ČASOPIS S PODOBAMI M SLOVENSKO MLADINO^ Štev. 3. V Ljubljani, 1. inarcfja 1891. Leto XXI. Yzpomladne pesni. u . fSČ&jvonenje razlega črez širno se plan In petje iz gozdov odmeva, Probuja se gora — probuja ravan, Vse v cvetje se péstro odéva I. Potoki vkovani v ledóvje poprej Glasno žubore po dolinah, Pastirja se čuje — prepeva — poglej ! Vže pase po cvetnih planinah. Kaj mora to biti — vse novo — lepó, Vse mladega polno življenja? — Priroda obhaja zdaj zopet glasno Vzpomlädnega dan — prerojenja. — Zvonite, zvonite oj zvončki glasno, Trobentice glasno trobite, Odšla je zdaj zima prekruta od nas Vzpomlàd zopet novo znanite. Vijolice krasne — dehteče takó Vzpomladi vé hčerke vesele, Pozdravljene tisočkrat bodite mi Iz duše globine mi tele. II. In vi tulipani — na dan iz zemlje, Na dan vé resédice male, Na dan hijacinti -— narcisi krasni Na dan zdaj cvetice vse zale; -— Vzpomlàd je spet tukaj — oj blaženi čas, Čas splošnega spet prerojenja, čas dela, feselja, čas radostnih dnij, čas novega zopet življenja. — * A. Pin. Pes. (Ruski spisala E. Šelemetjeva; poslovenil A. Berce.) (Konee.) I. godnje zimsko jutro je v Petrogradn, hladno je in temno. ;>-j Jedva se dani. Sredi vrtov za zelenjavo in praznih mest bednejšega dela mesta stoji na pólu razpadel star dom s pobitimi okni in kamenitim podzemskim stanovanjem. Tu v podzemlji so ljudje, gori ogenj in čujejo se ženski glasovi. Zdajci se odpró vrata pod umazanimi stopni-I carni, ki drže iz podzemlja, in dve ženski izstopita v póluraztrganej * obleki, hitro se prekrižata, ter škripaje z nogami po snegu naglo ideta k vratom. „Oh, moj Bog, to je mraz! To so po noči vse stene pokale!" govorili sta druga z drugo. To sta dninarici delavki, kateri imata „kot" pri čuvajki razpalega doma, katera sama prebiva tukaj za „Bog ga plati" in se živi \ s kakim podnevnim delom. Sedaj je ona doma, kuri peč in greje vodo: to znači, da je dobila perilo „na dom." Razdanilo se je. Zopet so se odprla vrata in po stopnicah jelo je lesti bledolično štiriletno dekletce, ogrneno preko glave z velikim raztrganim robcem. Skrivnostno skriva nekaj na prsih pod robcem, stiska k sebi z nežno ročico, in se poredno smeje. „Sedaj seje Kutka izvestno vže povrnil, le skriva se kje! Včeraj seje prestrašil" . . . „Kutka!" — kliče deklica tihotno in cmoka šaljivo z ustnicama. „Kutka! sèm!" Sedàj pogleda po vrtu in išče svojega Kutke. Zopet gre za ogel doma, gre naprej ob steni in pogleda tudi pod stopnice. „Kutka sèm k meni! . . . Mamica te ne bode več suvala . . . Kam si se zaletel, tepec?" Deklica gre okolo vsega doma in pogleduje v dolgi prehod mej dvema plotoma. „Kutka! Kutka! Ti grdoba, le počakaj! ... Jaz te kličem, jaz, Mašica! Odzovi se mi, pokaži se mi, tepec ! ... Ti še ne veš, mamica je prinesla včeraj zvečer velik zavitek umazanega perila na hrbtu. Sedaj je vesela, pravi: dela je dosti! In po tebi jej je žal; včeraj pa je bila zelò bolna in jesti ni bilo nič; no razsrdila se je in te malo pretepla; čajnika se jej je škoda zdelo; veš, pravi, še oče ga je imel, in ti si ga razbil, tepec ! Nù, in pretepla te je, a ne bode te več . . . Saj tudi mene tepe, kadar je huda" . . . In nagloma se užalosti veselo lice ubožne deklice. Sklone polagoma glavico, uprè tožni pogled na kamenito, vlažno steno, umazano z blatom. Spomnila se je, kako je včeraj dolgo plakala brez mamice . . . Mamica je hodila dolgo, daleč je bila. Samej jej je bilo dolgočasno ... V dvoru je bilo hladno ... Ko je mamica odhajala, pokrila se je z večjim robcem in ona ni mogla iti ven v čem. No šla je vender s slabim robcem nekolikokrati poklicat svojega prijatelja — Kutko. V dvoru ga ni bilo . . . Pogledala je za vrata — tudi tam ga ni. Hotela je skočiti do ogla, da bi videla v sosednje ulice, ali zeblo jo je tako hudo v nogi, da je zaplakala in zbežala domóv ... In zopet je jokala dolgo in sedela v temnej sobi. Njej je bilo hudo, da je bila sama in žal po mamici, a najbolj jej je bilo žal po bednem, pretepenem Kutki. Ona bi ga utešila, ona bi ga objela okolo suhega vratu in bi se pritisnila k njemu. In Kutka bi jo obliznil s svojim toplim mokrim jezikom po lici in bi rekel: ne žaluj Mašica, mamica pride kmalu in nama prinese jesti ! — in zopet bi jo obliznil po lici. Nil, to je bilo včeraj, ali sedàj? Mašica se je stresla po vsem životu. „Vidiš, to je pirog!" to rekši, potegne s srčnim nasmehom z ročico izpod robca mal košček kruha, odtrga košček ob strani spodnje skorjice in ga drži, kakor bi ga hotela komu pokazati. „Kutka! pridi vže vender kmalu sèm, ti grdi psiček! Kako si se mi včeraj smilil, kakó sem plakala po tebi. Takó sem tudi zaspala ... pri pečici na tleh. Mamica je prišla, težko me je zbudila . . . Pirog mi je dala . . . Glej!" . . . Deklici se veselo zasvetijo oči in beži skozi vratica na sosednji prazni