ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 - 4 g l 9 OCENE IN POROČILA G e r n o t P i c c o t t i n i , Archäologischer Atlas von Kärnten. Klagenfurt : Ver­ lag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1989. 76 strani in 9 zemljevidov. Publikacijo lahko razdelimo na tri dele. Uvodnim pojasnilom in seznamu uporab­ ljene literature sledi obsežno poglavje »-Uvod v prazgodovino, antiko in zgodnji sred­ nji vek na Koroškem«, nato je tu seznam najdišč in kot tretji oziroma zadnji del še zemljevidi v merilu 1:200000. Delo ima več predhodnikov. Tako je leta 1925 sestavil Martin Wutte »-Kärntner Heimatatlas-«, kjer je zajel vse podatke, znane do 1924; leta 1961 je österreichische Akademie der Wissenschaften izdala »Österreich-Atlas«, kjer so označena tudi pra­ zgodovinska in rimskodobna najdišča na Koroškem, istega leta pa je izšel še zvezek »•Tergeste« (Trst) mednarodne publikacije «-Tabula Imperii Romani«, ki zajema tudi Koroško. Leta 1986 je bilo zaključeno diplomsko delo mag. Ericha Wappisa »Literatur zu den archäologischen Fundstätten in Kärnten : von Altsteinzeit bis zum Frühmittel­ alter«, na podlagi tega dela je pravzaprav pričujoča publikacija nastala, njen avtor pa je glavni sodelavec izdajatelja atlasa Piccottinija. Seznam monografij in periodike, ki je upoštevana, je zelo obsežen, na tem mestu pa moram opozoriti, da so vključene tudi glavna slovenska arheološka revija »-Arheo­ loški vestnik«, »Živa antika« in naši dve novejši monografiji, ki obravnavata tudi Koroško v času kasne antike oziroma zgodnjega srednjega veka (S. Ciglenečki, Höhen­ befestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum, Dela SAZU 31 in P. Ko­ rošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantenskih Slovanov, Dela SAZU 22/1 in 2). V uvodnem preglednem poglavju je podan razvoj poselitve Koroške od srednjega paleolitika do zgodnjega srednjega veka. Avtor opozarja na paralele za najdbe izven obravnavanega prostora in jim tako najde mesto na širšem geografskem prostoru. Nemalokrat navaja tudi sočasna najdišča v Sloveniji — tako primerja paleolitski po­ staji Calzedon in Bergkristall s Potočko zijalko, eneolitska najdišča z ostalinami na Ljubljanskem barju, pa gradivo iz časa kulture žarnih grobišč (pozna bronasta doba) z materialom, najdenim v Rušah. Najpomembnejše najdišče starejše železne dobe na Koroškem je gomilno grobišče v Bregu pri Rožeku. Material iz teh tumulusov pove­ zuje z gradivom, najdenim od romunskega Bašsarabija pa Klein Kleina na Štajer­ skem do Est v Padski nižini. V 2. stoletju pred našim štetjem je Koroško naselilo kelt­ sko pleme Norikov. Njihova najvažnejša naselbina je izkopana na Stalenškem vrhu (Magdalenski gori). Bogastvo tega ljudstva je bila predvsem železova ruda, zaradi tega je imela dežela poseben položaj tudi še v času, ko so večji del južne Evrope že oku­ pirale rimske vojaške enote. Regnum Noricum je bil preimenovan v Provinco šele sredi 1. stoletja, v 3. stoletju je bil razdeljen v dva dela — Noricum Ripense in No­ ricum Mediterraneum (center v Virunumu), temu področju je bilo pridruženo tudi nekoč panonsko mesto Colonia Poetovio. V 4. stoletju je področje Koroške upravno del dieceze Illyricum. V kasni antiki so šla tod prek v Italijo številna tuja plemena — Zahodni in Vzhodni Goti, Huni, Avari in Langobardi. Posledica teh trenj je nastanek številnih višinskih postojank. Po