Klicaje v tvoje sv. ime, o Bog! te prosimo, ki si ss. mučence naše z angeljsko jedjo na zemlji poživljal, zdaj pa jim daješ vživati samega sebe v nebesih, tudi nas poživljaj s skrivnostno jedjo in pijačo, dokler živimo, in daj se nam kdaj vživati v nebesih. Amen.
j
■ 5
li
pfS*’

N
NOVA CVETLICA I
V	>
DUHOVNEM VERTU
ali	\
KIVIJEVE
svetih mučencev Oglejskih
Kocijana, Kancija, Kocijanile i in Prota,
z raznimi molitvami.
na svitlo dal
JANEZ GLOBOČNIK
kn. nadškofijski tajnik, skrivni Kaplan sv. Očeta Pija IX-
v GORICI.
I r
L
S štirimi podobami.
V Gorici natisnil Paternolli
1871.

* V /
l/i
f I
23194
N im o */19 n
Preuzvišenomu, Prcmilostivemu in Prečastitemu Gospodu Gospodu
ki so v natis popisovanja življenja svetih Kocijanov dovolili,
ga posvečuje v spomin zlate sv. maše, ki jo imajo Prevzvišeni 29 septembra tekočega leta obhajati:
Izdatelj.
V v o d.
Že v porvili stoletjih po Kristusu so kristjani tiste • sokristjano, ki so sveto živeli in v Bogu umerli, častili, in se jim v prošnje priporočevali. Posebno čast so pa skazovali mučencem; ker vedili so, da so oui gotovo pri Bogu, ker so prostovoljno svojo kri in življenje darovali zavoljo Kristusa. V tem prepričanju so pervi kristjani na krajih, kjer so bili mučenci pokopani, oltarje postavljali, ter so mašniki na njih opravljali daritev sv. maše. Potem pa, ko je bilo kristjanom pripuščeno cerkve očitno zidati, so ostanke svetnikov vanje prenesli in jih hranovali pod oltarje, ter jim tamkaj veliko čast skazovali in se prošnji tistih svetnikov priporočevali, kterih ostanke so ondi častili.
To častenje svetnikov se je povsod vkoreninilo, ko-dar je bila vera v Kristusa oznanovana in sprejeta. In tudi ni moglo drugači biti, ker častenje svetnikov priporoča:
1.	že lastna naša pamet.
Svetniki so namreč časti vredni zavoljo njih sv. življenja na zemlji, s kterim so Božje kraljestvo razširjati pomagali.
Oni so pri Bogu, so z njim edino sklenjeni, gledajo ga od obličja do obličja, ter ga vživajo, tedaj tudi veliko veljajo pred njim.
Svetniki so bili polni ljubezni do svojih sokristja-nov že na zemlji; toliko večji mora njih ljubezeu do nas zdaj biti, ko so v nebesih v ljubezni popolnoma postali.
Pamet nas toraj uči, da svetniki vso čast zaslužijo, in da smemo vse zaupanje vanje staviti.
2.	Da so svetniki vse časti vredni, nas uči tudi sv. pismo. Kristus sam nam naznanja da tisti, ki njega ljubijo, bodo tam, kjer je on. „Ako kdo meni služi, “ pravi naš Odrešenik, „naj za menoj hodi, in kjer sem jez, tam bo tudi moj služabnik.11
Sv. Janez jo v skrivnem razodenji že spolnjeno vi-dil to obljubo, in sicer, kadar je bil v duhu v nebesa zamaknjen; pripoveduje nam to takole: „Potem sem vidil veliko trumo, ktere nilice prešteti ni mogel, iz vsih narodov in rodov, in ljudstev in jezikov, stati pred jagnjetom; bili so oblečeni v bele oblačila in palmove veje so bile v njih rokah; In so vpili z velikim glasom, rekoč: Čast Bogu našemu, ki sedi na šedežu, in jagnjetu .. . Ti so tisti, ki so prišli iz velike nadloge, in so oprali svoje oblačila, in jih obelili v kervi jagn jeta.“ Razod. (7, 9. 10. 14.)
In od velike časti, ki jo bodo imeli svetniki pri Kristusu v nebesih, naš Gospod sam govori pri sv. Jan. v skriv. razodenji (3, 21) „Kdor premaga, mu bom dal sedeti z menoj na svojem sedežu; kakor sim tudi jez premagal, in se usedel s svojim Očetom na njegov sedež. “
3.	Po tem takem tudi cerkveni učeniki niso mogli drugači kakor priporočevati častenje svetnikov. „Med drugimi,11 pravi sv. Ciril Aleksandrinec, „se obnašamo z veliko častjo proti mučencem in svetnikom, ker so se oni na svetu tako serčno vojskovali zoper greh, in si čisto vero ohranili. Spodobi se, da tiste neprenehoma hvalimo, ki so se s svetimi deli tako slavno obnašali na zemlji. “
Sv. Ambrož pravi, da so svetniki mnogoterim ljudem studenec milosti postali, ker pri Bogu za nas prosijo, in nas opominja, da jih častimo in da se jim priporočujmo.
Da pa svetnikov ne molimo, temuč jih le častimo kakor izveličane služabnike Božje, to vsaki katolčan dobro ve, kakor tudi to, da čast in hvala, ktero svetnikom dajemo, posebno Bogu velja, ker po besedah sv. Avguština v svetnikih občudujemo božjo vsegamogoč-nost, dobroto in milost, ktera je svetnike po čndapolnih potih vodila, dokler so še bili na zemlji.
Dalje nas uči naša cerkev, kakor pravi sv. Avguštin, da svetnike nar bolje častiti zamoremo, ako njih lepe izglede posnemamo. In sv. Bazilij nam priporoča, naj svetnike sosebno prosimo, da nam sprosijo tiste dušne dobrote, ktere nam bodo pomagale k večnemu življenju.
Zavoljo tega je pa tudi, kakor nam zgodovina pripoveduje, verno ljudstvo vsaki čas svetnike častilo. Ve-dili so namreč kristjani, da je Bog sam gotovost njih izveličanja s čudeži na znanje dajal, in da jih je cerkev le po natančnem preiskovanju njih življenja prištela med svetnike.
In kakor nam zgodovina na dalje pripoveduje, so kristjani vsih stoletij obilni sad prejemali iz svoje ljubezni do svetnikov in iz molitve, s ktero so jim čast skazovali. Poboljšanje grešnega življenja, ohranitev nedolžnosti, telesno ozdravljenje, varstvo v velikih nevarnostih in pomoč v zadregah in vsaktere gnade in dobrote so kristjani po prošnji svetnikov od Boga zadobivali.
Ali nas tedaj ne spodbada vse to k ljubezni in častenju svetnikov ?
O zares, vsak kristjan naj Boga hvali in moli v svetnikih, naj njih življenje posnema, in naj se jim vsak dan v njih veljavno prošnjo priporoča.
K temu nas bo pa zlo spodbujalo življenje svetnikov, kterega moramo tedaj poznati. In med drugimi nas bo nar bolj mikalo spoznati življenje naših kerstnih pomočnikov, patronov dežele, naše domače faro i. t. d., sosebno pa se nam dobro zdi, ako vemo zgodovino mučencev, kteri so v naši domači deželi svojo drago kri prelili zavoljo Kristusa.
In ravno naša deželca se zamore hvaliti, da je nje tla močila kri tisuč in tisuč kristjanov, ki so vero v Kristusa s svojo smertjo poterdili, ter se zdaj blišče v rudeči neminljivi obleki pred sedežem Jagnje-tovim v nebesih.
V Ogleju namreč, kteri je bil nekdaj ob času Rimljanov veliko mesto, je živelo, že v pervih stoletjih po Kristusu mnogo število kristjanov. In kakor drugot so jih Rimski cesarji in poglavarji tudi tu preganjali in morili.
Med njimi so bili rimski veljaki (patriciji) brata Kocijan (Kaneijan) in Kanci j, njih sestra Kocijanila, pa njih duhovni učenik Prot.
Že davno me je mikalo kaj več pozvediti iz življenja tih mučencev, toliko bolj, ker sem celih petnajst let pri mestni farni cerkve ss. Kocijana in to-varšov v Kranji kakor duhoven služil. To moje želje so se spolnile, ko sem dobil iz Rima popis življenja in muk imenovanih svetnikov, natisnjen v laškem jeziku.
Ta popis sem tedaj poslovenil, in zlo prenaredil, ker je popisovanje življenja omenjenih mučencev v njem obravnano po stareji šegi, brez predelkov, brez
poduka, zraven ima v sebi veliko nepotrebnih popisovanj, in bi v svoji stari obliki nikakor ne bil za rabo.
Mislim, da bo slovensko ljudstvo rado prebiralo te bukvice, že zavoljo tega, ker je sploh pobožno in zlo časti svetnike; še raji pa zavoljo tega, ker so bili omenjeni svetniki mučeni v naši domači deželi; Oglej namreč je bil zidan poleg jadranskega morja na ilirskem primorju blizo benečijske meje in blizo Gorice.
Pa tudi zavoljo tega bo Slovenec rad bral popisovanje življenja omenjenih svetnikov, ker so naši spredniki toliko cerkva sozidali njim v čast.
Mislim, da ne bom dolgočasil bralca, ako tu naštejem kraje naše slovenske dežele, v katerih so cerkve ss. Kocijanu in tovaršem na čast.
V	Goriški nadškofiji imajo naslednji kraji cerkve s. Kocijana: Šcnt-Kocijan blizo Ogleja, sozidan poleg kraja, na katerem so mučenci bili obglavljeni; Kravje blizo fare Ajello, Viške dekanije, in Polica v Cirk-niški dekaniji, imate vikariatne cerkve naših svetnikov; podružnice, s. Kocijana ste v Štjaku v Komenski, in v Ligi v Kanalski dekaniji.
V	Ljuhlanski škofiji farne cerkve: V Kranji, v Sent-Kocijanu pri Turjaku, v Škocijanu pri Dobravi, v Mirni-peči. Lokalijške cerkve: v Planini na Ipavskem, na Ježici. Podružniške cerkve sv. Kocijana imajo v poslednjih vaseh: Verh jezera faro Stari Terg pri Ložu, Breznica v Žireh; — Verzdencc v Horjulski fari; Jesenice v Šent-Ruperški fari; — Stavčja vas blizo Žužemberka; — Škocijan v Brezjah Dobovške fare; Selo na Breznici; — Podreče v Mavčičah.
Teržaška škofija ima tri cerkve s. Kocijana: farno cerkev v Lanistju, - - farno cerkev v Trušku, in podružnico na pokopališču fare Golac.
V	Lavantinski Škofji nahajamo dve podružnici, ('no v Kremnu fare Razborje, drugo v Zavški fari.
V	Kerški škofiji stoj.te tudi dve cerkve sv. Kocijana, farna cerkev v Šent-Kocijanu in podružnica Stabenjske fare.
Videmska nadškofija ima štiri farne cerkve postavljene našim svetnikom v čast, in sicer v farah Risano, St. Ganziano di Prato, St. Ganziano di Go-rizzo, in St. Ganziano di Gonars.
Sicer, kolikor mi je znanega, je bilo nekaj cerkva sv. Kocijanu in tovaršem v čast postavljenih v škofijah Treviso in Milan na Laškem, Vratislav na Pruskem in Sens na Francoskem.
Zastran verjetnosti pričujočega popisovanja življenja ss. mučencev Kocijana in tovaršev se ni nič bati, ker vse kar je v laškem od mene poslovenjenem spisu brati, je sostavljeno iz starih bukev samostanov na Francoskem in Nemškem, iz letopisov Baronija, iz očitnih cerkvenih govorov sv. Ambrožija in sv. Maksima, škofa v Turonu i. t. d.
Zastran kraja, na kterem so bili mučeni naši svetniki, sem okoli Ogleja sam vse na tanko pregledal in v ti reči, kar bilo je mogoče, gotove znarn-nja poiskal in nabral.
O zadevi častenja tih mučencev in ostankov njih sv. teles sem pismeno popraševal po vsih škofijah, kte-re v mojih pričujočih bukvicah omenim in tudi doti čne spisane odgovore dobil, kterih se tu poslužim.
Sosebno mi je bil postregel korar Senške škofije blizo Pariza na Francoskem, kteri mi je poslal bukvice, natisnjene v francoskem jeziku, iz kterih sem tudi posnel, nekoliko, o zadevi sv. trupelj; zgodbo čudežev pa sem spisal iz Bolandistov in jo prestavil v slovensko.
Pojdite tedaj, bukvice moje, med slovensko verno ljudstvo, in dajte čast in bvalo ss. Kocijanu, Kanciju, Kocijanih in Trotu, ter povišujte med Slovenci čast večnega trojedina Boga, kteri je po svojem svetem Buhu dodelil toliko moč in stanovitnost tim mučencem !
Ti pa, o usmiljeni in dobrotljivi Bog! obrani po prošnji sv. Kocijana in tovaršev čisto in nepokvarjeno sveto katoliško vero med našimi brati Slovenci. Teh malo pa med njimi, ki še niso Katoličani, pripelji na prošnjo ravno tih mučencev v katoliško cerkev, da bodemo imeli vsi eno vero, enega pastirja ; ter se zedinimo vsi skupaj v enem ovčnjaku Kristusovem. Amen!
Na dan sv. Kocijana in tovaršev, 31 maja 1871
Janez Globočnik.
ŽiVLJEfME
sv. mučencev Oglejskih Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota.
Poslovenjeno in vravnano iz laškega.
1.	POGLAVJE.
^Nekoliko o rodu in mladosti ss. Kocijana in tovaršev.
življenje znamenitih oseh popi-navadno tudi nekoliko povč o rodu.
To pa zavoljo tega, ker je njih zasluge po tem ložje presoditi. Zato se tudi nam potrebno zdi, nekoliko o rodu naših svetnikov omeniti.
Bili so sv. Kocijan, Kancij in Kocijanila imenitnega in bogatega rodu Anicijev.
Odlikoval se je ta rod po veri, bogastvu in visocih službah. Že neki sprednik naših svetnikov je bil malike popustil in se k veri v Kristusa spreobernil. On je bil starašina ali senator, pa se vendar ni sramoval očitno Kristusa spoznati. Svojo živo vero v Gospoda našega in Odrešenika je zapustil svojim naslednikom, in tako je bilo od tedaj naprej veliko kristjanov iz te rodovine; med njimi štejemo mnogo mučencev in mučenk, kakor so bile sv. žene Proba. Dometrija in Julijana, in po-
reden se suje, so njihovem
-( 9 )~
tem tudi sv. Kocijan in tovarši. Pa tudi spoznovav-cev je dosti imela rodovina Anicijev. Tako beremo da sta bila sveti in učeni mož Ordinarij, rimski konzul, in rimski veljak Manlij Severin iz te rodovine, kakor tudi še več druzih neimenovanih. Pravijo bukve svetnikov, da so bili, dokler so živeli, stebri keršanske cerkve, po smerti pa so jih vsi častili kot žive zglede nar lepših čednost: „meso umerje toda gnada umerlih svetnikov živi. “ (S. Ambrož od sv. raja. 9.)
Bliščoba bogastva Anicijev pa je bila tolika, da je med ljudmi v pregovor prišla. Tako piše Sekundin sv. Avguštinu, hvaleč lepoto njegovih spisov: „Priznati moram, da se marmor hiše Anicijev ne blišči tako močno, kakor zgovornost tvojih spisov.* (Avg. tom. G.) Zastran imenitnih služb Anicijev sv. Hieronim v pismu do Demetriade pripoveduje, da je vsak, ali pa saj skoraj vsak mož iz tega rodu dosegel imenitno službo konzula. In tolika je bila veljava tega rodu v Rimu, sosebno zavoljo hrabrosti iu kreposti pred sovražnikom, da je enega njegovih mož rimsko ljudstvo celo na cesarski prestol povzdignilo. „Re gre, da bi za častjo in visoko stopnjo sledila čednost, te-muč za čednostjo naj sledi čast," pravi sv. Avguštin; in Aristotel terdi ravno to rekoč: „čast je plačilo čednosti."
Prišel je namreč iz rodu Anicijev na cesarski prestol Mark-Avrel Kar ob času, ko so živeli sv. Kocijau in tovarši v Rimu. Skoraj, bi rekel, je Bog to pripustil, zato, da so oni toliko veči loj imeli s svetom, in da so si potem dražji venec pred Bogom zaslužili. Ljudje so jih zdaj ko cesarske bliž-
-(10 )-
nje sorodnike še bolj ko prej čislali. Ponunjale so se jim od vsacega kraja, nar bolj pa od cesarske okolice, časti in posvetne sladnosti. Bili so v toliko večji časti, ker je cesar njih sorodnik v kratkem času Sarmate, ki so Tracijo in Ilirijo nadlegovali in tudi na Italijo pritiskali, v strašnem boju zmagal, ter jim šestnajsttavžent vojakov 'pobil, dvajsettavžent pa vje-tih v Rim pripeljal; po tem pa se je obernil proti jutru, in je z vspehom Perzijane napadel s svojimi hrabrimi vojaškimi trumami.
Akoravno pa so bili naši svetniki sorodniki tako slavnega cesarja, in zavoljo njega močno čislani, vendar niso marali ne za časti, ne za veselje, temveč iskali so le tistega veselja, ki nikdar ne mine, in so si nabirali „zaklade, M er ih molj ne sne in ruja ne zgrudi nikdar.“ (Mat. 6, 20, 21.) Globoko v serca zapisane so jim bile Gospodove besede: „kajpomaga človeku, ako celi svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi.“ In čim bolj so jih vabili na cesarski dvor, ker bili so bratranci s cesarskimi sinovi Karinom in Numerijanom, tim bolj so iskali drušine Gospodove, ktero so cenili čez vse, „kdor v mene veruje, prideva z Očetom ki njemu in stanujeva v njem.11 „Ako je Bog z nami, kdo je zoper nas.“
Po šegi tistih časov so imeli naši svetniki med seboj podobne imena. Tudi v družini cesarja Konstantina nahajamo enako navado. Bili so namreč njegovi otroci: Konštantin, Konštaut in Konštancija. Ta edinost imen med našimi svetniki, bi rekel, je lepo in pomenljivo znamenje njih edinosti v veri. „ Vsi so namreč imeli enega Boga, eno vero, en kerst“ (Efez. 4, 5.) Zares lepa in posnemanja vredna edinost med
-(11 )-
udi ene deržine! Kakor pa je bilo vsem treni enako ime dano, tako so imeli od Boga taisti poklic: „po-klicani so bili namreč od Boga v to, da so vsi trije ob enem trenutku venec mučencev zaddbili. In to jim je Kristus po svoji posebni ljubezni podelil, da so sklenjeni bili po zaslužen ji, kakor po imenu(S. Ambrož serm. 4, 5.)
Učenik in vodnik naših svetnikov jo bil duhoven Prot. Učil jih je v njihovem stanovanju v Rimu, v štirnajstem oddelku mesta unkraj reke Tibere (dan današni Trastevere imenovanem), in si je čez vse prizadeval, da bi jih izredil za pobožne otroke božje, kteriin je namesto časnih reči le večno življenje v skerbi.
Bili so vsi trije pokorni in ponižni učenci sv. Prota, kterega so kakor očeta spoštovali, in mu nikdar več ne privolili, da bi se ločil od njih. Ostal je toraj z njimi, kahor njih bliščeči zgled v življenji, v terpljenji in v smerti.
„Brez vere pa je nemogoče, Bogu dopusti. Zakaj kdor hoče k Bogu pristopisti, mora verovati, da je, in da je tistim, ki ga iščejo, plačevavec“ (Efež. 11, G.) „Zakaj trije so, kteri pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sv. Duh, in ti trije so eden“ (I. Jan. 5, 7.) „Jaz prosim za nje, da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni, in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas enou (Jan. 17, 9, 21.)
Živa vera v trojnega Boga, kakor tudi ljubezen eden do druzega, kakoršno so imeli v sebi sv. Kocijan in tovarši, bodi nam v izgled, kterega vedno posnemajmo.
-( 12 )-
II.	POGLAVJE.
Sv. Kocijan in tovarši pobegnejo iz Rima.
vetnikov misli, hi le samo po večnem plačilu hrepene, dobivajo, iz nadlog novo moč, ker ne dvomijo da čim
večji je vojska, tim slavnejša je zmaga. Izvoljenih želje rastejo po težavah, kakoi' ogenj, ki veter vanj piha: zdi se ti, da gasne, pa se le množi.* Te besede sv. Gregorja (Moral lib. 29) so se sosebno spolnile nad našimi svetniki, kterih rodbino so pričele nesreče zaporedoma zadevati.
Njih sorodnika cesarja Marka Avrelija Kara je sredi njegovih zmag nad Perzijani dohitela grenka smert, ktera nikomur ne prizanese, bodi si še tako visoko postavljen velikaš.
Umeri je blizo reke Tigride, v kateri je nekdaj angelj Rafael Tobija iz žrela velikanske ribe otčl. Njegovega sinu Nunmrijana, kterega je vse ljubilo in spoštovalo, je umoril neki častiželjen vojaški načelnik, Aper z imenom, kteri se je hotel cesarskega prestola polastiti. Vojaki pa, to zvedši postavijo na cesarski prestol Diokleza, hišnika poprejšnega cesarja. Bil je ta rojen Dalmatinec, in sin revnih staršev. Hoteč znebiti se slehernih nasprotnikov, je on z lastno roko Apra, morivca cesarskega sinu, prebodel. Karin mlaji sin cesarja Kara je bil takrat s svojimi zvestimi vojaškimi trumami v Galiji. Njega je Dioklež z vojsko napadel. Branil se je sicer Karin
-( 13 )-
kaj hrabro, in berž ko ne, bi bil on zmagal, ako bi ga ne bil eden njegovih načelnikov v, Miziji umoril. Storil je to zavoljo tega, ker mu je bil Karin, človek poln gerde poželjivosti, njegovo ženo ob poštenje pripravil. „Že veliko jih je prišlo v hude pregrehe mvoljo žen, in so poginili.* (Ezdra 3, 4.)
Dioklež - ali kakor je sam hotel, da so ga imenovali — Dioklecijan, se ni imel zdaj nobenega več bati, kteri bi bil hrepenel po cesarskem prestolu, razun naših svetnikov, ki so bili iz Anicijevega rodu še ostali pri življenju. Toda tim je bilo tako malo mar za čast, bogastvo in imenitnost, da Dioklecijanu ni bilo treba imeti strahu pred njimi. Oni so vso svojo čast le iskali v Kristusu, ravnaje se po besedah sv. Pavla do Galačanov (6, 14.) „Daleč naj ho od mene, se s čim družim hvaliti, kakor s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa,“ in živeli so kakor bi jih ne bilo, da se jim je reči zamoglo, „vi ste mertvi in vaše življenje je skrito s Kristusom* (Kolos. 3, 3.).
Dioklecijan si je vzel za tovarša svoje cesarske časti in vlade Maksimijana. Oba sta bila edinih misli iu edinih želj, in kmalo pri začetku vladanja sta razglasila povelje, po katerem je mogel vsak podložnik rimske vlade bogovom darovati; kdor se je pa tega branil, je mogel v ječo, iu je bil potem umorjen. Premoženje umorjenih kristjanov se je pa ravno po tem ukazu ali za občinske potrebe rabilo, ali pa po posebnem povelji cesarjev med Rimljane delilo.
Kaši svetniki, ako ravno jim ni bilo nič za to, da je njih rodbina ob cesarski prestol prišla, po besedah: „obropanje svojih reči ste vnemamo zašli-
-( 14 )-
šali* (Hebr. 10, 34), so bili vendar le hudo razžaljeni, ko so zvedeli hudobne naklepe cesarjev zoper Kristusovo kraljestvo na zemlji. Posvetovali so se tedaj s svojim duhovnim učenikom Protom, kaj da je storiti, ter so sklenili upreti se krivičnemu povelju svojih cesarjev po dolžnosti pravih kristjanov: »Zaničevaje krivična povelja višjih, so si zaslužili večno plačilo.“ (Brev. R.) Oni so se imeli za svobodne, ne pa zavezano od cesarskih, Bogu nasprotnih povelj in sicer „v tisti svobodi, po kteri nas je Kristus rešil* (Gal. 4, 31), to je, v svobodi, po kateri se kristjan čuti prostega verig hudobije, ktere mu naklada svet ali hudobni višji, ali lastno meso ali pa peklenska hudoba. Da bi bili torej naši svetniki manj zvezani s svetom, so se ravnali po besedah sv. pisma (Mat. 19, 31): »pojdi, prodaj, kar imaš, in daj vse revnim, imel bož tako zaklad v nebesih“ ter so prodali svoje vinograde, hiše in polja, in denar večji del razdelili med uboge. Tudi svojim tri in sedemdesetim sužnikom so podarili svobodo, prerodivši jih popred po Kristusu s kopeljo sv. kersta. Šli so potem iz Rima, kakor se je drugim zdelo, svoje posestva zunaj in v okolici mesta ogledovat; v resnici pa so se podali le v mesto Oglej.
Oglej je dan današni vas pri morji, med Ter-stom in Benetkami, štiri ure pod Gorico. Nekdaj jo pa bil Oglej za Rimom nar večje in nar imenitneje mesto rimskega cesarstva, ker je imel pol milijona prebivavcev. Razdjal ga je leta 454 po Kristusu Hunski kralj Atila, da ni kamen na kamenu ostal. Pozneje se je to mesto zopet nekoliko povzdignilo in je postalo sedež patriarhov, kterih oblast jo obsegala
-C 15 )-
veliko delov Goriškega, Koroškega, Kranjskega, Istri-janskega in Laškega, dokler ni kilo v novic razdJano od Benečanov. Kocijan in njegovi tovarši so tudi v Ogleju imeli mnogo posestva. Umaknili so se torej semkaj grozovitemu preganjanju Dioklecijanovemu, in so imeli zraven tega tudi ta namen, da bi tukaj kristjane podpirali, sosebno pa, da bi obiskali svojega prijatla Krizogona, ki je bil ondi zavoljo Kristusa v ječi.
Prišedši v mesto Oglej pa zvedo naši svetniki, da je preganjanje kristjanov tu še huje, kakor v Rimu. Toliko jih je bilo namreč po ječah, da za nove jetnike ni bilo niti prostora več, niti verig, in po temnicah so bili sveti spoznovavci tako nagnje-čeni, da ni bilo moč še njih števila pozvedeti. Vse to pa naših svetnikov ni ostrašilo da bi se vernili v Rim (ker lahko bi si bili mislili, da jih bo vendar le v Rimu bolj varovala imenitnost njihovega stanu ko tukej v Ogleju, kjer so se znašli med tujimi ljudmi).
Ali stali so neprestrašeni in pomnivši besedi sv. Pavla do Korinčanov (II. 4, 81.) so sklenili junaško se ustavljati vsakemu početju viših zoper njih stanovitnost v veri. Pravi pata apostelj takole: „Mi namreč, kteri živimo, smo vedno v smert izdajam zavoljo Jezusa, da se tudi Jezusovo življenje očitno pokaže na našem umerijivem mesu. “
Bilo so jim tudi globoko v serca zapisane besede sv. Pavla do Hebrejcev (13, 1. 2. 16) „Bratovska ljubezen ostani med vami, in ptujih sprejemati nikar ne pozabite; dobrotljivosti pa, in po-deljenja nikar ne pozabite, ker taki darovi dopade-jo Bogu,“ tedaj oni niso hoteli zapustiti vernih

-( 16 )-
kristjanov, kteri so po ječah in drugod v strašnih stiskah, v revščini in nadlogah zdihovali. Poslužili so se ponočnega časa, da so jih obiskovali in jim, kolikor je bilo mogoče, pomoč delili. O ti priložnosti so tudi skerbno popraševali po svojem prijatlu Krizogonu.
„ Jezus je naše grehe sam nosil v svojem telesu na lesu, da bi grehu odmeril, in pravičnosti živeli“ (L Pet. 2, 54.) Jezus je Jagnje božje, ki grehe sveta odjemi je.“ (Jan. 1, 29) „On je sprava za naše grehe; ne samo pa za naše, ampak tudi za (grehe) vsega svetau (I. Jan. 2, 2.) Jdcri hoče, da bi bili vsi ljudje zveličani, in bi prišli k spoznanju resnice, zakaj en Bog je, tudi en srednik med Bogom in ljudmi, Človek Jezus Kristus, kteri je dal sam sebe v rešilo za vse.“ (I. Tim. 2, 4-6.)
Ljubimo tedaj Jezusa po zgledu sv. Kocijana in tovarsev, in bodimo pripravljeni, da se odpovemo vsemu, kar bi nas ločiti znalo od Njega.
III.	POGLAVJE.
Sv. Krizogon.
avoljo prijatelstva, ktero jo našo svetnike na Krizogona vezalo, kakor tudi za to, ker je, kakor bomo pozneje vi-dili, Bog sam hotel, da so naši svetniki s svetim Krizogonom na enem mestu mučeni bili: se nam zdi treba, da nekoliko o življenji sv. Krizogona opomnimo.
Krizogon je bil rimski vitez.
Še bolj kot njegov rod ga je pa žlahtnilo spoznanje Kristusove vere, ktere so ni sramoval očitno na znanjo dajati. Zavoljo tega jo mogel v Rimu dve leti v ostri ječi tičati, kjer ves čas ni imel drugo pomoči in polajšauja kakor to, ktero mu je delila sveta Anastazija, žena nekega bogatega Rimljana, Publija z imenom. Bogu je to njeno djanje zelo dopadlo, te-dej ji ga je povernil s častjo mučenstva; „povernil mi je Bog po moji pravičnosti in zavoljo mojih čistih rok pred mojim obličjem.11 (Ps. 17, 25.)
Svetemu Krizogonu pa je Bog pripravil še večji muke, kakor so bile dozdanje; veliko je namreč mogel še prestati zavoljo Gospodovega imena „zakaj krepost se le v slabosti vterjuje“ (2. Kor. 12, 9). Pripustil je Bog, d:i se je Krizogonu vsa pomoč odtegnila. Publij namreč zve,kako da žena njegova blazega jetnika podpira. Noče je torej vkorenjineni pagan več imeti za svojo ženo; zapre jo v lastni hiši v temno ječo, in jo napaja z vodo britkosti, iti ker mi s kruhom bolečin (3 kralj. 12, 27).	8
-( 18 )-
Ker že pamet uči zakonske, da naj se ne natolcujejo eden druzega, temveč da naj si prizanašajo, jo sv. Anastazijo zolo bolelo, da ji je mož ljubezen z britkostjo povrača-l, zlasti ker je kakor kristjana poznala besede sv. Pavla: „ možje ljubite svoje žene,, in ne bodite čmerni proti njimi“ (Kološ. 3, 19).
Ali bolj jo jo še bolelo, da ni več mogla v podporo biti sv. Krizogonu, kteremu je dozdaj enako prijaznost in dobrotljivost skazovala, kakor Davidu Jonatan, prijatel njegov (2 Kralj. 1. 26).
Hudo ji jo delo tudi to, da bi njeno bogastvo, ki ga je dozdaj v Božjo čast obračala, moglo od zdaj naprej služiti možu njenemu v nečast pravega Boga in v spolnovanje hudih želj: ,,-Je še druga nesreča, ki sem jo videl pod solncem: bogastvo, pripravljeno k h udemu, kise zgubi v nar hujše nesreče“ (Cerkv. 5,12).
Iskala je todej in tudi našla priložnost Krizo-gouu pismeno težave svoje potožiti, in mu naznaniti, kako da se ji smili, da mu pa ne more več pomočil prinesti. Odgovor, ki ga ji je sv. mučenec precej poslal, je bil ves vreden njegovega blazega serca in tako krepčavon, da jo serce sv. žene navdal s polno vdanostjo v voljo in previdnost božjo. Besede, katere je. ona v tem pismu brala, so jo prav dobro podučile, da je treba vse, kar pride iz Božjih rok, in ko bi bila tudi smert, s tisto poterpežljivostjo prestati, v kteri nam je Kristus s težkim križem obložen, nar lepši zgled dal. In res je ta žena v ti poterpežlji-vosti in vdanosti čez več časa in po težkih mukah srečno dokončala svoje sveto življenje.
Ko je bil Krizogon že dve leti preživel v ječi, je prišlo v Rim povelje od Dioklecijana, da naj vse
-( 19 ) -
drugo kristjane pomore, Krizogona pa naj prepeljejo v Oglej, češ, da mu bo on tam z lastnini prigovarjanjem omehčal serce, ktoro je dozdaj po njegovih mislih terdovratuo bilo zoper vso ostrost.
Toda časti vredni in blagi vitez jo s kratkim govorom na znanje dal, da ne mara prav nič za prijaznost in obljube cesarjeve, ter da vere v pravega Boga ne pusti, rekoč:
»Jaz raji ne ic enkrat, temveč tisučkrat življenje zgubim, kakor da bi vašim lažnjivim bogovom služil, kteri ne morejo človeka obsoditi, pa mu tudi nič dobrega skazati niso v stanu11 (Bar. G. 63), »zdaj je resnica Kristusova v meni, in te mi ne bo nobeden odvzel1 ‘ (2 Kor. 11, 10); „•mene Bog varuj, da bi se z drugim hvalil, kakor s križem Gospoda našega Jezusa Kristusa, po Merim je meni svet križan in jaz svetu“ (Gal. 6, 14). „Od kar sem toga Gospoda spoznal, ne morem nič več iskati sle-pitvo tistih bogov, ki so jih ljudje sami izmislili. Kako bi mogel misliti, da so oni bogovi, ki so jih umenitniki naredili. Tim lažnjivim bogovom vi v svoji popačeni domišljiji pripisujete lastnosti in dela, ki jih še celo pod ljudi znižujejo. Moj jezik pa no bo nehal častiti in hvaliti njega, kteri sam je molitve in časti vreden. Njega ni težko spoznovati, in ni hudo njegove zapovedi spolnovati, kor njegov jarem je lahak, in njegovo breme je sladko. rT,Uzo je beseda v tvojih ustih, in v tvojem sercu, to je, beseda vere, ktero osnanujemo.* (Rimij. 10, 8). Ako le veruješ v Gospoda Jezusa, ti je lahko, ga spoznati, oznano-vati, ljubiti čez vse. Ne iščem in ne želim druge časti, druge imenituosti in druzega bogastva., kakor

