SLOVENSKI GLASNIK
Lepoznansko - podučen list.
štev. 4.
V Celovcu 1. aprila 1866.
IX. tečaj.
Smrt Hasan-bega.
(Prosto po Valvazorjevej povesti zložil Janko Pajk.)
Kaj vihra na sivem Siget-gradu Plahuta ko nad pečino orel, Kakor orel, kakor sivi sokol. Nit' je orel, nit' je sivi sokol: 5 Da je orel, k nebu bi se vzdignil, Da je sokol, k zemlji bi se spustil. Tudi niso sivi golobici, Golobici, miroljubni tiči; '
Ampak to je zastava vojaška, 10 Zastava, čet turških znanovavka. Kdo jih šteje, kdo jih le pregleda, Ki vrvijo ob deročo Dravo? To ni vojska, to je gosta megla, i Iz Podravja se napajajoča , 15 Po Podravji se pomikajoča; To ni vojska, le oblaci temni,       ' Strah in grozo Sigetu proteci,      I Sigetu in Zrinjskemu glavarju.      yi Jaoh tebi, o slavonska zemlja!     h 20 Kar si žita drobnega shranila. Turška sila žito vse povžila; Kar si vina rujnega rodila, Turška sila vino posušila; Kar je čreda živ'ga nakotila,        J 25 StemTurjad svoj trebuh si polnila. Tvoji momci turški so robovi. Tvoje hčeri róbkinje so turške, Tvoja deca jadna poturica. Poturica, carova sužnica. — 30 Na konjiču čilem jaše care, ..^ Silni care, stari Solimane. Glasnik IX. težaj.
Bela brada v nedrij e mu pada ;     '. Brada je častna , ?? okó djavólsko ! Grdo gleda, grje zapoveda : 35 ,,Hasan beže, verni vselej sluga! Verno si mi do sedaj begóval,   ,j .i Ali dnes si, beg, se izneveril. Kjer izhaja to rumeno solnce,       7 Pa do morja, kam zvečer zahaja, 40 Od polnoči, kjer rodi se tmina, Pa do zemlje črnca Arapina, To je moja prava dedovina. Mi smo strme gore prehodili, In globoke reke promostili; 45 Zime, leta v bojih prestajali. Niti smo se čemu kdaj udali; Ali danas , jadni ! tu stojimo , Drave vode, jadni ! se bojimo, Ne več Turci, nego turške bule ! 50 Nu poslušaj, kar ti pravim, beže! Ino v pamet dobro si zapiši : Ti postavi most čez reko Dravo. Ako v treh dneh mosta ne postaviš, Pa ti na! od moj'ga svitka robec! 55 Kölnern se pri svojej sivej glavi: Strti dan na njem visiš pri Dravi." Tiho beže cara je poslušal, Tiho slušal: draga mu je glava. Pa on haj di! stavit most čez Dravo. 60 Kar je gozda, va-nj se Türk zasuje, Kakor vihra, kedar v les prihruje; Seka, cepaj dobje krog se maja, 10
122
Kakor v letu, kedar tresk razsaja. Eden vzdiga, drugi dalje mika, 65 Od delavca bregi mrgolijo. Kakor mravelj, kakor bcelie urnih. Vik in trušč in grozno krog bučenje, Da omolkne Bravino vršenje! Gorko ti je gledat' to mostjenje, 70 Gorje ti je čutiti trpljenje , Da ! trpljenje jadnega kristjanstva ! Turek seče, tram na kavra meče, Turek viče, kaur tram premice, Turek plavi, kaur stebre stavi; 75 Kar odplava, plača kavra glava. Da ni Drave, solz bi reka tekla, Solz kristjanskih ino potne srage. Prva zora, že stoji stebrovje, Druga zora, čez leži tramovje, 80 Tretja zora, — straha seje skrila,— Val pridere, slan od gorske plohe, Tok divja, se jaren v most zažene, Tram prerase, mostni strop privzdigne : Strašen lom in silni pok tramovja ! —
85 Most se strese, voda ga raznese. Že četrta zora se prikaže, Drava leže.^ caru jeza rase,      wk Kvišku rase, prekipi mu pamet, Pa on begu tako beseduje: 90 „Hasan sluga, kukala ti matil Kje je most čez silno reko Dravo? Kam povelje moje si zapisal ? Kak' zapoved mojo si dopolnil ? Kam je sveti Mohameta zakon, 95 Kam pokornost, kam je šla poslušnost?
Car caruje, beg več ne službuje. Hajte sluge, cara poslušajte! Roke begu naopak zvežite Okol vrata robec mu ovite, 100 Gor na steber bega potegnite !" Kar so čuli, tudi so storili.       ^ Turci Dravo zopet premostili, Noč in dan po mostu čez hodili, Hasan-bega viseti pustili.
Opombe.   26 momci junaki.   28 poturica poturčenec.   49 bula žene. 72 kaur, kristjan po tursko.   90 kukala žalovala.
G O 1 i d a.
(Povest, po resnični dogodbi spisal J. Jurčič.) I.
Ko je bil padel Napoleon po nesreči na Ruskem in po izgub-1 Ijeni bitvi pri Lipsku z vrha svoje sreče, začeli so Avstrijanci zopet : misliti na izgubljene slovenske dežele, ktere je bil Napoleon pod; imenom „Ilirija" spravil pod svojo oblast. Sosebno iz juga gori so se : pomikala avstrijska krdela. Na več krajih so se sprijeli graničarjii in Francoz] e, kteri poslednji so se hitro umikali iz dežele, ker niso i čutili hrbta zaslonj enega. '
Ponkračev mali mlin je stal v odljudni dolinici pri ???h???! potoku. Bilo je okoli devetih zvečer, ko je mlinar Ponkrac, kacih pet in trideset let star mož, lino odprl, na vse strani po mesečni; noči pogledal in potem pomeknivši se nazaj, mlinsko lino zopet za-1 pri in dial svoji ženi: „Neža! zdaj pa jaz menim, da bi že smela^ en žakelj ječmena zasuti. Žive duše ni nikjer čuti; menda so že^ odšli francoski in hrvaški soldatje. he mali merniški žakelj izvleci! izpod kleti, jaz bom pa zatvornico odperl."
123
Rekši odpahne duri, ktere so bile z velicim, skoro pol čevlja debelim tramom zavarovane, in gre zatvomice odpirat; Neža, njegova žena, ki je bila za kakih pet zim starša od njega, vzdigne v kotu tri deske iz tal in pokazala se je luknja v zemljo. Tu noter sta bila žito in druge vrednosti skrila pred sovražniki. Kmalo se je zaslišalo klopotanje velikanskega mlinskega kolesa.
„Daj no brž daj !" vpije mož, ki je bil zopet nazaj prišel in skrbno zapehnil vrata.
„Ali je težko ; čakaj, da na glavo denem. Vpiti pa ni treba tako, fanta boš zbudil, kije zaspal," oglaša se mlinarica iz podzemske luknje, in precej potem pride z žakljem na glavi po lestvi gori. Mož pogleda na stransko klop, kjer je spal devetletni fantič pa vzame ženi žakelj z glave in ga nese na tečaj zasipat.
Dolgočasno in enomerno se je razlegalo šumenje na lopate padajoče vode in klopotanje mlinskega sita, ki je izpod kamna treslo moko v predal. Slabo brleča leščerba je na pol osvitljevala prostorni z vsakovrstnim orodjem in razno šaro napolnjeni mlin.
„Neža!" djal je mlinar Ponkrac, ko se je vsedel na panj svoji ženi nasproti in pipo tobaka napravil, „Neža! Janezek razodet spi; zeblo ga bo in zglavja nima nič. Vzemi moj kožuh tam s klina in odeni ga, pa pod glavo mu kaj zatlači."
Skrbljivo je mati postregla spečemu sinu, kakor je mož veleval in se zopet vsedla v dve gubi.
„Neža," začne zopet Ponkrac govoriti, „na današnji dan j& ravno dvanajst let, kar sva se vzela. Kregala in prepirala se nisva hvala Bogu, kaj ne, da ne!"
, .„Kako ti to na misel pride, ravno nocoj !" zavzame se ženica. • ??9 i>„Glej ravno to sem ti hotel povedati. Tako mi je nekaj ču-^ dno pri srcu že celi dan. Otodi sem Janezka pogledal, pa se mije tako milo storilo, da so mi solze v oči prišle. Da bi le že enkrat nocojšnja noč minila! Posebno zdaj zvečer, ko se je doli z rebri sli-j šalo streljanje, bilo mi je prav tesno. Nikjer nisem imel miru. Kaj-praviš, kaj to pomeni?" djal je mlinar.
„BeZi, beži!" — zavrne ga žena, „saj si bil včasi pameten! Kaj bi take prazne marnje imel. Misli na kaj božjega, en očenaš pomoli, pa te bo minilo."
„Saj zdaj me je že ponehalo nekoliko. Le popred sem vedno mislil, da bo še gotovo kaka nesreča prišla na najino hišo."
„Kar je božja volja, to se bo zgodilo. Fajmošter so djali, da še las človeku z glave ne pade, če Bog tega noče. ¦— Le izbij si vse neumnosti iz glave, pa se Bogu priporoči in malo zadremlji. Sinoči nisi spal, truden si. Bodem že jaz čakala, kedar ječmen poteče, potlej te bom že zbudila, da boš zatvornico spustil in vodo priprl."
Ponkrac je bil dober mož, ubogal je ženo in se je vlegel. Kmalo je glasno smrčal.   Žena pa je sklenila roke in je jela moliti.
Ni dolgo tako čepela, ko nekdo glasno na vrata potrka. Mlinarica se je tako ustrašila, da se ni mogla z mesta ganiti. Se le ko
10*
124
v drugič nekdo močneje sune ob vrata in je bilo tudi več glasov zunaj slišati, plane po koncu in potrese moža za roko : „Vstani !"
„Kaj pa je!" praša Ponkrac še na pol v spanji. — „Ali se je že ves ječmen semlel?
„Nekdo trka na vrata ! Kaj hočeva početi ? Odpreti ne sme-va !" pravi mlinarica.
Ponkrac skoči na noge. Ravno v tem hipu je začel tisti zunaj strahovito na vrata nabijati.
„Kdo je?" praša mlinar, kar je najglasneje mogel.
Zunaj sta se dva glasa odzivala in loputala ob vrata še bolj, ali mlinar ni razumel, kaj bi rada.
„Francozje so!" djal je svoji ženi, — „odpreti morava, drugače nam vrata razbijejo ali pa zid razkopljejo."
„Bog in sveta mati božja pomagaj !" izdihne mlinarica. Ponkrac pa odrine zapah in odpre duri.
Ker je bil mlin čisto na samoti, ni bilo se nikdar nobenega vojaka blizo. Lehko si je torej misliti strah matere mlinarice, ko je videla dva moža grda, velika, s puško in sabljo v mlin stopiti. Brž se je vstopila pred svojega sinčeka, ki se je bil v tem hrupu zbudü in boječe stisnil za materin hrbet, kakor da bi bil tu najbolje zavarovan.
Prvi izmed dveh vojakov je bil krvav po obrazu. Bil je menda ta dan v boji ranjen. Strahovito grdo je gledal, kakor je mlinarica včasi pozneje pravila. Drugi je imel neko košarno v roci, ktero je na tla postavil. Oba sta začela zdaj ogledovati okoli sebe. Prvi je vzel pest moke iz kadunj ; ko pa vidi, da ni pšenična, vrgel jo je jezno po tleh. Moral je biti lačen; kajti hleb kruha, ki gaje zagledal, poprijel je z obema rokama, in razdelila sta si ga; vsak pol v roko vzemsi, sta začela mirno grizti skorjo za sredico.
Mlinar in mlinarica sta se že tolažila, da ne bo nič hudega, ^ da se bosta najedla in šla.   Mlinarici sta se že skoraj smilila, ko je videla, kako jima črni kruh v slast gre.   Stopila je torej tjekaj v stransko mlinsko kamrico, tam vzela s peči pol sklede kaše, ostanek nocojšnje večerje in jo je jima postavila.
Toda tisti grdogled je tako neznansko zarentačil, da je mlinarica strepetala, prijel skledo, kašo in žlico, in vse vkup treščil na tla. Tovarš mu je nekaj povedal, oziral se je potem navzgor po gredah in mlinarici vpil : „gallina, gallina, gallina "
„Menda bi gelido rad imel," reče žena vsa v strahu možu. — „Pojdi pojdi pa mu prinesi gelido, naj počne ž njo, kar hoče."
In Ponkrac gre tj e v zadnji kot, poišče med drugo posodo golido, iz hrastovih dog narejeno in spodej z železnim obročem nabito.   To nese Francozu.
Gallina, kar je Francoz hotel imeti, pravi se v romanskih jezikih kokoš. Ko je torej vojak videl, da mu je mlinar golido namesti kokoši prinesel, mislil je, da se hoče iz njega norca delati. Jezen je bil že morda zavoljo bolečine, ki mu jo je rana prizadela, že bolj pa se je pri tej priči razjaril.   Ko bi trenil, pograbi golidoi.
125
in mlinarja tako z železnim robom po glavi udari, da se je mož kar zvrnil in ne ganil več.
Vide moža mrtvega na tleh, začne mlinarica strahovito vpiti in na pomaganje klicati. — Mali Janezek pak kljubovavno s palico « nad Francoza zamahne, ki je očeta tako udaril, da so padli.
Morda tuji vojak ni mislil kmeta na smrt udariti; kajti nekaj časa je strme gledal, kaj je naredil, potem pa prijel pajdaša in oba sta se naglo odpravila. Drugi izmed nju je celo pozabil svojo k o-šarnico, v kteri je bilo nekaj zavitega.
Bilo je pa tudi za hudobneža poslednji čas, da sta se odtegnila. Kajti komaj dobrih pet minut pozneje je prišlo kacih pet kme-   ",. tov s palicami in beti oboroženih mimo mlina, ki so že od daleč slišali vpitje in prišli gledat, kaj je.
Nič ni pomagalo, da so pobitega mlinarja škropili z vodo. Hudobnež ga je bil z železnim robom težke golide ravno prek desnega senca tako udaril, da je bil na mestu mrtev.
Da bi bili šli za Francozoma, to se jim ni varno zdelo; ker vedel je vsak, da se vse krdelo pomiče proti meji, da je po tem ^ bolje, če je človek čim dalje od njih.
Ko so pa popuščeno Francozovo košarnico preiskali, našli so v njej v cunje zavitega kacega pol leta starega — spečega otroka.
affiob rfi'ißJa rfifova bo d'rniftxiafOS ilobevs .?h? rrrlm v er f^-^a-i ''???? Tl.
.ei'i'ib Vsakovrstne nadloge in hude skušnje človeka v življenji peste .' in uče, da vse mine, da vse, kar rad ima, naposled izgubi. •— Ali te skušnje in bridke izgube, ktere se v tistem hipu, ko pridejo nad človeka, kakor bi z neba padle in ga potreti hotele, zde človeku kakor neizbrisljive in nepozabljive, vse ^te izgube se s časom bolj ali menj zbrišejo in utope v spominu. Človek vse pozabi in le še kedaj, zdaj pa zdaj mu pridejo na um. Ali namesti tiste teže, tiste smrtne tuge, ostane mu le še mila otožna misel na-nje.
Tako je tudi mlinarica s časom utolažila se in nekoliko pozabila nesrečne in strašne smerti svojega moža, da-si ravno je imela človeka v hiši, kteri jo ie moral večkrat tiste strahovite ure v mlinu opominjati, namreč malega otroka, kterega je bil eden francoskih vojakov pozabljivši v košarnici tisto noč v mlinu popustil.
Ker je bila dobra žena, smilila se jej je mala božja stvar in mislila je : najboljša molitev za dušni mir in pokoj umrlega ali bolj prav usmrtenega moža bode pač ta, če otroku, ki gaje sovražnik nosil seboj, skažem največo dobroto, da mu bom mati in ga kakor dobrega kristijana izredim. Tako je ostalo ubogo dete neznanih sta-rišev v mlinarčini Ponkračevkini hiši. Podpiralo jo je v tej krščanski -nameri tudi to, ker je za gotovo mislila, da je tuj vojak otroka kje ukradel — Bog vedi s kakim hudobnim namenom. Da - si ravno se je tedaj več kmetov v okolici oglasilo, ki so izrekli, da otroka za svojega vzamejo, vendar ni Ponkračevka nikomu hotela tega dobrega dela prepustiti. ^.....^-.^ — _
126
Mali Pavlek, kakor so otroka imenovali, je tedaj zrasel v Ponkračevkini hiši. Mlinarica ga je rada imela in ga ni nikjer nie ločila od svojega pravega sina Janezka, kije bil dorastel do mladenča.
