TRG V PODGORICI.
požigal krščanske vasi. Na tisoče kristjanov je pri-bežalo vsako leto čez mejo v sosednje dežele, da uteče turškemu meču. Albanska bojevita plemena, ki pripadajo turški veri, so gospodarila z ognjem in mečem v deželi, ne zmeneč se za nobeno oblast in postavo.
Seveda so se tudi kristjani po možnosti branili. Ni manjkalo uporov in boja, a vselej so podlegli premoči. Vsled tega se je obrnilo zatirano prebivalstvo do velevlasti s prošnjo, da naj posredujejo. Diplo-matje pa so zmajali z ramami in ostalo je pri starem. Notranja izprememba, ki se je izvršila v Turčiji, ni izboljšala položaja. Starega tirana sultana Abdula Hamida   so   odstavili   in proglasili ustavo.   A mlado-
SRBSKI PROSTOVOLJCI.
turški parlament, ki je stal popolnoma pod vplivom^framason-stva in judovstva, je kmalu do-gospodaril, in nove vlade so morale seči zopet k staroturškim tradicijam.
Letos se je natihem pripravil velik preobrat. Ko so zopet Turki poklali mnogo   krščanskih Mali-sorov,   so   se  balkanske   države obrnile do velevlasti,   da naj od Turčije zahtevajo izvršitev tistih upravnih reform,  ki jih že toliko časa obeta,   a ne izpolni.  Hkrati so balkanske države mobilizirale vojaštvo, da pokažejo svojo resno voljo, nastopiti tudi s silo, da se njihovi   zahtevi ugodi.   Evropski diplomatje so brzojavljali, se shajali, se posvetovali,   in konec je bil ta, da so poslali turški vladi noto, v kateri zahtevajo,  da naj se   naredi red.   Turška  vlada je pa poiskala v prahu arhivov vi-lajetno postavo iz leta  1880. ter jo pokazala   velevlastim,  češ — poglejte,   saj   že   imamo   izborno postavo !  Seveda te postave nikoli uveljavili niso   in bi jo   tudi   sedaj   položili  takoj   nazaj   med  stare  papirje, ko bi nehal pritisk od zunaj. To zasmehovanje je evropska diplomacija mirno prenesla in  dannadan objavljala  v   oficioznih   glasilih   vesti,   da  „velevlasti čuvajo mir"  in   da  je  „status quo na Balkanu zagotovljen".
Tedaj je počila že dolgo pripravljena bomba. Bolgarija, Srbija, Grška in Črna gora so nastopile kot balkanska krščanska zveza. Njihove proklamacije izjavljajo, da ne morejo več prenašati zatiranja svojih rojakov pod turško oblastjo, in ker ni nobenih garancij, da se usoda kristjanom olajša, jim hočejo z orožjem v roki priboriti svobodo.
Evropska diplomacija ni mogla verjeti, da je to res. Osramočeni so stali pred svetom mo-gočnjaki, o katerih se je mislilo, da so gospodarji svetovnega položaja. Tu se je videlo, da je ves koncert svetovnih velesil s svojimi milijoni vojakov in milijardami vojnega materiala brez moči, nezmožen, da bi zabranil en rop na Balkanu, ker manjka v njem medsebojnega zaupanja. Dne 8. oktobra pa so Črnogorci napovedali vojsko in prekoračili mejo. Ko to pišemo, divja   že   boj   na vseh   straneh.
Bojni načrt balkanskih držav je dobro premišljen. Črna gora, Srbija in Grška prestopijo svoje meje in napadejo turško ozemlje, da vežejo kolikor mogoče turške moči   na   periferiji in si osvoje
—   424   —