vrt. Nu, ni še minula minuta, ko se začuje od ondu nje obupni otročji krik. Pri nekem oknu odprè se oknice in prikaže se bledo obličje mlade ženske. Hitro in nemirno pogleda v dvor in zopet zaprè oknice. V tem pa joka deklica tiho in žalostno v sosednjem dvoru. Ko je prišla skozi vratica in zavila na desno, ugledala je na kupu namedenih smetij in navaljenega snega mirno spečega Kutko. Deklica je planila k svojemu prijatelju in odlomila zopet košček piroga, hoteč iz rok dati mu jesti, in živo si je predstavljala, kako se bode vzradostil njen gladni Kutka, ko začuti prijetni duh piroga, kako bode odprl svoje rujave oči, kako bode planil na vse štiri noge, potem se vsedel, zasukal nemirno rep, in pogledoval ganljivo v njene oči in na ukusni pirog, ter požiral slino. Deklica sede poredno se smijoč na kup snega poleg Kutke ter stegne k njemu roko s koščekom piroga. Nù . . . kaj pa je to? Kutka leži in se ne gane, utaknil je dolgi gobec v hladni sneg in ne zaduha piroga ! . . . Mašica pogleda debelo s plašnimi, prestrašenimi očmi. „Kutka! Kutka!" Tu se dotakne psa za vrat, prime ga za gobec in — zakriči obupno. Ker se je bala, da bi je ne slišala mamica in prišla k njej ter bi jo pretepla, utihnila je takój. „Kutka, Kutka, kaj delaš? Kaj je s teboj? Kaj je s Kutko?" — šepeče obupno deklica in zaman pretaka solze In nakrat jej pride v njen otročji spomin vse njegovo kratko življenje. Kutka jej je bil väruh, tovariš in tolažitelj v njenih otročjih bolečinah; ljubila ga je bolje, nego-li vse drugo na svetu, da še bolje, nego mamico, katera hodi po vse dni za delom, in Kutka je nadomestoval otroku mater in ves božji svet. In ta Kutka se jej sedàj ne dobrika več, ne liže več njenih rok, niti koščeka piroga neče vzeti od nje ! Kutka leži zmrznen in nepremakljiv, kakor hlod. „Kaj ne ustaneš več? Ali bodeš vedno tak?" Groza izpreleti deklico. Nakrat postalo jej je tako težko, tako hudo, tako mračno v njenej otročjej duši, ves svet jej je postal temen v njenih očeh. Zdajci zgrabi Kutko z obema ročicama za njegov suhi, gubavi vrat in ga prevrne na hrbet, ker se še vedno nadeja, da 3* se morda še oživi. Nù, njen zvesti prijatelj se ne gane, leži na grbastem hrbtu in moli k višku raztegnene, otrple noge! — „Poginil, poginil, umrl je moj Ivutka!" kriči deklica glasno. „Kutka, Kutka, Kutka ... ti moj mali Kutka! Ti ljubček moj!" — In jokaje zavali se na prsi otrplega psa in utakne pod njegov gobček svoj solzni obrazek, ki je bil ves izpre-menen gorjä in strahu. In krepko se pritisne k njemu in poljublja, poljublja, poljublja ubogega rujavega psička . . . „Mašica! kam si se utaknila, ti grdoba? Ne da bi materi kaj pomagala, umazanka ti," čuje se buren glas iz sosednjega vrta. Mašičina mati stòpi skozi vrata. „Jaz ti bodem vže pokazala, neporednica ti, kaj se pravi valjati se s Kutko v mojem robci po gnoji!" kriči srdito in hiti k sneženemu kupu. „Ali je Kutka poginil?" Nagloma se ustavi in vidi otrple, zmrznene noge psa, njegov povešen gobček z nepremičnimi slepimi očmi. „Takó! torej poginil je?!" Žena maje z glavo in premišljuje. „Izvestno od lakote," reče po tihem. „Nù, obrni se hitro! vstani!" zarezi surovo na hčerko: „kaj se bodeš valjala okolo mrtvega psa?" Sedaj potrese Mašico za ramo, ali — ta se ne gane. „Mašica! Mašica! dosti je, neumnica! Me dobive drugega psa," nagovarja mati hčerko : „jesti mu bodeve vže dajali, če Bog da. Sedàj imave dosti dela, Bog daj le zdravje dobrim ljudem!" in mati se prekriža. „Mašica! mila hčerka moja, Mašica!" Nù Mašica se je krepko oprijela vratu svojega prijatelja in leži, kakor poprej ter se ne gane. Mati se sklone k njej. „O Bog moj ! pa vender ni umrla moja prisrčna, moja dobra hčerka, Mašica?" kriči mati, zgubanči si obraz in ihti. Mašica je ležala mrtva na prsih mrtvega Kutke. Na morskej obali. (Črtica; spisal Peter V tidy,) v alostno se je potopilo tam daleč, daleč, kjer se modra morska površina zdru- _ žuje sè sinjim nebom, zlato solnčece v globoko morje. Od zahoda pihljal je hladan veterc in postajal vedno močnejši in močnejši, vzdigoval v početku male valove, kasneje vse večje in večje, ki so se drvili po poprej mirnej morskej površini in se naposled razbili ob strmej skali, ki je kipela na obali k nebu pod oblake. Vender tudi po nebu drvili so se ne srebrnasti valovi, nego sivkasti oblaki, ki so se bolj in bolj kupičili, črni postajali in vse nebo prekrili. Na zemljo se je ulegal danes poprej nego li druge dneve nekak tajni mrak, ki je naznanjal vihar, ki razburi morje, lomi drevesa ter navdaja človeško srce s strahom in grozo. Bog nas čuvaj in sv. Nikolaj kake nesreče! — — Ne claleé od one skale na obali stala je tnajhena ribičeva koliba. Siromašna kolibica to! Obdaje jo vrtec, na katerem raste nekoliko dreves in sočivja, a za njo vzdiguje se zopet