-( 20 )-
to, ki se najde v križu našega Gospoda Jezusa Kristusa."
Ta serčni odgovor je neizrečeno razkačil pagan-skega cesarja, kteri neznienivši se na dalje z njim, ga je ukazal umoriti.
Kaka pa je bila smert in kjo so Krizogona u-morili, to so zvedili naši svetniki sv. Kocijan in to-varši v ječi, ko so tam zaperte keršanske jetnike obiskali in želeli tudi Krizogona viditi, da bi od njega podučenje in poterjenjo v veri sprejeli. Tako je tudi sv. Pavel hrepenel suiti se z Rimljani, in to željo jim je naznanil v pismu do njih, rekoč: rMim vas viditi, da vam kaj duhovne pomoči podelim v vaše po-terjenje, pa da hi se tudi jaz potolažil po vaši in po svoji veri “ (Rimlj. 1, 11).
Pravili so jim tedaj sveti jetniki oglejski, da je vže o G dni minulo, kar se jo Krizogonu glava odsekla, in sicer po povelju hudobnega cesarja, ne daleč od Ogleja, pri morskih stopnicah. (To mislimo, pomeni latinski izraz: „ad aquas gradatas“ kakor se bo bolj obširno pozneje govorilo). Pripovedovali so tudi, da se jo truplo njegovo z odsekano glavo vred v morje verglo, da so pa valovi obedvoje nepoškodvano na suho vergli. Vedeli so koncema še to povedati, da je sv. duhoven Zojil truplo in glavo, oboje popolnoma nepoškodvano, našel in pokopal na tistem kraji, kjer je bil Krozogon umorjen.
„Od sv. Duha navdihnjeni so sv. možje govorili“ (II. IVt. 1, 21.). „Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor
-( 21 )-
mladika ne more roditi sadu sama iz sebe, ako ne ostane na terti: Tako tudi vi ne, ako v meni ne ostanete. Jaz sem terta, vi mladike, kdor ostane v meni, in jest v njem, on rodi veliko sadu, ker brez mene ne morete nič storiti* (Jan. 15, 4-6.) „ Nihče ne more reči: gospod Jezus kakor le v svetem Buhu* (II. Kor. 12, 3.).
Iščimo tudi mi vselej gnade božje, in ko smo jo zadobili, ohranimo jo s pomočjo molitve in z dobrimi deli; potem nam bo lahko vojskovati se po zgledu sv. Krizogona in sv. Anastazije zoper vse to, kar bi nas utegnilo od Boga ločiti.
IV.	POGLAVJE.
Početje naših svetnikov v Ogleju.
o so naši svetniki slišali to prigodbo od častitljive smerti sv. mučenca Krizogona iz ust keršanskili jetnikov, jih je sicer v serca užalila ločitev od svetega prijatla; toda kmalo so bili z veseljem napolnjeni spomnivši se visoke časti, ktero si je on pridobil s svojim mučen-stvom pri Bogu v nebesih; točili so tedaj solze veselja in radosti. Družba svetih spoznovavcev v ječi jim je pa toliko dopadla, da so sklenili med njimi celo noč prebiti, kar jim je bilo tudi od straže privoljenn.
Prečuli so tedaj vso noč med svetimi jetniki spodbudo vajo eden druzega v ljubezni Božji s svetimi pogovori po besedah sv. Pavla (do Tesal. I. 5, 11): „Tolažite se eden druzega in spodbujajte se.“
O jutranji zarji so bili pa prisiljeni, ločiti se od svetili spoznovavcev, ne iz strahii pred sodniki, zakaj :	Jalov sc Boga boji, se ne bo nobene reči na
zemlji bal, in sc nikdar tresel* (Cerkv. 34, 16.), ampak zavoljo tega, da bi ne imela straža kakih sitnost, ker je tujim ljudem ječo odperla.
Ker so naši svetniki v pretečeni noči spoznali svetost jetnikov, se z njimi zlo sprijaznili in veliko duhovne tolažbe od njih prejeli, jim je bila ta noč res po besedah Davidovih (v psalmu 138, 11.) „njih razsvetljenje in pravo veselje.“ Kaj težka jim je bila torej ločitev od svete množice, s ktero so se po sveti Bogu dopadljivi ljubezni sklenili, in s ktero so se nadjali, kmalo združiti se pred Božjim obličjem. Ko so vendar le mogli iti proč od njih, so se v Božji ljubezni tako z njimi sklenili, da so tudi oni zamogli reči s sv. Pavlom: nzares ne smert, ne življenje, ne angclji, ne gospostva, ne oblasti, ne prihodnje, ne moč, ne ktera stvar koli nas ne bo mogla ločiti od ljubezni našega Boga, ktera je v Kristusu Gospoda našem“ Birnlj. (8, 38. 39.).
Ločivši se pa od tih jetnikov, ktere so, kakor Bogu v dar pripravljene jagnjeta v veliki časti imeli, so jim še njih verige poljubovali, in jih prosili blagoslova, ter ga tudi prejeli. In ko so jih zapustili, so sklenjeni ostali v duhu z njihovimi molitvami in hvalo Božjo, po besedah sv. Pavla (I. Kor. 5, 3.): »odločen s telesom, sem pri vas pričujoč z duhom. “
Prepričani so bili namreč naši svetniki, da s toliko ljubeznijo božjo vneti, ti sveti jetniki, jih imajo vedno v spominu, ter da jih Bogu priporočajo. Toraj niso kar nič dvomili, da so oni po tem takem deležni njih zaslug pred Bogom, ktere so si že dozdaj pridobili s svojim serčnim in očitnim spoznavanjem vere v Kristusa, in so si jih še pridobiti imeli s svojo smertjo.
Vse to pa, kar so naši svetniki pretečeno noč slišali in vidili, jih je tako vnelo, da niso mogli Božje besede nič več pri sebi samih ohraniti, temveč pričeli so jo vsemu judstvu okoli sebe eznanovati; „božja beseda naj ne bo privezana“ (Pav. 2. Tim. 2, 9.), torej naj se deli poslušavcem. Posebno jih jo prešinila serčna želja, da bi se zveličali vsi ljudje po neskončnem zasl uženji Kristusovem, kteri je svojo drago kri na lesu sv. križa za ves svet prelil.
Žalilo jih je sosebno vediti, da se še zmerom brezštevilna množica ljudstva v tamoti nevednosti in greha znajde, če tudi je naš Zveličar neizrečeno veliko preterpel, da bi ves človeški rod od greha in večnega pogubljenja odrešil.
Niso tedaj mudili ozuanovati izveličanski Jezusov nauk, ki so se ga bili naučili že v mladosti, in ki jim je dozdaj vsaki čas rodil neizrekljivo veliko zno-tranjega veselja in koristi. Slušali so toraj Gospoda, kteri ukazuje: ,kar vam govorim v temi, pravite na svetlem, in kar na ulio slišite, oznanujte po strehah (t. j. očitno).'1 (Mat. 10, 27.)
Kakor služabniki Gospodovi so se spoznali opro-stene tistih cesarskih postav, ktere so bile Kristusovi veri nasprot, in polni veselja zavoljo svobode, ki so jo
-( 24 )-
zadobili po Kristusu, so to svobodo tudi drugim ozna-novali. Pripovedovali so „kakor res prosti, ne kakor bi prostost imeli v zagrinjalo hudobije, temveč kakor hlapci Božji“ (1 Pet. 2, 16.) vsim, ktere so srečevali, kako sladak je Gospodov jarem. Hvalili so jim zno-tranji mir tistega človeka, kteri svoje meso v sužnost deva, in postane prost verig greha in strasti po Kristusovem zasluženji na križu. Oznanovali so jim nauke, ktere je Kristus iz nebes prinesel, kako da so oni tola-živni, in kako gotovo da se po njih spolnovanji pride v nebesa. Prosili so jih, da naj zavoljo neizrekljive svetosti pravega Boga ,,zapusti, vsako hudobijo in vsako goljufijo, da naj veržejo od sebe dela teme (Rimlj. 13, 12.), naj kakor novorojeni otroci poželijo duhovnega neokuženega mleka (I. Pet. 2, 2.) Gospodovih sladkih resnic; in naj hodijo hakor po dnevi pošteno ... in naj oblečejo Gospoda Jezusa Kristusa.“ (Itimlj. 13,14.).
Kaj čudno se je Oglejčanom to zazdevalo, da so naši svetniki, mladenči tako blagorodnega stanu in tako velicega bogastva, ime Jezusa Kristusa oznanovali, ker so vedeli, da mora našim svetnikom dobro znano biti, da vsacega, kteri cesarjevemu ukazu nasprotuje, gotova smert čaka; ni jim šlo v glavo, kako se tako bogati mladenči ne bojč umreti, med tem ko je toliko revežev navezanih na življenje, ako ravno nimajo nič zgubiti. Lahko zapopademo, da se niso nehali čuditi temu početju svetnikov, ker oni vsi vtopljeni v skerb za časno srečo niso poznali tiste modrosti, ktera je napolnjevala sv. Kocijana in njegove tovarše, in od katere beremo v bukvah modrosti (7, 8. 9): „Klical sem, in dan mi je bil duh modrosti
in više sem jo cenil od kraljestev in prestolov; in sem spoznal bogastvo kakor nič vredno v primeri s njo; tudi dragi bisar se mi ne zdi nji enak; zakaj vse zlato je v primeri z njo revni pesek, in kakor blato je srebro metno nje
Kaj jim je pa vlivalo v serca toliko serčnost? Kaj druzega kakor to, ker so vedili, da niso več svoji ( I. Kor. 6, 20), temveč Kristusovi; „kupljeni ste namreč z veliko ceno, poveličujte in nosite Boga v svojem telesu.“ Ki bila tedaj njih želja nobena druga kakor ta, da bi vsi ljudje pravega Boga spoznali, častili in ljubili. Tudi jim pri takem prepričanji ni bilo mar za to, kar svet svoje imenuje: kajti vse posvetno mine, ter nima nobenega obstanka.
Bog je pa tudi očitno pokazal, da kakor oni njega za svojega spoznavajo, tako tudi on njih spozna za svoje. Obljubil jo namreč po svojem Sinu pri sv. evangelistu Marku (p. 16, 18): «Kteri pa verujejo, pojdejo te znamnja za njimi: v mojem imenu bodo hudiče izganjali, nove jezike govorili, kače prijemali; in ako kaj strupenega pijejo, jim ne bo škodovalo; in na bolnike bodo roke pokladali in bodo zdravi.“
Ta gospodova obljuba se je spolnila nad našimi svetniki, kteri so med oznanovaujem sv. evangelija veliko čudežev storili, in z njimi pokrepčevali svoje besede; ljudstvo pa vsega oglejskega mesta se jim je močno čudilo.
„Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen to troje, nar veči pa med temi je ljubezen,“ (I. Kor. 13, 13.)
Ko bi človeške in angeljske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil, kakor bučeč bron, ali zvoneč zvo-
--( 2G ) -
nec. In ko bi znal prerokovati, in bi redil vse skrivnosti in imel vso učenost, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem. In ko bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje, in ko bi svoje telo dal, tako da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga.* (I. Kor. 13, 1-3.) aIn kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu, in Bog v njem.“ (I. Jan. 4, 16.)
Po izgledu sv. Kocijana in tovaršev ljubimo Boga čez vse, in razširjajmo po svoji moči ljubezen Božjo med bližnjimi; Bog nam bo potem milostiv, odpustil nam bo naše grehe, in odperl nam bo nebeške vrata.
V.	POGLAVJE.
Oglejski sodniki in sv. device Agapa, Hijonija in Irena.
tem času je bila izročena viši sodnija v Ogleju dvema možema, prefektu Dulcidiju iu sodniku Siziniju.
Pri ti priložnosti je treba, da nekoliko govorimo od tega, da sta bila Dulcidij in Sizinij popred v Solunu na Gorškem*); povedati tudi hočemo, kako sta se tamkej obnašala.
Dulcidij je bil že več časa prefekt ali predstojnik v imenovanem mestu, in hitro ko na svitlo pride
*) Solun ali Tesalonik
cesarski ukaz zoper kristjane, je tiste grozovitno mučil iu jih moril.
Ne dolgo preden je Solun zapustil, so v teni mestu živele med druzimi kristjani tri svete device, po imenu Agapa, Hijonija iu Irena. One so bile tako vterjene v veri, da se niso prav nič hale paganskih grozovitežev, ter so vero v Kristusa očitno spozno-vale, in pa ravno o tem času, kakor naši svetniki v Ogleju. Ko Dulcidij poz ve, da te device Kristusa očitno spoznavajo, jih ukaže pred se pripeljati, ter si prizadeva, njih terdno vero v pravega Boga omajati, in sicer tem bolj, ker se je v njem vnela po-željivost po tih devicah; možje namreč, brez vere in sv. Buha, nimajo oči polne prečešiva inneprenehljivega greha« (2. Pet. 2, 14.).
Toda device, slabe po telesni moči, toliko močnejše pa po moči božji, ki jim jo je Bog sam delil, so se njegovim željam serčno uperle; »angelom svojim je Bog zapovedal, da te branijo po vsih tvojih potih“ (Ps. 90.).
Tedaj ni mogel Dulcidij doseči svojih želj kljub vsemu priliznjenemu govorjenju in umetnemu zalezovanju. Tudi se mu ni sponcslo jih osramotiti pred ljudstvom; Bog namreč jih je varoval, ki so mu bile že v pervi svoji mladosti čistost svojo posvetile; on jih je obdal »s svojini vsegamogočnim Skitoma (Ps. 90. 5.). Sklenil je toraj device k smerti obsoditi; ali vendar ni mogel doveršiti svojega sklepa.
Kakor hudoben in poželjivosti zlo vdan mož je namreč cele noči svoji nesramni hotljivosti stregel, ter po slabih potih hodil; „slehern namreč, Meri hudo
dela, sovraži luč in ne pride Jc luči, da niso svarjene njegove dela“ (Jan. 3, 20.).
Kavno tiste dni, ki so imele imenovane device biti obsojene, je bil Dulcidij vsled svojih ponočnih nerodnost tako nagnjusen, truden in zaspan domii prišel, da pridši v sodnišnico ni bil zmožen sodniških d čl opraviti, tedaj tudi ni bil v stanu sodbe storiti čez device. S tim pa je prišel ob vso čast pred ljudstvom in pred svojimi podložniki.
Cesar, to zvedši, je poklical imenitnega moža, Sizinija po imenu sodit keršanke device Agapo, Hio-nijo in Ireno. Ta je brez sosebnega opotavljanja svete device k smerti obsodil ter ukazal jih ob glavo djati.
Dulcidija je cesar potem kakor prefekta v Oglej poslal, toda pridružil mu je Sizinija, da je ta, mo-dreji od uuega, sodnijsko službo opravljal.
Omenjene device in naši svetniki sv. Kocijan in toVarši so si zlo podobni po mnogoterih straneh.
Kavno ta čas, ko so te svetnice v Solunu Kristusa spoznovale in oznanovale, so ravno tako delali naši svetniki v Ogleju. Kakor sta sodnika Dulcidij in Sizinij konec storila življenju svetnic, tako sta ravno ta dva grozoviteža ob življenje pripravila naše svetnike, kakor bomo slišali pozneje. Kakor so nedolžnost svojih duš in telčs nepokvarjeno ohranile solunske device, tako se naši svetniki nikakor niso dali omadeževati od paganskih šeg in njih pregrešnih navad.
Oakalč so tedaj omenjene device pred Bogom naših svetnikov, kjer se z njimi zdaj sprehajajo po nebeških livadah, hodeči za Jagnjetom v leskečih
oblačilih in prepevaje novo pesem, ki je nobeden drugi peti ne more, kakor le tisti, ki so si svoje duše in telesa neomadeževane ohranili.
„ Vi ste oprani, vi ste opravičeni v imenu Gospoda nažega Jezusa Kristusa, in v duhu živega Boga * (I. Kor. 6, 11); tedaj r.ste vi tempelj živega Boga in sv. Buh v vas prebiva■ (I. Kor. 3, 16), kakor govori Gospod: »jgri njih bom prebival in med njimi bom hodil, in bom njih Bog, in oni bojo mojo ljudstvo J (II. Kor. 6, 16.)
Spominjajmo se, dokler koli živimo, da smo se za vselej Bogu posvetili po gnadi, ki smo jo v sv. kerstu sprejeli, in jo še zmerom sprejemamo po sv. sakramentih pokore in presv. rešnjega telesa. Obvarujmo si tedaj po zgledu svetih devic Agape, Hijonije in Irene neomadeževane duše in čiste telesa, in posvečujmo se vsaki dan Bogu v njemu dopadljivi dar.
VI. POGLAVJE.
Poročilo sodnikov do sv. Kocijana in tovaršev in njih odgovor.
o je po vsem Ogleju jela šumeti novica, da uaši svetniki očituo Jezusa ozuanuje-jo in s čudeži poterjujejo besede svoje ter dokazujejo lažnjivost poganstva, je prišla ta novica tudi do uščs prefekta Dulcidija in sodnika Si-zinija; povedali so jima na tanko, kdo so ti bratje, kdaj so oni v Oglej prišli, in kako tu vkljub ojstri prepovedi cesarjev svojo vero oznanujejo.
Ker je šlo za pokorščino do cesarjev iu njih toliko skerb za deržavno vero v bogove, se sodnika nista opotavljala, početju Kocijana in tovaršev v okom stopiti, temveč sta poslala berž berž nektere može v njihovo stanovališče s tim le poročilom :
„Naša častitljiva cesarja prepovedujeta častiti in moliti po cesarstvu druzega Boga zunaj teh, kterim Rimljani, spredniki naši, že toliko stoletij čast in hvalo dajejo."
„Ker smo pa slišali, da ste se vi ločili od naših bogov, in da oznauujete tudi drugim svoje zmote, vas toraj prosimo, da nehate to svoje početje, in sicer zavoljo spoštovanja do naših cesarjev, kterima čast in hvala gre. Nikar te ne motite družili vere, temveč pokažite očitno s kakim djanjem svojo spoštovanje do naših bogov, da tako nas umirite, in od sebe vsako nevarnost odvernote. “
- ( 31 )—
»Dobro veste, ako ostanete pri dozdanjih mislih, hote obudili jezo cesarjev, ter bi onadva, stanovitna v svojih sklepih, utegnila z vami ojstro ravnati."
Slišavši te besede sodnijskih poslancev so naši svetniki brez stralni z mirno vestjo povzdignili k nebu svoje oči, od kodar so po besedah Dav. (Ps. 120) pomoč pričakovali, ter so s serčnostjo navdani takole odgovorili:
»Povejte tem ki so vas poslali, da mi vaših bogov ne spoznamo; oni so le izmišljeni, ter jih v resnici ni. Prav za prav vi strežete le hudobnim duhovom, kteri so tako daleč človeka zapeljali, da on služi izmišljenim rečem ali pa stvarem, ki so menj kot človek. Ta vaša služba jo hudičeva, ter prekletstva vredna; zakaj pisano je: Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu služi (Mat. 4, 10.). Sveto pismo nas na tanko podučuje, da vaši in vsi paganski bogovi niso nič, da pa jo nasprot eden in sam Bog, ki je nar čisteji Buh, da je ta vsegamogoeni stvarnik nebes in zemlje, (Ps. 22.) ki so po njegovi besedi vterjene; da je on stvaril tudi človeka in ga obdaril z nevmirajočo dušo, in ga tako ljubil, da je v njegovo odrešenje svojega edinega Sinu Jezusa Kristusa na svet poslal, kteri je zavoij našega zveličanja na križu umeri. Temu edino pravemu Bogu in njegovemu sinu streči in služiti je nar večja sreča, ta Bog je gospod iu vladar vseh ljudi, iu ta Bog je naše neeenljivo plačilo v nebesih. Temu nasprot pa je nar veča nesreča uklanjati se vašim izmišljenim in lažnjivim bogovom, iu streči strastim, ki jih oni sami podpirajo; njih služabnik pade nedvomljivo po smerti v večno pogubljenje."
„0 zadevi nesreče pa, ktera bi nas znala zadeti zavoljo naše vere, povejte vasema gospodoma, da smo voljni in vselej pripravljeni svoje življenje pustiti našemu Bogu v čast, in iz ljubezni do njegovega edi-norojenega Sinu. Naznanite jima, da je naša želja edino le ta, da bi bili za vselej s Kristusom, kterega ; z živo vero spoznamo, v ktercm živimo, se gibljemo in smo (Djan. 17, 28.). Ako nam je treba umreti zavoljo tega spoznanja, vedite, da nam je smert | dobiček, ker ona nas pripelje do vednega združenja z Bogom in njegovim Sinom Kristusom. Lepa hvala j predstojnikoma za njuno skerb zavoljo nas, toda u- ; dati se njuni volji ne moremo, zakaj kdor želi umreti in s Kristusom biti, z veseljem umerje. (Avguštin in Joan.)11
Te besede naših svetnikov, sklenjene z neko posebno veličastnostjo, ki jo je notranji mir dajal obrazu sv. Kocijana in tovaršev, so poslance s tolikim stermenjem napolnile, da so oni, sicer prederzni, zdaj pa omolknili, ne da bi si bi upali čerkniti le eno besedo. Vernili so se tedaj molče k sodnikoma, ter jima osupnjeni le nekoliko zamogli dopovedati od tega, kar so slišali.
Ko Dalcidij vse to zasliši, ga zgrabi neizrečeno huda jeza; hudoba namreč in jeza ste sestre. Jame kleti in rotiti se, obnaša se v jezi nespodobno svojemu stanu, in hrepeni po kervi naših svetnikov, „ti namreč, kterih usta so polne kletve in zavidno-sti, imajo k prelivaniju kervi terne noge.u (Ps. 13,5.)
Podoben je Dulcidij v svoji jezi morju, ktero premetovano od hudih viharjev bi rado planilo čoz bregove; toda njih skalnati zid odbija valove; tedaj
se v novic vzpenja, narašča in pene kviško brizga, na zadnje pa se zopet v svoje globočine vali. (Izai. 57, 20).
Tako Dulcidij z zobmi škriplje zoper naše svetnike in njih Boga, dokler sam na so nevoljen, no spozna, da nič ne more opraviti ne zoper Boga kristjanov, ne zoper stanovitnost naših svetnikov : „ valovi* {prevzetnega naklepi) „visoko gredo, se povzdignejo gori do nebes, in padejo doli v brezdno, njih duh pa se je v bolečinah topil.11 (Ps. 106, 25, 26).
No menj ko Dulcidij je bil razdražen sodnik Sizinij. Kakor medvedka, ko je zgubila svojo mlade, je divjal in dirjal sem ter tje. Ko bi bil pri roki imel naše svetnike, bi jih bil gotovo pri ti priči ukazal raztergati, ker „jeza ne neha pred, in se ne utolaži, dokler se ne ohladi s kakim hudobnim delom. Scr-ditega ni v stanu ne ogenj ne kaj druzega strašnega ukrotiti, obnaša se kakor obsedeni od hudobnega duha, od kterega se v jezi ne razloči. “ Sv. Bazilij (hom. 10. od jeze.)
Razžaljena sta se čutila sodnika tim bolj, ker sta bila teh misel, da sta s svojo opombo in svarjenjem po poslancih našim svetnikom prijaznost ska-zala, ktero pa so oni zaničevaje od sebe pahali.
Med tim pa je prebival nebeški mir v pravičnih dušah naših svetnikov; veseli in nezinoteni so bili tolikanj popred, ko jih jo ves svet spoštoval, kakor tudi zdaj, ko jih sodnika grajata in jim žugata s smertjo.
„Kristus je naš mir, kteri je iz obeh eno storil, in je poderl srednjo steno pregraje, - sovraštvo - s svojim mesom.* (Efež. 2, 14.).	3
~( 34 )-
„Pravičnosti delo bo mir, in sad pravičnosti bo pokoj in zvestoba na veke. Potem stanuje moje ljudstvo v lepoti miru, v šotorih tipanja, v brezkončnem pokoju.* (Izai. 32, 17, 18.)- „ Velik mir imajo, ki ljubijo tvoje postave.11 (Ps. 118, 165.).
Tudi mi iščimo sklenitve z Bogom, kakor so jo dosegli sv. Kocijan in tovarši. Zedinjeni z njim bomo uživali vedni znotranji mir, kteri edini polajša življenja teže in je v stanu človeka voditi po potu zveličanja. Spodbadajmo pa tudi bližnje svoje, da iščejo tudi oni sladko sklenitev z Bogom ter uživajo tisti mir, ki slehernega osreči časno in večno.
VII. POGLAVJE.
Pismo oglejskih predstojnikov do cesarjev v oziru sv. Kocijana in tovaršev.
glejski predstojnik Dulcidij in njegov tovarš Siziuij — kakor sta bila razser-dena zavoljo terdne vere sv. Kocijana in tovaršev — si vendar nič nista upala početi zoper nje zavoljo njihovega stanit, in zavoljo njihovih mogočnih prijatelov v Rimu. Treba so jima je zdelo o ti reči modro ravnati, in so delati kakor prisiljena v vsim svojim početji zoper naše svetnike. Posvetovala sta so tedaj prav dobro, ter sklenila, sv. Kocijana iu
-(35 )_
tovarse za en čas pustiti v miru, mod tim pa na tihem pisati cesarjema, iu ju vprašati, kaj jima jo v ti reči storiti. Pismo se je takole glasilo:
Premilostljivša cesarja!
„Ako ue bosta podpore dajala postavam, ktere so dozdaj vajnemu vladarstvu moč in podporo dajale, nas bo pri vsi hrabrosti, s ktero sta si toliko narodov podvergla, vendar le zaničevalo in v nemar puščalo naše ljudstvo. Bati se je namreč, da bi vama znali naši vsegamogočui bogovi svojo brambo odreči zavoljo tega, ker jih narodi premalo časte. Prosijo vaju tedaj ti bogovi, da sc krepko blagovolita potegovati za njihovo čast iu spoštovanje toliko bolj, ko vidijo, da veliko ljudi, bolj kot nje, časti Jezusa Kristusa, kterega je Poncij Pilat v Judeji križal. To storiti sta tim bolj dolžna, ker ne le ljudje nizkih stanov, ampak tudi nar slavnejše družine se ne sramujejo tistega zuamnja na alta rje staviti, na kterem je bil Iezus križan; to znamenje oni molijo, med tem pa bogove našo zaničujejo. Zdi se, kakor da bi postave rimskega cesarstva nič več no veljali, ali pa, da vi dva, o cesarja! nimata dosto moči se potegniti za nje. Te je posneti sosebno iz sledeče dogodbe: Pred nekim časom sta prišla iz Kima v Oglej dva brata s svojo sestro, Kanci.j, Kocijan in Kocijanila po imenu, vsi trije iz rodu cesarja Karina. Ti kar ne nehajo zaničevati vajnih zapoved, ter oznanujejo vero v križanega Kristusa po našem mestu; tudi ljudstvo zapeljujejo z besedami in s svojimi coperuijami. Ne veva, kako usta-
—( 36 )-
viti se početju, ktero ljudi raznih stanov odvrača od vere naših očetov. Da se tedaj ne ho škoda godila ti veri, prosiva, da nama vidva, o mogočna cesarja! pripomočkov naznanita, kaj je storiti zoper to počenjanje. Bodita prepričana, da, kakor vama vajine serca napolnuje gorečnost za čast naših bogov in za srečo Rimljanov, tako sva midva pripravljena doča-kovati vajnih ukazov, ter jih precej spolniti."
Kdor le nekoliko to pismo pregleda in premisli, bo kmalo spoznal hudobno serce pisavcev. Kakor so delali sovražniki keršanske vere vsili časov zoper kristjane, tako sta ravnala tudi obadva Oglejska sodnika.
Namesto da bi bila resnice naše svete vere preiskovala, ter se nje važnosti in potrebnosti k večnemu življenju prepričala, sta preklinjala Kristusa in njegov nauk. Spolnilo se je tedaj, kar pravi sv. pismo ..med krivične je lil štet11 (Mark. 15, 28.) Pri vsem tem pa sta zaničljivo govorila tudi od svojih bogov; prosila sta namreč svoja cesarja, da bi tadva pomagala bogovom k časti in spoštovanju; prepričana sta tedaj mogla biti, da so njihovi lažnjivi bogovi nezmožni, iu si ne znajo pomagati sami sebi. To tudi očita sv. Ambrož paganom, v svojem pismu do Valentinijana, rekoč: „vi iščete miru svojim logovom pri svojih cesarjih, mi pa cesarjem miru prosimo od Kristusa
Skerbela sta sodnika tudi za to, da sta posebno Dioklecijana razkačila zoper naše svetnike s svojim pismom, iu sicer s tim, da sta mu sorodnika Kanci-janovega, to je Karina, spomnila, s kterim sta se nekdaj vojskovala zastran cesarskega prestola. Vedela sta, da bo Dioklecijanu drago, da se mu sovražni

Karinov rod spravi spod nog. Tini možem pač še ni bila znana lepa in zveličanska zapoved Jezusova:
,,Ljubite sovražnike svoje, storite dobro tim ki vas sovražijo, molite zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo“ (Mat. 5, 44.).
To zapoved je Evzebij, obračaje jo na take in enake okolstave, kakor so bile ravno omenjene mnogotero, in med druzimi tudi tako le razlagal: „A];o si visoko postavljen, nikar se več ne spominjaj so-vražtva, ktero si popred do koga imcl.u (Euzob. pri Stob.)
Zraven tega je pa tudi viditi iz tega pisma gerda hinavščina pisavcev. Prav za prav jima je bilo le na tim ležeče, da bi se naših pobožnih svetnikov znebila zavoljo njih imenitnosti, s ktero so jima bili-na poti; in ni jima bilo v resnici mar ne za cesarje ne za bogove. To nam pričujejo njih slaba djanja in njih poprejšne hudobije. Da bi toraj svoj namen dosegla, se v omenjenem pismu po hinavščini kažeta pobožna, in s tim dosežeta smert naših svetnikov. Kriva sta postala s tim djanjem veliko hudobije, ktero dopolne vsaki, ki s hinavščino in prilizvanjem pri visocih gospodih doseže pogubo nedolžnega človeka — hudobija, ki jo je težko kterikrat popraviti.
Cesarja Dioklecijana in Maksimijana — obadva brez vse omike in modrosti — je to pismo Oglejskih sodnikov naglo zmotilo. Dobrega svetovavca nista imela nobednega pri sebi, zakaj: Vladnik, ki rad posluša lažnjive besede, ima vcei del hudobne sve-tovavce“ (Prigov. 29,12.). Nista poznala dobrega in modrega svčta Apolinara Atenskega, ki pravi: „pre-den poslušaš iste, kteri ti od kaccga človeka kaj
pripovedovati hočejo, premisli dobro vse njihovo življenje, prevdari njihove lastnosti, in kdo da jih je v njih mladosti vodil in učil. Leta, ki samega sebe ni varoval, bo tudi druge poškodoval.“
Posvetovala sta se tedaj cesarja med seboj, kaj storiti; in ker sta bila oba hudobna, ter sta sovražila Anicijev rod, sta se tudi zedinila zastran tega sklepa, da morajo smert storiti naši svetniki.
Velela sta toraj pismeno, da naj še enkrat nagovorita sv. Kocijana in tovarše, bogovom darovati; in da naj jih, ako tega storiti ne bodo hoteli, brez pomude ob glavo deneta.
Pa bi pa prikrila svoj serd do Aniške rodovine, sta se zavoljo svoje krivične sodbe čez te nedolžne duše izgovorila s tim, da to njih početje tirja občna sreča cesarstva in vlade. Velja od obedveh, kar po pravici terdi sv. Gregor: „oni Meri so si bili to-rarši v pregrehah in hudobijah, ti tudi eden druze-ga krivico in hudobijo pokrivati skušajo.“
Hudoben duh „je lažnih in oče laži.11 (Jan. 8. 44.) Po laži je bil človek zapeljan v greh, in po enem človeku je prišel greli na svet, in po grehu smert.“ (Rimlj. 5, 12.)
Nasprot pa je prišla resnica na svet po njem, kije ,.beseda, polna gnade in resnice“ (Jan. 1, 14.) po njem, ki je „pot, resnica in življenje“ Jan. 14. 6); on tedaj deli resnico, kaže pot v večno življenje in da potrebno gnado.
Išimo tedaj te resnico, in njega, ki je resnico prinesel na svet, in išimo spoznovati pot resnice bolj in bolj. Bojmo se laži in krivice, tudi se ogibajmo njih, ki razširjajo (až in krivico; ali pa si prizadevajmo jih iz poti laži na pot resnice pripraviti.
Vlil. POGLAVJE.
Kako so se naši svetniki obnašali, dokler ni bilo od cesarjev odgovora.
ed tim, ko sta cesarja naklepe zoper naše svetnike kovala, so oni težko čakali, kedaj da se bode ločiti njih dušam od teles, da bi se vsaki iz med njih veseliti zamogel po besedah preroka: „moja duša je deta, kakor vrabec iz mrež lovcev, mreža je raztergana, in mi smo rešeni'“ Ps. 123. Vedno so oni zdihovali, pričakovaje „posinovljenja pred Bogom in rešenja iz teles. (Rimlj. 8, 23.)
Gotovo je, da so o tem času naši svetniki Kristusa očitno oznanovati nehali, in sicer zavoljo tega, da bi se skazali pokorne postavam, ker „Boga se je treba bati in kr ali a v časti imeti,“ (1 Pet. 2, 17.) potem pa tudi zavoljo tega, ker se ljudstvo ni upalo jih poslušati iz strahu pred cesarjema; ni šlo tedaj, med ljudi metati božjo besedo, ko ni bilo poslušavcev.
Sosebno so se ljudje boljših stanov naših svetnikov ogibali, ako ravno so jim bili zastran njih imenit-
nega stanu in ljubeznjivega obnašanja spoštovanje in prijaznost dolžni. Bali so se namreč, da bi ne prišli pri viših v zamero in tedaj znabiti tudi ob službo.
Ostali so tedaj sv. Kocijanu in tovaršem zvesti le še ubogi in bolni ljudje. Z veseljem so se naši svetniki ž njimi pečali in jim delili svoje premoženje, ker šteli so ga le za posojeno blago. Tudi nadložniki so našli v naših svetnikih dušne in telesne pomočnike, telaj so jih zmerom obiskovali. Bog pa je te nadložnike pozval k svoji mizi; ker spoznali so oni pri svojem občenji s Kocijanom in tovarsi čudapolno lepoto in svetost Kristusove vere; gnada gospodova je zadela njih serca, ter jih omečila in jih sprena-redila v vernike. Bogatini pa in imenitniki Oglejski so ostali med tim v temoti vere, ker so vabljenje gospodovo zavergli. (Luk. 14, 16-24.) Ti o gospod „si to (svojo vero) skril modrim (prevzetnjakom) in si (jo) razodel malim“ (ponižnim). (Luk. 10, 21.) Tako je revne in ponižne Oglance družba z našimi svetniki verne storila in večno izveličala; Oglejske veljake je pa nasprot njih pečanje s pregrešnimi neverniki ob nar lepši zaklad, to je ob Kristusovo vero pripravila.
O zadevi keršanskih spoznovavcev, ki so bili po Oglejskih ječah razkropljeni, so jih naši svetniki sicer še zmerom podpirali, toda le skrivaj, vedč, da „kdor ima premoženje terja sveta in vidi, da je krat nje-(jov v potreki, pa mu usmiljenje odreče, v takem kozja ljubezen ostati ne more.u (I. Jan. 3, 17.) Obiskovati pa jih jim keršanska modrost ni pripustila, ker bi bili s tim znali škodovati ali sebi ali pa omenjenim jetnikom.
Imeli so namreč „modrost, ktera je od zgoraj, M je mirna, ponižna, prizanesljiva, dobrim privoli-joča, polna usmiljenja in dobrega sadu.“ (Jan. 3,17.)
„ln za vse je umeri Kristus, da tudi, Meri žive, ne žive več sebi, ampak njemu, Meri je za nje nmerl.u (II. Kor. 5, 15.)
Ker je Kristus za vse svojo kri prelil, in nobenega izvzel, smo tedaj vsi bratje med seboj, in moramo eden druzega z bratovsko ljubeznijo ljubiti, eden druzemu v potrebah na pomoč hiteti, si razžaljenja naglo odpustiti; in eden za druzega vedno moliti.
Dalje smo „vsi bratje in deležniki (taistega) nebeškega poklica^, in „vdeležili smo se vsi (taistega) Kristusa“ (Hebr. 3, 1. 14.), sklenjeni smo tedaj po Kristusu eden z drugim tako tesno, da naše dobra dela vsiin drugim vernikom, in dobre dela vsih vernikov nam pomagajo.
Sklepajmo se toraj vselej s terpljenjem in svetimi deli svetnikov sosebno naših svetih Kocijanov kakor tudi vsih kristjanov; pa tudi naše teže, nadloge in dobre dela za naše sobrate v Kristusu, njemu darovati nikdar ne upuščajmo.
IX.	POGLAVJE,
Ubeg sv. Kocijana in tovaršev.
'reden je Dulcidiju in Siziniju Dioklecijanovo povelje došlo zastran naših svetnikov, so ti po svojih, prijatlih ki sojih na cesarskem dvoru imeli, že sami zvedli, Česa da jim je pričakovati. Svetovali so jim ti njih prijatli pismeno, da naj se ali udajo cesarskim poveljem, ali pa, če jim to ni po volji, da naj naglo pobegnejo. Našim svetnikom je bilo sicer to skrivno naznanilo ljubo, vendarle niso hoteli precej ubežati, vedoči, da to ni^vselej duši u-godno, Cesar telo poželi v svoje polajšanje in ohranjenje „zakaj modrost mesa je smeri, modrost duha pa je življenje in mir.a (Rimlj. 8, 6.)
Ker so pa spoznali naši svetniki, da vsak dober svet le od zgoraj od očeta luCi pride, „pri Tcterem je moč in modrost, kteri dobro pozna zalezovavca in za-leeovanegau (Job. 12, 16.) so sklenili oberniti se k’ njemu, in ga prositi, da naj jim naznani, kaj da jim je storiti. Mislili so si: Bogu, ki je sejal dobro seme v nas, gre žetev stoternega pridelka, on naj nam toraj naznani, kje in kako da se bo žetev zveršila. Pokleknili so tedaj v svojem stanovališču, in goreče molili združeni vsi štirje, Kanci), Kocijan, Kocijanila in Prot, “zakaj kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani“ (ali njih več) v mojem imenu, tam sim jez v sredi med njimi* (Mat. 18, 20.)

jO, iKM	
	
	
jngr jp m®	
O usmiljeni Bog, odpusti nam grelio naše, in daj, da za naprej bežimo vselej pred vsako priložnostjo k grehu.
Ljudstvo svoje, o Bog, s svojim varstvom obdajaj ; da vse, kar si dobrega želi, po prošnjah ss. Kocijanov resnično doseže. Oče naš.
In glej; Bog, ki vselej sluša ponižno molitev svojih zvestih otrok, jim je svojo voljo naznanil s sledečimi besedami:
„Ljubi moji otroci, mir vam bodi! Jdite naglo od tod, in podajte se na tisti kraj, kjer počiva truplo mojega zvestega služabnika Krizogona. Sklenil sem vam tamkej podeliti venec mučenstva. Tam si bote zaslužili večno kraljestvo, in tam se vam bo odperlo tisto veselje, kterega ni vidilo nobeno človeško oko, kterega nobeno uho ni slišalo in nobeno serce ni občutilo (1 Kor. 2, 9.) Tam vas |bodem pričakal kakor vas ženin in gospod. Tedaj se nič ne ustrašite tih, ki bodo prišli morit vaše trupla, duš pa vaših umoriti ne morajo. (Luk. 12, 4.) Nič se ne bojte tcrplenja, ki bo v kratkem čez vas prišlo, pa bo tudi hitro minulo; tem več povzdignite svoje glave in ozrite se z veseljem na žetev, t. j. na plačilo, ki vam je pripravljeno. (Joan. 4, 35.) Saj vam je znano, da, ako hočete priti tje, kjer sem jaz, morate vzeti križ na rame, ter ga nesti za menoj; in kdor hoče z menoj ustati k večnemu zveličanju, mora poprcd svetu “umreti, in sc z menoj po voljnem terplenju in vdani smer-ti pokopati. Venec večnega veselja gre le temu, ki se je na svetu v življenju venčati dal z vencem voljnega terplen-ja in prostovoljne pokore noter do zadnjega trenutka
Te besede so napolnile svetnike z veseljem, in utopile so se njih duše, ko je Gospod govoril(Vis. pes. 5, 6.) čutili so se tedaj popolnoma potolažene, in serčnost jih je navdušila velika. *Pripravljena so bila zdaj njih serca, zaupali so popolnoma na Boga in brez trepeta so mislili na boj, ker zmaga jim je bila gotova.“ (Ps. 111, 7.) Radostno so eden druzemu Zaklicali »glej eenen je blizo, pojmo mu naproti.“ (Mat. 25, 6.)
-( 44 )-
Sprejeli so tedaj se enkrat iz rok svojega du kovnega učenika in zvestega prijatla, Prota, nebeški popotnico, ter se podali brez pomude na pot.
Vkazali so vozniku svojemu naglo vpreči mezge.' in jih peljati proti kraju, kjer je bilo pokopano truplo mučenca Krizogona.
„Kterega (Jezusa) je Bog odločil v spravno darila po veri v njegovo kri.“ (Rimlj. 3,25.)
nAdo je pa kdo grešil, imamo besednika, pri Očetu, Jezusa Kristuza, Pravičnega.* (1 Joan. 2. 1.)
Jezus nas je z nebeškim očetom spravil, tedaj so mu lahko približamo, sosebno v molitvi.
Molimo tedaj po zgledu sv. Kocijanov, ako potrebujemo svita, molimo ako smo v potrebij; molimo posebno za odpuščenje grehov, in karkolj bomo prosili nebeškega očeta v imenu Jezusovem, nam bo gotovo dal, ako nam je k zveličanju. Ako nam pa Bog tega ne da, česar ga prosimo, nam bo pa kaj druzega podaril, kar nam po njegovi previdnosti tekne ali k dušnemu ali k telesnemu pridu.
-( 45 )-
X.	POGLAVJE.
Kraj terplenja in smerti sv. Kocijana in tovaršev.
ko so naši svetniki zvedeli, kaj da cesar Dioklecijan s svojim soce-1 zoper njih sklonil, sta tudi Dul-cidij in Sizinij dotično pismo prejela. Nista se še ona dva nič pomenila zastran tega, kje in kako da bo treba obsoditi naše svetnike in že jim doide novica da so pobegnili.
Pozvč se to naglo po celem Ogleju; ljudje se posmehujejo zavoljo tolikšne pazljivosti sodnikov, in razno sodijo o ti reči. Mislijo si da sta ali sodnika 2 njimi zastopljena, ali pa, da so jim prijatli vbe-žati pomagali. Med tem sta pa Dulcidij in Sizinij v velikem strahu zastran svoje nepazljivosti, bojita se svojih cesarjev, in ne vesta kaj storiti.
Ta čas ko v sercih predstojnikov in Oglejanov nemir in nepokoj vlada, se polni miru in veselja približujejo sv. Kocijan in njegovi tovarši, onemu kraju, kjer se imajo bojevati še enkrat s svetom in poceni doseči Tenec zveličanja. Ko pa jim je neznan tisti kraj, kjer so sv. Krizogona pokopali, se vozijo sem ter tje, iskaje zaželjenega kraja. Pokorni božjemu glasu in klicu gredo brez da bi vedili, kam ? kakor v starodavnih časih Abraham, ki je ubogal po veri, ter šel v neznani kraj, ki ga je potem v ded-šino dobil: „še? je, in ni vedel, kam da gre." (Hebr,
U, 8.)
~( 46 )-
Šelej, ko so veliko krajev okol Ogleja prelazih, so prišli k morskim stopnicem, kjer je bil uni dan Krizogon mučen in pokopan. Čeravno pa so se že znaj-dli na Krizogonovem pokopališču, bi se bili vendarle dalje peljali; niso namreč poznali Krizogonovega pokopališča, ako bi jih ne bil Bog sam ustavil z neko čudno prigodbo, on, Tki pravičnega pelje po pravih potih, in mu pokaže kraljestvo božje“ (Modr. 10, 10.)
Poganjal je namreč voznik svoje mezge, kar je mogel, in tekli so res nenavadno hitro, ko se kar na celem eden izmed njih zgrudi.
Vse prizadevanje, mu na noge pomagati, je zastonj, ne gane se več, in tako ni mogoče, se da-; Ijo peljati. Svetniki so od začetka te prigodbe mislili, da so nevredni postali, na Krizogonovem pokopališču doseči venec mučenstva, „nedolžne duše namreč se dostikrat za dolžne imajo, kadar se v resnici nič ni■ so pregrešile* (S. Greg. premišlj. 12), vendar pa so kmalo spoznali, da se je to po božji volji zgodilo. Ko se nekoliko okol sebe ozrejo, zagledajo znamnja, po kterih se je po pripovedovanji Oglejskih jetnikov lahko sodilo, da je tu sv. Krizogon pokopan.
Očitno jim je tedaj postalo, da se je mezeg po božjem pripuščenji tukaj zgrudil, in da jim je Bog ravno ta kraj namenil v njihovo mučenje; tako seje pri njih spolnilo kar je Bog že v starem testamentu pravičnim obljubil, rekoč: rglej, poslal bom angelja, ki bo hodil pred teboj, te varoval na poti, in v kraj pripeljal, kterega sem ti pripravil.“
Nezapopadljivo je bilo veselje naših svetnikov pri tem spoznanju; poljubovali so zemljo tega zabeljenega kraja, ter eden druzemu srečo voščili zavoljo
tolike milosti božje, rh valeči se savoljo vsega, kar jim je lil Bog naklonilRadostno so zaklicali s sv. Pavlom: izdaj smo dohiteli konec svojih skerbi. Rešeni bomo zdaj zdaj is teles trohljivosti in dosegli prostost otrok božjih. Kmalo pojdemo noter v nepokvarljivo in vedno cvetečo dedšino nebes, ktera nam je pripravljena po veri v zveličanje. “ (I. Pet.)
»Res, tukaj je hiša božja, posvečena s kervijo svetega mučenca, nam pa se bodo tu odperle vrata večnega raja. “ Potem so se obernili k gospodu in klicali k njemu z besedami:
Vsegamogočni, usmiljeni Bog, prosimo te, da nam Pošlješ svojega angelja v podporo in v pomoč, ne zapu-SU nas sosebno zdaj, ko se bliža sovražnik v boj zoper >ias. Ti veš, da zaklad milosti Tvoje nosimo le v po-zemeljski posodi, ktera se lahko potare pri vsakem malem dotikljeju. Oboroži nas s svojo močjo in lahko nam bo prestati zadnje težave. Naj se godi tebi čast po naši smerti, in naj bodo po naši stanovitnosti zmotljeni oni, ki časte lažnjive bogove. Ti vsi naj spoznajo, da oni, ki jih ti izvoliš in podpiraš, iz ljubezni do tebe vse, tudi življenje pustiti znajo, zato ker si ti edini pravi Bog in stvarnik zemlje. Naj vsi, ki nas bodo vidili umreti zavoljo vere v tvojega sinu, našega Zveličarja Jezusa, danes zvedo, da kdor veruje v njega, mu je smert sladka, zakaj po smerti njega čaka Večno veselje pri Bogu v nebesih.'1 *)
*) Nekteri, ki bolj na kratko popisujejo žirijenje naših rnu-^ncev, niso omenili tega, kar smo ravno povedali: to je, da jim je Ml Bog sam ukazal pobegniti, in da so oni hoteli mučeni biti na Krizogonovcm pokopališču. Nasprot pa terdijo ti pisavci, da so svetniki res pobegnili, in sicer zato, da bi se še več časa v pod-
"( 48 ) -
Med tim, ko so se naši svetniki na imenovanem mestu k smerti pripravljali, so ogleduhi, razposlani od sodnikov, vse preiskali okoli Ogleja, Nek ter i iz med njih so prišli do tistega kraja, kjer so bili svetniki z voza stopili; hitro so jih tedaj zagledali in spoznali. Naznanili so to bližnjim vojakom, ktori so precej na omenjeni kraj prišli, ter ga obstopili, no vedd, da ti svetniki željno pričakujejo sveto smert mučenstva, da se tora,j ni bati, da bi oni ušli. Sv. Kocijan in njegovi tovarši so vsled tega stali v sredi vojaške straže, „ kot jagneta krotka, pripravljena v klavno daritev.“ (Jcrom. i 1, 19.)
Zamaknjeni so bili v gorečo molitev in so brez vsega strahu čakali sodnikovega prihoda. Terdno jo bilo njih zaupanje v Gospoda, ki jo po sv. Janezu (5, 24.) obljubil: »resnično vam povem, da kdor mojo besedo posluša, in v njega veruje, ki me je poslal, ne bo obsojen, timvec gre po smerti v življenje
»Kadar pa bo to umerljivo obleklo neumcrljivost, takrat sc bodo spolnile besede, htere so pisane »»požerta je smert v zmagi. Smert kje je tvoja zmaga, smert kje je tvoje zelo?*u Bogu bodi hvala, Icteri nam je dal zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu“ (1 Kof« 15, 54-57.)
poro kristjanov pri življenji ohranili. Toda to ni verjetno, ker so bili naši svetniki tako vneti za smert mučenstva, da so je le težke pričakovali. Gotovo pa se nam zdi to, kar smo ravno kar od nji'1 I pripovedovali, in kar tudi veči del njihovih životopiscev pripore* dujc. Naj pa to že bo kakor koli hoče, jo vendar prav gotovo to. da so sv. Kocijan in njegovi tovarši z veseljem na tem mestu svoj' življenje zavoljo Kristusa pustili, na kteroiu jc bil sv. Krizog"11 mučen in pokopan.
-( 49 )-
Po Jezusovem odrešenji nam smeti nič več hudega ni, le za malo časa se spreoberne naše telo v prah in pepel, potem pa ho ustalo, ter sklenjeno z dušo se veselilo na veke pri Bogu v nebesih.
Ne bojmo se tedaj telesne smerti, kakor seje nič niso bali naši sv. Kocijani; bojimo pase greha, in bodimo pripravljeni vsaki čas za smert. Očistimo so grehov naših v zakramentu sv. pokere, in spokorimo so po dobrih delih, da zamoremo z veseljem Zaslišati glas našega Gospoda, kadar nas pride poklicat.
XI.	POGLAVJE.
Naši svetniki pred sodnikom.
malo sta Dulcidij iu Sizinij zvedela, da so vojaki naše svetnike našli, in da čakajo ali sodnikov samih, ali pa njune-povelja, da naj jih v Oglej pripeljejo.
Dulcidij, akoravno vesel da so bili svetniki vjeti, ■i,! vendarle sklenil doma ostati, ker si je bil svest, da bo že Sizinij sam to delo dobro opravil, ker je 'dl brez mere prekaujon. Sizinij je pa res hitel s 8vojimi spremljevavci in beriči iz Ogleja, in kakor 'disk iz srede oblakov, kakor doreč hudournik s skalnate gore v brezno prileti, tako na celem se je on Prikazal med njimi, ki so ga okol naših svetnikov pričakovali,	4
Od začetka je Sizinij mislil naše svetnike v Oglej peljati, ,da bi tam očitno pokazal izgled svoje ojstrosti in grozovitosti zoper kristjane. Toda, ko vidi, da je že veliko ljudstva iz mesta na ta kraj priderlo, željno vediti, kaj da se bo s temi imenitnimi Rimljani godilo, je sklenil Sizinij, precej tukaj soditi.
Mislil se je tudi samega sebe tu bolj zavarovanega, kot v mestu, kjer bi se bilo znalo dosto ljudi za te blagorodne mladenče potegniti.
Zdaj je bil tedaj čas prišel, da je na beli dan prišlo hinavštvo Sizinijevo, kteri je bil človek, kakor ga popiše Cerkvenik (12, 15. 16.): „na svojih ustnah ima med, v sercu pa premišljuje, kako hi te v jamo vergel. V očeh ima tvoj sovražnik solze, ko pa ho njegov čas prišel, se ne ho mogel nasititi tvoje ker vi. “
Sizinij je namreč, ko je, prišedši na ta kraj, pred naše svetnike stopil, tiste tako le nagovoril:
»Gospoda! mi dva s Dulcidijom sva pretečene dni nektero može k vam poslala, vas svarit, da se vdajte cesarskim postavam. Ko bi bili vi takrat najne besede slušali, bi ne bila naša cesarja nič zoper vas sklepala; zakaj ona dva vas ljubita in spoštujeta. Ko ste pa temu nasprot terdovratni ostali v svoji veri in pri svojih mislih, se nama pa zlo hudo zdi, da vam morava naznaniti veliko nevarnost, v kteri se vsled te svoje terdovratnosti znajdete. Toraj prosim vas, poslušajte me; glejte, mi moramo vsi pokorni biti cesarskim postavam, tedaj smo po tih postavah tudi dolžni, bogove rimske deržave moliti in častiti/
»Tudi vi jih morate toraj moliti, in vidili ste danes, kako bogovi kaznujejo te, ki jih zametujejo.
-( 51 )-
Vi ste namreč hotčli ubežati, toda bogovi so se vašemu begu vstavili s tim, da se vam je vaše živiuče zgrudilo. S tim so vam oni dosto očituo pokazali, da morate cesarjevemu povelju, kteremu ste se mislili odtegniti, pokoršino skazati. Spoznajte po tem takem slavne bogove, ktere Rimljani že od nekdaj častijo. Odpovejte se veri in naukom tistega človeka, kterega vi Jezusa imenujete, in od kterega pravite, da je bil križan; zakaj, ako tega ne storite, boste sami sebe pahnili v gotovo suiert, in vaš slavni rod bo za vselej oniadežovan. Le saj kakšno še tako majhno znamnjo dajte od sebe, da se hočete povelju cesarja udati, ter rimske bogove častiti. In ako boste pokorni se vam ho velika čast godila pred cesarjem, in naši bogovi vas bodo zopet ljubili in osrečili."
Tako govori našim svetnikom sodnik, ki je bil polen hinavščine. On tirja od njih, kar sam ne stori, zakaj iz vsega je viditi in spoznati, da Rimski hogovi uiso bili nič v njegovih očeh.
On ki nič bolj no želi, kakor njihovo pogubo, se jim prijaznega skazuje v besedi.
Zahtevala sta pa on sam in tovarš njegov, Dul-cidij, cesarjev prijaznost; tedaj sta hotela, da bi njima dopadla, Anicijeve rodbine zadnji izrastek uničiti 2 umorom naših svetnikov.
„ Ljudem je odločeno enkrat umreti, po tem pa Pride sodba.* (Hcbr. 9. 27.)
„ Zakaj oče nikogar ne sodi, temne je vso sodbo Sinu izročil„in ta Jezus, ki je bil vzet v nebe-s«, kakor ste ga vidili iti v nebesa]* (djanje 1, 11.)
-( 52 )_
„kteri bo sodil žive in mertve po svojem prihodu in v svojem kraljestvu.11 (2 Tim. 4, 1.)
„Nc bojte se jih, kteri umore telo, duše pa umoriti ne morejo, bojte se toliko več njega, ki za-morc telo in dušo pogubiti.“ (Mat. 10, 28.)
Ne bojmo se tedaj nič ljudi in njih sodbe, temveč spominjajmo se sleherni dan tiste sodbe, ki jo bo storil čez nas nebeški sodnik. Pripravljajmo se pa na to sodbo s tim, da velikokrat premišljujemo svoje življenje, da se čistimo od svojih grehov, ter da smo po zgledu sv. Kocijana in tovaršev vselej pripravljeni stopiti pred sodniški stol Gospoda našega Jezusa Kristusa.
XII.	POGLAVJE.
Odgovor svetnikov na sodnikove besede.
nožiča ljudi, kteri so prišli iz Ogleja gledat, kaj da bo s torni kristjani, jo pri Sizinijovih besedah tako omolknila, da ni bilo čutiti no duha no sluha od nje. Marskteri-pričujočih se je nadjal, da je Siziuij s svojim u* ■ metnim govorom svetnike toliko ginil, da bodo oni brez premisleka spolnili to maleukino reč, ktero Sizi' nij od njih tirja, in da bodo s tim sodnikovo oj; j strost potolažili. Toda kako se je vsaki tako misleči zavzel, ko jo zaslišal sv. Kocijana, kteri je v svojem iu v imenu svojih tovaršev tako le Siziuiju odgovorih
-( 53 )-
„Yit«z I Ko bi bila vi dva z Dulcldijem od nas kaj tacega tirjala, kar bi mi lahko storili brez škodo svojih duš, bi se ne bilo treba pritožiti ne vama, ne našima cesarjema zavoljo nepokorščine naše; temu nasprot bi se mi na ravnost udali vašimu povelju. Ker pa zahtevata od nas reči, ktere nikdar ne moremo spolniti, smo prisiljeni, zoperstaviti se vašim terjatvam. Ako cesarja hočeta, da ju vbogajo, naj ona dva taka povelja dajeta, ktera je mogoče spolnovati. To pa ne moreta in ne smeta ukazovati, da bi človek njihove bogove molil, ki so vsi izmišljeni, ter jih nikjer ni. Le sam hudič je službo izmišljenih bogov med ljudi zatrosil, ter vi pagani prav za prav hudiču služite. Da je temu res tako, je viditi iz strašnih strasti, ktere vera v bogove pripušča in clo priporoča, ktere so vsled tega po vsem Rimskem kraljestvu razsrjene. Temu nasprot nas naša vera uči nar lepše čednosti po zgledu njegovem, kteri je kakor božji sin na svet prišel, nas podučeval, nam pot proti nebesom pokazal in verli tega v potolaženje svojega očeta zavoljo naših grehov na križu umeri. Ta naš Gospod jo zdaj v nebesih, in on s svojim očetom in s sv. duhom kakor trojno-edini Bog kraljuje čez nebo in pinijo. Ta naš pravi Bog je velik, in resnično kralj čez vse bogove. „Tcmu kralju večnosti, netmerlji-venm, nevidnemu, samemu Bogu kodi čast in slava «« vse vekeu (I Tim. 1, 17.). Po njegovi podobi jo ^varjena človeška duša, tedaj jo jo treba greha in vsacega omadežovanja varovati. Ako duša naša temu mišeinu Bogu služi, bo ona enkrat sklenjena s poveličanim telesom so veselila na veke pri njem v 'mbesih.
- ( 54 ) -
»Zdaj pa potem takem sodite vsi pričujoči, ali je bolje dušo pogubiti s tim na veke, da se služi laž-njivim Bogovom, ali pa je bolji večuo zveličanje doseči s pokorščino do Jezusa odrešenika našega in z ljubeznijo do njega. Prepričani, da je to zadnje nar bolje, se tedaj nič ne bojimo v smert dati svojih teles, ktere bodo enkrat netrohljiva po vsegamogočnem Jezusu vstale od smerti; naše duše pa, ktere je Jezus s svojo kervijo opral, pojdejo precej po smerti naših teles k njemu, in od danes naprej bomo za vselej gledali njegovo presveto obličje."
»Umorite tedaj naše telesa, saj duš naših umoriti ne morete. Vzemite nam vse premoženje; nar dražjega zaklada, to je Boga samega, ki ga v sercih naših nosimo, nam vendarle nikdar vzeli ne bote. Nobenega se ne bojimo, ako tudi nam kdo lahko telesno življenje vzeti zamore, bojmo se pa tistega, kteri dušo in telo na vekomaj pogubiti zamore. Bog, zaupanje naše in naša sladkost, nas bo proč od vas nesrečnih spremljal, ki ste zakopani v nevero in v nesrečno malikovanje, ter nas bo peljal v večne planjave, kjer je tolikšno veselje, da ga tukaj nobeden zapopadel ne bode."
„0 zadevi pa našega begu nikar ne mislite, da smo vam uiti želeli. Ne moremo vam sicer dosto razločno dopovedati, zakaj da smo se odtegnili iz Ogleja, „meseni človek namreč ne zapopade, kar je duhovnega.(I Kor. 2, 14.)
»Vendarle lahko spoznate, da gotovo pred' vami nič strahu nismo imeli in ga tudi zdaj nimamo; ker nasprot željno pričakujemo smerti, zdihajoči s sv. Pavlom (Rimlj. 7, 24.): „kdo nas ho vsaj enkrat re-
šil iz tega umirajočega telesa■/“ Nismo se bali umreti, ker uam „je že davno Kristus naše življenje, smert pa nam je dobiček.“ (Pil. 1, 21.)
„I)a se je pa naša žival zgrudila, se je zgodilo po volji našega vsegamogočnoga trojedinega Boga, kteri je hotel, da tukaj umerjeino in til pustimo svoje trohljive telesa, ktere bo naš zveličar netrohljive obudil na poslednji dan.“
„Toraj o vitez! nikar se ne zanašaj, da nas boš s svojimi sladkimi besedami podkupil; mi smo in ostanemo sklenjeni za vselej s svojim trojedinim Bogom*-'!
Na te tako serčne besede je Sizinij obledel od jeze in ni mogel nič več prikrivati svojega sovraštva do naših svetnikov. Z močnim glasom je zaukazal prinesti podobo Jovija, višjega lažnjivih bogov in svetnikom zapovedal, da naj tega boga precej molijo, ter mu darujejo. Več se ni menil z njimi, temveč je le 'e gerde kletve zoper nje izusteval.
*Nočem pa bratje, da bi vi ne vedili od spi-jočih, da ne žaljujete, kakor uni, kteri upanja nimajo. Zakaj ako verujemo, da je Jezus umeri in vstal, tedaj bo Bog tudi vse tiste, ki so zaspali v Jezusu,z njim pripeljal (vnebesa).u (I Tesal. 4,12.)
Vsi imamo toraj enkrat v ravno tem telesu, v kterem smo zdaj, ustati od smerti. Spominjajmo se tega večkrat in tedaj se tolažimo s tim da bomo s častitljivimi in netrohljivimi telesi vstali.
To resnico si v spomin pokličimo, posnemaje sv. Kocijana in tovarše sosebno takrat, kadar terpimo
telesno bolečine in nesreče, kadar nas zaničevanje in nasprotje tare in preganja. Opominja naj nas pa spomin ustajenja sosebno tudi k ohranjenju čitosti in sramožljivosti, da bodemo po tih lepih čednostih vredni postali z izveličanimi in biiščečimi telesi po vstajenju iti v večne nebesa.
XIII.	POGLAVJE.
Smert sv. Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota.
so služabniki sodnijski podobo Jovija li postavili pred naše svetnike, jih. Sirij zaroti še enkrat s temile ojstrimi
besedami:
»Glejte tu podobo, ktero morate moliti; ali pripognite pred našimi bogovi svoje kolena, ali pa položite vsaki svoj vrat pod meč. Y vaših rokah je zdaj ali življenje in sreča ali pa smert; izvolite si, kar vam bolj dopade. Ako hočete odločiti se od svojega imenitnega stanii in onečastiti in osramotiti blagi rod svojih plemenitih prededov za vselej, storite po svoji dozdajni oslepljenosti. Ako pa hočete živeti in svojemu žlahtnemu rodu nove zasluge pridobiti, molite mogočnega boga Jovija in njegove tovarše."
Obračaje se potem proti svojim spremljevavcem in njih služabnikom, jim z ojstrim obrazom zapove.:
-( 57 )-
»bližajte se tim preklinjavcem naših bogov z mečem, in, ako ne ubogajo,storite ž njimi po postavi naših cesarjevPri tih besedah se oberne in odide.
Cesarski častniki so še nekoliko časa sv. Kocijana in tovarše nagovarjali, da naj vsaj s kakoršnim koli, tudi naj manjšim znamenjem naznanijo, če tudi le na videz, pokorščino do cesarjev. Toda svetniki, naveličani tolikega opotavljanja in misleči, da še dvomijo nad njihovo stanovitnostjo, odgovorč:
„1 zakaj toliko besedi! Poberite se še enkrat proč od ms, in bežite stran, ki delate slabo! saj je Bog že uslisal naše molitve. (Ps. 6, 9.)
Potihnite lažnjivi jeziki, si‘am naj vas bo zavoljo vaše neumne in hudobne nevere.
Nehajte, omotljeni mmestniki hudobnega duha! nas nadlegovati, zadosto je vsega tegaP •—
Potem oni povzdignejo svoje oči in roke k troje-dinemu Bogu, in kličejo k njemu, polni goreče ljubezni kleče tako le:
„Gospod Jezus Kristusi hi te stanovitno in brez strahu spoznavamo pred svetom, bodi nam dober in u-smiljen oče, po tvoji obljubi in uzemi nas danes h sebi hnkor svoje otroke. Zapustili smo vse, kar bi nam na svetu bilo lahko ljubo, zavolj tvojega imena, in popolnoma smo se tebi darovali; tedaj spolni danes, kar si vsim svojim obljubil, ko si bil na zemlji*) in daj nam večno življenje pri sebi, pri materi tvoji, in pri tvojih svetnikih!“
„0 Gospod Jezus sprejmi duše naše! (djanj. ap.
*) „In slehern, kteri zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mojega imena, bo stoterno prejel, in večno življenje dosegel." (Mat. 19, 29.)
7, 58.) ti, ki si ljubitelj čistih duš. S teboj, ki si umeri na križu zavoljo odrešenja našega, umerjcmo danes; s teboj, ki si tretji dan od smerti ustal, bomo po tvoji moči ustali poslednji dan; s teboj, ki kraljuješ v večnih nebesih, bomo tudi mi pri tvojem očetu in sv. duhu kraljevali na veke. O srečen trenutek, zdaj pa zdaj bomo gledali od obličja do obličja tebe, ki si Bog, hvaljen čez vse, od vekomaj na vekomaj* (Rimlj. 9, o.)
Po ti molitvi se vzdignejo, pobožno izrečejo besedo „Amen,“ s ktero so v starodavnih časih vsako molitev sklepali; so si eden drugemu dali sveti po-ljubek miru, (Rimlj. 16, 16.) ter se brez strahu izročili rabeljnom v roke.
Vojaki in beriči se tedaj iz strahu pred cesarsko ojstro zapovdijo polotijo nar pred duhovnega učenika naših svetnikov, namreč Prota, in ga posilijo poklekniti, in vrat pod ojstrino mečevo ukloniti, misleči, da bo znabiti smert učenika prestrašila obadva mla-denča in deklico. Po poveljuj svojega nebeškega mojstra, rekočega: „ako hoče kdo priti za menoj, naj zataji sam sebe, in naj vzame svoj križ na rame, in naj hodi za menoj,“ (Mat. 16, 24.) se Prot možko izroči rabeljnom, poklekne prostovoljno, upogne vrat izrekši nar svetejše ime našega gospoda, in ko bi trenil, mu je glava odsekana.
Smert Prota ni mladenča Kancija in Kocijana kar nič ostrašila, temveč obadva le še bolj navdušila. Kakor krepka Gospodova vojaka se ne bojita ne psice, ki leti po zraku, ne bliskečega meča, tudi smertna bolečina, jih prestrašiti ne more — saj ona le trenutek terpi.

