PIONIRKE GRADBENIŠTVA IN GEODEZIJE NA SLOVENSKEM PIONEER WOMEN IN CIVIL ENGINEERING AND GEODESY IN THE SLOVENIAN TERRITORY dr. Barbara Vodopivec, univ. dipl. zgod. Znanstveni clanek barbara.vodopivec@zrc-sazu.si UDK: 305.058.2:378.091.212.8(497.1)(497.4) ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, 1000 Ljubljana Povzetek l Prispevek obravnava pionirke gradbeništva in geodezije na Sloven-skem, s poudarkom na obdobju druge polovice 20. stoletja. Rezultate raziskave ume-šcamo v širši kontekst položaja žensk v Sloveniji in Jugoslaviji po drugi svetovni vojni ter v dinamiko razvoja gradbene panoge v tem obdobju. Raziskava, ki v veliki meri temelji na arhivskih virih, analizira zastopanost žensk med diplomantkami, magistricami in dok­torandkami gradbeništva in geodezije na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru in v akademskem svetu; med zaposlenimi na obeh fakultetah, med avtorji izvirnih znanstve­nih clankov v reviji Gradbeni vestnik in med uredniki oziroma clani uredniškega odbora revije. V obravnavo pritegnemo tudi Interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanisticnega planiranja. V prispevku je posebej izpostavljena vloga posameznih pionirk. Ugotavljamo, da prva doktorica znanosti z obeh podrocij, ki je svoj doktorat za­govarjala leta 1976, in vecje število diplomantk, ki ga je mogoce zaslediti konec 70. in v 80. letih, kažeta, da se je število gradbenic in geodetk v izobraževanju in v akademskem svetu kot tudi med nosilci akademskih nazivov zacelo povecevati konec sedemdesetih in v osemdesetih let prejšnjega stoletja. V prispevku analiziramo tudi vzroke tega procesa. Ženske v gradbeništvu in geodeziji so v slovenski strokovni in znanstveni literaturi prezrto podrocje. Ta prispevek je tako prvi poskus celovitejše opredelitve njihovega položaja in vloge na Slovenskem. Kljucne besede: pionirke gradbeništva, pionirke geodezije, IPŠPUP, UL FGG, UM FGPA, revija Gradbeni vestnik, Sonja Lapajne Oblak, Carmen Jež Gala, Darinka Battelino Summary l The paper deals with the pioneer women in civil engineering and geo­desy in the territory of Slovenia, with an emphasis on the period of the second half of the 20th century. The results of the research are placed in a wider context of the position of women in Slovenia and Yugoslavia after the World War II, and in the dynamics of the de­velopment of the construction industry in this period. The research, which is largely based on archival sources, analyzes the representation of women among graduates, masters of science and doctors of civil engineering and geodesy at the University of Ljubljana and the University of Maribor, and the representation of women in the academic world; among staff members of both faculties, authors of original scientific papers in the journal Gradbeni vestnik and among the editors and members of the journal’s editorial board. The Interdisciplinary Postgraduate Study of Spatial and Urban Planning is also conside­red. The role of individual pioneer women is particularly emphasized. We found out that the first female doctor of science in these fields, who defended her doctoral dissertation in 1976, and a higher number of female graduates, which can be observed in the late 1970s and in the 1980s, show that the number of women civil engineers and surveyors in the academic world, as well as among holders of academic titles, began to increase during this very period. The paper also analyzes the causes of this process. Women in civil engineering and geodesy are an overlooked area in Slovenian scientific and scholarly literature. Thus, this paper is the first attempt to comprehensively define their position and role in the territory of Slovenia. Key words: pioneer women in civil engineering, pioneer women in geodesy, IPŠPUP, UL FGG, UM FGPA, Journal Gradbeni vestnik, Sonja Lapajne Oblak, Carmen Jež Gala, Darinka Battelino Za obdobje od druge polovice 19. stoletja na­prej lahko recemo, da je gradbena dejavnost pomembno vplivala na razvoj slovenskega prostora. Železnica, ki je leta 1857 preko Ljubljane pripeljala v Trst, obnova Ljubljene po potresu leta 1895, prve armiranobetonske konstrukcije, hidroelektrarne in industrijski objekti, regulacija Ljubljanice s Tromostovjem, betonska gorenjska cesta, arhitekturni projekti, na primer Neboticnik (1933), in še mnogi dru­gi veliki gradbeni podvigi konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja so v slovenskem zgodovi­nopisju dobro obdelani. Kljub temu pa je manj znano, da Narodna in univerzitetna knjižnica arhitekta Jožeta Plecnika (1872–1957) (slika 1), na primer, ali pa stavbi Moderne galerije Slika 1•Gradbena inženirka Sonja Lapajne Oblak in gradbeni tehnik Franc Rolih v gradbeni pisarni NUK, okoli 1935 [Smolej, 2016]. arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993) in Gimnazije Bežigrad arhitekta Emila Na-vinška (1904–1991), slednja velja za prvo brezkoridorno šolsko stavbo na svetu, mnogo dolgujejo tudi staticnim izracunom prve di­plomirane inženirke gradbeništva v Sloveniji Sonje Lapajne Oblak (1906–1995) (slika 2). In ce poznamo velika imena slovenske arhi­tekture, mnogo manj poznamo vrhunske grad-bene inženirje, še manj gradbene inženirke ali geodetinje, katerih strokovno znanje je in je bilo temelj vsem gradbenim projektom, od no-vogradenj do prenov. In ceprav je danes med slušatelji predavanj na Fakulteti za gradbeni­štvo in geodezijo (UL FGG) že približno tretjina deklet, ženske v gradbeništvu in geodeziji na Slovenskem še niso bile predmet celovitejše znanstvene obravnave [Vodopivec, 2018a]. Pricujoca raz prava je tako prva obravnava tega podrocja. Raziskovalno delo, katerega rezultate predsta­vljamo v nadaljevanju, je potekalo pod okriljem evropskega raziskovalnega projekta MoMoWo – Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje, namenjenega promociji zamolcane dedišcine žensk, ki so se v 20. stoletju uveljavljale v takrat pretežno moških poklicih, kot so arhi­tektura, oblikovanje in gradbeništvo (v nada­ljevanju MoMoWo). Raziskavo, katere izvirne rezultate predstavljamo v prispevku in ki je pomembno temeljila na proucevanju primar­nih virov, pa smo morali zaradi obsežnosti do sedaj neraziskanega podrocja zamejiti. V naslednjih poglavjih predstavljamo rezultate kvantitativne analize žensk v izobraževanju in v akademskem svetu na Slovenskem v 20. stoletju. Casovno zajemamo obdobje od ustanovitve Univerze v Ljubljani do osamo­svojitve, posebno pozornost pa namenjamo casu po letu 1945, še zlasti pa desetletjema med letoma 1970 in 1990, kajti prav v tem obdobju dobi gradbeništvo prvo doktorico znanosti, število diplomantk pa se znatno poveca. Pri analizi kvantitativnih podatkov mestoma segamo tudi v prvo desetletje 21. stoletja. Casovni razrez obravnave je pogojila dinamika projekta MoMoWo [Franchini, 2018]. Žensk v gospodarstvu se v analizi dotikamo le bežno in to pomembno podrocje ostaja predmet bodocega raziskovanja. Prav tako bo treba v prihodnje izvesti sistematicno pri­merjalno študijo z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami in s sosednjimi državami. Prispe­vek tako odlocno nacenja tematiko, hkrati pa ponuja dovolj utemeljenih podlag in izhodišc za nadaljnje raziskovanje. V drugem in tretjem poglavju sta na podlagi izbrane literature orisana položaj žensk v Sloveniji po letu 1945 ([Antic Gaber, 2011], [Verginella, 2006], [Žižek, 2004]) in pa she­maticni prikaz razvoja gradbene stroke v Sloveniji in Jugoslaviji, sestavljen pretežno na podlagi prispevkov iz Gradbenega vestnika. Oboje je tudi konceptualni okvir, znotraj kate­rega umešcamo rezultate kvantitativne analize žensk na študiju gradbeništva in geodezije na Univerzi v Ljubljani in na Univerzi v Mariboru, ki jih prikazuje cetrto poglavje. Analiza temelji na proucitvi dokumentacije obeh univerz, vkljucno s porocili in jubilejnimi zborniki. Peto poglavje prinaša rezultate kvantitativne anali­ze urednic in avtoric znanstvenih in strokovnih clankov v Gradbenem vestniku in pa zaposle­nih na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Analiza