavne in močne vere, ko bi se družina zavedala, da ni samo nekakšno gospodarsko dru- z zelo omejeno zavezo, te,,|,e. naravna in božja ustanova z uaravi ki i‘ ia in »e' štvo z zelo omejeno zavezo in božja ustanova z n in nadnaravnimi cilji, ustanova, pisal osnovna pravila, neminljiva spremenljiva, Bog sam. V resolucijah, ki jih je lansko 0»' Avstriji' klic poiu»' Ev- sklenil avstrijski katoliški shod, naja tudi stavek: Pomagajte s tem rešite Evropo! Morda je ta pretiran, ni pa pretiran klic: gajte družini, s tem rešite ne samo ropo, ampak vso človeško družbo, žino je treba na novo zgraditi tei postaviti na trdne temelje, ki ji*1 položil Bog sam. Treba ji je vrniti v®^ v nadnaravne vrednote, zopet niora živeti iz božjih vrelcev, ki jih ji llU , se j» V rši- Cerkev. Priznati moramo, da novejšem času med katoličani v smislu že veliko izvršilo in se še v Ne dvomimo, da se bodo polagonia , pomočjo milosti božje dosegli 1 uspehi. * * S tem nočemo oporekati, da v lU^_ sikaterih družinah, kjer ni nobeite _ re, vlada vsaj na zunaj kar vzorno žinsko življenje in to na podlagi na ^ nih kreposti, ki jih more imeti jih pridobi tudi brezveren človek je, če to ne bi bilo mogoče. A118 0 -sociologa Rowntree in Lavers, ki s,.‘!|jP. znanstveni metodi preiskovala allsjt$ nje in življenje modernega Angleža prišla do zaključka, da pričanju in verski praksi v družini na splošno ni veliko ""‘Sli»! sledu, manj o družinski molitvi, da Pa I”°Sjj|i y njej KiotirunA lrTOnnSt.i bistvene kreposti. -- t oznanja krščanstvo, v isti meri^ prejšnjih časih: v isti ljubezen. strpljivost, medsebojno spoštov anje- 61e |6te<* **a Je za ' ^K-kogar, ki bliže (j4 ^a Položaj današnje družine, jasno, $e 'feba za versko obnovitev družine naravnih pogojev, brez kate-|)0.. 0 delo za prenovitev družine v tov 111 tlullu ostalo pomanjkljivo, mno-kar brezuspešno. Te pogoje ■H Predvsem dolžnost države j, erkve. Državna zakonodaja mora . *lr- skrbeti, da se povsod uveljavijo Je: u«nsk e plače namesto osebnih, to Yt sam mora toliko zaslužiti, da družina more stanu primerno ži ‘n se razvijati. Država mora vodit stanovanjsko politiko, da mo rt družina živeti v primernem sta 'eti lako Vs*ka ijjj' UnJu- Moreča revščina in stanovanj U ' 1,1 logi so sovražniki krščanskega in avnega življenja.* host Cerkve pa je, da mlade Iju-pripravi ua družinsko živin vsestranskim po- Doiž (jj , -“OSL i ijV melJit° "'totn* enJe z izčrpnim Za Vs;; 'ersko obnovo družine je pred-dt ,* Potrebno zadostno znanje, kaj je ye /lna po božji zamisli, katere posta-Je Bog, naš najvišji Gospod, pisal. ^Se , bre j ha ravne kreposti so seveda do-T0(J. 1-1 Podlaga krščanskim čednostim. Ihm* thtajo veliko slabost, da v času iz lh Preizkušenj ne vzdrže. To se. vidi it(,v a‘aščajočega števila ločenih zako-čem1,1 Padajočega števila otrok. V za-ZleJ1 sedanjega stoletja je bilo na Anionu tlu Jetno okrog 400 zakonskih it'e.v. V letu 1949 jih je bilo 94.217. 64z‘!° rojstev je od leta 1947 do 1949 la 1k Va'° <)(* -0.5 na tisoč prebivalcev gha,, Katoliški škof Ellis v Notin-ške,,1*11 -ie glasno zaklical vsemu angle-r&zkrU- llarore stvih popolnejša in močnejša, družino nadomestiti, temveč samo iz^ polnjevati in podpirati. Ne država, šola, da privatnih društev niti ne 0 njamo, ne morejo izločiti družine f zastarelo in odvisno ustanovo, če P» to zgodi žal da danes v premnog državah je to v nepregledno šk° je to v vsega naroda in celotne družbe. Po božji zamisli urejena in v0 de»9 eb°i družina je nedosegljiva šola medfl1 ne ljubezni in požrtvovalnosti, do1’ in strpnosti, potrpežljivosti in dis(,,l ^ ne: same lastnosti, ki so za življenj5 človeški družbi neobhodno potrebne- je danes v posameznih stanovih i»tb vsem javnem življenju toliko surov0^. nestrpnosti, sebičnosti, sovraštva. 11 ^ scipliniranosti, je treba iskati predvsem v tem, da je odpovedala 1 ^ žina. ki se je odtujila Bogu ter s !l' propadla njena vzgojna brezbožni komunizem v moč. svoji surov, krut in krvoločen, ni pripi-. 'ati samo njegovi totalitarni in ma-1 *alistični ideologiji, temveč v veliki $1,eri tudi ohromitvi urejenega družin-eSa življenja. Plemeniti ljudje ra-, ej° samo iz plemenitih družin. Te pa 011lutiizem načelno ubija. čuda, da se danes vedno pogoste. ^Uje klic: Nazaj k družini, k nekda-^ družini! Današnji človek, ki v trdi s^rbi za vsakdanji kruh tako lahko poiti °Vi tei l,ostane sebičen, neusmiljen - klut, hoče vsaj v družini najti toplo vr.^°, kjer ni borbe, ni grdih in so- i ^ažll>h pogledov, ni trdih in krivičnih yS*di, ampak mir, ljubezen, umevanje, j [ie^ruž'nt postane človek nenadoma zo-v v"es dober in mehak, ljubezniv in it *°^ušen. Francoski pisatelj Maurols - Opisal stavek: ,,S tem, da delavci, •tip ntle’ rok°del('i, umetniki in urad. s obojnega spola ob zaključku trde-duevnega dela zopet smejo postati nni starši U„r°c*> starši, dedje in tudi tete, osta-0 htladi, živahni okretni. V nenehni UOSVODIČNA DORA i°[a Sniehl]a se; na temni ograji sloni, 'r'ti daljavi prav tiho nedeljo zvoni; £>o h ,aSo'de zrele dišijo po zgodnjem poletju. V ti "strte ,*ln)e oči se zgubila je Japlja neba, J^ih laseh se cvetica rumena pozna, zastirajo drobne in sladke skrivnosti. 0Or , a smehlja se trt .šteje metuljčke pri 8 t,eh-*Ve se zibljejo v vetru, daljave % , zvonijo . . . rte sluti, da v Dorinem srcu je greh. — K Vladimir visoki napetosti enoličnega modernega dela ki tako silno utruja, se na ta način obvarujejo, da ne postanejo samo še stroji.” Družino je treba vrniti Bogu in tako sebi in človeški družbi. To je nujni klic današnjega časa. Toda ta klic bo ostala prazna beseda, dokler ne začnemo vsak r svoji družini. Ko bi sj vsakdo zvečer vzel par minut časa ter se vprašal: Kaj sem danes storil jaz, da moja družina postane in ostane božja in kaj sem v tem oziru zamudil, bi družina kmalu postala za svoje člane zatočišče miru, ljubezni in zadovoljnosti ter vir duhovnih uit tudi za okolje. fst. ¥ <2- & ■&>' |jg| s Med Slovenci na argentinskem jugu Za veliko večino Slovencev, ki so se po zadnji vojni izselili po svetu, letos mineva pet let, odkar so vstopili na ar-geniinska tla. Danes imajo že vsi urejeno