9 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija Kakšno varstvo okolja potrebujemo? dr. Mojca Golobič Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani Velik del zgodovine so družbe svoj razvoj razumele predvsem kot napredek na go- spodarskem področju in ga merile s količi- no in učinkovitostjo proizvodnje. Kasneje je merilo razvoja postala učinkovitost pro- daje in obseg dobička, ki ga pretvorimo v bogastvo posameznika in družbe. Šele v drugi polovici 20. stoletja smo se začeli zavedati, da naše ravnanje nima le prije- tnih posledic, temveč povzroča tudi škodo ljudem, živalim in rastlinam. Pionirski začetki ekologije v svetu Proizvodnja in potrošnja dobrin onesna- žujeta vode, zrak, tla, sprožata naravne nesreče, bolezni in gospodarsko škodo. Hkrati z dobičkom ustvarjamo tudi smeti ter toplogredne pline. Vse to pa le redko prizadene povzročitelje, namesto njih tr- pijo posamezniki in na koncu družba kot celota, ki je zato manj zdrava, manj enaka, manj povezana in manj srečna. Aldo Le- opold je bil morda prvi, ki je opozoril na problem povezanosti in odgovornosti ljudi za cel ekosistem. V svojem eseju, naslo- vljenem Etika Zemlje je v knjigi The Sand County Almanach (1949) poudaril, da je človek del biotične skupnosti, ki vključuje tla, vode, rastline, živali, celo zemljo. Vodi- lo pri urejanju človekove kulture pa naj bo »stanje harmonije med ljudmi in Zemljo«. V 60-ih letih prejšnjega stoletja so priza- devanja posameznikov, kot je bila Rachel Carson s svojo knjigo Nema pomlad (1962, v slovenščini 1972) ali Poročilo Rimske- ga kluba Meje rasti (1972), pomen okolja potisnila v ospredje zanimanja javnosti. Zahteve družbenih gibanj, kot sta Dan Zemlje (1970, ZDA) in Greenpeace (1971) po večji odgovornosti podjetij in vlad za zdravo in kakovostno življenjsko okolje pa so vplivale na nastanek prvih okoljevar- stvenih politik, ki so z zakonodajo uredile predvsem mejne vrednosti onesnaževanja okolja. Zaradi svoje preventivne vloge je še posebej pomemben ameriški zakon o obveznih presojah vplivov na okolje za načrtovane projekte. Slovenska prizadevanja V tistem času slovenska zavest in znanje o okolju nista prav nič zaostajala za svetom. Dobili smo svoje publikacije, kot je Človek proti naravi Franceta Avčina (1969) ali Ze- lena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972). Čeprav smo zakonodajo o presoji vplivov na okolje dobili razmeroma pozno (1993), pa so bile prve presoje v Sloveniji narejene že v začetku 70-ih v sodelovanju strokovnjakov z Ljubljansko banko, ki je posojila podjetjem odobrila šele na osnovi pozitivne ocene vplivov na okolje. Okoljska zavest Okoljsko ozaveščeno razmišljanje in go- vorjenje danes prevladuje na številnih področjih javnega in zasebnega življenja. Imamo zakonodajo, ki postavlja mejne vrednosti onesnaženja, kaznuje onesna- ževalce in spodbuja okoljsko prijaznejše oblike ravnanja. »Zelene tehnologije« oglašujemo kot gospodarsko priložnost. Z upravljanjem okolja se ukvarjajo števil- ne stroke, pred posegi v okolje opravimo različne presoje, izdajamo soglasja in dovoljenja, spremljamo in nadzorujemo izvajanje. Pa je to dovolj? Ali morda celo preveč? Uporaba besed, kot so trajnostni razvoj, ločevanje odpadkov, varčevanje z energijo, obnovljivi viri energije itd. je postala tako vsakdanje samoumevna, da velikokrat niti ne razmišljamo, kaj nam sporočajo oziroma zaradi česa so v prvi vrsti nastale. Po drugi strani pogosto slišimo, da