Mučenstvo in smert ss. Kocijanov.
O Bog, ki si dal cveteti venec veličastnega boja svojini svetim mučencem, prosimo te pomoči, da zamoremo skušnjave svojih sovražnikov premagati; in da to, kar po svojem zasluženju doseči ne moremo, zadobimo po prošnjah naših patronov ss. Kocijanov.
- ( 59 ) -
Položita tedaj tudi ona dva eden za drugim vsaki svojo glavo pod meč, kteri pade kakor blisk ter jo loči od telesa.
Kocijanih sama še tu stoji nežna in slabotna devica. Nič hudega še ona skusila ni na svetu, vendarle ne trepeče, vidi ti, ko se v smertnih bolečinah gibajo in tripajo razsekani životi Prota in njenih dveh bratov. Bog jo je bil s keršansko močjo in krepostjo navdušil, in vidi zraven tega v duhu vzdigovati se njihove duše više in više, nesene od angelov k Bogu, venčane z nar dražjimi venci. Ne more več čakati, in da bi bila berž tam, kjer so že oni, hiti pod ra-beljnov meč tudi ona, ako ravno slabotnega spola, vendarle navdušena z enako serčnostjo, s ktero so ravno kar bratje njeni ločili se iz sveta. Naglo so spolnjene njene želje, in pred, ko bi si bil kdo mislil zabliskne meč, in ji loči njegova ojstrina glavo od deviškega telesa. Duša njena čista in neomadeževaua se pa vzdigne kviško k njemu, ki je bil ženin, od nje izvoljen že v pervi mladosti.
Pri ti priči, ko ljudstvo vidi naših svetnikov telesa obglavljene ležati na tleh, ni bilo med njim nobenega, tudi še tako terdnoserčnega, da bi ne bil globoko ginjen. Zdaj šele je bilo v slehernem pričujočih prav živo prepričanje, da ti kristjani niso nobenemu nič žalega storili, da so bili popolnoma nedolžni in dobri mladenči, da toraj niso zaslužili nobene kazni, nar menj smertine. Rekli so nekteri: »kako škoda je bilo tako blazih mladenčev, tako nedolžne device umoriti! zakaj pa smo to pripustili, saj bi jih bili mi lahko branili, o kakšna škoda se
-( GO )~
je pač Ogleju ravno kar zgodila, ko so nam nar veči dobrotnike vbozih sirot in vdov umorili!"
Sosebno je jela vest tiste peči, ki so naše svetnike vojakom in sodnikom izdali. Vest namreč hu-dodelnikov se veči del po tem prav živo oglasi, kadar je hudobija spolnjena in se več popraviti ne da. Toliko huji jim je potem bilo, ko je Bog, kakor se pripoveduje, nedolžnost naših svetnikov s tim čudežem naznanil, da je namesto kervi mleko teklo ifl njihovih razsekanih trupel.
Ne pa samo ti, ki so bili pri smerti svetnikov pričujoči, temveč tudi Oglejci sploh so žalovali zavoljo njih obsojenja. Kristjani, kterih je bilo že veliko v imenovanem mestu, so zgubili z njimi tolaž- ■ nike, učenike in prijatle, ubogi in otožni so zgubili dobrotnike svoje in mesto je zgubilo bogate in mirne mestjane.
Toda, kakor velika je bila žalost ljudstva zavoljo tolike zgube, toliki in še veliko veči in lepši je bil sad, ktorega je po božjem pripuščenji rodila smert sv. Kocijana in njegovih tovaršev. Veliko jih je namreč bilo, ki so zelo in zelo premišljevali njihovo smert, in prepričali so se, da je ta vera gotovo prava, zavolj ktere bogati, imenitni inladenči vse veselje in bogastvo, in še celo življenje v nje poter-jenje pustč. Med takim premišljevanjem in prepričevanjem samih sebe je milost Gospodova zadela njih serca, in oni so se Gospodu vdali, ter verovati pričeli v edinega Boga, kterega so spoznali, in zavoljo kterega so umerli sv. Kocijan in tovarši. Vsled tega so si ti Oglejčanje poiskali keršanskih učenikov, kteri so jih nar pred v veri dobro podučili, potem pa jih
-( 61 )-
kerstili. Mnogo tih novih keršČenikov je moglo v prihodnjih časih prestati sinert zavoljo vere.
Vse to je hilo pervi sad prošnje naših svetnikov, hi so pred sedežem večnega Gospoda njemu dopadljivo čast in hvalo prepevali z angelsko pesmijo: »svet svet svet je Gospod Bog nebeških trum. Nebo in zemlja sta polna tvojega veličastva, Hozana na višavi!" Bili so oni pred Bogom sklenjeni v sveti neminljivi ljubezni s toliki tisuči svetih duš, sosebno s svetim Krizogonom prijatlom svojim; ter z vsiini temi Bogu čast iu hvalo dajo, med tim, ko njega gledajo od obličja do obličja in uživajo necenljivo veselje.
Trupla naših svetnikov so mertva ostala na tleh tistega kraja, kjer so bila obglavljena. Vse je namreč neki sveti strah tako presunil, da se jih nobeden dotakniti ni upal. Približal se je tedaj neki sveti duhoven, Ceno z imenom, potem ko je ljudstvo proti domu odšlo, je pritisnil vsacega svetnika glavo h njegovemu truplu in te trupla spravil v svoje sta-nišče. Pomazilil je tudi te svete trupla z dragimi mazili ter jih združene položil v marmeljnato rakev; dalje jih je položiti vkazal zraven trupla sv. Krizo-gona t teisto pokopališče.
S tim se je bila spolnila želja, ki so jo naši svetniki večkrat razodevali, ko so bili še pri življenji. S časoma so se posamesni udje tih svetih trupelj na prošnje vernih častivcev naših svetnikov sem ter tje razposlali.
Veliko dušnih in telesnih dobrot pa je delil Bog povsod, na prošnjo naših svetnikov, kjer jih ljudstvo časti, njih izgled posnema, in jih pomoči prosi. So-
-( 62 )-
sebuo so je paganska vera bolj iu bolj zgubovala; nasprot pa se je zveličavna vera v Kristusa zmerom lepše razcvetala, in keršanskih čednost bliščeče cvetlice so lipšale vinograd Gospodov na zemlji, na prošnjo sv. Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota, ker „čudapolen je Bog v svojih svetnikih“ (Ps. 67, 36.)
„Jez,“ (Bog sam) bom tvoje obilno plačilo"' (Gen. 15.) „veselite se tedaj in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih." (Mat. 5, 12.)
„ Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri nas je zavoljo svojega veli-cega usmiljenja prerodil v živo upanje po vstajenji Jezusa Kristusa od mertvih, v netrohljiv delež, prihranjen vam v nebesih.“ (I. Pet. 1, 3.)
Iščimo tedaj le nebesa, ne pa pozemelskega veselja, vojskujmo se zoper greh in skerbimo, da si gnado božjo vedno ohranimo. To pa si ohraniti, čujino in molimo, ter večkrat sprejemajmo sv. zakrament pokore in presv. rešnje telo. Zraven tega voljno nosimo sleherni svoj križ, naj že bo zguba zdravja, ali premoženja in prijatlov, ali kar koli si bodi.
Potem bodemo nasledovali naše svetnike, sv. Kocijana, Kancija, Kocijanilo in Prota, z njihovo pomočjo bo srečna naša smert, in stopili bomo lahko in brez strahu pred Gospodovi sodni stol s teistim prepričanjem, ki ga je imel sv. Pavel, in ga razodel z besedami: „Dobro sim se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil; zdaj mi je prihranjena krona pravice, ktero mi bo dal Gospod pravični sodnik tisti dan, pa ne le meni, ampak tudi tistim, kteri ljubijo njegov prihod." (II. Tim. 4,7.8.)
-( 63 )-
XIV.	POGLAVJE.
Kraj mučenstva in smerti naših svetnikov.
smo ravnokar, da so bili naši svet-obglavljeni pri „ morskih stopnicah aquas gradatas.)
Treba nam je tedaj vediti, kje da so te morske stopnice, ako hočemo odgovoriti na vprašanje, kje da so bili mučeni sv. Kocijan in tovarši.
Ako ravno je na tanko to določiti nekoliko težko, smemo vendarle za terdno reči, da „aquae grada-kte* so bile ravno tisti kraj, kjer dan danes farna yas sv. Kocijana na Goriškem stoji; to je, pol drugo uro daleč zunaj Terziča (Moufalcone) proti Ogleju Mizo kraja, kjer se reka Soča v morje isteka.
Kjer dan danes farna vas Šen-Kocijan stoji, Jo bila nekdaj rimska postaja (selo) blizo Ogleja, in stala je tu škerlatarija (fabbrica di purpura).
Ter do zraven tega kraja pa je bil skalnatui °kraj, in poleg njega se je jadransko morje pričelo, Mero je svoje vode noter tje blizo Ogleja razširjeva-lo, Z časoma pa se je moglo morje umakniti, kjer so reka Soča, voda Auša, iu hudournik Torre z Idrijo (Judri) toliko peska nanašali v morje, da si Je ta pesek v stoletjih novi okraj napravil, kteri se je t>°lj in bolj v morje pomikoval. Valovi morja pa so ga nazaj odrivali, tedaj se je peščina tako nakopi-
-( 64 )-
čila da so zad za njo proti suhemu vode zastajale, ter močvirje napravile, kakor ga dan danes povsod od Terziča noter do Benedik nahajamo.*) Nekdaj tedaj je gospodovalo globoko morje poleg današnjega Šen-Kocijana, ali nekdajne škerlatarije, in tu je bilo lepo ladjišee v dobrem zavetju, obdanem od skalnatega okraja, ki jo še dan danes vkliti poleg močvirja. Rimljani so imeli v tem ladjišču precej velik del svojih vojaških ladij.
Oglejsko mesto pa je stalo na široki planjavi med rekami Soča in Auša, kjer stoje dan danes vasi Oglej, Flumižel, Terzo i. t. d.
Bilo je mesto silno veliko in oh času Rimskega vladarstva so cesarji tu stanovali, imelo je vet ko pol milijona prebivavcev. Iz Ogleja je peljala poleg morskega okraja lepo izdelana močna cesta proti Jutru v Ilirijo po Ipavski dolini in potem skozi Hrušico naprej.
Na vse to, kar smo zatran Ogleja in okoliščine ravnokar povedali, nam je prav lahko zpoznati, da „aquae graclatae“ ali morske stopnice, in tedaj morišče naših svetnikov, niso bile nikjer drugod kakor tam, kjer dan danes vas Sv. Kocijana stoji Opiramo se v tem prepričanji na te le dokaze:
1.) Ss. Kocijan in njegovi tovarši, kadar so s« iz Ogleja v beg spustili, so se peljali po cesti proti jutru, kakor je viditi po vsih, tudi nar starejih podobah, na katerih vidimo upodobljeni beg tih svetnikov, tedaj so oni bežali proti kraju, ki je dan da-
*) Tako je tudi mesto Ravenna, nekdaj terdo pri morju, dao danes najti 2 uri daleč na suhem; med mestom pa in med morjetfj se razširja široko in dolgo močvirje.
-( 65 )-
nes farna vas sv. Kocijana, ktera stoji na vzhodni strani nekdanjega in tudi današnjega Ogleja.
Nikjer ne najdemo v Oglejski okolici sledu morskih stopnic, ko ravno in samo tam, kjer dan danes farna vas Šen-Kocijan stoji. Unkraj farne cerkve proti poldnevu je viditi skalnati okraj močvirja, kteri, dve uri širok začenja tukaj opasovati Jadransko morje, ter seže Bog ve kam, tje v Beuečanske dežele. Ta skalnati okraj je bil nekdaj okraj ladjišča, in bližnja okolica tega okraja je od ust do ust že od starodavnih časov sem se imenovala in so med ljudstvom še imenuje „le grode“ to je „aqme gradatae“, ali morske stopnice, ktero ime ima ta kraj tudi v starih kata-stralnih bukvah. Da pa so temu kraju ime »aquae gradatae*, ali »morske stopnice“ dali, pride od tod:
a)	ker tukaj se je šlo iz skalnatega okraja po stopnjah dol proti morju; tedaj ime »morske stop-niceu — „aqme gradatae“ (grodo), da so zamegli blago v barke, ali pa iz njih na suho prenašati.
h) Pa tudi zavoljo tega so imenovali ta kraj »aqme gradatae*, ker je tukaj polje in vsa okolica noter do Ogleja preprežena s potoki, kteri so svoje bistro vode nekdaj v bližnje morje zlivali, zdaj pa se v bližnje močvirje zgubivajo; komaj se je popotnik čez enega tih potokov prestopil, že ima druzega pred seboj, da tedaj popotva tako rekoč po vod-uih stopnicah proti Ogleju. Zavoljo tega ima tudi bližnja dekanijska vas in okolica ime Flumicello (Fiumižel sli kraj, polni voda). Da bi bili znali mučeni biti naši svetniki na bližnjem otoku Graškom (Grade) ni verjetno, kjer Grado je otok; tedaj bi bdi naši svet-
~( 66 )-
niki v ladji bežati mogli iz Ogleja, ne pa v vozu; kakor so res storili, ko ste jih peljale dve mezgi t vozu po Ilirski cesti poleg morskega okraja.
3. Dalje nam je tega, da so bile tu in nikjei drugod „aquae gradataeu, ter morišče sv. Kocijanov priča tudi to, da v celi okolici Oglejski ni nobeni druge farne cerkve sv. Kocijana, ko samo tukaj, in tudi vso ljudstvo tih krajev je od starodavnih časoi sem prepričano, da so bili naši svetniki blizo današnjega sv. Kocijana mučeni.
To prepričanje poterjuje tudi starost faruf cerkve Šen-Kocijana in nje podružnice sv. Prota. j Farna cerkev je bila zidana, kakor jo je viditi zdaj, v raznih stoletjih.
Perva cerkev, ki je današna zakristija, je gotovo že čež tisuč let stara. Ima še zdaj na vsakem štirih obzidij podobe; in sicer na pervem vidimo brati) Kocijanove, ki potovajo iz Rima („discedunt Roma"); na drugem, ko pridejo v Oglej („Aquilejam ingre-diuntur“); na tretjem ko pridejo k morskim stopnicam („ad aquas gradatas"), in na četertein jih vidimo obglavljene (»gladio feriuntur") na stropu pa zagledamo naše svetnike že v nebeški slavi z Marijo (,Proles Anicia inclita! Salve"!).
Ker je bila ta silno stara cerkvica noter do leta 1269 pod oblastjo Oglejskih patriarhov, ki je bila že takrat farna cerkvica,*) jo mogla že davno poj pred zidana biti, tedaj že takrat nekterih stoletij starosti imeti.
*) Notizie concerncnti la parrochia di S. Canziano .... Don Gius. Muiuatti, Tricste.

