dobro razbrati (iz slik pa tudi bolj stežka) razlage cclotnega stratigrafskega položaja na zemljišču, ki jc bilo raziskano in ki naj mu v prvi vrsti velja pozornost. Kakor koli je to razumljivo, vendar avtor prepogosto zaide v posploševanje stanja na celotni opazni obdonavski vzpetini Romerberg. Kadar želimo uporabljati spoznanja celo za primerjave, res moramo vedeti, kako in kje so bile plasti "motene" (in v Linzu so bile tudi temeljito motene) od zgodnjega srednjega veka dalje. Da bomo vedeli, kaj mislim s tem ugovorom, mi ni takoj treba izreči fraze "Harrisova metoda", saj sodim h generaciji, ki jc prepričana, da Harris ni ravno začetek in vrh sodobne arheologije. Dovolj je omeniti, da je že stara "duell- ska šola", razvita na Štalenskem vrhu /in pri nas v malo bolj odmaknjenem času prakticirana morda v najbolj čisti obliki pri antični fazi Ptujskega gradu (Klemene) in pri gradu v Ajdovščini (Petru, Svoljšak)/, vse to zahtevala. Šele ko je to predstavljeno, preidemo lahko na predstavitev spoznavnih celot in to predstavitev je kolega Ruprechtsbcrgcr po mojem mnenju zadovoljivo opravil. Zaključenih arheoloških celot je bilo na obravnavanem zemljišču malo. Zato v knjigi tudi ovrednotenje gradiva ni dovolj tesno povezano s terenskimi dejstvi. Podrobne najdiščne okoliščine so. nedvomno pravilno, navedene v katalogu gradiva le tedaj, ko predmet izvira iz zaključenega sklopa, toda celoto takega sklopa si jc iz objave vendarle težko poiskati. Pomembne so tehnološke in naravoslovne analize, pa tudi analiza arheolo- škega gradiva na podlagi analogij iz Linza in iz drugih delov imperija je skrbno narejena. Vendar pa tudi pri tem pogrešam izrazitejši poudarek na dejstvu, da /in če/ so predmet našli v zaključenem arheološkem sklopu. Nekaj predmetov je ven- darle dodatno datiranih in opredeljenih prav na podlagi arheo- loškega stanja na najdišču. Pogrešam tudi jasne trditve, ali jc gradivo, ki ga avtor predstavlja, hkrati tudi osnova za količinske analize, ali pa je zbral morda le spoznavno in opredeljivo gradivo. Vse naštete pomanjkljivosti se mi zdijo šc toliko bolj po- membne, ker avtor v sklepih skrbno interpretira dogajanja na kraju, kjer jc izkopaval. Dokazuje nam, da smo na pobočju, kjer so stale stavbe le malokdaj, npr. v poznolatenskem času. ko je bila naselbina na višje ležečem temenu velika, ali da jc gradivo, ki sodi v rimski čas. predvsem z ravnanji zemljišča in nasipanji razvlečen odpadek iz naselja. Ni vzroka, da bi mu ne verjeli, žal nam pa ne ponuja dovolj dokazov za ta domišljeni sklep. Objavljanje rezultatov z izkopavanj je nasploh v krizi in katalogi gradiv, nepogrešljivi po eni strani, po drugi strani zaradi obsega vse teže ponujajo dovolj podatkov. Monografske serije v stilu Ostijc, Angerc. Kartaginc ostajajo nedokončane in številčno omejene. Prav zato menim, da moramo s pozor- nostjo do vseh dejstev, saj so vsa relevantna, s premišljenim nizanjem in urejenim podajanjem teh dejstev ter z boljšo povezavo besede in slike ponuditi v objavah kar največ takoj. Edino take obdelave morejo biti tudi dobre osnove za računal- niške programe, ki /in ko/ bodo mogli nadomestiti del obsega publikacij. Iva MIKI. C UR K Werner /anicr: Das riimisehe Kastell Ellingen. Romisch- Germanische Kommission des Dcutsehcn ArchSologischcn Instituts, l.imcsforschungen 23. Von Zabcrn. Mainz. am Rhcin 1992. S prispevki Angelc von den Driesch, Corinnc l.iesau in Petra Scnrflteija. 343 strani, 75 slik. 105 tabel, I priloga. Kastcl Ellingcn leži ob retijskem limesu, v bližini kastela WeiBenburg. V osemdestih letih jc bil kastcl Ellingcn skoraj v celoti moderno izkopan. Pričujoča monografija izčrpno pred- stavlja rezultate raziskovanj in jc avtorjevo doktorsko delo na univerzi v MUnchnu. Meti leti 115 in 125 jc bil postavljen lesen kastcl. Njegovo gradnjo lahko povežemo z ureditvijo retijskega limesa na začetku Hadrijanovcga časa. V delu kastela so vidne določene prezidave iz sredine 2. si. Notranja arhitektura jc bila skrom- na: barake za moštvo in delavnice, v katerih so verjetno predelovali bron. železo in kosti. Ni jasno, kakšna enota je imela