pečevje. Samotna kolibica! Okolo malega ognjišča, na katerem je plapotal ogenj, stisnilo se je troje otrok. Sami so. Njih dobra mati jih je zapustila pred mesecem dnij za vselej, — umrla je, a njihov oče, siromašen ribič odveslal je daues popóludne v bližnje me-stice, da proda, kar je nalovil in nakupi sebi in svojim potrebnega živeža. Težko je pustil te svoje otročičke same doma, vender, kaj je hotel — sila kola lomi — odveslal je in jim obljubil, da se skoraj vrne. A otroci so mu obljubili, da bodo dobri in ne pojdejo nikamor iz hiše. Saj so bili to dobri otroci ribičevi! Tema je vže, kakor v rogu. Čulo se je le razbijanje valov ob pečine, piš vetra in votlo grmenje, katero je naznanjal pogostni blisek. Boječe so se stiskali ribičevi otročiči okolo ognjišča in pogledavali na vrata, kdaj se odpró, da stopi v kolibico njihov oče in jim prinese iz mesta, kar jim je obljubil. In vender njega še vedno ni bilo ! — Ti, Ivo, jaz se takó bojim za našega očeta! — vzkliknilo je šestletno dekletce in pogledalo svojega starejšega bratca, ki je baš popravljal ogenj na ognjišči. — Jaz tudi! — pritrdil je Tonče. — Bes je čudno, da očeta tako dolgo ni — tolažil ju je starejši brat — in tudi nevarno je, ker je. tak vihar na morji, a vender naš oče je izkušen pomorščak, pa nam ga dobri Bog zopet nazaj pripelje. ■— — Oj, da bi se le vrnil naš dobri oče! — govorila je Ljubica — mene je takó strah za njega. Daj Ivo daj. bodemo molili za našega očeta. In pokleknili so vsi trije okolo ognjišča in ustnice so jim šepetale „Oče naš — kateri si v nebesih — varuj nam našega očeta!" — Veter je pa bučal okolo kolibice, grom je bobnel, voda je pljuskala ob bregove, a očeta le ni bilo . . . čakali so ga otročički, čakali, dolgo, dolgo, dokler niso naposled utrujeni zaspali okrog ognjišča. Zasijalo je lepo, prelepo jutro. Nebó je bilo čisto, kakor modri očesci nedolžnega deteta, a v sinjem morji se je odsevalo zlato solnčece in ga zlatilo sè svojimi žarki. Tudi ribičevi otročiči so se zgodaj zbudili in hiteli na morsko obalo, da vidijo, če se jim vrača oče iz mesta domóv. Ali zrli so zaman tjà v morsko daljavo. Pač so našli ne daleč od óne skale na obali ostanke ladjice, katere so poznali. Bili so ostanki ladjice njihovega očeta. In kje je bil njihov oče? — Njihov oče, bil je v nebesih pri njih mamici, a otročiče so vzeli dobri ljudje k sebi, saj dobri Bog za vse poskrbi, in če bodejo dobri, prišli bodejo iz-vestno jedenkrat tudi oni tjà, kjer sta jim oče in mati. Oj tam gori v nebesih bode pač lepó .... ibi L&Pökaj slabe volje Gledaš v jasni svet; Rad bi šel na polje, Ne pa v šolo spet. čmeren si na räme Šolsko torbo del: Ees, od jeze same Jokati bi jél . . . čuj, hudó ni toli, Kakor misliš sam, A najslabši v šoli -— Kaj te res ni sram? Postopač. Drugi, mnogo mlajši Radi se uèé, Ali ti najrajši Sam postopaš kjé. In zató si kazni Že prebil dovolj, In zató je v prazni Glavi slama zgòlj. In če prazna bode Glava ti vse dni, Siromak, kaj škode Boš prebil še ti! —k. Pri ožagi. "iWm Pa toOžaga? Te besede nisem še niti slišal niti bral." Tako vas slišim popraševati, otroci ljubi. „Res je to. tudi jaz je še nisem nikjer bral, in vender v našej vasi ne le da slišite lehko vsaki dan to besedo, ampak lehko si ogledate tudi v resnici ožago, kakeršna je. Ne smete si misliti bog ve kake palače ali tovarne, ki naj bi bila naša ožaga. Bog ne daj! Prestavite se le v duhu z menoj v našo vas na dolenjem konci ribniške doline in pokažem vam jo. Krepko jo mahamo po glavnej cesti do sredi vasi, ali kar nehote vam obstanejo radovedne oči na odimljenej bajti, ki stoji poleg ceste. Ako smo tako srečni, opazimo, kako se vali sivi dim iz predora na strehi pod sinji nebeški obok. Tù in tam švigne žareč plamen v ta temni curek, a pred vrati, katere je na pólu priprl, krepča se zagoreli strijc Jarnejec s pečenim korunom (krompirjem), da se nam nehote vzbudi slast po tej izvestno ukusnej pečenki. V levej roci drži krevljo, raz čelo pa mu kaplje pot, da moramo sklepati, da mu je pač vroče. Glejte, ljubčeki moji, to je naša ožaga. Da-si je zbita le za silo iz vže začrnelih desàk, vender je ponos našega lončarja, ki se baš hladi pred njo. Tudi meni se je ta ožaga vže zdavnej jako prikupila. Zakaj neki? Le potrpite, kmalu izveste tudi to, samó pozdraviti moramo lončarja in jaz stopim še prej domóv po nekaj lepih korunov. kmalu sem nazaj. — „Kaj ožigate danes, strijc Jarnejec," tako ga nagovorim, „vroče vam je vroče, kaj nè, pozna se vam?" „Vroče vroče, pa še kakó. Mara se vam otrokom, ki takole postavate brez vseh skrbij. I nù, saj sem bil tudi jaz tak, kakor vi. Blažena leta! A zdaj se moramo truditi za vas, pa naj bi si bilo, da bi bili le pridni!" „Oj pridni smo pridni, strijc Jarnejec! Glejte pripeljal sem vam nekaj novih znancev, ki so želeli videti vašo