-( (37 )-
Tedaj nam jo starost cerkve in fare priča, da so bili v pervih stoletjih po smerti naših svetnikov prepričani, da tukaj in nikjer drugod so bili oui mučeni; le vsled tega prepričanja so jim tu in ne drugod cerkvi postavili. Zdajna farna cerkev je bila 7 šestnajstem stoletju zidana, in blagoslovljena leta 1593, 13 junija od škofa Franca Barbaro, pomočnika Oglejskega patriarha.
In da je ljudstvu v spominu ostalo v pervih stoletjih po Doklecijauu noter do časa, o kterem so cerkev postavili, da tu in ne drugod so bili sv. Kocijan in njegovi tovarši mučeni — ni težko zapopasti, nko pomislimo, da po božji previdnosti in po ustnem izročilu so tudi drugod povsod tisti kraji ljudstvu zuani ostali, kjer so mučenci zavoljo Jezusa svoje življenje pustili, in sicer pri vsem tem, da so se narodi sem ter tje pomikovali in da so vojske mosta Podirale. Ravno taka priča je o zgor omenjeni zadevi podružnica sv. Prota, streljaj deleč od farne cerkve postavljena, ki je gotovo še stareji od poslednje.
4.	Sosebno znamenite priče, da tu, in nikjer drugod so bile ,.aquae grad a tac “ morske stopnico, sta nam dva velika lepa marmeljnata sarkofaga (mert-yaške truge), ki stojita v podružui cerkvi sv. Prota, ktera je zidana streljaj daleč od farne cerkve sv. Kocijana. Na enem iz med njih je zarezano ime:
5.	Chrisogonus M. (sv. Krizogon mučenec); na drugem pa beremo besede: beatissimi martyri Proto (Zveličanemu mučencu Protu).*)
, *) Lahko zapopademo zakaj da ni tudi sarkofagov vnili svet-Jukuv, to jc sv. Kocijana, Kancija in Kocijanih'. Bili so namreč, sakor pravijo nekteri, pisavci, vsi štirje položeni v teistu rakov, ali
-( 68 )-
Precej zraven cerkve pa je polje, še dan danes Zoiljovo polje imenovano; iz kterega so bili pred starodavnim časom izkopani oni sarkofagi.
Ti sarkofagi so preveč težki, da bi jih bili od drugod semkaj prepeljali, in zraven tega nam tudi to pričuje, da so bili tu iz zemlje izkopani, ker j« tu, in nikjer drugod Zoiljovo polje, ktero je ljudstvo od starodavnih časov noter do današnjega due imenovalo „il campo di Zoilo", to je, Zoiljovo polje Ker tedaj vsi iz poprejšnje zgodbe vemo, da je Kri-zogona duhoven Zoil na svojem polju pokopal, naffi je gotovo tudi to razvidno in očitno, da je bil on pokopan zraven današnje cerkve sv. Prota, terdo zraven vasi sv. Kocijana.
Dalje nam jo znano iz popisovanja smerti sv. Kocijana in njegovih tovaršev, da so oni po vodih božje previdnosti na pokopališu sv. Krizogona svoje življenje zavoljo Jezusa pustili, in da je njih sv. trupla duhoven Ceno*) pokopal ua mestu njih mu-čenstva v teisto pokopališče s sv. Krizogonom.
Ker nam tedaj zgodovina pripoveduje, da so bil' sv. Kocijan in tovarši mučeni „ad aquas gradatas4. mi pa iz tega, kar smo ravnokar dokazovali, lahko spoznamo, da so bili ti mučenci umorjeni tam, kjer
v teisti sarkofag, brez druzega napisa, kakor omenjenega; to sieerj zavoljo tega, da so toliko bolj paganom prikrita ostala njili trupla-Ako pa so vendarle imeli vsaki tih svetnikov svojo rakev, so jfljl v prihodnjih časih, ko so enkrat košicc svetnikov prenesli od toj v Oglejsko baziliko, porabili pri postavljanju oltarjev, kteri so vsi iz čistega, lepega marmorja. Tudi nahajamo več marmeljnatil rakev ali sarkofagov zazidanih v obzidju cerkve sv. Kocijana,
*) Nckteri pišejo, da je bilo ime Ceno in Zoil teisto, da j' bil tedaj pokopal krizogona in sv. Kocijana teisti duhoven.
-(69)-
danes Šen-Kocijan stoji, je gotovo, da omenjene »aquae gradatae8, ali morske stopnice niso bile nikjer drugod, kakor v okolici teistega današnjega Šen-Kocijana.
„Kako strašen je ta kraj; tnkej ni drugega, kakor hiša Božja, in vrata nebeške“ (I. M oj z. bukve 28, 17.). , Uslišal sem tvojo molitev, in tvojo prošnjo, posvetil sem ta kraj“ (III. bukve Kraljev 8, 3.). »Izvolil in posvetil sem si to mesto, da je moje ime ondi na večno, in da ostanejo^moje oči in moje serce ondi vse dniu (II. Kron. 7, 16.).
„Na mestih, kjer so lili mučenci zavoljo Jezusovega imena umorjeni, se zbirajo verni, da spo-min njih mučenstva obhajajo; to pa zavoljo tega da z ljubeznijo premišljujejo njih boj, ki so ga prestali zavoljo Gospoda našega Jezusa Kristusa, kakor tudi, da se spodbujajo k posnemanju njih sprelepega zgleda. “ (S. Auguštin.)
Imajmo v Časti kraje, na kterih je Bog toliko kreposti dal svojim mučencem, ali pa delil po Mariji ■n po svojih svetih sosebne gnade svojemu ljudstvu. Obiskujmo jih radi, toda s svetimi nameni, v duhu pokore in s sklepom resničnega poboljšanja.
—( 70 ) -
XV.	POGLAVJE.
Svetinje a!i ostanki trupel sv, Kocijana in tovaršev.
godovi n a svetnikov nam pripoveduje pri Bol and isti h, da neki sveti duhoven po imenu Zoil (nekteri ga imenujejo Ženo) je trupla svetili Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota z dišečimi mazili pomazilil, ter jih v marmelj-nato trugo (in marmoreo locello) položil in na svojem zemljišču pokopal,*) ter jo zraven tiste položil, v kateri je ležal sv. Krizogon.
Ko je katoliška cerkev v četertem stoletju toliko zaželjeni mir dosegla, je leta 347 p. Kr. Oglejski škof Fortunadan pervo cerkev postavil v Ogleju.
Ker je pa bila ta cerkev od marsikterih nesreč obiskana, jo je vso popravil in olipšal nadškof Oglejski Marcelin leta 503.
Popolnoma novo cerkev, baziliko, je pa postavil Oglejski patriarh Popo leta 1030, kakor še dan danes stoji. Dolga je 35 seženj, v križu 2G sež. in sploh v čolnu 16 sež. široka, visoka okoli 14°, nje zvonik je 38 sež. visok, 5 sež. širok, do verha zložen iz rezanega kamnja. Ker je bilo v Ogleju v pervih stoletjih tisuč in tisuč kristjanov mučenih, in so bil« njih trupla od njih sokristjanov s častjo pokopana, in v pokopališčih skritih lepo hranjena in varovana!
*) Posnamemo iz tega, da kakor sim že v poprejšnjem oddelku opomnil, da so bili skoraj gotovo vsi štirje naši svetniki veno marmeljnato trugo položeni.
-(71)-
je prav gotovo, da so ostanke tih svetili trupel precej, ko je cerkev mir dosegla, v novo cerkev Oglejsko prenesli, ter jih tukaj v varnem kraju lepo shranili.
In res nam zgodovina Oglejska pripoveduje, da je bazilika tega mesta hranila silno veliko ostankov svetih trupelj mučencev, ki so tukaj svoje življenje zavoljo Kristusa pustili, da so jih vsak čas dobro varovali pred sovražniki, in da so jih Oglejski patriarhi sem ter tje kakor nar dražji zaklade in nar lepši darove papežem, kraljem in drugim imenitnjakom darovali. *)
M tedaj dvomiti, da so tudi naših svetnikov, sv. Kocijana in tovaršev trupla že prečej v pervi nar stareji Oglejski cerkvi hranili in gotovo je, da, kakor je Bog čudapolno varoval trupla svojih svetnikov v Rimu in po vsih krajih sveta, da se niso pozgubila, je on tudi sveta trupla naših mučencev obvaroval, da jih niso ogenj, ali vojske ali druge nesreče vničile. In zares hvali se Oglejska cerkev, da je od nar starejih časov sem posedla, hranila in varovala svete trupla sv. mučencev Kancija, Kocijana, Kocijanile in Prota, in le samo to ni znano, kdaj da so bili sarkofagi sv. Krizogona in naših svetnikov iz zemlje vzdignjeni, in sveta trupla v Oglejsko baziliko prenesena.
Mnogi pisavci pišejo zastran trupel naših mučencev. Ferari piše, da nar veči del njih trupel se je hranil vselej v Ogleju.
Pisatelj in menili Hizgald pripoveduje, da je kralj Robert leta 1025 precej velik del omenjenih
*) Guida storica doli’ antica Aquileja coropilata da Tincenzo Zandonati 1849.
-( <2 )-
svetih trupel iz Ogleja na Francozko s seboj pripeljal, ter cerkvi „Notre Dame“ ali naše gospe Marije v mestu Stampae, Senške škofije, izročil; to tudi pričajo pisatelji Dom. Fleureau (Antiquitčs d’ Etarn-pes, Pariš 1G83), Mgr. Languet i. t. d. Nadškof Senški Leoterik jih je nekoliko iz Štamp v svojo stolno cerkev Sens (Sanz) prenesel.
Na Saksonskem najdemo že leta 1045 in sicer v Hildc.rhaimu košice naših mučencev, kakor piše Teodor de Pletenburg. Sosebuo so v Milanu častili sv. Kocijana in njegove tovarše in so že v pervih stoletjih po smerti tih svetnikov ostanke njih trupel j ali njih svetinje posedli. Sv. Ambrož je bil njih znameniti častivec in je imel dva kaj lepa in obširna govora, zadevaje življenje tih mučencev. (Boninus Mombritius Tom. 1. vita sanetorum).
V Veroni je imela svetinje naših mučencev cerkev matere božje (Maria in Organis), kakor priča v svojih spisih tamošni škof Auguštin Valerij. In TJ-ghelin de Seriate pripoveduje da tudi mesto Bergamo je imelo nekoliko tih svetinj.
Nar veči del trupel sv. Kocijana in tovaršev pa je ostal v Oglejski baziliki, kjer je viditi pod vel-kim oltarjem kapelica, v kteri so bili te draga trupla z drugimi vred hranjena v veliki veliki železni skrinji.
Potem pa, ko je cesarica Marija Terezija z dovoljenjem papeža Benedikta XIV leta 1751 Oglejski patriarhat razdelila v dve nadškofiji, in sicer v Goriško in Videmsko, so bile tudi svetinje razdeljene, ter jih je nekaj bilo prenešenih v Gorico, nekaj v Videm, in tretji del njih je bil puščen v Ogleju.
Y	Gorici ima metropolitanska cerkev v kapeli presv. rešnjega telesa soseben kraj za oltarjem odložen, z železnim omrežjem obdan, in tam so hranjeni ostanki mnogoterih sv. trupel. *)
In tu se hranijo ostanki trupel sv. Kocijana in tovaršev v skrinici, dva čevlja dolgi, en čevelj visoki, in toliko široki. Svetinje obstoje iz večih mečnih kosti in celih piščal, tudi komolcev je nekoliko, per-stov in nekterih persnih košič.
Glave pa naših svetnikov so bile drugam prenesene, ter jih tukaj najti ni. Bere se, da je bila glava sv. Kocijana darovana stolni cerkvi v Vratislavi v Pruski Slezi ji.
V	Štampah na Francozkem imajo dan danes le
*) M&loktera, ali pa nobena Avstrijanskih cerkva se zamore hvaliti s tako veliko svetinj, kakor stolna nadškofijska cerkev v Gorici. V poterjenje tega naj bo dovoljeno tu našteti vse svetinje, hi jih je najti in viditi v zgor naznanovanem kraju; one so tele;
Glave sv. Hertnagora, Sigismunda kralja, Felicite, matere sedlih sv. sinov.
Glave sv. Feliksa, Larga in Dionizija; in del glave sv. Anastazije mučenke.
Kosti in celi deli trupelj svetnikov: sv. Hermagora, s. Fortu-nata, s. Felicite, sv. Ane, s. Andreja, s. Benedikta, ss. Ililarija in Tacijana, s. Krizancijana in njeg. tovaršev, s. Marka papeža, s. KrizogvMin, s. I&ocijann in njeKUvih tovnr&ev, ss. Eufemijc, Erazme, Doroteje in Tekle, s. Valentina, s. Gereona in njeg. tovaršev, s. Agapita, s. Alberta, s. Dionizija,
Tudi dva precej velika kosčeka sv. Jezusovega križa sta tu hranjena; zraven tih je tu viditi še marsikaj znamenitega, n. p. Škofova palica, ki jo je dobil sv. Hermagor iz rok sv. ap. Petra; Portatile, ali kamen s svetinjami sv. aposteljnov Petra in Pavla, jn sicer iz pervih stoletij keršanstva. Tančica mat. božje Marije, in nekoliko plajša sv. Jožefa; Škofova palica patriarha Popona.
Vse te svetinje stoje lepo in poredoma zverstene v treh vi-s_°cih omarah in so obdane z dragim kinčem in umetno zdelanimi hpotijami.
Pod srednjo omaro jo pa še družili 12 skrinjic, v kterih je veliko košic svetnikov spravljenih.
se toliko košic naših svetnikov, kolikor jih eno pe* rišče obseči zamore, druge košiče pa so bile ob času revolucije od Jakobinarjev sožgane.
„Nobem beseda ga (Eližeja) ni premagala, še do njegovo mertvo truplo ga je preroka ozna-novalo; v svojem življenju je dopernašal grozne reči, in po smerti je delal čudeže“ (Sirah. 28, 14. 15). „ Tempelj božji je svet, in ta ste viu (I. Kor. 3, 17.). „Naše prebivanje pa jev nebesih, od ko-dar tudi zveličarja čakamo Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri bo premenil naše revno telo, ker ga bo upodobil svojemu častitljivemu telesu po moči, s lctcro si tudi zamore podvreči vse reči.“ (Filiplj. 3, 20. 21.) „Častimo na truplih mučencev njih rane, ki so jih zavoljo spoznanja Jezusovega imena sprejeli; v njih pepelu spoznavajmo neumerjočnost I častimo njih telesa, kterim je Jezus čast mučenstva podelil, in ktera bodo enkrat gospodovala s Krista-som“ (S. Augustin).
Častimo svetinje ali ostanke svetnikov, in kadar jih vidimo, ali se blizo njih znajdemo, obudimo v nas zaupanje na prošnje svetnikov za nas pri BogU> in hrepenjenje po tistih čednostih, ki so jih oni od usmiljenega Boga prejeli.
-( 75 )—
XVI. POGLAVJE,
Koliko da sv. Kocijan in tovarši pred Bogom veljajo.
Tedaj je onim, ki
‘og je vsaki čas na znanje dal, da svetniki v nebesih so mu nezrečeno dragi in da tudi veliko premorejo pred njim. znamenite dušne in telesne dobrote delil so se svetnikom priporočevali. Te dobrote so bile dostokrat take, ki jih po naravnem in navadnem polu doseči nikdar nobeden ni v stanu, tedaj Čudapolue; postavim, naglo ozdravljenje v boleznih, ko ni bilo nobene pomoči več mogočo; obujenje mert-vega k življenju, i. t. d.
Enako pomoč jo Bog tudi delil na prošnjo sv. Kocijana in tovaršev marsikteremu tistih, ki so jih lastili in jih na pomoč klicali. Vendarle nam iz naših krajev ni znano, kteri in kakšni čudeži da bi so bili Zgodili na prošnjo naših svetnikov, in zgodovina nam le tako le od tega govori: „Bog se ni mudil, temuč fc naglo imenu svojih svetih služabnikov sv. Kocijana in tovaršev čast dalu.
Tedaj so čudeži, ki so se godili po njih prošnji Pri Bogu, slavne storili njih imena v Ogleju in v °kolišini, tako da so povsod naše svetniko imenovali velike prijatle božje.
Bolj na tanko pa nam pripoveduje zgodovina ženske škofije na Fraucozkom, kaki čudeži da so se S°dili v okoliščini mesta Štampe, na prošnjo naših
-( 7G )-
svetnikov po tem, ko je bil nektere ostanke njih trupel Kralj Robert prinesel na Francozko, in jih v velki cerkvi imenovanega mesta hraniti vkazal.
Sosebno nam je zgodovina *) hranila popisovanje sedem čudapolnih prigodb, ki so se zgodile v mestu Štampe in v okolici, in ki so bile na tanko preiskovane, ter kakor čudeži spoznane. One so tele:
1.	Neki drevar se je bil blizo Štamp tako zlo v nogo vsekal, da se mu ni hotela kri vstaviti. Ker so pa ravno tisti dan svetinje sv. Kocijana in tovar-šev v neko novo lepo skrinjico prenesli, se je ta mož spominjal z zaupanjem naših mogočnih svetnikov, jih prosil pomoči z vso pobožnostjo, in naglo naglo mu je rana zacelila; to se je godilo v pričo velike množice ljudstva.
2.	Neki fantič je bil tako mertvouden, da je komaj po vsik štirih lazil in še to med nar hujimi bolečinami. Marija Aupič, pobožna žena ga je k sebi uzela, ter ga milostljivo oskerbovala. O dnevi veli-cega praznika, med tem ko je ona v cerkev odšla; se tudi fantič odpravi, ter leze v cerkev, kjer so bile svetinje sv. Kocijana in njegovih tovaršev hranjene. Bolečine njegove so bile tolikšne, da je celo pot vpiti mogel, in priplazi se med tem vpitjem in zdihovan-jem v cerkev. Po navadi, ki jo mu je njegova dobrotnica v serce utisnila moli fantič, ko v kotičku cerkve k miru pride, našim svetnikom v čast, ne čuti nobeue bolečine več, se čuti temveč zdravega in stopi
*) Notice historique sur le culte et les reliques des saints mar-tyrs Cant, Cantien et Cantianille patrons de la vilic Etampes, Versailles 1866.;
-( 77 )-
po koncu s čverstimi udi. Množica pričujoča to vide, hvali Boga iu svete mučence.
3.	Fantik sedmih let je imel tako čudno bolezen, da je bil ves z hrastami iu ranami pokrit. Njegova mati, resnična časti\Tka naših mučencev, je devet dni zaporedoma sosebno serčno molila sv. Kocijanu in njegovim tovaršem v čast, in deveti dan je bil nategoma fantik čudne bolezni oprosten.
4.	Leta 1513 je neka žena porodila mertvo dete; in že so otroka pokopati hotli, ko ga mati vzame v naročje, ga neso v cerkev, ter ga položi na skrinjico, v kteri so bile svetinje naših svetnikov in ko hi trenil, otrok oživi.
5.	Y Štampih je živela devica Sulpicija po imenu, zlo premožna, ki se je vso z vsim kar je imela darovala Bogu. Revne in bolne jo obiskovala vedno, ter jim z lastnimi rokami stregla in milošno delila, cerkve je zaljšala in jim velik del svojega premoženja podarila, in kadar le ji je čas pripustil, po noči kakor po dnevi je cele ure klečala v cerkvi in Boga, prečisto devico Marijo, svetnike in angele častila; sosebno pobožno ljubezen je imela v svojem sercu do naših mučencev. Za to njeno ljubezen do njih je pa tudi [ona kaj lepo plačilo dobila, ker prikazali so sc sv. Kocijan iu njegovi tovarši z Marijo vred ti sveti devici uekoga duo v cerkvi „Notro Banic" v Štampih, ter so se prijazno ž njo pomenkovali o božjih rečeh.
6.	Leta 1638 je živela v Saiute-Mesine, fari ne daleč od Štamp deklica še le sedem let stara, hči Jakoba Chappe, peka. Bila je ta deklica tako zlo niertvoudna, da si sama ni mogla nič pomagati. Vsa skerb iu ves trud zdravnikov jo bil zastouj, iu oni
so spoznali da tu ni nobena človeška učenost več v stanu, pravo zdravilo zoper bolezen najti. Sklenejo tedaj stariši, da se hočejo oberniti k sv. mučencem, h Kocijanu in njegovim tovaršem.
Deklica se ni mogla ne po koncu deržati, pa tudi ni bilo mogoče se je dotakniti, brez da bi uc bila čutila nar linji bolečino. Kaj težko je bilo tedaj jo na voz položiti, in tudi po poti ji je tresenje voza veliko bolečin storilo.
Nesli so jo tedaj v Štampih stariši z vozu noter do skrinjice svetinj naših mučencev, ter jo položili pred njo, in tam potem dolgo in goreče molili.
Vernivši se proti domu med potjo je bilo dekle bolj veselo, ni nič kazalo kakih bolečin, je šlo samo z vozu in teklo zraven svoje matere in drugo jutro je deklica vstala brez sledu kake bolezni, je veselo tekala po hišu, je zdrava ostala iu rastla od takrat naprej staršem v veselje, kakor vsaka druga zdrava inčversta deklica. To se je godilo 6. aprila leta 1638. 31. Maja ravno tistega leta je prišla deklica v Štampe k procesiji, ki se vsako leto našim svetnikom v čast slovesne! obhaja; vse ljudstvo jo je pred poznalo in milo valo, zdaj pa so jo vse ljudstvo veselilo tega ču-dopolno ozdravelenega dekleta,
To čudo je bilo posebno na tanko preiskovano, poterjeno in dotičui spisi so bili mod očitne zgodovinske mestne spise hranjeni.*)
*) Besedna piauda, ki jo je o ti zadevi kapitelski dekan v Štampih s kraljevini namestnikom združen vodil, je najti še dan danes v Arhivi cerkve „Notre Dame" v Štavnpih.
7.	Zadnje čudo, očitno znano se je zgodilo leta 1663, ko je neka žena prinesla svoje mertvo dete pred svetinje naših mučencev in oživelo je dete. Ime mu je bilo Gabriel Cordetz, kakor je brati na tablici, na cerkvenem zidu obešeni, ktera je priča, da je bilo to čudo očitno, in spoznano od vsih, ki so živeli v Stampih v tistem letu.
Na vse to lahko odgovorimo, ako bi nas kdo uprašal, zakaj da je Bog te čudeže na prošnjo naših svetnikov storiti hotel?
Bog je neskončno moder in neskončno mogočen, kakor je on po Eliju, Elizeju, in po svetih možeh stare in nove zavezo čudapolne reči in dogodbe pripustil, tako mu je tudi dopadlo, po prošnji sv. Kocijana in njegovih sv. tovaršev čudapolne reči delati.
In na uprašanje, zakaj dan danes ne vidimo enakih čudežev? odgovorimo:
Kdo ve, ali se ne godijo ? koliko in koliko čud-^e pomoči dobivamo tu in tam, in kolikokrat se za-moremo z dušno ali telesno in zunanjo srečo hvaliti, ki ne vemo, od kod da je prišla. — Ali nam jo ni morebiti Bog poslal na prošnjo svetnikov, kteriin smo se goreče priporočevali ?
In če nič sosebno čudnega se ne' zgodi z nami, a|i more biti tega še vredni nismo, ali pa tudi Bog vidi in spozna, da nam take pomoči še treba ni!
»Bog je vse prav storil„hromi hodijo, go-h>vi se očišujejo, mertvi vstajajo,u (Mark. 7, 37. llut. 11, 5.) „ JJela namreč, htere mi je Oče dal,
-( 80 ) -
da jih delam, le dela, Mere jez delam, pričujejo od mene, da me je Oče poslal“ (Jan. 5. 36.) vKaj hočemo storiti, ker ta človek veliko čudežev dela; ako ga tako pustimo bodo vsi vanj verovali.u (Jan. 11, 47.).
S čudeži je Jezus poterjeval svojo izveličansko vero, ki je nar dražjij bisar, nar bolji zaklad slehernemu človeku. On nas uči, iskati le samo zveličanje naših duš, in pravi, da uso drugo nam bo priver-ženo.
Išimo tedaj vedno, po dnevi in po noči, vsak čas, in povsod vdeleževati se izveličanja svojih duš. To naj bo naša edina skerb. Ako pa pridemo ne-previdoma v velike telesne ali dušne nevarnosti in zadrege, obernimo se polni zaupanja k Bogu po njegovih svetnikih, ako je njegova nar svetejši volja, nam bo on na njih prošnjo tudi čudapolno pomoč poslal.
XVII. POGLAVJE.
Farna cerkev v Šenkocijanu blizo Ogleja.
^ariia cerkev v Šenkocijanu jo bila zidana v raznih časih. Nar stareji del te cerkve je današnja zakristija, ki je bila v nekdanjih časih cerkvica.
Ta cerkvica pa je mogla biti zlo stara, ker zgodovinski spisi pripovedujejo, da je bila ona že leta 1295 farna cerkev, tedaj so jo gotovo že davno pred tem časom postavili. S časoma soji pridjali po volji in stroških blagorodnega gospoda Barbarota, današnjo prezbiterijo, in kmalo potem današnji cerkveni život. Posvetil je to cerkev cerkveni nadškof Barbaro, lčta 1593, ki je bil namestnik ali Coadjutor Oglejskega Patriarha. Farne bukve, to je kerstne, zakonske in mertvaške, so so brez preterga ohranile pri ti fari od leta 1619 noter do današnjega dne.
Od starih neznanih časov sem noter do leta 1296 je bil Šen-Kocijan pod duhovno oblastjo Oglejskih patriarhov. Omenjenega leta pa je patriarh Bajtomul della Torre to faro Teržaškemu škofu v duhovno višji oskerbništvo prepustil, ki je bil takrat Ittsr. Brissa cli Toppo, tedaj je ostala v Teržaški škofiji celili 200 let, in sicer tako dolgo, dokler je ni Beneška republika zopet duhovni vladniji Oglej-
skega patriarha izročila. To se je zgodilo okol leta 1500, ter je za vselej pri tem ostalo.*)
Farna cerkev sv. Kocijana je zidana v Roma-* niški obliki, ktera je bila v dvanajstem, trinajstem in štirnajstem stoletji sploh v navadi. Dolga je 17 sežnov, 5 sež. široka, 7 sež. visoka. Ima pet oltarjev, velcega v presbiterji, štiri druge v životu ali čolnu cerkve.
Velki oltar stoji tri stopnice viši od tal presbite-rije, ki so rezane iz rudečega marmorja. Sprednji del oltarja, to je, kar ga je pod menzo ali na strani menze (menza je kamnita ploša, na kteri mašnik presveto delo sv. maše opravlja) je ves iz belega ka-rarskega marmorja izsekan.
Vsekane vidiš tu podobe naših svetnikov f mramorju po izbuknjenem podobarstvu ali basroliefu (basrelief izreže le pol podobe iz kamna, druge pol jo pusti v kamnu, tedaj je viditi, kakor da bi bil kdo vsako podobo v kamen pritisnil). Tedaj nahajamo tu sv. Kocijane, ki gredo iz Rima, ki pridejo ? Oglej, ki bežijo iz Ogleja, ki prestoje smert mučonstva in ki se znajdejo v nebeškem veličastvu pred Marijo z Jezusom. Zgornji del oltarja je zidan; steno zidu pokrivajo sprelepo ploše mnogobarvanega mramorja, in spredej nesejo štirje visoki stebri, izrezani iz belega kararskega marmorja, lepe angelje in druge le-potijo, vse izrezane iz drazega marmorja.
Sosebno lepo delo je tabernakelj, ki ima podobo majhnega tempeljna. Pokrit jo z marmeljnatimi plo-šicami, ima steberce izsekane iz predrazega portirja,
*) Notizie concementi la Parrochia di San Canziano estratte dalle cronache; ossia memorie storiche sacro profane di Triest« compillaie dal It. D. Giuseppe Moinati Secretario a San Giusto.
"i je res veselje gledati in občudovati to prokrasno delce.
Tabla ali pala, ki visi v votlini sred oltarja, je sicer majhna, toda je lepa. Malaui so na nji naši brije svetniki, sv. Kocijan, sv. Kanci jan in sv. Ko-djanila. Svetega^ Prota ni, znabiti zavoljo tega ne, ker ima on v Šenkocijanu svojo lastno cerkev, ki stoji streljaj daleč od farne cerkve.
Velki oltar stoji na samem, ter ga sklepajo z sidom presbiterije na vsaki strani vrate, skoz katere ?reš lahko okoli njega. Te vrate so lepo izdelane iz belega kararskega marmorja, nad vsakimi iz med "Jih stoji angelj, in pod njim so v marmorju zareza-11Q svetopisemske besede; in sicer na strani episteljua : »probet se ipsum homo et sic edat de pane et de calice bibatu; (naj toraj človek sam sebe presodi; in takč naj jč od tega kruha, in pije od kelha; Kor. tl, 28.) na strani evangelija: „(Jaro men vere est clius, sanguis meus vere est potus“; (moje meso je res jed, in moja kri je res pijača; Jan. 6, 56.)
Presbiterija je z obokom pokrita; ta obok kakor obzidje presbiterije je pokrito s precej lepimi Oslarijami.
V čolnu ali životu cerkve stojita na vsaki strani d':a oltarja. Pervi oltar na evangeljski strani je posrečen v čast Marije matere božje rožen/iranske, in "jemu nasprot stoji oltar sv. Jožefa.
Obadva sta izsekana iz belega kararskega marmorja in iina vsak po štiri stebre. Oltar matere b°žjč ima v sredi votlino, in tam stoji podoba ma-oro božje z nebeškim otrokom Jezusom iz kamna izrc-4ua. S tim oltarjem je sklenjena bratovščina sv. Ro-
ženkranca, vstanovljena leta 1679. Oltar sv. Jožefa pa ima palo, in na nji namakanega sv. Jožefa z Jezusom in z Marijo.
Zadnja dva oltarja pa stojita, eden druzemu uasprot, že bližej velcih vrat, sta zidana, in pokrita z dragimi marmornatimi plošicami raznih barv in imata stebre izsekane iz černega marmorja. Oltar evangeljske strani je posvečen sv. Boštjanu v čast, ima pa na pali zraven podobe tega svetnika nama-lane tudi sv. Fabijana, sv. Valentina, sv. Boka in sv. Martina. Nasprotni oltar pa jo posvečen svetem« I Antonu Padovanskemu v čast.
Znamenite so zunaj oltarjev tudi nektere table ali pale, ki so tu in tam po cerkvenem obzidju obešeno. Na eni iz med njih vidiš namalano mučenstvo i svetih Oglejskih mučenk, Eufemije, Erazme, Doroteje in Tekle; na nekem drugem nahajamo sv. Ničetu Oglejskega škofa, ko po povelju sv. očeta Leona Oglejske device podučuje, ktere so se ob času Atila, Hunskega kralja zapeljati dale v Arijansko krivoverstvo.
Nar bolj znamenita pa je zakristija, ki je bila, kakor smo že zgoraj omenili, v starodavnih časih farna cerkev tega kraja. Ona je majhna, kakih tri 60-žnov široka, štiri dolga, in ima nizek obok. Zidovje je neotesano in močno, toda brez vse obliko.
Zidana je bila skoraj gotovo ob času, ali pa kmalo po tem, ko je bil Oglej razdjan (okoli 6. ali 7. stoletja po Kr.), ki ste toraj okol in okol kraljevale poder-tija in revščina, tako da ljudstvo ni moglo postavit' kaj lepega iu veliko vrednega, temveč je bilo zadovoljno, da je imelo majhno in revno cerkvico. tern, ko je bil enkrat ti cerkvici prizidan del današnje
cerkve, je ona brez dvoma še zmerom služila novi cerkvi, kakor presbiterija ali pa kakor kapelica. Znamnje tega ste drugi dve zakristiji, prizidani k novi cerkvi, ktere bi ne bili sozidali, ako bi se bili precej po dodelanju nove cerkve, stare majhne cerkvice poslu-žili kakor zakristije. Dan danes pa je ta znamenita cerkvica zakristija; kdaj da so jo tako zlo ponižali, tega ne vemo; gotovo pa je, da bi se mogle take in enake znamenite stavbe iz starodavnih časov bolje varovati pred razpadom.
Malarije, ki jih je viditi v ti zakristiji, so lepe, se precej dobro ohranjene in morajo več stoletij starosti imeti. Tega priča nam je, da so te malarije gotovo takrat narejene bile, ko je bila ta zakristija cerkvica; od takrat pa, ko je bila dozidana nova cerkev, ona pa je bila ponižana v zakristijo, je preteklo, kakor sem zgoraj omenil, že veliko stoletij.
Koga da nam te malarije iz življenja sv. Kocijana in njegovih tovaršev pred oči stavijo, je bilo Povedano že na strani 66.*)
V obzidju cerkve in sicer na nje čelu sta vzidana dva marmornata sarkofaga (mertvaški tnigi), z
*) Pri ti priložnosti opomnim, da tolikor malarije kolikor v jlarmor rezane podobe naših sv. Kocijanov so si zlo enako z mafijami in kamnitnimi podobami, ki jih nahajamo v presbiteriji lr> pod zvonikom mestne farne cerkve v Kranji, ktera je posvečena SV' Kocijanu in njegovim tovaršem v čast. Ker je bil nekdaj velik ?el Kranjske dežeio pod višji duhovno oblastjo Oglejskega Patriarhata, je bilo gotovo tudi mesto Kranj v tanjši zvezi z Oglejem, jedaj bi znalo biti, da so Oglejski viši takrat, ko je bila zdanja Velika in sprelepa farna cerkev v Kranju sozidana, (zdi se mi v l^tnajstem stoletju,) ti cerkvi sv. Kocijane patrone izvolili in da s° ji slike in podobe iz življenja tih mučencev oskerbeli.
-( 8G )-
druzimi marmornatimi plošicami, ki imajo znamenite vrezane napise.
Streljaj daleč od farne cerkve sv. Kocijana stoji podružna cerkvica sv. Trota. Zidana je po vodilih nar starejši oblike keršanske bazilike. Ima tedaj ravne stene, leseni strop in je zlo podolgasta. V nji nahajamo rakvi s. Krizogona in sv. Prota.
Znamenite ste tedaj cerkvi sv. Kocijana in to-varšev, in sv. Prota. Tu, na tem kraju so se povzdignile iz doline solz nedolžne duše sv. Kocijana, sv. Kancija, sv. Kocijanile in Prota. Dan danes pa se tu Jezus v mašnikovih rokah daruje zavoljo naših grehov, ter kakor veliki duhoven prosi za nas svoje; ga Očeta, da bi tudi mi bili stanovitni ljubitelj' božji, po zgledu naših sv. Kocijanov.
„Kako ljube so mi tvoje prebivališa, Gospoi vojskinih trum! Moja duša hrepeni in koperni p lopah Gospodovih. Moje serce, in moje meso se vtr seli v živem Bogu; vrabec si namreč najde hiM in gerlica svoje gnjezdo, kjer izvali svoje mladiča (jez pa naj najdem) tvoje oltarje, Gospod vojskini\ trum, moj kralj in moj Bog! Blagor jim, ktefl prebivajo v tvoji hiši, o Gospod! vekomaj in veko■ maj te bodo hvalili. Zakaj bol ji je en dan v tvojb lopah, kakor tavžent (v hiši posvetnega veseljaj Baji sem nar manjši v hiši svojega Boga, kako< da bi stanoval v šotorih grešnikov(Psalm. 83.)
~( 87 )-
Sveti Kocijani so imeli nar veči veselje v tem, da so obiskali mučence, in njih pokopališa, in da so darovali s svojim duhovnim učenikom sv. Protom nar svetejši dar, Jezusa Kristusa, nebeškemu Očetu. Dan danes imamo pokopališa naših patroriov v oltarjih naših cerkva, na kterih se tudi opravi nar svetejši Jezusova nekervava daritev. Iščimo tedaj nar Veči veselje v tem, da obiščemo in molimo Jezusa, njegovega usmiljenega očeta in sv. duha v naših cerkvah. Tam pa se tudi preselimo v duhu na pokopališa mučencev, ter zedinimo se ž njimi v sveti ljubezni in premišljujmo njih sveto življenje.
XVIII. POGLAVJE.
V čem, da so nam naši mučenci, sv. Kocijan in njegovi tovarši izgled.
vetniki sploh so sosebno z živo vero v Kristusa križanega zamogli premagati svet, lastno meso in hudobnega duha, ter tudi toliko muk voljno iz ljubezni do njega predati. Zraven te žive vere so pa še ražlični svetniki Posebne čednosti nad seboj imeli, s kterimi so Bogu dopadli, keršanskemu svetu pa lepi zgled postali.
Tudi naši mučenci sv. Kocijan in tovarši so *i sosebne in lepe čednosti pridobili, s kterimi so &am lepi zgled v posnemanje dali. Pred vsem drugim
je bila njih vera stanovitna do konca, ter jim je naklonila sprelepi venec mučenstva. Če prevdarimo imenitnost njih stanu, njih bogastvo, njih imenitno rodovino, lahko zapopademo, kako težko jim je bilo stanovitnim ostati; vendarle so bili terdni v svojih sklepih, in so raji vse, svoje promoženje, svojo žlahto in vse veselja popustili, kakor pa, da bi bili svojemu novemu gospodu, Jezusu Kristusu nezvesti postali, ter so dali radi svoje življenje za svojo vero.
S tako stanovitnostjo nas oni spodbadajo k posnemanji s svetim Pavlom (do Hebr. G, 11.) rekoč:
„ Želimo pa, da bi vsak zmed vas ravno to skerb skazal, da bi imel polno upanje do koncai da bi ne bili leni, ampak posnemavci tistih, Meri so po veri in poterpežljivosti obljube dosegli.“
Stanovitnost v veri pa je dalje našim svetnikom poterdila čistost njih sere, ktera se je sosebno v tem kazala, da so si vsi štirje devištvo ohranili.
Ker so bili ti blagorodni bratje s svojo sestro izrejeni v sredi lepotij, blagostanja in veselj, bi se bili prav lahko obernili k mesenemu in posvetnemu veselju, toda oni so temu nasprot raji posnemali svojega gospoda Jezusa, ter se veselju odpovedali, si deviški stan izvolili, pričakovaje nič druzega boljšega, ko večno združenje z Jezusom v nebesih. Težko je zapopasti to, da je devištvo nar lepši in nar srečniši stan, toda blagor njim ki to zastopijo, ter si ga zvo* lijo, zakaj „kdor je brez žene, skerbi za to, kar je Gospodovega, kako bi Bogu dopadel; kdor pa oženjen, skerbi za to, kar je svetovega, kako bi žert dopadel, in je razdeljeni (I. Kor. 7, 32.) Tedaj1 Blagor devicam; Ji so, ki se niso z ženami ogni*
-(89)-
mli .... Ti hodijo za jagnjetom kamor koli gre. Ti so odkupljeni zmed ljudi, pervine Bogu in Jagnjetu(Skr. raz. 14, 4.)
Kako lepo nam dalje svetijo z zgledom naši mučenci zavoljo svoje bratovske ljubezni, ki so jo imeli eden do druzega. Malo kje ostanejo bratje in sestre skupaj, temveč gre vsak iz med njili po svoji poti za kruhom; tudi malo kje se bratje in sestre brez samopridnosti ljubijo. Med našimi svetniki pa najdemo nar tanjši zvezo, nar serčneji ljubezen.
Skupaj najdejo studenec prave sreče, to je, gnado Gospoda našega Jezusa Kristusa; združeni zapustč Rim strasti polno mesto, združeni obiščejo v Ogleju svetnike v ječi, združeni bežč iz Ogleja, združeni v serčni ljubezni spoznavajo očitno vero v Kristusa in združeni v bratovski ljubezni dajo zavoljo tega svojega nar dražjega gospoda svoje življenje v smert, ter tudi se sklenjene njih blage duše povzdignejo k Bogu v nebesa.
Prijazno nas tedaj vabijo oni k ravno tako serčni bratovski ljubezni, opominovaje nas s svetim Pavlom, (do Efež. 4, 3.) vz vso ponižnostjo in kratkostjo, s poterpljenjem prenašajte eden druzega v Ijtibezni in skerbite ohraniti edinost duha v zvezi miru. Eno telo in en duh, kakor ste poklicani e-no upanje svojega poklica. En gospod, ena vera, e« kerst, en Bog in oče vsih, kteri je čez vse, in po vsim in v nas vsih.u
Kakor so naši svetniki vse popustili zavoljo Jezusa, tako nas opominjajo, da tudi mi brate in sestre, mater in očeta imamo zapustiti takrat, kadar bi nam kdo iz med njih naše večno izveličanje ali prestop
-( 90 ) -
t kaki sveti stan opovirati hotel, zakaj Gospod Jezus Kristus pravi: »kdor očeta in mater (brate in sestre) bolj ljubi kot mene, mene ni vreden. “
Dalje je bila znamenita ljubezen tih dveh bratov in njih sestre do svojega duhovnega učenika in oskerb-nika njih duš. Sv. Prot jih je bil v veri podučil ter jim pot k večni resnici pokazal, in jim vrata nebeške odperl. Ysled tega šobili tudi tako navezani nanj, da ga nikdar več od sebe pustili niso. Po njegovem nasvetu so Bim zapustili, po njegovem nasvetu 0-glejčanom zlo velike dobrote zkazovali. Njega so vprašali za svet, preden so bežali iz Ogleja, iz njegovih ust so sprejeli zadnjo tolažbo in pokrepčanje v veri, preden so svoje življenje za Jezusa dali. Lep izgled, kako da naj verni svoje duhovne poslušajo in spoštujejo, sosebno kako da naj bodo hvaležni o-nim duhovnom, ki so perve resnice naše svete vere v mlado serce njim za vselej utiskali. S svetim Protoni tedaj vam vernikom mi duhovni zakličemo: „ Ta-ko naj nas ima vsak, ko služabnike Kristusove in delivce Božjih skrivnost“ (1 Kor. 4, 1.); in »prosimo vas bratje, spoštujte jih, kteri delajo med vami, in so vaši predpostavljeni v Gospodu in vas opominjajo ; spoštujte obilniši v ljubezni zavoljo njih dela; mir imejte z njimi“ (1 Tesal. 5, 12.).
Po vsem tem, kar smo o zadevi sprelepih čednost naših mučencev premišljevali, zamoremo posneti, da so s. Kocijan in njegovi tovarši imenitni in veliki pomočniki, ali:
PATRONI NAŠI pred Bogom, in sicer:
1.	oni so Patroni duhovnov. Oni prosijo za duhovne ali mašnike, da bi ti sami pobožno in sveto živeli kakor sv. Prot, da bi z lepim zgledom svojim ovčicam pot proti nebesom kazali, da bi duhovni z gorečnostjo delali brez samopridnosti za vedno izveličanje čede njim izročene, in da bi bili pripravljeni tudi 8voje življenje zavolj njenega dušnega prida pustiti.
2.	Sv. Kocijan in tovarši so Patroni staršev. Oni sprosijo staršem moč in modrost, svoje otročiče prav učiti in jim perve resnice kerš. kat. vere globoko v njih serca vtiskati. Tudi v telesnih in zunanjih potrebah in okol-stavah jim sprosijo potrebne pomoči za njih družino.
3.	Sv. Kocijan in tovarši so Patroni mladini. Oni sprosijo mladenčem in devicam ohranjenje nedolžnosti, po okolstavah in poklicu tudi nar lepši čednost vednega de-vištva; jih varvajo nečimernost, in zlasti tistih nesrečnih nečednost, ktere toliko mladine časno in večno pogube.
Ne mudimo se tedaj, temuč zvolimo si svete mučence Kocijana, Kancija, Kocijanilo in Prota, za naše patrone.
Bog sam jih je častil, ter njih čast s čudeži poterdil, in hotel, da se je njih častenje po mnogih deželah Europe razširilo.
Tedaj priporočujmo se jim, posnemajmo njih lepe zglede, stavimo jim oltarje. Obišimo cerkve, ki So njim v čast postavljene, in veselimo se, da prebivamo v deželi, ktere tla so bile pomočene z njih drago kervijo. Prizadevajmo si pa tudi, da ta naša
-( 92 )-
slovenska zemlja, na kateri so ti sveti mučenci zavoljo Jezusove vere življenje pustili, bo vselej priča tudi naše stanovitnosti v katoliški veri, v kateri hočemo vselej živeti, in enkrat tudi umreti.
XIX. POGLAVJE.
Cvetlični venec, spleten S. Kocijanu in njegovim tovarsem v čast.
ft. Čast Im hvala večnemu Rog-n zavoljo nalili mučencev.
hsegamogočni, večni trojedini Bog! Ti čPSrs* vero v na^eoa odrešenika med narodi ""cele zemlje po svoji mogočni gnadi raz-sejal. Z ravno to gnado si serca svojih sinov in hčer tako poterdil in jim toliko moč podelil, da so se oni vselej odrešenja vdeleževali, po postavah vere živeli, in raji svoje življenje pustili, kakor pa da hi bili le zastran ene same čerke postave Tvoje, o večni Bog! nezvesti postali.
Tudi našim mučencem sv. Kocijanu in njegovim tovaršein si Ti o dobrotljivi in usmiljeni Bog, tako krepost podelil, da so oni radi svojo kri prelili v po-terjenje svoje žive vere v Kristusa in njegovo odrešenje ; tedaj si jih Ti o pravični Bog z lepim vencem mučenstva pred svojim prestolom kinčal in jim šker-
-( 93 )-
latni plajšč ogernil, ki se sveti v kervi, zavoljo Kristusa preliti.
Ti o Bog, ki si neminljiva lepota, si tedaj tolikšne lepote deležne storil^ naše mučence, sv. Kocijana in njegove tovarše. Čast, hvala in večna ljubezen toraj Tebi o Bog za tolikšno dobroto in usmiljenje, ki si ga imenovanim svetnikom podelil.
Hvaljen pa bodi tudi zato, ki si nam ubogim prebivavcem zemlje po sv. Kocijanu in njegovih to-varših lep izgled pred oči postavil, da ga posnemamo, ter pridemo za njimi k Tebi v nebesa. Hvala Tebi o Gospod, ki si nam v sv. Kocijanu in tovarših, brate in sestro dal, ki nas ljubijo, iz nebes dol na Uas gledajo, ter vedno nad nami čujejo in za nas prosijo, da bi mi v gnadi božji ostali, in kadar grešimo, da bi se naglo poboljšali. O kako smo Ti hvaležni zavoljo tega, da smo imenovane sv. mučence varhe dobili za ves čas svojega življenja m pomočnike ob času naše smerti! Takrat sosebno bodo oni s svojimi prošnjami tolažili Tvojo pravičnost o Bog! in tvojo milost proti nam obernili.
Zavolj tolikšne dobrote pa ti hočemo o večni, dobrotljivi, usmiljeni trojedini Bog! vedno hvaležni biti, Te hočemo ljubiti čez vse po zgledu sv. Kocijana iu tovaršev, noter do zadnjega zdililjeja svojega življenja. Amen.
II. Hvala Harij! zavoljo naaili mučencev.
Pozdravljena, počeščena bodi Marija, ti sprelepa devica, ti preblaga mati Jezusova, ti vsmiljena naša mati! Od kar je Jezus iz križa dol izročil tebi svojega prijatela Janeza rekoč: „glej, tvoj sin,“ od takrat so 'vsi verni Jezusovi tvoji otroci. Res pri tebi je od takrat naprej na vse čase do konca sveta „vsa gnada življenja in resnice, in pri tebi vse upanji življenja in čednosti^ (Sir. 24, 25-27.).
Od tod naprej si toliko nevernikov v pravo cerkev pripeljala, toliko grešnikov spreobernila, toliko lepih čednost razširila po vesolnem svetu, toliko moči vlila v serca vernih, da so raji življenje pustili, kakor pa da bi bili vero v Jezusa sinu tvojega zatajili.
Tudi našim mučencem sv. Kocijanu in tovaršem si ravno to moč od Boga sprosila.
Počeščena, pozdravljena bodi tedaj o Marija, gna-depolna mati našega Jezusa, perva med vsimi mučenci, kraljica vsih mučencev in mučenk. Pohvaljena bodi po vsem svetu, spoznana od vsega človeštva, kakor naša mati!
„Vsa lepa si Ti, in madeža v tebi ni“, (velka pesem 4, 7,) toraj si tudi toliko in toliko število deviških sere stvarila s tvojo prošnjo, in si ravno tako storila, da so sv. Kocijan, Kancij in Kocijanila raji vse svoje blago in tudi to zemljo zapustili, kakor da bi se bi bili omadeževali s svetom in paganskimi šegami. Ti si na zadnje spremila neomadežovane duše imenovanih svetnikov pred sedež jagujeta, da oni po neboških livadah se ž njim sprehajajo, kamor gre
ono. O zares dobra mati, ljubeznjiva devica si ti o Marija! kdo bi te ne ljubil, kdo bi ne hodil po tvojih Potih, kdo bi ne čuval noter do zadnjega trenutka na pragu tvojih urat!
Da tedaj tebi dopademo in tvojo ljubezen dosežemo, hočemo po poti hoditi, ktero si ti učila sv. Kocijana in tovarše, to je po poti žive, stanovitne vere v vse, kar nas naša sv. cerkev uči, po poti terd-nega neomahljivega zaupanja v Jezusovo odrešenje, po poti goreče ljubezni do Boga in pametne ljubezni do samih sebe.
In ti o ljuba mati, kakor ?i do zadnjega trenutka ostala na strani naših mučencev, tako vodi tudi nas vedno s svojo roko v življenju, bodi pri nas ob uri naše smerti, in nas po tem pelji tje gor, kjer se naši svetniki vesele v sredi mučencev, Boga gledajoči od obličja do obličja. Amen.

lil. Hvala angelom zavoljo nasiti mučencev.
Angeli gospodovi, hvalimo in častimo vas; vi ste namreč mogočni: „ker pred glasom enega angela leže narodi11 (Izai. 33, 3.), vi ste presrečni, „an-geli namreč gledajo zmerom obličje očeta, ki je ;f nebesih„ (Mat. 18, 10.). Hvalimo, ljubimo vas o angeli božji, kakor prijatele vernih, saj je „Boj svojim angelom zapovedal, da te varujejo po tvojih potih11 (Ps. 90, 11.) in „ali niso vsi služabni duhovi razposlani v službo zavoljo njih, ki imajo go-dedvati izveličanjeu (Hebr. 1, 14.).
Yi tedaj o angeli božji ste vodili brezštevilno svetnikov, da so oni venec svetosti in izveličanja dosegli. Yi o sprelepi duhovi sto tudi sv. Kocijanu iu tovaršem tisto hrabrost vdihnili, ktera jih je močne storila, smertne težave in bolečine voljno prestati iz ljubezni do križanega odrešenika.
O kako nas to veseli, in kako hvaležni smo vam tedaj o preljubi angeli, ki ste imenovanim svetnikom k časti mučenstva, nam pa k ti sreči pripomogli, d» smo v naših svetnikih tolikšne prijatle in pomočnike dobili.
O angelji predragi! od vas pravi gospod: „glej, pošljem ti svojega angela, da pred teboj gre, in pelje na kraj, ki sim Ti ga pripravil-, čuj, da (JO ne zaničuješ“ (II. Moz. 23, 20.); tedaj se zanesemo na vas, da nas bote pripeljali tje gor, kjer so naši mučenci sv. Kocijan in tovarši. Pridobite nam od troj-edinega Boga moč in krepost, da greh in skušnjave k grehu vselej premagamo in da nasprot vse Gospo-
dove in cerkvene postave na tanko spolnujemo. Vi, to Božje obličje gledate zmerom, tudi zmerom govorite Gospodu zavoljo nas. Mi pa hočemo vselej, po •loči in po dnevi misliti na vas, sprelepi duhovi, vas ljubiti, se vam priporočevati, in pri vaši roki popotni po ti dolini solz, dokler priromamo z vašo pomočjo k nebeškemu večnemu Sionu. Amen.
IV. Vsim »vcfiiilioni hvalil in čnst zavoljo nušili mučencev.
Hvala in čast vam vsi Svetniki! ki stojite za vselej pred sedežem nar Višega, gledajoči ga od obličja <lo obličja.
Hvala in čast vam, vi modri očaki in preroki, to stanovitni aposteljni in muččnci, vi blagi in verni 8poznovavci in pušavniki, in ve čiste device! Hvalimo Vas, ker vi ste, kakor vas je Jezus sam imenoval pri-jatli božji*), in Bog sam vas časti**), in vi ste teisti,
*) „Vi ste moji prijatli, ako storite, kav vam jest zapovem" 'dan. 15, 14.).
**) „Kdor moje zapovedi ima, in jili spolnuje, tisti je, ki me tiul>i. Kdor pa mene ljubi, bo ljubljen od mojega Očeta; in jest 5a bom ljubil, in sc mu bom sam sebe razodel" (Jan. 14, 21.).
kterih čast živi od veka do veka ***). „Vi ste, ki ste prišli iz velikih nadlog, in ste svoja oblačila o-prali v ker vi jagnjeta ter jih obelili." (Raz. 7, 14.)
Postavljeni ste pa tudi zavoljo tega narodom lep zgled in pomoč. Tisuč in tisuč jih je toraj, ki gledajo na vas, vaše dela posnemovaje in klicaje vas na pomoč.
Sosebno vi mučenci sveti pervih stoletij ste 8 svojimi prošnjami in s svojimi zaslugami tolikim kri; stjauom venec mučenstva sprosili; med druzimi tudi našim svetnikom sv. Kocijanu in tovaršem. Po vašem zgledu so se oni dobrotljive skazali jetnikom, bolnim in revežem; po vašem zgledu so oni hrepenčli po tcrpljeuju in po smerti mučenstva zavoljo Kristusa. In zdaj se vi vsi skupej, to jo, vi in naši sv. Kocijani) veselite v družbi vsili svetih angelov „oblečeni v lepih oblekah, palme v rokah, in kličete neprenehoma čast našemu Bogu, ki sedi na sedežu, in Jagnjetu (Razod. 7, 9, 10.)
Hvala tedaj in čast vam vsilil svetnikom v ne-besih; nas pa naj vedno v življenju spremlja vaša prošnja, da podpirani od nje tudi mi pridemo tje, kjer sto vi v večni ljubezni sklenjeni z našimi svetim* Kocijani in da tudi mi z vami zedinjeni Bogu pojemo na veke: „svet, svet, svet! Gospod Bog nebeških trum; nebo in zemlja jo polna tvojega veličastva) liosana na višavah"!
***) ,.Hvalimo sloveče može in naše očake v njih rodovinah Veliko slovečega je Gospod storil od začetka v svojem veličastvu. Oni so gospodovali po svojih deželah, bili so mogočni in z modrostjo prevideni. možje, in so ko preroki čast prerokov razglasu-vali. Zapovedovali so tedanjemu ljudstvu, in dajali so z močjo svoje modrosti ljud&tvam nar svetejši nauke,** (Sir. 44, 1-4.)
V< SEvolMi at nnae svetnike vedne vnrlie in patrone.
„Zvesti prijatel je močna hramba; in kdor ga je najdel, je zaklad najdel. Z zvestim prijatlom se tič ne meri, teža zlatil in srebra ni nič vredna proti teni njegove zvestobe. Zvest prijatel je zdravilo živ-'ititja, in kteri se Boga boje, ga najdejo11 (Sir. 6, 14-16.).
Kdo iz med nas bi si med tisuči ne zbral pri-rtle vas, o vi v nar zvestejši ljubezni sklenjeni sv. Kocijan, Kancij, Kocijanila in Prot! Vam so bilo j^sede sv. pisma (Ps. 132, 1.): „kako dobro in ka-*° prijetno je, ako bratje (v resnični ljubezni) sku-Paj prebivajoa, vedno pred očmi, tedaj ste se s pravo Natovsko ljubeznijo ljubili v življenji, kakor v smerti.
Ne dvomimo tedaj ! da bote tudi nas ljubili, *l se z vsim zaupanjem obernemo k vam in vas toraj Prosimo, vzemite tudi nas med se, da ste nam dobri, ^ prosite za nas, da nas vodite, da nas nikdar do tujega trenutka našega življenja ne zapustite. Saj ?®)o po Kristusu vaši bratje in vaše sestre, in poklicani priti ravno tje, ker ste vi.
Vas bomo imeli od danes naprej svoje nar boljši Prijatle, vam potožili vse svoje nadloge, vas vprašali ?yota v stiskali in vaš lepi zgled vselej pred očmi "ueli, da ga posnemamo.

