Novičar iz slavenskih krajev.
Iz Zagreba 2. junia. Maloktera novica je naša rodoljubna srca tako močno razveselila i tako občno pozornost probudila, kakor ova v 41. lista „Novic" omenjena o najdbi toliko imenitnega rokopisa: 5)Osvobo-denje Jerusolima" našega neumrlega Ivana Gun-duliča, od kterega se je mislilo, da je, žalibože ! že zgubljen. Jugoslavenska književnost je po tolikoletni zgubi sopet obogatena s preimenitnim i prekrasnim delom , ktero ni le talianskemu slovstvu v večno slavo, ampak slovstvom v si h jezikov, v ktere je preslavno delo Tassovo prestavljeno, i tedaj tudi slavenske-mu *). Rokopis je srečno najden, hvala Bjgu ! — al Pariz je delječ od Zagreba; zato željno čakamo časa, da ga bomo v rokah imeli. Po mnogi prizadevi slavnega ravnateljstva naše ?5matice" i sredstvom svetlega bana radostno čujemo, da je jeden zmed najveljavniših naših domorodcev v Beču prijazno obljubil, o tem za naše slovstvo prevažnem poslu si na vso moč prizadeti, da Gunduličevo delo bo po tolikoletni zgubi sopet povratjeno naši  književnosti — v nov dokaz slave Gunduličeve.
Ko več začujem o čudni zgodbi tega rokopisa, namreč o potovanju njegovem v družtvu gjofa Pozza iz Dubrovnika posvetu i potem v knjižnico Cartoriskovo — bodem 55Novfcam" naznanil, zvesto prepričan, da jim bo jako drajr<>.                                                  Zorislav.
Iz Maribora 6. junia. V majničkem svežčida rZeitschrift fiir die osterr. Gvmnasien" pretresuje ostroumni dr. Miklošič „Ostromirovo Evangelije", ki ga je izdal gosp. Vesceslav Hanka v Pragi 1853, kde čitatelje iskreno opominja iz čistega vira svetih in nikdar zadosti cenljivih ostankov zajemati obilno gradiva zlasti glede bogatih, blagoglasnih in dosledno vrejenih oblik za gladkeje razvijanje i ukrašenje nadepolne hčerke, ktera se ravno sedaj v naj nežnejšej i cvetečej dobi svoje blage rasti nahaja.
Na početku govori strogo doslednost ljubeči pre-soditelj zlo važne besede, ktero naj vsak Slaven, hoteci postati podpirateij našega šcj v bednem stanji stenjajo-čega slovstva, zapiše s jeklenim pisekom v svoje srdce, i naj se trsi je uživotvoriti. V prevodu se tako glase': ^Gotovo je, da k temeljitemu razum ijenju živečih  slavenskih jezikov  je  učenje   tistega
*)    Cesko slovstvo si je ovo laško cvetlico tudi v svoj krasni verst presadilo.                                                     Pis.
—  187  —
narečja   neobhodno    potrebno,   v    kterem   so shranjeni   ne   samo  naj   starejši,   temoc  tudi naj  obširnejši   spomenici   sla ven š čine.    Ravno to velja v nemškem: tudi tu se mora slediti trag sta rej š in narečij".
Tudi jaz, terdno prepričan po vlastni skušnosti, se drznem reči: da staroslavenščina je sredotočje naše, kteremu se moramo vedno bližati, in iz njega si različne oblike živečih narečij temeljito razkladati. Ako, postavim, človek, ki se izučivši materinščine se začne vaditi druzih sorodnih narečij i ne jemlje obzira na prvi temelj, ostane znanost jegova zmirom pomanjkljiva i ščrbljiva. Ne odlagajte tedaj, ljubeznjivi bratje, uživati sladkih ostanjkov, ktere so prededi svojim naslednikom za porabo odločili! Posebno ti mila mladež, ktera si sladko upanje prihodnosti naše, skrbi marljivo si nabirati dragocene zaklade za materinščino iz preimenitnih knjig, s kterimi nas na čelu vednosti našega jezikoslovja stoječi veleurani možje marljivo nadarvajo! To je jedino sredstvo, ktero nam pomaga ne k razdoru, ampak k tesnejšemu književnemu združenju, k svetoj slozi, ktera nam mora neprestance ko svetla prehodnica pred očmi uma treptati.
Včeraj nas je počastil načelnik družtva za povest-nico jugoslavensko g. Kukuljevič svojoj navzočnostjo, je odpotoval z večernim povozom v Benetke, kde bode med prašinami preiskal listine i spomenike za zgodovino južnih Slavenov.                                                 Sekolovski.
Iz Ljubljane. V sredo na večer se je po železnici iz Dunaja v Ljubljano pripeljala presvitla cesarica M ar i a Ana Karolina, žena Njegovega veličanstva presv. cesarja Ferdinanda. Presvitla gospa, ki je še v Ljubljani, potuje v Sardinio svojo žlahto obiskat. — Včeraj predpoldne je šel B a v a r s k i kralj skoz Ljubljano.— S pohvalo moramo spomniti, da tudi v Ljubljani imamo zdaj neko napravo, kakoršno imajo že zdavnej v druzih večin mestih: namreč tako imenovane rusovskeali soparne koplje, kterih zdravilna moč je v mnozih zlo terdo-vratnih boleznih, v kterih človeka poudihterga, in v druzih slabostnih boleznih, kakor tudi v zastaranih kožnih spušajih itd. dobro poterjena. Zraven teh kopelj, v kterih se močna soparica s prav merzlo vodo bratovsko objema, so pa tudi navadne gorke koplje v v posamnih sobah, v vsem hvalevredno napravljene; plačilo je majhno. So pa vse te koplje zedinjene v hiši dobro znane goativnice „pri slonu"; vhod v te koplje je iz ulic zad frančiškanov.
—   188   —