M a j. nIn srce, ti se ne zbudiš! I jezik, ti ne govoriš! Zdaj klije tebi dvojni cvet, Pomladi cvet, čas mladih let. Poglej, obrni se okrog, Zelena gora, živ je log; Povsodi pomladanski cvet Vesoljni v svate vabi cvet". S. Jenko. Prišel je Ijubeznjivi maj in ž njim vesela pomlad. Hudi vetrovi lnalega travna površali so po vrhovih golega drevja. To je bil srd zime, ker je njeno gospodarstvo zdaj pri kraji in ker je morala oditi. Ko se odpodena grozovitnica še tu pa tam po malem ozira, suiehlja se novi gospodar, pa le bolj skrivši še. Pod grmovjem in vejami prežf na tihem, kdaj da zima popolnotua odide; to so prve pomladanske rastline, mlade poniladi prizanesljivo veselje ziuage. Snichljanje poruladi zaradi srditega ropotanja begunice zime inia pa svoj vzrok, kajti njena ji-za služi le v prid njenej srečnej naslednjici, kakor jeza vsaka le sama sebe kaznjuje. Saj pomlad komaj čaka, da se drevje popolnonia očisti, ker hoče novo listje obešati po vejah. Tedaj mora staro poprej se umakniti. Cvetice na tleh so pa uže v zavetji; njim vihar ne more kaj škodovati. Šibka rastlinica tam, rumeno tičje mleko (Ornithogalum luteum) nagibuje le malo k tlam svojo Iepo rumeno glavico, zlato zvezdico. Vprašaje gleda otrpnele, suhe listne norliče, ki jih je niorala odriniti, čeravno težko, da je mogla izpod njih in mej njimi izrasti. Na enern takera, malem prostorčeku vstajenja ležal je javorov list, v katerega je luknjo ugrizel bil hrošč, ki je zdaj uže tudi davno mrtev. Iz te luknje moli zdaj krasna cvetica, ki je morala iti po tej poti skozi smrt v življenje. Prelepa podoba večnega pomlajenja božje prirode! — Meja sama, v katere varstvu je razcvetelo se tičje mleko, je vsa le podoba prehoda iz snirti v življenje. Zraven ostrašilnega znamenja smrti, ziaven še trdno visečega suhega gabrovega listja preza se tisoč zlatih zvezdic drenovega cvetja. Navadni dren (Cornus inascula) in gaber (Carpimus Betulus) sta nainreč po mejah uinogokrat si soseda. Pod mejo najdemo pisane družnike tičjega mleka. Tu stoji krasna pegasta mrtva kopriva (Lamium rnaculatum) s škrlatnitni ustnatimi cveti. Imenuje se mrtva kopriva, ker je podobna pravi koprivi, pa ne opeCe prstov, ki jo trgajo. Na njej se učimo, kako da priroda reši zastavico, pripraviti edinstvo v veliko raznovrstnost njenih bitij, — tudi vzgojniku zlato vodilo! V našej meji zagledamo namestnico drugega rastlinskega plemena — zlatičnico (Ranunculaccac), v meji rastečej reče se podlesna veternica (Anemone nemorosa). Ta je pii nas povsod mej prviini napovedovalkami pomladi; saj raste povsod po logih in travnikih, ob ploteh in mejab, v večih ali manjih družbah. — Kaj ni lepa vaja uma, če se išče enovrstnost v kupu, ki se vidi na prvi pogled, kakor da bi bil lc čudna zmeda vsakovrstnih stvari? In kako lepo je plačilo, ko se pred pazljivim očesom razreši vsa stoterna zmes rastlinska v red in zložnost! Od druge strani se pa zlatičnice ne priporočajo posebno dobro, ker največ vse imajo ostre sokove, in mnogo jih je naravnost strupenih. Celo naša podlesna veternica je na slabem glasu, da je strupena. Suinljive so vse. Pa v zdravnikovej roki je njih strup mnogokrat zdravilo. Ako idemo še dalje, povsod vidimo novo življenje v prirodi; vse je, kakor da se slavi še vstajenje od smrti. Vse nosi znamenje rojstva in mladosti. Vse se sveti kakor zlato; rumeno cvetje se vidi, kakor kadar se ljubljeno dete po dolgera spanji prebudi in rumeno svojo glavico privzdiguje proti ljubi mamici. Naše rastlinstvo koplje skorej vse svoje prvorojence v ruinenilu svetlih žarkov jutranje zarje. Mladost in ne še segnjili mrliči se bijejo še za prostor. Še pokriva tla brez števila suhih listov. Silna smrt z njimi ni še obdelala, so pa uže veli in razpadajo. Vsaki dan večja toplina, rosa in dež odpravili jih bodo skoraj in kmalu se bodo nad njimi razširjala mlada zelišča, ki bodo srkala iz njih smrti nove moči za svoje mlado življenje. Ljubi moj tovariš, ali nam ni lepa, nova pomlad najlepši vzgled? Tudi tebe je morda dolga, huda zima tako ali tako morila ali te celo skoro zamorila. Vzbujaj in vzbudi se — posebno ti naš inladi naraščaj in okrepi se za prevažno delo — za pravo omiko svojega milega naroda! (Poleg nštir. l. časov" A. P.)