Vendar čudno je bilo, da mlinarjev sin Janez ni bil tiste misli z materjo. Nikdar ni mogel pozabiti, da je tega vsiljenega brata prinesel eden tistih dveh mož, ki sta očeta pobila. Zato ga je od prve mladosti pisano in postransko gledal, ter mu nagajal, kjer je le mogel; večkrat se je celo pokazalo, da ga sovraži. Že kakor fantalin je Janez jemal skrivaj otroku kruh, ki mu ga je mlinarica dala in pozneje, ko je prisiljeni brat hlače obul in začel okoli hiše letati, jel ga je dostikrat tepsti, če le matere ni bilo zraven, očitaje mu, da je „očeta ubil."
Ponkračevka je sicer zapazila to, skrbelo jo je, kaj bo, če ostane sin vedno tako porednega srca; zato ga je vselej ostro kaznovala in sicer temboy, ker je videla, da je mali Pavlek tih, priden in ubogljiv fant. Pa ker ni mogla povsod biti in svojih otrok ne vedno pred očmi imeti, to kaznovanje ni dosti pomagalo.
Ko je bil Pavlek toHko dorastel, da je mlinarjeve krave pasel v bližnjem soseskinem spašniku, pokazal se je drugi del tega čuda, namreč, da so vsi mladi fantalinie, pastirji iz obližnjih vasi „malemu Francozku" nagajali in mu veliko prizadeli. Ker je bilo znano, kako je v mlin prišel, zvedeli so fantinje od svojih starih doma čudno pravljico od „golide," ter so mlinskega pastirja sploh „Golida" imenovali. Ti mladi poredneži, starejši in močnejši od ubozega dečka, suvali so ga prav dostikrat po izgledu „mlinskega Janeza,", reksi : „Le dajmo ga, sicer nas bo, kedar doraste, vse z golido pobil, kakor njegov oče, hudi Francoz."
Zavoljo teh sirovosti se je pa fantič svojih vrstnikov vedno ogibal. Gonil je krave vselej tjekaj na pašo, kjer je vedel, da drugi ne pasejo in tam je revež sam sedel, sam jokal. Ker ni imel ljudi, da bi se bil ž njimi pogovarjal, govoril je svojim kravam in je mislil, da ga zastopijo. Ker ni imel nikogar, da bi se ga bil oklenil, imel le svojo kravo Lisko rad, ter je njej tožil, kako je ta in uni hudoben in jo je prosil, naj ga pohode, ako ga bo še tepel ali lasal.
Ker mu je bilo na paši dolgčas, sedeval je rad na ilovnatem jarku in je za igro gnetel ilovico in narejal razne reči iz mehke prsti: ljudi, ki ga niso tepli in z Golido zmerjali, krave, hiše, cerkve in druge reči. To mu je bilo edino veselje, in ker je dan na dan to isto delo ponavljal, izuril se je bil v tem zidanji in upodobo-vanji v ilovici tako, da se je bilo čuditi. Ali še tega veselja mu hudobni tovarši niso pustili; vse, kar je Golida sezidal z umetno ročico, raztepli so mu iz gole porednosti.
Edina mlinarica ga je rada imela in skrbela za-nj ko prava mati. Ali mlinarica se je bila jako postarala. Skrbi in nadloge so jej bile glavo pobelile.
Pavlek še ni bil dvanajst let spolnil, ko mu je edina dobrot-nica Ponkračevka umrla.
127
Nekega popoldne je Pavlek sedel blizo ceste pri svojih ilovnatih podobah in hišah in je milo in britko jokal. Janez, ki je bil gospodarstvo v mlinariji prevzel po materni smrti, povedal mu je ravno danes, naj si drugej poišče službe in kruha. In ubogo dete ni vedelo, ni kam ni kod se kruh dobi; v obližji niso nikjer pastirja potrebovali in nikjer ni vedel za človeka, ki bi Golido pod streho vzel. Pa to mu ni bilo še najbolj hudo, tega še ni tolikanj mislil. Le to mu ni šlo v glavo, kako bo v kaki drugi hiši mogel spati, kakor v tej , v kteri je „mati" živela in umrla, ktera mu je bila kakor očetovska hiša. Da se od Janeza loči, to mu ni moglo biti hudo, ker on ga ni imel rad; le to ga je peklo, da ne bo več teh krav pasel, ki so mu bile edine prijateljice. Sel je tj e k Liski, ki je mirno mulila travo ob cesti, obesil se jej je na vrat in je jokal in jokal in govoril: „0 ti Liska ti, kdo te bo pasel, kdo te bo vračal , ko mene ne bo ! O ti reva ti, morda boš s šibo tepena potlej , ko bom jaz šel preč !" In kakor bi ga bila krava razumela, pustila je travo in ga gledala in z ušesi migala. Pavleku so se pa še bolj solze udrle po licu.
V tem hipu zagleda nekoga stati tam pri svojih ilovnatih podobah. Bil je tisti gospod, kterega je v nedeljo videl pri farni cerkvi in o kterem so ljudje djali, da podobe v altarji popravlja. Pavlek, ki ni bil druzega človeka vajen videti pri svojem ilovnatem jarku, kakor hudobneže, ki so njegovo delo s palico razbrskali, mislil je tudi zdaj, da hoče ta gospod vse njegove podobe razkopati; sosebno ga je v tej veri utrjevalo, ker je videl, da ima tujec palico v roki. To mu je bilo pa vendar preveč; danes je na zadnje pasel, nazadnje gledal svojo kravo iz ilovice narejeno, tako podobno Liski in danes na zadnje bi pustil, da mu vse to kdo razruši? Da-si ravno ste mu~ še dve debeli solzi na okroglem licu viseli, popade ga vendar srd, in stisnivši svojo palico, leti tje in jezno govori: „Vi! čemi razkop-Ijeto to, pa vas udarim !"
Tuji gospod pazljivo ogleduje te podobe, nasmehne se dečku in pravi : „Nič se ne boj , ne bom ti nič poškodoval. Ali si ti sam to naredil?"
„Jaz sam," odgovori deček in pobesi svojo palico. „Kdo te je naučil?" vpraša dalje tujec. „Sam sem se naučil," odgovori Pavlek.
Podobar ostro pogleda dečka in videvši objokane oči in solzno lice, praša ga: „Zakaj si se pa jokal?"
To vprašanje je storilo, da se je fante svoje nesreče zopet domislil. Brž začne zopet plakati, briše si z rokavom solze in na drugo in tretje prašanje še le odgovori:
„Janez je rekel, da ne bom več njegovih krav pasel, da bom moral iti proč."
„Kdo je ta Janez?"
„I Janez!" zatrdi Pavlek, ki je menil, da se to ne da drugače povedati in da je to ime povsod znano. „Kam pa pojdeš potlej ?"
128
 „Ne vem!"   
„Ali bi hotel iti z inenoj. Pri meni ti bo dobro, ne bo fi treba krav pasti, jaz te bom učil še lepše podobe delati, kakor so te. Tudi te ne bom strani gonil, kakor ta Janez. Samo priden boš moral biti in vsega boš imel. Novo obleko ti bom dal in marsikaj lepega.   Ali bi šel z menoj ?"
Pavlek debelo gleda, solze se mu ustavijo in tri pote z glavo primuza, da bi šel.
„No ! precej jutri odrineva. Zato se moram pa še s tvojim Janezom pomeniti. Ženi svojo živino domu, jaz grem s teboj."
? Ali to ni bilo lahko, kakor si je tuji gospod mislil. Pavlek je imel neznano dosti pomislekov in bojazni, zdaj precej domu gnati, ko je še solnce za dva moža nad gorami. Trdil je, da ga bo Janez^gotovo pretepel, če pred domu. prižene, predno Avemarijo zazvoni. Se le po dolgem prigovarjanji in ko mu je gospod obljubil, da ga bo on varoval pred Janezom, če ga bo hotel tepsti, zbral je deček svojo čedo in jo je podil proti domu. Večkrat pa mu je med potoma na misel prišlo, da ga bo Janez vendar-le tepel, ker prezgodaj živina domu pride. Vselej pa mu je gospod zagotovil, da se nima nič bati, da bo on za-nj govoril in ga tudi branil.
Mlinski Janez je mislil, vide tujega gospoda z Gelido iti, da mu bo menda živino zarubil. Strahoma je posnel klobuk z glave, gledal ko zajec in na mestu stal ko privezan. Ko je pa slišal, da tujec ni berič iz kancelije, čeravno sukno nosi, ampak da je mestni po-dobar, ki aitar popravlja in ki bi Golido s seboj vzel : vrnila se mu je brž hudobna natora. Bil je menda fantu nevoščljiv take sreče ; zakaj komaj mu je tiyec povedal, da je od fanta slišal, da ga misli proč dati od hiše in da ga on meni seboj vzeti : brž se Janez premisli in pravi Golidi :
„No, ti kaj on ! pri moji hiši si kruh jedel, dokler nisi bil za drugo, ko za lego; zdaj ko bi lehko za kako delo prijel in dobrote povrnil, zdaj bi rad pa šel." ;
„Saj si mi rekel, da bom moral iti," odgovori jokaje se Gelida.
„Kaj imaš ti okoli raznašati, kaj sem jaz rekel, kaj? Seme ti, semensko!" Rekši pograbi mladi mlinar fanta za ušesa, hitro ko blisk. Gospod je imel dosti opraviti, da je dečka ubranil. Spoznal je pa tudi brž, da ta neusmiljeni mladi gospodar tepe fanta brez vzroka iz samega sovraštva. Sklenil ga je na vsak način rešiti ta-cega gospodarja, kteri bi mu s časom z enačim sirovim ravnanjem ne samo lepe dušne darove zatrl, ampak ga tudi telesno pohabil. Zastonj je bilo vse podobarjevo prigovarjanje, ki je djal, da ako mu dobro hoče, mora pustiti mladi mlinar dečka njemu. Janez je le odgovarjal, da fantinu tudi pri njem ni sile, „da ima jesti in piti dovolj."
Podobar je naposled šel. Komaj je izginil Janezu izpred oči, • ko je zopet začela dečku padati Janezova roka okoli ušes kakor toča, „da bo vedel drugikrat take škrice k-lusi-T^oditi^' ^ .-^       ».
129
Ali dve uri pozneje se je tuji gospod zopet vrnil, in zdaj ne sam, ampak s fajmoštrom.
Janez se je duhovnega gospoda bal, bolj ko vseh ljudi. Ko ie torej tudi iz njegovih ust slišal prigovore, da naj dečka pusti z le-tem gospodom iti, da bo kedaj kaj iž njega, ni se upal več ustavljati.
Se tisti večer je zbral Pavlek Golida svoje tri cape vkup, vzel jokaje slovo od mlinarjeve hiše, od vsacega kota posebej, še enkrat' pogledal v hlevu krave, Liski nekaj govoril in potem odšel z gospodom.
Ko je šel čez bližnjo vas, leteli so fantinje vkup kriče : „Golida gre preč, Golida gre z nekim gospodom !"
ni.
Zopet je bilo poteklo kacih petnajst let.
V samotnem Ponkračevem mlinu kakor v bližnji vasi so bili menda pozabili že vsi ubogega Golide. Nihče ni vedel, kje je in kaj je ižnjega.^
Ali v mlinu se je bilo v teh petnajstih letih marsikaj spremenilo. Janez se je bil kmalo po Pavlekovem odhodu oženil in lepo doto mu je žena v hišo prinesla. Ali božjega blagoslova ni bilo v tej hiši. Kakor bi ga bil Bog hotel kaznovati, da je poprej z ubogim sirotinskim dečkom dostikrat neusmiljeno ravnal, obiskovala ga je nesreča za nesrečo. Bil je slab gospodar ; kar je njegova ranjca mati prigospodarila, to je od leta do leta zagospodaril. Živina mu je crkala; kar je vsej al, ni obrodilo; povsod le nesreča. Tudi mlin mu ni tako nesel, ko materi in očetu v prejšnjih časih. Ker je bil namreč lakomen, jemal je celo od žita, kar so mu ga prinesli, večo merico, kakor drugi mlinarji. To pa so kmetje v okolici kmalo spazili in niso več hoteli k njemu v mlin nositi. Nosili so rajši daleč drugam.
Ponkračev Janez je imel troje otrok. Te in ženo je moral živiti. Ker je pa začelo večkrat še živeža zmanjkovati, začel je na posodbo jemati, dolgove delati.
Nobeden kvas pa rajši ne shaja ko dolg, pravijo stari možje. Tako je bilo tudi pri mlinarju. Pred ko je sam sprevidel, sedel ie tako v dolgovih zakopan, da mu že ni bilo mogoče izbresti iž njih. Kaj ko bi bil sam! Ali imel je ženo, imel je troje otrok!
Skusil je revež, kaj je skrb, kaj nadloga; ali pomagati si ni
vedel.
Nektero noč ni očesa zatisnil. 5?? 5ifl oev ßs m
Ali vse ni nič pomagalo.
Tisti, ki so mu posojila upali, jeli so ga tirjati od vseh strani. On jim ni imel kaj vrniti; saj še otrokom ni imel jesti dati. Razglasilo se je, da bodo dolžniki Ponkračev mlin z zemljiščem, orodjem in pohištvom vred prodali. Bil je dan povedan^ kedaj bo dražba, kedaj naj pridejo tisti, ki žele kaj kupiti, .^^Jl^..^
130
Prišel Je tisti dan.
Pred ronkračevim mlinom je stala mizica, za mizico je sedel uradnik od gosposke in berič, okoli in okoli pa so stali možje kupce vci in gle da vci.
Mladi mlinar Janez pak je ležal doli pri potoku na travi in se je valjal kakor nor po tleh in jokal in Boga klical in vse svetnike na pomoč. Slišal je, kako se oddajo njegovo blago, orodje za orodjem, posoda za posodo in ni imel nobenega denarja, da bi to ali ono reč sebi otel. Berač je bil zdaj, še slabejši ko berač, kajti ni bil sam, ampak je imel otroke, in to noč že svoje strehe ne!
„Ena g o li da z železom okovana, dva groš a, kdo da več!" zaslišal je Janez beriča klicati.
Naglo je skočil na noge. Kaj je bilo, ki ga je pri besedi „golida," tako ganilo? Ali se je domislil pri ti besedi, kako neusmiljeno je nekdaj z enim človekom ravnal; ali mu je na mar prišlo, da je bil njegov oče ravno s to posodo ubit, da mu je torej svet spomin, ki ne sme v tuje roke priti.
„Stojte!" kričal je mlinar. —¦ „Jaz bom sam dva groša kje dobil, če ju imam vbogajme sprositi, pustite mi golido."
„Štiri groše !" oglasi se en glas, in ko se ljudje po niem ozró, zagledajo mladega gospoda, ki je bil ravno prišel.   Bil je kacih pet. in dvajset let star in lepo opravljen. Vsi se čudijo, da tak gospodič gelido licitira.
„Za božjo voljo, saj ste ljudje, pustite mi samo to gelido!" prosi mlinar.
„Pet grošev bom dal." &m
„Goldinar, dva goldinarja!" oglasi se mladeneč. > 9\
„Ena gelida dva goldinarja !" klical je berič. :fm
Vse je strmelo, vse je gledalo mladega gospoda. Menili so,, da se mu v glavi meša. Mlinar pak je stal osupnjen, potrt, menil je, da se mu sanja ali pa da se je ves svet zoper njega zarotil. Še pogledal ni po njem, ki je gelido plačeval.
„Koliko je ta mož dolžen, ki mu blago prodajate," praša mladi tujec uradnika pri mizici, odštevši denar za golido.
„Več kakor je njegova domačija vredna in vsa drobnjav. Dve tisoč in še nekaj goldinarjev," odgovori mu oni.
Mladeneč posegne v žep in izvleče veliko mošnjo, odpaše svojega mačka od pasa in vse vkup vrže v golido.
„Ni treba več na drobno prodajati, jaz sem plačnik za vse," reče mladi gospod uradniku.
Potem se obrne k mlinarju, ki je kakor omrl v tla gledal in za vse nič več maral.
„Janez!" ogovori mlinarja. Mlinar kviško pogleda. Srpo gleda tujca. Kakor mrena mu je nekaj padlo spred oči, tega človeka je spoznal, to je bil Pavlek, to je bil tisti, ki gaje v mladosti sovražil, tepel, ki ga je Gelida imenoval.
„Janez !" Tukaj imaš golido in v golidi toliko, da si domačijo in svoje premoženje rešiš.  I§ša,     kteri je tvoja mati živela, iu Y
131
kteri sem jaz veliko dobrega vžil, ne sme v tuje roke priti.   Na gelida, ki je enkrat nesrečo v to hišo prinesla, čeravno nisem bi jaz kriv, prinese zdaj po meni srečo. Bodi srečen, Boga ne pozabi, golida naj ti bo spomin na očeta, na mater in na-me — na Grolido, kakor si me včasi klical.   Bog te obvaruj !"
Rekši odide Pavlek naglo; mlinarje gledal za njim, gledal zdaj kablico v roci in denar v nji, zdaj ljudi okrog. Ne — to niso bile sanje, to je bila resnica, saj so dolžniki od vseh strani prihajali, mlinarju srečo voščili in so bili vse drugi ljudje.
