ORGANSKA NAPAKA
Kulturni ustvarjalci, kulturni delavci in posredniki si že od nekdaj nalagajo svoje kulturne dolžnosti predvsem sami, po svojem spoznanju in svoji kulturni vesti, ne da bi kaj dosti spraševali okoli sebe, ne da bi kaj dosti iskali koga, ki naj bi jim njihovo kulturno poslanstvo uradno naložil ali zakoličil, kakor se zakoliči kopališče kopalcem, ki ne znajo plavati in zaradi tega ne smejo v vodo čez kolena.
Vendar vse kaže, da ni zmeraj tako, o čemer nas lahko primerno podučita naslednja dva teksta: prvi je odlomek iz resolucije zborovanja slovenskih knjižničarjev (»Knjižnica« i—4, 1960) drugi pa časopisni oglas formata 9 X 5,5 cm (»Delo«, 16. aprila 1961).
Prvi izraža strastno zahtevo: ».. .Slovenski knjižnični delavci ugotavljajo, da se med ljudmi vseh slojev kaže vedno večja potreba po uslugah, ki jih nudijo knjižnice vseh vrst. Zato je upravičena trditev, da sta vloga in pomen knjižnic... vedno večja in iz dneva v dan bolj aktualna. To se najbolj kaže ob družbenih prizadevanjih po vsestranskem in specialnem izvenšolskem izobraževanju in vzgoji ter po tekočem obveščanju in vse tesnejši pomoči pri strokovnem in znanstvenem delu ... Zato je nelogično, da knjižnicam v Ljudski republiki Sloveniji še vedno ni uradno naložena in priznana njihova kulturno-politična vloga .. .«
In drugi strastno iskanje: »Prosimo upravnike kinematografov na področju LRS, če jim je kaj znano o ZAKONU O FILMU, da to sporočijo na naslov:  KINOPODJETJE, Ljubljana, Cankarjeva cesta št. 1.«
Kdo ve, ali bodo ti strastni iskalci uradnih »naložitev« našli organ, ki bi jim pomagal odpraviti takšne organske napake, napake, ki morajo škodovati razširjanju slovenske knjige in slovenskega filma, če že ne omenjamo nič drugega?
576