Vi ste tedaj za vselej naži zvoljeni patroni it varili, mi pa vam bomo v zvesti ljubezni služili do konca svojega življenja. Amen.
MtJGI BBS.
MAŠNE IN DRUGE MOLITVE
in
PESMI.
k


I.
Zjutranja molitev.
Ko se zbudiš, urno vstani, in med tem utegneš sledečo molitev ;pobožno moliti:
Tebi v čast vstanem, o trojedini Bog, Oče, Sin iu sv. Duh!
Molim in hvalim te o nar veči dobrota, o moja ljubezen! hvaljena in češena bodi, o prečista devica Marija, mati naša nar ljubeznivši!
An gel j varli, prijate! moj, pozdravljen bodi; in vi patrom moji J. J. in patrcni cerkve naše ss. Kocijan, Kancij, Kocijanila in Prot, hvaljeni bodite tudi vi!
Ko prižgeš luč, reči:
O večna luč, ki serca razsvetljuješ, daj mi, da tebe spoznam, in da hodim vedno v življenju po poti pravice pri tvojem sijanji.
Ko se oblačiš:
O Bog ohrani moje ude v čistosti in sramežljivosti in dušo mojo obleci z oblačilom nedolžnosti, in Vsih svetih čednost, s kterimi hočeš da naj je olepšana.
-( 104 )-
Ko se umivaš moli:
Operi me, o Bog usmiljenja, vsili grehov z vodo izveličanja, in s svojo mogočno gnado stori mojo dušo čisto, belo ho sneg, lepo in tebi dopadljivo.
Poljubi potem sv. križ, ali podobo Marijino in pokropi se S blagoslovljeno vodo rekoč:
Pokropi me, o dobrotljivi Gospod, z roso ne* beških gnad, da spolnujem tvoje zapovdi, in obrodim sad za večno življenje.
Potem poklekni, in moli:
V imenu Boga i. t. d. Angel Gospodov je Mariji oznanil in spočela je od sv. Duha. Češem si Marija.
Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Češem si Marija.
In beseda se je včlovečila, in je med nami prebivala. Češem si Marija.
Oče naš. Češ. Vera. Molitve bratov šine Jezik sovega in Marijnega serca.
Kadar imaš dosto časa, opravi tudi sledeče molitve:
Tebi, o večni, trojedini Bog, Oče, Sin in sv. Duh, bodi danes čast in hvala od mene in od vsih ljudi po vesoljni zemlji. Sklenem se z molitevjo Bož' jega Simi, in s hvalo in častjo, ktero ti dajejo ne* prenehoma Marija, angeli in svetniki, ter kličem ž njimi: „svet, svet, svet Gospod Bog vojsJcnih trunh nebo in zemlja ste polne tvoje časti. “
Zahvalim te, o Bog, da si me stvaril, odrešil in razsvetlil; zahvalim te, da si me nocojšno noč ohra* nil pri življenju in zdravju. Zahvalim te pa tudi za
-( 105 )-
vso britkosti bolečine in terpljenje, ker vem, da je tako tvoja volja.
Danes hočem storiti v vsem tvojo voljo, stori z menoj, kar koli hočeš, da le tebi dopadem. , Zgodi se v vsih rečeh, ter bodi hvaljena in vekomaj češena, nar pravičniši, naj vikši in naj ljubeznjivši volja Božja“!
V tvojem imenu začnem svoje delo, o Bog! blagoslovi ga. Vse moje misli, želje, besede in dela današnjega dne naj bodo tebi v čast.
Sklenem jih z vsemi dobrimi deli vsih kristjanov na zemlji, in z vso hvalo prebivavcev v nebesih. Že zanaprej se vstavim in se vprem vsacemu prostovoljnemu grehu, in zaveržem sleherni tudi odpustljivi prestop božjih zapoved.
O Marija, naša predobrotljiva mati, prosi za me, in ohrani mene in vse naše v ljubezni tvoji. Varuj me z močno roko, in naj ostanem zapisan za vselej v sercu tvojem.
„ Spomni so, o premila devica Marija! da nikoli in nikjer ni bilo slišano, da bi bil tvoj otrok, ki je pri tebi pomoč iskal, šel proč od tebe brez tolažbe in brez uslišanja. Poln tega zaupanja pribežim k tebi, o deviška mati! K tebi pridem, pri tebi stojim, k tebi kličem, jez vbogi grešnik jokaje in zdihovaje. O mati božje besede, ne zaverzi zdihljejev mojega serca, temuč slušaj in usliši me.
Oče naš. Češena si Marija.
„ Angel božji, varli si moj; po viši dobroti sem varvanec tvoj, razsvetluj in varuj me, vodi in vladaj me“ Amen. Oče naš. Češena.
-( 10G )-
Usmili se, o Bog, danes duš v vicah in reši jih iz terpljenja.
Usmili se torpečih, bolnih, revežev, sirot in vdov; tolaži jih, pomagaj jim, daj jim voljno poterpljenje.
Usmili se otročičev, o Bog, da zrastejo v nedolžnosti in ohranijo kerstno gnado.
Varuj, o Bog, mladenče in device, da ostanejo danes in vselej na poti poštenosti.
Vodi može in žene, da težke dolžnosti svoje spolnujejo in prav učijo vse, ki so jim izročeni.
Daj svojo moč duhovnom, da po pravi paši pasejo svoje ovčice. Podeli modrost gosposki, da brani in varuje pravice podložnih.
Spreoberni, o Bog, grešnike, razsvetli nevernike in krivoverce, da vsi najdejo pravo pot proti nebesom. Daj, o Bog, da greh na svetu popolnoma neha! da resnica in gnada kraljujete po vesoljnem svetu.
Sosebno pa prosim, podeli o Bog! mojim staršem, mojim višjim in mojim sorodnikom vse taiste gnade, ki so jim k večnemu življenju potrebne.
Amen.
II.
Večerna Molitev.
Po opravljenem delu pojdi kmalo k počitku; preden pa greš spat, ne pozabi, da se spraviš z Bogom, da stopiti zamoreš z mirno vestjo predaj, ako te pokliče to noč k sebi.
V imenu Boga Očeta i. t. d. 0 nar dobrotljivši Gospod, moj stvarnik, odrešenik in posvečevavec, hvalni, častim in molim te v svojem in v imenu vsili ljudi celega sveta.
Zahvalim se ti za vse dobrote, ki si jih danes podelil meni, in vsemu svetu. V zahvalni dar vzemi ■Hoje dušne in telesne moči, glej tvoj sem, tvoj ho-fem. hiti danes in vselej v življenju in v smerti in »a veke.
Toda, o kolikrat sem te danes razžalil, tebe Mojega pravičnega Gospoda, v mislih in željah, z tasedami in djanji in z opušenjem!
(Tu se spominjaj svojih današnjih grehov.)
O Bog! usmili se me, odpusti mi moje grehe 2avoljo neskončnega zasluženja Sinu svojega; operi 'ne z njegovo rešnjo kervijo, in vzemi me zopet med °U'oke svoje'; saj veš, da mi je žal, ker sem tebe nar

-( 108 )-
ljubeznjivši dobroto, tebe nar svetejšega Gospoda svojega razžalil. Vse, kar mi primanjkuje k zadostovanj« za greh, naj popravi zasluženje smerti na sv. križu; od zdaj naprej pa se hočem poboljšati in popustiti vse pregrehe, sosebno moje pregrešne navade. Oče nai Češena si Marija. Vera.
„0 Jezus, ki duše ljubiš, prosim te, zavoljo smertnih bolečin tvojega naj svetejšega serca, in za; voljo britkost tvoje neomadežane Matere, omij v svoji kervi grešnike vesoljnega svetd, kteri so zdaj v smertnih težavah, in bodo nocoj umerli. Serce Jezusovo, f smertne britkosti postavljeno, usmili se umirajočih.11
Amen.
Hišni blagoslov.
V tvoje roke, o Gospod in Bog, izročim svojo telo in svojo dušo, vse svoje domače, sosebno pa reveže in bolne vesoljnega sveta.
Zročirn ti tudi pohištvo svoje, hišo in vse, k v nji prebivajo.
V. Varuj nas po angelih svojih; daj, da jpn nas gospoduje božji strah in prava pobožnost, ponižnost, mir in edinost, čistost, in vsaka čednost. J
Daj, da se vsi poboljšamo, da se tebe bojimo, ti zvesto služimo, te ljubimo in ti dopademo.
Odg. Varuj nas vse po svetem Kristusove! križu f in po terpljenju Sinu svojega Jezusa Kri' stusa. Amen.
Kaj duše naših umerlih počivajo v miru. Amen-
Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja porodnica! ne za verzi naših prošenj v našm potrebah
-( 109 )-
temu e rosi nas vselej vsili nevarnost. O častitljiva 'n blažena devica; naša gospa, naša srednica, naša besednica, naša pomočnica. S svojini Sinom nas sprali; svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči.
V. Bodi moja pomočnica nocoj.
O. Vselej in sosebno v moji smertni uri.
Moji sv. patroni J. J. in varili naše cerkve in fare ss., Kancij, Kocijan, Kocijanila in Prot! glejte na mo, in prosite za me, da bom od zdaj naprej le po vaših stopinjah hodil, in po vašem zgledu živel.
Angel varh, zvesti prijatel moj, ti mi nocoj na strani stoj; enkrat pa me pripelji k Jezusu v nebesa, da ga gledam in hvalim s teboj na vekomaj.
„Naj bo nocojšno noč in vselej česen in hvaljen Jezus v naj svetejšem Zakramentu!-‘ Amen.
Kratki poduk za so. mašo.
1. Sv. maša je daritev nove zaveze, v kteri se Kristus iz pokoršine do svojega nebeškega očeta, in iz ljubezni do človeka v dar daje taistemu očetu svojemu pod podobo kruha in vina po opravilu mašniko-vem. Kakor se je on na svetem križu, kakor veliki duhoven, samega sebe daroval s svojim terpljenjem in smertjo nebeškemu očetu, in s tim njegovo jezo zavoljo greha potolažil, pravičnosti božji pa zadostil, tako se kakor resnični in veliki duhoven daruje sa-_ mega sebe Bogu Očetu v zveličevni dar za človeka pri sv. maši. Kakor je bil na sv. križu Jezus satn nar svetejši dar, tako je tudi pri sv. maši On sam, ki bodo darovan Očetu, da nas deležne stori izveli-čanskega dani sv. križa.
Ofer na sv. križu in ofer sv. mašo sta tedaj bistevno taisti ofer, samo da je bil ofer sv. križa
-(111 )-
kervava daritev, sv. maša pa je nekervava; in na sv. križu se je daroval Jezus sani in sicer viduo; tu pri sv. maši pa se daruje skrivnostno, skrit pod podobama kruha in vina; ofer sv. križa je edini zveli-čanski ofer, dopolnjen v odrešenje človeškega rodit; sv. maša pa je ponovilo tega ofra.
2. Ofer sv. maše je tedaj Jezus zavoljo tega ustanovil, da bi nam vidni ofer na zemlji zapustil. S tim nam jo
a)	ohranil vedno živi spomin svoje brezkončne ljubezni, ki nam jo je skazoval v svojem življenju, trpljenju in smerti;
b)	imamo po tem ofru na zemlji vedno pričujoče Jezusovo skrivnostno terpljenje in njegovo skriv-Dostno smert, ako ravno nekervavo;
c)	postanemo po tem ofru deležni izveličanske-ga sadu Jezusovega ofra na križu.
d)	Imamo po tem ofru Jezusa vedno med nami. On v ofru sv. maše namesti nas nebeškega Očeta zadostno časti in hvali, ga namesti nas zavoljo grehov naših vtolažuje, ga namesti nas zadostno prosi, ga namesti nas zadostno zahvaluje. Tedaj je daritev »v. maše častivna, hvalivna, tolaživna in prosivna daritev.
Kdor so želi vdeležiti zveličauskega sadu ofra sv. maše, mora biti v resnici ali pa v duhu pričujoč in sicer z živo vero, z upanjem, z ljubeznijo in z žalostjo zavoljo svojih in zavoljo grehov celega sveta; in tedaj je treba, da prejme Jezusovo sv. Kešnje |elo v resnici ali vsaj v duhu. Dalje naj se 6ni, ki želi deležen biti sadu sv. maše, v duhu sklene z Vsemi svetimi nameni, ki jih ima mašnik, ko gre
opravljat nar svetejši daritev, in po mašniku pa 2 Jezusani samim, in z vsimi njegovimi nar svetejšimi nameni, ki jili je imel na sv. križu, in jih ima šfl zmerom pri sleherni sv. maši.
Zraven tega naj pa vsak kristjan po posebnem znotranjem nagibu svojem še posebni namen pred sv. mašo obudi, kteri naj bo različen, po posebnosti cerkvenih časov, in po raznosti dušnih ali telesnih potreb in po različnosti pobožnih občutljejev in dolžnosti.
4. O zadevi cerkvenih časov naj se kristjan prod sv. mašo kakor tudi med tim svetim opravilom spominja taištih verskih skrivnost, ali svetopisemskih prigodb, ktero o tem času cerkev obhaja; tedaj naj vže pred sv. mašo sv. občntljeje in čednosti ob kratkem obudi, ki se z onimi skrivnostmi in prigodbami nar bolj strinjajo.
Tako se spominjajmo v adventnem času pred sv. mašo, kako spodobno je hvaliti Boga zavoljo u-smiljenja njegovega, ktero ga je primoralo poslati na svet edinorojenega Sinu njegovega v odrešenje človeka ; in s ktero je on si zbral devico nar modrejši med človeškim rodom n.ater Sinu svojemu, ter jo toliko z gnadami obdaroval in pripravil, da je vredna postala tolikšne sprednosti.
O božičnem času obudi namen, da hočeš hvaliti častiti in priserčuo ljubiti Jezusa, Dete v jaslih, in Marijo, ljubeznjivo mater njegovo, da ju hočeš v du; hu obiskati, s pastirji, s Simeonom in Ano, s trenil kralji, in da ji hočeš spremljati v Egipt, iz Egipta v Nazaret, iz Nazareta v Jeruzalem in zopet nazaj v Nazaret; in da hočeš premišljevati skrivnostno ml#' dost Jezusovo.
-( 113 )-
V postnem času si jo treba vsak dan izvoliti pred sv. mašo del Jezusovega terpljenja, ter si ga med sv. mašo večkrat pred oči postaviti.
O velikonočnem času se v sercu obudi pred sv. Biašo veselje zavoljo Jezusovega vstajenja od smerti, s kterim nam je zagotovljenjo dal, da je zmagan greh, zmagana smert in zmagan pekel; in da tudi mi bomo vstali od smerti poslednji dan.
O binkoštnem času naj obudi slekorn kristjan pred sv. mašo živo vero v tretjo božjo osebo, ki je sv. Duh, naj ga zalivali zavoljo razsvetljenja, in naj ga prosi njegovih svetih darov.
O praznikih presvetega Rešnjega telesa sbuja verni kristjan v sebi ljubezen do tega skrivnostnega Bar svetejšega zakramenta, in vterjuje v sebi namen ia sklep, skrivnostno pričujočega Jezusa vredno prejemati, in ponižno vselej moliti; razžaljenja pa, ki se mu gode, tu in tam po svetu, popravljati.
Ob času med binkoštimi in adventom je dobro v spominu imeniti sleherni dan tedna taiste resnice ia svetopisemske dogodbe, ktere nam sv. evangelj poprejšnje nedelje pred oči stavi, ter obuditi namen pred sv. mašo, da med njo hočemo Boga zavoljo njih hvaliti, si jih v serce vtisniti, in svoje življenje po njih ravnati.
Ravno tako naj stori pobožen kristjan o praznikih Marije, angelov in svetnikov; naj tedaj že prod sv. mašo namen obudi, da jo hoče darovati Bogu v počasteuje in hvalo zavoljo mnogoterih gnad in milost, ki jih je podelil Mariji, ali angelom in svetnikom, in da hoče nasledvati pot taistih nebeških pri-jatlov in služabnikov božjih.	8
o. Posebne namene, s kterimi so zna pričeti sl' maša, lahko vsak kristjan obudi po svojem znotra-njem navdihovanji.
Tu le nektere omenimo v polajšanje slehernem«' Nameni počastenja:
V	nedeljo se zna darovati sv. maša v čast presvete Trojice; v ponedeljek v čast patronov in angel je! varhov svojih; v tvorek v čast patronov domače fare, in vse dežele in škofije, med njimi v čast sv. Jožefa, v sredo v čast vsih angelov, med njimi v čast sr Mihela in Gabriela; v četertek v čast presv. Rešnje-ga telesa; v potek v čast terpečega in umirajočega odrešenika našega; v saboto v čast prečiste devic* Marije, matere naše.
Prosimi namen bo imel slehern kristjan različnega po svojih raznih potrebah. Zavoljo reda i* da so ne pozabi prositi sa vse, kterim smo molite! dolžni, in v vsih potrebah, v ktere priti zamoremo, znajo pa biti razdelitve prosivnih namenov tele:
V	nedeljo darujmo sv. mašo za svoje stariše ali njih namestnike in dobrotnike, za sv. Očeta in duhovne pastirje. V ponedeljek za brate in sestre, znane« prijatle in rojake. V tvorek za nevernike, slabovern« grešnike, krivoverce. V sredo za vse reveže, in nadležne, bolnike, terpeče, in za tiste ki so blizo smerti V četertek za vse naše brate in sestre v Gospoda ki so v drugih delih svetli, ali v tujih deželah; z« nedolžne, in za spreobernjence. V petek za duše ! vicah in sicer vsak petek za kakšno sosebno duš* ranjega umerlega; zraven pa za naše stariše, brate, sestre, znance, prijatele, dobrotnike, učenike ki so ta svet zapustili; in v saboto za vse soude naših bi*
tovščin, in za vso, ki so z nami v kaki soselmi zvezi, nar bolj pa za vse taiste, ki kakoršuo pomoč potrebujejo, n. prim. za kakšnega sosebuega grešnika, da bi se spokoril, za kako sosobno nedolžno osebo, da bi ji Bog gotovo nedolžnost obvaroval, in jo iz kake nevarnosti otel, ki nam je znana.
Zastran svojih lastnih potreb bi se znali pro-sivni nameni zavoljo reda, in da ne pozabimo si prositi nam potrebnih gnad, po naslednjem načinu razdeliti :
Vsak dan se zna darovati dar sv. maše v za-dobljenje ene dušne in eno telesne dobrote, in sicer:
V	nedeljo, zadobiti ono čednost ki nam je po lastnem prepričanju in po nauku spovednika našega Dar bolj potrebna; za blagoslov božji čez vso družino in hišo.
V	ponedeljek, zadobiti pridnost v delu in do-polnovanju dolžnost svojega stanu; za oliranjenjc in Varstvo nesreč ognja, povodenj in kar bi znalo hiši
protiti.
V	tvorek si hočemo sprositi s sv. mašo poter-pežljivost v težavah, voljno vdanost v voljo Božjo, in v pravično voljo svojih višjih, ter prositi, da tekne Vse naše delo, da Bog da srečo v vsem, kar prične-Dio in dokončamo.
V	sredo darujmo sv. mašo v zadobljenje in o-branjenje stanovitnosti v vsem dobrem, in zaupanja v Boga v vsili svojih sklepih; in o telesni zadevi 2a pridobljenje premoženja, ako bo to Bogu v čast,
V	četertek si prosimo s sv. mašo dar ljubezni do sv. Rešnj. telesa in ljubezni prave do bližnjega; v časnih rečeh, prosimo za guado,- prav obračati pre-
možeuje, Bogu v čast, vsirn svojim v dušni in telesni prid, in bližnjemu v pomoč.
V	petek si obudimo namen, da želimo po daru sv. maše si pridobiti ljubezen do Križanega Gospoda, do njegovih sv. ran, do njegovega ljubezni polnega serca, in resnično ljubezen do sovražnikov in protiv-nikov; v telesnih rečeh darujmo za svoje in družil zdravje in za odvernitev bolezni, ki se približuje, ali pa je že pri nas.
V	soboto obudimo namen si pridobiti z ofrofl sv. maše pravo ljubezen do Marije Devico, čistost duš« in telesa si ohraniti, in kako posebno zlo zaželeno gnado doseči. V zunanjih zadevah pa si prosimo pravega mini iu veselja, mini in edinosti v hiši; čistega veselja med zakonskimi, nedolžnega veselja med mladino, in srečno Bogu dopadljivo volitev novega stani
Slehern pobožen kristjan bo vedel in znal št posebne namene pred sv. mašo in med njo obujati po posebnosti svojih okoliši n, ter si bo ž njimi ohranil veči pobožnost in paznost pri ofru sv. maše. Namen, ki si ga pri sv. maši pričujoči storil pred nj« začetkom, ponovi pri darovanju, povzdigvanju in pri sv. obhajilu.
Ako se ti ne zdi, ljubi kristjan, da bi bral sv. mašo iz bukev, si prizadevaj, da bodeš dobro opazoval, kaj mašnik dela pri ofru sv. maše ter se sklepaj ž njim; spremljaj ga pa med obujenjem naslednjih čednost in premišljevanj:
Pervi del. Od začetka do darovanja. Obudi vero v to, da zdaj se bode daroval Jezus svojem« nebeškemu Očetu, obudi skesanje zavoljo storjenih gre-
-( 117 )-
hov; premišljuj Jezusovo včlovečenje, rojstvo, mladost in njegov nauk.
Drugi del. Od darovanja do Sanktusa; spominjaj se Jezusovega terpljenja; moli za žive.
Tretji del. Od Sanktusa do Obhajila; imaj pred očmi Jezusovo smert; moli Jezusa pričujočega r presv. Reš njem telesu; spominjaj se mertvih.
Čet er ti del. Sv. Obhajilo; veseli se Jezusovega Vstajenja; prosi, naj on prebiva v tvojem sercu, in naj on stori, da deležen postaneš odrešenja in večnega zveličanja.
Prizadevaj si, da bodeš vsak dan pr? sv. maši. Ako ti to ni mogoče, skušaj, da saj kdo iz med domačih k sv. maši gre.
Tu, imaš, ljubi pobožni kristjan, ako se ti bolje zdi, med ofrom sv. maše brati iz bukev, trojno sv. mašo. Perva je v čast sv. Kocijana in njegovih sv. tovaršev; in to zavoljo tega, ker so bukvicc, ki jih imaš v rokah, tim svetnikom v čast zložene. Dalje, ker so bili ti naši mučenci sosebni ljubitelji presv. ftešnjega telesa, in ker resnični častivci tega presv. zakramenta gotovo najdejo pot prave ljubezni do Boga: je pridjana sv. maša v čast presv. Rešnjega telesa.
ker so bili sv. Kocijani v sosebnem varstvu Marije, kteri naj slehern kristjan v goreči ljubezni daruje serce svoje, je tretja sv. maša zložena Mariji v čast.

Pobožnost pri sv, Maši v čast sv. Kocijana in tovaršev.
Daruj nar pred sv. mašo Bogu ter reci:
O Bog, verujem, da se bo po rokah mašnikovib tebi tu na oltarju daroval Jezus Kristus naš Odrešenik, za nas grešnike.
Sklenem se tedaj z mašnikom, in z vsemi njegovimi nameni; tebi, nebeški Oče! tudi jez darujem svojega Odrešenika tebi v čast, v zahvalo za prejete dobrote, v prošnjo za vse, kar mi je potrebno, v po-tolaženje zavoljo vsili mojih grehov.
Sosebno pa se Jezusu Kristusu in po njem tebi, o večni Oče, pri ti sv. maši želim zahvaliti & toliko gnad, ki so jih od tebe zadobili sv. Kocijaih sv. Kanci j, sv. Kocijanila in sv. Prot; ž njimi se sklenem, ki te hvalijo in časte v nebesih; prosim pa si tudi po njih sredstvu od tebe, o večni Bog! vsili tistih gnad, ki ti o Bog veš, da so mi potrebne. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Stori zdaj svoj posebni namen in prosi si tega tar veš, d9 je tebi, ali kakemu drugemu zlo potrebno.

Začetek svete maše. (lutroitus.)
Mašnik per spodnji stopnji začne sv. mašo.
V imenu Boga Očeta, f in Sina f in svetega f Dulia. Amen.
Af Stopil bom pred Božji altar.
Sl. Pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost.
Af Sodi me, o Bog! in razsodi mojo roč od nesve-tega ljudstva: reši me krivičnega in zapeljivega človeka.
Sl. Ker ti, o Bog! si moja moč; zakaj si me zaver gel? in zakaj moram žalosten hoditi zatert od sovražnika ?
Af Pošlji svojo luč in resnico, da me vodite, in prepeljete na tvojo sveto goro, v tvoje prebivališč.
Sl. Stopil bom pred Božji altar, pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost.
A/. Hvalil te bom, s citrami, Bog, moj Bog! Čemu si žalostna moja duša? in čemu me strašiš.
S?. Zaupaj v Boga; še ga bom hvalil; pomoč moja, Bog moj je on.
Af Čast bodi Očetu, Sinu in sv. Duhu.
Sl. Kakor mu je bila v začetku, zdej in vselej, in vekomaj. Amen.
Af Stopil bom pred Božji altar.
Sl. Pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost.
Af, Kaša pomoč je v imenu Boga.
Sl. Kteri je vstvaril nebo in zemljo.
Af Se spovem Bogu vsegamogočnemu, sveti Marii vselej devici, svetemu Mihaelu arhangelju, svetemu Janezu kerstniku, svetima aposteljnoma Pe-
trn in Pavlu, vsim svetnikom, in vam bratje, de sim veliko grešil, v mislih, besedah, in v djanji. Kriv sim, kriv sim, silno sim kriv. Zato prosim sveto Marijo, vselej devico, svetega Mihaela arhangelja, svetega Janeza kerstnika, sveta aposteljna Petra in Pavla, vse svetnike, in vas bratje, molite zame per Gospodu našem Bogu.
Sl. Usmili naj se te vsegamogočni Bog, in ti odpusti tvoje grehe, in te pripelji v večno življenje.
M. Amen.
SI. Se spovem Bogu vsegamogočnemu, sveti Marii, vselej devici, svetemu Mihaelu anhangelju, svetemu Janezu kerstniku, svetima aposteljnoma Petru in Pavlu, vsim svetnikom, in tebi oče, de sim veliko grešil, v mislih, besedah in v djanji-Kriv sim, kriv sim, silno sim kriv. Zato prosim sveto Marijo, vselej devico, svetega Mihaela arhangelja, svetega Janeza kerstnika, sveta apostelj-ua Petra in Pavla, vse svetnike, in tebe oče, molite zame per Gospodu, našem Bogu.
M. Usmili se vas vsigamogočni Bog, odpusti vam vaše grehe, in vas pripelji v večno življenje.
SI. Amon.
M. Milost, odvezo in odpušenje naših grehov nam dodeli vsegamočni Bog.
Sl. Amen.
M. Bog! obernil se boš na nas in nas oživil.
Sl. In veselilo se bo v tebi tvoje ljudstvo.
M. Bog! skaži nam svojo milost.
SI. In dodeli nam svoje zveličanje.
M. Bog! usliši mojo molitev.
Sl. In moje vpitje naj do tebe pride.
M. Gospod z vami!
Sl. In s tvojim duhom.
Mašnik gre k altarju in reče:
Molimo.
Odvzemi nam, prosimo, o Gospod! naše pregrehe, de bomo vredni, stopiti s čistim sercem v tvoje svetiže. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.
Mašnik v sredi altarja perklonjen moli:
Prosimo te, o Gospod, po zasluženji tvojih svetnikov, kterih svetinje se tu znajdejo, in po zasluženji vsih svetnikov, de mi odpustiš milostljivo vse moje grehe. Amen.
Mašnik na strani episteljna prične brati iz mašnih bukev, se prekriža, ter moli o velikonočnem času: Psalm:
Sveti tvoji te bodo poveličevali, slavo bodo peli tvojega kraljestva; aleluja, aleluja. Poviševal te bom Bog, kralj moj, in slavil ime tvoje na vek6 vsih vekov. Čast bodi Bogu Očetu in Sinu in sv. duhu. Sveti tvoji te bodo poveličevali, slavo bodo peli tvojega kraljestva; aleluja, aleluja.
V sredi altarja:
M.	Gospod,	usmili	se	nas!
Sl.	Gospod,	usmili	se	nas!
M.	Gospod,	usmili	se	nas!
Sl.	Kriste,	usmili	se	nas!
Af.	Kriste,	usmili	se	nas!
Sl.	Kriste,	usmili	se	nas!
- ( 122 )-
M.	Gospod,	usmili	se	nas!
Sl.	Gospod,	usmili	se	nas!
M.	Gospod,	usmili	se	nas!
M. Čast Bogu na višavah, in mir ljudem na zemlji) kteri so prave volje. Hvalimo te, častimo te, molimo te, povišujemo te. Zahvalimo se ti, zavoljo tvoje velike časti. Gospod Bog, nebeški kralj! Bog vsegamogočni Oče! Gospod edinorojeni Sin, Jezus Kristus! Gospod Bog! Jagnje Božje, Sin Boga Očeta, ki grehe sveta odjemlješ, usmili se nas! kteri odjemlješ grehe sveta, sprejmi našo prošnjo, ki sediš na desnici Boga Očeta, usmili se nas! Zakaj sam ti si svet, sam ti Gospod; ti sam si nar višji Jezus Kristus, s svetim Duhom v časti Boga Očeta. Amen.
Mašnik so proti ljudem oberae in reče :
M. Gospod z vami!
Sl. In s tvojim duhom.
Mašnik se oberne na levo stran altarja ter moli:
Molimo.
Dodeli, prosimo te vsegamogočni Bog, da ljudstvo tvoje po mučenstvu iu smerti svetih Kocijanov doseže popolne občutljeje pobožnosti, in da ono zadobi po zasluženju njih prošnje in njih posredovanja poin-noženje zveličanskih gnad. Po gospodu našem Jezusu Kristusu, ki s teboj in s sv. Duhom živi in kraljuje pravi Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.
Berilo sv. Petra aposteljna iz njegovega pervega pisma od 1—7 ver ste:
Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri nas je zavoljo svojega velicega »smiljenja prerodil v živo upanje po vstajenji Jezusa Kristusa od niertvih, v nestrobljiv in neognušen in »ezvenljiv delež, prihranjen vam v nebesih; kteri ste } Božji moči ohranjeni po veri za zveličanje, ktero >nia razodeto biti poslednji čas. Y kterem se bote Vselili, če morete zdaj malo žalovati v mnogoterih skušnjavah, da se skušnja vaše vere veliko drajši ko zlatč, ktero se v ognju skuša, pokaže v hvalo in slavo, in čast v razodetji Jezusa Kristusa Gospoda nagega. Aleluja, aleluja. ti Hvala Bogu!
ti. Sveti tvoji, o Gospod, bojo cveteli kakor liinbar,
in bojo pred teboj kakor dišeči balzam, Aleluja.
V. Psalm 115. Draga je pred Gospodovim obličjem smert njegovih svetih. Aleluja.
V sredi altarja:
Očisti moje serce in moje usta, vsegamogočni Sog! ki si usta preroka Izaija očistil z živim oglanr. luko me očisti s svojo nezasluženo milostjo, de tvoj sveti evangeli vredno oznanujem; po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Blagoslovi me, Gospod! Gospod bodi v mojem sercu in v mojih ustih, da vredno in spodobno oz-»unujem njegov evangeli. Amen.
Mašnik gre na evangeljsko stran ter reče:
M. Gospod z vami.
St. In s tvojim duhom.
Potem prekriža mašnik sv. evangeli in tudi sebe rekoč:
M. Besede svetega evangelija, ki ga je popisal st-Janez (15, 5.).
Tisti čaš je rekel Jezus svojim učencem: Je* sem terta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in je* v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič storiti. Ako kdo v meni ne ostane, bo venkej verzen, kakor mladika; in bo usahnila, in jo bodo pobrali in v ogenj vergli, in zgori. Ako ostanete ] meni, in moje besede v vas ostanejo, prosite, kar kol' hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveliča" moj Oče, da veliko sadit obrodite, in da ste moji licenci. Kalcor je Oče mene ljubil, sem tudi jez vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. Ako moje zapovedi spolnujete, bote ostali v moji ljubezni; kakor se® tudi jez zapovedi svojega Očeta spolnil, in ostane® v njegovi ljubezni. To sem vam govoril, da moj" veselje v vas ostane, in da se vaše veselje dopolni*
Mašnik poljubi sv. evangeli in reče:
M. Z evangeljskimi besedami naj bodo sbrisane naš* pregrehe.
Sl. Hvala tebi, Kriste!
Mašnik v sredi altarja vero moli rekoč:
Verujem v enega Boga, Očeta vsegamogočneg"> stvarnika nebes in zemlje, vsih vidnih in nevidnih
reci, in v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Sinu Božjega, edinorojenega, ki je rojen iz Očeta od vekomej, ki je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga, ki je rojen in ne storjen, ki je z Očetom enega bitja, po kterim je vse stvarjen©, ki je zavoljo nas ljudi in zavoljo našega sveličauja z nebes prišel, (tukej se pripogne desno koleno,) in je nieSO na-S6 Vzel po svetem Duhu iz Marije device, ter se včlovečil. Tudi križan bil za nas pod Poncjem Pilatom, terpel, in til v grob položen. Tretji dan pa je vstal od smerti po besedah pisem. Je šel v nebesa. Sedi na desnici Očeta, in bo spet prišel s častjo sodit žive in mertve; kraljestva njegovega ne bo konca. Verujem v svetega Ouha, Gospoda, in oživljavca, ki iz Očeta in Sina izhaja, ki ga z Očetom in Sinom vred enako molimo in častimo: ki je po prerokih govoril. Verujem eno, sveto, katoliško in apostoljsko cerkev. Spoznam Sn kerst v odpušenje grehov. Verujem vstajenje mert-vih in prihodnjo življenje. Amen. te. Gospod z vami!
Sl. In s trojim duhom.
Darovanje. Psalm. 31. Veselite se v Gospodu, •a radujte se pravični in veselja poskakujte, ki ste ravnega serca. Aleluja.
Mašnik daruje hostijo.
Vzemi, sveti Oče vsegamogočni večni Bog! čisti tar, kterega ti jes, tvoj nevredni služabnik, svojemu živemu in pravemu Bogu darujem za svoje brezštevilne grehe, zamere in zanikernosti, in za vso pričujoče, Pa tudi za vse verne kristjane, žive in mertve, da bo ^eni iu njim v zveličanje in večno življenje. Amen,
-( 126 )-
Mašiiik vlije nekaj kapljic vode v vino:
Bog, ki si prečudno stvaril človeka v blagom stanu, in (ko je grešil) ga še bolj čudno prenovil: daj nam po skrivnosti te vode in tega vina združenim biti s Božjo natoro, tistega ki se je vrednega storil naše človeške natore biti deležen, Jezus Kristus, tvoj Sin, naš Gospod, ki s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog vekomej. Amen.
Per darovanji kellia:
Darujemo ti, Gospod! kelih zveličanja na tvoja milost klicaje, da gre prod obličje tvojega Božjega veličastva, v prijeten dar za naše in za zveličanj« vsega sveta. Amen.
Mašnik moli s sklenjenimi rokami:
V duhu ponižnosti in v skesanosti serca nas sprejmi o Gospod! in naj bo pred tvojim obličjem dauas naša daritev taka, da ti bo dopadla, o Gospod Bog!
Pridi, posvečevavec, vsegamogočni večni Bog, m posveti ta dar, ki je pripravljen tvojemu svetemu imenu.
Mašnik umije perste in moli iz 25. psalma:
Z nedolžnimi bom umival svoje roke, iu obdajal tvoj altar, o Bog! da bom slišal glas tvoje bivata in oznanoval vse čudeže tvoje. O Bog! jes ljubim lepoto tvoje hiše in prebivališe tvojega veličastva. N« pogubi mojo dušo s hudobnimi, o Bog! in ne umori me z željnimi kervi, ki je krivica v njih rokah, iu njih desnica polna podkupšine: jest pa hočem v svoji nedolžnosti živeti. Reši me in usmili se me: na pra*
viin stoji moja noga; v zbirališih to bom hvalil, o Bog! čast bodi Očetu i. t. d.
Mašnik v sredi altarja moli:
Vzemi, sveta Trojica! daritev milosti, ki ti jo darujemo v spomin terpljenja, vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa, Gospoda našega, in v čast Marije vselej device, svetega Janeza kerstnika, svetih aptosteljiiov Petra in Pavla, njih in vsili druzih svetnikov: naj jim bo v čast, nam pa v zveličanje, in prosijo naj v nebesih za nas, ki obhajamo njih spo-|niu na zemlji. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Proti ljudem:
•V. Molite bratje, de bo moja in vaša daritev prijetna Bogu, vsegamogočnomu Očetu.
$. Naj vzame Gospod ta dar iz tvojih rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v naš prid in v prid vse svoje svete cerkve. d£ Amen.
Tiha molitev.
Ozri se milostivo, o Bog, na darove svojega ljudstva, ktere daruje tvojemu Veličastvu o prazuovanji spomina mučencev tvojih, sv. Kocijana, Kancija, Ko-pijanile in Prota. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.
Mašnik zdaj povzdigne glas in moli.
Preclglasje:
df. Od vekomej do vekomej.
Amen.
df. Gospod z vami!
In s tvojim duhom.
-( 128 )-M. Povzdignite serca.
Sl. Imamo jih pri Bogu.
M. Hvalimo Gospoda svojega Boga.
Sl. Vredno in prav je.
Zares, spodobno in pravično, dobro in zveličavno je, da ti vselej in povsod zahvalo dajemo, sveti Gospod, vsegamogočni Oče večui Bog! po Kristus« Gospodu našem. Po ktereni tvoje veličastvo hvalijo angeli, molijo gospostva, trepečejo pred njim oblasti; nebesa in moči nebeško, ter ga blaženi serafi z združenim veseljevanjeni preslavjajo. Ž njimi, prosimo, zapovej zediniti tudi naše glasove, ki to ponižno spoznavamo in kličemo: Svet, svet, svet Gospod Boj vojenstva! Nebo in zemlja je polno tvoje slave, ho1 sam na višavah! Hvaljen bodi, kteri pride v imen* Gospodovem; hosana na višavah!
Mašnik se priklone in moli:
Ponižno te tedej prosimo, neizmerno usmiljeni Oče, po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, vzemi in posveti te ponudbe, te prečiste svet« darove, ki ti jih darujemo za tvojo sveto katoliško cerkev, da ji mir daš, jo varuješ, jo ohraniš v edinosti in vladaš po vsem svetu: pa tudi za tvojt'g* služabnika našega papeža I., in našega škofa I., i" za našega cesarja I. in za vse, ki so v pravi katoliški in apostolski veri.
Spomin za žive:
Spomni se, o Bog! svojih služabnikov in služab
uic, (tukaj se spomin stori za tiste, za ktere hočemo darova«'
in vsih pričujočih, kterili vero poznaš in vidiš nji'1
pobožnost, za ktere ti darujemo, ali ki sami darujejo ja dar hvala za-se, in za vse svoje, za odrešenje svojih duš, za upanje svojega zveličanja in varnosti, in ti pošiljajo svoje želje večnemu, živemu in pravemu Bogu.
Zedinjeni tedaj vsi, spomin obhajamo sosebno častite vselej device Marijo, matere našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, pa tudi tvojih apostoljuov iu mučencev, Petra iu Pavla, Andreja, Jakoba, Janeza, Tomaža, Jakoba, Filipa, Jerneja, Matevža, Simona in Tadeja, Lina, Kleta, Klemena, Ksista, Kornelija, Ciprijana, Lorenca, Janeza in Pavla, Kozma iu Damjana, Krizogona, Kocijana, Kancija, Kocijanih) in Prota in vsih tvojih svetnikov; daj nam po njih za-služenji in prošnjah, da bomo v zavetji tvoje pomoči obvarovani per vsih rečeh, po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Mašnik derži roke nad krakom in kelhom, in moli:
Prosimo te tedej, o Bog! vzemi potolažen ta <lar, ki ti ga darujemo tvoji hlapci in z nami vred Vsa tvoja družina, daj nam preživeti v tvojim miru svoje dni, reši nas večnega pogubljenja, in daj nam prištetim biti, med tvoje izvoljene. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Daj, prosimo te, o Bog! da bo ta dar ves posvečen, sprejet, poterjen, resničen in prijeten; da nam bo spremenjen v telo in kri tvojega preljubega Sina, Gospoda našega, Jezusa Kristusa, hi je vzel pred svojim terpljenjem ta dan kruh v svoje svete roke, in je vzdignil oči proti nebu k teti, svojemu vsegamogočuemu Očetu, te zahvalil, ga
-( 130 )-
posvetil, razlomil in dal svojim učencem, rekoč:
„ Vzemite, in jejte vsi od tega, zakaj to je moji telo.“
Mašuik povzdigne sveto liostjo, ter jo ljudem pokaže, da jo molijo in nato reče:
Kavno tako jo vzel po večerji tudi prečudni kelih v svoje svete in častite roke, te spet zahvalili ga posvetil, in dal svojim učencem, rekoč: „ Vzemi te in pite vsi iz njega; ker to je kelih moje kerim nove in večne zaveze, skrivnost vere, ktera ho & vas in za njih veliko prelita v odpušenje grehot-Kolikorkrat hote to storili, storite v moj spomin.*
Mašnik povzdigne kelih s sveto kervjo, da jo ljudje molijo, in nato reče:
Zavolj tega tedej obhajamo, o Gospod! mi tvoji hlapci in tvoje sveto ljudstvo, spomin presvetega terpljenja, od smerti vstajenja in častitega vnebohoda ravno tega Kristusa, Sina tvojega, Gospoda našega, in darujemo tvojemu prečudnemu veličastvu od tvojih daril in dobrot ta čisti dar, ta sveti dah ta brezmadežni dar, sveti kruh večnega življenja, in kelih večnega zveličanja.
Ponižaj se pogledati na te darove s potolaženi® in milostljivim obličjem in jih sprejeti; kakor si se bil ponižal vzeti darove svojega hlapca, pravičnega Abelj' na, daritve našega očeta Abrahama, in sveto in brezmadežno daritev, ki ti jo je daroval Melkizedek, tvo, veliki duhoven.
Ponižno te prosimo, vsegamogočni Bog! reci prinesti te dari po rokah svojega svetega angeljfl
-( 131 )-
na tvoj vikši altar, pred tvoje Božje veličastvo, da bomo vsi, kar nas bo deležnih tega altarja, in nas zavžilo presveto telo in presveto kri tvojega Sina, napolnjeni z vso dobroto in gnado. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Spomin za mertve:
Spomni se, o Gospod! tudi svojih služabnikov
Itt Služabnic I. I. (tukaj se spomin stori za mertve, za ktere
hočemo moliti), ki so prišli pred nami z znamnjem vere, in ki so v miru zaspali. Dodeli jim, o Gospod! te prosimo, in vsim, ki so v Kristusu zaspali, kraj počitka, luči in miru. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Mašnik se na persi udari in moli:
Tudi nam grešnikom, svojim služabnikom, zaupajočim v tvojo veliko usmiljenje, daj delež in družbo s svojimi svetimi aposteljni in mučenci, z Janežem, Štefanom, Matijem, Barnabom, Ignacjem, Aleksandrom, Marcelinom, Petrom, s Felicito, Perpetvo, Agato, Lucijo, Nežo, Cecilijo, Anastazijo, s svetim Kocijanom, Kancijanom, Kocijanilo in Protoni in z vsimi svojimi svetniki; prosimo te, ne po našim zasluženji, ampak po svoji prizanesljivosti nam daj priti v njih družbo. Po Kristusu, Gospodu našem; po kterem o Gospod, vselej vse te dobrote stvariš, jih posvetiš, blagosloviš in jih nam podeliš. Po njem, z njim in v njem bodi tebi, Bogu Očetu vsegamogoč-nemu v edinosti svetega Duha vsa čast in hvala.
Mašnik povzdigne kelih s sv. hostijo in potem reče na glas:
31. Od vekomoj do vekomoj.
Sl, Amen.
31. Molimo.
Z zveličarjovo zapovedjo opominjani, in podučeni z njegovim božjim naukom si upamo reči:
Oče naš, kteri si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam tvojo kraljestvo. ZgOdi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh. In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpušamo svojini dolžnikom. In nas ne vpelji v skušnjavo.
Sl. Temuč reši nas hudega.
31. Amen.
Reši naš prosimo, o Gospod! vsega hudega, preteklega, sadanjega in prihodnjega, in na prošnjo svete častite, vselej device Božje matere Marije, svojih svetih aposteljnov Petra iu Pavla in Andreja, in vsib svetnikov, daj nam mir v naših dnevih, da bomo s pomočjo tvoje milosti podpirani vselej greha prosti) in vse zmote obvarovani. Po ravno tem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, ki s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog od vekomej do vekomej.
Sl. Amen.
Mašnik stori s skosčikom sv. hostije trikrat križ čez kelih in reče:
31. Mir Gospodov bodi vedno z vami.
Sl. In s tvojim duhom.
Mašnik pusti koščik sv. hostije v kelih in reče:
Ta zmes in posvečenje telesa in kervi Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi nam, ki jo prejmemo, v Tečno življenje.
Sl. Amen.
Mašnik se trikrat na persi vJari rekoč:
Jagnje Božje, ki grehe svetli odjemlješ, usmili se nas!
Jagnje Božje, ki grehe svetli odjemlješ, usmili se nas!
Jagnje Božje, ki grehe svetli odjemlješ, daj nam mir!
O Gospod Jezus Kristus! ki si rekel svojim aposteljnom: mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne glej mojih grehov, ampak vero svoje cerkve, in daj ji po svoji volji mir in edinost, ki živiš in kraljuješ, Bog od vekomej do vekomej. Amen.
O Gospod Jezus Kristus! Sin živega Boga, ki si po očetovi volji s svetim Buhom vred svet s svojo smertjo v življenje obudil, reši me s svojim presvetim telesom in s svojo presveto kervjo od vsih mojih pregreh in vsega hudega. Daj, da se vselej tvojih zapoved deržim in ne dopusti, da bi se kdej ločil °d tebe, ki živiš in kraljuješ z ravno tem Bogom Očetom in svetim Duhom od vekomej do vekomej. Amen.
O Gospod Jezus Kristus! vžiti tvoje telo, ki ga Prejeti se jest nevredni človek prederznem, mi nikar ne hodi v sodbo in pogubo, temuč naj mi bo po tvoji dobroti bramba in zdravje duše in telesa. Ki živiš
-( 134 )-
in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha, Bog od vekomej do vekomej. Amen.
Zavživanje.
Kruh nebeški bom prejel in klical v Gospo* dovo ime.
Mašnik se trikrat na persi vdari in reče trikrat:
O Gospod! nisim vreden, da greš pod mojo stre* ho, temuč reci le z besedo, in ozdravljena bo moja duša.
Mašnik 6tori križ čez se s sveto hostijo in reče:
Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen.
Mašnik prime kelih rekoč:
Kaj bom povernil Gospodu za vse, kar mi jo dal? Zveličavni kelih bom prejel in klical v Gospodovo ime. Klical bom va-nj in njegovo hvalo ozna* nova!, in v zavetji bom pred svojimi sovražniki.
Mašnik vzame kelih v desno roko, in stori znjim križ čez-se rekoč:
Kri Gospoda našega Jezusa Kristusa ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen.
Molitev po zavživanji.
Kar smo z ustmi prejeli, o Gospod! naj bo s čistim sercem zavžito; in ta časni dar nam bodi Večno zdravilo.
-( 135 )-
Telo tvoje, o Gospod! ki sim ga zavžil, in kri tvoja, ki sim jo pil, naj se z mojim sercem sklene, m daj, da ne bo nič pregrešnega madeža v meni, ker sim s čistimi in svetimi skrivnostmi pokrepčan; ki živiš in kraljuješ od vekomej do vekomej. Amen.
Mašnih na desni strani moli:
Psalm 32. Radujte se pravični v Gospodu, Aleluja; poštenim se spodobi hvaluo petje. Aleluja.
Mašnik se v sredi altarja oberne proti ljudstvu in reče:
M. Gospod z vami!
Sl. In s tvojim dubom.
Molitev po obhajilu na episteljski strani. Molimo.
Klicaje v tvoje presveto ime, o Gospod, prosimo tebe, ki si naše svetnike sv. Kocijane, ki so v taisto prečudno ime zaupali, z angeljsko jedjo in pijačo poživil, da tudi nas po prošnji taistih mučencev s skrivnostnim živežem poživiš in posvetiš, ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom in svetim Duhom, pravi Bog na vekomaj. Amen.
Mašnik stopi v sredo altarja se oberne proti ljudstvu in reče:
■flf. Gospod z vami.
Sl. In s tvojim duhom.
M. Idite, minula je maša.
Sl. Hvala Bogu.
~( 13G )-
Mašnik v sredi altarja priklonjen moli:
Naj ti, o sveta Trojica, opravilo moje službe dopade, in daj, da bo daritev, ki sim jo nevredni človek pred očmi tvojega veličastva daroval, tebi prijetna, meni pa, in vsem, ki sim jo zanje opravil; spravna po milosti tvoji. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Mašnik poljubi altar, se proti ljudem oberne in jih blagoslovi, rekoč:
Blagoslovi vas vsegamogočni Bog f Oče in j Sin in f sveti Duh.
Sl. Amen.
Mašnik stopi na desno stran altarja in reče:
M. Gospod z vami!
Sl. In s tvojim duhom.
M. Začetek svetega evangelija po spisu svetega Janeza. Sl. Čast tebi, o Gospod!
M. V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila per Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku per Bogu. Vse je po nji storjeno in brez nje ni nič storjenega. V nji je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudi. In luč v temi sveti; tema je ni zapopadla. Bil je človek poslan od Boga, ki mu je bilo ime Janez. Ta je prišel v spričevanje, da je spričeval od luči, da bi vsi verovali po njem. On ni bil luč, temuč, de bi pričeval od luči. Bila je prava luč, ki razsvetli vsacega človeka, kteri pride na svet. Na svetu je bil, in^evet je po njem storjen, in svet ga
-( 137 )-
ni spoznal. V svojo last je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Kolikor pa jih ga je sprejelo, jim je dal oblast Božjim otrokom biti, in njim, ki verujejo v njegovo ime, ki niso iz kervi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga rojeni. In Beseda (tukej se z desnim kolenom pripogne) je meso postala in je med nami prebivala, in smo vidili njeno čast, kot čast edinorojenega od Očeta polnega milosti in resnice.
Sl. Bogu bodi hvala.
Kadar se bere sv. maša v čast sv. Kocijanov zunaj velikonočnega časa, kadar koli si bodi, se premeni : Introitus, list, graduale, sv. evangelij in poob-hjilni psalm kakor je brati tu sledeče:
Introit, ali začetek sv. maše.
('Cerkvenik 44.) Modrost svetnikov ljudstva pripovedujejo, in njih slavo srenja oznanuje; njih ime pa živi od rodu do rodu. Kadujte se pravični v Gospodu, poštenim se spodobi hvalno petje. Čast bodi Bogu Očetu .... Modrost svetnikov ljudstva pripovedujejo >n njih slavo srenja oznanuje, njih ime pa živi od rodu do rodu.
List.
Bukve modrosti p. 5. Pravični pa bodo vekomaj živeli, in pri Gospodu je njih plačilo, in skerb za nje pri Naj višem. Zato bodo prejeli častitljivo kraljestvo in lepo krono iz Gospodove roke; ker s svojo desnico jih je pokrival, in s svojo sveto joko jih bo branil. Prijel bo orožje njegov serd, in oborožil bo stvari v maševanje nad sovražniki. Oblekel bo namesti oklepa pravico, in vzel
namesti čelade pravično sodbo. Vzel si bo pravico kakor nezmagljivi škit.
Graduale.
Psalm 123. Naša duša je bila oteta, kakor vrabec iz zaderge lovcev, zaderga je preterga-na, in mi smo rešeni. Naša pomoč je v imenu Gospoda, ki je nebo in zemljo vstvaril. Aleluja, aleluja.
Psalm 67. Pravični naj se gostujejo in radu-jejo vpričo Boga; ter naj se razveseljujejo v veselji* Aleluja.
Po nedelji Septuagesima pa namesti oboj iti Aleluja in poslednjih verstic prideni:
Psalm 125. Kteri sejejo s solzami, bojo želi z veseljem; bodili so jokaje in sejali svoje semena (na zemlji so veliko terpeli in delali za večnost); prišli pa bodo z veseljem, ter nesli svoje snope (prišli bodo veseli v nebesa s svojimi zaslugami).
Evangeli sv. Lukeža p. 6, 17-23
Tisti čas: Je šel Jezus doli z njimi, in je stal na ravnem polji, in truma njegovih učencev, in velika množica ljudi iz vse Judeje, in iz Jeruzalema, in od primorja in od Tira in Sidona, kteri so bili prišli, da bi ga poslušali, in ozdravljeni bili od svojih bolečin. In ktere so nadlegovali nečisti duhovi, so bili ozdravljeni. In vsa množica se ga je iskala dotakniti, ker je moč šla iz njega, in je vse ozdravila. In on je oči obernil v svoje u-čence, in je rekel: Blagor vam ubogim, ker vaše je božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, ker bote nasiteni. Blagor vam, ki zdaj jokate, ker se bote smejali. Blagor vam, ko vas bodo ljudje
sovražili, in ko vas bodo odločevali, in zasramovali, in zametovali vaše ime, kakor hudo, zavoljo Sinu človekovega. Veselite se tisti dan, in poskakujte, ker glejte! vaše plačilo je veliko v nebesih.
Darovanje ali offertorium. Psalm 149. Svetniki se bodo rado vali v slavi, veselili se bodo na svojih ležiših (v nebeškem pokoju). Poviševanje Boga je v njih gerlih (Boga hvalijo na veke). Aleluja.
Podbhajilno branje. Luk. 12. Povem pa vam svojini prijatlom: Ne bojte se jih, ki vas preganjajo.
Molitev po sv. maši.
Dodeli nam, o usmiljeni, večni Bog, da gnade ki smo si jih sprosili po daritvi sv. maše, ki je bila ravnokar dopernesena, ohranimo v nas vselej žive. Sosebno želimo, in prosimo, da ti o Jezus zmerom živiš v nas, da ostaneš med nami, in da nas vodiš po taisti poti zatajevanja samega sebe in ljubezni do tebe, po kteri so hodili sv. Kocijan, Kancij, Kocijanila in Prot, da živimo in vnierjemo v ljubezni do tebe, in ž njimi vred tebe o večna ljubezen! gledamo in uživamo v nebesih. Amen. (Ako imaš čas, moli litanije vsih svetnikov.)
Sv. Maša v čast presvetega Rešnjega telesa.
Namen, in molitev pred sv. mašo.
Ti o Bog si se nam v presvetem Režnjem telesa samega sebe zapustil, da te imamo vedno med seboj, in da tebe v svoje serce sprejemamo. To je neizrečeno velika dobrota in naša nar veči sreča, zavoljo katere tebi, o Jezus, nikdar zadostno hvaležni ne moremo biti; to je skrivnostni, nar slajši živež, po kterem naše duše nikdar zadostno hrepeneti ne morejo, kterega nikdar z zadostno gorečnostjo sprejemati nismo v stanu.
Naj ljubezujivši, nar drajši nar lepši Gospod Jezus! ti si tedaj vedno med nami. Kdo bi te ne ljubil, kdo bi te ne obiskoval, kdo bi ne bil s teboj vedno sklenjen?
Da bi se tedaj to tolikanj spodobniši zgodilo, hočem danes tebi o večni Bog Oče! v ta namen darovati vs. mašo, v čast presvetega Rešnjega telesa.
-(111 )-
Naj bo ta sv. maša tolaživna daritev zavoljo vsega razžaljenja, zavoljo vse nečasti, ki sem jo kdaj storil presv. Rešnjemu telesu, ali ki so jo storili drugi. Naj bo ta sv. maša daritev ljubezni moje do Jezusa v presv. Rešnjem telesu, ktera bo od due do dne veči od danes naprej. Z nar veči ljubeznijo hočem tebe, o Jezus! vselej v svojem življenju obiskovati ia prejemati v sv. Rešnjem telesu; to mojo obljubo naj poterdi ta sv. maša.
Pa tudi zedinjati se hočem vedno z vsimi po vesoljnem svetu, ki ljubijo, obiskujejo iu sprejemajo vredno ta presv. zakrament; k temu zedinjenju in k ti sklenitvi naj mi pripomore ta sv. maša. In vsi katoličani naj vedno bolj gorč v ljubezni do presv. Rešnjega telesa, med krivoverci in neverci pa naj se živo, močno in naglo razširja vera v ta presv. zakrament. Tudi k temu naj pomaga pričujoča daritev sv. maše. Amen.
(Od začetka sv. maše do darovanja se spominjaj Jezusa, *teri je aposteljnom noge umival, rekoč: ste sicer čisti, pa ne vsi, ■jako je njim in tudi nam z zunanjim umivanjem nog, na znanje (*<d, ako hočejo vredni in deležni biti njegove nar svetejši in skrivnostne večerje, da morajo hiti tudi od znotraj čisti, ter se čistiti 2 ohujenjem grevenge, ponižnosti in vere.)
Začetek sv. maše.
O Jezus! ti si neskončna resnica, in ti učiš pravo pot življenja; tedaj terdno verujem, da si repično pričujoč kakor Bog in človek v zakramentu sv. Rešnjega telesa, kteri se ponavlja v daritvi sv. toaše, kakor si ti sam govoril: 'Vzemite in jejte, to 1® moje telo; in ravno to storiti ukazal z besedami; delajte v moj spomin. Daj mi tedaj, o Gospod!