sedež v kastelu. Drugo obdobje, katerega začetek je datiran z gradbenim napisom in z dendrokronološkimi podatki v leto 182, se jc začelo s temeljito prezidavo. Kastcl jc dobil kamnite stavbe in kamnito obzidje. Notranja arhitektura se je popolnoma spremenila. V sredini je bilo svetišče za insignijc. Poleg barak za moštvo najdemo tudi skladišče, horrea. Zanicr domneva po arhitekturnih ostankih, da je bil v kastelu prostor za posadko okoli 250 mož in da je verjetno šlo za oddelek pedites singulares. Prezidava kastela in ustanovitev takšnih enot v Reciji je bila verjetno povezana z preureditvijo province in vojske v obdobju markomanskih vojn. Videti je. da takratni boji niso neposredno prizadeli kastela. Utrdba je bila opuščena enkrat v prvi polovici 3. st. Rezultati raziskovanj so predstavljeni s temeljitimi opisi in interpretacijami gradbenih ostankov: utrdbe, stavb v notranjo- sti. poti ter vodnjakov. Med drobnimi najdbami, ki so anali- zirane tudi glede na razporeditev po najdišču, so najpomem- bnejši novci, fibule, tera sigilata, druga keramika, orožje, pivski rog in gcme. Sledijo zaključki, pomembni predvsem za vojaško zgodovino. Prispevki soavtorjcv so posvečeni žival- skim in človeškim kostem. Jana HORVAT Supplcincnta Italiea, Nuova serie, 6 (Unionc accademica nazionalc). Edizioni Quasar, Roma 1990. 228 str. s fotografi- jami. Šesti zvezek serije, o kateri smo pisali že v zadnjih dveh številkah Arh. vest., nas vodi od Šctijc v I. italski regiji (Latium et Campania), prek Cingula v 5. regiji (Piccnumj. Kamcrina v 6. regiji (Umbria), doline zgornjega Tanara v 9. regiji (Liguria) do Tridenta in dežele plemena Anavnov v 10. regiji (Histria ct Vcnetia). Napise iz Sctijc (zdaj Sczzc Roma- no) objavlja Rita Volpe. Ime mesta, katerega prostor je bil naseljen od paleolitika dalje, naj bi bilo etruščanskega izvora, latinska kolonija v njem jc bila osnovana žc 382 pr. Kr., po koncu zavezniške vojne pa je postalo municipij. Najzanimivejši med 17 novimi napisi jc gotovo gradbeni napis iz druge polovicc 3. oz. prve polovice 2. stoletja, na katerem jc omenjen konzul (v arhajski obliki consol) /PostJumiu[s Al- bi/nus. Osebe žal ni mogoče identificirati z nobenim doslej znanim konzulom. Od ostalih 16 napisov nekateri dokumenti- rajo mestne funkcionarje, od četverice mestnih upravnikov s sodnim polnomočjcm (quattuorviri i.d.) do avgustalov. Eden od slednjih je pripadal družini Barbijev. ki jc igrala pomembno vlogo v severni Italiji in v sosednjih panonsko-noriških mestih. Napise Cingula (zdaj Cingoli) objavlja G. Paci. Mestccc jc bilo, kot dokazuje zgodnjerepublikanski napis, na katerem sla omenjena magistra, prejkonc organizirano kot rimski vicus. Iz Ciccrona izhaja, da jc bilo mesto, i/ katerega je izviral Tit Labicn (Cezarjev legat v galskih vojnah in pozneje njegov nasprotnik), verjetno del regije, organizirane kot prefektura - od tod verjetno anomalija, da sta ga upravljala duovira kljub temu, da je pozneje postalo rimski municipij. Novih napisov je le šest. od katerih je zanimiv nagrobni napis nekega Publija Statija Optata, ki je bil v Rimu pisar (seriba) kurulskih edilov. Funkcija je bila dovolj ugledna in očitno si jc Optat pri Cingulu kupil posestvo. Napise i/ umbrijskega Kamcrina (zdaj Camcrino) objavlja Silvia Maria Marengo. Mesto je bilo konec -1. stoletja z Rimom v zavezništvu, za časa imperija pa municipij. 11 novih napisov prinaša predvsem novosti s področja onomastikc, saj dokumentirajo doslej v mestu še neznane družine, kot npr. liarrii, Barullii, Tituleni, Vetilii, Ofellii. Upravno središče zgornjega dela doline Tanara je bilo nekje blizu današnjega Mombasiglia, kjer jc bil najden napis / omembo enega od quattuorviri, kar pomeni, da je bil v bližini rimski municipij. Celotna dolina je še dolgo ohranila konzer- vativni pastoralno-gozdarski značaj, kar dokazujejo ne nazad- nje tudi ostanki predrimske onomastikc (Alebonus, ttitiro, Tessella, Veltona). 21 novih napisov iz le regije prinaša avtorica Cresci Marronc. Sledi 41 novih napisov i/ Tridenta (zdaj Trento), ki jih objavlja A. Buonopanc. Avtor v zgodovinskem uvodu oriše