življenje, svoje hišice, ugodne sluz. be, dobro ime. Toda pet let nazaj! Kako težki so bili začetki! Nismo znali jezika, nismo se vedeli kam obrniti, nismo vedeli, kje začeti svoje novo življenje. Stiskali smo se v takozv. „Inmigrant-skem hotelu", ki je v resnici navaden prehoden kamp z vsemi grenkostmi taboriščnega bivanja. Najbolj so trpele družine z malimi otroki. Saj so se jih vsi otepali. Družine z odraslimi člani so si hitreje pomagale: razbile so se na vse strani: oče in mati navadno na kako kinto (pristavo), sinovi na delo po tovarnah, dekleta po hišah za služkinje. Kar pa je bilo odraslih fantov brez lastnih družin, so imeli v začetku priliko oditi na petrolejska polja, ki ležijo na jugu države v Comodoi'u Rivadavii. Mnogo jih je ponudbo sprejelo. Saj so bili s tem rešeni skrbi, kje bodo jedli in stanovali, kako se preživljali. Odšli so večinoma po zračni poti in se naselili v vetrovni Patagoniji. Tako je nastala slovenska kolonija v Comodoro Rivadavia, ki še danes obstoja. Niso vsi doli obstali. Ko so se malo opomogli, go se vrnili v Buenos Aires. Kajti fant si želi ustvariti svoj dom in to mu je v Comodoi'u nemogoče, ker tam slovenskih deklet ni. Nekateri pa so se kar vživeli: eni so ostali samci po sili razmer, drugi pa- si ustanovili lastne družine. Z otroci vred' jih je nekoliko nad. .štirideset. e - Nekaj podatkov o ('oiikhIoK' Razdalja iz Buenos Airesa do t °®°g dora Rivauavia je 1850 km. Buf Aires leži na 35» južne širine, > doro 1 lv bolj južno. Na taki višini ( Com°' 6?) Ali leži na severni polobli Slovenija, vendarle, kaka razlika! Slovenija * prijetno srednjeevropsko podnebje, j modoro pa trpi n-j. mrzlih vetrovih, se skoro vse dni leta zaletavajo i* x diljer, potem ko so prekrižali g°° tagonijo. Pač manjka slovenskih ° dov, ki so znali vreme tako Pr>le uravnavati. 5 V Comodoro se da priti iz Bu flSj Airesa na tri načine: z ladjo, ki te n -štiri dni; po zemlji, kjer kombi01 vlak s pulmanom in rabiš dva dn1, pa z avionom, ki te izloži P° °snej. urah. Ladja je sicer zelo prijetno stvo potovanja — če te ravno *n° ^ bolezen ne muči — a gre le dvakr8 mesec. Avion je za mnoge ne*°a,e-drag, pa zmeraj tudi popolnoma z den. Pozemska pot je pa pač še na! ^ poceni in za mnoge — najbolj 6° Zato gre večina na ta način v C doro. Med Jaz sem doli grede izbral avi°n^' "vozA0 Slovenci v Argentini avjon na s*>,oZllo še vedno velja kot luksuzno PreV . ;0 sredstvo. Zato nekateri skoro ob?° ^ tistega, ki s; privošči zračno P®1' „j se jim zapravljanje denarja. V he' , n OL let že vsi Slovenci avion smatrali Ameriki in Kanadi gotovo ne islijo tako. In tudi v Argentini bodo c? ^ let že vsi Slovenci avion smatral1 popolnoma redno prevozno sredst'0- Po Smirno primero med potovanjem 6e§Zral(u in lJO tleh. Bo zraku se dvig- ob 5 zjutraj v Buenos Airesu. Ob «iti s* v Comodoru. Ni ti bilo treba ko- bil .lUe(i vožnjo, nisi se umazal od pravo' *n Ua času si ogromno pridobil. Za ot Sbi .0venci v Comodoru se versko na 4a°Sn° dobro držijo. Zato radi vidijo, od časa do časa obišče kak slo-te ski duhovnik. Saj je spoved v ma-bot 6111 -ieziku le zmeraj bolj prijetna v tujčevem narečju. Vejj5v*č jih je obiskal že g ko nioč glavni slovenski dušni pastir Spr .Ie*tar. Kmalu nato so imeli čast 4i 6j,eti v svoji sredi prevzv. g. Škota v^^ozniana, ki je prišel takrat prvič $11 6entin° in ga je spremljal g. Janez Lanl'lik- Nato so ostali dve leti sami. Vja i 6ga junuurja sem jih obiskal jaz. t> sl seni' da potrebujejo rednega stika jih °Venskint duhovnikom in sklenil, da sen °ni v bodoče redno obiskoval. Letos sV'o' ta sk*eP že izpolnil. Da bi opravili °hi k Velikonočno dolžnost, sem čas Cost a nastavil v postni čas, za drugo v j no nedeljo. Ker je nekatere rojake a0bif*os Airesu potem skrbelo, kje sem to: leta 194 9 za t>ov denar za tako dolgo pot, tudi to Con'111 P°lovico so prispevali fantje iz Ib *°d°ra, polovico sem pa plačal sam. tihZ,VeseIjem, kajti obisk pri Slovenki redkokdaj slišijo božjo besedo v ga \eilskem jeziku, je veselo doživetje srečaUih0vnika in 6re<} V Buenos Airesu pa za tiste, ki se z njim ______ _______ . nekateri t sl?vensko pridigo beže in beže. . .. k tjihova osebna stvar. Glavno tžir a ne m°rejo reči, da v duhovnem u zanje ni dovolj poskrbljeno. 26. februarja sem se torej vkrcal na avion. Mnoge zanima, kakšne občutke ima človek, ko se prvič vsede v letalo in se prepusti muhavostim železnega ptiča. Treba je reči, da sprva občutiš tesnobo pri srcu. Nenadoma plavaš visoko nad pokrajino, gledaš na globino pod seboj in premišljaš, kam boš spravil kosti, če bi avion treščil na zemljo. Ko si pa prestal prvi polet, greš drugič že z zaupanjem na železnega ptiča in vožnja v avionu postane užitek, ki ga zlepa več ne pozabiš. Tako je bilo tudi z menoj. Lani sem še doživljal težave začetnika, letos pa sem se počutil, kot da bi se vozil v kakem mehkem pulma-nu na železnici. Brzine v avionu sploh ne občutiš. Imaš vtis, da si vedno na za srečen uspeh operacije. Mnogi so podse, vidiš, da se avion premika s silno naglico. Dokler so zračne plasti enakomerno razdeljene, avion mirno plove. če pa pride do zračnih lukenj, se začne ,,avionski ples“. Nenadoma pade aparat za nekaj desetin metrov navzdol in se nato takoj zopet dvigne. Zdi se ti, da ti je želodec skočil v grlo in ža mnoge se tedaj začno težave morske bolezni Ob sedežu so pripravljene papirnate vrečice in tam oddaš, ker te teži. Seveda, uboga Steward (gospodična, ki streže)! Hodi od sedeža do sedeža, briše in pomiva, tolaži in hrabri, dokler vse srečno ne mine. Moj polet teh značilnosti zračnega potovanja skoro ni imel. Od Buenos Airesa do Bahie Blance je potekel brezhibno. Dvignili smo se še v temi. Ob šestih se je začelo jasnili. l’od nami je ležala ogromna zelena plošča. Po njej so se prestopale črede govedi. Od časa do časa je zableščalo kako naselje, in potem spet vedno enako. Ob 8,30 smo prvič pristali. Letališče leži na planoti nad mestom Bahio Blanco. Levi motor menda ni popolnoma v redu deloval, kajti na letališču so ga hitro razstavili, pregledali, namazali in spet zložili. Z mešanimi občutki so potniki gledali to početje. In