ožago. Saj dovolite, da si spečemo vsak svoj kornn, vam pa ponesem krevljo v vodo, kadar ogenj podpišete." „No, če bodete res pridni, le specite si jih, ne branim vam, samó pazite, da mi kake kvare ne naredite." Vsedemo se na klop. Le čakajte, jaz vam vse pripravim. Vrežem šibico in nataknem korune nanjo in jih denem v peč. V tem pa, ko se korani pekó, oglejmo si ožago tudi od znotraj. Tù vidite veliko zidano peč, ki ima vhod proti vratim obrnen. Huda vročina puha iz te peči. Od zunaj vidimo le črepinje, ki nam zakrivajo celò posodo v peči, kakor: lonce, kozice, sklede in — saj jih poznate — lončene piščalke, jelene, konjiče i. dr. Vsega tega ne vidimo. Ob straneh peči vidimo še dve votlini, v katere lončar naklada drva, da gori kakor v peklu. Včasih mora ogenj s krevljo podpihati, da more znova naložiti. Ožiga pa lončar 5 do 6 ur nepretrgoma, potem so še le lonci ožgani. Tako jih pusti, da se do jutra shladé, in še le zdaj jih jemlje skrbno iz peči in razpostavlja pred ožago. Tu in tam potrka lonec ali skledo in kako je vesel, ako ima zvonek glas, ker mu prorokuje boljšo prodajo na sejmu. Kakor suho zlato svetijo se tu kozice, sklede in lonci. To posodo naloži na voz in čez nekaj dnij odrine v Eeko ali v Koper ali v Istro in bogvé še kam. Toda pozabili smo na korune. Le hitro, da se nam ne sežgo! Glejte jih, kako lepo so pečeni! Zdaj vam jih še lepo ostržem, in potem naj vam jih Bog blagoslovi. Kaj nè, ljubčeki, da je prijetno v našej ožagi? Zato se je meni tako omilila. Zal mi je le, da morate vi zopet domóv. In ko bi vedeli, kako prijetno je v našej ožagi, kadar se zberó modri možje' in pripovedujejo na dolgo in široko o starih časih, o pesoglavcih in o drugem, izvestno bi me zavidali, da sem doma v vasi, ki ima ožago. Bog vas čuvaj ! J. Kromar. Velikonočna. fISPj dvigni, oj dvigni, skorjanec se moj In pesen presladko v višavah zapoj, Saj danes veselja je dan: Raduj se kristjan ! Cvetice prekrasne nastiljajte pot, Ivder hodil bo danes Rešitelj - Gospod ; Trobentie klic čuj se glasan : Raduj se kristjan! In morje in reke in snežne gore ReŠnika človeštva naj zdaj počaste, Doline in polja in plan : Raduj se kristjan ! Veselo oglaša zdaj zvona se glas, Da čuje tjà v trg se in mesto in vas; Nam kliče prelepo ubrän : Raduj se kristjan ! Z. Ž. Vzpomlad je prišla! ijaSjilo je, ni še davno tega, da sem sedel ves dan sè svojim tovarišem v za-fllPSduhle.j sobi in gledal na obnebje, ki je bilo prepreženo sè sivimi oblaki-Ni se hotelo pokazati ljubo solnčece, da bi razvedrilo mojo dušo, ki je tako zelò hrepenela po zlatih solnčnih dnevih. Moj tovariš je bil tudi, kakor jaz, ves zamišljen v tisti pusti čas. Polagoma pa se zamisli, jame brskati po knjigi in ne govori ničesar. Ako bi ga bil pa opazoval, videl bi bil, da je to njegovo molčanje nekako premišljeno in da me hoče najbrže s čim iznenaditi. V resnici je bilo takó. V jednej roki je imel koledar v drugej pa uro. Na hip mi zaupije z veselim glasom : „Vzpomlad je prišla ! Stopila je v tem trenotku mej nas, glej tu v knjigi zaznamovane minute in sekunde njenega prihoda." Ne vem, s čim bi me bil bolj iznenadi! moj tovariš, kakor me je s tem. Zato mu pravim: „Pustiva zadubio sobo in pojdiva vèn, da pozdraviva novo vzpomlad!" Sla sva toraj na najbolj prisojno stran, kjer je najprej izginil nadležni sneg, da bi ondu morda dobila prvencev vesele vzpomladi — snežnobelih zvončkov. Nisva se motila. Našla sva ljubljencev svojih, ki so v lahnem vetriču majali bele svoje glavice, kakor bi nama hoteli reči: prišla je naša kraljica — ljuba vzpomlad! V najino srce pa so doneli njihovi glasovi tako ljubeznivo, kakor lahen spomin vzpomladi najinega življenja —- nežne mladosti. Dà, dà, prav si govoril, tovariš moj, ko si ta nežni cvet pozdravljal z besedami : Naj prva si mi cvetka ti, Kar jili vzpomlad rodila, Kakó obrazec tvoj budi Veselja mi čutila! Najlepša si mi cvetka ti V vzpomladnej svojej dobi, Spomin minulih, zlatih dm'j Se v tebi mi vpodóbi. Najljubša si mi cvetka ti, Oj cvetka snežnobela, Saj v tebi se mi zrcali Mladóstna dòba cela. M. Š. Narave kras. zemlja ponuja Radosti ljudem, Vse letne jo dobe Uživati vem. Po leti — hlad, Vzpomladi — cvét, Jeseni — sad Po zimi léd. Cvetice si trgam, Pod hladom sedim, Po ledu se drsam, Od sada živim. A kras in slast Narave vse Za Božjo čast Razvnémaj me ! A. Medved. ivela sta ubožua roditelja pod ubožno streho. Bog jima je dal čvetero otrok, da bi izkušal njiju potrpežljivost in udanost v voljo božjo pri velikej bedi, v katerej sta živela. Težko je bilo ubozemu očetu za tako obilo družinico zaslužiti vsakdanjega kruha. Nù, nikoli ni godrnjal, udal se je v voljo božjo ter s svojo dobro ženo vzgajal svoje otročiče v ljubezni božjej dobro vedoč, da dobri Bog stanuje tudi pod ubožno streho, ako izpolnujemo njegove svete