umiku Langobardov v Italijo pa so prišli na Ko­ roško Slovani. Avtor navaja antične vire, ki potrjujejo ta premik (anonimni geograf iz Ravene, Paulus Diaconus), pa materialne ostanke ketlaško karantenske kulture in po letu 820 tudi slovanske kneze Karantanije. Pregled zaključuje s sliko poselitve skozi vsa obravnavana obdobja. Ugotavlja, da je kontinuiteta na področjih, kjer so ugodni klimatski pogoji — Lavantinska dolina, Beljaška kotlina, območje ob jezerih in pa ob nahajališčih rudnin (svinec, železo, cink). Le Hanžev hrib ima dokazano kon­ tinuiteto iz kasne antike v zgodnji srednji vek, pač pa do sedaj odkrita grobišča in posamezne najdbe, ki pripadajo ketlaško karantanski kulturi, kažejo, da je bil rela­ tivno gosto poseljen predvsem srednji in južni del Koroške. Na določenih področjih — Beljaška kotlina, spodnja Ziljska dolina,- okolica St. Vida na Glini, Medgorja pri Grabštajnu — pa ima kontinuiteto poselitve od zgodnjega srednjega veka naprej. Katalog najdišč je zasnovan zelo lakonično. Imenu kraja sledi navedba katastrske občine, občine, okrožja, oznaka na priloženi karti, oznaka obdobja, v eni ali največ nekaj besedah je napisano, kaj so našli, sledi pa skrajšano citirana literatura. Zaradi take sheme kataloga prihaja do nesorazmerja, saj za posamezne najdbe vemo, kaj so, medtem ko pri večjih kompleksih ni opisov, npr.: Breg /Frög/ pri Rožeku: U/UK Griffdornmesser; H: Hügelgräberfeld; L: Kelt. Münze in Beljak-Judendorf: U/B: Griffangelschwert; UK: Gräber, Einzelfunde, Nadel; H: Hügelgrab; R: Relief, spät­ antike Gräber; F: Gräber mit karan ta. und awar. Inventar. 620 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . Ш9 . 4 Za zgodnjesrednjeveške najdbe dodajmo še, da so razdeljene tudi po ljudstvih — avarske, germanske, karantenske. Pomanjkljivost je tudi v tem, da ob najdbah ne piše, kje so danes. Tudi muzejske inventarne številke bi nam namreč lahko pomagale da bi si predstavljali, koliko materiala je bilo odkritega. Delu je priloženih devet kart. Prva ima naslov »-Naselitvena kontinuiteta od sta­ rejše kamene dobe do zgodnjega srednjega veka« in na njej se vidi koncentracija poselitve skozi vsa obravnavana obdobja. Sledi osem kart za posamezna obdobja — starejša kamena doba do eneolitskega časa, bronasta doba, kultura žarnih grobišč, halstatsko obdobje, latensko obdobje, čas antike, kasne antike in zgodnjega krščanstva m zgodnji srednji vek. Z različnimi oznakami so na njih zaznamovane posamezne najdbe, grobišča, zakladne najdbe in ostanki naselbin. Tudi tu so posamezne najdbe n u i i u - J e ° P r e d e l J e n e , saj so še nadalje specificirane. Tako na primer v halštatskem obdobju vemo, ah je bila najdena sekira, zaponka, idol, keramika ali kaj drugega, pri kompleksnih najdbah pa je lahko označeno le grobišče. Kljub temu, da bi si želeli predvsem obsežnejše komentarje o najdenem mate­ rialu m podatke o muzejih, ki ga hranijo, pa moramo zaključiti, da je delo temeljnega pomena za poznavanje in študij koroške prazgodovine in zgodnjih zgodovinskih ob­ dobij. Veseli smo lahko tudi tega, da je korektno upoštevana slovenska literatura, na kar kaze ne nazadnje tudi razprto tiskan pripis, da moramo v delu P. Koroščeve iskati najdišče Maria Saal kot Gospa Sveta. A n j a D u l a r A p p i a n v o n A l e x a n d r i a , Römische Geschichte. Erster Teil: Die römi­ sche Reichsbildung. Uebersetzt von Otto Veh, durchgesehen, eingeleitet und erläutert von Kai Brodersen. Stuttgart : Anton Hiersemann, 1987. 