so okoljevarstveni standardi ovira za uspešnejši gospodarski razvoj Slovenije. Župani tarnajo, da zaradi pre- obilice zahtev, ki jih postavljata EU ter v njenem in svojem imenu država Slovenija, ne morejo smiselno načrtovati razvoja v svojih občinah, investitorji se pritožujejo, da ne najdejo prostora za dejavnost, ki prinaša delovna mesta. Postavljanje in višanje varstvenih normativov znotraj posameznih institucij, ki so odgovorne za ravnanje z naravnimi viri (kmetijstvo, vodarstvo, gozdarstvo, ohranjanje narave itd.), pogosto vodi v konflikte in onemo- goča razvojne pobude. Popravni izpiti Velik del današnjih prizadevanj na podro- čju varstva okolja je namenjen reševanju problemov, ki smo si jih z nepremišljeni- mi razvojnimi odločitvami ustvarili sami. Takšni popravljalni ukrepi so vedno bolj razširjeni. Poglejmo na primer poplavna območja. Najprej poselimo poplavno ravni- co, prostor, ki ga je reka že od nekdaj – res da občasno – imela zase. Zato moramo izvesti protipoplavni ukrep, recimo zgra- diti nasipe. Ti nam ob vodotoku navzgor in navzdol povzročijo nove probleme, ki jih spet rešujemo na račun bolj oddaljenih krajev. Namesto, da bi se dolgoročno iz ta- kih območij umikali, nam (zelo sodobna in po evropski povzeta) zakonodaja omogoča, da na poplavnem območju gradimo, če le zagotovimo protipoplavne ukrepe, to pa je z vidika celovitega upravljanja porečja ka- tastrofa. Nekaj podobnega je z nadomestni- mi kmetijskimi zemljišči ali nadomestnimi habitati. Z eno roko uničujemo, z drugo popravljamo ali »ustvarjamo« na novo. Pri tem se ne zavedamo, da človek nikoli ne more urediti narave enako dobro, kot je to naredila sama. V svoji želji po nadzoro- vanju pozabljamo, da bi se narava sama dobro upravljala, če bi mi bolj pazljivo ravnali z njo. Vnaprej bi morali razmisliti, ali to, kar delamo, sploh potrebujemo, in kako svoje ravnanje prilagoditi naravi. V nadaljevanju bomo zato najprej predstavili pristop prostorskega načrtovanja in presoje vplivov na okolje, ki nam omogoča tak vnaprejšnji razmislek. Nato bomo spre- govorili še nekaj o upravljanju okolja ter nazadnje o znanju in procesih odločanja, ki so odločilni za to, kako modro bomo z našim okoljem ravnali. Okolje v prostorskem načrtovanju Prostor je morda najpomembnejši omejen naravni vir, ki ga premore Slovenija. Kar danes pozidamo, tega ne bomo več dobili nazaj v isti obliki. Odsek gorenjske ceste 10 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija med Črnivcem in viaduktom Peračica je izjema, ki potrjuje to pravilo. Potem ko so zgradili avtocesto, so staro regionalko »preorali« v travnik oziroma polje. Seveda ni enako rodovitno, kot je nekdaj bilo, a je vsaj približek. Z odločitvijo o rabi prostora obenem določimo tudi, koliko naravnih virov v tem prostoru bomo porabili, ko- liko onesnažili in koliko odpadkov bomo ustvarili. Prostorsko načrtovanje mora uskladiti pobude in interese, ki si glede spreminjanja ali ohranjanja prostora pogosto nasprotujejo. Varstvo naravnih vrednot, zavarovanih območij narave, kul- turne dediščine, vodnih virov, kmetijskih zemljišč itd. je treba uskladiti z željami po novih stanovanjih, delovnih mestih, cestah. Pri tem se moramo zavedati, da naravni procesi že sami po sebi nenehno spreminjajo okolje – v kombinaciji s člove- kovo rabo pa ves čas nastajajo novi vzorci v krajini. Prav na ta način so v zgodovini nastale tudi najbolj kakovostne krajine, ki jih danes občudujemo in