zapovedi in dolžnosti, katere nam naklada naš bodisi tudi še tako težavni stan. In tako sta živela oče in mati pod ubožno streho povse zadovoljna in srečna s svojimi otročiči. Pred jedjo_____prenašati in po jedi f —križe in moliti Boga y____J Ijenček, ki ter voljno ga je bilo treba še vedno v naročji nositi, znal je pokazati s svojim prstkom proti nebu in izgovoriti: „Tam Bogek!" Ko so otroci ponarasli. učila jih je mati, da ljubi Bog najraje prebiva v človeškem srci, ako je to srce čisto in nedolžno. Nekega dne, ko je mati spravljala otročiče spat, poljubila je svojega vže nekoliko odraslega sinčka Jankota na prsi, kder mu bije srce, lepo ga prekrižala in priporočila njegovemu angeljčku varuhu. Jankec ne vedoč, zakaj ga je mati na srce poljubila, vpraša mater: „Mama, zakaj ste me poljubila tù sem na prsi, a ne na čelo, kakor drugekrati?" S solznimi očmi mu odgovori mati : „Zato, Jankec moj ljubi, ker tii je tvoje srčece in v tem srčeci prebiva ljubi Bog. — „Ali pa Bog tudi dolgo ostane v mojem srčeci," vpraša zopet Jankec, „Tako dolgo," odgovori mati, „dokler je tvoje srčece čisto in nedolžno." Kje stanuje ljubi Bog? In tako je mati vsak večer, ko je spravljala otroke v posteljo, prekrižala jih in poljubila na srce. Pridna Anica, deklica v sedmem letu. hodila je vže v šolo in znala tudi sama vže lepo moliti ter je materi mnogo pripomogla pri vzgoji najmanjšega svojega bratca Mirkca, ki ga je bilo treba še varovati in pestovati. Nekega večera, ko se je oče spravljal na pot po nekem nujnem opravku, ni utegnila mati spremiti Janke a v njegovo posteljico, zaželela mu je le na brzo roko lehko noč in mu rekla naj ne pozabi priporočiti se ljubemu Bogu in svojemu angeljčku varuhu. Ali Jankcu to ni bilo po volji, nikakor ni mogel zaspati, vedno je mislil le na to, zakaj ga mati danes ni prekrižala in ga tudi ni na srce poljubila. Ker ne more zatisniti očesa, polagoma zleze iz posteljice, gre v samej srajčki in bos k materi, pade pred njo na koleni, objame jo za krilo, ter reče: ,,Mama. mama! ali nisem bil danes dober in priden? x41i zdaj ne prebiva več ljubi Bog v mojem srčeci, ker ga danes niste nič več poljubila?" S solznimi očmi od veselja stisne dobra mati svojega Jankca k sebi na prsi, rekoč: „Dà, dà, Jankec moj ljubi, še vedno stanuje ljubi Bog v tvojem dobrem srčeci in bodo stanoval tako dolgo, dokler bodeš dober, kakor si bil do zdaj." To rekši, pritisne mu gorak poljubek na srce in Jankec veselo otide v svojo sobico, kder sta vže mirno spali njegovi dve sestrici in bratec njegov Mirkec, katerega mati ni nič manje ljubila kakor Jankca in njegovi dobri sestrici Anico in Marijco. Dà, dà, otroci ljubi, v ubožnej hiši pod ubožno streho, kder je prava krščanska vzgoja tam stanuje ljubi Bog najraje v nedolžnih, brezmadežnih srcih dobrih in pobožnih otrok, ki radi molijo in ljubijo svoje roditelje. Kako povračuje Bog. (Zapisal Element Brentano.) I^Ifpek imovit a zelò neusmiljen kmet je imel obširno posestvo. Dobro je obde-Poval zemljo, globoko jo oral, zdatno gnojil, gosto obsejal in redil lepo število domače živine. Ko je pa vsakoletne troške primerjal dohodkom, našel je vselej izgubo a nikakeršnega dobička. Videl je. da se mu seme ne povračuje, da so troški izgubljeni, da mu živina hira, in njegove njive in travniki mu ne nosijo zaželjenega pridelka. Ne daleč od njega je imel nek ubožen samotar le nekaj malo polja in samó jedno suho kravico, za katero je nabiral travo po strmem skalovji in mokrotnih pašnikih, ker ni imel svojih travnikov. In glej, ta ubožni samotar je vender vsako leto dosti nažel in obilo pridelal. Včasih je pomagal še celò svojim premožnim sosedom ter jim posodil semena za setev. Tega samotarja je vprašal nekega dne bogati kmet, rekoč: „Povej mi, kako naj uravnam svoje kmetijstvo, da mi nosi dobiček?" Samotar mu odgovori: „Napravi si srebrno ogrado okolo svojega polja in travnikov, in Bog te bode blagoslovil." Kmet mu ugovarja, rekoč: „Tega ne premorem storiti; tudi nečem, da bi bil kakor oni Vrbovčani, o katerih se pripoveduje, da so sejali jeklene šivanke, da bi jim vzrastel železen plot." Samotar mu prijazno reče: „Nisi dobro razumel, kar sem ti rekel. Izmenjaj nekoliko križakov v drobiž in pridi s tem drobižem jutri k meni, da te naučim, kako se stavi srebrna ograda." Ko pride drugega jutra bogati kmet k ubožnemu samotarju, najde pri njem sila veliko ubožnih ljudij, ki so bili vsi za mejo postavljeni okolo njegovega polja. Tem ubožcem je moral kmet s prijaznimi besedami razdeliti ves s sebój prineseni denar, in ubožci so mu hvaležno klicali: ,,Bog povrni! Bog plati!" A samotar je rekel: „Glej, to je moja srebrna ograda!" Milost božja je obsijala bogatega kmeta in solzé ljubezni so se mu prikazale v očeh. Samotarjeva obljuba se je izpolnila najprej na njegovem srci. Postal