Mladi Ponkrac je poplačal dolgove. Ni bilo"' treba ne njemu, niti njegovim otrokom na tujem strehe iskati. Božji blagoslov se je povrnil v hišo mlinarjeve; kmalo je bila premožneja ko popred. Ali tudi Janez je postal ves drugačen mož in ni mu bilo večega veselja, kakor kedar je prišel Pavlek, sloveč podobar iz Trsta in je prašal, kje je golida. To posodo hranijo v Ponkračevi hiši še današnji dan, in kdor jo v prvič vidi, pripovedujejo mu vse te čudne reči o njej.
Moj dom.  
 Zložil J. P,
Kjer Sava po dolu zelenem šumi,
Kjer bister studenček spod skale vrši, ^
Kjer cerkvice bele po gričih stoje,
Kjer gore visoke se z doli vrste,
Kjer ptički po gajih veselo pojo,
Kjer bčelice pridne sladčico bero,
Kjer trta po nogradih vince rodi,     ^ .
Kjer kmetic te vabi in piti veli,
Kjer krepki mladenci začenjajo ples^*' *
In zale dekleta se sučejo vmes.
Kjer žito rumeno po polji blišči
In rožic vonjava prijetno duhti.
Kjer v votlem skalovji razlega se grom:
Ondukaj moj milije dom.      -    .,
Rudeča suknja. ?
(Poljski spisal M. Čajkovski, poslovenil Podgoričan.)
1828. leta sva jaz in moj prijatelj Janez Omieciiiski lovila v cudnovskih lesovih; ah zablodila sva bila. Prišla sva v majheno vas Bikovko, ki stoji na prav močvirnem kraji sredi neizmernih lesov.
132
Vedela sva, da stanuje v tej vasici plemič, Tomaž Jazloviecki pO imenu, ki so ga vsi prebivavci v tistej okolici imeli za vilenjaka; marsikdo pa je djal, da je sam hudič v človeškej podobi. Zmerom je sameval; nobene stvari mu ni bilo mar, nikoli nikamor ni šel, pa tudi njega ni obiskal nikdar nihče.
Dobro se spominjam: šla sva po uglajenem poti med grmovjem in goščavo, na gosto je kocal sneg in šumel po smrekovih vejah; gluho je veter vlekel med vejevjem stoletnih hrastov; ni meseca, ni zvezd ni bilo na nebu. V daljavi so tulili volčje, bliže pak je lisica zalajala Časi, ali divji prešič stresnil se v snegu in zlomil ???? vejo. Zagledala sva neko luč pred seboj; po kraji se nama je zdelo, da je Bikovka to; moj prijatelj je spregovoril: „Kaj — če prideva k Jazlovieckemu?" Jaz pa sem se stresnil in odgovoril: „To bi prišla k pravemu hudiču." Pred kočo ni bilo hišnega psa; potrkava na vrata in precej nama je odprl človek srednje starosti, precej velike jostave in strhlega obraza. Ogovoriva ga: Hvaljen bodi „Jezus iristus!" — on nama pa odgovori: „na vekov veke. Amen."
Spoznala sva ga, da je Jazloviecki; ali sram je bilo naju, da bi bila šla precej zopet dalje; ne mara je nama tudi mraz malo branil.
V izbi je bilo snažno in gorko. Na stenah je viselo nekoliko svetih obrazov, kriva sablja in čerkeska burka: to je bilo znamenje, da pobožno živi ta človek, in da se varuje hudobnih ljudi; ležal je na konjskoj koži, odeja je bila pa iz ovčje kože; pod oknom je bila miza in klop. Najin gospodar je bil črnih oči, črnih las, nos je imel kljukast, brke velike in brada je bila tudi dolga; v sviti je bil v črnej in v širokih šaravarah, v kakoršnih je ukrajinski kmet; pogostil naji je s pečeno divjino, s starim medom, in — kar nama je bilo najbolj po všeči — z gorko pečjo. Čudila sva se: po hiši je bilo tako kmečko vse, govoril in vedel se je pa čisto drugače, tako omikano. Zapazil je, da se mu čudiva, popraša naju, kdo sva in zažugal nama je, dokler živi, da nikomur ne besedice ne zineva o tem, kar nama razodene. Začne nama pripovédati dogodke svojega življenja.
„Daleč od tu, tam na turškej meji sem bil rojen 1790. leta; tega ni treba, da bi vama pravil, kar sem slišal, kako sta bila roditelja vesela na dan mojega rojstva; to si lehko sama mislita, če povem, da sem bil tretji otrok, a prvi sin bogatega plemenitaša, ki je bil ključar kralja Stanislava Avgusta, vlastnika sedmih vasi ob Dnjepru. Imel sem očeta, ki mu pod milim Bogom ni bilo nič ljubšega na tem s\^etu nego ime in grb njegove rodovine. Moj oča je bil plemenitaš, prav tak, kakoršni so bili tačas na Poljskem: potujčen domačin, sicer bogobojno zrejen, ali razvajeno, krvi je 3Il vroče in hude. Junaško bi bil nemara še sukal meč, ali nesreča! zadégala ga je osoda na saški dvor, pozneje pak je prišel k Stanislavu Paniatovskemu, in tamkaj — Bog mu odpusti grehe, pokoj njegovoj duši" ¦— vzdihnil je Jazloviecki — „ondi se je naučil tujih jezikov, zaljubil v tuje običaje, z^pekou. v knjige tujih filosofo v^
1??
ondi mu je opešala sveta vera; ni veroval ni v Boga ni v hudiča, bog mu je bila le čest, ta mu je bila zlato tele. Ko je pognal svoje imenje in spridil svoje zdravje,   potlej se je vrnil domu in oženil z^ bogatim dekletom.   Samo zbog česti, ne iz prepričanja, ko seje' rušila naša domovina, samo zato je bil s kraljem, in na kraljev list iz retrograda je dobil od carice Katarine redove in službe.   Samo zaradi česti je bil na videz dober mož, doma pak sirov in despot, prijatelj pa tudi ni bil nič vreden; le zarad česti je mene stokrat raji imel nego mojo sestro, ker je menil, da ime in grb ohranim še, poznim Jazlovieckijem; pokorniki in služabniki so se bali njegovega' glasu tako, da so se kar tresli; bali so se njegove jeze tako, kakor božjega srdu; ne en sosed mu ni bil zvest prijatelj, pa so vendar^ vsi hodili v gostje k njemu, zato ker je posebno cestii je in hrumno^ gostil na svojem domu.   S svojim prilizovanjem se je močno prikupil imenitnemu dvorniku in maršalu, ki mu je ruska carica bila jako milostna, zato je tudi veliko premogel."
„Mati moja je zrastla v samostanu; bila je hči poštenih in v^ okolici spoštovanih roditeljev. V šestnajstem letu svoje starosti je^ šla iz samostana in v sedemnajstem je vzela mojega očeta. To je bila žena angeljske dobrote, potrpežljiva, čutljiva, pobožna, skor v-nobeno druščino ni šla nikoli, zmerom je bila zamaknjena le v dom, med svojim služabništvom in med otroki. Bogoboječa žena je meni-»^ la, da je to tako odsojeno jej, zato je bila zadovoljna s svojo osodo,-blagoslavljala je božjo voljo, spoštovala svojega moža, le časi je natihoma pojokala, vzlasti takrat, kedar se je moj oča razsrdil na-> njo, zakaj tako dolgo časa čepi v cerkvi, ali zakaj tako dolgo molil po noči."
„Povedal sem vama na kratko življenje mojih roditeljev, zató^ da vésta, kak je bil upliv na moje otroške čute in kako so sef obrazili in razvijali pod tem uplivom."
„Zares in srčno sem ljubil jaz mater; mati me je negovala,-zmerom mi je pravila in govorila o krasnih rečeh, o božjej dobrot-Ijivosti in vzvišenosti, o tem svetu, o onem svetu, o nebesih; učila me je, da moramo ljubiti ljudi in pomagati jim; in v otroških letih, ko so naši čutje še nedolžni, srca neizpridena še, o, kako goreče ljubimo tega, ki nas uči ljubiti! Očeta sem se zelo bal; često me je gladil, zmerom sem imel dosti sladkarij in igrač ; ali kedar me je' zapazil, da klečim in moHm, vselej je rekel: „Tomaž, vstani, tegar ni treba Jazlovieckemu!" Kedar je videl, da tečem in nesem kak dar kakemu beraču, gotovo je zakričal: „Tomaž, verzi, kar hočeš gadu, samo dotekni se ga ne, tako mora Jazloviecki!" — Ali kedar sem kje v kakem kotu jokal, če nisem mogel izprositi za sužnjega, ki so ga bičali, in da je oča zapazil to, precej je prišel k meni, za roko prijel me in rekel: „Sram te bodi, ker jočeš, Jazloviecki nd sme biti babjega srca !"
„Zaradi tega nespametnega početja z menoj sem Imel le mater rad in še zdaj mi gori srce le za-njo. Očeta sem se bal in spoštoval ga, mater sem pa ljubil.,  Oča ni ljubil svojih hčeri, mati je par
134
ljubila ji tako, kakor mene, in tudi otroci smo se radi imeli iz vsega srca, iz vse duše. Vsak dan sem materi razodel vse svoje čine in misli, očetu sem se naučil pa vse tajiti; le molčal sem na njegove besede, za hrbtom sem mu bil pa drug."
„Komaj sem bil devet let star, po kratkej bolezni zapusti zemljo moja mati, moj angelj varuh, in preselila se je v boljši svet." —-Zaostal je glas v prsih najinemu gospodarju, solze so se mu zabli-skale v očeh; na pol divji obraz mu pomrači boleče čutje tako, da je tudi naji genilo na jok. Molčal je nekoliko časa, naposled vzdihnil, otri solze s svojo trdo roko in tako-le govoril na dalje:
„Kakor bi bilo še le danes, tako mi je pred očmi njeno bledo, obličje, gasneče oko; ko je od duhovna prejela zakrament sv. po- • slednjega olja — zaigral in zibal se jej je po licih nebeški, ne člo--veški polusméh; pogleda okoli sebe.   Vsi trije otroci smo stali pri postelji in bridko jokali ; služabniki so s trepalnicami tajili solze — in duhoven je bil žalosten.   Ko je duhoven začel mater maziliti S; svetim oljem, takrat je oča pobegnil ven.   Mati je drhtečo roko , vzdignila in s svetim križem zaznamovala nas vse: „Blagoslavljam» vas, otroci, in vas dragi sosedje! Otroci moji, ljubite Boga, spo-i štujte očeta, ljubite se in ljubite ... vi boste dobri, z Bogom!" — Glas jej je zaostal in kazno je bilo, da kmalo ugasne; primem jo za roko in solzen jeknem: „Ne zapuščaj nas, mati!  ni še čas iti k Bogu !"
„Imej rad Tomaža . . ." in ne besedice ni več spregovorila; od samih solz nisem nič videl, le glasno ihtenje sem slišal in očin glas : „Odpeliite je venkaj !"
„Tri dni sem ležal v vročnici, da nisem vedel nič ; ko sem se bil zopet izpametil, zagledal sem pri postelji zdravnika in očeta ; oča mu je djal :
„Do smrti vam bodem hvaležen. Gospod zdravnik! otmite mu življenje, ta otrok je moja edina nada, up Jazlovieckega rodu."
„Jaz vskriknem: Kje je mati? — nesite me k njej!" s
„Oča me je pogladil po obrazu: ' „„Tvoja mati je odšla z doma, pa pride zopet nazaj!"" in odšel je."
„Ali vendar, kmalo sem izvedel, kako in kaj; zajokane so se vkradle sestre k meni: „„Matere nimamo več, umrli so nam!"" — „Nismo jokali, temuč tulili smo; to žalovanje, to glasno j ado vanj e mi je bolj pomoglo na zdravje, nego zdravnikova zdravila. Dolgo časa smo se menili o materi zmerom, o njenej bolezni, o njenej smrti; popraševali smo se za vsako še tako malenkost ob materinem pogrebu, plakali smo, žalovali zarad našega spremina; ali v detin-skih letih pride za obupljivostjo uteha, le spomin ostane še ; ta zdaj pa zdaj kakor kak daven znanec obišče človeka in vlije mu bridke pijače v srce, bridke pijače že minolega trpljenja.
„Odpeljali so nas v neko drugo vas; jaz sem dobil za učenika nekega Francoza iz Conde-jeve vojske, djali so: pisarja nekega francoskega mogočnika, in kar je sam povedal:^ prijatelja in pribo-
135
čnika kneza Monaka, kapitana polku kraljevsko-normandijskih ko-njikov. Moj oča se ni kaj posebno zmenil za to, dosti, da je bil tujec, ne Poljak; ne besede ni znal poljske, sveto vero je zasmehoval, Voltér mu je bil često na jeziku. Ravno tako ste dobili moji sestri za učiteljico neko francozinjo; ta seje, kakor smo izvedeli, še mlada vlačila z nekim častnikom; prebila je marsikaj, naposled je bila hišina nekej slavnej gledališcarici, ki je igrala po Evropi okrog. Ko se je bil pa v njeno gospo zaljubil nek star Poljak, starešina v Petrogradu, poslal je ta senator, in kakor je sam djal, znanec mojega očeta, to hišino za učiteljico mojima sestrama s pismom vred, da je ta ženska neprecenljiv zaklad, redka sreča; moj oča se je pa tešil s to srečo, s tem biserjem. Vrhi tega smo se učili pa še plesati, gosti, risati, jaz pa sem se vadil tudi bojevati in jezdariti. Za Kriščevo vero, za nravnost, za zgodovino in poljščino, za to nam nihče ni skrbel nič, mojemu očetu se je zmerom le se-njalo: „„Tega ni treba Jazlovieckemu; dekleta, ktere znajo franco- ¦ scino, igrati in plesati, take hčere se lehko omože, bodi-si dota tolika ali tolika. Tomaž bode imel sedem vasi in Jazloviecki-j evo ime; ako bode potreba, za novce lehko dohode poljskega pisarja, imenitnejše je pa, če zna francoski govoriti in pisati človek; kaj to, poljska zgodovina, Kriščeva vera, tega je omikanemu človeku ravno tako treba, kakor mrtvemu kadila.""
„Po očinih besedah, ki sem je vama povedal dozdaj, po teh so nas tudi gojili; ne popišem vama tega, kako se je sukalo to gojenje in kako smo napredovali v teh svetih naukih, saj sama živo vidita vsak dan, kako je v doméh imenitnih gospodarjev in višega plemstva po našej domovini.—Moja starejša sestra Marijana, dobra, jogoboječa, mirna kakor rajnca mati, ta je tri leta po materinej smrti umrla za j etiko; britko sem žaloval po njej, ker sem jo tudi srčno ljubil. Mlajša sestra Katarina in jaz, midva pa sva urno na-predavala na tujem polji; sestra se je navzela vseh razvad svoje^^ abotne, prilestne učiteljice, a jaz sem postal boljši šegovec, mehkuž-r než, dolgočasen sam sebi, še dolgočasnejši pa drugim, vse bi bil rad, česar ni bilo mojega, kedar sem pa dobil kaj, precej sem se naveličal vsega. Tudi sem bil jezljiv in samoglav, in kakor vrag takemu, kteri se je ustavil mojim zahtevam, bojezljiv pa tudi, bez-volien, mehek kakor vosek, vsakdo me je lehko sukal tako, kakor je hotel, samo s tem se smem pohvaliti, da sem imel še srce in da nisem bil neveren. Ali če tudi, vendar je človek le lehkoživec. Ti moji kreposti je tuja odreja tako oslepila, da je bilo treba veliko in neumornega truda, treba srečnega primerka, da bi bili oživeli zopet. Že tako je oča slabo počenjal z menoj, pa je bil še trpek vrni in samovoljen; lehko bi bil dobro vstvaril mi srce, da sam ne bi bil vedel, kdaj in kako, ali ojačil mi dušo, pa ne, tega ne tega."
„Še se spominjam: Gregor, stari sobar moje matere, ta je bil pri meni sam o nekej priliki, in očital mi je, zakaj sem tako neusmiljen svojim ubogim sorodnikom, ki so prosili mojega očeta, naj Um pomore, kaj.   Vprašal ??? je: ,^,??? bi vaša rajnka mati
136
rekla, ko bi vedela to?"" — Ta spomin na mater mi je oponesel pregreho na sorodnikih, to me je nekako genilo. V tem se odpró duri in oča je stopil noter peklensko jezen. Vzdignil je palico in hotel oplazniti Gregorja, toda jaz sem tisto trenotje skočil po konci in planil med očeta in Gregorja."
„Oče, Gregor je nedolžen! ako hočeš, vdari mene! — Na mojem obrazu se je zablisnila huda volja; oča je pobesil palico v. roci in odšel iz sobe, a ni zinil nobene besede, le Gregor, ta se je ozrl na - me :
„Gospodič! milostivi gospod so se razjezili, jaz pa sem se spomnil besedi rajnce matere: spoštujte očeta."