crpa iz Ustava Federativne ljudske republike Jugo­slavije, sprejeta leta 1946 [Odluka, 1946], je dolocala enakopravnost med spoloma »na vseh podrocjih državnega, gospodarskega in družbenopoliticnega življenja« [Jeraj, 2005, str. 92], kar pomeni, da so ženske dobile pra­vico voliti in biti voljene v vse organe državne oblasti, zagotovljen jim je bil enakopravni po­ložaj v izobraževanju, dostop do vseh javnih služb in enaka pravica do dela, vkljucno s placanim dopustom in socialnim zavarova­njem [Jeraj, 2005]. Socialna politika je še dodatno olajšala vstop žensk na trg dela z vrsto ukrepov, zlasti s placanim porodniškim dopustom, otroškimi dodatki in vzpostavitvijo široke mreže otroških predšolskih ustanov, kot so jasli in vrtci [Jeraj, 2004], »ki so poskrbeli za vec kot 90 % otrok med tretjim in petim letom starosti«. [Berendt, 2003, str. 183] Vse to je v primerjavi s prvo Jugoslavijo bistveno izboljšalo položaj žensk. Ivan T. Berendt poja­snjuje, da so bili ti ukrepi, ki so v celoti sledili sovjetskemu vzoru, namenjeni predvsem mo-bilizaciji ženske delovne sile, saj se je Evropa po drugi svetovni vojni soocala s splošnim pomanjkanjem delovne sile, in pa dvigu rod-nosti, ki je v državah centralno-planskega go-spodarstva kmalu po letu 1945 zacela hitro upadati zlasti zaradi narašcajoce urbanizacije in proletarizacije [Berendt, 2003]. Rezultati te politike so se zaceli kazati relativno hitro: »Ob koncu dvajsetega stoletja je bila zaposlitev žensk v srednji in vzhodni Evropi skoraj enaka odstotku žensk v populaciji in je predstavlja-la 40–50 % vseh zaposlenih. Leta 1960 je bilo zaposlenih le 20–30 % porocenih žensk, leta 1980 pa je stopnja njihovega deleža v številnih državah dosegla 50–75 %. Najvišja stopnja je bila v Sovjetski zvezi, in sicer 87 %.« [Berendt, 2003, str. 190] Kljub formalni enakopravnosti žensk pa nji­hovo uveljavljanje v praksi ni bilo enostavno, saj, kot opozarjajo izsledki ženskih študij, »ritem spreminjanja odnosov med spoloma ni odvisen samo od politicnih sprememb in pravnih garancij«. [Verginella, 2006, str. 18] Pri vzpostavitvi kontekstualnega okvira, znotraj katerega bomo umešcali uveljavljanje žensk v slovenskem gradbeništvu in geodeziji, predvsem v izobraževanju in v akademskem svetu po letu 1945, bomo tako izhajali iz ugotovitve Mateje Jeraj, ki pravi: »Na zahodu je bil v drugi polovici 20. stoletja še vedno v veljavi model ženske kot matere in gospodinje, za pravice žensk pa so si prizadevale številne ženske organizacije. V socialisticnih državah je gibanje za žensko enakopravnost prevzela v svoje roke država. Ta je ženskam sicer po­delila številne pravice, v zameno pa je od njih zahtevala dejavno udeležbo v gospodarskem in politicnem življenju, s cimer se je obseg njihovih dolžnosti bistveno povecal.« [Jeraj, 2004, str. 367] Ta razvoj, ki so ga spremljale, kot razlaga Marta Verginella, prikrite diskri- Gradbeništvo je kot delovno intenzivna go-spodarska panoga, povezana z veliki in-vesticijami, kazalec družbenoekonomskega razvoja v posameznih obdobjih, obcutljiva je za gospodarska nihanja in je prvi indikator tako recesije kot tudi konjunkture ([Cadež, 1989], [Marksel, 2011]). Ali kot obcutljivost panoge za splošne gospodarske trende povzema Desanka Spasojevic: »Zaradi ob-sežnosti svojega podrocja je gradbeništvo barometer gospodarskih gibanj in z izredno natancnostjo odraža vse pojave, ki se do-gajajo v življenju gospodarstva in družbe.« [Spasojevic, 1947a, str. 142] Obdobja kriz in razcvetov v slovenskem gradbeništvu po drugi svetovni vojni so bila ciklicna in so se menjavala na približno štiri do deset let [Marksel, 2011, str. 15]. spletnega arhiva revije in iz porocil fakultete. Sklepno poglavje povzema kljucne ugotovitve. Prikazom dodajamo podrobnejše predstavitve pionirk, ki so tako ali drugace postavile mej­nike v slovenskem gradbeništvu in geodeziji [Seražin, 2020]. minacije, ki so ženskam preprecevale preboj »steklenega stropa« miselnih struktur [Vergi­nella, 2006, str. 127], pojasnjuje, zakaj so se ženske v poklicih, še zlasti v tistih, v katerih so prevladovali moški, kljub formalno danim enakim pravicam, uveljavljale relativno pocasi; konkretno v gradbeništvu so, kot prikazujejo naslednja poglavja, stabilnejši preboj dosegle šele v drugi polovici 80. let. Pri analizi tega preboja pa ne smemo poza­biti na splošen razvoj v Evropi po letu 1945. Tu velja še posebej izpostaviti povojni baby boom, ki se je zgodil med letoma 1950 in 1960 kot posledica logike države blaginje in s tem okrepljene vloge javnega sektorja: »Prvic v zgodovini sta bila lagodnost in udo­bje dosegljiva za vecino ljudi.« [Judt, 2007, str. 407] Proces je povzrocil vrsto gospo­darskih, družbenih in kulturnih sprememb [Judt, 2007]. Med drugim je visokošolska izobrazba, ki je bila nekdaj privilegij, postala pravica [Judt, 2007]. Posledicno je narašcal vpis na univerze, še zlasti mocno, ko so pra­vo starost za študij dosegli babyboomerji, ki so v primerjavi s svojimi starši na družbeno pogojene razlike gledali bolj svobodno, poja­snjuje zgodovinar Tony Judt. V Sloveniji je ta porast vpisa zaznati v drugi polovici 70. in v prvi polovici 80. let. Za razumevanje položaja in vloge žensk po letu 1945 je torej pomembno vedeti, da so imele ženske v Jugoslaviji sicer enakopravni dostop do izobrazbe in zaposlitve, da pa je bilo uveljavljanje formalnih pravic vecplasten in zato pocasen in zahteven proces. Po kratkem obdobju povojne obnove v letih 1945 in 1946 je bila gradbena dejavnost s prvo petletko politicno, torej »od zgoraj navzdol«, usmerjena v elektrifikacijo in izgra­dnjo energetskih in industrijskih velikanov (1947–1955), kasneje z drugo petletko pa tudi v stanovanjsko gradnjo in v izgradnjo t. i. objektov družbenega standarda, kar je v veliki meri poganjalo tudi povecano pri­seljevanje kmeckega prebivalstva v mesta (1957–1962; pomembno vlogo sta imela tudi politicna projekta izgradnje Nove Gorice in Titovega Velenja [Vodopivec, 2010]). V povojnem casu je za gradbeništvo znacilno preseganje planov, hkrati pa tudi pomanjkanje kadrov, mehanizacije in materiala. Plansko go-spodarstvo se je stanja lotevalo z usmeritvijo v industrializacijo same gradnje (proizvodnja gradbenih polizdelkov, v stanovanjski gradnji je to scasoma pomenilo uvedbo montažne gradnje), [Valentincic, 1964], v pospešeno mehanizacijo dejavnosti, z zaposlovanjem delavcev zlasti iz drugih republik (leta 1964 je njihov delež dosegal celo do 53 % zaposlenih v gradbeništvu) in specializacijo dejavnosti podjetij (Slovenija ceste za ceste, Gradis za in-dustrijske objekte, Tehnogradnja za hidroelek­trarne in mostove, Kostruktor, Stavbar, Ingrad, Pionir in druga za stanovanja) [Cadež, 1964]. Z namenom povezovanja znanosti, pedago­ške prakse in gospodarstva je bil leta 1949 ustanovljen Zavod za raziskavo materialov in konstrukcij (ZRMK), leta 1963 pa Gradbeni center Slovenije [Vižintin, 1980]. Centralno-plansko gospodarstvo in admini­strativno upravljanje, namenjeno izgradnji socialisticnega gospodarstva, pri katerem je imela država vse od 1945. po vzoru Sovjet­ske zveze prevladujoc vpliv ([Berendt, 2013], [Vodopivec, 2010]), je pripeljalo do vrhunca gradbene dejavnosti v letih od 1955 do 1964 [Resolucija, 1964]. Po zacasnem upadu pa-noge, ki se je zgodil v drugi polovici 60. let, pa se je gradbeništvo ponovno zagnalo in zaradi novih investicij, še vedno v prvi vrsti v težko industrijo pa tudi v prometne objekte, do-seglo v letih 1969 do 1975 novo konjunkturo ([Bubnov, 1970], [Megušar, 1970], [Turnšek, 1970]). Pomembno spodbudo so tokrat po­menile tudi aktivnosti v tujini in v deželah v razvoju, kamor se je panoga preusmerila zlasti zaradi stagnacije domace stanovanjske gradnje (v prvi vrsti Irak, kjer je potekalo tri cetrtine vse dejavnosti v tujini, obe Nemciji, Libija) [Skulj, 1982, str. 196]. Eden od para­dnih projektov jugoslovanskega gradbeništva je bilo sodelovanje jugoslovanskih gradbenih podjetij pri gradnji novega Asuanskega jezu v Egiptu [Vodopivec, 2018b]. Ustava iz leta 1974 je uvedla novo družbeno­gospodarsko