je tako usmiljen in dobrotljiv. da je odslej pri vsakem ubožci mislil, da gleda v svojega Zveličarja. Njegovo polje in travniki so mu prinesli vsega obilo, a on je tudi obilo delil milostinje. Takó je ljubezen do Boga in bližnjega ogradila njegovo posestvo. In ko je tudi on sam dozorel, našli so ga angelji v božjem varstvu in ga presadili v veselje nebeško. Poslovenil Fr. Ruj). Vstajenje. (Spisal —è.) „Priplula jo pomlad z neba Nesoč nam košček raja, In po doléb in vrb gora Nam k cvetu cvet zasaja.u (S. Gregorčič.) iPJl'-ijetno je sijalo svetlo solnčece. Sipalo je svoje zlate žarke na zemljo, ki je dl ;• ••^počivala pod prelepo belo odejo — mrzlim snegom. In glej! tam na obronku ónega hribčeka pokazalo se je pod glogovim grmičem nekaj trave, katera ni bila še tako lepó zelena, kakor je zdaj, nego rujavkasto rumena in vsa potlačena, saj je dolgo nosila težko sneženo breme. Sijalo je solnčece. Tudi na drugih krajih pokazovale so se vže zelene lise, a tu pod glogovim grmičem prikazala se je mala rumena glavičica, tik nje pokazala se je druga malo manjša, a mej njima tretja, še povse majhena. To so bili še popki. Nekega jutra pa je obsijal največjo izmej njih svitli solnčni žarek tako hudó, da je nekako nehote povzdignila svojo glavico, odprla rumena usteca in se vprašala: „Kje pa sem vender?" — Pogledala je malo doli v ravnino, pogledala jasno modro nebó, pogledala zlato solnčece in vzkliknila: „Kakó sem vender mogla takó dolgo spati, saj je vže vse živo, vse tako lepó." — Ko je pa zagledala poleg sebe dve sestrici, zmajala je ponosno sè svojo lepo, rumeno glavico in jima rekla: ,,0j ve zaspanki ! zbudite se vže, kako morete vender takó dolgo spati. Poglejte, kako je vže na božjem svetu vse lepó, kako gorko! — — In zbudili sta se zaspanki. Veselo so se združile vse tri, prve vzpomladanske cvetice, rumene trobentice, in začele trobiti, da se je razlegalo daleč doli po dolini. — „Vzpomläd je prišla, vzpomläd, prelepa vzpomläd!" — A nijso trobile zamàn. Precej doli pod hribčkom zbudilo se je nekoliko za-spančkov — lepo belih zvončkov. „Glejte, glejte! saj bi skoraj zaspali!" — govorili so in si poravnali srebrno bele suknjice ter začeli tudi oni zvoniti, da se je čulo po vsej okolici: — „Vzpomlad je prišla, vzpomlad, prelepa vzpomlad !" — In res je prišla vzpomläd. Budilo se je, vstajalo je vse k novemu življenju. Pod grmom, mej visoko, posušeno travo, pomolilo se je nekoliko lepo dišečih vijolic. Niso se glasno pogovarjale mej sebój, le tiho so stikale svoje modre in bele glavice druga k drugej in si šepetale, kaj se jim je v dolgem snu saujalo. Vender je vsakdo znal. da so se tudi one zbudile, ker se je po vsej okolici razprostiral njih prijeten duh. V bližnjem gozdu so pognale izmej suhega, jesenskega listja bele podlesne veternice (kopnice)*), katerim se kaj lepó poda bel cvetek sredi temnozelenih, na-rezljanih listkov. Ali tudi te niso bile same, ker v njihovej bližini pokazal se je beli in modri žafran, rudečovijoličasti plučnik, pajsji zob z rdeče-pikastim zvončkom in prijetno jim je potekal čas v prijateljskih pogovorih. — A doli pri bistrem potočku, kateri je zopet prijazno žuborel, vzrastla je žarko rumena kalužnica in ošabno namakala svoje zelene listke v šumečih valovih. Tam nekje v grmovji pa je zažvižgal rumenokljuni kos — vedni veseljak — budečej se naravi okroglo pesenco v pozdrav, saj je ubožček dosti prebil po zimi, ko se je potikal blizu hiš in pobiral razne drobtinice. In tudi prvi pevec, skromni slavček, kateri sè svojim prijetnim petjem vse očara, oglasil se je nekega dne v zelenem grmovji. Kmalu za njim se je oglasila ljubezniva penica, mila taščica, pa tudi sinica, katera je vso zimo v vasi stradala, preselila se je sè svojim prijateljem ščinkovcem v zeleni gozd. Vsi ti pevci združili so se v jeden hvalospev, zahvaljevaje se vsemogočnemu Stvarniku za toplo vzpomlad, prepevaje veselo pésenco: „Prišla je vzpomlad, vzpomlad, prekrasna vzpomlad!" — « * Praznično oblečeni hite možje, žene, mladeniči, deklice in otroci v župno cerkev. Slovesno zvonenje, katero se tako prijazno, tako veličastno iz zvonika glasi, naznanja da je prišel prazničen čas, čas največje radosti in veselja. Dolgo — celih štirideset dnij je žalovalo vse, pokorilo se za svoje grehe. — — In zdaj je nastopil zopet čas veselja in radosti — čas vstajenja. --- Mogočno buòé orgije. -— — Tam pri olepšanem božjem grobu je povzdignil častitljiv starček — domači gospod župnik presveto Telò in zapel sè slovesnim glasom trikratni: „Alelluja!" — Gosti oblaki lepó dišečega kadila vzdignjejo se v višavo, orgije buče, zvončki zazvone, a pobožni narod koraka lepo paroma za presvetim Rešnjim Telesom. Veselje jim sije iz očes, nemo se zibljejo njih usta v pobožnej molitvi šepetajoč: „Vstal je Gospod! Alelluja! Alelluja!" — — — *) Anemone