List 17.
Gospodarske stvari.
Kteri kraji in kakošni so za nove gozde?
Kako se naj  taki  kraji za nov zarod pripravijo, in kako se da gozdni les zarediti?
Lepa hosta je dandanes res zalo bogastvo, če je v pravem kraji; pa mora vendar tudi, posebno pri malih posestnikih, v nekaki primeri biti z njivami in z drugim posestvom. Neumno bi bilo sploh reči: le samo za hoste skrbite, drugo pa v nemar pustite! Kje pa bo kruh in klaja za živino, če njiv in travnikov ne bo? Kjer je veliko hoste, tam je še le prav, da se je nekaj zatare, posebno v takem kraji, kjer se dajo lepe njive in dobri travniki narediti, če jih manjka. Dobre njive pa in dobre travnike v gozde podelati, nobenemu umnemu človeku na misel ne pride, ker njive in travniki dajo še zmiraj več dobička.
Pa gozdi morajo vendar tudi biti, in je hudo, kjer jih ni, in naj se zasade, kjer je kraj za-nje, če se to brez škode storiti da.
Kje pa in v kakošnem kraji naj se zasad6?
Najprej, če je kak gozden del izsekan in gol, je tak del, ki ga trebež imenujejo, posebno če leži na kaki strmini, v kamenitem svetu, ^ali pa sredi gozdov, najbolj pripraven za nov gaj. Ce je kako šavje pre-rastlo, kakor rado, naj se iztrebi, svet prekopa ali s tistim šavjem ali pa z listjem pognoji, Jd je pravi na-torni gozdni gnoj , ki se zakopd. — Ce je pa kaka njiva v bregu, pod hosto, ki se ne more gnojiti, in lega še morebiti od solnca, ali pa kaka revna senožet v bregu, kjer je malo dobička in dovolj stroškov, tak svet je tudi ravno tako pripraven ali za nizko ali pa za visoko hosto. Naj se njiva, če je moč , vsaj z listjem ali kako hostno šaro pognoji in zorje, in senožet tudi tako, če je moč, ,ali pa naj se prekoplje, preden se obseje ali nasadi. Ce se ne prekopa, naj se s sa-jenkami nasadi.
Pa še dovelj je tacega sveta, ki ni za drugo, ampak za les, posebno v visocih bregih.
Gozdni les pa se zaredi po dveh potih: ali z drevnim semenom ali pa z gozdnimi sajenkami. Seme iz starega drevja ali se samo zatrosi, ali ga pa ljudje vsejejo. Včasi namreč raste po trebežih iz samo zasejanega semena gosto drevjiče, kakor ščet. To naj se pusti in naj se le samo živine va-nj varuje, dokler ne odraste; če je vmes kako roževje, naj se od časa do časa pomuli, goščava pa, ko že odraste, naj se potlej iztrebi, to je, naj se s korenino izseka vse kljukasto, nekazno, slabotno in ostarično lesovje, in se pusti po previdnosti redko, kar je lepega in kaznega. Kmalu potem bo tako drevje, posebno če se še malo okopa, si pomagalo in rastlo, da bo veselje, in v malo letih bo
lep, mlad gaj. S koreninami pa, pravimo, naj se izseka, kar je nekaznega ali pregostega, da se iz korenin spet ne zagosti.
Ce pa tak trebež nima nič zaroda, ali pa če je, kakor je zgorej rečeno, kaka njiva v bregu, pod hosto, ki se gnojiti ne more, ali kaka revna senožet, treba je take kraje potem, ko so za nov gaj pripravljeni, pognojeni, zorani ali skopani bili itd. ali z drevnim semenom obsejati, ali pa s sajenkami nasaditi. Saj en k e naj se nasade posebno ondod, kodar se svet ni zoral ali prekopal, in se vzamejo ali iz nalašč napravljenega sadišča, ali pa iz gošče.'Seme pa se mora nabrati od zdravega, ne prestarega, ne premladega lesa. Tako je, postavimo, hrast 80—100 let star najboljši za seme, bukev 70—90 let stara, gaber od 80—100 let, jel 60 let, smreka, javor, brst in jesen 40 let, breza in jelša 30 let, hoja 30 let, mecesen 25 let. Vedeti je pa treba, da tudi od pravšnega lesa seme ni povsod dobro. V gostih gajih, kjer solnca ni, seme ne velja, ampak ob robih gozdov, ali pa če se gozdi nalašč zastran semena izsekajo in zjasnijo, da lepa, seme redivna drevesa na solnce pridejo. Dalje mora seme popolnoma zrelo biti, kar se spozna, kadar samo z drevesa pada. To se zgodi pri raznih drevesih v raznih časih. Jag-njeta in vrbe dozorijo seme proti koncu velicega travna in rožnika; brstovec rožnika; breza meseca avgusta in septembra; bodckovje septembra in oktobra in pada drugo spomlad; bukve, gabri in hrasti meseca oktobra; jesen in javor oktobra in pada gnjilca in grudna; jelša listopada, in pada grudna. — Nabrano seme naj se posuši v senci in hrani na suhem do spomladi, in naj se, če je le mogoče, meseca sušca vseje. Smrekovi in druzega bodckovja storži ^aj se meseca listopada ali pa grudna naber6 in čez zimo na suhem hranijo, ker v storžih ostane seme boljše, in spomladi, preden se izružijo ali iztepo, da seme iz njih pade, naj se posuše ali na solncu, ali pa na gorki ne vroči peči; oreh, leš-njik, kostanj pa naj se že v jeseni posadi, da do spomladi ne zgobovi ali se sicer ne spridi. Tudi želod je dobro že jeseni vsejati ali posaditi.
Seje se globoko dva ali tri palce, bodckovje en palec, in dobro gosto skorej kakor koruza ali pa še malo^gostejše, in se potlej izpuli, kar ne kaže.
Ce pa saj en k e sadimo, naj se izkopajo in pre-sade, kakor sadno drevje, varno s koreninami, kadar so moža visoke in rašče. Le bodckovje, smreke in drugo, naj se čisto mlado, ped visoko presadi, ker sta-reje nerado raste zavoljo korenin , ki se jim ne smejo rezati ali trgati. Vrbe se primejo, ko se koli posade; v vlažni ne močirni zemlji najlepše rastejo.
Če se sajenke sade, to je, mlada drevesca, ki so iz semena izrastla, je najboljše, posebno v suhotnih bregih,  že v jeseni jih saditi,  da  se  pozimi zemlja okoli
132
korenin vleže, in spomladi precej rasti začno, in jim kaka suša manj škoduje, ker se jim prilivati ne more. Zatorej je pa v tacih krajih boljše sejati seme.
J.   Z.