Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Lcvičnik, Ijudski učitelj. Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slisis, koriitnega skusis, »apiši! — Po tej poti otme« marsik*) pozttbljivosti, in postavljaš hkrati sam eebi at*)oi spotniiiek po prislovici latin»ki: ,,Lit«ra script* manet", ali po naaem; ,,Ziapiaana ceika ostane", Nastopljeno novo leto 1873 1. je za Avstrijo v mnogem oziru posebne važnosti. Šest sto dolgih let poteklo je namreč v morje včkov, odkar je bilo visoko-slavni rodbini habsburški izročeno po inilosti Večnega Vladarja žezlo avstrijsko. Pač častno torej spominsko leto tako za preuzvišeni dom svitlega Vladarja, kakor tudi za vse narode obširne naše carevine. Obhajala pa se bo poleg tega to leto tudi pet in dvajsetletnica vladarstvenega nastopa Njih Veličanstva svitlega cesarja Franca Jožefa L, tedaj zopet druga spomina vredna doba. Šest sto let je redko redko kdaj ktera rodbina kakemu posestvu gospodar; pa tudi vladati 25 let obširno deržavo, in to pod raznitni okoliščinami in o silno viharnih časih tudi to kratkomalo ni lahka reč. Reči moramo toraj, da misel, osnovati ravno za to leto na Dunaji veliko svetno razstavo, bila je res misel pomenljiva, visoka, vse hvale vredna. Ravno omenjeni dve dogodbi zaslužite namreč vredno obhajani, ter z odličnim spominkom za sedanje rodove in njihove pozne naslednike zaznamovani biti. Skoraj da si Dunaj v to ni zamogel boljšega domisliti, kot skazati se z vesoljno izložbo, pri katerj bo zastopan tako rekoč ves znani zemeljski krog po raznoverstnih in neštevilnih delih človeškega bistroumja, mati narava pa po prečudnih svojih delih in plodih. Ob eneni s tem pa bo ponudena tudi posebna prilika, sniditi se odličnim možem vse zemlje, zlasti pa še vsim rodovom obširne Avstrije, ter spoznati se po licu, po svojih opravah, šegab, običajih. Od strani stališča učiteljskega pogledana zasluži velika svetna razstava imenovana biti velika šola, v katcro so k uku poklicani vsi rodovi zemlje. Izreka: nIzglcdi vlečejo", pač ne bo spodbijal nobeni pedagog, naj manj pa še taisti nc, katerim bo sreča in prilika, pogledati si to leto Dunaj in njegovo slovečo razstavo. Tam bo pazljivi obiskovalec lahko videl neštevilna dela, ki ga bodo zavzeraala s stermenjera in občudovanjcm, soznanil se z izdelki in uraotvori človeških rok, ki ga bodo budile k posnemanju, ali vsaj vcepili mu v spomin nepozabIjive vtise za celi čas življenja. L. 1864. bila je v Zagrebu ;,izložba dalm. hrvat. slavonska". Tudi pisavec teh verstic jo je obiskati priliko imel. Našim izhodno-slavenskim bratom se sicer od neke strani ne pusti rado veljati, da bi oni, bratje naši namreč, kaj velikega vedeli in znali. Ali omenjena razstava je vsakemu, ki ljubi poštenje, pravico in resnico, dala priliko, prepričati se, da je vspeh naših bratov, ki se obilno trudijo po napredku, resnično sijajen in občudovanja vreden. Govoriti bolj natančno o tej razstavi vendar ni moj namen; pač pa hočein povedati nekaj druzega hvalevrednega, kar sem o taisti priliki videl v Zagrebu. Ko sem se namreč radovedno sprehajal po dvoranah izložbe in pregledoval ter občudoval razne razstavljene predmete, priversti se naenkrat velika truma snažno opravljenih otrok obojega spola in raznoverstne starosti, nadzorovana od mladega gospodiča, ki je vodil mladino od predmeta do predmeta, od sobe do sobe, ter jej razkazoval in tolmačil razložene reči. Na moje radovedno vprašanje zvera, da je to mladina neke šole blizo 2 uri od Zagreba, ki je prišla s svojim g. učiteljem razstavo ogledovat. Kaj zelo prijetno, pa tudi zelo koristno se mi je to vidilo. In tako obiskovanje razstave sledilo je baje dan na dan, ter jo je, če se še prav spominjam, na ta način mladina vse obširne zagrebške okolice ogledala. Glejte, dragi gg. sobratje učitelji, kako jlepi izgled nam stavi ta priprosta slika pred oči! Mladine na Dunaj sicer ne moremo in tudi ne vterpemo voditi, ker niso okoliščine na nobeno stran po tem. Komur je pa le koliokaj moč, in ako bi si tudi celo leto pri tej ali uni potrebni reči občutno pritergoval, naj to z veseljem storf, da si prihrani kaj soldov, ter obiskati more v jeseni ono ogromno dunajsko šolo, v kateri se bo priliko imel učiti za ves čas življenja. Ker pa je Dunaj velikansko mesto, tako rekoč sostavljeno in združeno iz mnogih posamesnih v eno ogromno skupino, treba je tudi ondi ptujcu kažipota, ki mu je voditelj, ter ga na to ali uno znainenitost opominja in pozornega dela. Na Dunaji je namreč toliko lepih stvari, da človek lahko marsikaj občudovanja vrednega prezre, ako nima kakega prijatelja ali znanca, da mu to ali uno pokaže. 0 času gospodarstvenega kurza na Dunaji 1. 1869. sern vse proste trenutke porabil v to, ogledati sprelepo stolno mesto in njegovo okolico v toliki meri, kolikor se je le zamoglo. Želel sem že poprej pisati kaj o teh znanstvenostih, kar pa zarad pomajkanja časa nikakor nisem mogel. Potruditi se bočem v nadaljnih sostavkih posneti nekoliko čcrtic iz mojega dnevnika, ter že zdaj opomniti na nektere znamenitosti one naše gg. učitelje, katerim bo sreča, da viditi mogli bodo Dunaj. In v to pomozi Bog! (Dalje sledi.)