506 strani. (Bibliothek der griechischen Literatur: Band 23.) V ugledni seriji Bibliothek der griechischen Literatur, ki jo je osnoval bizanti- nist Peter Wirth in jo izdaja skupaj s teologom Wilhelmom Gesslom, je izšlo že več kot dvajset zvezkov, v katerih so objavljeni prevodi manj znanih, doslej predvsem kasnejših antičnih del, in sicer največ s področja grške patristike in bizantinskih avtorjev, tako npr. prevodi Gregorija iz Nysse, Gregorija Nancianskega, Origena, Jo- hanesa Kantakuzena, Téofilakta Samokate in drugih. 23. zvezek prinaša prevod vseh drugih Apijanovih spisov razen njegove znane Zgodovine državljanskih vojn v petih knjigah (Emphylia), ki bo izšla v 2. zvezku. Ta je že v pripravi, prevod pa je oskrbel isti Otto Veh, ki je prevedel tudi prvi zvezek. Po 150 letih je to prvi moderni nemški prevod Apijanovih del, serija pa si je ravno postavila za cilj, izdajati prevode avtor­ jev, ki so bili doslej predmet predvsem strokovnih študij, širšemu krogu bralcev, ki ne obvladajo klasičnih jezikov, pa le slabo dostopni. Prevod v prvem zvezku je pregledal Kai Brodersen, ki je trenutno eden najbolj­ ših poznavalcev Apijanovega teksta, saj je pripravil novo kritično izdajo vseh Api­ janovih del za prestižne Oxford Classical Texts. Poleg tega, da je prevod pregledal — in mu torej že to dejstvo samo še dodatno zagotavlja neoporečnost — je Brodersen napisal tudi 16 strani uvoda, v katerem na kratko a izčrpno ovrednoti Apijanovo delo, dalje pojasnila ob besedilu, opombe in stvarno kazalo, kar znaša skupaj skoraj sto strani. Prevod vsebuje naslednja Apijanova dela: predgovor, zgodnjo rimsko zgo­ dovino, čas kraljev (Basiliké), italsko, samnitsko, keltsko, sicilsko zgodovino (vse na­ štete so ohranjene le fragmentarno), dalje ibersko zgodovino, zgodovino Hanibalovih vojn, kartažansko in numidijsko zgodovino, zgodovino-Makedonije (le fragmenti) in njen dodatek zgodovino Ilirije, zgodovino Sirije, Mitradatovih vojn, druge fragmente in testimonia. Apijan je poleg teh spisov napisal še obširno, na pet knjig razdeljeno Zgodovino državljanskih vojn, v kateri obravnava razburljivo obdobje rimske zgodo­ vine, ki so mu vtisnile pečat osebnosti kot Sula, Marij, Cezar, Pompej. Ciceron. Anto­ nij in Oktavijan, in od katerih je posebej dragocena prva knjiga, ki zapolnjuje vrzel med Polibijem in Ciceronom. Apijana ni bral le ozek krog strokovnjakov, njegova živo in dinamično napisana zgodovina je v prevodu služila tudi kot podlaga Shake­ spearovima tragedijama Antonij in Kleopatra in Julij Cezar. Naj omenim kot zani­ mivost, da je Apijanove Državljanske vojne ob večerih rad prebiral Karl Marx. Apijan je bil rojen konec 1. stoletja n.š. v Aleksandriji. Ponosen na svojo do­ movino je napisal Zgodovino Egipta v štirih knjigah, ki pa žal niso ohranjene. Iz nje­ govega življenja vemo bolj malo. Doživel je upor Judov pod Trajanom leta 116. Naj­ prej je opravljal funkcije visokega uradnika v aleksandrinski upravi, kasneje pa je služboval v Rimu, torej je bil rimski državljan, čeprav nam njegov praenomen in gentilno ime nista znana. Zahvaljujoč prijateljstvu s Kornelijem Frontonom (ohra­ njenih je nekaj pisem, ki sta si jih pisala), ki je zanj posredoval pri vladarju Anto- ninu Piju, je celo dosegel čast prokuratorja pod Avgusti (pod Markom Avrelijem in