Prirodopisno-natoroznansko polje
Naše kokoši.
S ga, Fidite petelina? Ees lep ptič je to, mogočen in ošaben gospod. Le po-glejte ga, kako prevzetno se vede, kako mo-žato prestarlja nogo, kakor bi bilo vse njegovo. Visoko nosi glavo in rdeč, lepo nazobčen greben mu stoji na glavi kakor kraljeva krona. Živo oko se mu sveti, kakor bi se iskre utri-njale v njem. In njegov lepo rdeči, viseči podbradek tudi ni kar si bodi. Svetlo perje na vratu in v zavihauem repu se kaj lepo izpreminja na solnci. In da je vitez gotov, ima še v repu dve sabljasto zakrivljeni peresi in na vsakej nogi špi-často ostrogo.
Ali ga vidite, kako gre svojim kokošim naproti? Lepo in spodobno je po-zdravija in takoj je začne voditi po domačem dvorišči. Petelin ima rse svoje ko-koške rad, ne rečem, da bi ne imel te ali one rajše od kake druge, ali vender nobene ne zanemarja, vsem bi rad storil le dobro. Ako najde kako zobanje, hitro pokliče vse svoje putke skupaj, vsaka mora nekaj dobiti, ker požrešaost in sarao-goltnost niste njegovi napaki, da-si tudi on ni popolnoma brez njih.
Kokoši nimajo seveda tako velikega grebena. niti tacega podbradka, niti tako lepega perja kakor petelin. Pohlevne so in tihe, mirne in krotke, z vsem zado-volJDe, prav tako, kakor se ženskam spodobuje. Pametne ravno niso, da bi dejal,
I
ali neizrecno dobre raatere so, ker imajo toliko ljubezui do svojih razposajenih, flH nagajivih in vedno va-nje se zaganjajoeih pišk. Zato je pa tudi naš božji Zveličar "^^ Jezus  Kristus  primerjal  sebe in  svojo  neizmerno  ljubezen  do  svojega naroda s           m
kokljo, rekoč:   nJeruzalem,  Jeruzalem, ki moriš proroke in kamenuješ one, ki se           ¦
k tebi pošiljajo; kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor zbira kokoš piMeta svoje pod peroti, in ti tega nisi hotel."
In res je ni tako ljubeznive in dobroeutne živali, kakor je kokoš se svojimi piščeti. Po ves dan bi jo človek z veseljem gledal, kako koče in vabi svoje otro-eičke k sebi, skrbno hodi okolo njih, uei je zobati, vsako zrnce jim izlušči, vsako drobtiuico zbrska pred kljuneek, ter sama sebi ne privošži, da imajo le drobne piške kaj jesti in ne stradajo. In kadar jih zebe, našopiri se, kolikor more, kliče je pod-se, vse pokrije se svojim truplom, vse odene se svojim perjem. In da-s so otročički včasih zelo hudobni, ker jej nagajajo, kljujejo v podbradek, drugi jej še celo nagajivo skačejo na hrbet — ona vse to mirno trpi, ker je mati in drobne piške so njeni Ijubčeki, njeni otročicki.
Otroci! koliko lepega se Iahko učite od kokoši, ki jo vidite vsak dan na vašem dvorišei, ako primerjate njeno skrb in ljubezen do ubozih pišk se skrbjo in ljubeznijo svoje dobre niatere, ki še mnogo bolje skrbi za vas nego-li koklja za svoje piške   Zatorej spoštujte in Ijubite jo, dokler jo še imate.