552                     Milan Pugelj: Anka. — Vojeslav Mole: Beatrice.
Anka.
Jlli te našla bo pesem ta, ki je zapeta v tihi minuti, kadar duša telesa ne čuti, dviga visoko se — do neba?
Ali te našla bo misel ta, ki se je v uri samotni rodila, ki bo zate vso noč preblodila, ker še za ceste, za cilje ne zna?
In če te najde — kaj bo tedaj? Ali bo v tvojem naročju umrla, ali ji dušo boš svojo odprla, v njej jo nosila, gojila skrivaj? —
Milan Pugelj.
Beatrice.
V snu sem te uzrl, kjer tihi vrt dehti in med cipresami šume valovi, bila si kakor lilije snegovi, ko v jutru solnce ji odpre oči.
V lase si plela rož škrlatno kri; tako se v dalji venčajo vrhovi, ko čudotajen sen ob zarji novi od zvezd bledečih v nedogled drhti.
In spev zvenel je — tvoje sen mladosti — poln hrepenenja, svetih poln skrivnosti od tvojih ust do mojega srca.
In vse umel sem: tajni šum potoka
in solnčni soj nebesnega oboka
in v mehkem ti pogledu blesk solza.
Vojeslav Mole.
Vojeslav Mole: Elegija. — Beatrice.
635
Elegija.
v5e za lesovi mesec ugasne,
komaj pod vrbami val vzdrhti; če zrumenijo dobrave glasne,
tiho z vej zadnji ptič zleti; če se orel v dalje vzpne jasne,
trudno oko za njim strmi; če glasovi pesmi mro krasne,
nihče, ah, nihče jih ne vzbudi; če ljubav kdaj v srcu ugasne,
v noč se brez jutra potopi.
Vojeslav Mole.
Beatrice.
lc-e iščem te, kjer pod granatami šepečejo fontane in v mesečino se gubi drget strasti; ne iščem te, kjer pred teboj v škrlatnozlati blesk dvorane med rožami spev trubadurjev v mrak ihti.
Ne iščem te, kjer plameni ognjišča rodnega gorijo in smeh otroških ust zveni v gasnoči dan; ne iščem te, kjer v celici samotni lilije dehtijo in sveta krvavi Ljubav iz tisoč ran.
Med marmornimi stenami te najdem mistične krasote na Monsalvaču hrepenenja Parcival, v nezemskem carstvu soinčne Večnosti, rojene iz Lepote, te najdem, žitja mojega ti sveti Gral.
Vojeslav Mole.