ureditev, vendar ta ni omejila vmešavanja politike v gospodarstvo, kar je zaznamovalo gospodarsko krajino Jugosla­vije in Slovenije že vse od leta 1945. Poraba, ki je rastla hitreje kot proizvodnja, prepo-casna modernizacija gospodarstva, porast negospodarnih in nerentabilnih investicij, ki so jih omogocala posojila in so bile še vedno usmerjene v težko industrijo, proletarizacija prebivalstva, doseljevanje nekvalificirane de­lovne sile iz jugoslovanskih republik, veliki odlivi v sklad za nerazvite – vse to je privedlo do porasta notranjega in zunanjega zadol­ževanja in s tem do pretirane zadolženosti. Slednja je povzrocila pomanjkanje sredstev za uvoz nafte in surovin in posledicno po­manjkanje osnovnih življenjskih potrebšcin in skokovite inflacije. Leta 1975 je bilo gradbeništvo v Sloveniji za industrijo, kmetijstvom, trgovino in turizmom z 8 % BDP sicer cetrta najvecja panoga. Še vedno je pomenilo polovico vse investicijske potrošnje v republiki in je zaposlovalo okoli 20 % delovno aktivnega prebivalstva [Spa­sojevic, 1974a]. Konjunkturnemu obdobju pa je tudi tokrat sledila recesija in gospodarska oziroma dolžniška kriza 80. let v celotni državi. Slednjo je do dolocene mere povzrocil tudi investicijski »bum« v gradbeništvu, ki je te­meljil na posojilih. Kljub ugodnim kazalnikom panoge, delež gradbeništva v BDP je po letu 1976 zrasel celo na 12 %, se je kriza kmalu zacela kazati; delež gradbeništva v BDP je leta 1987 ponovno padel na 8 %, trend pa se je nadaljeval ([Bubnov, 1983], [Glažar, 1988], [Vrecko, 1985]). Razlogi za stagnacijo in nato krizo v gradbe­ništvu so bili, kot je mogoce razbrati zlasti iz takratnih prispevkov v Gradbenem vestniku, v presežku nekvalificiranih delavcev, v pre­majhnem številu visoko usposobljenih delav­cev, v prešibkih povezavah med raziskavami in industrijo, v pomanjkljivem nacrtovanju, nadzoru in koordinaciji dejavnosti, torej v odsotnosti inženiringa ([Skulj, 1982], [Skulj, 1984]), v veliki odvisnosti od politike in v to-gem državnem nacrtovanju investicij, ki so bile pogosto zgrešene in cesar neuspel poskus t. i. liberalnih reform v drugi polovici 60. ni zmo-gel spremeniti: »Z veliko vecino investicijskih sredstev so še naprej razpolagali državni investicijski skladi, upravljali pa so jih politicni forumi in elite.« [Vodopivec, 2010, str. 325] Tem elementom so se kasneje z vso mocjo pridružili še odvisnost od tuje delovne sile, cezmerno zadolževanje, likvidnostne težave, placilna nedisciplina, mocna konkurenca, mo-nopoli, kartelni dogovori in korupcija [Marksel, 2011, str. 38]. Paradoks Slovenije v 70. pa tudi v prvi polovici 80. let je bil, da so nekatera podjetja poslovala zelo uspešno in da se je življenjski standard na splošno zviševal, ker pa storilnost temu trendu ni sledila, so razvojne škarje relativno hitro pripeljale do zloma gospodarstva [Be-rendt, 2003] ter 1991. do radikalne spremem-be politicnega sistema. Tega ni preprecila niti gospodarska stabilizacija, ki jo je od leta 1981 skušala uvesti zvezna vlada, saj je ta težave dejansko še naprej reševala z novim zadol­ževanjem, niti pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada uveljavljena tržna pravila in zakoni konec 80. let [Vodopivec, 2010]. V obdobju, ki mu v prispevku posvecamo najvec pozornosti, torej od leta 1970 do 1990, je gradbeništvo v Sloveniji prešlo od izrazite konjunkture, rasti in ekstenzivnega razvoja panoge (1969 do 1975) preko investicijskega »buma«, ki so ga v vecini poganjala posojila (1976 do 1980) do stagnacije in krize, ki se je v Jugoslaviji vidneje odrazila po letu 1981, po Titovi smrti, v gospodarskem smislu pa je bila posledica svetovne krize, odlocilno pogloblje­ne leta 1973 ([Berendt, 2013], [Štor, 2002]). Berendt med znacilnosti centralno-planskega gospodarstva med drugim uvršca tudi veliko pozornost, ki jo je država namenjala izobra­ževanju; uvedeno je bilo obvezno osemletno šolanje in srednješolsko izobraževanje, ki je ohranjalo velik del prakticne poklicne usme­ritve: »V dramaticnem preskoku iz stanja pred drugo svetovno vojno, ko je srednjo šolo v najboljšem primeru obiskovalo 10 % starostne skupine, je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih v srednji šoli skoraj celotna populacija med štirinajstim in osemnajstim letom.« [Be-rendt, 2013, str. 183] Za našo raziskavo je pomembno tudi, da se je slovensko gradbeništvo že v 60., še inten­zivneje pa v 70. letih zavedelo potrebe po vecjem številu visokokvalificiranih delavcev in so zato podjetja zacela organizirano politiko usposabljanja in izobraževanja delavcev v sodelovanju s srednjimi gradbenimi šolami ([Battelino, 1989], [Žitnik, 1989]). Krepila se je tudi potreba po vrhunskih strokovnjakih gradbene stroke. Leta 1980 je ZRMK, ki je takrat zaposloval enega doktorja znanosti in deset magistrov, sprejel nacrt, po katerem naj bi do leta 1985 zaposlil pet doktorjev znanosti in 25 magistrov [Vižintin, 1982, str. 216]. Že relativno zgodaj je bil zato uveden podiplomski študij gradbeništva (1959/60). V obravnavanem obdobju pa je zaznati tudi povecan vpis na študij gradbeništva, kot pri­kazujemo v tem poglavju. To lahko z veliko gotovostjo pripišemo posledicam razcveta gradbene panoge in s tem vecji privlacnosti poklica, ki naj bi zagotavljal zanesljivo in varno zaposlitev. Vsi trendi pa so še vedno potekali pod budnim ocesom in nadzorom takratne politike, ki je imela prav v gradbeništvu vse od leta 1945 s planskim gospodarstvom in administrativnim upravljanjem po vzoru Sov­jetske zveze [Berendt, 2013], torej z izgradnjo socialisticnega gospodarstva, prevladujoc vpliv [Vodopivec, 2010]. V nadaljevanju predstavljamo rezultate kvan­titativne analize števila žensk, ki so konca­le študij na izbranih študijskih programih Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru. Kvantitativna analiza študentov Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezije Univer­ze v Ljubljani (UL FAGG) izpušca podrocje arhitekture [Seražin, 2016], vkljucuje pa po­drocje geodezije, ki je bila vseskozi del fakul­tete. Zajeti so programi inženir gradbeništva in geodezije, univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva (vseh smeri, torej konstrukcij-ska, prometna in hidrotehnicna) in geodezije, magisterij znanosti s podrocja gradbeništva, geodezije in interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanisticnega pla­niranja (IPŠPUP) ter doktorat znanosti s podrocja gradbeništva, geodezije in IPŠUP. V vsebinsko analizo pa so zajeti tudi univer­zitetni diplomirani inženir vodarstva in komu­nalnega inženirstva (VKI), diplomirani inženir geodezije in diplomirani inženir gradbeništva. Posebno mesto med programi zavzema IPŠPUP, ki se je na takratni UL FAGG zacel iz­vajati v študijskem letu 1972/73 in je povezal vsebine in znanje s cele vrste tehnicnih, nara­voslovnih in družboslovnih podrocij [Zavodnik Lamovšek, 2018]. Odraža tudi širitev podrocja gradbeništva na prostorsko nacrtovanje, ur­banizem in varstvo okolja. Kot bo prikazano v nadaljevanju, program na stopnji magisterija znanosti beleži vecje število študentk v primer-javi z gradbeništvom in geodezijo. 