„Vstanem in odidem k očetu, solze so mi bile v očeh. Hladno' me je sprejel oča, kakor navadno, s takim obrazom; jaz sem ga poprosil, naj mi prizanese, razodel sem mu čutje svojega srca, on-pak mi je hladno odgovoril :" •
„„Tomaž, pametnejše se vedi; kdor je nižega starni nego si' ti, s takim se ne meni, takemu le ukazuj."" Meni so se pobesile-roke, solze so mi izginile iz oči in tisti trenotek me je presunilo^ čutje, da moram živeti po svojej vesti, ne po suhih nasvetih svojega^ očeta. Res, da je to samovoljno čutje bilo le kratko, trajalo je samo^ nekoliko trenotkov ; ali drugi dogodki z očetom — skor vsak dan, ti bi( mi bili vendar utrdili pamet in srce, le okolnosti so drugače obrnile."^
„Šestnajst let sem bil star takrat, ko je k mojemu očetu prišel kurlandski baron, Ajdenbaum po imenu; djal je, da je mečev--niškega rodu; pripovedal je, da ima razsežna posestva, mnogo starih gradov, in da je diplomatiški vrednik ruskega dvora. S svojo omikanostjo in s svojim bliščečim bahanjem je vsega očaral mojega[ očeta. Sestra se je zameknila v baronove lastnosti tako, kakor se? zamakne vsaka mlada dekle, ktera rada posluša priliznjene besede;^ costila je barona tako, kakor ga je cestii ves modni svet. Meni se' je baron zdel pa, da je Mefistofel in zaželen prijatelj ob enem; jezilo me je njegovo vedenje, mrzel se mi je, čez malo časa bi bil pa-zopet rad ž njim, in pazljivo sem nastavljal uho njegovim nasvetom,^ zato ker je tako umetalen bil baron, in zato ker me je oča ločil od sosednje mladeži, od mojih vrstnikov. Baron je bil moj kažipot po tujstvu, in neločljiv tovarš dragih ur v zlatej mladosti, v kterej se^ nam duša začne pomikati iz bliščeče krajine zlatih sanj in ozirati po' širjem polji moške pameti; ta čas, kakor iz božjega navdihnenja iščemo prijatelja — srčnega in vernega; to je čas, ko ga kličemo, naj nam pomore s svojimi nasveti. Srečen, kdor ga najde ; tudi jaz sem ga iskal: baron je bil zmerom pri meni, izbral sem si ga za tega zaželenega prijatelja, razodel sem mu svojo dušo in vskliknil: spremeni jo v zlato, ali omadežal jo je in poblatil."
„V Karlovih Varih sem pozneje izvedel, da v tistej hiši, kjer smo stanovali, biva neka sirotna žena, njena edina podpora je bila sestričina, sedemnajstletna deva, lepa, krepostna. Njeno uboštvo je bilo veliko, trdo siroštv^o je morilo njeno srečo; sestričina je bila vesela, ker je izvrševala svojo dolžnost, teta pa zato, ker je sestyi-i;
137
čina ljubila jo in za-njo žrtvovala se. Često sem videl to devico, ali nisem se upal ogovoriti je, samo „dober dan," „dober večer," „sre-čo," to sem jej rekel itd. Kupoval sem od nje razne stvari, ali nikoli ni hotela več vzeti nego toliko, kolikor je bila kaka stvar vredna ; goreče sem pripovédal vselej o njih baronu, kako ste pošteni, kako skrbite druga za drugo, ali hotel se mi je posmehovati; mene je razsrdilo to vselej, zato je baron umolknil in potlej poslušal me. Petnajst dni potem je bil baron srečen zaljubljenec te uboge deve in nesrečnica se je bila že namenila, da zapusti svojo teto. Rekel mije baron: „„Tomaž! tvoja glava je tako poetična, da ni kmalo-ktere take na svetu; za pest zlata sem kupil krepost, in vsak drug jo lehko kupi, kdor le hoče."" — Groza me je spreletela vsega, ali molčal sem: moral sem spoznati, da je baronovo mnenje nad mojim^ njegovo so čvrstih čini, moje pak je bilo pust senj."
„Nek drug pot sem spoznal v Beču Italijana imenitnega rodu, ali brezi novcev. Ta človek je bil zaljubljen v krasne umet-, nosti; moja mlada fantazija se je zameknila v njegove razgovore,f v majhnem času pa tudi va-nj. Moja mošnja je bila tudi njegova^' dvakrat celo sem imel dvoboj za njegovo čest. Zapazil sem, da s^ je baron natihoma posmehoval mi, zato ker sem tako gorel za prija-t teljstvo ž njim, da-si je sam bil na videz njegov prijatelj. Nekolik(> dni pozneje pa je Italijan začutil, da imam novce; povabil je tore^j barona in mene na večer k sebi. Ali mene je upijanil in priigrali tri tisoč rumenjakov, toda tako mi je bil nezaupljiv, .da sem precej moral domu pisati po novce. To me je razžalilo, plačal sem mi| dolg in velel na dvoboj ; ali zgodaj zjutraj je Italijan pobegnil, baro^r pa je djal: „„Tudi marsikdo drug v njegovej koži bi bil učinil to."" — To trenotje se nisem zmenil za baronove besede, ali zibnila je moja vera v njegovo prijateljstvo." ???^? eaaoiboq ? Čkalje prih.) A
Triglav.
(Zložil Fr. Leveč.)
Najviša gora na Slovenskem, Oj ti, ponosni si Triglav! 0 svitu solnčnem veličanskem Slovanski gledaš svet z višav.   _?? ^
Naj treska strašni grom ti v glavo Naj zgraja krog nje divji piš, Ti vedno nam varuješ Slavo -hst nespremenjen zmir stojiš !
Najmanjši narod med Slovani Slovenski narod, ti si moj ! Zato pa verno v srcu hrani, Kar Triglav ti veleva tvoj :
O vpiraj zmir nepremekjlivo Na sever in na jug oko; V prijateljstvo nerazrušljivo Podajaj bratom ti roko.
Ob sili, borbi in viharji Pa trdno kakor Triglav stoj , In kmalo, o rumeni zarji, Napočil tudi dan bo tvoj !
Glasnik IX. 1?5?. ¦       _      ..r    ,
138
Mogile pri Virji in narodna pravljica o njih.
(Spisal J. J ur žic.)
Dobro vem, da se ne more in ne sme vsakdo šteti med sta-rinarje in preiskovavce zgodovinske veljave redkih ostankov starodavnega življenja in djanja, da to velja vzlasti pri nas, kjer je stara, zgodovina temna in imamo le malo gotovih virov, ki bi nam te in one prikazke razjasnjevali. Zato nimam namena pisati tu „clanek o staroslovanskih mogilah," temveč mislim le g. Ter stenj akovo besedo:*) „da po Kranjskem ni še nobeden pisatelj popisal krajev, kjer se takošne mogile najdejo," ¦— vsaj toliko ob veljavo deti, da ne. bode skozi in skozi resnična, česar mi gotovo ta naš učenjak ne bode zameril
Da bi peljal kako izvedenčevo oko na le-te — morda znamenite — ostanke našega starinstva, sosebno pa da bi narodovo pripovedovanje, ki sem je med starimi očaki večkrat tam pa tam slišal o Virji in ondukajšnjih „gomilah," pozabljivosti otel, tu te vrste ponudim. Vsakemu poznovavcu zgodovine je pa znano, da ima narodova pravljica pri vsem svojem olepšanji in svojih dostavkih. vendar gotovo podlago v zgodovini in po tem tacem veliko važnosti za skrbnega iskavca zgodovinskih virov. Vsak torej , komur je mar svetinstva naše prelepe domovine, mora se podvizati rešiti in obznaniti te male, vendar včasi dragocene zaklade, in to tolikanj poprej, ker ginejo taka poetično - zgodovinska poročila ne samo od roda do roda, ampak celo od leta do leta bolj , kakor se med ljudstvom živeči dan na dan lehko prepričaš.
Vir je v sedanjem času mala vas, dobro četrt ure od Zatičine. Popred je bila podložna zatiškim menihom. Stoji na skalnatem kraji vzvišena in se^^proti severju naslanja na kamenit hrib, ki se vleče tjekaj blizo do Š en t-Vida. Nad vasjo moli mala stara cerkvica svo\ stolpič v nebo in ljudje pravijo tu „na Grradiš či." **) Nad hribom ne daleč stoji vas Metnaj in se razteza „metnajski gozd," kakor očetje povedujejo, v starih časih veliko veci, ko zdaj. Proti vzhodnemu jugu pak, pod Virom, razprostira se ne velika planica proti „Artizi vasi" in šentviškemu polju. Potok, izvirajoč pod Virom (morda od tod ime?) se vije prek planjave po travniku in je bil, kakor se človeku pozdeva, nekdaj tudi veci. Po planjavi pa se dvigajo malim holmcem podobne mogile ali „gomile," kakor jim narod pravi. Če greš po veliki cesti, zagledaš na prvi pogled kacih deset mogil, ki gole ali obsejane ali prerasene že z visoko hosto samotno iz polja mole in tudi nevednemu glasno pričajo, da tako pravilno okroglih kupov narava v prsteni zemlji ni naredila, da so torej izdelki človeške roke.
*) Glasnik 1864, stran 224.
**) Primeri o tem imenu spis: „đruž. in drž. življenje starih Slovanov v poslednjem Glasnikovem listu IV." Vredn.
139
Če pa koračis po novomeški cesti dalje, vidiš jih na levo in desno čedalje več. Nekterim je kmet, da bi laglje sejal, \^ršiček odnesel in skušal zopet poravnati, kar so očetje v starodavnosti na-kupičili. Vendar je popred onemogel, kakor velike kupe razkopal; zadosti se mu je zdelo, da je strmino le nekoliko zravnal, tako da se tudi te pol razkopane mogile še vedno poznajo. Še druge gomile so prerasene. Poslednja leta so kmetje z nekterih teh gomil posekali debele hraste in je obrezane kupcem prodali. Če pomislimo, koliko sto in sto let mora hrast rasti, da doseže tako debelost, da je dober za tržaške kupce, sodimo lehko iz tega, da morajo biti mogile pred sto in tisoč leti že nasute.
Skazali so učenjaki, da so mogile nasipi na grobih imenitnih Slovanov in da se nahajajo po vseh slovanskih deželah. Mogile so posebno nasipali na žarovišcih kraljev, vojvodov, knezov, županov in lehov itd., prosto in svobodno ljudstvo ni dobilo mogil.
Nastane po tem vprašanje: kako je to, da najdemo „gomile" )ri tako mali vasi kakor je Vir? Ali so bili tu kedaj kralji, vojvodi, tnezi itd. ? In še toliko ?! Že iz samega tega bi morda lehko sklepali: na Virji je bil nekdaj v staroslovenskem času znamenit kraj.
In glej, pravljica živeča daleč v okrožji, potrjuje nam z jasnimi besedami isto misel, pravljica, ki ostarela že več ne pozna ni ne ve, kaj so mogile, kaj pokrivajo, in kedaj so je nakupičili.
Narod namreč pravi: „V starih časih je stalo na kraji zdanjega Vi rja veliko mesto. Tam, kjer je še današnji dan neko gabrije pri Virji, sprehajali so se virska gospoda.   Nad Virjem, tam kjer zdaj cerkvica „na Gradišči" stoji, bila je trdnjava in virskega mesta vojvoda je imel zmerom štiri tisoč in še več mož v orožji, da se je sovražnikom branil. Poslednji vojvoda se Je razprl z nekim sosednim knezom, ki mu je bilo Artulja ime.   Le-ta je prišel z veliko vojsko nad-enj ter jo je razpoložil okoli in okoli virskega obzidja. Hud' boj se je vnel z Vircem in Artuljo. Na zadnje so pa Virci onemogli,* ker je Artulja iz svojega taborišča na južni strani nepretrgoma nad-^^ legoval.   Morali so trdnjavo zapustiti in pobegniti v metnajski gozd.   Artulja je mesto razsul in razdel do tal, Virce pomoril in' poklal ter vojsko virskega vojvoda še v metnajskem gozdu uničil.' Ostanki virske vojske so se naselili v metnaji, vasi, ki je dane^ majhena; Artulja pak je v svojem taborju pustil nekaj ranjenih vo-^ Jakov in izmed le-teh so tisti, ki so okrevali, postavili si hiše in so kraj imenovali po svojem poveljniku Artižo vas, in to ime ima vas  še današnji dan.   Pozneje so na Virji stavili hiše in podirali ostanke zidovja poprejšnjega mesta.   Kar je ostalo lepega rezanega! kamna, to so brž ko ne zatiški menihi za razna zidanja odpeljali."
Tako govori pravljica med starimi možaki. *
Kdor pozna naše yudstvo in ve, kako redke so take in enak^ pripovedi, kako težko se naleti v narodovih ustih kako lastno im* iz starega časa, mora se čuditi in nehote bode pravljici več zgodovine prisodil, kakor je dostikrat ima.   Artulja je bilo sovražniku ime F
11 *
140
Nekemu naših zgodovinarjev, ki je v prejšnjih letih veliko pisal v nemškem jeziku o stari kranjski zgodovini, pravil sem pred nekaj časom to narodovo poročilo in sem ga prašal, kaj bi menil, iz kterega veka bi pač bila zgodovinska istina tega ustnega poročila. On je menil, da je ime Artulja popačeno iz Attila in po tem tacem bi bilo virsko mesto razdjano tačas ko Emona. Mogoče! Vendar je Artulja prav prav lehko slovansko ime. Saj je ime čiste slovanske korenine in še denašnji dan imamo med Slovenci imena: Artelj, Artič in druge iz korene „rt". —
Ali se da iz zgodovinskih virov skazati, da je na omenjenem kraji res v starodavnosti stalo „virsko mesto," tega ne vem. Vendar razun gomil in pravljice potrjujejo to tudi zemlja in okrajna imena.
V zemlji, pravijo, da se tam pa tam naleti na ostanke zidu in vzlasti se da slediti, kod je držalo obzidje ali kakor kmetje po tuji besedi pravijo „cvingjer." Na nekterih mestih se nekdanje obzidje skoro nedvomljivo sledi.
Večkrat se je pri nas omenjal Šafafikov izrek: „Kjer radati spominki in pravljice molče, tam še vedno glasno govore lastna imena, izmed kterih ima večina tisoče let na hrbtu." Taka imena torej naj so nam zlate jagodice, ki so obvisele po Slovenskem — pravi na to o. Ladislav. In tudi tu imamo staro ime „Gradišče," kterega si ne moremo razložiti, če pravljici ne verjamemo. In če dalje velja misel omenjenega gospoda, da so naši Hent-Vidi po krščanski obrnjeni kulti staroslovanskega Sventovita, in so se tedaj taki kraji morali nahajati le blizo večih krajev, imamo tudi tu komaj četrt ure od nekdanjega mesta Sent-Vid in tako še eno pričo v imenu. Tudi segajo gomile tje do Šent-Vida. Torej bi bilo virsko mesto slovansko, in mogile slovanska nadgrobja, ne pa „römergräber," kakor mi je moj zgodovinar trdil.
Ne upal bi se sicer poganjati, da Artiža vas ima zares ime od Artulje, ker vem, da etimologija iz mitičnih ali pravljičnih imen ne velja, vendar nemogoče bi pa morda ne bilo ?
Pa jaz naj sem samo pripoved in imena povedal, zvesto kakor sem je v rojstnem kraji, obližji Virja, v mladih letih in še potlej, večkrat slišal. Razsodba in preiskava naj bo umnim možem prepuščena; za sé rad spoznam, da so moje misli v enacih rečeh nezrele in tedaj malo veljavne. r
Zastran mogil, izmed kterih, kakor sem že djal, nosijo nekter^ tisočletne hraste, naj opomnim še to, da ima narod različne misli njih. Star krojač, ki mi je posebno rad pravil od „virskega mesta, ta je trdil, da so virska gospoda imeli vrtiče po teh nakupih, in da, so zato tako okrogle napravljali, da so po travniku okoli njih nekJ stari ples o vrt ni co plesali. Lehko mogoče, da še ta drobtina ni eisto prazna, in da so stari Slovenci na mogili svojih ljubljencev kake rastline vsajali. ,
Dragi med ljudstvom pravijo, da je v eni teh mogil poganski malik zakopan, in da je le zato toliko mogil, da ne bi ljudje našli
?
zakopanega zaklada, zlatega teleta. Če jih prasas: „Kdo je pa zlato tele zakopal v tisto neznano mogilo ?" odgovore ti : „I Bog ve, menda Turki, saj so neverniki, oni so menda zlato tele molili. Saj so v deželo zahajali in ko so bili tepeni, zakopali so malika in pobegnili." Ta poslednja pravljica gotovo za zgodovinarja ne bode imela veliko v sebi, pa je bila vendar najbrž vzrok, da so se ljudje, lakomni zlatega teleta, že večkrat lotili od vrha razkopavati mogile. A ti prekopi niso bili veliki, ker vsak je obupal že pri delu najti zaklad in zadosti se jim je zdelo, če so toliko prevudlali, da se je vrh malo znižal.