-( 142 )-
da me vera v ta skrivnostni zakrament tako napolni in serca moje tako presune, da bom v duhu gledal pričujoče tvoje božje veličastvo.
Podeli mi pa daljo, o nar zvestejši Gospod, stanovitno zaupanje, doseči vse čednosti in vse darove, ki se prejeti zamorejo s tem sv. zakramentom.
Sosebno pa naj kraljuje v meni ljubezen, ktero naj bolj in bolj vžiga v mojem sercu tvoja pričujoč-nost v presvetem zakramentu. In kako bi te ne ljubil o Jezus! ki si slajši od vsih sladkost sveta, prijet-niši ko vse veselja svetit skupaj, drajši, ko vse draginje sveta. Naj prijazneji je tvoj duh, ki se je k nam ponižal iz ljubezni do nas, ter se sklenil z človeško natoro; nar boljši je tvoj duh, kteri s svojo sladko pričujočuostjo nasituje nje, ki so lačnega duha, in jih napaja z nebeškimi tolažbami.
O Bog! daj, da ta dar, v kterem bo tvoj lastni Sin, resnično pričujoč kakor Bog in človek sam sebe daroval, spremljam z živo vero, s terdnim zaupanjem, z gorečo ljubeznijo in s čistim sercem!
Introit, ali začetek sv. maše.
V. Gospod je svoje ljudstvo nasitel s svojo pšenico, in jih krepčal z medom.
0. Radujte se v Gospodu, pomočniku našemi poveličujte Boga Jakopovega.
V. Očetu in Sinu in sv. duhu bodi čast in hvala na veke.
Obujen je ponižnosti in skesanja. O gospod nezmerno veličasten, o Bog vsih nebes, vesoljnega sveta in vsih stvari! ti, ki te angeli molijo s strahom
-( 143 ) -
in trepetom! ti, klečiš pred učenci svojimi, in jim noge umivaš, tedaj pričneš vstanovljanje presv. zakramenta s tolikošnim ponižanjem.
Podeli mi zavoljo tega svojega ponižanja dar ponižnosti, da jez, revna stvar, prah in pepel, spoznam revšino in uboštvo svoje sam pred seboj, pred teboj, kakor tudi pred drugim : Daj mi spoznati da kar nič ne premorem brez tebe, da vsak trenutek življenja in vse kar sem in imam, je zastavljeno samo na tebe, o moj Bog!
O moj naj svetejši Jezus! spoznam pa tudi pred teboj krivičnost in pregrešnost svojo. V grehih sem spočet in rojen; ti pa si me v usmiljenju svojem očistil iu opravičil. Toda zopet sem se omadeževal z grehi, iu hudobije moje so se narasle čez mojo glavo in so mi postale ko težko breme. O Gospod, kteremu je edino se usmiliti in odpušati, ako me ne bo obderžala tvoja roka, so bom pogreznil v brezdno. Tedaj oberni se k meni, in otmi me zavoljo usmiljenja svojega.
P. Nikar ne pojdi v sodbo s hlapcem svojim.
0. Temuč po velikosti usmiljenja svojega, izbriši moje hudobije. Bolj in bolj me operi moje hudobije, in očisti me mojih grehov.
Molimo.
Vsegamogočni, večni Bog! ti, kterega duh vlada >u vodi vso cerkev, usliši našo molitev! ktero ti da-Ues za vse stanove opravljamo; daj svoj blagoslov Pastirjem in čedi, da vsi skupej tebi zvesto služijo v Goji gnadi. O Gospod! ti si nas zbral k svoji sv. večerji

okoli svojega altarja, dodeli tedej, da tvoji duhovni tvoj sv. dar s čistini sercem in s čistimi rokami opravljajo; nam pa, da bomo pri ti skrivnostni daritvi s serčno ljubeznijo vneti do presv. telesa Jezusovega in do njegove kervi; da zajemamo vedno novih milost in dobrot iz tega prečudnega naj svetejšega zakramenta) in da nas ta duhovna jed in pijača tudi v smertni uri poživlja in krepča k večnemu življenju. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.
Evangeli.
Obujen je	žive	vere.	„Moje telo je	resnici
jed	in moja	kri je resnično pijača;	kdor j\
moje teh in	pije	mojo	kri, bo živel	vekoma)
in jez ga bom obudil poslednji dan.u Te besede	si govoril ti,	ki si	večna resnica.	In kako
da se bo to godilo, si ti o Jezus pokazal pri zadnji večerji, ki si kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri rekoč; „vzemite in jejte, to je moje telo‘ in „uzemite in pite, to je moja kri.“ In da se to zamore zmerom goditi, si zapovedal aposteljnom z besedami „to delajte v moj spomin.11 Od takrat pJ do današnjega dnč si bil tedaj ti sam v vsakem ofrn sv. maše resnično pričujoč s telesom in z dušo, ko; kor Bog in človek, in boš ravno tako še za naprej resnično pričujoč v vsaki sv. maši tje do konca svetit Tako si tudi pričujoč v sv. Rešujem telesu, vselej po noči in po dnevi, ker se presveta hostija hrauj v tabernakelnu, potem ko se je Kristus pri sv. maš' ponižal, in se je skril pod to podobo hostije ali podobo kruha. O Bog! ohrani nam vselej to včr° prav živo v naših sercih, da ga pričujočega molim0.
-( 145 )-
da ga tu sprejemamo, in da se od tod nosi k bolnikom ; daj, da so ta vera razširi po vsem svetu, da vsi tebe tu pričujočega molijo, hvalijo iu čas tč. Daj, da se svet veseli zavoljo te prečudne iu skrivnostne pričujočnosti tvojega Sinu med nami. Ti o Jezus tu pričujoči! si nas učil nar lepši resnice, ki nam pot odpirajo k večnemu življenju, tedaj obudim v sebi vero v te resnice, rekoč: Daj o Bog, da v ti veri živim in umerjeni. Amen.
Vera.
Verujem v enega Boga, Očeta vsegamogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vsili vidnih in nevidnih reči, in v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Sinu Božjega, edinorojenega, ki jo rojen iz Očeta od vekomej, ki je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga, ki je rojen in ne storjen, ki je z Očetom enega bitja, po kterem je vse stvarjeno, ki je zavoljo nas ljudi in zavoljo našega zveličanja z nebes prišel, (tukej se pripogne desno koleno,) in je niOSO na-SO VZel po svetem Duhu iz Marije Device, ter se včlovečil. Tudi križan bil za nas pod Poncjein Pilatom, terpel, iu bil v grob položen. Tretji dan pa je vstal od smerti po besedah pisem. Je šel v nebesa. Sedi na desnici Očeta, in bo spet prišel s častjo sodit žive in mertvo; kraljestva njegovega ne bo konca. Verujem v svetega Buha, Gospoda, iu oživljavca, ki iz Očeta iu Sina izhaja, ki ga z Očetom in Sinom vred enako molimo in častimo: ki je po prerokih govoril. Verujem eno, sveto, katoliško in apostoljsko cerkev. Spoznam en kerst v odpušenje grehov. Verujem vstajenje inert-vih in prihodnjo življenje. Amen.	10
Darovanje.
Obujen je pokor šine. Preden si se pri zadnji večerji ti o Jezus samega sebe po skrivnostno uničil in si se vsega z božjo in človeško natoro skril pod podobo kruha in vina, si tirjal pokoršiuo od svojih učencev, kakor si posebno Petru zaterdil, rekoč: ako ti no bom nog umil, ne boš imel deleža z menoj. Tudi drugod si ti, o Jezus! po sv. pismu govoril, da je Bogu, tvojemu Očetu, dražji pokor-šina kakor ofer. In le samo pokoršina tvoja jo vzrok-vala naše izveličanje, ker si bil ti, o Jezus! pokoren Očetu svojemu, in sicer pokoren do smerti na križu.
O moj Jezus, zakaj pa bi tudi jez ne bil tebi pokoren, po tem ko vem, da le pokoršina moja za-more tebe poklicati v serce moje?
Posvečujem tebi toraj, o Jezus? sebe vsega z dušo in s telesom, z mislimi, željami, besedami, z doli in z vsim, kar imam in posedem. V vsih oko-lišiuah življenja naj se godi z menoj tvoja volja. Po poti tvojih postav bom hodil vse svoje žive dni, iu prizadeval si bom, da tudi vsi, ki so moji skerbi izročeni, živijo vedno po tvojih zapovdih. Yselej bodi hvaljeno, češeno tvoje sveto ime, in naj se godi vselej in po vsem svetu čast taistemu imenu. Amen.
Povzdigne naj se ta naš dar pred sedež tvoje milosti o večni Bog! kakor dišeče kadilo, in sprejmi ga z dopadajeujem.
V. Kaj bom povernil Gospodu za vse, kar mi je dal? Zveličavni kelih bom prejel in klical v Gospodovo ime. O. Klical bom vanj, in njegovo hvalo ozuauoval, iu v zavetju bom prod svojimi sovražniki.
-( 147 )-
Pred vsim ljudstvom ga bom zahvalil; obvaroval me bo tudi na dalje.
Blagor meni, o Gospod, hlapcu tvojemu, ti si raztergal verige moje.
Tebi bom opravil hvaluo daritev pred vsim ljudstvom v tvoji hiši.
Čast bodi Bogu Očetu . . .
F red glas j e.
Od predglasja do mašnikovega obhajila si postavi pred oči zadnjo večerjo, in v duhu glej Jezusa, ki povzdigne oči k nebeške-am Očetu, ga zahvali in moli, vzame kruli, ga blagoslovi, ter govori: Vzemite in jejte, to je moje telo, i. t. d.
Z nar veči ljubeznijo se oziraj na oltar, kjer je pričujoč ravno ta Jezus, in prosi ga blagoslova za vso cerkev in za vse ljudi.
Hvala in čast Bogu. Pri zadnji večerji so a-posteljni tebe, o Jezus, imeli med seboj, so te 1 ju-beznjivo gledali, govorili s teboj, in bili pripravljeni tvojo slavo in čast oznanovati slehernemu človeku. Njih serce se je topilo ljubezni do tebe, njih jezik je govoril tvojo hvalo; vse to, kakor je njih serce čutilo. Z njimi vred in z vsimi ki so te spoznali, Častili in hvalili, te tudi mi s serčno ljubeznijo hvalimo, rekoč:
Zares pristojno in pravično je, modro in zveličavno, da tebe, o Gospod! vselej hvalimo, te častijo, in se ti zahvaljujemo. Saj vemo, da skrivnostno se je včlovečila beseda in se našim dušnim očem v vsem sijanji prave luči prikazala. Iu ta Beseda, ko jo pričujočo spoznamo, nas pelje k ljubezni nevidnih 'n večnih dobrčt. Hvalimo iu poveličujemo to tedaj, o čez vso Usmiljeni! z angeli iu arhaugeli, s troni
-( 148 ).—
iu gospostvi; zaros te hvalimo z vsimi nebeškimi vojenstvi zveličanih duhov, klicajo ž njimi:
Svet, svet, svet, si ti, naš Bog in naš Gospod! nebo in zemlja je polno tvojega veličastva!
Hosana v višavah! Poveličan bodi, ki prideš V imenu Gospodovem! hosana v višavi!
Svet, svet, svet!
Jo on, ki je večno bil, in bo Ki ga slavi zemlja in nebo,
Neizrekljivo svet!
Svet, svet, svet Je Sin, od Boga poslan,
V zveličanje za nas darvan,
Neizrekljivo svet!
Kanon, ali tiha maša pred povzdigovanjem.
Potolažiti našega v sv. zakramentu pričujočega, pa tolikokrat razžaljenega Gospoda, naj nam bo soscbno v skerbi pred povzdigovanjem; tedaj molimo molitve, ki jib ima zložene, v ta namen Tom. Kempčan v IV. bukvali 9. pogl.
O Gospod! vse je tvojo, kar jo na nebu in na zemlji. Iz celega serca želim, se tebi kakor prostovoljen dar darovati, in vselej tvoj biti. Ker druzega ne želim, kakor tebi dopasti, o Gospod! se ti danes izročim vodnega služabnika, dam se ti v službo tvojo in v dar tvoje neminljive hvale. Sprejmi me danes z daritvijo presvetega Rešnjega telesa vred, ktero ti danes darujem v pričo angel jev, kteri ti tukaj nevidno strežejo; da bode meni in vsemu tvojemu ljudstvu v zveličanje.
-( 149 >-
O usmiljeni Gospod! na oltar tvojo spravo položim vse svoje grehe in hudobije, ktere sem storil pred tabo in tvojimi angel ji od dne, kadar sem per-vid‘grešil, pa do zdanje ure; požgi vse, in uniči jih z ognjem svoje ljubezni, zbriši vse madeže mojih grehov; očisti mojo vest sleherne hudobije, iu dodeli jni v novic svojo gnado; odpusti mi popolnoma vse, in vzemi me med svojo otroke, nad kterimi svoje do-padajenje imaš.
Kaj morem zavoljo svojih grehov druzega storiti, kakor da jih ponižno spoznam, milo objokujem, in tebe brez prenehanja odpušenja prosim!
Usliši me, te prosim, bodi milostiv in prizanesljiv meni, ki klečim tukaj pred teboj. Vsi moji grehi se mi zdaj studijo; serce me boli zavoljo njih, spominjal se jih bom vselej z britkoštjo; ne bom Več grešil, in ves čas življenja se bom pokoril, ter s tvojo pomočjo tebi o pravični Bog! po moči zadostoval.
Odpusti mi moje hudobije zavoljo izveličanskega imena svojega; ohrani dušo mojo, ki si jo rešil z drago svojo kervjo ; položim jo v tvoje presvete in predo-hrotljive roke, ravnaj ž njo po milosti in dobroti svoji.
Odpusti pa tudi vsiin drugim njih grehe, so-sebno J. JV, za ktere moliti, sem sosebno dolžan.
Darujem ti tudi vse svoje dobre dela; ako so ravno majhne in pomanjkljive, ti jih popravi in posveti; imej jih za ljubo in sprejmi jih z dopadaje-njem; vodi me zmiraj k boljšemu, da me ubozega grešnika pripelješ k srečnemu in častitljivemu koucu.
Še ti darujem vse svete želje pobožnih duš, vse potrebe, kakor tudi dobre misli, želje in dela starišev,
~t( 150
prijatlov, bratov, sester, in vsili svojih ljubih, in vsili tistih, kteri so meni ali drugim zavoljo tebe kaj dobrega storili, in kteri so sebe in svoje brate moji molitvi in mojemu spominu pri sv. maši priporočili, in me prosili, da naj jih Bogu priporočim; ako so še pri življenju, ali so se že iz tega sveta ločili; da vsi pomoč tvoje gnade, tolažbo tvojega ob-veseljenja, tvoje varstvo v nevarnostih, in oprostenje kazen občutijo, in da rešeni vsega hudega tebi prepevajo v vesolji čast in hvalo.
Prosim tudi ponižno, sprejmi milostljivo moje molitve in dar sprave, posebno za tiste, ki so me kdaj žalili, ali zaničvali in opravljali, ali so mi kaj druzega hudega in neprijetnega storili. Dalje te prosim za taiste, ki sem jih jez kdaj žalil, zapeljeval, nadlegoval, ali z besedo, z djanjem, iz hudobijo, ali iz neumnosti pohujšal; odpusti nam vsim vse, kar smo ali pregrešnega ali eden drugemu hudega storili*
O Gospod, vzemi od nas vse krivo domišljevanje zoper našega bližnjega; vso nevoljo, serd in prepi; ranje, in vse, kar zamore bratovsko ljubezen razdirati in kaliti.
Usmili se, o Gospod! čez vse, kteri v tvojo milost kličejo; daj nam vsih potrebnih gnad; in dodeli nam tako živeti, da bomo vredni, tvoje usmiljenje vživati in večno življenje doseči. Amen.
Pri in po povzdigovanji.
O Jezus, ti nar svetejši včliki duhoven, ti sj tu pričujoč. Naš pastir, naš učenik, naš kralj! ti se ravno zdaj na altarju daruješ pod podobo kruh*
jn vina, in dopolnuješ nekervavi dar za nas. Častimo ino hvalimo te z angeli vred; ljubezen in pokor-sino ti skazujemo zedinjeni z Marijo; vdani in pohlevni te molimo z vsemi svetniki. Tvoji smo v življenju in v smerti. Čast in hvala in ljubezen bodi tebi o Jezus! v presvetem Režnjem telesu od mene, od vsili •nojih, od vsih ljudi na zemlji, od vsili svetih v nebesih in od vsih duš v vicah. Aineti.
Zahvala in počastenje.
Zahvaljen bodi, Stvarnik in Odrešenik vsih ljudi, ker ti si napravil veliko večerjo, pri kteri nam ne daješ jagnjeta stare zaveze, temuč nam na altar postavljaš in v živeš daješ svoje nar sveteje telo in kri. Pri ti sveti gostiji nasituješ duše k večnemu življenju in jih napajaš v odpušenje grehov; pri ti gostiji nam pripravljaš nar veči razveseljevanje, nas pridružuješ angeljem, ki so tu pričujoči, in tebe proslavljajo, prepevajo čast in hvalo.
Ž njimi klečimo pred teboj tudi mi, z Marijo Magdaleno poljubujemo tvoje sv. rane, s sv. Tom ar žem pokladamo, ne svojih perstov, ampak svojo dušo v odperto rano tvojega presvetega serca; z Učenci in aposteljni se prijazno s teboj pogovarjamo 'n te prosimo: „o Gospod, ostani pri nas, mrači se!“ Zahvaljujemo in molimo te pa dalje z vsimi svetniki 'n svetnicami, sosebno s svojimi pomočniki s patro-ni naše fare in cerkve, s sv. Kocijanom, Kancijem, Kancijanilo in Protom, s sv. Cecilijo, Nežo, Lucijo, Klaro, s sv. Alojzijem, s sv. Jožefom ... in pa z
vsemi pobožnimi na zemlji, sosebno pa z dušo ran-jega J. ali ranje J.
O kako velika in časti vredna je služba maš-nikov, kterim je oblast dana, Gospoda božjega veličastva s svetimi besedami z nebes doli poklicati, z ustmi posvečevati, v roke vzeti, v serce ga prejeti, z rokami drugim deliti!
O Bog! naj jim pride na pomoč tvoja gnada, da, ki si jih izbral v službo svojo, ti služijo s čistim telesom, z neomadežovanim sercem, in da so vselej sklenjeni v pravi ljubezni s teboj. Daj, da živijo v potrebnem zatajevanji in nosijo voljno teško breme imenitne svoje nebeške službe. Daj nam pa, o Jezus, vedno učene, svete in pobožne mašnike, da nas vse njili zgledi storijo pokorne in svete služabnike božje.
V. Ohrani, o Gospod, v nas pravo vero, in z vero vred ohrani med nami to presveto daritev in obderži nam duhovski stan s cerkvami in oltarji.
O. Iz te daritve in s tih altarjev naj se razliva vselej tvoj blagoslov o predobrotljivi Gospod! na našega svetega očeta Papeža I; na našega nadškofa I; škofa I; in na naše in vse duhovne, na našega cesarja I. na deželne poglavarje, cesarje in kralje, na vse ljudstvo, na naše hiše in družine, na polja in vse posestvo, na pravične in grešnike, na žive in mertve. Amen. Oče naš■ Češem si Marija. Vera.
-( 153 ) -
Od zdaj naprej, to je, pri AgnusDei, ki se mašnik k sv. obhajilu Pripravlja, in med mašnikovim obhajilom, si živo pred oči stavljaj,
8 kako nezmerno ljubeznijo so je Jezus pri zadnji večerji- samega sebe aposteljnom vziti dal in z kako serčno ljubeznijo so ga učenci sprejeli. Ako si pripravljen, tudi ti ž njimi sklonjen sprejmi Jezusa; sko pa tega v resnici storiti ne moreš, prosi prav pobožno Gospoda, da saj s svojimi gnadami milostno pride v tvoje serce.
Obhajilo.
Vsegamogočni večni Bog! pristopim k zakramentu tvojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa; pridem bolnik k zdravniku življenja; omadeževan k studencu usmiljenja, slep k luči večne svitlobe, revež in ubog k Gospodu nebes in zemlje. Zdihujem tedaj k nezmerni dobroti tvoji, da ozdravi moje bolezni, da zbriše moje madeže, mojo revšino obdaruje, mojo nagoto pokrije, vse to pa zavoljo tega, da kruh angeljev, kralja kraljev, in Gospoda gospodov sprejeti premorem s taisto ponižnostjo in skesaujem, s taisto čistostjo in ljubeznijo, s tajstim sklepom in namenom, kteri se spodobi tako imenitnemu Gospodu in duši moji zveličanje obrodi. Dodeli mi, da ne sprejmem le samo presvetega zakramenta Jezusovega vešnjega telesa, temuč tudi vso moč in vse gnade tega zakramenta.
O usmiljeni in nar dobrotljivši Bog! daj, da telo edinorojenega Sinu tvojega Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki'ga je sprejel od prečiste Device Marije, sprejmem tako, da vreden postanem prištet Miti udom njegovega duhovnega skrivnostnega telesa. Maj mi bode pripušeno, da poljubim v duhu Jezusa pričujočega presvete rane, naj pribežim v njegovo Presv. Serce, ter da sem jez v njem in on v meni.
-(154)*
Ker pa toga sprelepega Jezusa, čigar lepoto angeli in vsi nebeški duhovi občudujejo, zdaj s telesnimi očmi viditi ne morem, temuč ga le samo skritega m nevidnega sprejmem: te prosim, o nar ljubeznjivši Oče nebeški! daj da Jezusa sprelepega ženina moje duše gledam kdaj vidnega od obličja do obličja v tvojem večnem kraljestvu, ki s teboj in s svetim Duhom kraljuje pravi in resnični Bog, od vekomaj do vekomaj. Amen.
Zdihljeji ljubezni k Jezusu v sv. Rešujem telesu.
Kar ljubeznjivši Jezus! prosim te, zavoljo rane serca tvojega raui s pšico ljubezui serce moje, da iz njega vse posvetno zgine, in le samo moč ljubezni tvoje v njem prebiva.
Spoznam, o Gospod! da po svojem zasluženju nisem vreden od tebe tudi nar manji dobroto sprejeti. Toraj te prosim, naj mojo slabost domestujejo pobožni iu sveti občutki vsili svetnikov, vsih pobožnih duš in sosebno onih, ki so tu pričujoče, ter se ozri na-me, in presuni z ognjem svoje ljubezni moje serce. O duša moja, glej svojega Jezusa! Pojdi mu naproti, objemi ga, skleni se z njim, da te napoji z vsimi milostmi in z nebeško radostjo.
O moj Jezus! tvoje zveličavno telo in tvoja predraga kri ohrani dušo mojo k večuemu življenju. Amen.
O ti moj Zveličar nar ljubši med vsimi! Objemi ti mene, in jez objamem tebe z vso močjo svoje duše.
| Ne pustim te nikdar, ne ločim se od tebe, dokler me ne blagosloviš. Pa tudi po tem ne grem od tebe. Hočem biti edino s teboj. Ti si v meni; in jez v Hi. O da bi jez enkrat gledal tvoje veličastvo, pa tudi, da bi vidil veličastvo svoje, ki ga imam prejeti po tebi.
Psalm. Tebi o Zveličar bodi večna hvala za tvoj trud in tvojo smert na križu iz ljubezni do mene.
Smert si premagal, odperl v življenje vrata meni!
Rod rodu izroča to novico, ter tudi jez ime Gospodovo hvalim: usmiljen si, Gospod, Zveličar premilostlj i vi!
Ti paseš me po paši sladki, ti vodiš me ob rodah bistrih: Pod varstvom tvojim nič mi manjkalo ne bode, povsod obilnost me obdaja.
In ako tud po dragah smertne sence hodim, reselo hodim brez trepeta; ker ti na strani si mi pastir, ti palica in podpora moja.
Ob roki tvoji ne zaidem, ti si mi prava pot k nebesom: Ti varuješ jih, ki tebe ljubijo, in jim daš kralještvo večno.
H koncu sv, maše si misli, da z učenci Jezusovimi po zadnji Večerji nebeškega Učenika našega zahvaljuješ, in ž njimi zahvalno Pesem poješi
Po sv. obhajilu.
O presladki Gospod Jezus! presuni mojo dušo 1 naj ljubeznjivši in naj bolj zveličavno rano svoje ljubezni, s pravo, jasno in naj svetejši ljubeznji-Vostjo, da bo vedno kopernela in se topila moja duša v sami ljubezni in hrepenenju po tebi. Tebe
naj poželi, in koperni naj po tvoji veži; želi naj' rešiti se in s teboj prebivati. Daj, da bo mojo dušo žejalo po tebi, angelskem Kruhu, živežu svetih duš, našem vsakdanjem čeznatornem kruhu, ki ima v seti vso sladkost, in ljubeznjivost, in veselje in vse prijetnosti. Tebe, kterega angeli želč gledati, naj vedno zaželi in vživa moje serce, in s tvojo preljubeznjivo sladkostjo naj se napolnuje vse znotranje moje duše. Po tebi naj me vedno žeja, ki si studenec življenja, vir modrosti in večnosti, izvir večne luči, reka veselja, obilnost Božje hiše. Za teboj naj zmiraj hodi to serce moje, tebe naj iše, tebe najde, za teboj hiti, k tebi pride, tebe naj premišljuje, od tebe govori, iu vse naj dela v čast iu hvalo tvojega imena, s ponižnostjo in razumnostjo, z ljubeznijo in razveseljevanjem, z lahkoto in priserčnostjo, s stanovitnostjo do konca. In ti sam bodi moje upanje, vsa moja zanesljivost, bogastvo moje, veselje moje, radost moja, moja prijetnost, moja dopadljivost, moj počitek in pokoj moj, moj mir, moja ljubeznjivost, moj lepi duh, moja sladkost, moja jed, moje hladilo, moje pribežališe, moja pomoč, moja modrost, moj delež, moje posestvo, in moj zaklad, v kterem naj bo moja misel in moje sere« zmiraj stanovitno in vterjeno in vkoreninjeno. Amen.
Hvalna pesem treh mladcnčev v ognjeni peči.
Češen bodi, Gospod Bog naših očetov, kteri si hvale vreden, in častitljiv, in nad vso povišan na vekoma ; in češeno bodi tvoje častljivo sveto ime, ter
-( 157 )-
hvale vredno je in nad vse povišano na vso večne čase.
česen bodi v svetem tempeljnu svojega veličanstva; čez vse hvale vreden si, in nad Yse povišan na vekoma.	•	'
Česen bodi na sedežu svojega kraljestva; čez Vse hvale vreden si, in nad vse povišan na vekoma.
Česen bodi, kteri globočine pregleduješ, in nad kerubini sediš; hvale vreden si, in nad vse povišan na vekoma.
Česen bodi na terdnjavi nebii; hvale vreden si, 'n častit na vekoma.
Častite Gospoda, vse dela Gospodove; hvalite 'n povišujte ga čez vse na vekoma.
častite Gospoda, angelji Gospodovi; hvalite in Povišujte ga čez vse na vekoma.
častite Gospoda, nebesa; hvalite in povišujte čež vse na vekoma.
Častite Gospoda, vse vode, ktere ste nad nebom; hvalite in povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, vse moči Gospodove; hvalito 'o povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, soluce in luna; hvalite .in posujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, zvezde na nebu; hvalite in Povišujte ga čez vse na vekoma.
Častita Gospoda, ves dež in rosa; hvalita iu Povišujta ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, vsi vetrovi Božji; hvalite iu Povišujte ga čez vse na vekoma.
-( 158 1-
Častita Gospoda, ogenj in vročina; hvalita it povišujta ga čez vse na vekoma.
Častita Gospoda, mraz in vročina ; hvalita it povišujta ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, rosa in slana; hvalite in povišujte ga čez vse na vekoma.
Častita Gospoda, srez in ivje; hvalita in povišujta ga čez vse na vekoma.
Častita Gospoda, led in sneg; hvalita in povišujta ga čez vse na vekoma.
Častito Gospoda, noči in dnevi; hvalite in povišujte ga čez vso na vekoma.
Častite Gospoda, svetloba in tema; hvalite it povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, bliski in oblaki; hvalite it povišujte ga čez vse na vekoma.
Čilsti Gospoda, zemlja; hvali in povišuj g8 čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, gore in hribi; hvalite in po" višujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, vse rastlino na zemlji; hvalite in povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, studenci; hvalite in povišuj*? ga čez vso na vekoma.
Častite Gospoda, morja in roke; hvalite in povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, somi in vse, kar se giblje? vodah j hvalite in povišujte ga čez vse na vekoma
Častite Gospoda, vse ptice pod nebom; hvalit in povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, vse zverine in živina; hvalite povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, človeški otroci; hvalite in posujte ga čez vse na vekoma.
Časti Gospoda, Izrael; hvali in povišuj ga vse na vekoma.
• Častite Gospoda, duhovni Gospodovi; hvalite 111 povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, služabniki Gospodovi; hvalite 111 povišujte ga čez vse na vekoma.
Častito Gospoda, duhovi in duše pravičnih; hva-«e in povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, sveti in ponižni v sercu; hva-foe in povišujte ga čez vse na vekoma.
Častite Gospoda, Ananija, Azarija, Misael; hva-in povišujte ga čez vse na vekoma, ker nas je Slekel iz pekla, in nas rešil smerti iz roke, in nas otel 12 srede gorečega plamena, in nas izderi iz srede ognja.
Slavite Gospoda, ker je dober; ker vekoma kfpi njegova milost.
Častite vsi bogaboječi Gospoda, Boga bogov, kalite in slovite ; ker terpi vse veke njegova milost.
Molitev'po sv. maši.
. O Gospod, ti si nevidne darove pripravil njim, > Me ljubijo; prosim tedaj, ki se prištevam tudi jez Mttvccm tvojim, vlij v moje serce ljubezen do tvo-

-( 100 )-	J
jega imena, in podeli, da bo vez ljubezni me vodu« vezala s teboj v presv. zakramentu tvojega presv. Rešnjega telesa. Moč tega sv. zakramenta naj ižruj® vse hudo iz mene, naj ohrani v meni vse dobro, da tako dosežem vso tvoje obljube. Ta sv. zakrament naj nas po prošnji presv. Device Marije očišuje, rež kazen, naj nam bo moč v skušnjavah in varstvo zopet zapeljivi svet. Amen.
Zahvalim se ti za to presveto daritev, ki si j° doprinesel danes v novič tu na altarju za človeštvo. Maj bode le-ta daritev presveti Trojici v večno sl* vo; Mariji, vsim angeljem in svetnikom v čast; vse® ljudem na zemlji v izveličanje, dušam v vicah 1® v rešenje. Amen.
pl iiii£ OJ ! Si\i1hK i.OVJ li( iTiti /Oint. '	;
Sv. maša in obhajilo v čast prečiste device Marije.
Daruj sv. mašo večnemu. Bpgu v zahvalo za veliko dobrota 'n prečudne gnade, ki jih je podelil prečisti Devici Mariji, spominjaj se nezmernih spredkov in sprelepih čednost, s kterimi je bila ?zaljšana njena presveta duša, in imej pred očmi, njeno veliko Jnst, njeno ljubcznjivost, njeno lepoto, njeno usmiljenje in dobrotljivost. Vnemaj v sebi nar poklevniši, nar čisteji čutila ljubezni »o Device vsili devic, do sprelepe veličastne iu mogočne Kraljice *3ib angeljcv.
Priprava Jc sveti maši.
V prahu svoje revšine iu nizkosti tebe, o večui Bog! molim v veličastvu tvojem. Svojo slabo molitev pa sklenem s taisto daritevjo, ki jo je daroval tvoj edinorojeni Sin in naš Odrešenik Jezus Kristus °<1 takrat naprej, ko so je iz večnega naročja tvo-)®ga, o Bog Oče! ponižal v naročje prečisto Devico Marije.	u


