MELODIJA NA   ČETRTI STRUNI Jože  U d o v i č
Ubežal sem iz gorečih sanj
in komaj sem se rešil,
pred očmi stražnikov
sem raztrgal zemljevid noči,
hodil sem in hodil,
spal sem na grobu,
spal sem ob kači,
bredel sem skozi mraz
in nisem utonil
v krvavi zenici.
Bled sem tekel čez jaso smrti in onstran planil v zeleni ogenj, na beli prod.
Nikoli ni mislilo to šibko življenje, da bo kdaj prehodilo take poti.
Zato zdaj išče — in kamor se obrne, čuti okoli sebe svoj potemneli, ozki dan,
in ne more verjeti, da ga obdaja ta tuja svetloba kakor hladen zid.
588