nemorósa. O hudem vremenu. redno nastane hudo vreme, zrak je navadno povsem tih in miren ; ker je pa zrak z hlapovi prenapoinen, zavlada neznosna vročina in mi pravimo, da je soparno. Kmalu vidimo, kako se vzdigujejo v soparni zrak temne megle ter se ondù združujejo v sivočrn oblak, ki preti z hudo nesrečo. Zdajei pri-buči hud veter, bliskati se začne in grmeti, da je človeka strah in gròza. Vsakdo se boji, da bi zdaj in zdaj ne treščilo kam v našo bližino. Kakor se hudo vreme ali huda ura le polagoma razvija, takisto tudi polagoma prenehava. Bliska se le bolj po redko, dokler popolnoma ne prestane. Huda ura ne traje dolgo; najmočnejši bliski in gromi trajejo le kratek čas. Mej nevihto začne padati tudi toča, katero spremlja navadno huda plóha (naliv). Crni o-blaki preteče hude ure navadno niso visoko, a vender ra-čunimo njihovo višino nad zemljo okolo 1200-1400 metrov.Najniže so bili taki hudourni oblaki v 26. dan avgusta meseca 1827.1. na gorenjem Štajerskem ne daleč od Admonta. Admontski samostan leži v prijet-nej dolini, a 112 metrov nad samostanom stoji grad. V gradu so zapazili križ na samostanskem stolpu, ki je mólel iz hudournega oblaka, pod katerem je razsajalo hudo vreme. Ker je samostanski stolp 88 metrov visok, zatorej ta hudourni oblak ni mogel višje biti nad površino zemlje kakor 38 metrov. Ob istem času so opazili doli v dolini lino na stolpu, ki je 30 m nad zemljo, da je bila pod oblakom. Hudourni oblak je plaval tedaj samo 30 m nad zemljo in je bil 8 m debel. Osem metrov nad prvim oblakom je bil drugi ; bliski so švigali mej oblakoma gori in doli. Kadar strela udari bodi-si v drevo ali v kako drugo visoko stvar na zemlji, pravimo: treščilo je. Strela udari najraje v visoke stvari, kakor so: drevesa, stolpi, hiše i. t. d. Na prostem polji je lahko človek ali tudi kaka žival najvišja stvar, v katero trešči. Strela ima jako silno, včasih strašno moč. Potere vsak zadržek, ki jej je na poti, raztopi kovine, uname gorljive ■ stvari in ubije ljudi in Benjamin Franklin. živali. Navadno se na ubitih ljudeh in živalih ne vidijo nikakeršne rane. ampak razširja se od njih nekak poseben, zadušljiv, žveplenast duh. Dogodilo se je, daje strela udarila v dva človeka, ki sta iskala zavetja pred dežjem v živem plotu. Ko so pozneje našli oba mrtva, sedela sta oba ravno tako,' kakor ob ónem času. ko jih je nesreča zadela. Jeden izmej njiju je držal kos kruha v roci, ki ga je ponujal psu, sedečemu v njegovem naročji. To se zna. da je bil pes tudi mrtev. Kovine imajo to lastnost, da vlečejo strelo na-se. Gorljiva, neživa telesa strela užge, ter naredi tako večkrat velike nesreče. Nu včasih se tudi pripeti, da strela takih stvari ne užge, ampak je le razkolje. Visoka drevesa strela popolnoma raztrga, kovine pa razbeli in raztopi. Najboljše branilo pred strelo je strelovod, ki ga je izumil Amerikanee Benjamin Franklin 1758. 1. Malo pozneje za njim izumil je strelovod tudi Ceh Prokop Diviš 1754. L, ne da bi bil poprej kaj vedel o Franklinovej iznajdbi. Strelovod je železen clrog s pozlačeno ostjó. ki strelo ujame. Drugi del strelovoda pa je odvodnik, tudi od kovnega železa, ki je napeljan ob strehi in ob zidu, da odvede strelo v zemljo. Kadar udari strela v strelovod, otide po njem v zemljo brez kake nesreče. — ć. Prirodopisno-natoroznansko polje. Naše kokoši. mm Sa vidite petelina? Res lep ptič je »IĆflsjto, mogočen in ošaben gospod. Le poglejte ga, kako prevzetno se vede, kako možato prestavlja nogo, kakor bi bilo vse njegovo. Visoko nosi glavo in rdeč, lepo nazobčen greben mu stoji na glavi kakor kraljeva krona. Živo oko se mu sveti, kakor bi se iskre utri-njale v njem. In njegov lepo rdeči, viseči pódbradek tudi ni kar si bodi. Svetlo perje na vratu in v zavihanem repu se kaj lepo izpreminja na solnci. In da je vitez gotov, ima še v repu dve sabljasto zakrivljeni peresi in na vsakej nogi špi-často ostrogo. Ali ga vidite, kako gre svojim kokošim naproti? Lepo in spodobno je pozdravlja in takój je začne voditi po domačem dvorišči. Petelin ima vse svoje kokoške rad, ne rečem, da bi ne imel te ali one rajše od kake druge, ali vender nobene ne zanemarja, vsem bi rad storil le dobro. Ako najde kako zobanje, hitro pokliče vse svoje putke skupaj, vsaka mora nekaj dobiti, ker požrešnost in samo-goltnost niste njegovi napaki, da-si tudi on ni popolnoma brez njih. Kokoši nimajo seveda tako velikega grebena, niti tacega podbradka, niti tako lepega perja kakor petelin. Pohlevne so in tihe, mirne in krotke, z vsem zadovoljne, prav tako, kakor se ženskam spodobuje. Pametne ravno niso, da bi dejal, ali neizrecno dobre matere so, ker imajo toliko ljubeziii do svojih razposajenih, nagajivih in vedno và-nje se zaganjajočih pisk. Zato je pa tudi naš božji Zveličar Jezus Kristus primerjal sebe