Nahajajo se boje okrog in na mogilah podkve čudne podobe. Stara ženica, ki je v svojih otročjih letih po teh gomilah lazila in krave pasla, pravila mi je sama, da je našla svitlo zlato verižico, na kteri je visela mala podobica, pa nihče ni vedel, kaj pomeni. Ni mi mogla popisati, kakova je bila. Prodala jo je nekemu korpo-ralu za dva tolarja, pa se še današnji dan kesa, ker pravi, da je bila svitla kakor solnce, čeravno je bila v zemlji.
Da še poslednjo drobtino omenim, povem, da je blizo kmeta A nah o la hosta, ki jej je ime „Butalja" in ljudje pravijo, da je bila tu prva „batalja" ali bitva z Artuljo. Pa Butalja bode slovenske korenike in zveza s tujo „bataljo" in pravljica od tod bode najbrž prazna.
Obrazi iz narave.
(Spisal Milko.) 
Saj pravim : ni ga ne na svetu lepšega in prijetnišega kraja nad našo milo slovensko domovino, in ko bi premeril ves božji svet. Poglej na visoke gore, na te mogočne velikane s plešastimi glavami, kako častitljivo in ponosno, pa vendar prijazno se ozirajo na blagi slovenski svet. Ali si že videl kedaj sivega očaka, veličastnega Triglava, ko ga z jasnega neba obsija jutranja zarija? O to ti je krasota! Tu stoji častitljivi, ponosni velikan, varh slovenskega naroda — on ki je slišal naš vrisk in naš stok — v vsej svoji lepoti in ve-ličastvu. Vtopljen je menda v grenke spomine nekdanjih, za rod njemu v varstvo izročeni, tako nemilih časov; kajti solza pri solzi se blišči na prijaznem njegovem obličji, — solze, ki se stekajo in sprijemajo in z bistrim studencem hité v naročje materi Savi, kinču slovenskih planjav. Pa glej ! posvetili so na-nj prvi žarki jutranjega solnca; velikan se je prebudil iz grenkega spomina, razjasnilo se mu je temno čelo in prijazno se smehlja — in kaj bi se ne? Saj izhaja tudi milim Slovencem žarno solnce zlate svobode in srčnega veselja.
Ozri se okrog po rodovitnih planjavah in dalie po prijaznih, z vinskimi trtami obsajenih gričih in poglej, ali so kje drugod tako prijazni, tako mično in primerno razvrščeni hribje. Ali najdeš kje zedinjene toliko krasote? O ne, gotovo ne, nije lepše zemlje nad našo slovensko domovino.
142
Zato nam je pa tudi tako mila in draga. Mili moj Bog, kaka bi nam pa tudi ne bila! Saj j e naša domovina, naša mati, naša zibel, naše srce. Vsak tiček hvaležno ljubi gnjezdice, v kterem se je rodil. Skerjanček, lastovka in caplja povrne se v prvi pomladi iz daljnega Egipta v svoje gnjezdo, da, celo vrabec, če tudi sicer precej neroden, ostane zvest svoji zibeli ; tako dela neumna žival, in človek stvarjen po božji podobi ne bi delal tega, k čemur napeljuje natora nerazumno žival!
Slovenska domovina ima pa še druge prednosti. Ponaša se s posebnostmi in lepotijami, kakoršnih nima nobena druga dežela; pod zemljo hrani zaklade in čudeže sveta, nad zemljo razgrinja krasote, ki se jim čudijo popotniki vseh krajev.
Žalibože, da je med nami še mnogo tacih, ki jih ne gane in ne navduši nobena naravna lepota, ki ne čutijo v srcu nobenega hrepenenja po kraji, kjer je tekla njihna zibelka, po hiši očetovi in se ve da tudi nobene ljubezni do svojega naroda, njegovega jezika in domačih običajev. Marsikomu se zdi mati priroda enaka tisti kraljici, o kteri nam pripoveduje Homer, da je po dnevi tkala, pa kar je natkala, po noči spet razdrla. Tako tudi narava, kar s pomladi rodi, razdene jeseni. Cela zemlja se jim zdi pokrita s plaščem, ki' ga s pomladi na lice, jeseni pa na robe obrne. Takim ljudem se zde nektere prikazni v naravi nepotrebne, druge nepripravne in ne-ktere so celo samo zato tu, da teže že tako dosti neprijetni človeški stan.
Cvetlice poženo s pomladi, da na jesen spet usahnejo, krilate tiče so tu, da tudi po zraku kaj leta, in visoke nerodovitne gore so za samo napoto; veliko bolje bi bilo, ko bi bila namesti njih rodovitna planjava itd.
To je čudno modrovanje, kaj ne? Ali pa smemo reči, da nobeden tako ne misli? Žalibog, da takih modrijanov tudi med nami ni pomanjkanja. Ali je pa tako mišljenje pravično, človeškemu duhu pristojno ?!
Mislečemu, omikanemu človeku se kaže vesoljno stvarjenje vse drugačni podobi. Stvarnica je veličasten prestol kralju najvišemu •— narava je odlesk slave, moči in dobrote božje ; človeka razveseljevati, blažiti mu srce, bistriti duha ter ga povzdigovati v višave nad-zemske pa — njen namen.
Izbujati in širiti v mladih srcih prave misli o veličastnem stvarjenji, to je torej namen naslednjih obrazov, ktere podajam zlasti Tebi mila mladina in Vam, nježne hčerke slovenske! ??«9?01?
.«fio - * "  ¦'
•,dy Marsikdo je že djal: saj bi se že podstopil, ko bi le vedel, kako začeti. Res je začeti težko. Pravijo sicer: dober konec in vse je dobro ; ali če je začetek slab, tudi konec ni kaj prida. S ktero podobico čem torej začeti? Z najlepšo —je kratki odgovor. Ali okusi so različni jn „de gustibus non disputandum" je sicer pregovor ia
143
starodavnih časov, pa mu veljavnost še dan danes pripisujejo. Krasne, dišeče cvetlice so menda sploh najbolj v čislih, ah bistre, krilate tiče so gotovo tudi nježne stvarce. Tiče? — a jo že imam, že vem, ktera je najboljša.
Kako sem le mogel tako dolgo premišljevati! „Sokol," ta beseda se vendar zdaj vsak dan sliši, pri sokolu moramo začeti, to mora biti krasna tica, siser ne bi bili si ljubljanski Sokoli — ti hrabri in krepki junaki slovenski •— od njega izposodili imena.
Sokol je poleg goloba, labuda, slavca in kukovice tica Slovanom najbolj priljubljena. V narodnih pesmih se primerja mila krasotica slovanska nježni golobici ; prekanjena in zbegana kuko vica jim je dostikrat podoba odpadnika in vražjega izdajavca; plemeniti sokol pa je vselej vzor prave junaške hrabrosti in možatega velikodušnega značaja, in kar je sokol brez perut, to je junak brez prijatelja.
Telo sokolovo je krepko, pa gibčno; po žilah se mu urno pretaka vroča, burna kri. Barve je lepo sive, čez grlo ima čeden belkast pas. Sokol je najsrčnejša in najbistrejša tica svoje vrste, ktera v orlu najbolj razvita se v kanji in skopcu poniža k malodušnosti in zvijači, v sokolu pa povznese k taki popolnosti in plemenitosti, da jo moramo v resnici občudovati. Najbolj ga odlikuje sovraštvo do vsega, kar je prostega, prenavadnega, čudo bister pogled in posebna srčnost in pogum.
In kako leti, leti! „Letel je kakor sokol," je v narodnih pesmih izraz za naj večo hitrost. Kdo v teku sokola prehiti? Poglejte ga, kako se ziblje po zračnih valovih, sprosterte peruti se mu kar nič ne gibljejo, pa glej, kakor bi trenil stisne je k sebi in kakor blisk iz črnih oblakov spusti se v nižave.
Nikdar ne napada iz zasede; to se za pravega junaka ne spodobi, očitno gre in možato v boj. Javno se spusti za hitrokrilo golobico in jo zgrabi s trdim kljunom in ostrimi kremplji. Mrtvih ali pa mrhovine se ne dotakne in enkrat od ropa odgnan, sramote se ne vrne več.
Toda junaku ni zadosti biti samo hrabremu in pogumnemu,, on mora biti tudi pazljiv. To tudi sokol dobro ve. Zato seda najrajši na griče in visoke skale, da mu je pogled na vse strani lepo odprt. ^
Če zagleda kje prepelico, goloba ali jerebico, spusti se kakor sprožena puščica za njo. Ako je tako srečna, da se more kam skriti, osramočen se precej vjne, ne iščeje je več.
Dostikrat pa napade tudi veliko vece tiče, nego je on — da, celo petelina se loti in bojuje ž njim za življenje in smrt.   Sploh si izbira svoj plen samo izmed tičev; napada je lete, nikdar jih ne-zalezava, kajti lehki boj nikakoršne slave ne prinese junaku.
Orel je sicer ropnih tic najmočnejši, pogumen pa je gotovo sokol najbolj. Predrznost njegova je tako velika, da se ne zmeni dosti, če^ odne&eLJk)Ycu .gredjĐtkni spiasene jerebica. .Kö lovci love,
144
gleda je sokol z visočine, in ako se kaj da odnesti, precej je pri -rokah.   Tolika je njegova drznost in srčnost.
Glej ! tu leti od vasi na polje tropa hitrokrilih golobov. Vi- * soko nad njimi plava sokol. Ena golobica se je oddelila od trume in zavila nekoliko v stran. Gorje jej, sokol jo je ugledal. Le poglej ga, kako se mu žari v divjem ognji okó, kako se mu širijo krčevito napete peruti, pa hipoma je stisne spet k životu ¦— sokol se je spustil za golobico. Že sta blizo vkup, smrtni strah podeli golobici nove moči. Obrnila se je naravnost navzgor, sokol ne more navpik za-nj o ; le v krogu letaj e more se vzdigovati v visočine. S tem ga je golobica nekoliko prehitela, iz skušnje ve, kaj ji je zdaj storiti; peruti pritegne k sebi in kakor zvezda, kedar se utrne, pade na zemljo in zleti pri tleh v domačo vas, v varno zavetje. Sokol je ne preganja več; čmeren in jezen, da mu je tako spodletelo, sede na bližnji grič in gleda po novem plenu.
Po leti prebiva sokol v gorskih gozdih. Njegov ne ravno prijetni glas „kajuk, kajuk" jezi večidel druge tiče, zlasti pa vrane tako, da se večkrat zberó in pridejo nad-nj.
Sokol se navadno za nje še ne zmeni ne, kakor bi jih ne videl; zde se mu preneumne in prenizke. Ali če mu le ne dajo miru, izvoli si eno in gorje jej, ktera mora občutiti sokolov kljun. Se ve da se potem cela truma hipoma razkropi.
Gnjezdo si stavi navadno na nepristopno skalovje, v maji leže 2 — 4 sivkastih, s temnosivimi progami opisanih jajc. Na zimo pa se preseli bliže mest in vasi.
Odrasel meri sokol pol drugi čevelj po dolgosti in z razpetima perutama 3 čevlje.   Preleti pa eno miljo v eni sami minuti.
V srednjem veku so bili sokolski lovi zelo v navadi. Nemški cesar Miroslav II. sam je napisal leta 1240 knjigo o sokolji lovi, in za dobro izurjenega sokola islandskega je marsikdo rad odštel 10.000 ranjšev.
Dandanašnji se je ohranil sokolski lov le v Aziji, zlasti na Tatarskem; v Belgiji, Holandiji in Franciji se je že večidel opustil..
So li imeli tudi na Slovenskem kedaj s sokoli lov, tega ne vem, to pa vem, da so se zarodih pri nas drugačni Sokoli, krepki in pogumni, ktere ohrani in obilo pomnoži Bog !
Češke legende.
(Prosto poslovenila Luiza Pesjak-ova.)
5. Jezus in tiči pevci.
Ko je bil Jezus prvi velikonočni dan od mrtvih vstal, obljubil je bil tičkom, kteri so bili od nekdaj njegovi ljubljenci, da je bo na vnebohodni dan s seboj vzel v sveti raj.   Veselili so se tiči in
145
srečno so popovali pod spomladanskim nebom. — Ko se je Gospod Kristus vzdignil v nebo, zleteli so vsi tiči ž njim in pognali se kviško v modri zrak. Ali Zveličar jih ni vzel s seboj, ampak rekel jim je, naj potrpé do binkoštnega dneva, takrat je bode peljal v nebesa. Krilati pevci so željno pričakovali svetih binkošti in peli še lepše ko popred. Oveteci praznik je minil : ali Jezus tudi zdaj ni poklical tičev pevcev v rajske svoje planjave. „Počakajte," rekel e hrepeneČim — „še le v dan sv. Janeza krstnika vas morem povabiti k sebi." — In ljubi tički so se utolažili in v sladkem pričakovanji svitlega kresa so popevali najkrasnejše viže tako, da je je ves svet zamaknjen poslušal. In napočil je dan sv. Janeza krstnika, ali tičicam je upanje zopet izpodletelo —¦ Kristus jih tudi zdaj ni vzel v sveti raj. Zato pa so tiči žalostni bili ter so popolnoma potihnili; ali to kar se je takrat zgodilo, ponavlja se od tistih dob od leta do leta: tiči po kresu več ne pojo.
iar/S, Jezus m ?????. '
Izprva je bila vrana najlepša vseh tičev. Njeno perje je bilo belo ko sneg in lesketalo se je v solnčni svetlobi ko velik dijamant. Cudovitno lepo je bilo tudi njeno petje; celo slavček ni znal popevati tako mikavnih viž, kakor sprelepa vrana. Ko se je vzdignila visoko v modri zrak, bili so ljudje vsi zamaknjeni o njenem pogledu in mislili so, da slišijo rajsko soglasje. Vrana je dobro vedela, daje lepa in da sladko poje, in zavolj téh prednosti bila je prevzetna in ošabna. Ali prevzetnost kaj rada pred padcem pride, — to je kmalo zvedela tudi vrana. —
Ko je božji naš rešnik visel na svetem križu in trpel neizrekljive bolečine, žalovala so nebesa in zemlja. Tudi tiči so se poskrili v temni les in v svoja gnjezda ter so umolknili. Le ošabna vrana ni tega storila. Spustila se je na drevo blizo sv. križa in začela je popevati. Ali zapela ni otožnih pesem, pela je vesele, ktere so bile judom tako všeč, da so začeli plesati okrog svetega križa. V tem je vzdignil umirajoči Kristus ranjeno svojo glavo in rekel vrani. „Hu-dobna tica! s čim sem zaslužil to, da se veseliš moje smrti? Ali te nisem najbolj ljubil izmed vseh tičev? Toda, še zmirai sem tvoj Bog in še zmiraj mi je mogoče, kazniti te. Kakor si bila do zdaj najlepši tič pod solncem, tako bodi za naprej najgrji med vsemi!" — Ustrašila se je vrana in nehala je peti, ali bilo je prepozno, zginil jej je srebemi kinč in ostrmela je sama pred svojim perjem, ki le bilo črno ko temna noč. Sladki njen glas se je spremenil v grdo a"okanje in osramotena ptica je zletela in skrila se v puščobne krajine. Od tega časa se več ponosno ne vzdiga v modri zrak; le v nizki višavi leta in naj raj ša prebiva v zapuščenih goljavah, sram je je človeka in drugih tic. Konec je poprejšnje njene lepote za vselej , kajti Zveličar je hotel, da je najgrša tica na zemlji, in da jo zaničujejo ljudje in živali,   .¦u'. .^.      ^?^?^ jui .    .^^i.,...
146
7. O smrti.
Nekdaj je vsak človek vedel, kedaj da bo umrl. Ali ravno zavoljo tega je vsaki začel misliti na Boga in na prihodnje življenje ' takrat, kedar je imel le še malo Časa živeti, in vsak se je odpovedal svojim grehom še le, kedar je smrt že pred durmi stala s koso. O' tistem času je Šel Zveličar s svetim Petrom po neki vasi in videl zraven zapuščenega vrta sedeti starega moža, ki si je loj tro spletal iz kopriv. Vprašal ga je Kristus: „Zakaj se mudiš s tacim neumnim delom, in ne opravljaš rajši kaj koristnega? S to igračo svojemu Bogu ljubi dan kradeš." •— Ali stari mož mu zamerljivo odgovori? „Kaj bi nek Še pridno delal, saj vem, da moram že jutri umreti ; in ko me že vse jezi, spletam za kratek čas lojtrico iz kopriv." -Zamišljen nekoliko postoji Gospod Bog, in kmalo se k starčeku zopet obrne, rekoč: Od današnjega dneva ne bo nikdo izmed umrljivih več vedel, kedaj da bo umrl, in tudi ti ne veš ure, ki ti bode poslednja." In lepo je še dalje podučeval moža, dopovedaval mu mar-siktero sveto kršansko resnico, in blagoslovivši ga je dalje potoval 8 svetim Petrom. — Pri vsem tem je stari mož vendar še drugi dan dočakoval blede smrti; ko pa je ni bilo, spoznal je, da je tuji popotnik bil Gospod Kristus; k srcu si je vzel njegove svete nauke, živel je pobožno in ???1?1?"? delal še mnogo let, dokler ga ni smrt poklicala iz tega življenja. 4- j..., .....—j^.^j
Narodne stvari: priče, navade, stare vere.