varujemo. Zato je njihovo varstvo v resnici zelo zapletena naloga – še posebej, ker je ohranjanje v čim bolj izvirni in nespremenjeni obliki vprašljivo oziroma celo neizvedljivo. To pa še ne pomeni, da lahko opravičimo vsakršni poseg v prostor. Krajina v Lipici je, na primer, nastala kot rezultat zelo posebnih naravnih danosti Krasa in reje Lipicanske pasme konj. Danes jo nedvo- mno prepoznavamo kot posebno kakovost, a je ne moremo varovati in »nadgraditi« z igriščem za golf. Če bi npr. k Plečnikovi arhitekturni dediščini prizidali halo ka- kšnega mega trgovca, bi jo vsi razume- li kot razvrednotenje. Podobno je golf igrišče v primerjavi z Lipico le banalna krajina, ki se povsod pojavlja na enak na- čin, podrejen »tehnologiji« igranja golfa. Povrh vsega pa je omejevanje dostopa nesprejemljivo za kulturno dediščino, če seveda ni neogibno zaradi varovanje nje- nih dediščinskih vrednosti. Presoja vplivov na okolje Pomembna varovalka, ki naj bi ščitila oko- lje pred (pre)velikim razvrednotenjem, so presoje vplivov na okolje. To je preventivni ukrep, s katerim vsako zamisel vnaprej preverimo z vidika njenih posledic za okolje. V Sloveniji se presoje izvajajo na dveh ravneh: prvič pri pripravi prostor- skih načrtov in razvojnih programov, kjer presojamo, ali je razmestitev dejavnosti v prostoru v skladu z lastnostmi prostora: ali nismo na primer načrtovali težke indu- strije ravno nad podzemnim zbiralnikom pitne vode, ali pa cestnega vkopa na ne- stabilnem zemljišču, kjer lahko sprožimo zemeljski plaz. V zadnjem času je pose- bej v ospredju skrb za življenjske prostore posameznih vrst rastlin in živali, ki jih na svoje sezname ogroženih uvršča EU. Z mrežo varstvenih območij Natura2000 skušamo zagotoviti, da so ti prostori po- sebej skrbno obravnavani. Taka območja imamo v Sloveniji kar na 36 % površine, kar na eni strani kaže na veliko biotsko pestrost naše države, na drugi strani pa tudi na vpliv, ki ga imajo službe in organi- zacije za ohranjanje narave pri odločanju o rabi prostora. Druga raven presojanja vplivov na okolje je presoja konkretnega projekta, ki mora biti opravljena, preden pobudnik pridobi dovoljenje za gradnjo. Presoje ni treba opraviti prav za vsako hišo, pač pa za večje objekte, ki jih določa zakonodaja, kakršne so na primer farme živali, žičnice, proizvodni in energetski objekti itd. S to presojo zagotovimo, da je tudi upora- bljena proizvodna tehnologija v vidika okolja ustrezna. Upravljanje okolja Slovenska zakonodaja za upravljanje na- ravnih virov zahteva načrte upravljanja. Tako imamo načrte upravljanja povodij in porečij, gozdno-gospodarske načrte, načrte upravljanja z območji Natura2000 in z zavarovanimi območji narave, kot so nacionalni, regijski in krajinski parki. S temi načrti določimo upravljalca, cilje upravljanja ter ukrepe za njihovo uresni- čevanje. Ukrepi so navadno podrejeni ciljem posameznega področja upravlja- nja in prostora ne obravnavajo celovito, pogosto pa so tudi neusklajeni z drugimi področji. Za primer lahko vzamemo kar omrežje Natura2000. Zavarovanje narave se zdi gotovo dobra zamisel; vendar pa je tudi dobrega lahko preveč. Nekatere občine morajo namreč na več kot 80 % svojega ozemlja »ohranjati ugodno stanje habitatov«. Način življenja in dela v teh območjih mora biti podrejen zahtevam varstva narave, kar lahko za nekatere ob- čine pomeni oviro za razvoj. Drug pri- mer so kmetijska zemljišča, ki jih je treba zavarovati pred pozidavo, da bi