če v zraku odpove? Pa je bilo vse v redu Spet smo plavali. Zakrožili smo nad mestom,, k} leži nekoliko proč od morja in nato začeli leteti vzdolž patagonske obale. Dan je bil krasen, brez oblaka. Na eni strani letala je bleščal modri Atlantski ocean in na drugi strani turobno ležala mrtva patagonska zemlja. Reki Rio Colorado, ki je blatne barve in Rio Negro, ki je čudovito modra in prihaja iz doline sadja istega imena, sta nam povedali, kje približno smo. Ko smo prečkali Zaliv sv. Antona, kjer konča ž.elezniška proga in se začne avtomobilska cesta v Comodoro, smo zavili v notranjost Patagonije in pristali v mestu Trelew ob reki Chubut. Petnajst minut postanka, in spet smo bili v zraku. To pot pa je postal položaj resnejši. Dobili smo ukaz, da se dobro privežemo na sedež. Dvignili smo se nad patagonsko visoko planoto, ki leži 800 m nad morsko gladino. Nenadoma se je letalo streslo. Prvi pozdrav patagonskega vetra. In nato je šlo vedno bolj zares. Padali sm0 in se dvigali, veter je tulil okrog aviona, obkrožili so nas oblaki, beli kot golobica, nad nami sinje nebo in smejoče sonce, pod nami belo morje oblakov. Od časa do časa se je koprena pretrgala in nato smo spet zagledali morsko obalo. Po poldrugi uri premetavanja po zraku je v daljavi zablesketal hrib, za katerim je skrit Comodoro Ri-vadavia. Pozdravljati so nas začeli stolpi petrolejskih vrelcev, raztreseni po vsej pokrajini, še zavoj nad morjem in pristali smo. Bil sem na cilju. Na kilometru 27 hiše, ki jih je zgradila petrolejska dr ba. Vsaka hiša ima 3 sobe, obsežno k hinjo plinsko napeljavo, električno 1UJ . ... v-ič so vse to skoro zastonj. Okoli hiš s° naše družine zasadile vrt, kjer pr* ^ lajo zelenjavo, malo krompirja in * ge povrtnine. Ob hišni ograji te pozd ^ vij o cvetlice, ki so ponos naših g°sl’ dinj. Tudi za versko življenje je P skrbljeno. Družba je postavila prosto! ^ cerkev, ki bi se podala dobro ce*° Buenos Airesu in v njej sta vsako 11 deljo dve sv. maši, ki jih opravi s* zijanski duhovnik, kateri prihiti iz modora. Kot lani, sem tudi letos stanoval P' lau., »cm mul m gostoljubni Krevsovi družini. Takoj 6 začel z obiski, najprej v samskem delu' nato v uradniški skupini, kjer živi j gim Slovencem iz Servigliana v It* gllli OlUVCIH tm IZi DC1 V ' -rt poznani g. ing. Vivod in g. Cuder® ki si je ravnokar urejeval svoje s' tan°' vanje, da sprejme svojo mlado nato sem obiskal še vse družine, kief prevladujejo fantki in se vsi kar ’dot>r° počutijo. Povabil sem jih na duho'^j obnovo, ki se je vršila v soboto pr1 kvaterno nedeljo in h kateri so s k0!° p» vsi z veseljem prihiteli. Seveda. vse tudi n j več zdravo. Našel sem nekaj ® mo civilnih zakonov in zvedel, da n® ivllaj 1 teri svojo mladost in zdravje zapraMJ po slabih hišah v mestu. Nasledni1 a zgodaj zjutraj pa smo imeli skupno ma- šo, pri kateri je večina pobožno P rej®19 sv. obhajilo in tako zadostila V' nočni dolžnosti. el«0' Letališče leži od mesta Comodoro 11 km proč. Mimo njega teče železnica, ki gre v notranjost dežele v kraj Co-lonia Sarmiento. Po tej železnici se je treba peljati 16 km — vozi lep Diesel vagon — in prišel si med Slovence. Kilometer 27 je središče holandske družbe „Diadema“, ki tam že nad 20 let črpa petrolej iz zemlje. V tem času je v kraju, ki leži v dolinici med dvema vrstama srednje visokih gričev, nastalo lično naselje. Samci stanujejo v lepih hišah, kjer ima vsak svojo posebno sobo z vsem konfortom, ki ga zahteva podobno življenje. Družine imajo svoje Izlet v notranjost Patagonije Kilometer 27 ima dobro pitno ki jo dobiva iz notranjosti dežele. " ^ si je petrolejska družba zgradila s' vodovodno centralo, ki vodo zbira i j potem pošilja v glavno naselje. za omenjeno centralo ima Križ® ^ ata, star Slovenec, po rodu iz ljevcev v Belokrajinj. Pred več ^ dvajsetimi leti je prišel v Argentino-ubijal okoli Buenos Airesa in v nc> njosti države, dokler ni prišel na meter 27. Tu se je umiril in živi s®, na istem kraju že 14 let. Saj f* j* f a''na okrog Comodora le bolj slična Dok* Sloveni3i kot pa enolična in blatna 8, 'aÜna okrog Buenos Airesa. Nima naših lepot, zlasti ji manjkajo go-im a pa vsaj gričke, da se oko , .1Je in srce razveseli ob vsaj nekaj , n'°dne lepote. Leta 19411 sta prišla k še žena in sin, ki sta srečno ;a a iz „Titovega raja“. Tako je Kri-Y °y oče dosegel vse, kar si je želel. ]i(js i'as je ostal zvest veri in odklanjal v 'kunizem, kar mu moramo še posebej t0^ast.*teti. Tega dobrega Slovenca sem ®>aši hotel tudi obiskati. Tako sem po v družbi Krevsove družine stopil v'ak in odpeljali smo se. Vedno bolj 5se dvigali Končno smo bili 800 m niorjem. Zginili so vsi hribi in pred p 11 se je razgrnila ogromna planota, l)lrava Patagonija. V vlaku je postalo az in ko smo izstopili, nas je sprejo Veter, ki prodre skozi obleko prav ijj.knsti. Na Kilometru 84, postaja Hol-ij ' nas je že čakal Križanov oče s svo-Ilat kamijonom. Hitro smo se spravili n 1 ‘n zavili s planote v neko zaseko, so nas objeli griči, vedno bolj smo Spet in končno obstali pred naseljem tredi rUje vode *ePo zidanih hiš, kjer kraljuje Patagonije g. Križan in nadzo-vodovodno centralo, da ne zmanjka g0 Prebivalcem na Kilometru 27. Od-slu-na in obenem zelo samotarska lok at° j® Križanova mati po stari be-S(rrai‘jski navadi začela streči in je jn (‘s’*a do večera: piski, jagnje, potice inSpet znova. Za hišo je kipel v zrak tak -anski srad“, hrib ki ga je voda •>ja° iz:ietl!a’ da ima pravo obliko trd-Už.ye- Stopil sem na okoliške hribe in Cal 'epi razgled. Zdelo se mi je, da (Joj!!111 na Zaplazu in gledam verigo 5>0 jfncev, ki se prepletavajo v ozadju. Vsak*0'10* se -i® Pasla soved in ovce, ia . trenutek se je splašil kak zajec jjJ.0 ucvrl po hribu počez, veter je užjvJa' olm " vijo. Vsaka ristra ima 100 glavic. c Daši je Medanos velik kraj, b°£ y(), pomemben, do zadnjega ni imel * jega duhovnika. Stala je tam s' j majhna kapelica, a duhovnik ni 1 9 kje stanovati in se je od časa do . pripeljal iz Bahie Blance. Lahko si slimo, da so bili ljudje silno versko nemarjeni. ,r. V ta kraj je bahijski škof posla1 [ Kladnika, rojaka iz Laškega. N’fp^ mu je. naj mu sezida cerkev in z j. nišče. Kako, mu ni povedal. G. "'.m nik je hitro uvidel, da brez avtom®' ne bo šlo. Fara je dolga na vsako s po 30 km. Kdaj bi peš ali s kol6-* j kaj opravil? Srečno je odkril 11 . Chevrolet 192 8 in začel z njim o®^, vati okoliške kmete. Dolgo časa ie ral stanovati v hotelu, ker pač sV hiše še ni imel. .jj-o Uspelo mu je, da je najprej 10 : zbral, da si je postavil župm ^ majhno sicer, a prijazno. Tako p.y. rešil hotela. Nato si je zastavil 1 . do 14 junija 1953 postaviti cerkev ^ nes je že pod streho. Dolga je 2 ^ široka 10 m, to se pravi, kar velik11 | on dot ne kraje. Denar pa je z ■ takole: ^j. Ko se je kmetu predstavil, mu jc ® j, prej povedal, da Bog hoče imeti *r ktin^e' ,,Kei' vam je Bog >Na svidenje nad zvezdami.