4.1 Univerza v Ljubljani Leta 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena Univerza Kraljevine Srbov, Hrvatov in Sloven-cev (danes Univerza v Ljubljani). Na Tehniški fakulteti univerze je deloval Oddelek za grad-beništvo, ki je po letu 1945 z ustanovitvijo treh študijskih smeri (hidrotehnicna, konstrukcijska in prometna) prerasel v Fakulteto za gradbeni­štvo in geodezijo. Leta 1950 je bila ustanovlje­na Tehniška visoka šola, katere clanica je bila tudi Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Po ukinitvi Tehniške visoke šole leta 1954 pa se je fakulteta preimenovala v Oddelek za gradbe­ništvo in geodezijo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Že leta 1957 je bila Tehniška fakul­teta reorganizirana v vec samostojnih fakultet; ena od njih je postala UL FAGG. Ta je imela tri oddelke: Oddelek za arhitekturo, Oddelek za gradbeništvo (konstrukcijski, prometni in hidrotehnicni odsek) in Geodetsko-komunalni 1935-1969 100 90 80 70 60 50 % moški 40 % ženske 30 20 10 0 Doktorat Magisterij Univ. dipl. Univ. dipl. Inženir Inženir znanosti znanosti inženir inženir gradbeništva geodezije (gradbeništvo, (gradbeništvo, gradbeništva geodezije (podatki na geodezija,geodezija,(1925-1969) (1928-1969) voljo od 1962) IPŠPUP) IPŠPUP) 1970-1990 100 90 80 70 60 50 % moški 40 % ženske 30 20 10 0 Doktorat Magisterij Univ. dipl. Univ. dipl. Inženir Inženir znanosti znanosti inženir inženir gradbeništva geodezije (gradbeništvo, (gradbeništvo, gradbeništva geodezije (podatki na geodezija,geodezija,(1925-1969) (1928-1969) voljo od 1962) IPŠPUP) IPŠPUP) 1991-2008 90 80 70 60 50 % moški 40 % ženske 30 20 10 0 Doktorat Magisterij Univ. dipl. Univ. dipl. Inženir Inženir znanosti znanosti inženir inženir gradbeništva geodezije (gradbeništvo, (gradbeništvo, gradbeništva geodezije geodezija,geodezija,IPŠPUP) IPŠPUP) oddelek. V študijskem letu 1959/60 je bil na tej fakulteti uveden podiplomski študij, v šolskem letu 1985/86 pa se je zacel izvajati višješolski študij gradbeništva in geodezije. Leta 1995 sta iz UL FAGG nastali dve fakulteti in sicer Fakulteta za arhitekturo in Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo (UL FGG). Slednja ima Oddelek za gradbeništvo, Oddelek za Gradbeni vestnik • letnik 69 • december 2020 geodezijo in od študijskega leta 2009/2010 Oddelek za okoljsko gradbeništvo ([Brezar, 1989], [Brezar, 1994], [Majes, 2009], [Trau­ner, 1990], [Zemljic, 1990]). Preglednica 1, ki prikazuje razmerje med diplomanti in diplomantkami v obdobju 1935 do 2008, kaže, da je v tem obdobju razmerje v korist diplomantk najugodnejše v programu inženir geodezije, najmanj pa je žensk med doktorji znanosti (preglednica 1). Na splošno geodezija beleži vecji delež žensk kot gradbe­ništvo, še zlasti po letu 1990, kar pa ne velja za obdobje do leta 1969. Na vseh smereh je v 80. letih zaznati znatno povecanje števila inženirk. V programu univerzitetni diplomirani inženir geodezije, na primer, leta 1985 število diplomiranih inženirk prvic preseže število diplomiranih inženirjev. Primerjalno gledano, so ženske za razliko od prvega obdobja (1935–1969) v obdobju 1970–1990 zastopane na vseh obravnava­nih študijskih programih. Število diplomiranih inženirk gradbeništva se je podvojilo, najvecji porast pa beležijo inženirke geodezije. V desetletjih ob prelomu tisocletja se je znatno povišalo število doktoric in magistric znano­sti, skoraj podvojilo se je število univerzitetnih inženirk geodezije, medtem ko je število inženirk geodezijo ostalo približno enako. Število univerzitetnih inženirk gradbeništva se je po opaznem povecanju v 70. in 80. zmerno povecalo, medtem ko je nekoliko bolj naraslo število inženirk. V celotnem obdobju (1935–2008) so ženske torej še vedno najbolje zastopane med geodetinjami, kar gre pripisati velikemu porastu diplo­mantk po letu 1970, prav tako pa so dobro zastopane med magistricami znanosti, kar je najverjetneje posledica skupne obravna­ve programov gradbeništva, geodezije in IPŠPUP. Delež inženirk gradbeništva se v celotnem obdobju giblje med 16 in 18 %. Tudi v skupnem seštevku je žensk najmanj med doktoricami znanosti. Prav v obdobju med letoma 1970 in 1990 dobita gradbeništvo in IPŠPUP prvi doktorici znanosti, prav tako pa vsi trije programi, torej gradbeništvo, geodezi­ja in IPŠPUP, dobijo prve magistrice znanosti (preglednica 2). 4.1.1 Doktorice znanosti Prva ženska, ki je v Sloveniji in hkrati tudi v takratni Jugoslaviji doktorirala iz gradbeništva, konkretno iz geomehanike, je bila Darinka Battelino (1940) (slika 3), ki je leta 1976 na UL FAGG uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo pri akademiku prof. dr. Luju Šuk­ljetu. Leta 1964 je za diplomsko delo na UL Gradbeni vestnik • letnik 69 • december 2020 FAGG prejela študentsko Prešernovo nagrado in bila kmalu zatem na isti fakulteti izvoljena za asistentko, leta 1977 za docentko in leta 1987 za izredno profesorico za geomehani­ko. Predavala je tudi na Univerzi v Mariboru (1977–1991), leta 1991 pa je dobila profesuro najprej na Univerzi v Trentu in nato na Univerzi v Trstu (1993). Pionirsko vlogo ima tudi kot prva izvoljena izredna profesorica na UL FAGG in kot mentorica prvemu ženskemu doktoratu s podrocja geomehanike na Univerzi v Trstu (2005) [Vodopivec, 2017]. Prva doktorica znanosti programa IPŠPUP je leta 1989 postala Branka Berce Bratko, prva doktorica geodezije pa leta 2000 Andreja Borec. V obdobju od 1970 do 1990 je bilo na UL FAGG vseh doktorjev znanosti 59, od tega tri ženske (Darinka Battelino, konstrukcijska smer, 1976; Marija Bogataj, komunalna smer, 1983; Branka Berce Bratko, IPŠPUP, 1989). Ženske so tako predstavljale 5,1 % vseh dok­torjev oziroma 4,3 % doktorjev med grad-beniki. V obdobju od 1991 do 2008 je bilo skupaj vseh doktorjev znanosti 116, od tega 19 žensk (13 gradbeništvo, dve IPŠPUP, štiri geodezija). Ženske so predstavljale 16,4 % vseh doktorjev oziroma 13,7 % doktorjev med gradbeniki. Vseh doktorjev, ki so od leta 1935 do leta 2008 doktorirali na UL FGG je bilo 187, od tega 22 žensk (11,7 %). Konkretno je na gradbeništvu na vseh smereh (komunal­na, konstrukcijska, hidrotehnicna, prometna) doktoriralo 152 študentov, od tega 15 žensk (9,9 %). Na IPŠPUP je doktoriralo šest študen­tov, od tega tri ženske (50 %). Od skupaj 29 doktorandov na geodeziji so bile štiri ženske (13,8 %). 4.1.2 Magistrice znanosti Darinka Battelino je bila tudi prva ženska, ki je leta 1969 magistrirala iz gradbeništva. Zaradi takratnega sistema rotacije med UL FAGG in Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani je nalogo zagovarjala na slednji in s tem postala tudi prva ženska z znanstvenim magisterijem na tej fakulteti ([Stropnik, 1965], [Vodopivec, 2017]). Prva ženska, ki je magistrirala na UL FAGG, je bila leta 1977 Marija Nose Cerkvenik, in sicer v programu IPŠPUP. Prva magistrica znanosti iz geodezije je leta 1986 postala Vesna Ježovnik, prva iz gradbeništva pa leta 1989 Duška Tomšic. V obdobju od 1970 do 1990 je bilo na UL FAGG vseh magistrov znanosti 107, od tega 17 žensk (15,8 %); 7 IPŠPUP, 2 geodezija, 8 gradbeništvo. V obdob­ju od 1991 do 2008 pa je bilo vseh magistrov znanosti 190, od tega 62 žensk (32,6%); 9 IPŠPUP, 7 geodezija, 36 gradbeništvo. Tem številkam je treba dodati še magistre znanosti na programih Interdisciplinarni podiplomski študij varstva okolja (IPŠVO) in Univerzitetni podiplomski študij varstva okolja (UPŠVO) ter specialiste: v obdobju od 1991 do 2008 jih je bilo devet, od tega sedem žensk. Vseh, ki so od leta 1963 do leta 2008 magistrirali na UL FGG, je bilo 301, od tega 79 žensk (26,2 %). Konkretno na gradbeništvu je na vseh smereh (komunalna, konstrukcijska, hidrotehnicna, prometna) magistriralo 199 študentov, od tega 44 žensk (22,1 %). Na IPŠPUP je od za-cetka programa 1972/73 do 2008. magistri­ralo 54 študentov, od tega 26 žensk (48 %), kar je med najvišjimi odstotki med vsemi obravnavanimi programi. Magistrice znano­sti so bile: Marija Nose Cerkvenik (1977), Marija Lilija Elizondo (1982), Rotija Badjura (1983), Maruška Šubic Kovac (1989), Ka­liopa Adrews Dimotrovska (1989), Božena Lipej (1990), Mateja Mešl (1990), doktorica znanosti pa Branka Berce Bratko (1989) [Za­vodnik Lamovšek, 2018]. IPŠPUP beleži tudi visok odstotek žensk med vpisanimi študenti. Odstotek žensk se je namrec dvignil z 12 % v študijskem letu 1972/73 na 26 % v zacetku 80. in se nato sredi desetletja ustalil pri okoli 45 % [Zavodnik Lamovšek, 2018]. 