(Nabral in razglasil M. Valj a ve c.)
(Dalje.)
Na to zapita dečak, kaj pak on zna novoga. A on mu je rekel: moj dragi prijatelj ! pri nas se je puno kajkaj novoga pripetilo, nu to je najbolje, kaj je jeden človek kraljevu čer oslobodil od pozoja. Jedni veliju, da je cigan, ali je pozoja moril pak bu vezda zel kraljevu čer i bude postal naš kralj, kaj išče ne nigdar bilo. Na to dečak zapita: prosim vas, od kud je taj cigan? On veli, da je iz Vratnoga. Na to mu je dečak rekel : najte se bojati, ne bu vam cigan kralj, am sem vam ja kraljevu čer oslobodil i pozoja moril, ali sem bil zaspal pak mi ju je onda odpelal cigan; tak ja mislim. Pak mu je počel pripovedati, kak se je to pripetilo i kak ga je moril. Plemen-taš mu je dal stan, jesti i piti njemu i njegovoj zveri. V jutro ga ne pustil pred ručkom od sebe i gda su se naručkali oni i takaj živine, onda je stoprem dale išel vu kraljevski grad. Gda je tam išel, cul je vre z daleka viku i kriku vu tom gradu i išel je vu nuter i on glet. Gda je došel vu dvorišče, ostavil je svoju zver pri vrati', a on je išel pitat sokača i inuša, da bi li slobodno i on išel glet toga novoga kralja.   Gda su mu rekli, da slobodno do j de tam, nagnal je
147
zver vu guvno a sam je išel gore vu palaču. Gda je doŠel gori, pokloni se, ali ga je mam kraljeva či spazila i kak ga je spazila, mam je prek stola od cigana k njemu vušla i prijela ga je mam okolo vrata, kušnala je ona njega i on nju, pak je rekla: ov je mene oslobodil od nesreče i ov je pozoja zaklal, a cigan ne. Gda smo mi sedeli vu fladu pod vrbom, pak je onda cigan išel mimo i odsekel mu je glavu, pak je štel i meni, i morala sem skup ž njim iti k vam i reči, da me je on oslobodil, i morala sem se prekleti. Ov je dečak imel na sebi torbu i vu torbi jezike pozojove 'se devet pa je je pokazal. Ali je cigan rekel, da to ne istina pak je rekel, da i on ima jezike, ali da je je ostavil pri susedu, da je ne štel sim donesti. Oni su mu rekli, da je naj pokaže. On je išel mam k mesaru pak je rekel: ja vam zapovedam kakti vaš novi kralj, da morate mam pred menom zaklati devet bikov ali volov. Mesar je brže bole išel po varašu i dognal je dimov šest bikov a tri vole je imel sam doma, zaklal je mam ove ?^?1? i bike i cigan je rekel: dajte mi dečka pak mi naj nosi ove 'se jezike z menom vu grad moj. Mesar mu je 'se' devet jezikov del vu torbu i rekel dečku naj nosi. Gda je cigan 'seh devet jezikov donesel vu grad, reče: evo devet jezikov onoga pozoja, kojega sem ja moril. Vezda nisu mogli oni ljudi gospoda nijednemu prav dati, ali na jem put je rekel jen velikaš : nikaj drugo, ma gospoda, neg koj ga je vubil, on ga i more nazaj i skup stvariti i koj to napravi, njemu bumo veru vali i njega postavimo za kralja. Na to su 'si privoleli. Odpelali su se 'si na ono mesto, gde je bil vubil pozoja pa su rekli najprvo ciganu: vezda ti, cigan, ako si vubil pozoja, stvori ga opet skup i mi ti 'si bumo veruvali i postavimo te za kralja i buš kraljev zet. Gda je to cigan čul, onda je hitil iz torbe jezike na kel i počel je moliti i kleti po ciganjski, ali ne mogel nikaj napraviti. Gda su vidli, da cigan ne bu nikaj stvoril, rekli so dečaku, da naj on proba stvoriti toga pozoja skup; i vre su si mislili, da je ov toga pozoja vubil, ar je i kraljeva či štela priseči, da je on pozoja moril. Ov gda je to čul, rekel je svojoj zveri: najdete 'se faiate, kam ste je goder deli i de-nete je skup. Živine mam su se razišle i našle su 'se faiate, složile su je skup pak je lisica s kačinom maščum namazala. Pozoj počne mam hoditi. Vezda su vidli 'si, koji su tam bili, da je istina, da je on vubil pozoja i kraljevu čer oslobodil od nesreče i rekli su: vreden je, da bu on krarj a ne cigan. Onda su mu rekli, da ga naj vubije. On je vu njega triput puknal pak je rekel zveri, da ga naj raztrga, i zver ga je rastrgala na dromne faiate. Vezda su išli dimov 'si skup pak su pitali, kak je dobil ovu zver. On jim je pripovédal, kak je bil nesrečen i kak ga je bog rad imel. Nu cigana su mam doma obsudili na galge a dečaka su obsudili za kraljevskoga zeta i za kralja, i vezda je stoprem bilo A^eselje po čelom kraljestvu. Stari cigan se je veselil, 'da je čul glas, da mu je sin postal kralj. Odpravil se je bil k njemu, ali se je bil jako prevaril. Hitil je bil kozu i nakovano i ne štel nikaj delati. Mam je došel selskomu vojvodi, da mu naj da pašuš, ali mu je on povedal, da su mu baš cera
148
sina obesili. Na to mu reče cigan: kaj samo tri dane kralj bil? da sem znal, ne bi si bil hitil niti kozu niti rogaticu. I cigan je moral ostati doma i kupiti si kozu i rogaticu i spet kovati lance i grebene, pa i denes veliju onomu, kaj je postal gospodar, ali su ga shitili z gospodarstva: ti si bil gospodar kak cigan kralj. —
h)   Iz VaraMina.
Sudjenice jesu kakti žene. Kad se gdo narodi, sudijo mu kaj mu se bude v životu dogodilo.   Vsaki človek ima svoju sudjenicu.
Ö. Gda se dete rodi, dojdu sujenice i sudiju dete, kaj bude ž njega. Tak je jenput rodila jedna žena dete pa su došle sujenice pa su dete sudile. Bila je pri onoj hiži jedna stara služkinja. Ova je čula, kak su sujenice sudile, a na stolu je bila voda vu vrču, nož i jedno drevo. Prva sujenica je rekla, da se bude ovo dete vtopilo, druga je rekla, da se bude samo zatuklo, a trejta je rekla, da bude dete drvo zatuklo. I tak se je dogodilo. Kak je vre dečec narasel, išel je vu šumu pa se je na njega podrlo j eno drevo i ga je na mestu zatuklo. I tak se je dogodilo, kak je trejta odsudila i još den-denes povedaju, da ne smi na stolu biti onda, gda žena rodi, niti voda niti nož niti drevo, pak ako nema kaj drugo, naj dene kruh, ar onomu detetu nigda kruh ne sfali. —
6. Vu jednu hižu, gde je žena štela roditi, došle su sodjonice i predi, kak je žena porodila, dospomenule su se, ako bude porodila predi kak bu pol noči, da budu detetu dobro sodile, ako pak bude po polnoči, da budu zlo odsodile. Žena je porodila po polnoči i to mužko dete, i onda su sodjenice sodile. One su odsodile, da bude ov dečko sakojačko zlo probal i da se bu na zadnje vu nekakvi mlaki vtopil. Gda je bil več ov dečko sedem let star, dali su ga stareši v školu, ali neje nikaj vaiai i moral je ostaviti školu, a po-tlam je odišel v pintariju. Kakti detič več delaj je pri jednem me-štru. Njega su šteli višekrat urbanjkuši vloviti za soldata, nu on je sakikrat srečno vušel. Jenkrat poslal ga je mešter na ladanje k jednomu gosponu lagve popravlat. Za to su zeznali ovi, koji su dečke za soldate lovili, pak su se dospomenuli da idu, da ga tam naj leže dobiju. Gda bi došli tam, pitali su gospona, gde je on pintarski detič, kaj je došel k njemu lagve nabijat. On im je rekel, da naj, idu doli do pivnice, da budu ga več našli. Tak je i bilo, a oni su ga brže zvezali i odpelali i tak je postal soldat. Jenkrat je moral iti V tabor, ali nep rij atei je preobladal i med drugemi i njega v sužanjstvo odpelal. Tu je vnogo trpel, kajti su sužnji morali jako delati. Jenkrat morali su iti v bližnju šumu drva pilit, ali na jenkrat vudri strašna ploha i tak nesu mogli delati pa su se tak stra-žari kak i sužnji ščučnuli kam je koj mogel pod hrast. I ov pintar bil je baš bHzu jednoga staroga šuploga hrasta pak se je nutri ze-vlekel. Potlam kak bi več prestala ploha, odpravili su se nazad vü varaš, a za pintara nesu niti znali i on je ostal nutri. Gda je več večer bil, zišel je van pak je vdiral i vdiral po železju, dok ga neje
149
razbil i onda se je žuril iti kaj ga ne bi gdo došel iskat. On je išel celu noč, dok je na drugu stran ove šume došel, gde je široka rav-niča bila.   On je pak išel celi dan, dok neje več do druge šume došel, gde je našel jeden jako stari grad, gde neje nigdo stanuval. On se je navrnul vu ti grad, našel je nutri staro spotrto pohištvo i on si je na jednu postelu legel i tam je o\ti noč prespal.   V jutro gda se je prebudil, bil je jako gladen pak je išel iskat po gradu, morti bi kaj živeža našel, ali neje nikaj našel, neg samo v pivnici, nekaj vina v starih plesnivih lagvih, a takaj okolo grada bile su ja-, buke posadjene, koje su na sebi imale još nekaj jabuk, ali ove su bile čisto več kakti od divjih jabuk, kajti je ne vec dugo nigdo obradjival.   Ovih se je dobro najel pak je sam sebi rekel: vezda pak idem pak je dobro zalejem starem vinom, i odišel je pak se je, napil, kaj je i po malo pijan bil.   Onda pak je odišel dale i tak je išel čez jednu senokošu, a poleg ove bil je jeden log a med logom i senokošom bila je dosta gliboka graba, prek koje je bila brv. Grda je došel do nje, stal je na nju, ali kajti se je još niti ne dobro streznil, ne je još niti dobro koračil, noge mu se zmetu in on opadne. V grabu, gde se je vtopil.   Tak se je zvršilo, kaj su sodjenice, o ds odile. —
7. Tak je jemput išel jeden princ po svetu putuvat, da bi svoju zemlju razgleda. Noč ga je dostigla vu jedni veliki šumi, tam. pak je našel jednu malu hižičku z dreva napravljenu, i stupii je» nuter pak je prosil stana. Vu ovi hižički bila je jedna stara baba.. Imala je jednu čer a čer je bila baš na porodu, da dete porodi ne--zakonito. Baba reče princu, da nikak nemre dati stana, kajti joj^' bude či ovu noč rodila, i glejte, vre je došla poporezna babica, ona vu hiži kriči, da ju križeci boliju. On joj reče: nikaj za to^ kaj ona rodi, da mu naj za Kristusa dragoga da stana, kajti kam^ hudem vezdu išel dale po noči ? I dala mu je baba stana vu drugi, hiži, kajti si je mislila da, gda bi dete na svet došlo, da bi onaa{ on nju i dete vrekel. Kak je dvanajst vur skoro bilo, porodila je Zj velikom mukom dete a dete je bilo žensko. Na jem put došle su sudjenice i počele su dete suditi. Jedna je rekla: naj bude zena^ prinčeva, ovoga, čije je to kraljestvo. Druge dve su malo mrmljale^ )ak su rekle: naj bude, i s tem su odišle. Princ se je presenetil tak je to začul i mislil si je: to ne bude istina, ja to dete moram^ skončati. I kaj je mislil i rekel, to je napravil. V jutro kak se je«, stal, mati je vu hiži ležala a stara je habam nesla dete kupat van. vu korito, a ov je dete zel, gda je vre bilo povij eno i odnesel je vuv vrt i zapičil na kolec oštri. Ali to neje istina bila, kaj si je on mislil, da je dete skončal, on je samo on povoj napičil na kolec a detetu ne je nikaj bilo. Išel je baš mimo jeden človek i zel si je dete sobom pak je odhranil do osmoga leta. Princ je išel drugi put zemlju razvidjat i baš na onu hižu je nadošel, gde je ova pucka bila. On je pital ovoga, jeli je ovo njegova či. On mu je rekel: neje to moja či, neg ovo dete sem ja našel vu onem vrtu na kolcu zapi^^pq:.np fal^,Jezusu, nikaj joj ngje zapovedal on m^garec,^^oi
150
ju je na kolec napičil, i ja ju vre hranim osmo leto.   Princ si je mislil: em te je vrag čuval, kaj te nesem itak sfondai. Mislil si je, domislil se pak ovomu človeku ovak reče: moj dragi človek, dajte vi meni ovo dete, ja sem jeden gruntaški gospon, ja ju morem dati školati i gospodski odhraniti, dajte vi nju meni.   I zbila, ov človek mu ju je dal.   Princ sel si je vu kočiju z ovom pučkom i pelali su se po jedni šumi.   To je bilo pod jesen.  Rekel je kočij asu : hej Miško, stoj.   Kočijaš je stal i rekel je princ, naj vezda pucka iz kočije van ide in naj malo ž njim ide.   Kak su došli malo dale, pograbil je pučku i počel ju je gutiti i mislil je vre: dobro, vre je mrtva, i sel si je na kola in odpelal se je.   Jeden pastir, koj je svinje pasel vu žiru, videl je to i išel je tam i zel je pučku k sebi i odhranil ju je.   Princ ju neje bil vumoril, kak je mislil.   'Da je vre bila osemnajst let stara, pak je došel princ vu ovu hižu pastirsku. Tak je vre bog dal.   Našel je ovu pucu i pital je pastira, jeli je to njegva či.   Ali on si neje mislil, daje to ona, koja mora njegva biti.   Rekel je pastir: neje, ja sem ju našel pol mrtvu, kajti jeden, lopov i tolvaj, a ne človek krščenik je štel ovo dete zagotiti i ja sem ju zbavil od smrti i zvračil sem ju; vezda mi pomaže svinje pasti.   Princ si je mislil: kaj te nesem itak zagotil! tebe mora vrag ne anjgel čuvati, kaj si nazad vezda živa.   Pak je mislil i domislil se je i prosil je pastira, naj on nju njemu da, on bu ju odhranil. Dal mu je. Princ si ju je dimo odpelal vu svoj grad, gde vre krali stanuju tako rekuč na nebu.   Bila je tri dane tam a četrti den dal' je nju vu jednu kuglu zlejati i po morju ju je pustil, naj ju odnese morje, kam god hoče.   Tak je sirota po morju vu kugli plavala ,j dok neje došla na drugi svet, gde su črni ljudi, koji ljudi jeju.' Kraljica od ove zemlje vidla je ovu kuglu z daleka i poslala je ladje' za njom i vio vili su kuglu i razbili su ju i našli su nutri lepu pucu| z devetnajstemi leti.   Kraljica ju je k sebi zela i bila je pri njoj. Baš na blizu bilo je kraljičino godovno i kraljica pozvala je takaj^ ovoga princa na gosti k sebi.   Princ je došel i pital je kraljicu za' ovu pucu, jeli je to njejna či, da bi on nju ženil. Ona mu je rekla i' neje, ona je po morji vu jedni kugli plavala, dala sem kuglu vlovitf' i našla sem ovu lepu pucu.   On si je mislil: em te je vrag pak ču-i val! i mislil si je: ne bu drugač, bude je zeti, i dal joj je jeden, prsten, ako ga zgubi,  da ju da vmoriti, ako pak ga začu va, onda ju bude ženil i ž njom se zdal. Ov prstan bil je tak napravljen da,* ako je kraj vode išla ona, da je sam vu vodu skočil. Ona sirota za' to neje znala pak je išla na spancer kraj ovoga morja i zbila prsten joj skoči vu vodu. Kaj bu vezda? Žalostila se je. Vre je bil drugi dan on termin opredelen, da on dojde i da pri stolu, gda bude obed, mora on prsten pokazati, ako ne, onda ju da vmoriti.   Drugi dan dojde.   Kraljičini ribari su ribe lovili po morju dva dana, kaj nisu mogli nikaj vloviti.   Na jemput vi ovili su vnogo rib a med njimi i onu, koja je on lepi zacoprani prsten pogutnula i pojela.   Kak su domov došli, snažili su ribe i vu jedni veliki ribi našel je sokač ov prsten, a sokač je vre znal za to i dal ga puci nazaj, kajti mu se
151
je smilila. Kaj sudjenice odsudijo, to mora biti, proti tomu ne more nijeden človek nikaj, vse je zahman proti njim raditi. Kak su k stolu seli, taki ju zapita pred gostmi za on prsten: gde je moj za-ručni prsten? Ona ga pogleda gor i dol i počela se je smejati i zela je iz prsi v rubcu zamotan prsten i dala mu ga je. Kad je princ to . » videl, da ga ima, ražalostil se je na one čase, kad je nju štel vmo-riti i počel je vse pripovedati, kak je vse napravil i kak je čul sudjenice suditi i tak vse po redu, i dal se je spovedati i pričestiti a onda se je ž njom zaručil i oženil i tak su vnoga leta skupa živeli.   ^   ,
v-
c)   Iz Štajerskega.