“ fted a.*t0r sem vesel, da sem ga videl t>er jhtrtjo in z njim govoril, kajti g. ttto/1186^ j® bil velik misijonar in svet 0|'isk v 6e Kati: Indio Rico in nazaj domov enega gospoda sem želel obi-kj V' Primorskega rojaka g. žagarja, sp”6 bje v kraju Indio Rico, 200 km ^lai! °VZtlo^no otl Bahie Blance. G. Deu "l1' se mi je ponudil, da me po-Iji2x ^ njemu in tako je Chevrolet Ilahj K|)et drdral po cesti, ki je od tif. f" Blance do Buenos Airesa asfalle i.8, Dolgo sva vozila in dolgočasno ilaai* 0 Vse skupaj. Končno sva zagle-'tert 'iv°bik cerkve, ki se je odražala tn0r.drevjem Indio Rico! Kraj ima 8 1000 duš, bogat je na žitu in po- ljedelsko pomemben. Družina Bernas-coni je dala zgraditi cerkev, ki je za tiste kraje celo prevelika in vzdržuje tudi duhovnika. Ljudje se za cerkev in Boga dosti ne menijo. Ker so bogati, mislijo, da ga ne potrebujejo. To je bil g. žagar vesel, ko naju je zagledal. Samota je pač samota in v njej ti je prihod prijatelja še posebno ljub. Naslednje jutro sva se z dr. Kladnikom ločila: on proti Bahia Blanca In jaz po železnici proti Buenos Airesu. Spet smo hiteli preko pašnikov, to pot zelo zelenih, kjer so se pasle ogromne /.rede živine. Jerebice so se spreletavale s polja na polje, štorklje in divje race so se kopale v bližnjih lagunah, tudi lisico sem videl, ki se je previdno smukala naprej. Popoldne v soboto sem prišel v Azul. Tam me je pozdravil dež in me spremljal do Buenos Airesa. Jože Jurak ARGENTINA V mesecu marcu so Slovenci v velikem Buenos Airesu pridno duhovno pripravljali na velikonočne praznike. Najprej so imeli od 20.—-22. marca duhovno obnovo rojaki iz Floride, ki sta jo preskrbela gg. Košmerlj Alojzij in Albin Avguštin. Za cvetno nedeljo 2 9. marca je bilo še /ivahneje: kar na štirih krajih so imeli Slovenci priliko za duhovno poglobitev. V Lanusu, kjer pase duše g. Hladnik, je vodil tridnevno duhovno obnovo g. Škulj Tone, v Ramos Mejil je pridigal tri dni g. Fr. Novak, v San Martinu dušni pastir tamošnje skupine g. Karel Škulj in dr. Filip Žakelj. Prvič so se zbrali Slovenci v San FeAnandu, kjer lepo deluje g, Vinko Flek. Na veliki četrtek, 2. aprila, je prišel na vrsto San Justo. Tam je vodil sv. uro in pridigal g. Jože Jurak. Udeležba je bila zelo velika in trije spovedniki so imeli dosti dela. Tudi v Quilmesu so imeli ta večer molitveno uro. Opravil jo je pri lepi udeležbi g. Lamovšek. Na veliki petek, 3. aprila, so se Slovenci zbrali v lepem številu v cerkvi na ulici Belgrano, kjer je glavni dušni pastir g. verskih središč Slovenci vel. Buenos Airesa Anton Oreliar najprej opravil križev pot. Sledil je govor prelata dr. Alojzija Odarja in nato je zapel zbor ..Gallus" slovenski pasijon. Na veliko soboto so slovenski dušni pastirji na mnogih krajih blagoslovili velikonočne jedi. nato pa se je ob 17.30 izvršila spet v prostorih salezijanskega zavoda na ulici Belgrano v Buenos Airesu že tradicijo-nalna velikonočna procesije, ki jo je vodil g. Anton Orehar ob številni udeležbi slovenskih vernikov, ki so prihiteli iz vseh delov velikega Buenos Airesa. Na veliko noč je bila istotam slovesna latinska maša, ki jo je opravil g. Jože Jurak ob asistenci bogoslovcev iz slovenskega semenišča v Adrogue. G. svetnik Škulj Karel je 10. aprila 1883 izpolnil sedemdeset let. Prav gotovo je g. svetnik ena izmed tistih markantnih osebnosti med slovensko duhovščino, ki si je že zagotovil mesto v zgodovini slovenskega naroda. Rojen je bil v župniji Dobrepolje. Duhovnik je postal 15. julija 1907. Služboval je kot a?i kaplan v Loškem potoku in Dolenji t | pri Ribnici, kjer je leta 1919 V®" g. župnik in leta 1927 duhovni svetni■ svetnik je velik duhovnik in velik rodni delavec. Kot duhovnik je ve v skrbel za moralni dvig svojih far® ( in svojega naroda. Tudi v Argenl*m0yn dušni pastir sanmartinskega oki skrbno bedi nad zaupanimi mu s10.'^ skimi dušami. Tudi literarno se Prl udejstvuje. Posebno pa moramo riti njegovo vnemo za domobr» ^ stvar. Skrbno pazi, da naši rojaki bi pozabili na krvave žrtve, ki s0 ^ ti najboljši sinovi slovenskega n»r^r doprinesli veri in domovini na 0 (1(9 Iskreno želimo, da bi dočakal P°vratu slavo. Ta list je prinesel v iejlist tistih Slovencev, ki po- tt,a° ^itu slavo. Ta list je pril______ Se rcu sliko jugoslovanskih škofov, ki skierazeovai'jajo s Titom. Iz tega list Dry. Pa' da je laž govorjenje o verskem ^fkjanju v Jugoslaviji Kdor pač y6 6 biti varan, naj pač bo! Mi dobro gaa.°' da so te slike le Titov propana nl trik. Ko je videl, da v svetu l y . 