-( 162 )-
S tim svetim ofroin sv. maše se hočem zahvaliti večnemu Bogu zavoljo tega, da si jo izbral Marijo med vsimi ženami Mater svojega Sinu, da jo j« okinčal z nar lepšimi spredki in guadami in da jo je nam klal usmiljeno Mater in pomočnico. Pa tudi izvoliti si hočem v novič tebe o ljubezujiva Devica in Mati!'svojo patrono in prijatlico, in obljubil ti bom ljubezen in nasledovanjo tvojega nar svetejšega življenja, s kterim si celemu svetu postala nar lepši zgled. Bogu iu “tebi o Marija! služiti, božji in tvoj otrok biti, to želim, po ti dvojni in edini sroči hrepenim; Jezusov biti in tvoj o Marija! to naj bo moje prizadevanje noter do zadnjega zdihljeja življenja mojega. Naj bo od zdaj naprej naj lepši vez med menoj iu med vama o Jezus iu Marija, iu naj edino ta sklenitev ostane, ki me veže, med tim ko bodo nehale vse drugo vezi, ki so me dozdaj vezale na stvari in na svet. In k teinu naj mi pomaga pričujoča daritev sv. maše, v kteri so bo Jezus daroval ravnokar za nas vboge grešnike nebeškemu očetu.
V. Naj bo ta sv. ofer, ld ga Mariji v čast darujem, •coli cerkvi koristen, in naj pripomore k izveli-Čanju sosebno osebi J. J. (Tu imenuj osebo, ki j° Mariji sosebno priporočiti hočeš).
O. Naj nam Bog po tem ofru podeli odpušenje gre* hov iu kazen, varstvo in pomoč na duši in telesu, sosebno pa gnado, ki je tol.ko zaželim . . . •
prosi gnade, ki je tebi ali kteremu drugemu sosebno potrebo*
Naj nas zavoljo tega sv. ofra Marija varuje času« : sramote iu večne nesreče, in naj bo ta daritev p° Marijini prošnji vsim živim in vsim vernim dušam v vicah v pomoč in v izveličanje. Amen.
K začetim, sv. fnaše.
Spominjaj sc sveto- mladosti prečiste device Marije, njene dašne lepote, in njene tako velike ljubezni do Boga že v njenih aar mlajših letih, da jo ž njo vrodna postala izvoljena biti, Mati zveličarja.
Bodi pozdravljena in počešena sv. Mati, |<i st porodila kralja nebes in zemlje, ki je nar ljubeznjivši gospod vsih ljudi in vsili stvari.
V. Moje serce so raduje v Gospodu kralju mojem; njemu darujem sebe in vse svoje dola in njegovi prosveti Materi.	;
0. Čast bodi Bogu Očetu, Sinu in sv. l)ubu; kakor je^ bila od začetka zdaj in na vekomaj. Amen.
Češena si Marija, o sveta Mati, ki si rodilu kralja, ki jo Gospod nebes in zemljo na vekomaj; Vesela beseda pride iz serca mojega; vse mojo dela darujem kralju svojemu.
O Marija, ti Devica nar modrejši, nar č\istit-bivši, nar bolj vredna, pozdravljena, povešena in Muljena bodi od mene in od vsih ljudi! O Marija ti sprelepa Devica vsili devic, ti jutranja zarja, ti neomadeževam Devica, ti nar bolj dišeča cvetlica, ti si nar drajši zaklad serca mojega za 'vselej! O ti mogočna usmiljena in zvesta Devica, ti si prijatUca moja izvoljena, na te se zanesem! Ti si 'noja gospa, jez sem varvanec tvoj noter do smertn
Od začetka sv, maše do darovanja spominjaj se tč skrivnostne. resnice, da je Marija božja Mati postala, Jezusa v Betlehemskem hlevu porodila, ž njim v Egipt bežala, ga v Jeruzalemu Zgubila in zopet najdla, tedaj ž njim živela v presveti veseli ob-®°ji in družbi do njegovega tridesetega leta. Prosi Marijo, da bi “na hotela biti vselej s svojim nar ljubeznivšim Jezusom tovaršica "»ja na poti v večnost.
Sveti občuti jej i o učlovečenju Božjega Sinu. O kako nezapopadljiva je skrivnost učlovečenja Jezusovega v naročju nar čisteji Device, ktero se jo zgodilo po vsogamogočaosti tretje božje osebe, sv. Duha1 takrat, ko je ta nar pouižniši Devica izustila sprelepo besede: »glej, jez sem dekla Gospodova, meni se zgčdi po tvoji besedi". V teistem trenutku |e »beseda meso postala in med nami prebivala"; tedaj je beseda se učlovečila, to je, Božji Sin je prebival med nami, iu je prinesel nam vbogirn Adamovim Sinovom spravo z Bogom Očetom, znotrauji mir in večno življenje. O kolikšna sreča nam je prisijala s tim, da je bila nar svetejši duša stvarjena, tor se jo sklenila s telesom v naročju Marije, in z božjo natoro druge božjo osebe, ktera jo tedaj postala človek tako, da je bil Bog in človek v taisti osebi zedinjen, in to zavoljo tega, da je ta Bog in človek s terpljenjem in s smertjo svojo človeka odrešil in ga večno izveličal. O skrivnost! o čudo! o veselje! On je človek postal, ki ima polnost Boga v sebi! in sieer za nas vboge grešnike. O kolika ljubezen do nas! iu pa kolika čast! kolika sreča za to o prečista devica Marija! o kako srečna si ti! Srečo ti vošim, blagrujem te zavoljo tolicega povišanja, hvalim, častim te, in veselim se s teboj in z vsemi angelji zavoljo tvojega toliko nezmernega povišanja !
V. Zahvala bodi tebi o Gospod! zavoljo tega, da si nam skrivnost učlovečenja svojega Sina razodel, ki jo bilo tebi znano in v tvojih nezapopadljivib sklepih skrito že od vekomaj.
O. Daj nam, da v dauašni daritvi sv. maše zavoljo tega učlovečenja deležni postaucino tvojih obilnih
-( 165 )-
gnad, da živimo na zemlji po zgledu tvojega Sinu, ter pridemo po emerti v njegovo presveto kraljestvo.
Molitev. O Bog, ki si hotel, da je tvoja vežna Beseda po angeljevem oznanjenju v prečisti Devici meso postala, in od nje rojena bila, dodeli nam, ki ponižno prosimo, da jo kakor božjo porodnico verno častimo, in da po nje prošnji pomoč od tebe zadonimo. Po ravno taistem Jezusu Kristusu, ki s teboj o Bog Oče in s tvojim sv. Duhom, pravi Bog živi in kraljuje od vekov na veke. Amen.
Sveti občutljeji pri berilu lista. (Po Sirahu 24.)
Besede veselja in radosti mi izvirajo iz serca mojega o Devica, kadar premišljujem tvoje veličastvo, v kterega te je kralj vsih kraljev tako zlo povzdignil, da te vsi zvoljeni nebeški in vsi verni na zemlji blagrujejo.
Do tebe je poslal stvarnik svojega nebeškega poslanca, v tvoji utici je stanoval, ki te je stvaril. Obdal te je nebeški Oče tvoj, kakor svojo nar bolj ljubljeno hčer, z nar veči lepoto, ker od vekomaj si bila zbrana iz med vsih človeških stvari; te je vko-bminil sred Izraelskega ljudstva kakor nar zaljši, nar prijetniši dišečo cvetko, kakor zvoljeno Jeruzalemsko bčer, polno nar lepših čednost, nar čisteje svetosti. Ker je nar viši te obsenčil, si rodila nar slajši sad, nar bolj dišeči sad, (Božjega sinu), tedaj si postala nar veči tisa na Libanu (kraljica vsih angelov), nar viši palma v Kadezu (kraljica vsega ljudstva) in nar
m y-
T>olj blišeča roža v Jerihi (nar pervi zgled vernim). O blagor nam, ki si nam dala kakor nar bolj zala oljka zdravilo nar boljšega olja (očišenje greha po Sinu tvojem).
O blagor tebi Marija! naša ljubljena Devica, kako pač tebe Bog ljubi, ki si mu od takrat, ko si se Bogu vdala z besedo: »glej dekla sem gospodova" dišala kakor nar drajši cimet; ti si mu dajala prijeten duh nar bolj izbrane mire, in nar čistejega balzama, in sicer to vse s svojo ponižnostjo, pokor-šino, ljubeznijo, in neomadeževano čistostjo.
O Marija! ti si Mati Jezusova postala, in od takrat si na vse veke Mati lepe ljubezni in strahu in spoznanja in svetega upanja.
Pri tebi je od tod naprej najti vsa gnada življenja in resnice, pri tebi jo vse upanje življenja iu čednosti. O da bi bil jez pač vreden, k tebi priti, in od tebe slišan in uslišan biti! toda kaj dvomim, saj me vabiš rekoč: pridite k meni vsi, kteri me želite, in nasitite se mojega sadu; tedaj se no bojim nič več, hitim k tebi, in pokleknem pred tebe spre-lepa prečista Devica, ter te prosim daj mi spozuati, ljubiti in slušati Sinu tvojega, daj mi nasledovati vselej tebe o, sladka Devica! Tvoj duh je božji duh, slajši od medu.
V. Tvoj spomin bo na veke in večen; kdor tebe sluša, ne bo osramoten, kdor s teboj dela, ne bo grešil.
O. Kdor tebe najde, najde življenje iu bo zveličanje našel od Boga.
Češena, postavljena, hlagrovana hodi o Mati prečista, Mati hrez madeža, Mati nedolžna!
-( 107 )-
Ijern, častem ud mene in od celega sveta bodi, o Mati presveta, o Mati Ijnbeznjiva, o Mati prečudna! Ljubljena in na pomoč vselej ldicana bodi ti Mati prave milosti, Mati Jezusa, Stvarnika in Odrešenika našega!
Počešena, pozdravljena hodi ti, o Mati Najviše-ga! Gospodje s teboj, žegnana si med ženami, ti Mati taistega, ki je luč in življenje vsega človeškega rodu; ia žegnanje sad tvojega telesa: Jezus, kteremu bodi čast in hvala od vekomaj na vekomaj! Amen.
Sveti občntljeji pri sv. evangelii.
O blagrovaua porodnica božja, kako srečna si ti! Veselim se tvojih občutljejov, ki si jih imela, ko si vidila majhno dete Jezusa pred seboj v jaslih položeno in s plenicami povito. Kako veliko in resnično je bilo tvojo spoštovanje do tega deteta, kadar si slišala iz ust pastircev, da so angeli njemu siavo prepevali, in ko si videla te pastirce ponižno moliti to tvojo dete. S kolikšno radostjo si ti poživljala to •lete, ga povijala in v jasli polagala. Takrat ko je zvezda iz daljnih krajev modre pripeljala molit dete tvoje, o takrat si ti s sveto pouosnostjo gledala na to sprelepo dete, na čegar ramah je gospodarstvo, ktero deto je čudapolno, svetovavec, Bog, kralj miru. O srečno si se štela, in Bogu se zahvaljevala, da si smela to dete voditi, ga previditi z vsim potrebnim, in vi-diti kako da ono raste pod tvojim varstvom, postaja toladenček, in raste kakor v letih, tako tudi v modrosti pred Bogom in pred ljudmi. Le tebi je bilo dano
-( 163 ) -
spoznati veličastvo in nebeško slavo tega Sinu tvojega, kteri je bil v oččh ljudstva sin revnega tesarja. Kte-remu jeziku bi bilo mogoče, dopovedati zadostno, koliko zatajevanja in premagovanja si ti prestala iz ljubezni do svojega Sina, kteremu si stregla in m« preskerbovala s tiho pobožnostjo in ljubeznijo vse potrebno, pri vsem tem, da je bila tolikšna tvoja revšina v tvoji nepoznani utici Nacarenski.
Tam v taisti utici si Ti o Mati Božja v tihi samoti živčla z Jezusom in Jožefom, nam prevzetnim Adamovim sinovom v zgled, kako da naj sleherni v delavnosti in zadovoljnosti in vdanosti v voljo božjo živi vso dni svojega življenja!
Tam v Nacarenski utici si bila ti o prečista deviška Mati tako srečna, toliko let živeti v vedni ob-hoji ž njim, ki nam ga je nebeški Oče v odrešenje naše poslal; tedaj si iz njegovih presvetih ust zaslišala in po moči tvojih maternih pravic pozvedila vso skrivnost njegovega nebeškega poslanstva; tvoja vednost in nebeška učenost se je poviševala od dne do dne, ker si vse, kar si slišala od njega, hranila v sercu svojem in skerbno premišljevala. Soznanila si se tako z božjimi sklepi, in gospodovimi skrivnostmi, ktere zapopasti in spoznati nobenemu ni bilo dano, zunaj tebi o Mati presveta!
V. Žegnana si med vsimi ženami.
O. Žegnan je sad tvojega telesa Jezus, kteremfl naj bo čast in hvala od vekov na veke. Amen.
O Marija podoba pravice, pozdravljena hoditi sedež modrosti božje, ti uzrok veselja našega hvaljena pocastena nam bodi! Ti o Marija si spočela in rodila nar slajši sad, Jezusa Kristusa, od-
rešen je naših duš! tedaj si ti Posoda duhovna, Posoda nar vedi časti vredna, Posoda naše svetosti; tedaj hlagrovana, hvaljena češena nam hodi Ti, o naše veselje, o naša lepota o naša sladkost!
Molitev. O mogočna in milostiva devica Marija! sprosi nam taisto nebeško modrost, da verujemo vse skrivnosti svetega evangelija tvojega sinu; daj nam spoznati vse njegove nauke; sprosi nam moč jih ob-deržati v spominu, in živeti po njih vodilu. Verujem v Boga Očeta i. t. d.
Sveti občutijeji k veri.
Sredi temne noči je prišla doli iz večnih nebes m iz kraljevega sedeža vsegamogočna beseda tvoja, o Oče nebeški! razpodit noč zmote in hudobije. Ljudstvu, ki je prebivalo v černi noči in v smertni senci, Je vzhajala luč sprelepa. Dan se je napočil, ker ti ° Bog si odrešenje poslal svojemu ljudstvu. Judeja, Samarija in Galileja so bile priče tvojih čudežev. Ti °_Bog Oče! si pomazilil in poslal svojega Sinu, revnim sv. Evangelij oznanovat, ozdravit njih, ki so skesanega serca, in oznanovat, jetnikom rešenje, slepim razsvetljenje, bolnim zdravje in vsim skupaj iz-Mičanje. O nezapopadljiva ljubezen, ti si dala v smert Sinu, da si revnega hlapca rešila!
P. Daj, da to skrivnost obhajamo s hvaležnostjo.
In da tudi mi odrešenje, gnado in večno usmiljenje zadobimo.
Darovanje.
Ko mašnik kruh in vino, ki ho kmalo potem spremenjeno v Jezusovo telo in njegovo resno kri, daruje nebeškemu Očetu, tudi ti. z mašnikom sklenjen Bogu v dar prinesi ravno ta kruh in vino. Zraven pa se skleni z Marijo, njo na pomoč kliči in sosebno jo prosi taiste gnade, ki si jo sebi ali pa kaki osebi (imenuj nje imej želiš.
O prečista Devica Marija! kako srečna si bila ti! Ti si kakor Mati Jezusova smela ob času, ko je on potoval po Judovski deželi, in po mestih in vaseh učil ljudstvo svojo zveličansko vero, njega spremlje-vati, ti si smela priča biti, ko je on tolažil žalostne, bolne ozdravljal in ljudem v vsakterih zadregah pomagal. Ti o Marija! si že takrat, ko je pri ženitvanju v Kani Galilejski vina zmankalo, pomočnica postala tem, ki so bili v zadregi in sprosila pomoč njim, ki so bili v pomaukanju: tedaj, o presveta srodnica med Bogom in med nami revnimi grešniki, stoj nam na strani, in pomagaj nam, da vredno darujemo nebeškemu Očetu njegovega lastnega Sinu v pričujoče® opravilu svete maše; in da, kakor se bo ta kruh in vino spremenila v Jezusovo telo in njegovo presveto rešnjo kri, tako tudi mi se spremenimo popolnoma; tedaj, da pustimo vsako pregrešuost in podobni postanemo njemu, ki se je iz ljubezni do nas svojen® Očetu v nebesih daroval skoz smert na svetem križu-Sprosi nam, da težave, nadloge in križe svojega življenja voljno prestanemo, in jih kakor Bogu dopadljiv dar vselej njemu in njegovemu nebeškemu Očetu do-prinašamo.
V. Daj, o Bog, da nam pričujoča daritev po tvoj'
milosti prinese dušni mir in večno zveličanje.
-( 171 )~
0. Naj nam to sprosi prečista Devica Marija po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.
Predglasje.
Od prcdghsja noter do povzdigovanja se spominjaj nezmernih bolečin, ki jih je Marija občutila v svojem sercu, kadar je Jidila Sinu svojega terpeti in umreti. Spominjaj se, da sicer je dovolila v; smert svojega Sinu, ter imela svoj delež pri odrešenju človeškega rodu; vendarle ji je ljubezen do terpečega in umirajočega Sina uzrokovala nezmerne znotranje bolečine, zavoljo kterih ona postala perva iz med vsih mučencev in mučenk, tedaj kraljica vsih mučencev, in si je s temi bolečinami nezmerno zaslu-ienje pred Bogom prislužila.
Zares, spodobno in pravično, dobro in zveličavno je, da ti vselej o Bog! zahvalo dajemo po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, kteri je, da bi človeka odrešil, po posebnem čudežu svoje ljubezni človek postal, ter prišel v kraj bolečin in smerti, kakor da bi bil z grebi obložen: da je človeka z Hogom spravil, grešni dolg zbrisal, in namesto naših britkost, ki si jih je on sam naložil, nam dal svoj mir, svojo moč in svoje zveličanje.
Po njem tvoje veličastvo o Bog hvalijo vsi Angeli, Arhangeli, vsi Kerubini in Serafini in vsi nemški duhovi, s kterimi sklenemo tudi mi svoj glas, lor zakličemo: Svet, svet, svet je Gospod Bog vojnih trum. Nebo in zemlja je polna tvoje slave, ho-sana na višavah! Hvaljen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem, hosana na višavah!
Sveti občutljeji do terpeče in žalostne Matere Božje.
Zares naj te hvali ves človeški rod, in oči vsih ljudi naj se obernejo na te o Marija! Po tvoji po-
koršini, po tvoji ponižni vdanosti je Jezus na sv« prišel. Pa tudi potem si bila vsega, kar jo prišlo čez Siuu tvojega, deležna ; kor gotovo bolečine sina vselej zadevajo tudi mater.
Kako oj s ter meč bolečine te je presunil, kadar ti je Simeon v tempeljnu prerokoval od Sinu tvojega rekoč: tvoj Siu bo mnogim v padec in tvojo dušo bo meč bolečin presunil! Kako hudo ti je moglo biti pri sercu, kakar si mogla bežati s svojim Sinom tako daleč; v Egipt! In s kakim velikim strahom si se vernila iskat svojega dvanajstletnega Sinu, ko vernivši se iz Jeruzalema, ga med sorodniki nisi videla.
O ko bi mi bilo dano zapopasti velikost tvojih serčnih in dušnih bolečin! da bi te miloval, da bi se vedno s teboj o žalostna Mati v bolečini sklepal! To pač spoznam, da ker je bila veči tvoja ljubezen do Jezusa, od ljubezni vsake človeške matere do svojih otrok, je gotovo tudi tvoja bolečiua, pri terplenju tvojega Sinu bila veči od vsake bolečine! bodi si kterega človeka koli, kteri je živel tu na zemlji-
Videla si Sina svojega prodanega za ceno suž-njega, vidila si ga izdanega, zapušenega od učencev, ki jih je on tolikanj ljubil; slišala si ljudstvo s strašnim upitjem tirjati smert njegovo; vidila si ga raz-terganegaod bičanja; kronanega s ternjem; kervavega, razmesarjenega, zaslišala si obsojcnje njegovo k smertk vse to je bilo toliko ostrih mečev, ki so prebadali dušo tvojo in ti uzrokovali nezapopadljive, nezmerne bolečine!
Še huji rane pa so te čakale na poti, po kateri jo šel Jezus v smert na goro Kalvarijo. Ko-
lika sramota jo bila v očeh grozovitega ljudstva za te, kakor Mater k smert’ obsojenega Jezusa, ki jo bil takrat nar bolj zaničevan; in od vseh nar bolj zaveržon; o koliko sramota v očeh ljudstva za te o Marija! za njim iti na Kalvarijo, in pri njegovem križu stati.
Kič menj zavoljo tega si pa ti o Mati nar zvestejši za svojim Sinom hodila tudi na zadnji nar strašncji nar zaničljivši njegovi poti, med tem, ko je tvoje serce tolikokrat bolečina žalosti in tuge propadala, kolikokrat jo bilo prebodeno telo Sinu tvojega in kolikor curkov kervi je teklo iz njih.
O kako hude so bile za te zadnjo ure Sinu tvojega, in kako ojstra poskušnja vere tvoje in tvojega zaupanja, ko si slišala zaklicati Jezusa: moj Bog, tooj Bog!’zakaj si ti meno zapustil!
, Vendarle nič ni bilo v stanu tudi takrat, k<j je cel svet Siuu tvojega zapustil, premakniti, no tvoje stanovitno vere v to, da je tvoj Sin Božji Šiu, ne tvojega zaupanja v to, da ou bo svet odrešil, no, tvojo ljubezni, ktora je gorela za Sinu tvojega toliko v ‘'jegovem nar večem povišanju, kolikor tudi zdaj v Vegovem nar strašneiem ponižanju.
Tri vsi tvoji stauovitosti, pa o kako strašan je Pil meč, ki je presunil dušo tvojo, ko vidiš Božjega Pinu v tolikšni zapušenosti, v tolikih nezmernih bolečinah, v toliki nezapopadljivi žalosti!
Tedaj te pa tudi milovamo v tvojih bolečimi, in te hvalimo in častimo v tvojem poterpljenju 111 v tvoji stanovitnosti z vsemi svetniki, z našimi Mroni, z našimi angeli, in te prosimo, nesi naše,
-( 174 )-
molitve pred Gospoda Jezusa Kristusa, ktcri si j« tu na oltarju sedež svoje milosti postavil.
Prosimo te, sprosi nam danes pri tem tvojem Gospodu to le gnado... (povoj Mariji, kaj da sosebno si želiš zadobiti).
Ti o Marija si mogočna postala pred Bogom] zamoreš nam vse pri njem pridobiti.
Počešena tedaj bodi ti, Turn kralja Davida, Turn slonokosteni, Skrinja miru in sprave!
Ti si nam vrata nebeške, ti naše zdravje', tedaj hvaljena, počešena blagrovana nam bodi!
Pred povzdigovanjem.
O Marija! zavoljo žalosti tvoje velike, presuni naše dušo z mečem živo vere, zaupanja in ljubezni, da tudi mi le Gospodu našemu Jezusu Kristusu živimo kakor ti, svetu pa in mesu odmerjemo. Meč groba pa naj nas po tvoji prošnji neha prebadati, to meč kazni naj po ravno ti tvoji prošnji iu po milo-losti Gospoda, ki bo ravno kar tu na altarju pričujoč) se odverne za vselej od nas.
Med povzdigovanjem.
Počešeno, pozdravljeno, moljeno in hvaljeno bodi o presveto Jezusovo rešuje telo; ki si tu pričujoče, teisto, ki si bilo rojeno od Marije Device, ki si resnično terpelo in bilo na križu darovano iu umorjeno za nas! O hvala in zahvala večna tebi o Jezus! od mene in od vsili ljudi, ki so bili, ki so, in ki bod° na svetu!
- ( 175 )~
Počošena, moljeua in livaljcna bodi, o presveta rešnja Kri, ki si tekla iz tolikih ran Jezusovih, ki si z vodo vred tekla iz njegove prosvete strani, in ki si ravno taista til na oltarju pričujoča! v življenju bodi moja krepost, v smorti moja pomoč in mojo izveli Čanje!
O Jezus! Tri te tu z živo vero gledam pričujočega pod podobo kruha, daj da gledani tebe z telesnimi očmi na dan sodbe z zaupanjem, in od takrat na vso večno čase z veseljem v tvojem nebeškem veličastvu.
Po Povzdigovanji.
O Jezus! ti si tu ua altarju skrit pod revno podobo kruha in vina! Ti si, se ob času, ki si bil vidno na žemlji pričujoč, skril v revno človeško podobo in na zadnjo si šel v temoto smerti, v tomoto groba. Vse to si storil iz ljubezni do mene in do vsega človeškega rodu. Toda pri vsem tem, da si nil v revni človeški podobi na zemlji skrit, da so *daj pa skrivaš pod podobami kruha iu vina, vendarle terdno verujemo, da si ti, tu pričujoči! pravi Sog iu človek, da si prava luč sveta, ki razsvetljuje temoto nevednosti, da si solnee pravice in usmiljenja, ki išeš zveličanje naše.
Ker si tedaj ti, o prava luč vse resnice, med nami, ne pripusti, o Jezus! da bi jez še kdaj po Poti pregrehe in tomote hodil, temuč daj meni, pa ^di vsem drugim, da mi vsi po poti tvojih zveli-čauskih postav in nasvetov živimo. Ti si iskal le samo naše zveličanje, daj da tudi mi odmerjcmo po-

svetnim željam, in da išomo le nebeške sladkosti, le liubožen do tebe, do tvojega Očeta, do sv. tvojega Duha, in do vsili nebeščanov. Daj mi po ti tvoji luči spoznati, da je nar bolje ljubiti tebo, o Jezus! iu Tse to, kar pelje k tebi; sosebno, da jo pot križov in težav, pot tcrpljenja, prava pot proti nebesom.
Ker si pa ti, o pričujoči Jezus ! vsa pravica in usmiljenje, prosim to, opraviči meno in vse ' ljudi; vzemi proč od nas težo pregreh, in usmili se nas zavoljo tvojega terpljeuja in tvoje smerti. Naj bomo očisteni, ki se vdeležujemo tvoje svete kervave daritve ua križu s pobožno pričujočnostjo pri ti nekcr-vavi daritvi sv. maše. Saj smo po Mariji, Materi tvoji in Materi naši, bratje tvoji, tedaj nor zavorni nas, temveč reši nas od greha in od vsega hudega; Naj pa bodo tudi čiste duše naših umerlih očišenfl po zasluženju tvoje kervave .smerti na sv. križu in tvoje nekcrvavo daritve tu na altarju. Vzemi jih p® ti sv. maši v nebesa, da se veselo pri tebi na veke.
Imcuuj svoje ranje, ki so ti sosebno pri scrcn, po imenu.
V. Tudi oni so živi udje Sinu tvojega, o Gospod!
O. Naj oni kmalo zadobijo dedšino, ktero jim jo tvoj Sin s svojo kervijo in s svojo smertjo pridobil. Oče naš.
Kmalo po povzdigovanji prični, in do konca sv. maše premišljuj, Marijno topljenje pod križem pri Jezusovi smerti in l,r| njegovem pokopu; spominjaj se tega, da je umirajoči Jezus tebe po svojem ljubljencu sv. Janezu, svoji Materi izročil. Skleni zJ terdno, da kakor je Marija vedno bila sklonjena s tvojim JSinoin, tudi ti bqčeš vedno Jezusa, v sercu s seboj imeti, ž njim živeti iu ž njim umreti.
Sveti občutljeji do Marije po povzdigovanji.
O srečni mi na zemlji, ki smo tako dobro Mater zadobili. Ti si zares uaša Mati o Marija ! Božji Sinje na svet prišel, ter po Mariji človek, s tem pa tudi naš brat postal. Tedaj si ti tudi naša Mati, ti si Mati našega brata Jezusa.
Ko si ti o Marija pod križem stala, in si vidita, da ti bo kmalo odvzet tvoj Sin, ki si ga po tolikšnem čudežu božjem spočela in rodila, si ti vedela, da se to mora zgoditi, zavoljo odrešenja in izveliča-uja človeškega rodu.
Tedaj si ti voljno življenje Sinu tvojega uebeške-jttiu Očetu darovala in si svoj velik dar sklenila z darom, ki ga je tvoj Sin sam na križu nebeškemu svojemu Očetu dopernesel, nam v odrešenje. S tim si so vdeležila djanja odrešenja Jezusovega, si pripomogla k odrešenju naših duš, ter si nas po duhovno porodila v sinove s voj 6, in pripomogla k 5ašemu prerojenji, k oživljenji naših duš! Ti si tedaj s tem Mati živih postala; med tem, ko je bila %a mati vsih mertvih, zakaj vsi. ki so iz rodu lenega, so otroci greha, tedaj mertvi, dokler jih jfarija s svojo prošnjo ne porodi v svojo otroke in Pit Jezus ne prerodi k življenju, in k gnadi.
Tedaj pozdravljena, počešena bodi o Marija! Mati 'dh živih. Ti si nam prinesla na svet s tem, da si iftui Jezusa porodila, pravi živi kruh, ki nas poživlja k večnemu življenju. Sprosi nam, o ti spreljuba *;'ti živih, ker se po duhovno slehern dan Jezus ^»t, nar svetejši augeljski kruh, živež naših d š,
12
na altirju v novic porodi: da ga vselej vredno vži-varno, in sicer iako, da on vodno v nas ostane i< mi v njeni, iu da po tem nar svetejšem zakramenti živimo na večno.
Tvoje usmiljeno serce o Marija naj bo rum Hiša zlata! Ti si naš up, tedaj naša sprelepa zgodnja Danica! Ti si potnočnica nam vbogim grešitj kom, tedaj Pribežališe in Tolažba naša; o pozdravlja na, [mešena bodi ti sladka naša Marija! - \
Pri obhajilu.
O Jezus! daj mi počivati na tvoji strani. ftj skleniti se t ojo kri z mojo kervijo, da vse strasti v meni potihnejo in se vmiri vse z notranje mojo. ;
Prevzetnost in napuh, lakomnost iu samo-pridnost naj nehajo v meni kraljevati; hudobo1 požel ji vost naj nikdar več prostora v meni ne najde: Po tem nar svetejšem zakramentu naj se moja volji s tvojo voljo, o Jezus! popolnoma zedini, da bom j' hotel, kar ti hočeš. Vlij v mene studenec tvoje milosti in tvoje gnade, in naj se ona slehern dan i* zodeva v meni z dobrimi deli, in naj me ona vol1 noter do zadnjega. Naj po ti sklenitvi s teboj, J1 Jezus! postanem za vselej tvoj ljubljenec, in Marij' Matere tvoje sin. Bodi ti, o Jezus! moj brat, varil moje telo, mojo dušo, uterjuj v meni vero, krepčil zaupanje moje, in vžigaj zmerom v novič ljubezen ’ meni. Stori s svojo vsegamogočnostjo, da se grel'11 vselej odpovem, nedolžno živini in v tvoji ljubek umerjeni.
V. O Jezus! naj se povišuje slehern dan po tem $
-( 179 )-
1 svetejem zakramentu število tvojih bratov iu Marijinih sinov.
0. O Marija! stori, da brezštevilna množica tvojih si-nov iu tvojih hčer vsak dan hode nasitena in na-* pojena k večnemu življenju pri Gospodovi mizi.
O Marija sladka Devica! ti si Mati Jezusova, tedaj te tudi vse, kar je v nebesih, in kar je na zemlji »ar bolj časti za Bogom. Ker je Jezus kralj nebes iu zemlje, ti pa si Mati njegova, si gotovo ti Kraljica nebes in zemlje; tedaj pozdravljena, počeše na bodi k Kraljica vsili angelov vsili očakov, vsili prerokov! Blagrovana bodi ti Kraljica vsili aposteljnov, mučen-vev in spoznovavcev! Pohvaljena si vselej ti Kraljica Vsih svetnikov, vsili devic, ljubljena, postavljena poveličevana bodi ti Kraljica vsili živih, vsili duš v rivali in vsili nebeščanov!
Hvala in zahvala tebi o Kraljica serca mojega *a veke! Amen.
Po svetem Obhajilu.
K Sveta Mati, studenec guad in ljubezni, daj, da občutim s teboj bolečine tvoje, in da občutim nad , seboj sad terpljenja Sinu tvojega.
"• Sprosi da kakor jo tvoj Sin umeri, pokopan bil iu od mertvih ustal, tako tudi jez terpim, umerjeni I in ustanem od mertvih.
Molitev.
O Mati Iz vel ičarj ev a! Ti si žeguaua in nar srečki med vsemi ženami! ti si v svojem nar čistejem ^ročji spočela Sinu božjega, si ga na svojih ramah *°sila, ga z neizrekljivo ljubeznijo preskerbovala, in
-( ISO )-
mu vedno z uar veči iu nar zvesteji ljubeznijo vdam bila. Ti si po smerti sicer z veliko bolečino v sercu, vendarle z voljno poterpežljivostjo njegovo niortvu prebodeno truplo vzela v svoje naročje in si ga * tiho vdanostjo položila v pokopališe: tedaj zavoi vsili tih tvojih zaslug te prosim: daj mi, da postu; nem Jezusov ljubljeni	učenec,	ki	mu bom	vsedfij
vdan s sercem in z dušo, in ki mu bom vselej služil z deli ljubezni božje.	Daj mi,	da	Jezusa v	sere«
nosim iu nič druzoga,	iu da ga ne zapustim	nit
dar, temveč sklenjen	ostanem	ž	njim za vselej
Mati lepe ljubezni, vžgi v meni in v vsili pravo ljn bežen, da nas ona ogreva k svetemu življenju; <1* nas zbuja k zatajevanju samega sobe, in da nas seri' ne dela k razširjenju vsega resnično dobrega našimi bližnjimi. Nar zvesteji Devica! ti si po & zusovem vnebohodu postala vesoljnemu svetu sveto vavka uar modreji; tolažnica žalostnih nar slajši pomočnica kristjanov nar ljuheznjivši, iu pribežali* grešnikov nar bolj gotovo: tedaj stoj meni in vsfll nam na strani v vseh okolišnah življenja, štor nam sladko vsako terpljenje s svojo pričuj očnostjr obvaruj nas vsili skušnjav in nevarnost, da zamotf mo tako svojo in druzih zveličanje zagotoviti; ted^i sinemo zaupati, da bomo gor vzeti v kraljestvo, j ktorem ti kakor Kraljica se veseliš z Jezusom Krf stusom, ktori je z Očetom svojim iu s sv. D uho* Dog, od vekomaj na vekomaj. Ameu.
Priporočilo Mariji konec sv. maše.
Tebi se izročim o preblaga sprelepa in us#' Ijeua Devica Marija! z vseiu, kar sem iu kar im#
a zares, kdo bi se pač ne izročil vsega tebi, ki si tor bolj mogočnega Gospoda, stvarnika vsili stvari, spočela, ga vsa vredna v sebi nosila, ga poro-1 ila, in ž njim v nar veči ljubezni sklenjena živela, ■'ebe, o devic Devica! prosim, da vložiš tvojo sladko a toliko vredno besedico pri taistem Sinu, da mi 'dpusti vse raztrešenja in pomankljivosti, ki sem se itn prepustil v pričo tako nezrečeuo svetega zakramenta. Ti, ki si po spočetju tega nar svetejšega Sinu svojega še bolj čista, še bolj nedolžna in še olj sveta postala, ti stori s svojo prošnjo, da ta nar ^eteji sv. zakrament mi oduzame vso nepopolnomast m me svetega prenaredi. O Marija! prosim te, naj to ta sv. zakrament po tvoji prošnji pri Sinu tvo-■toi na duši in telesu tako posvečuje, da vse moje kije, moje djanje in nehanje tebi, o Bog! dopade; \ z eno besedo, ostanem otrok nebeškega Očeta.
Ti, o moja Mati preljuba! si potem, ko si bila •Počela Siuu Božjega, veselje in radost svojo ua znanje kla z navdušeno sledečo pesmijo:
Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se '8sell v Bogu mojem Zveličarju;
Ker se je ozerl na nizkost svoje dekle; zakaj ’kj! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi.
Zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogo-to, in sveto njegovo imč.
In njegovo usmiljenje jim je od roda do roda, 'kri se njega bojč.
Moč je skazal s svojo rokč, in razkropil je nagnjene v misli njih serci!.
Mogočne je s sedeža vergel, in ponižne povrnil
-( 1S2 )-
Lačne je z dobrim napolnil, in bogate prazne spustil.
Sprejel je Izraela svojega služabnika, in se je spomnil svojega usmiljenja.
Kakor je obljubil našim očakom, Abrahamu in njegovemu zarčdu na vekomaj.
O s kakim občudenjem si tedaj ti o deviška Mati premišljevala srečo svojo nezmerno in nezapo-padljivo!
O dobrotljiva, o usmiljena Mati moja! o ko ti pač tudi jez zamogei po prošnji tvoji gnado doseči) da bi ta sv. zakrament, to sv. obhajilo, trio si ga prejel) v mojem sercu užgalo taisto ljubezen, taisto gorečnost v dobrem, ki je tebe in po tebi svetnike večnemu Bogu dopadljive storila! Naj po tvoji pomoči o Marija! hvaležnost do Sinu tvojega, ki je zdaj pri meni kakor gost, v meni za vselej ostane živa, da ga ta moja hvaležnost • ohrani v sercu mojem, kakor v sercu zvestega služabnika, od zdaj noter do smerti moje. Amen.
Prošnja blagoslova.
Gospod moj in Bog! ti si me s svojim nat svetejšim zakramentom očistil in posvetil; obvaruj * meni ti sam o Bog! neprecenljive darove svoje; vre-duj ti sam moje življenje in zaderžanje moje; varni me zmot, vodi moje stopinje in ohrani me na pod zveličanja in vterdi dušo mojo na poti tvoje ljubezni ; zdaj pa me pusti iti v miru, o trojedini Bog Oče, Sin in sv. Duh ! Amen.
Spovedna pobožnost.
Greh je prostovoljno prelomljenje božje zapovdi. Greha nasledki so strašni. Človek s (juhi po grelni gnado božjo, duša njegova postane rncrtr i; greh ga loii od Boga, greh človeku nakoplje večne, dostokrat pa tudi bušne nesreče.
O človek! tvoja duša je stvar jena zavoljo Boga, da bi lil ž njim sklenjen, in da bi se pri njem veselil na teke. In glej! po grehu zgubiš pravico do obojega!
O ljuba moja duša! ali zamoreš le en sam trenutek živeti v prostovoljnem grehu, v prostovoljni ločitvi °d Boga! v strašni nevarnosti, pogubljena biti, nko te *eprevidoma smert prehiti, in te najde v grehu!
Po koncu tedaj, ljuba duša moja! verzi proč od tebe greh, poiši si v novic sprelepo obleko gnaile, življenje dušno, ki ti ga usmiljeni Bog prav rad podeli, '#sklenitev ž njim, ki je naš Oče, naš prijat el, ženin Mašili duš, in naša zgol dobrota.
Ker pa te vera uči, da vse to zadobiti zamoreš z Vredno sprejemo zakramenta sv. pokore, hiti ga sprejeti, *e odlašaj spoved, naglo, urno si poiši spovednika in Hkritoserčno mu potoži vse svoje dušne rane in bolezni.
Ker pa je sprejema zakramenta sv. pokore kaj teeto in imenitno opravilo, poklekni najpred in moli ne-^liko očenašev in češenamarij na čast sv. Duhu, da bi motel vse svoje grehe spoznati, se jih prav skesati, terden tklep poboljšanja storiti, se čisto spovedati, in pokoro '‘redno dostati. Tudi Mariji Devici, angelu varhu in svojemu patronu se priporoči za pomoč, da bi mogel spored ‘redno opraviti. Vsakemu teh na čast utegneš molili en $enaš in eno češenamarijo.
O čo, Sin, sv. I)uli, trojedini Bog! prosim te, dodeli mi milost, da hom mogel svoje grehe in njih število prav spoznati, se jih serčno kesati, prav spovedati in resnično poboljšati.' Pomagaj mi milostno, da se spomnim, kar sem te razžalil z mislimi, z željami, z govorjenjem, z gledanjem, s poslušanjem, z djanjem ali ,j z zamudo dobrih del.
O usmiljena Mati Marija, prihežališe grešnikov! . pomagaj mi zdaj, ko sem pomoči nar bolj potreben. Moj kersini, birmski in drugi pomočniki, vsi svetniki in svetnice, prosite za-me, da ta presveti veliki zakrament vredno prejmem. In ti moj zvesti angel varb, spomni me vseh grehov, ki sem jih storil v tvoji pri' čujočnosti. Sprosi mi pri Bogu moč, da se jih boni brez napčne boječnosti čisto in odkritoserčno spovedal Božjemu namestniku. Teh milost prosim po Jezus« Kristusu. Gospodu našem. Amen.
Spraševanje vesti.
Spominjaj se nar pervič tega, ali nimaš na svoji duši kaj pozabljenega ali prikritega ali zamolčanega greba. Spomni svojega dozdanjega skesanja in žalosti zavoljo greha, ali nisi zna-biti dozdaj pre malo svoje grehe obžaloval, ali se jih še celo veselil, jih drugim pripovedoval in s tem jih v enake grehe zapeljeval. Spominjaj se, ali si po dozdanjih spovedih vse storil, kar « je bilo od spovednika naloženega, ali ne?
Grehi zoper deset Božjih zapoved.
I.	Veruj v enega Boga.
Zoper to zapoved greši: kdor ne veruje, da je le en šari Bog, gospodar sveta, življenja in smerti; kdor dvomi radovolj"0 nad resnicami naše svote vere; kdor Boga ne moli, ali pa da s* sramuje, Bogu čast skažati; kdor si ne prizadeva spoznati zven-canske resnice naše vere; kdur govori zoper spoved, post, cerkven® šege, zoper sv. Očeta, škofe in duhovne; kdor obupa nad hožj® milostjo; kdor ne moli zjutrej, opoldne in zvečer, pred jedjo in r jedi; kdor Boga ne ljubi, ali si ne prizadeva si pridobiti ljubezen božjo. i. t. d.
-(185 )-
11.	Božjega imena nepridno ne imenuj.
Zoper to zapovej greši: kdor brez potrebo imenuje Božjega, Jezusovega in Marijnega imena; kdor kolne, se roti 'ali druge draži, da kolnejo; kdor storjene obljube prelomi; kdor po krivem priseže; kdor se besedi svetega pisma ali katoliške cerkve v nespodobnih norčijah po nemarnem posluži; i. t. d.
111.	Posvečuj praznih.
Zoper to zapoved greši: kdor ob nedeljah in praznikih nc-potreboma ali brez privoljenja duhovne gosposke hlapčevske opravila dela ali delati ukaže; da po tem morda še clo očitno službo božjo zamuja in druge pohujšuje — kdor v dnevih Bogu posvečenih v zgolj veselji živi — kdor zamudi službo božjo, sv. mašo in pridigo, kdor odvrača druge od službe božje in kdor ostaja med službo božjo zunej cerkve.
IV.	Spoštuj očeta in mater, de boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji.
Stariši greše: če se med seboj ne zastopijo, ali pa nasprot če je med njimi le posvetna, namesti božje in čiste ljubezni; ako ne skerbe nič ali malo za dušno izrejo svojih otrok; ako zanemarjajo njih časno srečo; ako zapravljajo premoženje; ako ne dajejo lep izgled otrokom in družini v spolnovanji dolžnost, ki jim jih katoliška cerkev naklada zastran molitve, obiskovanja cerkve, sprejemanja sv. zakramentov, posta, delitve milovšine; ako otrokom pripuste nevarne družbe, veselja, glediše, ples, igre, obhojo z drugim spolom, nečimernost i. t. d; ako prosto brez premislika pred otroci govore to in uno, kar jim v glavo pade, tudi nesramožljive reči; ako branijo otrokom sprejemo sv. zakramentov, duhovne vaje, ali še celo prestop v duhovski stan i. t. d; ako svoje otroke ne opominjajo/ kadar jih vidijo na napčni poti i. t. d., ako za svoje otroke no molijo.
Otroci greše; če svojim staršem ne skazujejo pokoršine, ki jim gre, spodobnega zaderžanja in ljubezni — če jim gerde primite dajejo — če jih z gerdim zaderžanjem žalijo in jeze — če jih zasramujejo in zaničujejo, če se jih sramujejo — če kaj hudega od njih govore — če jih v revšini in bolezni brez pomoči pušajo — Če njih zadnje volje natanko ne spolnijo — če zanje ne molijo.
Bratje in sestre greše: če se no ljubijo, če eden čez druzo-ga tožijo, opravljajo eden druzega; če se pohujšujejo, se v greh zapeljujejo; če se eden druzega ne podučujejo, in ne opominjajo, kadar je kdo iz med njih na napčni poti; če si ne pomagajo eden druzemu v zadregi; če eden za druzega ne molijo i. t. d.
-( 186 )-
Podložni sploh greše: čo svojim vikšim dolžnega spoštovanja, zvestobe in podložnosti ne skazujejo — od njih slabo govore, in njih napake razglasujejo — če jim z zanikernostjo škodo delajo — če se svojim vikšim v grešne reči vdajo — če njih povelj, naredb ne spolnujejo.
V.	Ne ubijaj.
Zoper to zapoved greši: kdor bližnjemu ali sam sebi življenje vzame, ali sklene, da bo to storil, in take misli v glavi ima
—	kdor sam sebi ali drugim življenje krati in na zdravji škoduje, z nezmernostjo, s hudo jezo, z dolgim žalovanjem, z neusmiljenim strahovanjem, s škodljivimi jedmi in pijačami, s preobilnim delom, z nespodobnostjo, — kdor hudobno sebi ali drugim smert ali veliko nesrečo želi — kdor ima sovraštvo s svojim bližnjim — kdor je rad jezen, se v jezi roti — kdor s pohujšanjem dušo bližnjega umori.
VI.	Ne delaj nečistosti.
Zoper to zapoved greši: kdor nespodobno govori, ali take pogovore z dopadajenjem posluša — kdor se prostovoljno v nevarnost poda, da v sebi skušnjavo k nečistosti obudi kdor ponoči okrog roji, v nevarne tovaršije hodi — kdor nesramne poglede ima, in nespodobno dotika ali drugim kaj tačega do sebe dovoli — kdor si priderzne do sebe ali do druzih kaj nesramnega storiti — kdor pregrešno znanje dela, in se z osebami druzega spola nesramno obnaša.
VIL Ne kradi.
Zoper to zapoved greši: kdor skrivej ali s silo vzame, kar jc bližnjega — kdor najdenih ali ukradenih reči nazaj ne da — ukradeno blago .kupi, spravi ali vzame — kdor preveliko obresti ali čimže jemlje, si kaj sposodi ali proda, dobro vedoč, da ne moro verniti ali plačati — kdor druge poškoduje — kdor pokažene reči z vednostjo za dobre prodaja — kdor na polji, na travnikih, v liosti, na vertih, ali per pohištvih škodo dela — kdor galjfa per kupeii, meri ali vagi — kdor kupi, kar se mu zdi, da je ukradeno.
VIII.	Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega.
Zoper to zapoved greši: kdor krivico zoper koga govori — kdor z lažmi bližnjemu dobro ime odvzame, ali ga v škodo pripravi — kdor krivo pričuje, kdor rad od grehov svojega bližnjega gčvori — kdor druge opravlja, morebiti celo sosesko in duhovne
—	kdor se iz potuhe prilizuje — kdor druge podpihuje, s tem zdražbo dela — kdor odvzete časti bližnjemu nazaj ne da.
-( 187 )~
IX.	Ne želi svojega bližnjega žene.
Zoper to zapoved greši: kdor v nečistih mislih, željah in občutkih z dopadajenjera ostane ali vanje res dovoli, ali kdor nespodobne sanje in misli radovoljno, z dopadajenjem premišljuje
i. t. d.
X.	Ne želi svojega bližnjega blaga.
Zoper to zapoved greši: kdor ima misli in poželenje v sebi, da hi se po krivici kaj ptujega polastil, koga prekanil ali mu ne dal plačila — kdor je drugim zavoljo njih sreče ali premoženja nevošljiv i. t. d.
Pet cerkvenih zapoved.
I.	Posvečuj zapovedane praznike.
II.	Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spo-
dobno pobožnostjo per sveti maši.
Perva in druga cerkvena zapoved — Glej spredej v tretji božji zapovedi.
III.	Posti se ob zapovedanih postnih dneh i. t. d.
Ob postnih dneh ni le zapovedano se mesnih jedi zderžati, temuč prepovedano je tudi se več ko enkrat do sitega na dan najesti. Pregreši se: kdor post prelomi, druge k temu napeljuje, post zaničuje i. t. d.
IV.	Spovej se svojih grehov svojemu spovedniku mr manj enkrat v letu i. t. d.
Ali sim opravil ob velikonočnem času spoved in sveto obhajilo? — Ali se nisim pomankljivo in 'nevredno spovedoval? — Sim vselej vest natanko spraševal? — Ali sim vselej imel resnično in preserčno grevengo čez svoje grehe?— ali sim poverml, kar so mi spovednik ukazali? — Ali sira naloženo pokoro vselej natanko in zvesto opravil.
V.	Ne obhajaj ženitve v prepovedanem času.
Prepovedani čas je: od adventa do svetih treh kraljev, in od pepelnice do perve nedelje po veliki noči. Tudi so drugi dnevi pokore in molitve, v kterih je prepovedan posvetni hrup, kratkočasni«; in šumeče veselice.
Po mnogih grehih.
Poglavitni grehi so:
1. Napuh, 2. lakomnost, 3. nečistost, 4. nevoščljivost, 5. požrešnost, 6. jeza, 7. lenoba.
Grehi v svetega duha so:
1. Prcderzno v božjo milost grešiti, 2. nad božjo milostjo obupati, 3. spoznani keršanski resnici se ustavljati, 4. svojemu bližnjemu zavolj gnade božje nevošljiv biti, 5. do lepega opominjevanja oterpnjcno serce imeti, C. v nespokornosti terdovruten ost iti.
V nebo upijoči grehi so:
1. Jladovoljni uboj, 2. mutasti ali sodomni greh,
3.	zatiranje ubožcev, vdov in sirot, 4. delavcem in najemnikom zaslužek zaderzevati ali utergovati.
Ptuji grehi so:
1. V greh svetovati, 2. grešiti velevati, 3. v drugih greh privoliti, 4. druge v greh napeljevati, 5. drugih greh hvaliti, 6. I; grehu molčati, 7. greh pregledati, 8. greha se vdeležiti, 9. greh zagovarjati.
Sedem telesnih del usmiljenja:
1. Lačne nasititi. Tu se je treba sosebno dobro spondfijati, kako da smo po svojem premoženju ubožcem sirotam in vdovam pomagali, ker je eden nar večih grehov ta, ako premožen svojemu revnemu bližnjemu ne pomaga. 2. Žejne napojiti, 3. popotnike sprejemati,
4.	nage obleči, 5. bolnike obiskati; bolnikom streči, jim zdravnika, zdravila, dobro hrano, posteljsko odejo i. t. d. preskerbeti, je eden nar lepših in Bogu nar bolj dopadljivih del; 6. jetnike rešiti, 7. merliče pokopavati.
Sedem duhovnih del usmiljenja;
1. Grešnike svariti, 2. nevedne učiti, S. jim prav svetovati, kteri svetovanja potrebujejo. Zlo zlo se pre-greše, kteri vidijo bližnjega, sosebno mladenča ali deklico v kaki hudi pregrešni nevarnosti, in jih iz strahu ali da bi se komu ne zamerili, s dobrim svetom in opo-minjevanjem nočijo rešiti iz nevarnosti greha, ter so jim uzrok njih dušne pogube; 4. žalostne tolažiti, 5. krivico voljno terpeti, 6. jim iz serca odpustiti, kteri nas žalijo, 7. za žive in mertve Boga prositi.
Kesanje ali obžalovanje.
Potem ko si spoznal svoj greh in svoj dušni stan, si pred oči postavi nezmerno svetost in lepoto našega Boga, zavoljo kterega si stvarjen, in primeri k ti svetosti svojo pregrešnost. Pri tem se tudi spominjaj neizrekljive dobrotljivosti in usmiljenja Božjega, zraven pa si pred oči stavi svojo nehvaležnost, v kteri si Boga razžalil s svojimi grešnimi djanji. Ves, z vsemi svojimi dušnimi in telesnimi močmi, si viseč le od Boga, in vendarle si ga žalil! In zraven tega pomisli, kaj za eno nezmerno škodo da ti je greh nakopal-, vzel ti je gna-do, vso dušno lepoto, in te večnega življenja pri Bogu nevrednega storil!
0 toda, še sc da vse popraviti, hiti nazaj k Očetu, in z žalostjo zavoljo greha storjenega kliči k njemu rekoč:
0 moj Bog, vsi moji storjeni grehi so mi iz serca žal, ker sem z njimi razžalil tebe svojega preljubezflji-vega Boga, neskončno svetost in dobroto, ki te iz celega serca ljubim. Terdno sklenem, s tvojo gnado svoje življenje poboljšati in rajši vse preterpeti, tudi celo smert, kakor da bi še s kakim grehom več razžalil tebe svojega preljubeznjnega Boga, ki si vsa svetost in
- ( m )-
neskončna dobrota. Daj mi gnado, da bom mogel ta svoj sklep spolnovati, prosim te po neskončnem zaslu- I ženji tvojega Božjega Sina, našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Amen.
O preljubeznjivi Jezus, moj Odrešenik, prijatel in dobrotnik moje duše, ki si zanjo svojo predrago kri prelil; ozri se milostno name in omeči moje serce, da se v njem obudi resnično obžalovanje vsih mojih grehov. Glej! jest sem tisti zgubljeni sin, ki sem zapravljal tvoje premoženje; toda zdaj mi je iz serca žal za vso mojo nehvaležnost, s kte.ro sem te tako silno žalil-Oh usmili se me še enkrat, pelje naj me tvoj angel k tvojemu namestniku, kteri bode ozdravil v tvojem imenu mojo bolno dušo in govoril besede hladila, mira in tolažbe nad menoj.
Ako je še čas, moli nektere očenaše za pravo obžalovanje, priporočuj se tudi Marii in svetnikom v ravno ta namen.
Sklep.
Da ho spoved veljavna, moraš te/dno skleniti, da se res v greh ne boš več povernil. Se posebno moraš skleniti se vcčih grehov varovati, zakaj kolikor veči so grehi, toliko veči je razžaljenje Božje. K temu je ravno tako potrebno prav za stanovitno se odločiti: da se boš ogibal tistih ljudi, hiš ali krajev, kratkočasov itd., kjer bi zopet v greh zabredel, ako bi se jih ne varoval, pa da se boš hudemu nagnjenju ustavljal, storjeno škodo popravil, sovražnikom odpustil, dobro ime povernil. K temu pa je čez vse potreba Uožjo milosti, zu ktero moraš ponižno prositi. V ta namen ti utegne tudi ta-le molitvica nekoliko služiti:
Na novo spoznam, o Bog! kako nesrečnega so me moji grehi storili, iz celega serca mi je žal, da sem tako nepremišljeno, pa tudi hudovoljno tebe žalil. S tvojo pomočjo in milostjo prav za terdno sklenem, nikoli več od tebe se ne ločiti rajši vse hudo terpeti,
kakor še kterikrat v greh privoliti ali pa v nevarno priložnost greha se podati. Še zdaj mi pomagaj, o moj usmiljeni Odrešenik ! da se čisto skesano spovem in odvezo svojih grehov dosežem. Podpirajte pri Bogu to mojo ponižno prošnjo, Marija, moj angel varh, in vsi svetniki Božji, posebno pa vi imenitni spokorniki: Sv. Peter, sv. Marija Magdalena, sv. Auguštin; pa tudi vi prijatli nedolžnosti in mladosti: Sv. Alojzij, sv. Stanislav, sv. Katarina, sv. Barbara, sv. Neža, S. Kanci j, Kocijan, Kocijanila in Prot. Oh prosite zame, ker zdaj se bo godila moja sodba pred namestnikom Božjim.
Spoved.
A ko ti je treba na spoved čakati, se tačas zvesto pripravljaj. Bog ne daj pri spovednici žlobodrati, ne-: spametno se posmehovati, ali kaj enacega nespodobnega. Kdor kaj taccga počenja, n: ve, kaj je spoved, in njemu se bo taka prederznost grenko povračevala. Če si pa vse že opravil in se dobro pripravil, utegneš med tim moliti druge molitve, kake litanije, rožni venec itd. Kdar prideš na versto, reci kleče:
Prosim, duhovni Oče, svetega blagoslova, da bi se mogel svojih grehov prav in čisto spovedati. (Tisti čas, ; ko te blagoslovljujejo, se pokrižaj in moli precej očitno \ spoved:)
Jest ubogi grešnik se spovem Bogu Očetu vsega-\ mogočnemu, Marii Materi Božji, vsim ljubim svetnikom in Vam častitljivi mašnik, namestnik Božji, da sem po svoji zadnji spovedi, ki sem jo opravil (povej tukaj kdaj), [ velikokrat in obilno grešil z mislimi, z željami, z be-| sedami, z djanjem, z zamudo dobrih del; posebno se i pa obtožim, da sem—(zdaj se razločno in brez pomu-' de spovej svojih grehov).
a)	Vselej moraš pristaviti: 1. kdaj si bil zadnjič pri spovedi; 2. če si bil tudi odvezan in pri sv. Obhajilu,
b)	Tiste grehe najprej povej, ki se ti naj hujši zde | in ne pozabi tudi števila grehov pristaviti. - Hujših gre»