4.1.3 Univerzitetne diplomirane inženirke gradbeništva Vseh univerzitetnih diplomiranih inženirjev gradbeništva od leta 1925 do 2008 je bilo 3043, od tega 502 ženski (16,5%). Odstotek inženirk se je gibal od 1,5 % v predvojnem ob-dobju preko dobrih 8 % do konca 60. let, 20 % v obdobju od 1970 do 1990 do dobrih 25 % v 90. letih in v prvem desetletju 21. stoletja. Prva univerzitetna diplomirana inženirka grad-beništva na Slovenskem je bila Sonja Lapajne Oblak (1906–1995), ki je diplomirala leta 1932 na takratni Tehniški fakulteti v Ljubljani. V letih 1934–1943 je za tehnicni oddelek Kraljeve banske uprave Dravske banovine v Ljubljani izdelovala staticne elaborate za žele­zobetonske konstrukcije zgradb, ki jih je gradila takratna država, in nadzirala njihovo gradnjo. Pri tem je sodelovala z najvidnejšimi arhitekti tistega casa, med njimi so bili Jože Plecnik, Emil Navinšek, Vinko Glanz in Edvard Ravni­kar (slika 4). Po letu 1945 je bila na vodilnih mestih gradbenih podjetij v Jugoslaviji (Novi Beograd, Gradis) in v slovenskih projektivnih in urbanisticnih ustanovah [Vodopivec, 2016]. V 50. letih postanejo študentke gradbeništva stalnica (do deset vpisanih) (slika 5), konec 70. in zlasti v 80. letih pa njihovo število bi-stveno naraste. Med diplomanti je leta 1985 kar 27 diplomantk od skupaj 52 študentov, ki so tega leta zakljucili študij, kar predstavlja skoraj 52 % vseh, ki so koncali študij. Število nato upade in se do konca 2002. drži med 5 in 10 diplomantk, ponovno pa je zaznati dvig Ceprav raziskava, katere rezultate predstavlja­po letu 2003. Vseh univerzitetnih diplomiranih mo v tem prispevku, ne zajema primerjalne inženirjev gradbeništva od leta 1999 do 2008 analize z drugimi državami, ki tako ostaja (trajanje programa) je bilo 326, od tega 62 predmet nadaljnjega proucevanja, lahko iz žensk (19 %). podatkov, ki smo jih pridobili od Tehnicne univerze na Dunaju, nakažemo, da je v ob-dobju 1970–1990 razmerje med diplomanti in diplomantkami na UL FAGG mnogo bolj razgibano in v korist diplomantkam kot na dunajski Tehnicni univerzi (preglednica 3). 4.1.4 Univerzitetne diplomirane inženirke geodezije V obdobju od leta 1928 do 1945 je vseh diplomiranih študentov geodezije 45, od tega ena ženska, in sicer Nedeljka Oblak, ki je diplomirala leta 1935 (slika 6). V obdobju od leta 1950 do 1969 je vseh diplomiranih geodetov 170, od tega 12 žensk. Skupaj je bilo v casu od 1928 do 1969 torej 6 % žensk. V obdobju od 1970 do 1990 je bilo vseh, ki so diplomirali iz geodezije 225, od tega 62 žensk (27,5 %). Najvecji porast žensk, ki so diplomirale iz geodezije, se je zgodil v 80. letih; leta 1985 je število žensk prvic preseglo število moških (od 17 diplomantov je bilo deset žensk). V obdobju od 1991 do 2008 je bilo vseh, ki so diplomirali 371, od tega 155 žensk (41,5 %). Najvec žensk je bilo leta 1990 (od 13 kar osem žensk) in 2001 (od 27 kar 15 žensk). Od 1928 do 2008 je bilo skupaj vseh diplo­miranih geodetov 811, od tega 230 žensk (28,3 %). 4.1.5 Inženirke gradbeništva, 1961–2002 Vseh inženirjev gradbeništva od leta 1961 do 2002, to je v casu trajanja programa, je bilo 729, od tega 135 žensk (18,5 %). Ob zacetku programa je bil odstotek inženirk 14,9, nato 11,1 % od 1970 do 1990 in 25,5 % od 1991. do konca programa. Najvecje število zaklju-cnih del študentk s 17 zagovori od skupno 58 beleži leto 2000. Tudi sicer je bilo to leto z 58 študenti, ki so koncali program, drugo najmocnejše v tem programu, takoj za letom 1963, ko je diplomiralo 60 študentov, vendar od tega le 12 žensk. 4.1.6 Inženirke geodezije, 1919–2000 Podrobni podatki za obdobje 1919 do 1928 niso ohranjeni, na voljo je le skupno število 60 diplomiranih geodetov. V obdobju od 1962 do 1969 je diplomiralo 110 študentov, od tega tri ženske (2,7 %), v obdobju od 1970 do 1990 so diplomirali 304 študenti, od tega 111 žensk (36,5 %), in v obdobju od 1991 do 2000, ko je bil program ukinjen, je diplomiralo 195 študentov, od tega 78 žensk (40 %). Najvecji porast študentk, ki so diplomirale, je bil v 80. letih (leta 1983 jih je bilo devet od 15), nato pa je bilo njihovo število stabilno in je predstavljalo do polovice generacije. Vseh študentov, ki so v casu od 2000 do 2008 diplomirali na tem programu, je bilo 287, od tega 150 žensk (52,3 %). To je edina smer na UL FAGG, kjer je število žensk, ki so diplomira­le, preseglo 50 %. 4.1.7 Univerzitetne diplomirane inženirke VKI, 2002–2008 Od leta 2002, ko se zacne program, do 2008 je diplomiralo skupaj 115 študentov, od tega 47 žensk, kar je 40,1 % generacije. 4.2 Univerza v Mariboru Študij gradbeništva je bil v Mariboru mogoc od leta 1959 na Višji tehniški šoli na gradbe-no komunalnem oddelku, višje letnike študija pa so študentje lahko nadaljevali na Univerzi v Ljubljani. Leta 1973 je bila ustanovljena Visoka tehniška šola z gradbenim oddelkom, ki je leta 1975 postala samostojna clanica na novoustanovljene Univerze v Mariboru. V študijskem letu 1981/82 je bil uveden po­diplomski študij ([Battelino, 1989], [Gabric, 2000]). Leta 1985 je z uvedbo fakultetnega programa nastala Tehniška fakulteta, ki se je leta 1995 razdelila na štiri fakultete, med njimi Fakulteto za gradbeništvo in promet. Leta 2015 se je fakulteta preimenovala v Fakulteto za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhi­tekturo [UM FGPA, 2018]. Prva doktorica znanosti v programu Gradbe­ništvo je disertacijo zagovarjala leta 1999, prva magistrica znanosti pa leta 1991. V letu pridobitve podatkov 2017 je na starem doktorskem študiju Gradbeništva (ki se je ukinil 30. 9. 2016) doktoriralo skupaj devet žensk in ena na novem študijskem programu 3. stopnje, ki se je pricel izvajati 2009/2010. Na znanstvenem magisteriju Gradbeništva (ki se je ukinil 30. 9. 2016) je magistriralo skupaj 14 žensk [UM FGPA, 2017]. Prva diplomantka na višješolskem študijskem programu Gradbeništvo je diplomirala leta 1963, prva diplomantka na univerzitetnem študijskem programu Gradbeništvo pa leta 1978. Univerzitetni študijski program se je pri-cel izvajati 1975, ko so se vpisali prvi študenti, ki so zakljucili višješolski program, v 3. letnik [UM FGPA, 2017]. Na vseh dodiplomskih programih (višješol­skih in univerzitetnih) je v obdobju 1970– 1990 skupaj diplomiralo 1781 študentov, od tega 436 žensk, kar predstavlja 24 % populacije. Na univerzitetnem programu Gradbeništvo in Gradbena operativa, ki se je izvajal le v Mariboru, pa je v letih od 1970 do 1990 diplomiralo 260 študentov, od tega 77 žensk, kar je 30 % populacije [UM FGPA, 2017]. Dodiplomski študij, ki se je izvajal v Mari-boru, Kranju, Celju, Murski Soboti, Novem mestu, Postojni in Velenju, je bil namenjen izkljucno zaposlenim, saj je takratna nova zakonodaja predpisovala, da so morali imeti vodje gradbišca višjo stopnjo izobrazbe. Tu je bila udeležba žensk manj kot odstotek, kar kaže na nizko zastopanost žensk v gradbeni operativi. 5.1 Zaposlene na UL FAGG Naslednji korak kvantitativne analize je bil opredelitev zastopanosti žensk v akademski sferi. Slednjo smo spremljali na podlagi pre­gleda tistih, ki so se zaposlile na UL FAGG, in tistih, ki so se kot avtorice pojavljale v Grad-benem vestniku. Pri iskanju podatkov o zaposlenih na fakul­teti v prvih desetletjih se lahko naslonimo na jubilejni zbornik, ki je bil izdan ob 60-letnici študija gradbeništva v Sloveniji. V sklepni opombi uredniki zbornika ugotavljajo, da mno-go podatkov manjka, so založeni ali izgubljeni [Zemljic, 1979], zato ta zbornik nadomešca arhivske podatke in velja za edini vir tudi ka­snejšim publikacijam. Zbornik navaja seznam pedagoških delavcev od 1919 do 1979. Iz seznama je razvidno, da se je kot prva pe­dagoška delavka leta 1952 zaposlila Carmen Slika 7•Carmen Jež Gala, 1925–1965 [IMK, 2018]. Jež Gala (slika 7), ki je leta 1965 dosegla naziv docentke [Zemljic, 1979], vendar je istega leta življenje izgubila v prometni nesreci [In memoriam, 1965]. Carmen Jež Gala se je rodila leta 1925 v Beogradu. Diplomirala je na Oddelku za gradbeništvo leta 1952 in se kma­lu nato zaposlila kot asistentka pri Katedri za metalne konstrukcije. Raziskovalno je delovala tudi kot zunanja sodelavka Inštituta za me-talne konstrukcije. Med drugim je absolvirala podiplomski tecaj na univerzi v Cambridgeu (Teorija konstrukcij in trdnost) in predavala na univerzi v Sarajevu. Zapis v njen spomin, objavljen v Gradbenem vestniku, dokazuje, da je bila vrhunska strokovnjakinja in odlicna pe­dagoginja. V kratki karieri je dosegla izjemne rezultate, tudi z vidika uveljavljanja žensk v gradbeništvu. S tem ko je leta 1952 postala asistentka, je bila prva ženska, zaposlena na fakulteti. Do leta 1965 je kot prva ženska dosegla tudi naziv