6 prekinitve diplomatskih stikov 6oVvtik:anom niso dobro sprejeli, je brž . tUCal V „„KJ 4______________ »ureditve odnosov med katoliško v>jo in jugoslovansko državo“ in se Velikonočna procesija v Buenos Airesu dal z njimi ftografirati. Te slike so potem razposlali po vsem svetu kot dokaz, da v Jugoslaviji preganjanja ni. MEN BOŠKA KRONIKA Na cvetno nedeljo je „Društvo Slovencev v Mendozi“ priredilo v dvorani pri Srcu Marijinem lepo uspelo igro „Luč z gora“. Potrudili so se tako g. režiser Rudi Hirschegger kot tudi vsi igralci, naši vrli fantje, da je igra lepo uspela in navdušila našo mladino za borbo za svete ideale. Na veliki petek i>opoldne je bil pri maristjh sv. križev pot in nato slovenska pridiga. Na veliko soboto ob petih je bila pri maristih lepo obiskana vstajenjska procesija, ki se je razvila po zdaj že tradicionalni poti pod brajdami zrelega grozdja. Po procesiji je bil blagoslov jedil v kapeli. PSIHOLOGIJA DELA • RUDOLF SMEKSV Tietim, ki bi se ustrašili učenega naslova, povem, i kapitalom in delom. To sodelovanji U 1 praksi več oblik, mora polagoma ( ti socialni mir, mora pogubno id < < n<> sovraštvo spremeniti v mirno j(| ®°®teno borbo brez revolucij, razprtij ,ovstavk in končno more prav to Södels znova ustvariti zavest družabne ln ' Ziu|osti, kar je pogoj, da se bo de-i)u *** «> bot noj šega razvoja kapitalizma, i,; moral delati po 12 do 10 ur na (,fu v najslabših higienskih razmerah, zaščite in zavarovanja in ob tako n Ul' plači, da ni zadoščala niti za ^krouuuJSe življenje, je imel samo l,u° *ey«, zaslužiti več, vsaj toliko, da *iii llll,**e* preživeti sebe in svojo dru-la i* Ul '*iL *>u preskrbljen na starost in iH) '• l|leskrbljena njegova družina tudi njegovi smrti. Zato je šla borba de-|,u^v v 19. stoletju za tem ciljem: pri-si pravično plačo, s čimer oznani vse, kar je potrebno za primerna, z*x"ljenje (plača, delovni čas, zaščit-bapvave, zavarovanje in drugo), ka e*avt‘e, ki ga je izžemal nečloveški 4*^zem, je smatral delo za nekaj ti*-. za nujno zlo, ki se mu ni most e izogniti, Itko si hoče ohraniti golo živUe "je. Takemu delavcu je bilo težko Rij r.iKciiiu uriimu je uuo ve* y”'ili o veliki etični vrednosti dela. lol Sa 'ir^včcva duševnost je bila v tej jjj . ki ponekod še. traja — usmer-tei;. ' toi kako se rešiti tega zla, t. j. k0|!*.!'et'l°veškega dela in strašnega iz-, -ai,JH. Napori posameznikov in de t h Oftrjin iyHz-i i g/t šili will* v ie unnin '#v ............ t o v \ai;ij<> delavcem golo življenje. Otekli te, ■’ organizacij so šli sprva samo za zboljšajo delovne pogoje in da ' 'slilti odpad delavstva od vere v poi-Vgy * kapitalistični dobi ima j>red* Vai >l na vrsti brezobzirni in izkofišče-. *i ka„ !"‘Dre •Vitalizem te dobe. Kdor se mora ki'!i| 'S*a,u> in z vso silo boriti za košček h„ rt* la nima smisla za višje, za du-|i,.j ’* stvari. Prav isto pa opažamo tudi i|e| distih, ki nič ne delaje Pretežko J" *J,ezdeljc vplivata enako na de-O* duševnost. Oba povzročata, da ttk izgubi veselje do življenja, da iz- gubi smisel za Koga, za vero iti vsako duhovno udejstvovanje. Ko si je delavec izvojeval pravično plačo in sploh primerne delovne pogoje, se je v njegovi duševnosti izvršila v tolika izpremeinba. Oproščen tiste grozne in neprestane skrbi za vsakdanji kruli, ki pa je bil cesto premajhen zanj in za njegovo družino, se je delavec sedaj umiril, dobil je veselje do dela in se je začel zanimati tudi za duhovne vrednote. Dvajseto stoletje je prineslo in še prinaša delavcem, ki živijo v svobodnem, t. j. nekomunističnem svetu, velike iz-premembe. Skoraj \- vseh državah je že v veljavi moderna delavska zakonodaja, ki delavca ščiti in varuje in mu ustvarja življenje brez neprestanega strahu za vsakdanji kruh. To pa ima za posledico tudi drug pojav: delavec postaja zopet veren, se vrača v Cerkev, se zanima tudi za Boga in za kulturne zadeve. To je splošni pojav zlasti v Evropi in Severni Ameriki. Vendar tudi še sedaj ne moremo govoriti o popolni zadovoljnosti delavstva. Tudi tani, kjer je dane« najboljša socialna zakonodaja in veljajo naj višje plače, delavcu manjka še sedaj. In kaj je tisto „še nekaj“? To je tista globoko v dušo vsakega človeka zakoreninjena ŽELJA 1*0 SAMOSTOJNOST J. Biti samostojen, biti sam svoj gospod, imeti lastilo hišico, lastilo podjetje, je najgloblja želja vsakega človeka tako. kakor je naj višja želja vsakega kulturnega naroda imeti svojo lastno državo. Prav zato je komunistični kolektivizem nujno obsojen na neuspeli, ker s tem globokim psihološkim dejstvom ne računa in hoče ustvariti nekaj, kar bistveno nasprotuje duševnemu razpoloženju zdravega človeka. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, kako je mogoče v moderni dobi in v moderni industrijski državi približati se tej obče človečki in še posebej delavski želji im) samostojnosti. So razne možnosti, razili načini in tudi razne stopnje te samostojnosti. Eden izmed načinov take samostojnost, je n. pr. tudi udeležba delavcev pri upravi podjetja ali pti kapitalu podjetja, pa tudi soudeležba na dobičku podjetja. Poleg tega so še razni drugi načini, kako ustvariti ljudem čim večjo samostojnost. Marsikje so že izvršili razne poizkuse v tej smeri in to z velikim uspehom. < ZASLUGA KATOLIŠKE CERKVE -Xe bi bilo prav, ako bi ob tej priliki ne zapisali, da ima ravno katoliška Cerkev s svojimi papeži Leonom XIII., Pijem XI. in Pijem XII. naj večje zasluge, da se je položaj delavcev v zadnjih #0 letih bistveno izboljšal in izpre-nienil. Klic Leona XIII. je zganil svet, da je dal delavni pravično plačo in člo- veku primerno življenje. Nato je prišel klic Pija XI., da naj se delovna pogodba ublaži s socialno pogodbo, da bi tako delavci in uradniki postali solastniki ali soupravniki ali na nek način deležni dobička (Qu. a. Ö5). Te pozive je nato ponovil in jim dodal še novih misli sedanji papež Pij XII. Posledice tega dela Cerkve vidimo vsi na svoje lastne oči. Zlasti pa moremo ugotoviti, da ni skušala Cerkev z nobenimi deuiagoškimi sredstvi pridobiti delavskih množic, ampak da je odločno in vztrajno delala na tein, da da svet delavcu tisto, kar mu je globoko v duši zakoreninjeno. Papeži so »e pokazali ne samo kot učitelji resnice, ampak tudi kot veliki poznavalci psihologije dela. D1EU A lilSOlN DES HO.MBKKS Ko so prvič predvajali film ,,Bog potrebuje ljudi", so komunisti skušali uporabljati film kot orožje proti katolištvu. A so osupnili, ko mu je katoliška kritika (OCIC) v Benetkah leta 1950 dala prvo nagrado kot najboljše moralno intelektualno izdelanemu filmu v tem listu. Ob tem filmu se mnenja delijo. V Argentini se je film privatno že predvajal, a bo kmalu poslan tudi v širšo javnost. Bog potrebuje ljudi, ker hoče, da oni sodelujejo z njim pri širjenju božjega kraljestva. On. izbere izmed ljudi one, ki naj ga zastopajo med brati. Kajti On, ki nas je ustvaril, nas ne bo rešil brez nas. Morda film ne poda vsega tega v taki doslednosti, a je vseeno jasen klic po Bogu, zakramentih in njih