in svojo neizmerno ljubezen do svojega naroda s kokljo, rekoč: „Jeruzalem. Jeruzalem, ki moriš proroke in kamenuješ óne, ki se k tebi pošiljajo; kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor zbira kokoš piščeta svoje pod peroti, in ti tega nisi hotel." In res je ni tako ljubeznive in dobročutne živali, kakor je kokoš sè svojimi piščeti. Po ves dan bi jo človek z veseljem gledal, kako koče in vabi svoje otro-čičke k sebi, skrbno hodi okolo njih, uči je zobati, vsako zrnce jim izlušči, vsako drobtinico zbrska pred kljunček, ter sama sebi ne privošči, da imajo le drobne piške kaj jesti in ne stradajo. In kadar jih zebe, našopiri se, kolikor more, kliče je pód-se, vse pokrije sè svojim truplom, vse odene sè svojim perjem. In da-s so otročički včasih zelo hudobni, ker jej nagajajo, kljujejo v podbradek, drugi jej še celò nagajivo skačejo na hrbet — ona vse to mirno trpi, ker je mati in drobne piške so njeni ljubčeki, njeni otročički. Otroci! koliko lepega se lahko učite od kokoši, ki jo vidite vsak dan na vašem dvorišči, ako primerjate njeno skrb in ljubezen do ubozih pisk sè skrbjó in ljubeznijo svoje dobre matere, ki še mnogo bolje skrbi za vas nego-li koklja za svoje piške Zatorej spoštujte in ljubite jo, dokler jo še imate. Briljant. (Priobčil Fr. Staufer.) a ji i! i! -i ;i Zamenjajte v tem briljantu črke takó si si a 6- denarni zavod ; 7. rastlina ; 8. žuželka ; it i> p p r r r r r r r r r 9- sosednja kraja, v katerih se dobiva pre- rrrr rr ss s ss moS'' voščilo; 11. mesti v Veliko-Bri- Sr s s ž è t t t t tanskem kraljestvu; 12. poljski kuri; 13. li u h v t v t Kranjski mesti; 14. dvoživka; 15. roko- V v v v v delec; 16. Avstrijsko kraljestvo; 17. moško v v , ime; 18. obrazilo pri izpeljavi samostalni- kov: 19. samoglasnik. (Beaitev in imena rešilcev v prihodnjem lista.) Rešitev briljanta, rebusa in odgonetke ugank v 2. „Vrtčevem" listu: Roši to v briljanta: K k r t si iva è r e .Š n j a Grintovee knjigoveze« K r j š t o I' K o 1 il m b K r a n j K a m n i k 1 a s t o v i e a jasi i e e š è n k a E m a b Prav so ga rešili: Gg. Jos. Novak, učitelj na Dobrovi; Vranski na Vranskem; Pran Lavtižar, učit. pripr. v Ljubljani; Jernej Pire in Filip Vidie v Idriji; Josip in Fran Medioa, Fr. Planinšek, Janko Prijatelj in J. Adamič, dijaki v Ljubljani; Ernest Petrič in Peter Štefin, rejalea v Ljubljani; Jak. Rabuza, Gvido Sernee, Fr. Klančnik, Hugo Peternel in Kari Gobee, gimnazijci v Celji ; Fr. Ferjanèiò, Adolf Merliar, Julij Namorš, Leo Pakiè, J. Petrič in Št. Pogačnik, uč. v Ljubljani ; Anton Grum, uč. 5. razreda v Idriji ; Makso Samec, uč. v Kamniku ; Maks Vrezec, uč. v Ribnem ; Dragutin Koderman, na Frankolovem (Štir.); Simon čeledin. Pavel Sirca, Jos, Milavec in Fr. Krajnar, učenci na Planini ; Jos. Kraigher in Fr. Strzoj, učenca v Postojini ; Fr. Šet, Jož. Stojan, Jan. Kristan, Jak. Čretnik, Avg. Gajšek, Avg. Vrečko in Fr. Gobec, učenci v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.); Francè Peternel, učenec v Novakih (Goriško). — I. I., učiteljica na Kočevskem ; Roza Vošnjakova, gospd. v Ljubljani ; Antonija Breskvar- i v Ljubljani ; Učenke 7. razreda pri sv. Jakobu v Ljubljani; Helena in Elizabeta Leben v Horjulu; Malči Komotar v ('?); Olga Jug in Irma Pirjevee, učenki v Gorici; Pavla Lapajne, učenka v Idriji; Marija Thuma in Margareta Želje, učenki v Postojini ; Josipina Koderman, učenka na Frankolovem (Štir.) ; Zora Vrezec, učenka v Ribnem ; Marija Riiiar. Marija Jurca, Franja Trček, Marija Mesec, Marjeta Ogrin, Frančiška Jereb in Marija Krvina, učenke na Vrhniki ; Marija in Leopoldina Rantova na Dobrovi; Marijca Bénedek, Rezika Bolé, Franjica Jernejčič, Marjetica Volonte, Franjica Juvančič, Ivanka Petrovčič, Franjica Fodboj, Marija Nemgar in Avgusta Turek, učenke v Planini ; Sofija Vilhar, učenka v Vel. Žahljah ; Jerica Kočevar, Marijca Vovk. Anica Pušnik, Roza Tan-šek, Malika in Katarinka Pisanec. Marijca Podgoršek, Lojzika Vrečko, Marijca Županec, Rozika Vodeb, Nežika Veber, Ema Kranjec, Uršika Ku-kovic, Emilija Jarc in Katarina čretnik. učenke v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.) ; Marijca Koželjeva pri sv. Gothardu. Rešitev rebusa: Starosti čast, mladeniču poduk, otroku ljubezen. St-ar-osti č(p)ast, M-lad(ja)e-nič(la)u pod-u-k (k)ot-rok(a)u l(j)ub-ez-en(a). Opomba*. 100 kvadratnih metrov je nr. Rešil ga ni nib če. Odgonetke ugank: 1. Senca; 2. Z rokami; 3. Cerkovnik sam, ker on je bolan ; 4. Senca ; 5. Mravlja. Rebus. (Priobčil F. Stegnar.) SV^J + A rprr In (Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.) „Vrtec" izhaja 1. dné vsaeega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 80 kr. Napis: npra-vništvo „Vrtöevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laihach). Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.