' 8. (Stara cesta). Tak seje enok dete naredilo in kak so prišle rojenice sodit, prva je rekla: toto dete ne sme nigdar kruha jesti, zakaj so nam ne pripravili kruha pšeničeka na mizo. Druga je rekla: toto dete ne sme nigdar vina piti; zakaj so nam ne na mizo vina pripravili. Treta je rekla: toto dete se more vtopiti, zakaj toti lidje na Mikloševo predejo. Tak se je tudi zgodilo, (?^da je bilo toto dete seden let staro, a bia je pajbič, gna je kobile na kopanje oblečen v robačah, ktere so ble ne toti den napredene. (jdaj pridt. v vodo, začelo mu je hujdo gračivati, te se prekopicne v vodo i nigdar ž nje viin ne nazaj. Se bi bržčas vujša, al so robače in brguše tak žmetne gratale, da se ne moga z mesta genóti. Od totega cajta ne predejo starocestanske babe in prele več. —
9. (Velika Nedla. V enoj vesi so se eno noč narodli trije fantiči. Rojenice so prišle jih sudit, kaj bi se keremi v živlenji do- -godilo pa kakšoj smrti du vmrli. One so sudle dvema, da ta se vtoupla a eden da more biti obešen. Toti trije bili so na vek vkü-per no nobeden ne ša brez drugoga nikam, samo na vek vküper, kam so goder šli. Oni se grejo eno nedelo kupat. Vsi trije so skočili eden za ovin. Tista dva, kera sta bila odsojena se vtopiti, nesta več vün prišla, sta se zaresen vtopla. Zaj dva grejo liidje iskat pa dva na dni najdejo, no včasi na trato viin ž njima. Toti pa keri je na obešenje bia obsojen, je negda nekaj čiia od tih sojenic te si on ¦
tudi med tota vtoplenika leže. Po časi pridejo sojenice pa reče ena k ovoj: kak je to, kaj se je toti vtupa, ki smo ga driigači obsodile? On pa je to vse sHša. Gda pa so one odišle, stane on gor pa odide po sveti. On pa j' bia jako zvist no svet i nigdar neje nikoga z ni-čin ražala. Kak je že dugo hoda, pride k enemi gospoudi službe prosit. On ga zaresen prime pa samo za konje, kajti on je mea jako lepe konje, pa mu reče, naj pazko ma na konje, kaj mu jih ne bi gdo po noči rana ali vkra. On je jako pazko mea, kajti se je gospouda boja. Eno noč pride sam gospoud tak tiho v štalo, kaj ga on ne čiia, prehodne najlepšega konja v štali špicoj tak kaj on ne nič čiia. Vütro se stane, vidi konja jako ranjenega pa na pol mrtvega. Beži fiso k gospoudi pa mu pove, kak se mu je toto noö zgodio. On reče, da more biti kaštigan, da glavo zgubi ali kak drogaci more biti jako kaštigan.   On ga gre tužit nu stuža ga je na
152_
tak daleč, da bi mora biti obešen. Že so ga na gauge pelali, kaj bi ga gor vlekli, pr(i)leti en gospoud pa kriči: pardon, nedužen je. Zaj bo rešen gang. Gospoud pa ga najmik spiati, nu mora je oditi od njega. Zaj pa mašera daleč, pride do ene šume. Zaj ne veda, kam bi ša, da se je več puti križalo. Pa le vujdre v te les, ide ide; sreča enega, ki je konja jaha pa jako tira. Toti keri je jaha/ da totemi konja pa mu reče, da bi mu malo drža. Resen on prime konja, oni drugi odide v les daleč; za njim pa so bežali tisti, kerih je konj bia, kajti ga je on vkra. Primejo ga potegnejo več vršičov drev vkup, njega pa za vsakši eno malo pr(i)vežejo, razpistijo vršiče pa ga nedužnoga rastrgajo, kak so sojenice odlučle, a krivec je pa pete vmekna. —
10. (Velika Nedla.) Enemi bogaci se je sin naroda a glih tisto noč pa je na stan vzea enega bogca. Kak že se je naroda, pridejo sojenice pa ga obsudijo, da more grom v njega tresnoti (tak. je nje cüa bogec suditi) gda bi bia seden let star, na gredah. Bogec, to pove oči tega sina, oča pa so se bojali za sina, dajo na drügen mesti z jakim kamnom eno jamico zezidati, da bi ti sin noter bia, da ga ne bi strela trofia. Sinek je hoda navek na studenec spat; oča mu to prepove. Sedmo leto pride. Sin hodi navek v grede molit se bogi a oča pa ga je htea v to luknjo spraviti. Sin ga prosi, da ne bi, da se naj vse po božjoj volji zgodi. Resen glih; tisti den sedmega leta ide on pa na vrt molit a zbrale so se male meglice pa tresne strela v tisto luknjo, kero je oča sini zezidati da, a sin je bia rešen strele.     ^^v rona V: .&ibo/L Haiiei),
slovansko berilo.
I. Dve žabi. i
(Srbski; spisal D. Obradovid.)
??? ???? ????????? ? ?????? ???????, ') a ??? ?? ce ??? ? ?-h?? ?????, ??^?^) ???? ??????? ????. ??^? ????? ????? ????? *). ???? ????? ???? ????? ?????? : „? ????????? ???? ! ????? ?? ??????? ??????!" — „?????? ?????^) ??????? ????, ???????? ?????, ??? ??? ce ? ??? ???? ?????, ??h????? Mufaii ?????^? ????????? !" — ?????-? ????? ???? ???? ????? ????? ??????? ; ?? ????? ???????^?, ????? ?????, ???? he ?????????. —
IL ?????.
(češki, zložil K. šnajder.)
Zapadnicek') veje, — Slunečko se niži : —Stada    tahnu ?) k stajim, — K večeru se bliži. — Prestava    již ptactvo — V po- :
I. 'j Barica — mlaka, luža; *) oditi; ') iskati; *) vodnjak;      lehko. ,S
II, 'j Zahodnji veter;      črede (sosebno goved);      iti, stopati;     prestavati; jen-
153
rostlinach péti, — Blahy pokoj z nebe — Tichy večer sveti. — Za zbofenou veži<^) — Mešiček se smeje, — Z jabloné kvét vonny') — Zefir na mne seje. — Okolo mne všecko •— K snu se ubira : — Ach! jen mné sirotku — Smutek     srdce svira ").
hi^ho-^ifoi    ?. Potnik ? puščavi.
¦t0^lö\ &0??? ???  «-Polski, spisal J. Krasicky.)     ??^??? S 'lO^i ?
Arab jeden, gdy go noe w podrózy ') zapadla, a byl dwa dni wsrod stepu, bez wody, bez jadla*^), postrzegH) worek*) na drodze^): wzial rozweselony, a w blasku gwiazd chcac wiedziec ®) czém byl napelniony, jeknal') i rzekl, niezmierna bolescia przejety^): ,,Janj rozumial»), že     kasza»'), a to dyamenty."     '     ''''H ^'?^^\}>^? ?
o4 a[i.jY^ življenje podobno oblakornfV,?'^'':'."^
i. (Ruski.) ,  ^ ?
T   r.   . .--,.'-r.- "?-.^?^?
????h ') ??????? ?????? : ???1> ?(? ?????????? ? ?????^???-??*^); ???????^) ??? ??-???? ????????, ?????? ????? ? ????????*); HO ????? ?????? ?????? ???? ????, ? ??? ?? ?????* ???????-????     ?? ?????? ?????.   ??? ???????* ?????????? ??? ?????? ? ???????? ????1|?, ??????? ???» ?????????^, ???????* ?????? ?????? II ?????????????^ ????? ???????      ??? ???????'? ?^???? ?? ciflHie? ? ????? Toro, ??? ????????? ?????'? ???????? ??????? ?????? ? ???????? ®) bcü pacTeuifl ? ?????.   ???,  ??* ?????-? ???? ????? ???????? ??????h;  Oh'b rt, ???? ???????? ??????-????? ? ?????????? ????; bü ????) ? ?????? ??-?, ???? ??????/, ?????? ???^ ?????? ? ???????, ? ????'•*) ????? ?????? ?????? , ???????? ?????-? ???? ?????? ?????, ??* ????????^ ???% ????, ??????-? ???????'"). ^?^??^,^  ;(otuajiquL4      .4«; -«^aoi^vi^ i(oyui„
Književni obzir
Slovo o polku Igoreve. Iz staroruskega poslovenil in razložil M. Pleteršnik. V Celovcu 1866. Kar je v češki kjiževnosti „Kraljedvorski rokopis," to je v ruski slovesnosti junaška pesem v nevezani besedi „Slovo o polku Igorevé."   Pripoveduje se
'^^   jevati;     v grméh; *) za podrtim stolpom;     vonjav, diaeč; *)vse; ') podajati se;      žalost; ") stiska.
III. ') Med petjo;   ') brez jedi;   ') ugledal, spazil;  *) vrečico, moSnjiček;  *) na poti; *) hoteč vedeti ; ^jvskliknil;    neizmerne bolesti prevzet ;    jaz sem mislil;
itf     '•) da je; ") pšeno.
IV. ') Življenje ;  ') premenljiv ;      dnes ; *) žalostna ;      pogreza se ; *) 3 svojim smehljajem;     namakati, rositi; *) evrstiti;     celo; '«) s sveto nado.
Glasnik IX. tečaj. 12
154
v nji dogodba, ktera spada v 12. stoletje, ko je bila ruska zemlja razdeljena na mnoge kneževine; velika kneza sta bila tede] v Kijevu in Vladimiru. Plavci, divji narod za Donom, so čestokrat napadali rusko zemljo; zato se vzdigne 1. 1184 najprej kijevski veliki knez proti njim in je srečno premaga; 1. 1185 se napoti tudi knez sever-skega Novograda z bratom Vsevladom proti Plavcem, toda Igorjeva vojska, utrujena in upehana, je bila pri reki Kajali naposled pobita in Igor z mnogimi \^ojvodi zajet. S pomočjo nekega Plavca je Igor vendar srečno ubežal v svojo domovino, kteri je bilo zlo kakor telesu brez glave tudi ruski zemlji brez Igorja." — Pesem je, kakor sploh narodna pesem slovanska, prečudne pesniške lepote. Prevod se verno oprijema prvopisa; ker pa je pesem na nekterih mestih nejasna, zato je pridjana prelepi prestavi tudi lahko umevna razlaga. Naj razveseljuje ta cvetica narodnega pesništva slovanskega s svojim prekrasnim duhom vsako domoljubno srce slovensko! Knjižica velja po bukvar-nicah samo 10 nkr.
Čitavnica. Podučivni listi za slovenski narod. Izdal Dr. J. Ge ršak. III. zvezek. VGradcul866. Leuschner in Lubenski. Cena 70 kr. — Bogat z raznovrstnim podučnim berilom je prišel pred nekaj dnevi III. zvezek priljubljene čitavnice na svitlo, komur je koli mar za povzdigo naše slovesnosti, gotovo ga vsak sprejme, kakor je v resnici vreden, z največim veseljem nad lepim napredkom. Ker se ne moremo spuščati v pretres vsacega posameznega sestavka, naj stoji tu vsaj bogati obseg pričujočega zvezka : „Uspeh človeške omike III. (zpisal Dr. J. Muršec) ; „Pota človeške omike" (sp. Dr. S. Šubic) ; „Obrazi iz starodavnega življenja" (sp. J. Borovski); „Najstarša doba človeške -zgodovine" (sp. M. Pleteršnik) ; „0 narodnih pesmih in pravljicah plemen slovanskih" od L. Štura (Posi. F. Žličar), „Kratek popis zemlje" (sp. V. Ogrinc); „Pogoji življenja" (sp. A Zupančič); „bocijalne razmere na Francoskem" (sp. J. Geršak) ; „0 zgodovinskem pravu" (sp. Dr. J. Srnec) ; „Županovanje" ?. (sp. J. Geršak); „0 zimskem spanji" (sp. A. Go-renec) ; „Povestnica avstryska" III. (sp. Geršak) ; „Obraz iz živalskega življenja" (sp. A. Gorenec) in „Crtice" — Zanimivemu zapo-padku je primerna tudi jasna in lehko umevna beseda; zato naj bo tudi III. zvezek Citavnični živo priporočen vsem Slovencem !
Dramatično slovstvo slovensko. Ker se zdaj narodno gledišče v Ljubljani vstanavlja, zato z veseljem pozdravljamo živo gibanje na dramatičnem polji slovenskem, ki se nam nekaj časa sem po raznih straneh razodeva. Le tako naprej ! res živa potreba je nam obilnišega pridelka te vrste, da se postavi trdna podlaga narodnemu gledišču. — Sloveči slovenski domorodec Dr. M. Prelo g v Mariboru je poslovenil in izdal novo kratkočasno igro v enem djanji „Crni Peter," ki se nam zdi prav pripravna tudi za slov. čitavnice, da jo spravijo na glediščni oder. Cena jej je 30 nkr. in čisti donesek je odločen za Slomšekov spominek. — Naš priljubljeni pesnik Fr. Zakrajšek v Gorici spisuje izvirno slovensko tragedijo v.
155
vezani besedi pod naslovom „Maria Antonijeta" v petih -djanjih. G. pisatelj jo misli po naročilni poti dati na svitlo in vabi vse slovenske domorodce, da se oglase do konca prihodnjega meseca, ki se mislijo na to delo naročiti. Naročnina se bode odrajtovala po prejeti knjigi. Tudi „Glasnikove" vredništvo bode rado nabiralo naročnike na to delo, na ktero obračamo pozornost vseh prijateljev lepoznanske književnosti. •— Slavno znani slovenski skladavec dr. Benj. Ipavec sklada veliko spevigro v treh djanjih. Predmet jej je posnet iz staroslovenske zgodovine po Draganovi povesti „Sveta vera," ki so jo razglasile Novice 1. 1857. — Da se nam kmalo doversi! — Prelepa Pelikova žalostna igra v petih djanjih „Tomaž Mor," v kteri se nam v živih barvah slika neomajivi značaj tega velikega moža, prišla je tudi v posebni izdavi na svitlo in se more po vseh bukvarni-cah dobiti po 36 nkr. — Nadepolni slovenski pisatelj Fr. Marn v Pragi je poslovenil prelepo Körnerjevo igro „Nikolaj Zrinski." Ker se bode letos obhajal spomin tega prestavnega jugoslovenskega junaka, gotovo bi bilo primerno, da se kmalo spravi na svitlo in tudi na glediščni oder.
^ Klasje z domačega polja. Pod tem naslovom prične pod vredništvom gg. J. Jurčiča in J. Stritarja izhajati v O. Wagnerjevi knjigarnici v Ljubljani zbirka najboljih del slov. pisateljev z dodanimi kritičnimi vvodi, življenj opisnimi črticami in kamnotiskanimi podobami. Prvi snopek, ki bo prišel že v nekoliko dneh na svitlo, bode obsegal Preširnov življenjepis, njegovo podobo, po stari izvirni sliki litografovano, vvoden spis „o Prešernovih pesmih" in en del njegovih poezij. V dveh naslednjih snopičih se bodo izdale vse druge poezije tega pesnika, med kterimi jih je več, ki se ne nahajajo v njegovi zbirki. Za prihodnje snopiče je razen življenjepisov, podob po-samesnih slovenskih pisateljev in kritične cenitve njihovih spisov, namenjen izbir iz del, ki jih je nekoliko raztresenih po raznih časopisih in knjigah, nekoliko pa še nikjer natisnjenih. Nato pridejo na vrsto izbrana dela, ki so je spisali: Levstik, Jenko, Vodnik, Koseški, Ce g nar, Erjavec,Slomšek, Terstenjak,Toman, Valjavec, Vilhar in drugi. Vverstile se bodo tudi kritično raz-brane slovenske narodne pesmi, biseri naše domače poezije, kterih imamo veliko med narodom nabranih, in še nikjer tiskanih. Več veljavnih mož slovenske literature se bo blagovoljno z djanjem in svetom vdeleževalo tega po vsem domačega, za naše narodno življenje in naš narodni jezik tolikanj imenitnega početja !