delilcih, ki so duhovniki — sredniki med Kristusom in ljudmi. Okolje in dejstva Na majhnem, revnem, golem in od vetra bičanem otočku Seine se borijo za svoj vsakdanji kruh revni otočani. živijo od ribolova in ropanja razbitih ladij, ki jih prjž.ene tok k obali. Ljudje, ki so preprosti v svojem življenju in obnašanju — prava podoba okolja. žive izven hiš, možje in žene 80 let in otroci 10 let poznajo samo eno drevo — edino, ki raste na tem otoku. Nikoli niso videli konja, nikoli niso bili na suhi zemlji in so si podobni po načinu življenja, sedanji s preteklimi in bodo njim enaki njihovi potomci čez 100 let. Duhovnik, ki je živel in pastiroval med njimi, zapušča vsled neuspeha otok. Tu se pričenja film. Nedeljsko jutro se sreča z otočani, ki oprtani s stoli vstopajo v malo cer- kvico. Pričakujejo cerkovnika Tomaža, ki naj nadomešča duhovnika. Ta se brani, a oni vedno bolj silijo vanj. Začnejo peti ,,čredo“ in pobirati miloščino, cerkovnik jim brani in jih slednjič prisili, da zapuste cerkev. Ta dogodek je zadoščal, da so otočani začeli še resneje misliti, da cerkovnik Tomaž lahko nadomešča duhovnika, ker je eden od njih in jih bolje razume. V duši cerkovnikovi pa se začenja boj —, dobro ve, da ne more in 'da ne sme nadomeščati duhovnika. In tako se Ves ostali del filma razvija v tej drami, Vedno nove potrebe otočanov, novi klici duš iščejo novih potov rešitve, žena, ki je v smrtnem grehu, prosi odveze; nekatere žene prosijo pred praznim tabernakljem sv. obhajila; umirajoči Prosi ves obupan poslednje odveze; in končno še udarec od krajevnega škofa, ki jim na ponovne prošnje noče poslati drugega duhovnika. Cerkovnik Tomaž začne maševati, a Prihod novega duhovnika mu to prepreči. Slednji pride pod varstvom orožnikov, ker se otočani soglasno protivijo naredbam novega duhovnika; samo Tomaž, ki ne brez bolesti, a vseeno po-niž.no, odloži svoje orožje in prizna zopet moža božjega. Duhovnik se ob Vsem tem nekoliko zapre in s tem postavi steno medse in otočane. Sledi tragičen dogodek, mladenič, ki je ubil svojo mater, se obesi, misleč, da so Prišli orožniki, ki so spremljali duhovnika, ponj Novi župnik odreče samomorilcu cerkven pogreb. Užaljeni vaščani narede na morju pogreb in zmolijo takoj molitev. Tomaž, ki je bil njihov prejšnji ,,dušni pastir“, upostavl Počasi zvezo med otočani in pravim du-^ebrižnikom rekoč: ,,In sedaj si odpustimo in vsi k sveti maši!“ Izdelava filma je čudovita. Fotografija je spretna igra luči s sencami tako, ha človeka zajame vsega: Zdi se gle- Pierre Fresney v vlogi cerkovnika Tomaža dalcu, kakor da ga je zajel morski veter in ga goni v ozke ulice. Vsaka beseda, vsaka kretnja, vsaka stvar na svojem mestu in ničesar ni odveč in izumetničenega. So prizori, ob katerih se zgroziš, n, pr.: prešuštnica, ki je na tem, da porodi, odhaja z nekim pijanim mornarjem na celino, a še prej vsa obupana izpove svoj greh svojemu sorodniku, Čekovniku Tomažu in hrepeneče prosj odveze. Pogreb samomorilca pretrese v dno duše. Njih otožna pesem prodira dušo. Nepozaben prizor: 100 belih jader se Tomaž kot dušni jmstir otočanov napenja v modro obzorje in otožni obrazi zro na mrtvo truplo, ki ga požira brezmejno morje. Ali prizor ob nevihti, ko Tomaž-cerkovuik vstopa ob ropotu svojih lesenih cokelj v poplavljeno cerkvico in ko najde kropilnik poln vode, vzklikne: „Bog ni proti Ham!" in naslonjen na rob oltarja — pred praznim tabernakljem — moli tako svojega nevidnega Boga. Peter Fresney — nepozabni igralec „Gospoda Vincencija" — igra cerkovnika Tomaža in kaže v vsej svoji zmožnosti lik trdega, a človeškega bretonskega otočana. On, kakor tudi ostali igralci, igrajo dovršeno, nenadkriljivo. ,,Bog potrebuje ljudi" je velik film, čeprav se o njem veliko razpravlja. Prisili človeka, da se zamisli v problem, ki je osnoven v njegovem življenju. Je osebni Bog in življenje milosti, po katerem teži in hrepeni človeška duša, ki je pokopana v težavah življenja. Nam pokaže, da je človek, čeprav primitiven kot ti otočani, religiozno bitje in da vera ne more obstojati brez liturgije in brez liturgične osebe, ki je duhovnik. Vse to od odhoda prvega duhovnika pa do prihoda drugega, vsa ta iskanja nečesa, kar ne vidimo, ampak čutimo, je en sam slavospev duhovništvu: služab- nik, učitelj, oče, ki jih razume 1 ^ da razumeti, ki posluša in cxipusca, ^el£) 1 di sedemdeselkrat sedemkrat • ^ Tomaž se čuti drugega, ko nadom6 služabnika božjega in nagovori d' ^ izvoljenko češ, sedaj se ne more čiti, ker je drugi. Tudi otočani začeli od tega trenutka bolj spošt0^ mu služiti ter mu celo zaupati. 1° , merje med močjo odpuščanja i11 - lostjo ter zakoreninjenostjo v s* ^ —, ker so pač kriminalci, uporni 1 ^ tatovi, — je samo odsvit boja, skriva v vsakem človeku. V te,n meru okrepljeni po nevednosti, ubo duhovnem in telesnem, ki zatenijie ^ zum in otrde srce... Večni hoj ^ starim in novim človekom, med II,e® j in duhom, med strastjo in dolžu°s j čisto gotovo je, da niso vsi ZlU° ä zajeti in izločiti vsega, kar je dob v tem filmu. Celo to je nevarno, da ^ dje, ki brez priprave začnejo ta film, ostanejo ob zunanjih dog0^ in ne dojamejo globine nauka, ki b ^ Zato ta film ni priporočljiv za one'^ so površni, ali, ki gredo v dvorane sa po zabavo. Vo. . (i0br« Pouk za železno zaveso, vsi vemo, da je v deželah rdečega ra) ^ nabornike, ali bolje: novake I,0*e” lUa-jaškega tudj političen pouk. Neki džarski politični komisar je v Potl^ „jo jega obraza razlagal sovjetsko zu j politiko. Slednjič je ves utrujen pe, pojasniti svoje trditve z zgledom-kel je Madžaru takole: red — Recimo, tovariš, da stojita > jz. teboj Beria in Eisenhower. KatereS1 med njiju boš ustrelil? voril Madžar je malo pomislil in odg0 z vprašanjem: „ l)i Tovariš inštruktor, katereS ti ustrelil? __ Eisenhowerja, to je jasno. ^ — Dobro; potem ni zame nobe žave.Jaz bi pomeril na Beria. pr e^ka noč v Sloveniji. Velikonočni geazniki so zopet pokazali, kako je na-slovensko ljudstvo še globoko verno odločno odklanja novi nauk komuni-Boč116 ol3lasti- Cerkve so bile na veliko-^cn° jUtro zelo poine jn vstajenja se Udeležilo veliko število vernikov, ka-j r tudi