docentke [In memoriam, 1965]. Še danes je v uporabi ucbenik Zbirka nalog iz trdnosti, ki temelji tudi na njenem delu [Pregl, 1990]. Upraviceno lahko domnevamo, da bi mejnike žensk v gradbeništvu postav­ljali v mnogo zgodnejša leta, ce usoda ne bi prekinila njene znanstvene poti [Vodopivec, 2020a]. Leta 1964 se je kot asistentka zaposlila Darinka Battelino [Zemljic, 1979], leta 1971 Petra Loncar, med letoma 1971 in 1977 je bila zaposlena kot asistentka Marinka Vitek in nato od leta 1977 kot asistentka Marija Bogataj [Zemljic, 1979]. Marija Bogataj (slika 8) je po osnovni izobrazbi matematik in od leta 1979 magistrica znanosti operacijskih raziskav. Leta 1983 je doktorirala in nato leta 1989 postala druga izredna profesorica na UL FAGG. Prva redna profesorica na tej fakulteti je leta 2011 postala Tatjana Isakovic (r. 1960) [Chronomomowo, 2017]. Na oddelku za geodezijo oziroma VTOZD Geo-dezija zbornik navaja, da sta se kot prvi ženski leta 1977 na asistentskem mestu zaposlil Maj-da Cucek Kumelj in Vesna Ježovnik. Doktorice znanosti podrocje v tistem casu ni imelo, med magistricami znanosti pa je navedena Marija Cerkvenik [Zemljic, 1979], ki je leta 1977 magistrirala na študijskem programu IPŠPUP [UL FGG, 2017]. Za obdobje od leta 1981 naprej so podat­ki o zastopanosti žensk med zaposlenimi pridobljeni iz letnih porocil fakultete, ki jih hrani knjižnica UL FGG [Saje, 1982–1990]. Tabela prikazuje število žensk, zaposlenih na UL FAGG od leta 1981 do 1990 (za­jete so operaterke, laborantke, stažistke, asistentke, višje predavateljice, docentke in od 1987. izredne profesorice) in število žensk med doktorji znanosti v tem obdobju (preglednica 4). Tabela pokaže, da je bila leta 1981 med vsemi doktorji znanosti le ena ženska (Battelino), od leta 1983 do 1990 pa sta bili dve (Battelino in Bogataj). Med magistricami znanosti je bila leta 1981 ena (Bogataj), naslednja pa se ji pridruži šele leta 1986, ko magistrira Vesna Ježovnik. Stanje ostane nespremenjeno tudi leta 1987, s to razliko, da je bila Darinka Batte-lino izvoljena v naziv izredne profesorice. Leta 1988 se pridruži še ena magistrica znanosti, Branka Berce Bratko, nato pa leta 1989 število magistric skokovito naraste na sedem in se leta 1990 ustali na šest. Analiza porocil UL FAGG, ki so, kot že re­ceno, dostopna od leta 1981, pokaže, da Leto Št. zaposlenih Št. žensk med zaposlenimi Št. dr. znanosti Št. žensk med dr. znanosti 1981 92 15 24 1 1982 93 13 24 1 1983 93 14 29 2 1984 99 16 29 2 1985 98 14 30 2 1986 111 18 30 2 1987 122 21 32 2 1988 132 19 30 2 1989 136 29 34 2 1990 136 27 33 2 Preglednica 4• Prikaz števila zaposlenih, števila žensk med zaposlenimi, števila doktorjev znanosti in števila žensk med doktorji znanosti na UL FAGG od leta 1981 do 1990. Med doktoricami znanosti sta ženske zastopali Darinka Battelino in Marija Bogataj [Saje, 1982–1990]. se je odstotek zaposlenih žensk na FAGG, oddelkih za gradbeništvo in geodezijo, v desetletju od 1980 do 1990 gibal med 14 % in 20 %, pri cemer se je delež zacel opazneje dvigati po letu 1988 (preglednica 5). Med nazivi je najvecje povecanje števila 1990 1989 1988 1987 1986 1985 1984 1983 1982 1981 zaposlenih žensk moc zaznati med stažisti. Število stažistov je po letu 1985 skokovito narašcalo, delež žensk pa je predstavljal okoli 30 %. Povecano število raziskoval­cev stažistov, tako moških kot žensk, je nedvomno povezano z uvedbo programa mladih raziskovalcev leta 1985 [Györkös, 2016]. Leta 1989 je bila na UL FAGG 41 mladih raziskovalcev, od tega 11 žensk [Koželj, 1989]. Na zacetku 80. let so ženske zasedale nižja mesta z le eno docentko (Battelino), od leta 1983 pa z dvema (Battelino, Bogataj) in s skromno zastopanostjo med magistri zna­ moški ženske nosti (ena do dve). Pomembno je leto 1987, ko je imenovana prva izredna profesorica, prelom pa nastane leta 1989, ko se kot pos­ledica vecjega števila žensk med stažisti bi-stveno poveca tudi število magistric znanosti. Konec desetletja tako lahko govorimo o okoli 20 % zastopanosti žensk med pedagoškim in raziskovalnim kadrom na UL FAGG, vendar še vedno z bistveno nižjim povprecnim nazivom (leta 1990 sta med 33 doktorji znanosti še vedno le dve ženski). Študijski program IPŠPUP leta 1998 med profesorji, ki so predavali na tem programu, navaja le eno žensko, in sicer Marijo Bogataj, ki je predavala statistiko [Zavodnik Lamovšek, 2018]. Zbornik, izdan leta 1989 ob 70-letnici FAGG, med pedagoško-raziskovalnimi sodelavci navaja šest žensk v gradbeništvu: Majda Zakrajšek (asistentka, dipl. inž. grad.), dr. Da­rinka Battelino (izr. prof., dipl. inž. grad.), Ana Gaberc (asistentka, dipl. inž. grad.), Duška Tomšic Martelanc (asistentka, dipl. inž. grad.), dr. Marija Bogataj (docentka, prof. mat.), Maruška Šubic (asistentka, dipl. inž. kom.), in dve na geodeziji: mag. Vesna Ježovnik (višja predavateljica, dipl. inž. geod.), Majda Cucek Kumelj (asistentka, dipl. inž. geod.). Le v seznamu zbornik navede mlade raziskoval­ke in drugo pedagoško raziskovalno osebje (laborantke). Dokumenti pricajo, da UL FAGG do leta 2001 ni imela ne dekanje, ne prodekanje, niti pred­stojnice, namestnice ali pomocnice predstoj­nika takratnih visokošolskih organizacijskih enot. Prva prodekanja je leta 2001 postala Maruška Šubic Kovac, in sicer za študentske zadeve, istega leta pa je po funkciji postala tudi predsednica Odbora za Prešernove na-grade študentom in s tem tudi prva ženska clanica Senata UL FGG ([Mikoš, 2002], [Vodo­pivec, 2020c]). Leta 2005 je postala predse­dnica Komisije za študijske zadeve. Istega leta je postala predsednica Akademskega zbora UL FGG Mojca Kosmatin Fras [Hudin, 2005]. Leta 2006 postane clanica senata tudi Teja Koler Povh, in sicer kot predsednica Komisije za tisk [Hudin, 2007]. 5.2 Gradbeni vestnik Gradbeni vestnik je strokovno glasilo Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slo­venije in Maticne sekcije gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije in izhaja od leta 1951 ([Bubnov, 1989], [Gradbeni ve­stnik, 2020], [Koler Povh, 2011]). Velja za osrednje glasilo gradbene stroke in prinaša tako izvirne in strokovne clanke kot porocila o projektih in o delu vecjih gradbenih podjetij, intervjuje, preglede, porocila, novice in druge prispevke s podrocja. Je izredno bogat vir ne le za zgodovino gradbeništva, temvec tudi za zgodovino razvoja mest, prometa, energetike, turizma, varstva okolja, pa tudi urbanizma, prostorskega nacrtovanja, arhitekture, ohra­ Gradbeni vestnik • letnik 69 • december 2020 njanja kulturne dedišcine in vpliva takratne politike na stroko. Prav tako je s kvantitativno analizo pojavljanja avtoric skozi leta mogo-ce opazovati uveljavljanje žensk v gradbeni stroki. Gradbeni vestnik so do danes urejali moški (Ljudevit Skaberne 1951–1962, Sergej Bub-nov 1963–1987, Franc Cacovic 1988–1999, Janez Duhovnik 2000–2020 in od avgusta 2020 naprej Sebastjan Bratina), ki so bili v vecini tudi v uredniškem odboru (od 2004 se preimenuje v Izdajateljski svet); prva ženska clanica odbora je bila inženirka kemije Bran-ka Zatler Zupancic, ki je bila imenovana leta 1983, torej v 32. letu izhajanja revije, in je bila clanica do leta 1992. Sledile so ji inženirka kemije Damijana Dimic (leta 1996), inženirka gradbeništva Janja Perovic Marolt (od leta 2001 do 2003) in inženirka gradbeništva Mojca Ravnikar Turk, kot predstavnica ZAG (od 2014). Prva avtorica, ki je v Gradbenem vestniku objavila kakršenkoli prispevek, je bila leta 1956 inženirka gradbeništva Carmen Jež Gala. Šlo je za izvirni znanstveni clanek [Jež Gala, 1955/56]. Ista avtorica je leto zatem v reviji objavila kar dva izvirna znan­stvena clanka ([Jež Gala, 1956/57a], [Jež Gala, 1956/57b]), kar je bil dosežek, ki ga posamezna avtorica v reviji do konca obravnavanega obdobja, torej do leta 1990, ni vec ponovila. Leta 1963 je izvirni clanek objavila inženirka gradbeništva Neža Exel [Exel, 1963], ki prevladuje do leta 1977 kot avtorica izvirnih razprav in prispevkov v prilogi Informacije ZRMK, ki je zacela izhajati 1967. in ki je prinašala novosti in dosežke zavoda. V 70. letih