ohranili možnost za preskrbo s hrano. V Sloveniji so za obdelovanje najboljša tla na dnu dolin, ravno tam, kjer so tudi naselja, zato so pritiski po širjenju poselitve na kmetijska zemljišča zelo veliki. Po drugi strani pa varovanje posamičnih parcel kakovostnih kmetijskih zemljišč sili gra- ditelje, da svoje objekte postavijo dlje od naselij, v strmejša pobočja, gozd – rezultat pa je razpršena poselitev, ki kvari podobo krajine, predvsem pa je izjemno draga in neracionalna, saj je treba do vsake take Slika 1: Kakovostno krajino je ustvaril tudi človek z ravnanjem, ki je usklajeno z naravo. Slika 2: S presojo vplivov na okolje želimo preprečiti, da bi posegi v prostor povzročili negativne vplive na vode, tla, rastline in živali, privlačnost krajine, človekovo bivalno okolje. 11 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija hiše posebej speljati cesto, elektriko; ka- nalizacija je zahtevna in predraga; ceste je treba plužiti in odvažati smeti… Znanje o okolju Prihodnost našega okolja je torej nače- loma odvisna od tega, kako je urejeno varstvo, upravljanje in načrtovanje, dejan- sko pa od vsakodnevnih odločitev o (ne) delovanju, ki jih sprejemajo posamezniki, podjetja, občine in država. Kako dobre bodo te odločitve, je odvisno tako od znanja, ki ga imamo o problemu, kakor tudi od načina, kako (in kdo) odločitve sprejema. Postopki odločanja so vselej občutljiva mešanica stroke in politike. Pri prvem ima pomembno vlogo izobra- ževanje: vse od najzgodnejših let v vrtcih, pa do najzahtevnejših univerzitetnih in doktorskih programov. Pomembno je, da imamo strokovnjake, ki so kos najtežjim vprašanjem v zvezi z delovanjem okolja in človekovimi vplivi. Vendar je malo na- pak storjenih zaradi pomanjkanja znanja, precej več pa zaradi zlorabe odločanja, samovolje in razkazovanja moči. Ravno v tem je tudi najresnejša grožnja za slo- vensko okolje, saj lahko sproža celo vrsto problematičnih posegov v okolje, ki so pogosto celo nepopravljivi. Pozidava me- stnih zelenih površin, slabe izbire cestnih tras, umestitev novih objektov v območja poplav in zemeljskih plazov, poplava ogla- snih panojev, še veliko bi lahko naštevali. Življenjskega okolja in naravnih dobrin namreč ne moremo proizvesti v tovarni, kot lahko potrošne dobrine, zato se o njih ne moremo preprosto odločati po tržnih načelih ponudbe in povpraševanja. Za okolje, ki je javna dobrina, mora skrbeti država, s tem pa hitro pride do vprašanja, kdo naj v imenu državljanov odloča. Ve- likokrat slišimo, da naj bi to bili strokov- njaki, ki imajo največ znanja in so najbolj nepristranski. Vendar pa so znanstveniki izurjeni v iskanju resnice le na svojem, Slika 3: Razpršena poselitev je eden od izra- zitejših primerov degradacije prostora, ki je nastala zaradi slabega upravljanja. 12 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija pogosto precej ozkem področju: biolog jo bo iskal tam, kjer je dobro za rastline in živali, geolog tam, kjer je dobro za tla, gozdar za gozd itn. Kateremu strokovnja- ku naj prepustimo odločitev? In če nekaj o okolju vemo, ali vemo tudi, kako naj mi ravnamo? Ali naj iz dejstev, da Volovjo reber v povprečju preleti npr. 10 parov planinskih orlov letno, dva para pa tam tudi gnezdita, izpeljemo odločitev, da tja lahko postavimo vetrno elektrarno – ali da je ne smemo? En in edini pravilen odgovor na vprašanje, kako naj prav ravnamo z okoljem, namreč (še) ne obstaja – moramo ga ustvariti, poiskati – to pa je mogoče le v skupnem dogovoru, v iskanju tega, kar je najbolje za vse. Odločitev v zgornjem primeru seveda mora upoštevati podatke o orlih, poleg tega pa še celo vrsto drugih stvari, med drugim možnosti razvoja za prebivalce, neogibnost pridobivanja ener- gije iz obnovljivih virov itd. Seveda tudi druga skrajnost ni dobra, ko se ne glede na vse strokovne argumente politični veljaki odločijo sami ali na nago- varjanje nekaterih vplivnih družbenih sku- pin. Čeprav politiki formalno sprejemajo politično odgovornost za takšne odločitve, pa jih ljudstvo zaradi napak pri ravnanju z okoljem še nikoli ni poklicalo na odgo- vornost. Posledice v okolju se običajno po- javijo šele čez več let, zato politiki nimajo težav pristati na povzročanje dolgoročne škode na račun kratkoročnih koristi. Odločanje o okolju Kako naj si torej strokovnjaki, politiki in »navadni« ljudje razdelijo vloge pri odloča- nju o okolju? Iskanje rešitev in odločanje bi moralo temeljiti na osnovi partnerstva in pogajanj, v katera so vključene vse pri- zadete interesne skupine (deležniki). Zato morajo pravi so-odločevalski (participa- tivni) postopki vključevati tudi najširšo javnost in neorganizirane posameznike ter jim dati večjo vlogo pri vplivu na mo- žne odločitve in na izbiro med rešitvami. Tudi ti pristopi imajo svoje slabosti. Poleg tehničnih težav, kot je časovna in finančna zahtevnost ter potreba po usposobljenih voditeljih postopkov, je glavni problem zagotavljanje enakopravne zastopanosti. Obstaja tveganje, da bodo posamezne skupine ne le vsilile svoje rešitve, tem- več jih tudi predstavile kot javni interes. Uveljavljanje so-odločevalskih postopkov je počasno in težko tudi zato, ker kljub izrečeni podpori v resnici nimajo zagovor- nikov med strokovnjaki. Način razprave, ki jo zahtevajo so-odločevalski postopki, jih namreč postavlja v drugačen, manj vpliven položaj, zahteva pa tudi bolj odprt način odločanja in drugačno komunikaci- jo, ki je večina strokovnjakov niti ni vajena niti je ne obvlada. Zato se soodločanju najraje izogibajo, če mu že odkrito ne nasprotujejo. Zaključek Ali je torej mogoče trditi, da družbeni odnosi določajo, v kakšnem okolju bomo živeli? Pogled v zgodovino potrjuje to tezo: mar niso piramide lahko le rezultat sužnje- lastniških odnosov? Ali ni pojav razpršene gradnje logična posledica v svobodo posa- meznika in zasebno lastnino zaverovane ameriške družbe? O tem, kakšno okolje bi ustvarilo soodločanje, lahko za enkrat bolj ali manj le ugibamo. V političnih doku- mentih ima tak pristop formalno podporo: v Agendi 21 piše, da je pot k trajnostnemu razvoju možna le ob sodelovanju lokal- nih skupnosti in njihovih prebivalcev. Aarhuška konvencija zavezuje države k informiranju in soodločanju prebivalcev o zadevah, povezanih z okoljem. Tudi strokovna literatura zagovarja prispevek so-odločevalskih pristopov k zagotavljanju transparentnosti, vključenosti, pošteno- sti odločanja. Po drugi strani pa ostajajo ocene kakovosti rezultatov različnih od- ločevalskih praks pogosto na ravni ugi- banja. Če nič drugega zato, ker so pravi soodločevalski pristopi v praksi še vedno prej izjema kot pravilo. Zato je morda vsaj toliko, kot izvrstno strokovno znanje, pomembno, da v izobraževalnem proce- su vzgojimo predvsem dejavne, kritične in konstruktivne državljane, ki razumejo probleme v družbi, znajo postavljati pri- oritete ter strokovno pošteno in človeško občutljivo delovati za javno dobro.