sv. zakramentov. Z eno bese-do’,Veruiki so s svojimi duhovniki praz-„ ,al/ velikonočne praznike tako kot l,r oč, čeravno je bila samo nedelja * dan. Povsem drugačno pa je bilo Bo Uanje oblasti. Ta je popolnoma ig-t velikonočne praznike, časopisi, De loJ VSe Je skrbno pazilo, da bi jim so beseda velika noč. Brezbrižno llQSe na veliki petek nadaljevali s plesal Slasbo in podobno, še moskovski Y ,.l° je omenil, da so v Moskvi prazno-1 veliko noč, ljubljanski pa ni čutil 4nIIOtrebno’ se spomni tega velikega ev’a vseh kristjanov. skZavijanjv dejstev. V Vipavi so to šol-8o°i *el° odprli malo semenišče za ju-bvanskl del goriške škofije. Vodi q0 vipavski dekan Breitenberg. V Novi izhaja verski list ,,Družina“ v čaš • Svodih, Slovensko komunistično ZtJ1 °Pisj e to semenišče in list večkrat glavno omenja kot dokaz verske t0 .e, ki da vlada doma. Ne pove pa SQie aso!)isje, da se list ,,Družina“ ne tj. širiti izven meja goriške nadškofe in rla ..... ... ..... ske ze dalj časa brez svojega ver-škof-a liSta- Prav tako sta obe omenjeni /h; hi sta veliko večji kot goriška Sp,., lnistratura, brez svojega malega utenišča. šestdeset večjih ali manjših koncentracijskih taborišč obstoja trenutno v Jugoslaviji. V teh taboriščih živijo ljudje, ki jih je zaprla tajna policija, ne da bi bili preje -zaslišani in sojeni. Poleg teli taborišč je okoli 40 velikin kaznilnic, tako je pod Titom za ljudi v tem oziru res dobro poskrbljeno. Dvesto tisoč jetnikov Ilira dušno in telesno v teh hišah groze. Med njimi je 280 duhovnikov. Najbolj zloglasna je trenutno kaznilnica v Lepoglavi, Hrvat-ska, kjer je zaprtih okrog 25.000 oseb. V Stocu, Hercegovina, se nahaja kazensko taborišče za žene s 3000 jetnicami. Velik del tvorijo redovnice iz cele države. V Stari Gradiški je 10.000 političnih kaznjencev. Vsekakor si Tito lahko čestita! Na svojevrsten način so angleški katoličani sprejeli Tita. Izdali so namreč proglas, naj bi se za časa Titovega obiska v Angliji vsi katoličani po možnosti udeležili molitvene osmine, ki je obstojala v vsakdanji sv. maši in obhajilu. Ta molitvena osmina je imela namen izprositi vernikom, ki ječijo pod komunističnimi režimi, skorajšnjo svobodo. Titov moralni poraz na Angleškem. Tito silno rad potuje. Ko je bil v milosti pri ranjkem Stalinu, je obiskal Poljsko, češko, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo. Le mala Albanija ni imela časti, da bi ga pozdravila. Ko se je z Moskvo sprl, je moral ostati lepo doma. Zapad ga še ni maral, Vzhod pa mu je pripravljal vešala. Letos pa mu je le uspelo priti v London. Sicer je moral slišati z vseh strani, da ni zaželen, a on se za to ni zmenil. Glavno je, da je spet nekaj sveta videl in še z angleško kraljico je lahko jedel. Angleških časopisov verjetno ni bral, saj bi mu šli gotovo na živce. Pa bi bilo dobro zanj, kajti zvedel bi, kaj pošteni svet o njem misli. ltandolf Churchill, sin angleškega ministrskega predsednika, je dal objaviti v konservativnem listu ,,Daily Telegraph“ svoje pismo, v katerem zavrača izjavo srbskega patriarha Viken-tija Prodanova, ki je dejal: ,,Nihče ni dal poverilnice nadškofu iz Canterbu-ryja, da razpravlja o odnosih Cerkve in države v Jugoslaviji.“ ltandolf Churchill to Prodanovo trditev zavrača, češ, da ima v Angliji vsak človek, toliko bolj, če je škof, pravico braniti svoje brate v Kristusu. Maršal Tito naj ve, da se v Angliji ne zgražajo le katoličani ali praktični kristjani nad njegovim preganjanjem. Taka preganjanja bo v Angliji obsodil vsak svobodoljuben človek. Kardinal Gritfin je y največji angleški katoliški reviji napisal izjavo, ki se nanaša na kardinala Stepinca: „Leta 194 6 še nismo toliko vedeli o komunističnih sojenjih kot danes. Zato smo ponosni, da smo že takrat zavzeli pravo stališče in nadškofa Stepinca zagovarjali. Mi smo protestirali, Tito pa je doma govoril: „Pustimo jih vpiti, kmalu se bo burja polegla.“ Po šestih letih mora Tito ugotoviti, da se burja še ni polegla. Kadar branimo Stepinca, mislimo na vse, ki v Jugoslaviji trpe preganjanje. Mi smo z njimi duhovno povezani, četudi ne sovražimo Tita, zato še ne moremo pozabiti preganjanih. Mnogo jih je.“ — Tudi je omenil kardinal Griffin vprašanje beguncev iz Jugoslavije, ki so jih hoteli Angieži vrniti, pa je on to namero preprečil s svojim posredovanjem pri angleških oblasteh. Težko je razumeti, zakaj so Tita povabili v London, ki je sebe proglasil za edinega zvestega učenca Lenina in Stalina. Eden največjih in najbolj čitanjh so- dobnih angleških književnikov BvC . Waugh pa je objavil članek, v katef Tita imenuje „naš nečastni S°g|aii Waugh je bil med zadnjo vojno ^ britanske misije pri Titu in ga 3e ^.g blizu spoznal. Opozarja, naj ne zal1*L11. Angleži Titu, kajti mož, ki je izdal b ^ lina, bo to o pravem času storil tu Angleži. Tito hoče krščanstvo v f slaviji izkoreniniti. Zato je verou šolali prepovedan, semenišča na sP no odpravljena, protiverska propaga na vrhuncu. Nihče od ministrov se ^ bi upal na Angleško povabiti preganjalca Židov; ko gre za krs stvo, pa vsi odgovorni ostajajo 31 brižni. Tito bo prišel in odšel; toda 111 go Angležev se bo še leta dolgo sra' valo tega nečastnega obiska. S SLOVENSKE KOROŠKE č. g. dekan Aleš Zechiivr je zaPUje. železno Kaplo, kjer je dvajset let loval in postal dekan v Dobrli ve®1- ^ rani iz železne Kaple so storili vS®' bi.si ga obdržali, kajti gospod je bi 1 . pravi oče kapelski župnij. Za farne 0 nike je uredil bolnišnico, v kateri11 zatočišče do 2 0 oseb. Za strežnic®^, vodstvo bolnišnice je preskrbel 6c. ^ ske sestre. Temeljito je predela popravil župnijsko gospodarsko P0S.fI1i je. Po vsej dolžiin se razprostira v nlaf, velika in prostorna dvorana, prava .j, na družinska soba. Obe cerkvi, k’ e je g. dekan našel žalostne in zaPus ter mrzle, sta pod njim dobili l,0| p noma drugo lice. Sta lepo pobeli®11 poslikani, imata nove klopi, zvoDpa, prezidan kor in popravljene 0T^e'f„r»-zumljivo torej, da je kapelskim ^ nom hudo ob izgubi neumornega ^ kana, a kot dobri kristjani ga iz -j. privoščijo tudi vernikom iz Dobri® ^ V Grebinju so imeli 23. januarja^ lodnevno češčenje. Fara je narodno ^ šana. žal pa se upošteva le neinško voreče vernike. Tako n. pr. Sloven ( en0 leto niso slišali materne best p» cerkvi. Omenjenega 23. januarja fos|0. bili vendarle zopet enkrat deležni venske pridige. Kako je to Slove'1 >lobr0 •»»Hale ^elo! ženske so zadovoljilo ugo- „ Danes je bilo pa lepo v sto L ° so nani gospod tako lopo in za-dru °. razlagali verske resnice.