se v Vestniku pojavljajo tudi avtorice z drugih podrocij, na primer ekonomistka Desanka Spasojevic, ki je leta 1974 pisala o ekonomskem pomenu in vlogi gradbeništva ([Spasojevic, 1974a], [Spaso­jevic, 1974b]). Na splošno velja, da se ženske avtorice sprva pogosteje pojavljajo kot avtorice v prilogi Informacije ZRMK, kar daje slutiti, da so bile relativno dobro zastopane v raziskovalni sferi zavoda, potrditev tega pa seveda zahteva nadaljnje raziskovanje. Možno je, da so bile avtorice sicer zastopane v vecjem številu, kot je prikazano tukaj, saj je Gradbeni vestnik v razlicnih obdobjih prinašal vrsto nepodpisanih prispevkov, predvsem raznih porocil. Dejstvo pa je, da so bile razprave, torej izvirni prispev­ki, vedno podpisani in na tem segmentu tako avtoric ni bilo mogoce spregledati. Sistematicni pregled Gradbenega vestnika v obdobju od 1970 do 1990 je razkril še eno pionirko slovenskega gradbeništva, Edito Sovinc (slika 9). Delovala je na podrocju geomehanike, in sicer tako raziskovalno kot z delom na terenu, po cemer so jo sodelavci, kot je razbrati iz zapisa ob njeni smrti, še posebej cenili. Diplomirala je leta 1956 na Oddelku za gradbeništvo in se še kot štu­dentka leta 1949 zaposlila na Gradbenem inštitutu (sedanji ZRMK), kjer je delovala vso svojo poklicno pot, na koncu kot vodja geomehanskega laboratorija ([A. G, 1978], [Vodopivec, 2020b]). V 80. letih so ženske avtorice postale stalnica tako med avtoricami razprav kot med avtori­cami Informacij ZRMK in drugih porocil. Gre za gradbenice pa tudi arhitektke (na primer Elza Crepinšek, ki je pisala o stanovanjski gradnji ([Crepinšek, 1981], [Crepinšek, 1986])) in strokovnjakinje drugih ved (na primer kemicar­ki Damijana Dimic in Vera Apih, ki sta pogosto porocali o raziskavah ZRMK). Z vidika ženskih prispevkov je pomembno leto 1985, ko so štiri od sedmih razprav v številki, posveceni agregatom, prispevale ženske [Gradbeni ve­stnik, 1985]. Preglednica prikazuje, kako se je gibalo število avtoric v Gradbenem vestniku v obdobju od leta 1970 do 1990 (preglednica 6). Odstopa­nje navzgor leta 1974 je povezano s prispevki že omenjene Desanke Spasojevic in pa s pri­spevki v Informacijah ZRMK, ki so jih podpisale avtorice. Leto 1985 kaže na že omenjeno pre­lomnico, mocno pa je tudi leto 1989, kar gre pripisati tako prispevkom v segmentu razprav kot porocil ZRMK. Carmen Jež Gala. Konec 60. let in v 70. se število avtoric poveca zlasti zaradi prispevkov, ki porocajo o dosežkih iz gospodarstva. Rezultati kvantitativne analize, predstavljeni v prispevku, kažejo, da se je na Slovenskem preboj žensk v gradbeništvu in geodeziji zgodil v desetletjih od 1970 do 1990, tako v izobra­ževanju kot v akademskem okolju. To obdobje sovpada z vrhuncem povojne gradbene de­javnosti v Sloveniji in Jugoslaviji, ki je sledilo prenovi po drugi svetovni vojni, industrializaciji in takratni socialni in stanovanjski politiki ter s tem povezanim napredkom in razširitvijo pod-rocja. Posledicno je raslo število zaposlenih v tej panogi, poveceval pa se je tudi vpis na študij gradbeništva in geodezije na Univerzi v Ljubljani. Prva doktorica gradbeništva je postala Darin-ka Battelino leta 1976, število doktoric znano­sti pa se je povecalo šele po letu 1990. So pa doktorice znanosti s podrocja znanosti v skladu s takratnim izobraževalnim sistemom, v katerem je bil znanstveni magisterij samo­stojna stopnja, nujna za pridobitev doktorata, v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja zakljucile magistrski študij. Za vecjo zastopanost žensk med diplomantkami na UL FAGG je pomemben študijski program IPŠPUP; do konca programa beležimo med diplomanti 48 % žensk, kar je med najvišjimi odstotki med vsemi študijskimi programi, obravnavanimi v prispevku. Konec 80. let so ženske predstav­ljale okoli 20 % raziskovalcev in pedagoškega kadra na UL FAGG, zasedale pa so nižja mes-ta kot njihovi kolegi. Ženske avtorice so se v Gradbenem vestniku pojavile zgodaj, že v 50. letih, kar pa gre pripisati izkljucno prispevkom Poglobljena analiza družbenorazvojnega kon­teksta in razvoja gradbene stroke v drugi po­lovici 20. stoletja ter analiza položaja in vloge pionirk gradbeništva in geodezije ponujata razumevanje vzrokov za vecjo zastopanost žensk v izobraževanju in akademskem svetu. Med vzroki izstopajo uzakonjenje enakih mož­nosti, demografska gibanja in gospodarska vloga gradbeništva. Dostop do izobrazbe, ženskam naklonjena socialna politika, vpis generacije baby boom na univerze zaradi konjunkture privlacnosti panoge gradbeništva in vpeljava programa Mladih raziskovalcev v 80. letih so torej kljucni dejavniki, ki so vpli­vali na vecjo zastopanost žensk na študiju gradbeništva in geodezije ter posledicno v akademskem svetu obeh podrocij. Raziskovalno delo je potekalo v okviru evropskega projekta MoMoWo – Ustvarjal­nost žensk od modernizma dalje, ki ga je financiral program EU Kultura 2007–2013, in v okviru raziskovalnega programa Slo­venska umetnostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061), ki ga izvaja Umetno­stnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Za pomoc pri iskanju podatkov in vsebinske usmeritve se zahvaljujem Darinki Batteli- no, Primožu Banovcu, Darji Grum Macek, Andreju Sovincu, Borutu Bundari, Sergeju Gala, Borutu Dobovišku, Roku Žarnicu, Teji Japelj, Elizabeti Adamlje, Teji Koler Povh, Jelki Rovanšek, študentskemu referatu Fa-kultete za gradbeništvo, promet in arhi­tekturo Univerze v Mariboru (Simona Kosi in Tatjana Rojs) in študentskemu referatu Tehnicne univerze na Dunaju. A. G., Edi Sovincevi v slovo, Gradbeni vestnik, XXVII, 6, 126, 1978. Antic Gaber, M. (ur.). Ženske na robovih politike, Ljubljana: Sophia, 2011. Arhiv Republike Slovenije, SI AS 73, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Tehnicni oddelek (1929–1941), 2016. Battelino, D., Bleiweis, J., Gradbeniško šolstvo, v: Enciklopedija Slovenije 3, Alenka Dermastia (ur.), Ljubljana: Mladinska knjiga, 354, 1989. Battelino, D., zasebni arhiv, 2016. Berend, T. I., Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju, Ljubljana: ZRC SAZU in Modrijan, 2013. Brezar, V., Bleiweis J., Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, v: Enciklopedija Slovenije 3, Alenka Dermastia (ur.), Ljubljana: Mladinska knjiga, 77–78, 1989. Brezar, V., Saje, M., Vodopivec, F., Faculty of Architecture, Civil Engineering and Geodesy, v: 75 years of continuous work of the University of Ljubljana 1919–1994, Mojca Repež (ur.), Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 40–45, 1994. Bubnov, S., Raziskovalna dejavnost v gradbeništvu, Gradbeni vestnik, XIX, 11, 307–311, 1970. Bubnov, S., Gradbeništvo v procesu gospodarske stabilizacije, Gradbeni vestnik, XXXIII, 7, 151–152, 1984. Bubnov, S., Gradbeni vestnik, v: Enciklopedija Slovenije 3, Alenka Dermastia (ur.), Ljubljana: Mladinska knjiga, 358, 1989. Chronomomowo. International Travelling Exhibition MoMoWo.| 100 Works in 100 Years.| European Women in Architecture and Design.| 1918– 2018, razstava, Ljubljana: Atrij ZRC SAZU, 4. april – 4. maj 2017. Cadež, V., Osnove za perspektivni program razvoja gradbeništva in industrije gradbenega materiala 1964–1970, Gradbeni vestnik, XIII, 8/9, 149–162, 1964. Cadež, V., Gradbeništvo, v: Enciklopedija Slovenije 3, Alenka Dermastia (ur.), Ljubljana: Mladinska knjiga, 354–358, 1989. Crepinšek, E., Razvoj fleksibilne stanovanjske gradnje v GIP INGRAD Celje, Gradbeni vestnik, XXX, 12, 284, 1981. Crepinšek, E., Montažni sistem INGRAD iz ploskovnih elementov, Gradbeni vestnik, XXXV, 8/9, 135–136, 1986. Dobovišek, B., zasebni arhiv, 2020. Exel, N., Problematika žice na napeti beton, Gradbeni vestnik, XII, 10, 240–245, 1963. Franchini, C. (ur.), Garda, E. (ur.), Women’s Creativity since the Modern Movement. An European Cultural Heritage, Torino: Politechnico di Torino, 2018. Glažar, J., Gospodarski položaj gradbeništva in IGM Slovenije v preteklem in tekocem srednjerocnem obdobju, Gradbeni vestnik, XXXVII, 4–6, 58–61, 1988. Gradbeni vestnik, XXXIV, 10/11, 1985. Gradbeni vestnik, arhiv revije, 2017. Gradbeni vestnik, spletna stran glasila Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije in Maticne sekcije gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije - http://www.zveza-dgits.si/gradbeni-vestnik, datum vpogleda 16.11.2020, 2020. Grum, zasebni družinski arhiv, 2018. Györkös, J. (ur.), Glavic Novak, T. (ur.), >30. Vec kot 30 let programa Mladi raziskovalci, Ljubljana: ARRS, https://www.arrs.si/sl/analize/publ/inc/ ARRS_MR30_zbornik.pdf, 2016. Hudin R. (ur.), Koler Povh T. (ur.), Mikoš M. (ur.), Porocilo UL FGG za leto 2005, Ljubljana: UL FGG, 2005. Hudin R. (ur.), Koler Povh T. (ur.), Mikoš M. (ur.), Porocilo UL FGG za leto 2006, Ljubljana: UL FGG, 2007. IMK, Inštitut za metalne konstrukcije, arhiv inštituta, 2018. In memoriam Carmen Jež Gala, Gradbeni vestnik, XIV, 10, 193, 1965. Jeraj, M., Slovenke na prehodu v socializem. Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Jež Gala, C., Prispevek k racunanju nosilcev na elasticni podlagi, Gradbeni vestnik, VII, 39/40, 113–117, 1955/56. Jež Gala, C., Uporaba plastostatike pri jeklenih konstrukcijah, Gradbeni vestnik, VIII, 47/50, 159–171, 1956/57a. Jež Gala, C., Današnje stanje raznih predpisov o stabilitetnih problemih pri jeklenih konstrukcijah, Gradbeni vestnik, VIII, 47/50, 129–136, 1956/57b. Judt, T., Povojna Evropa. 1945–2005, prva knjiga, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007. Koler Povh, T. et al., Analiza znanstvenih objav v slovenskem gradbeništvu in geodeziji na primeru UL FGG, Geodetski vestnik, 55, 4, 764–780, 2011. Koželj, J. (ur.), Zemljic, V. (ur.), Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo 1979–1989. Jubilejni zbornik ob sedemdesetletnici Univerze v Ljubljani in Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Gradbeništvo in geodezija, Ljubljana: FAGG, 1989. Majes, B. (ur.), Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: 1989–2009. Jubilejni zbornik ob devetdesetletnici Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2009. Marksel, M., Vpliv svetovne financne krize na gradbeništvo s poudarkom na Sloveniji, tipkopis diplomskega dela, Univerza v Mariboru, Ekonom­ sko-poslovna fakulteta, Maribor: 2011. Megušar, M., Program dolgorocnega razvoja v gradbeništvu, Gradbeni vestnik, XIX, 11, 312–217, 1970. Mikoš. M. (ur.), Hudin R., (ur.), Porocilo UL FGG za leto 2001, Ljubljana: UL FGG, 2002. Odluka o proglašenju ustava Federativne Narodne Republike Jugoslavije, Službeni list Federativne Narodne Republike Jugoslavije, 74–94, 1. februar 1946. Pregl, M. (ur.), Zbirka nalog iz trdnosti, ucbenik, Ljubljana: UL FAGG, 1990. Resolucija o razvoju gradbeništva v SR Sloveniji v prihodnjem obdobju (Skupšcina SR Slovenije, 19. 10. 1964), Gradbeni vestnik, XIII, 11, 197–199, 1964. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1981, Ljubljana: FAGG, 1982. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1982, Ljubljana: FAGG, 1983. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1983, Ljubljana: FAGG, 1984. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1984, Ljubljana: FAGG, 1986. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1985, Ljubljana: FAGG, 1986. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1986, Ljubljana: FAGG, 1987. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1987, Ljubljana: FAGG, 1988. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1988, Ljubljana: FAGG, 1989. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1989, Ljubljana: FAGG, 1990. Saje, M. (ur.), Porocilo o strokovnem in raziskovalnem delu v letu 1990, Ljubljana: FAGG, 1991. Seražin, H., First Generations of Women in Architecture and Design at University of Ljubljana, Ljubljana: Založba ZRC, Proceedings of the 2nd MoMoWo International Conference-Workshop, Ljubljana: ZRC SAZU, 2016, str. 57–62, https://uifs.zrc-sazu.si/sites/default/files/eng_proceedin­gs_2_2.pdf, 2016. Seražin, H. (ur.), V ospredje. Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, Ljubljana: Založba ZRC, 2020. Skulj S., Gradbeništvo vceraj, danes, jutri, Gradbeni vestnik, XXXI, 11, 194–197, 1982. Skulj, S., Gradbeništvo v pogojih gospodarske stabilizacije. Gradbeni vestnik, XXXIII, 7 157–160, 1984. Smolej, A., zasebni arhiv, 2016. Sovinc, A., zasebni arhiv, 2018. Spasojevic, D., Vloga, ekonomski pomen in mesto našega gradbeništva v zadnjih letih, Gradbeni vestnik, XXIII, 5, 142–148, 1974a. Spasojevic, D., Vloga, ekonomski pomen in mesto našega gradbeništva v zadnjih letih, Gradbeni vestnik, XXIII, 6/7, 186–189, 1974b. Stropnik, J., Fakulteta za strojništvo. 65 let zacetka študija strojništva, 40 let visokošolskega študija strojništva v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za strojništvo, 1985. Štor, M., Najvecje ekonomske krize in njihov vpliv na svetovne kapitalske trge, tipkopis diplomskega dela, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta: 2002. Trauner, L., 30 let študija VTO gradbeništvo, Gradbeni vestnik, XXXIX, 1/2, 2–4, 1990. Turnšek, V., Doseženo stanje tehnicnega razvoja v gradbeništvu in njegove perspektive, Gradbeni vestnik, XIX, 11, 304–307, 1970. TUW, Tehnicna univerza na Dunaju, arhiv ustanove, 2017. UL FGG, arhiv Referata za študijske zadeve Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, 2017. UM FGPA, arhiv Referata za podiplomski študij Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Univerza v Mariboru, 2017. UL FGPA, spletna stran Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo - http://www.fgpa.um.si, Univerza v Mariboru, datum vpog­ leda 4.12.2018, 2018. Valentincic, J., Porocilo o problemih in pogojih za razvoj gradbeništva v SR Sloveniji, Gradbeni vestnik, XIII, 10, 188–192, 1964. Vižintin, J., Dejavnost in cilji ZRMK, Gradbeni vestnik, XXIX, 10, 213–217, 1980. Vodopivec, P., Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2010. Vodopivec, B., Sonja Lapajne Oblak, v: Momowo. 100 Works in 100 Years. European Women in Architecture and Design 1918–2018, Ana Maria Fernández García et al. (ur.). Ljubljana, Torino: Založba ZRC, 54–55, 2016. Vodopivec, B., Darinka Battelino, v: Novi slovenski biografski leksikon, zv. 2, Barbara Šterbenc Svetina (ur.), Ljubljana: Založba ZRC, 179–180, 2017. Vodopivec, B., Women in Slovenian Civil Engineering in the 1970s and 1980s. Education and Academia, v: Proceedings of the 3rd MoMoWo International Conference-Workshop, Ljubljana: Založba ZRC, 134–146, https://uifs.zrc-sazu.si/sites/default/files/eng_proceedings_3_3.pdf, 2018a. Vodopivec, B., Women in Conservation Profession in Socialist Yugoslavia. Some Comparative Perspectives, v: Women's Creativity since the Modern Movement (1918–2018). Toward a New Perception and Reception, Caterina Franchini (ur.), Emilia Maria Garda (ur.), Helena Seražin (ur.), Ljubljana: Založba ZRC, 280–288, https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/toward-a-new-perception-and-reception#v, 2018b. Vodopivec, B., Carmen Jež Gala, v: V ospredje. Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, Helena Seražin (ur.), Ljubljana: Založba ZRC, 90–95, 2020a. Vodopivec, B., Edita Sovinc, v: V ospredje. Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, Helena Seražin (ur.), Ljubljana: Založba ZRC, 168–173, 2020b. Vodopivec, B., Maruška Šubic Kovac, v: V ospredje. Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, Helena Seražin (ur.), Ljubljana: Založba ZRC, 198–203, 2020c. Vrecko, F., Zakaj ni ucencev v gradbenih šolah, Gradbeni vestnik, XXXIV, 9, 192–193, 1985. Zavodnik Lamovšek, A., Prostorski nacrtovalci 21. stoletja, Ljubljana: UL FGG, 2018. Zemljic, V. (ur.), Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo 1919–979. Ob šestdesetletnici visokošolskega študija arhitekture, gradbeništva in geodezije v Ljubljani, Ljubljana: FAGG, 1979. Zemljic, V., Študij gradbeništva skozi 70 let, Gradbeni vestnik, XXXIX, 10/11, 198–205, 1990. Žitnik, D., Dolenc, M., Trbižan, M., Likar, J., Šimenc, B., Kaše, J., Sto let gradbene šole v Ljubljani in gradbenega šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Srednja gradbena šola Ivana Kavcica Ljubljana, 1989.