Rojaki ! Koga niso v srce skelele nemile besede, s kterimi so nam posebno pred nekimi dnevi očitali uboštvo naše literature ! Ako-ravno pa dušno blago slovenskega naroda. Če ga primerjamo z njegovim številom, v resnici ni revno: vendar je tako raztreseno, da ga le malokdo vsega pozna, ne malo ga pa tudi iz mnogoterih razlogov dozdaj še ni zagledalo belega dné.
Kér ima torej to početje namen, da se zbere in združi, kar je raztresenega, in da se poišče in spravi na dan, kar je še skritega,
12*
156
smé se morebiti upati, da bo to delo vsaj nekoliko pripomoglo, da se tudi naši narodnosti, našemu jeziku skaže pravica, ki mu gre po božjih in človeških postavah. — Vsacih 8 — 14 dni pride snopič (96 strani debel) na svitlo in bo po naročilu veljal 25 nkr., posa-mesno pa 30 — 36 kr. — Želimo založniku te lepoznanske nabire najboljši vspeh v vsacem oziru, naj najde potrebne podpore po vseh straneh; zakaj le tako se moremo nadjati, da nam bo pričeto delo lepo napredovalo in nam s časom zaredilo tudi novih izvirnih lepo-znanskin del, ki nam jih je največa potreba.
Hrvaško - srbsko slovstvo. Književnost naših južnih bratov se je ali se bo v kratkem obogatilo z nekterimi novimi deli; ta so: a) „Dragušica," spisi Zdravka Niemčiča, ktere je po njegovi smrti Gj. Deželic zbral in na svitlo izdal. Knjiga šteje 350 strani in obsega pesme, pripovedke, životopise in razne druge spise za cerkev, šolo in dom, cena jej je 2 gld. ¦— Pod naslovom „Niz dragocjenoga bisera" je izdal bogato obdarovani jugoslovenski pesnik Sundečić zvezek prelepih duhovnih in moralnih pesem za deco; hrvaški časniki je močno hvalijo. Od tega pesnika je prišel na svitlo „Orlić," črnogorski koledar z raznimi pesniškimi cvetlicami. — Sloveči hrvaški pesnik J. Trnski, ki si je po svojih „Kriesnicah" vsem prijateljem hrvaške književnosti močno prikupil, je priredil nov zvezek teh mičnih pesmic za natis. — G. V. Sabljar, viši nadzornik fin. straže v pokoji, poziva na naročbo na obširni „Mjestopisni rječnik trojedne kraljevine," ki ga je v teku osmih let z mnogim trudom izdelal. Celo delo bode obsegalo okoli 30 tiskanih pol in bode veljalo 3 gld. ^_______ ^
Besednik^]
Iz Celovca. Dne 15. m. m. so obhajali naši rodoljubni bo-goslovci prav veselo domačo veselico ¦— slovanskima blagovestnikoma Cirilu in Metodiju na čast. Mične pesme (n. pr. Savica, Tam za goro. Naprej itd.) so se vrstile z domačimi govori in dramatičnimi predstavami. Veliko smeha je zbudil koroški „slepi berač" z žakljem; prav lepo se je vršila tudi Bilčeva „Ilirija oživljena" in „Ali smem Slovenec biti". Cela veselica je bila od konca do kraja prav zanimiva ; naj se povrne vsako leto ! — „Koledarček družbe sv. Mohora" jojde kmalo v natis; naj se torej podvizajo, ki žele še za tekoče eto v družbo stopiti, in pošljejo svojo letnino vsaj do konca prihodnjega meseca, da se more potem tudi imenik čast. družnikov z računom vred tiskarnici izročiti. Sosebno opominjamo tudi slovensko mladež naših srednjih šol, da se da v prav obilnem številu vpisati v to koristno domačo napravo in si po tem poti oskrbi za 1 gold, plačila lepo število slovenskih bukev — za velike šolske praznike
157
Iz Ljubljane. (Vesele in ????? prikazni v narodnem Življenji meseca marca 1866.) — c — Nemila smrtna kosa pobrala nam je ta mesec tri vrle rodoljube. — 7. t. m. je po večletni bolezni zapustil solzno dolino prečast. g. Jožef Poklukar, stolne cerkve korar, bivši iskren profesor nravne in pastirstva in marljiv delavec na slovenskem slovstvenem polji.   S „pastirstvomki je učna ališe ne natisnjena knjiga bogoslovcem ljubljanskim, si je med Slovenci ustavil slavilen spomin, kteri mu ne ugasne na veke. Bog nam^ daj najti blažega mecena, ki pomore, da se kmalo natisne to zanimivo delo ! Po ^svoji vseslovanski   (oziroma vesoljni evropski) abecedi,   s ktero se je veliko let nevtrudljivo in z velicimi stroški ubijal, a ne dosegel, česar je srčno želel Slovanom na korist, znan je tudi zunaj slovenske meje. „Novice" hranijo marsikteri njegov spis o važnih iu zanimivih rečeh.   Najrajše je govoril o ljubezni do bližnjega, ktero je skazoval tudi v djanji;" v ta namen je spisal in 1859.1. na svetlo dal malo knjižico z naslovom: „jedro keršanske ljubezni, ki se kaže v ljubezni do bližnjega;" omika in izobraževanje slovenskega naroda bila mu je jako pri srcu.   Obe te blagi čutili dijete tudi iz njegove oporoke; kajti iz majhnega premoženja, ktero je zapustil, je^—razen tega, kar je sporočil sorodovini svoji — odločil ljubljanski ubožnici 100 gld., varovalnici malih otrok 1O0 gld., družbi kat. rokodelskih pomočnikov 100 gld., osnovatelju družbe treznosti 100 gld., spisatelju najboljše slovenske knjige za otroško izrejo 200 gld., druzemu, ki za to spiše najboljšo, 1O0 gld. (rokopisa ostaneta pisateljeva lastnina), učitelju svojega rojstnega kraja vsako leto 100 gld. za poboljšek. — Nekoliko ur pozneje vendar že 8. t. m. je v Gospodu zaspal njegov žensev in sorodovinec Jožef Poklukar, bivši šent vidski župnik, zvest delavec v vinogradu Gospodovem in tiha in pohlevna vijolica na narodnem polji, ki je z veseljem vsikdar podpiral slovstvo do- = mače. — 21. mare pa nam je nenadoma vzel Franceta Žerovca, odbornika čitalničinega, ustanovnika matičinoga, člana sokolovega, iskrenega in delavnega rodoljuba in podpiratelja vseh naših narodnih naprav.   „Ljubi Glasnik!" tudi ti imenovanih tréh možakov narod-' njakov slavna imena hrani v svojih listinah ter vrstnikom in potomcem njihovo djanje postavi v posnemavni izgled. — Kakor so pa resnične nepozabljivega Slomšeka besede : „dež za solncem mora biti, — za veseljem žalost priti," prav tako je tudi res, da po dežji solnce sije — po žalosti veselje klije.   To nam potrjuje 21. mare; kajti ravno ta dan je slovenska Klij ona z veseljem v svojo pratiko zapisala dve znameniti dogodbi ljubljanskega mesta.   Prva je, da so se prva slovenska pisma o meščanstvu dala novoizvoljenim meščanom, druga pa, da je naš mestni odbor za magistratnega komisarja izvolil g. Luka Svetca, ki bode opravljal težavno a \'ažno službo mestne policije.   Slava odboru, da si je izbral moža zlatega jedra, ki se je v deželnem zboru tako nestrašljivo, krepko in prepričavno potezal za narodne pravice in si bode gotovo vedel zaupanje in spoštovanje pridobiti pri vseh meščanih. — Od mojega zadnjega dopisa nas je tudi naša čitalnica razveselila z dvema izvrstnima besedama. Drugi
158
je spretni pisatelj „domaćega prepira" spisal veselo igro „v gostil-nici na pošti," ki je jako mikavna in podučna. Za velikonočni pondeljek čitalnica z južnim sokolom napravlja priprave za velikansko besedo v javnem gledišču ubozim Dolencem na korist. Naj pre-tehtujem ali program ali vaje za to besedo, zdi se mi, da bode iz-vrstnejša od lanske, ki je bila ubozim Notranjcem naklonila zdatno pomoč. Ne čudim se torej, da se je že naprej veseli vse mesto, in da so bili pred tednom že oddani vsi sedeži. nalivna liv
Iz Prage, 18. marcct^^"— n. I l^prejmi, o mili Glasnik ! prisrčen pozdrav iz središča dušnega in narodnega življenja naših slovanskih bratov. Oglasi se z mogočnim glasom, da te slišijo vsi bratje slovenski; glasi se z milim glasom, da vnameš v vseh srcih predra-zih rojakov tako gorečo ljubezen do domovine, do lepih vednosti in umetnij, kakoršno pri čeških bratih tolikrat občudujemo. Res občudovati mora vsak velikanski napredek severnih pobratimcev zlasti v zadnjih dvajsetih letih ¦— taka bistrost, taka krepost in gorečnost veje iz njih političnega in slovstvenega delovanja. Zopet se jim je spolnila velika nada, vresničila davna želja: Praško vseučilišče ima biti v kratkem tudi priča slovanskega uma, sedež slovanskih modric. /^-"ifHs ^^+t
Prekrasni so bili govori, s kterimi so branili češki poslanci in češki plemenitniki svoj narod, njegov jezik, njegovo slovstvo, zgodovino in prirojene rau pravice in zahtevali, da se mu odpre pot do najviše omike v maternem jeziku. Posvetovanje ni bilo tako viharno, kakor se je pričakovalo. Slovani so govorili mirno in dostojno; v zavesti, da branijo pravico, da podpirajo vroče želje vsega naroda, odbivali so vse napade razdraženih nasprotnikov v krotki besedi z jasnimi in prepričevavnimi dokazi. Govorili so mirno, da se jim ne bi moglo pritikati, da napadajo, dražijo in podpihujejo. Bilo je to voščiti tem bolj, ker se je ravno prej ta dan prigodila na vseučilišču znana neprijetnost, ker so češki učenci izpodbili ovacijo, ki so jo nemški namerjali napraviti deželnemu poslancu profesorju Höfleru.
p, Profesor Höfler je sicer hvalno znan, le to napako ima, da misli, kakor sploh mnogo druzih Nemcev, zlasti tacih, ki priromajo iz „rajha," da je veda dušna lastnina le nekterih izvoljenih ljudstev, sosebno pa Nemcev. Ta misel je v njem tako razvita, da je v ne-icem pamfletu, ki ga je izdal ravno prej — in je bil tudi vzrok one prigodbe na vseučilišči — zahtevanje ravnopravnosti češkega jezika na vseučilišču naravnost s husitizmom primerjal. Pozneje je sam sprevidel, da je segel predeleč in vzel je brošurko nazaj, ne prodaja se nikjer več.
Drugi so imenovali željo čeških Slovanov po najviši omiki rop na lastnini nemškega naroda, na nemški vedi in slavi, ki je boje poklicana, da bi svetila vsem zaostalim narodom; še drugi pa so trdili, da Čehi nikakor niso zmožni z uspehom gojiti vedo tudi na visocih šolah.    jijt, h.???«'1*?1 *iiU>. j.- .. ».I i>jua*.ii.j ji'.uu Jü»i
159
Taki možje ne vedo, ali vsaj priznati nočejo, da je veda v viših izdelkih samostojna, svobodna, neomejena z zemljepisnimi ali pa narodnimi mejami, da se ne deli niti po stanu, niti po bogastvu in starosti. Veda je splošna lastnina vseh ljudi, ona prodaja vsacemu • vse svoje bogastvo, ako je željen je sprejeti. Kakor nekdaj se razširja zmeraj, gre od naroda do naroda, vsak jo uživa po svojih razmerah in lastnostih, za kolikor jo eden narod razmnoži in poviša — to postane kmalo lastnina druzih, ona razdava darove in je zopet sprejema. Lepo je rekel Rieger: ako je pri Nemcih prej posijalo solnce, imamo pa mi upanje, da bo pri nas najlepši dan, ko bo že tam solnce zahajalo.
Zmagala je pravica, tudi nekteri Nemci so glasovali za njo; največe zasluge pa sta si pri tem pridobila razun Riegerja grof Leo Thun, nekdanji naučni minister in pa kancler vseučilišča Praškega, , preblagi kardinal Schwarzenberg.
Veselo je pa zlasti tudi to, da se lepoznansko slovstvo v tako viharnih političnih časih izbuja z novo močjo! Priča tega so zlasti „Kvety," lepoznanski tednik, v kterem se zbirajo izdelki najboljih lepoznanskih pisateljev. „Kvety" (Cvetje) so nadaljevanje Časopisa, kije pred 30. leti združeval najboljše moči : Mah, Rubeš, Celakovsky, Havliček, Sabina itd. so bili glavni pisatelji. Zadnja štiri leta se je obdelovala skor samo politika, beletristika je spala. Zdaj pa se je tudi ta zbudila, in se razvija v tem časopisu z novo močjo in posebno krasoto. Kveti izhajajo, s posebno prilogo, na vsake stir-najste dni — vsak teden, vrednika sta jim V. Halek in J. Neruda, ki že nekaj časa vodita kolo muznih sinov. Naj bo vroče priporočen ta časopis tudi Slovencem; velja po pošti 6 fl. 20 kr. in izhaja vsak četrtek na poldrugi poli.
Ravno zdaj se sestavlja v Pragi družba, ktera ima namen, izdajati knjige za ljudstvo prav po ceni. Tiskana pola bo veljala samo tri krajcarje, in ako najde družba obilo podpore, bode pa še ceneja. Imela bo torej ta družba enaki namen, kakor naša družba sv. Mohora, ktero razširjati in podpirati je sveta dolžnost vsacemu Slovencu.
* Preslavni jugoslovanski mecen, prezviš. škof J. J. Strossmayer," ki je tako rekoč temelj položil jugoslovanski akademiji, daroval jej je iz nova preznameniti znesek 20.000 gld.   Slava mu!
* Grof H. Rzewuski, eden prvih poljskih romanopiscev, je umrl v Cudnovi na Volinji. Posebno slove njegovi romani „Listopad," „Zaporožec" in „Adam Smigelski".
* G. Kolar je našel v Taboru star češki rokopis iz husitskih
časov.
* Učeno društvo v Belemgradu je sklenilo, da na svitlo da vsa še ne izdana dela velikega srbskega pisatelja Mušickega. Obsega o pa razne jezikoslovne obravnave o srbskem in slovenskem jeziku, srbsko bibliografijo in razne zgodovinske spise o srbskih samostanih v Avstriji.
160
* Rajni Ijublj. profesor bogoslovja Jožef Poklukar, ki je 7. dne m, m. v Ljubljani umrl, je odločil 200 gld. za najboljši peda-gogični spis v slovenskem jeziku.
* Geografično društvo v Petrogradu je g. Petra Kozle rja, izdatelja „zemljovida slovenske zemlje" izvolilo za člana svojega.
Imenik cast, naročnikov. Za celo leto so plačali čast. gg.: 139. V. Ple-melj, lok. v KoroSki Beli; 140. J. Sancin, bogoslovec v Gorici; 141. J. Šinkovic , farm. v Munah; 142. O. L. Ziherl, norm. katehet v Paznu ; 143. J. Brčič, kapi. v Poljanah; 144. J. Noli, doktorand v Ljubljani; 145. J. Križan, pravnik v Gradcu; 146. J. KrubiČ, gimn. katehet v Celji; 147. F. Napret, c. k. sodn. svetovavec v Trstu; 148. gospa Katarina Florian v Kranji, 149. J. Sovdat, fajm. v Kamnjih; 150. A. Mazek, kr. gim. prof. v Požegi; 151. J. Čiiikovic, kapi. v Doberli vasi; 152, gospa Luiza Pesjakova ; 153. Drag. Pec, c. k. uradnik v Kranji; 154. J. Bizjak, duh. v Gradiški; 155. J. Pavalec, kapi. v Cmureku.     ¦W«' *?        (Dalje prih).
Skakalnica.^
M. FlegeriS.
Listnica,   dru. St. J. v. K.   Okoli 13.000 stanovnikov;  g, L. G. in A. Z.
Prosimo kmalo dalje ; g. J. B. v T. in J. P. v K. Natiskovanje se prične te dni ; g. J. P. v Lj. Poslane reČi se porabijo; kdor želi za letošnje družbine bukve ae kaj poslati, naj stori to vsaj v nekterih dneh.
Po nepriliki se je moralo nadaljevanje in konec ,,klosterskega žolnirja" za prihodnji list odložiti, -r Cvetja 30. vezek izide v kratkem.
Vredil in založil A. Janežič v Celovcu.
Natisnil Jož. Blazuik v Ljubljani.