“ In iHeijga K bodala: ,.Da bi vsaj enkrat na c bila pri nas slovenska pridiga!“ l£'S ČU(ln°, da so grebinjski dušni 8e . 1* tak0 skopi s slovensko besedo. Iy2•>° bil od 21. do 28. decembra äele; sveti misijon, niso bili Slovenci j° -i. nobene slovenske besede. Misi-ile; r bil z Dunaja iz reda Brezma-' Hazj.e' Ker je študiral na poljski gim-Veri *' Si je upal spovedovati tudi Slo-Je in neka spovedanka je trdila, da 4ljsj. da lep slovenski nauk. Vendar mj l“11 Slovencev ni zajel. Razumljivo: k. ,V.S* ,r°d je ponemčen, pa ne prihaja ljii(Vlliigam’ starejše slovenske kmečke in i* Pa Pač nemške pridige ne mikajo vlečejo. Neki mož, ki ni od Slovak* Stlanke’ ie pribil: „Po ena slo-Zn s a Pridiga, bi pa že morala biti likoaSa adsijona vsak dan. Saj je to-fe’zlasti starejših ljudi, ki so se kr-inii .Sa nauka učili le v slovenščini 6Qläkih naukov ne razumejo dobro.“ l‘lt|MonSKE VESXI pridige v Trstu. Prihodnje leto v^kev sv. Jakoba v Trstu prazno-v 100 letnico, odkar se v njej vršijo 1lisk 116111 ®asu te(*enske pridige v slo- L.llskem jeziku. Tudi letos je bila ude § - yelika. Postne pridige je vodil č. žilni-?*" Kafko Premrl iz Gorice, bivši iz žabnic pod Višarjami. Prof. Q0t,.®f* je vodil postne pridige tudi v S^ka noč im Goriškem. V Gorici Ijn se letog skrbno pripravili na ve-kred °Čne Praznike- To je pokazala k.jsem velika udeležba pri sv. za-kos, ntih. V mestu smo imeli dva ;a na Pridigarja. V goriški stolnici je vo ..*ta*ijanske vernike vsak večer gosko- P" Kmo Noči jz Firenc, ki je imel 1 Polno cerkev poslušalcev. čost°VenSki vei'niki so tudi imeli svoje č4j ne pridige vsak petek, kakor obi-Letos je govoril č, g. prof. Rafko Premrl. V prijetni obliki je razvijal dogodivščine starega preroka Jona in jih potem navezal na vprašanja sodobnega življenja. Vendar smo letos kakor že lansko veliko noč močno pogrešali vstajenja. Posebno slovenski verniki se kar ne morejo privaditi velikosobotnim nočnim obredom, ki zato tudi niso dosti obiskovani. Letos so nas le v najbližjih vaseh onstran meje y Jugoslaviji zvonovi že pred zoro opominjali, da se tam še vedno drže starih običajev. Zato pa je bila udeležba prj zgodnji slovenski sv. maši v stolnici res razveseljiva. Ko bi bilo vsako nedeljo tako! Po Kidričevi smrti. V Gorici in v Trstu so frontaši počastili spomin „velikega revolucionarja“ Borisa Kidriča, ki je po dolgi bolezni umrl v Beogradu. Po vseh komunističnih sedežih so imeli žalne seje in komemoracije. Tovarišic; Zdenki Kidričevi so poslali žalne brzojavke in nekaj vodilnih tržaških frontašev se je udeležilo tudi pogreba v Ljubljani, v sredo 15. aprila. Komunistično časopisje, zlasti še „Primorski dnevnik“, je posvetil „narodnemu heroju“ Kidriču cele strani. Razumljivo, da sta se ga spomnila tudi „Katoliški glas“ in „Demokracija“. Zlasti zanimiva je bila „komemoracija“ „Katoliškega glasa“, ki komentira izjavo umirajočega Kidriča svojemu tovarišu Milovanu Djilasu: „Ti veš, da revolucionarju ne bi bilo treba prenašati tako počasnega in mučnega umiranja. Revolucionar bi moral prekiniti tako življenje, toda jaz moram trpeti do konca, ker stojim pred svojo vestjo, kakor da stojim pred policijo. Jaz moram vzdržati do konca.“ Ukradena moštranca v Dolini. Dne 21 marca ponoči je bila v dolinski cerkvi ukradena moštranca z Najsvetejšim. Moštranca je bila izredno lepa umetniška in starodavna. Oblasti vodijo sedaj obsežno preiskavo, a do sedaj vse brez uspeha. Na tiho nedeljo je bilo po naročilu g. škofa v Dolini veliko javno zadoščevanje. „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ MORETE NAROČITI IN PLAČATI NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland, 3, Ohio. Kanada: Turk France, 263 Oakwood Ave, Toronto, Ontario. Trst: Stanko Janežič, Mačkovi je 7, Dolina, Trieste. Italija: Zorka Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizja. Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten Austria. Avstralija: Fr. Claude Okorn OFM, 4 5 Victoria Str. Waverley, LT. S. W- Iz vsebine: Manjar de los neregrinos (Msgr. T. Toth) ...................... 394 „Mrtva srca govorijo, ne pozabite nas nikdar... “ (Ivan Korošec) 395 K Tebi so šli (B. Budnik) .... 400 Končana je vojna (B. Budnik) . 400 Pratika — junij 1953 ........... 401 Srce Jezusovo — zveličanje v Te. be upajočih (Alojzij Košnierlj) 404 Ti boljši si (Ignotus) ......... 410 Četrti berač (Rene Bazin — Fran Erjavec) ..................... 411 Kurešček (J. Kič) .............. 411 Tvoja duša (Ignotus) ........... 414 Sodobni katoličan (B. Budnik) 415 Spokornik David (Boris Koman) 418 Nazaj k veri Kristusovih apostolov (Janez Kopač CM) ......... 421 Antikristove meje (t V. Lovšin) 425 Bog in mi (Dr. Alojzij Odar) . . 427 Doslednež (B. Budnik) .......... 433 Blažena Joahima Vedrima (Dr- Filip Žakelj) ................ Novice iz Francije.............. Kristusovo rojstvo (Dr. Al. Odar) Ne bodi grenak (B. Budnik) . . . . Prva in najstarejša božja ustanova (fzt) ..................... Gospodična Dora (K. Vladimir) Med izseljenci ........... 448—* Med Slovenci na argentinskem jugu (Jože Jurak) ............ Novice iz Argentine ............ Psihologija dela (Rudolf Smersu) Bog potrebuje ljudi (Vo. Fk.) . • j Od doma .................. 460—41 ii $ 4>’ 45» Drobne ........... 415, 416, 44* Pesmi 400, 410, 414, 415, 433, 441,4 O I Z ti ti I d 9»§ °ti c TARIFA RKDUOIPA Oonc«a(6n No. asoo „Duhovno življenje“ je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij har Anton), urejuje pa uredniški odbor (.dr. Alojzij Odar). — Naslov: ^*c Martinez 50. Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za Argentino z1® 50 pesov, zn USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2000 lir. — Tiska ImPre® „Poliglota“, Corrientes 3114, Buenos Aires, T. E. 86-5120