hov ne pravi tje po vcrhu, ampak rastoči po okolišnah, kjer jc troha. Manjih reči ni troha na dolgo razklada-ti, s tem se le čas zgubi.
c)	Spovednika sc nikar ne hoj, in ne zamolči nikoli nobenega greha, ko bi tudi naj veči in naj hujši bil! zakaj s tem bi sv. zakrament oskrunil in troje zadel-žanje bi bilo silno hudo, tvoja nesreža grozno velilcn. Ko bi te skušnjave motile kaj zamolčati, prosi sv. Duha za serčnost in ne hodi k spovednici, dokler nisi prav terdno sklenil čisto se spovedati.
d)	Ako te spovednik kaj praša, moraš ob kratkem '(»'razločno odgovoriti. Varuj se lagati, da boš to in to spolnil, ako v sercu drugač misliš, sicer bi bila tvoja spoved nevredna.

e)	Dobro poslušaj, kar ti spovednik naloži, da boš spolnil, zakaj k temu te rezna dolžnost veže.
fj Kadar spovednik odvezo moli, obudi obžalovanje ali grevengo, Čez vse svoje grehe, in kadar mašnik križ čez tebe stori, pokrižaj sc tucli ti.	i
g)	Ako nisi odvezan, Dog ne daj k sv. Obhajilu hoditi, storil bi rop Božji. Opravljaj na tanko pokoro in gotovo moraš zopet ravno tisti čas k spovedi iti, ki ti ga jc spovednik odkazal.
h)	l’o spovedi ne smeš nikoli naravnost iz cerkve ■iti: tako delajo le nar bolj prederzni nchvaležuiki in divjaki. Poklekni na stran, zahvali s celim sercem Doga, ki ti je grehe odpustil, opravi molitve po spovedi) začni opravljati naloženo pokoro, ako jc primerno.
Po spovedi.
Morebiti bo naj bolj primerno precej po moliti nektere očenaše in češenamarije: na čast jici za zatiralo-, na čast Kristusovemu topljenju nadomestovanje, ako bi bilo po človeški slabosti kaj pomanjkljivega; na čast Materi Božji za pravo poboljšan-
spoved» w. Tro-
-(198)-
ie; na čast angelu varim, da te varuje nevarnosti greha-, na čast svojemu kcrstncmu pomočniku za stanovitnost itd.; naloženo pokoro.
Molitev.
Hvali moja duša Gospoda, in vse, kar je v meni, Oaj povišuje njegovo sveto ime. Hvali moja duša Gospoda, in ne pozabi njegovega usmiljenja! On ti je jnilostno odpustil tvoje grehe, ozdravil te je tvojih slabost; tvoje življenje je o tel pogube, skazai ti je svojo milost in usmiljenje. O Gospod, kako si ti prizanašljiv, milostljiv in usmiljen! Nisi z menoj delal po mojih grehih, nisi mi povračal po moji lmdobii; temuč rešil me zopet mojih grehov. Kakor se oče usmili svojih °trok, tako si seti, o moj llog! usmilil mene ubozega, skesanega grešnika. Iz ljubezni do tebey o predobrot-'jivi Bog! se bom zanaprej vsili grehov varoval, zares tem pripravljen rajši umreti, kakor tebe še s kakim grehom več razžaliti. Podeli mi k temu sklepu potrebno moč po Jezusu Kristusu, Gospodu in Zveličarju lia-tem. Amen.
Sveta Marija, Mati Božja! ki si tolikim grešnikom “prosila spreobernjenje, pokoro, pa tudi stanovitnost
00	konca: ozri so tudi name z milostnim očesom in “prosi mi to neprecenljivo milost od Jezusa Kristusa, 'kišega Gospoda.
<i( Sveti angel varil! vari mo po vsili mojih potih ; Vfii svetniki in izvoljeni Božji! prosite za-nie, da nikdar v«č no zgrešim stezo čednosti in zveličanja, Amen.
G'leji kako srečen si zdaj; Jez n uwo. gasi n žen jv na *'• križu te je očistilo greha, lije prineslo gnailo, te jr ljl>rurilo z pečnim Očetom; in odprete so ti v nori e. nr-‘°to!	0 kako srečen si; zdaj si opravičen, ;; llogotp
tol>d sklenjen zopet, njegov otrok.
1	O varuj se novega greha, hoj se. ga, kakor nar l,lJ>ga sirupa, nar veči nesreče. O blagor tebi! kako
- ( 194 ) -
lepa je tvoja duša, kaleč veseli so te angeli, s kako veliko ljubeznijo te v novic objame Kristus nebeški ženin naših duš.!	* 1
Da pa se boš zamogel ohraniti v zdanjem presrečnem stanu, sprejmi večkrat zakrament sv. pokore, vsoti mesec, in also moreš še pogosteje. Bolj leo se očiščuješi bolj bodeš spoznal svoje znotranje rane in bolezni. Večkrat ko se medno spoveš, bolj boš uterjen v dobrem, manji bodo nevarnosti, ki spravljajo dušo s prave poti in bolj in bolj bo sklenjena duša tvoja z Bogom (S* Laurenz Just., Sv. Krizostom, kralj sv. Ludovik IX; sv. Alfonz Liguori; sv. Korel Baromej; sv. Frano Salezij i. t. d ), tič boj se v ti reči nobenega, ne imej ozir na nobenega; ti vedi, da v ti reči imaš slušati le zapovedi in nasveti naše katoliške cerkve in da V dušnih rečeh imajo govoriti le modri dušni pastirji in cerkveni višji.
Sveto Obhajilo.
Ljubi kristjan, vse svoje moči dobro zberi, da ti vselej vredno in skerbno k sveti večerji Gospodovi pri' praviš. Bati se je, da jih je zato tako malo stanovitnih ker v mladosti preveč nepremišljeno k sv. Obhajilu hodijo. Skerbno se pripravi k tej preimenitni nebeški gostiji, da se vredno skleneš z večnim Ženinom svoje duŠb kteri ima veselje sedež imeti v tvojem sercu, a ko je čisti’ Premisli preobilne dobrote, ki bo z njimi tvojo dušo obogatil. On ti bo 1. pomnožil posvečujočo milost ali gi‘0' do Božjo; 2. odpustil ti bo vse male grehe; 3. razsvetli ti bo um; 4. volji tvoji moč dal, da ga varoval; 5. oslabil in poterl tvoje strasti; vterdil tvojo stanovitnost v dal ti bo zastavo večnega življenja.
se boš ložej hudf
hude nagnjenja ti
milosti Božji;
P Vari se pa pred vsim nar bolj nevrednega Obha-ffla, kterega se tisti deležen stori, kteri z zamolčanim metinim grehom to angelsko jed vžije, ali pa je sploh trdovraten in brez vsega poboljšanja — v smertnem <jrehu. Tak nesrečen človek stori s samim nevrednim Obhajilom nov smertni greh, ki je veči, kakor vsi drugi, 'n on sam sebi sodbo in pogubljenje je, kakor apostelj travi. Bog cbvari vsakterega tolike nesreče!
Ne pozabi pred sv. Obhajilom opraviti, kar si se ličil v keršanskem nauku. 1. Obudi vero, upanje in Hubezeh) 2. moli ponižno presv. Ilcšnje telo; hvaležno premišljuj Jezusovo tcrpljenje in smeri; 4. obuduj v Krcu ponižnost, poterpežljivost, čistost in druge čednosti, posebno pa glej, da nisi s kom v sovraštvu, kadar imaš '1* k večerji pohlevnega Božjega Jagnjeta. V tacih djanjih biaš zlasti priložnost vaditi se o večerih, kadar greš fugi dan k sv. Obhajilu.
D jan je vere.
Moj Bog! verujem v tebe pravega živega Boga, Elinega v natori in trojnega v osebah: Očeta, Sina in žetega Duha; verujem, da je Sin Božji, druga oseba '•1 sveti Trojici, za nas človek postal, terpel in umeri; da je tretji dan od smerti vstal, in da po svojem v »ebohodu sedi ob desnici Boga Očeta in bo prišel sodit žive in mertve; verujem, da je Jezus Kristus svete Zakramente postavil, da nobeden brez vere in kersta, >u po tem, kadar v greh pade, brez pokore zveličan ne We; verujem, da je gnada Božja vsem potrebna, ve-hijem tudi, da ti, moj Bog! vse dobro z dobrim in '’8e hudo s hudim plačuješ, da nam naše zasluženje samo po tvojem zasluženji pomaga; verujem neurner-jočnost človeške duše; verujem zadnjič tudi vse, kar si h po svoji sveti katoliški cerkvi zapovedal verovati, m da zunaj taiste nobeden zveličan ne bode. \se to pa Za to verujem, ker si ti to razodel, kteri si večna mo-
-( 196 )-	j
drost in resnica. V ti in za to kakoliško vero želim živeti in umreti. O moj Bog! poterdi me 9 svojo gna-do v ti sveti veri.
Djanje upanja.
Moj Bog! terdno upam po zasluženji, terpljenji >£ smerti svojega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristus1 zadobiti odpušenje vsih svojih grehov; zaupam s tvoj® gnado in pomočjo tvojo voljo dopolniti, greha se varO’ vati, in tako rečno veselje in zveličanje doseči. Ia v* to upam zato, ker si ti, moj Bog, to obljubil, ki * vsegamogočeu, neskončno dober in zvest v svojih ob 1 juhah, kteri ne moreš ne goljufati, ne goljufan bit'1 Moj Bog in Gospod, stori še veči to moje upanje.
Djanje ljubezni.
Ljubim tebe, moj Bog, iz celega serca in čez vst za to, ker si ti sam v sebi naj veči, vse ljubezni i* časti vredna dobrota in lepota. Iz te ljubezni do teo je meni močno žal zavoljo vsih grehov mojega cele?* življenja, ker sem z njimi tebe, svojega Boga, razžali}' in sklenem od zdaj na daljej tebe, svojega Boga, n> koli več ne razžaliti; ‘ebi samemu želim služiti, tebi' vsih rečeh dopasti, svojega bližnjega hočem zavoljo ^ be kakor sam sebe ljubiti, in tako želim v ti ljubek živeti in umreti. O Bog! vžgi v meni ogenj svoje lj»' bežni, da bom v sercu gorečo ljubezen do tvoje dobro# vedno ohranil. Amen.
Počeševanje.
O naj vikši Gospod nebes in zemlje! Tebe v# nebesa molijo in trume nebeških duhov ti nepreneho# pojejo: Svet, svet, svet! Tudi jest te molim, trojedin' Bog! molim to, o Gospod Jezus Kristus, pravi Bog j11 pravi človek! in spoznam, da si ti moj Odrešenik 'r'
I	-097)-
Zveličar, moj poslednji cilj in konec. Ker je pa moja Molitev in po češe vanj e vse preslabo in nevredno, torej darujem v molitev in češenje neskončnemu Bogu Jezusovo najsvetejši Serce, njegove rane in terpljenje, in sicer tako, kakor se to presveto Serce v tabernakeljnu samo neprcneboma daruje. Darujem ti tudi, o moj Bog! češenj e preblažene- Marije Device, vsib angelov, svetnikov in izvoljenih v nebesih in vsili vernih kristjanov na zemlji. Česen in hvaljen bodi, Bog Oče, ki si me stvaril; Bog Sin, ki si me odrešil in si iz. ljubezni do nas v naj svetejšem zakramentu pričujoč; Bog sveti Duh, ki me v sv. zakramentih posvečuješ: češena moljena, hvaljena bodi presveta Trojica, edini Bog, od bterega je vse, kar koli sem in kar koli imam. Amen.
Obžalovanje in hrepenenje.
Bojim se, o Jezus! te k sebi vabiti, ker spoznam Svojo silno slabost in neštevilne zanikarnosti. Žal mi je iz celega serca in iz cele duše zavoljo moje tolike nierzlote, neobčutljivosti, nehvaležnosti in tolikih vsakdanjih razmišljenost in pregreškov, s kterimi sem tvojo nezmerno ljubezen žalil, in strah me je pred te se približati. Ker si pa sam razodel, da je tvoje veselje biti s človeškimi otroci; zato te ponižno prosim, nikar tudi mene ne zaverzi, ki skesan in poboljšan k tebi pridem in se želim skleniti s teboj, s svojim pravim živim Bogom. Pridi tedaj k meni, kakor k Caheju in prinesi ■ni zveličanje; ozri se name, kakor na Petra, in odpusti mi; oberni se k meni, kakor k razbojniku na križu, in bodi mi milostljiv!
Prošnja.
Prosim te, o usmiljeni Jezus! nadomesti v meni, bar je pomanjkljivega, odpusti kar je grešnega; stori močno, kar je slabega; razsvetli kar je temnega; očisti, bar je premalo čistega; povzdigni, kar je nezaupnega,
in stori, da se z dobro vestjo in z veselim sercem 5 teboj sklenem in na vekomaj tvoj ostanem. Amen. : 0 Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho ampak reci le z besedo, in ozdravljena bo moja duša-(lieci trikrat.)
Sveto obhajilo daruj presv. Trojici v čast in v hvalo in v zahvalo za prejete dobrote; in daruj ravno sprejetega Jezusa nebeškemu Očetu v prosivni dar za vse dušne in telesne dobrote, v tolaživni dar zavoljo storjenih grehov. Skleni se v duhu z Marijo, z angeli in sodniki, z vsemi kristjani, ki danes tudi sv. obhajilo sprejmejo. Soscbno Boga prosi, da naj tebi ali pa drugite kakšno posebno gnado podeli zavoljo tega sv. obhajil*J in ne pozabi nikdar darovati sv. obhajilo za duše o vicah.
Po sv. Obhajilu.
Čas po sv. Obhajilu je silno imeniten, torej se vafl razmišljenja in te le imenitne reči opravi: 1. Zalivali Jezusa; 2. moli ga v tvojem sercu pričujočega; 3. proso ga za pomoč, da bi saj v noben smertni greh nikoli & padel; 4. obljubi mu zvestobo do smerti, ko bi te im$ še toliko premagovanja stati; 5. obudi vero, upanje i* ljubezen; 6. prosi ga pomoči tudi v telesnih težavah ifl potrebah.
Molitev sv. Ignacija.*)
Duša Kristusova posveti me; Telo Kristusovo reši me; Kri Kristusova napoji me; voda iz strani očist me. O dobrotljivi Jezus, usliši me; v svoje svete raBe
*) 3 to molitvijo je sklenjeno 300 dni odpustkov, kolikorkr*' se skesano moli; duhovni po maši in verniki po sv. Obhajilu P3 zadobe z njo vsakrat 7 let odpustkov; in kteri jo vsak dan pobor no molijo, zamorejo enkrat na mesec z navadnimi pogodbami P° polnoma odpustek zadobiti (Pij IX. pros. 1854.)
-(199)-
skrij me; ne dopusti mi ločiti se od tebe, pred hudobnim sovražnikom brani me; ob smertni uri moji pokliči me; in zraven sebe posadi me, da z angeli bom hvalil te — vse večne čase. Amen.
Občutljeji vselja in zadovoljnosti po sv. obhajilu.
Najdel sem, kterega ljubi duša moja, sklenjen sem ž njim, deržim se ga, in ne pustim ga nikdar več. Jezus, ki sem ga ravnokar sprejel v serce svoje, in ki ga je za vselej objela duša moja, je tedaj popolnoma moj! O sreča nezapopadljva ta: O veselje prečudno in čez vse sladko to! O in zakaj bi se jez ne štel cez vse srečnega: Ali ni Jezus veči, bolji, mogočneji od vsacega pozemeljskega očeta, ali ni on skerbneji, mileji, ljubeznivih od vsake matere na zemlji! Kje so stariši, da bi toliko storili za otroke svoje, kakor stori Jezus za nas, ki sem ga ravno kar sprejel? Ako nimam mater, nimam Očeta, imam pa tebe o moj Jezus! ti o nar boljši Gospod, od danes naprej si mi oče, si mi mati. Ce pa tudi še imam stariše, in če tudi so mi še tako dobri, ti o Jezus! si še bolji, ti si viši od njih; ti si tudi mojim starišem več ko oče, več ko mati, ti si jim Vse, ti si in bodi tudi njim nar drajši zaklad.
Dalje, ali ne boš veselja kopernela duša moja, ali Se ne boš radovala zavoljo pričujočnosti Jezusa samega pri tebi ? Iše si slehern človek koga, da bi ga ljubil: Ženin’ iše neveste, nevesta ženina, prijatel prijatla, brat brata, sestra sestro; in glej duša moja, ti. si najdla ravno kar več, ko so vsi ti!
Jezus je tebi več, ko vsak ženin te zemlje, ko vsaka nevesta. On je ne le nar lepši iz med vsik človeških otrok, temveč je lepši od vsih angeljev; ne kerubini, ne serafini, celo tudi Marija ne doseže lepote, prijaznosti, ljubeznjivosti tega ženina. Zvesti so si bratje, sestre v ljubezni, si pomagajo v nadlogah in britkostih, toda od njih zvesteji je Jezus, ki si ga ravno zdaj
- ( 200 ) -
sprejela, o ti presrečna duša moja! In ali ni zares zvest, ali ni zares dober, ki vsak dan, po vsih krajih) samega sebe z vsemi svojimi zakladi se slehernemu daje, da ga obiše, da se ž njim pogovarja, da mu vse potoži in da ga sprejme, ter da se edino ž njim sklene, kadar koli le hoče! Ako tedaj tudi nimam na svetu nobenega, da bi me ljubil; ako sem sam na svetu, sem zapušena srota, ali zapušena udova, samoten revež, ako mi je cel svet nezvest postal, sem zaničvan, preganjan, nič ne de, tebe o Jezus imam vselej, ki si nar bolji ženin, nar bolji brat, nar bolji in ljubši, ko vsaka sestra, zvesteji od vsacega prijatla. Nasprot pa, če tudi imam dosto dobrih prijatlov na svetu, brate in sestre, in ljudi, ki me serčno ljubijo, ti o Jezus! ki te imam v sebi, me ljubiš še bolj, ti me ljubiš nezmerno, tvoja ljubezen si ostane zmerom enaka in nikdar ne mine, ti se mi daš samega sebe z vsemi svojimi dobrotami popolnoma v last!
Svet ljubi bogastvo, poželi denar, si zida palače, si kupuje dragine, si zaljša in kinča svoje stanovanja.
Jez pa sem v tih rečeh revež, ne posedem tega. Toda pri vsem tem, o ali nisem bogateji od vsega sveta zdaj, ko imam Tebe o Jezus v sebi! Ti sam v sebi si nar bolj popolnoma bitje, nar bolj zveličani, nar svetejši Gospod! v tebi je nar večji bogastvo vsega tega, kar mora vsakemu človeku nar drajšega nar bolj za-željenega biti. Ti si naš cilj in konec, ti si Gospod, ki samega sebe užiti, gledati daješ izvoljenim na veke; tedaj si ti nar veči in nar pervo bogastvo slehernemu človeku, ti si naš neprecenljivi zaklad, ti naš biser, ki več velja ko vsa zemlja, več ko vse zvezde, več ko solnce in luna in več ko vse nebesa. In, o sreča za-me! tebe imam, ti si moj, ti si me objel, in si se mi popolnoma v last dal, kaj mi še manjka! Kaj mi bo tedaj mar za bogastvo pozemeljsko? In ako ga tudi po božji previdnosti dosto imam, o prav nič nimam serca vezanega nanj, poslužiti se ga hočem le tebi v čast in
v hvalo, bližnjemu v prid, in duši moji v zveličanje; pravo bogastvo pa išem le v tebi, o Jezus! ti moj zaklad, moja sreča, moje vse!
Sem bil nesrečen, sem doživel veliko zgubo, ali me znabiti v prihodnje kaj tacega še čaka!
O nič ne de; ako je tako tebi o Jezus! ušeč. Kaj mi more biti mar za časne nesreče, za časno zgubo, ako tebe o Jezus! posedem. Ti si v meni, jez sem v tebi, mi dva sva sklenjena edino, in kadar sem tako edino sklenjen s teboj, v tebi imam vse, tedaj mi nič ne manjka. Zraven tega najdem v tebi zopet vse kar sem znabiti zgubil.
V tebi počivajo starši moji, prijatli, bratje, sestre, ljubljeni moji; tedaj ako posedem tebe, o Jezus! najdem v tebi tudi vse taiste, ki sem jih nekdaj imel, pa potem zopet zgubil.
Hvala in zahvala toraj tebi, o Jezus! zavoljo milosti in dobrotljivosti tvoje, s ktero si samega sebe meni podelil ! Čast, veličastvo, ljubezen, vdanost, bodi tebi, o Jezus! v presvetem zakramentu Itešnjega telesa tvojega od vsili nebeščanov, od mene, od vsili mojih od vsili ljudi, od vsih vernih duš v vicah. Amen.
Razni občutki po sv. Obhajilu.
O Jezus, večna moja dobrota, večno moje veselje! zdaj si moja posest, zdaj živiš v meni in jest v tebi. f Vekomaj moljen, česen in hvaljen bodi za to nezmerno [ čast, ljubezen in dobroto! Ker se pa sam ne morem vredno zahvaliti, torej ti darujem v naj priserčniši za-■ hvalo tvoje lastno serce z vsim tvojim neskončnim za-služenjem. Kličem tudi Marijo, vse angele, svetnike in izvoljene Božje, sklenite svojo ljubezen in zahvalo s slabo zahvalo mojega grešnega serca, in v edinosti z njimi te hočem vse večne čase v mislih, željah, besedah in djanjih poveličevati, ljubiti in hvaliti za tvojo nezmerno dobroto. Oh zavoljo svojega preobilnega zasluženja sprejmi mojo zahvalo!
-( 202 )—
Iz ravno tega namena se ti zdaj in za vselej, o Jezus! popolnoma vdam, podveržem in izročim z vsim, kar sem in kar imam. Tebi hočem služiti, tebi delati, tebi počivati, tebi živeti, tebi umreti, tvoj na vekomaj biti. Daj mi, o Jezus! zares rajši umreti, kakor z grehom se od tebe ločiti. Dodeli mi, o usmiljeni Odrešenik! tako močno pomoč, da bom vsaki čas pripravljen, rajši življenje dati, kakor pa tebe razžaliti. Poterjuj me v skušnjavah, tolaži me v britkostih, podpiraj in povzdiguj me v obupljivosti, vari v sreči, vodi me v nesreči, bodi z menoj v bolezni, zveličaj me v smerti.
Obudi vero, upanje, ljubezen.
(Glej stran 195).
Ljubezen k sercu Jezusovemu.
O naj slajši in naj svetejši moj Gospod Jezus! iz globočine svojega serca te ljubim, in iz serčne ljubezni do tebe poljubim rano tvojega Serca. Vse svoje dni si ti mene ljubil, me v svojem ljubijočem Sercu nosil, in na pripomočke mislil, kako bi me k svoji Božji ljubezni pripeljal in zveličal. O dodeli, dodeli, mi moj Jezus, da bo ta tvoja močna ljubezen tudi mene nase potegnila in me z naj priserčniši ljubeznijo do tebe vnela. O da bi te zamogel jest le saj nekoliko malo po spodobnosti in vrednosti ljubiti! Le za eno samo kapljico iz morja tvoje neskončne ljubezni te prosim, naj ona kane v moje merzlo serce, in vnel se bo v njem ogenj prave, goreče in delavne ljubezni do tebe in do mojega bližnjega. O sladko Serce Jezusovo, ti Serce mojega serca, ti zaklad moje duše, ti tolažilo mojega duha! tisuč in tisučkrat se ti zahvalim za silno veliko ljubezen, ktero imaš do mene, in želim in hrepenim jo poverniti s tem, da tudi jest tebe s hvaležnim in ravnim sercem ljubim. Torej serčno ljubezen vnovič obudim do tebe; ljubim, ljubim te, o Jezus! le samega tebe želim ljubiti, v znamnje te svete ljubezni te
—( 203 )-
v svoje revno serce zaprem. Posveti, o posveti ga, in ttapolni ga s pravo, resnično in gorečo ljubeznijo. Amen.
Priporočenje v Serce Jezusovo.
Molim te, o Serce Jezusovo, iz cele moči svoje duše, in ti skazujem pravo božjo čast in poniževanje pred tvojim neskončnim veličastvom. Ker ti si naj imenitniki zaklad, ki ga spoznam. Ti si prava skrinja miru in sprave, v kteri Božja natora počiva. Tebi posvečujem in darujem svoje serce z vsimi mislimi, željami; besedami in deli, in naj bodo vse po tvojem božjem Sercu v večno čast ravno tega tvojega naj svetejšega Serca doprinašane. O ti prebodeno Serce Jezusovo! v tvojo globoko rano zaklenem jest svoje serce, da ga nobena sila več iztergati ne bo mogla, da bo moje serce tvojo ljubezen in moč iz tvojega Serca, o Jezus! zadobilo, in vse svoje želje po volji tvojega Serca ravnalo. Amen.
Po svetem obhajilu tisti dan imaj v Bogu zbrane misli. Varuj se greha; ako se nekoliko pregrešiš vslcd človeške slabosti, se hitro in s skesanim sercem oberni k Jezusu, in ga prosi, da naj te nikdar ne zapusti. | Vsako jutro, ali se že zamoreš s tcl.sno pričujočnostjo ali le z duhom vdeležiti sv. maše, ponovi sklenitev z Jezusom v duhovnem obhajilu. Kadar te sltušnjavec moli, in te zapeljuje v poprešnje pregrehe, samega sebe | opominjaj rekoč: o kako bi mogel zopet prostovoljno v tako nesrečo zabresti, da bi grešil, ter Jezusa zgubil, ki sem ga ne davno sprejel! o nikdar več ne bom gre-t šil; beži proč od mene skušnjavec, zapusti me za vselej i o nesrečni, o gerdi greh, beži od mene proč, vzrok mo-I jcga greha! Ti pa o Jezus ostani pri meni in ne zapusti me!
Potem naj bo tvoja nar veči skerb ta, da se po slehernem sv. obhajilu sosebno v eni čednosti vadiš; tedaj boš vselej k prihodnjem sv. obhajilu z novo čednostjo olepšan priti, in s tem Jezusu dopadljiv dar hvaležnosti na oltar položiti zamogel.
Že iz tega lahko posnameš, koliko ti kodo svete obhajila koristile, in kako dobro da je, se pogosto z Jezusom v sv. obhajilu skleniti.
l a še od druge strani bodeš lahko spoznal korist vrednega in sicer pogostega sv. obhajila.
Vera namreč nas uči, da smo po Jezusu Kristusu edino sklenjeni s svetniki v nebesih, z vetrnimi dušami v vicah, in z verniki na zemlji. Vse svoje dobra dela tedaj doprinašamo svetnikom v čast, dušam v vicah * rešenje iz vic, in vernikom na zemlji v pomoč. Nar lepši, nar sveteji, nar bolj zveličansko opravilo naše pa je sv. obhajilo. Tedaj sveto obhajilo sprejemamo, da svetnikom čast skačemo, da dušam v vicah pomoč donaša-mo, in da vernike, brate in sestre svoje v Kristusu podpiramo po poti proti večnosti,
Darujmo tedaj sv. obhajilo vsakibart za enega ali za več iz med svojih bližnjih, sosebno za taiste, ki bi radi sv. obhajilo sprejeli, pa ga ne morejo, kakor so delavci, posli, bolni, vojaki, kupčevavci, mornarji, verni prebivavci gora, pušav in dežela po drugih delih sveta, kamor duhovni malokrat pridejo; — kakor tudi za taiste, ki vsled pomankljivega spoznanja sv. obhajilo sprejemati nočejo; - ti so, n. pr. nekteri ljudje viših, ime-nitnijili stanov, bogatini, prebivavci mest i. t. d. kterim so veselja in kratkočasi ljubši, ko gospod Jezus v presv. Jtešnjem telesu. - Da se pa v ti reči Itaj več storiti za-more, je treba pogosto in vselej prav vredno prejeti Jezusa v sv. llešnjem telesu; in kteremu je dana sreča pogostega sv. obhajila, naj ga sosebno tudi za duše v vicah sprejema, da jim pomoč in rešenje prinese.
Kdor je ud ene ali več bratovšin, in tedaj večkrat popolnoma odpustkov deležen postane, naj po sv. obhajilu moli pet očenašev in pet češenamarij v prid keršanske in katoliške cerkve, za sv. Očeta, za škofe in duhovne; za razširjenje vere in cerkve, za spreobernjenje grešnikov, krivovercev in nevernikov.
-( 205 ) -
Potem pa naj našteje taiste duše ranjih umerlih, hi so mu sosebno pri sercu, in naj za nje daruje popolnoma odpustile. Pri tem naj se spominja večkrat tudi umerlih revežev, sirot, udov in druzih tacili, ki nimajo znabiti nobenega, da bi sosebno za nje molil, ki nimajo »a grobu nobenega znamnja, hi se morabiti še nobeden-krat Jcaka sv. maša za nje brala ni.
Nar bolji bo, si darovanje sv. obhajila vrediti, da Se kaka oseba ne pozabi, lcteri smo hvaležnost in ljubezen dolžni. Tedaj daruj Bogu eno obhajilo za svoje stariše, žive ali mertve; drugo za taiste, ki so te izre-jevali, poduČevali, ti pomagali k boljšemu stanu, ki so še živi, ali pa že mertvi; tretjo obhajilo za brate in sestre in taiste, s kterimi si s posebnimi vezmi božje ljubezni zvezan, naj bojo ali še živi ali že mertvi-, i. t. d.
Tako bodo tvoje sv. obhajila živim in mertvim v prid in v pomoč, tebi pa bodo prinesle ne le zveličanje, temveč ti bodo v nebeški venec nar lepši, nar drajši biser uložilc.
Molitev pred pridigo.
Moje serce je pripravljeno in željno slišati tvojo 'besedo ; tvoj uk in tvoje opominovanje hočem ponižno sprejeti. 0 Jezus! luč sveta! razsvetli moj um, očisti in pripravi moje serce. Sveti Duh, kteri nas s svojo sveto gnado razsvetljuješ, vžgi v mojem sercu ogenj Božje ljubezni, da po Jezusovih naukih zvesto živim in večno srečo dosežem. Amen.
Molitev po pridigi.
Zahvaljen bodi. o Gospod! da si mojo dušo s svojo božjo besedo nasitil. Jezus Kristus! ker si tako žlahtno seme svetega nebeškega nauka na njivo mojega serca vsejal, prosim te, dodeli mi gnado, da Božja beseda, ki sim jo slišal, obilni sad dobrih del obrodi, da z
—( 206 )-
njimi večno življenje zaslužim. Prosim te, o Jezus! dodeli mi gnatj,o, da vselej po tvojih naukih zvesto živim, in se nikdar več od tebe ne ločim. Amen.
Ko je pridigar svoj govor sklenil, povzemi vse-taisto iz njega, kar je nar bolj ganilo tvoje serce. Ponovi v sercu večkrat čez dan slišani poduk, spominjaj se ga vsak dan tedna, in vravnaj življenje svoje p» njem. Tudi druge udeleži slišanega podučevanja, in jih prosi, da naj živijo po njem. Ako znaš pisati, si ta navk z malimi besedami zapiši, da ga ne pozabiš.
Soscbno dobro bo, v družini, govoriti od naukom ki jili duhovni v nedeljah oznanujejo v hiši božji, na-mest da bi družba opravljala in obrekovala druge, in se udeleževala pokvarjenja dobrega imena.
Pred vsem pa se varuj pridigarje oponašati, zaničevati njih govore ali zavoljo deklamacije, to je obna-še pri oznanovanju božje besede, ali pa zavoljo zapo-padka njih govora, ki ti, bodi si iz kterega uzroka koli ne dopade. K e glej na njih veliko in lepo, ali pa majhno in slabo zgovornost in učenost, ne na njih zunanjo postavo, tudi ne na njih okolišne
Spominjaj se pa vselej tega, da pridigar oznamijH namest Kristusa božjo besedo; poslušaj tedaj cerkveni’ govore duhovnov vselej z dobrim namenom, se kaj svetega naučiti.
Iz vsake tudi še tako slabo uravnane pridige, st lahko kaj naučiš; in ako bi ne bilo druzega, kakor da slišiš oznanovati iz ust božjega namestnika presv. ime Jezus, zadosto naj ti bo, že samo to nar slajši ime „ Jezus“ naj vžiga serce tvoje k zmerom veči ljubezni. I
Litanije
od svetega Rešnjega telesa.
{jospod,
usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!
Kriste, usliši nas!
Oče nebeški, vsegamogočni Bog,
Sin, vsega sveta rešnji Bog!
Sveti Duh, resnični Bog,
Sveta Trojica, en sami Bog,
Jezus, kteri si pri zadnji večerji samega sebe svojim učencem zavžiti dal,
Jezus, kteri si v presvetem Zakramentu resnično pričujoč, z dušo in s telesom, s kervjo in z mesom, po Božji in človeški natori,
Jezus, živi kruh, kteri si z nebes prišel,
Jezus, kruh angeljev,
Jezus, kruh izvoljenih,
Jezus, kruh močnih,
Jezus, kruh čeznatorni,
Jezus, skriti Bog in Zveličar,
Jezus, studenec vsili milost,
Jezus, vedni in naj čistejši dar,
Jezus, nekervavi dar nove zaveze,
Jezus, nedolžno Jagnje Božje,
Tezus, skrita mana,
! /us, Beseda, ktera je meso postala in i d nami prebiva,
" j ; rpjši Zakrament,
* : vem skrivpost Božja,
l
H3
a
vedno
t.
-( 208 )-Spomin naj večih čudežev Božjih,
Prečudno, znamnje naj veži ljubezni Božje, Zakrament večne ljubezni,
Skrivnost vere,
Dar sprave za žive in mertve,
Naj veči moč v skušnjavah,
Naj močnejši orožje zoper hudobnega sovražnika, Naj imenitnejši vsili darov Božjih,
Presveti spomin Gospodovega terpljenja in njegove smerti,
Presveta Gospodova večerja, pri kteri angelji strežejo, Naj veči veselje pobožnim dušam,
Naj veči dobrota vernim kristjanom,
Naj slajši živež našim dušam,
Moč slabim,
Tolažba žalostnim,
Pomoč zapušenim,
Popotnica vsim, ki v, večnost gredo,
Zastava večnega življenja,
Bodi nam milostljiv, zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Jezus!
Vsega hudega,
Vsega greha,
Nevrednega prejemanja tega presvetega zakramenta, Poželjenja mesa,
Poželjenja oči,
Prevzetnosti življenja,
Vseh pregrešnih priložnost in nevarnost,
Skrivnih skušnjav in zalezovanja hudobnega duha, Vseh nesreč,
Nagle in neprevidene smerti;
Večne smerti,
Z ljubeznijo, s ktero si ta zakrament postavil,
Z ljubeznijo, s ktero si pri zadnji večerji svoji aposteljne obhajal,
Z ljubeznijo, s ktero tudi nas s svojim presvet a Jtešnjim telesom poživljaš,
- ( 209 )—
^ ljubeznijo, s ktero se v tem presv. zakramentu za nas daruješ,
2 ljubeznijo, s ktero v tem daru Božji pravici j zadostuješ,
2 ljubeznijo, s ktero nevrednim kristjanom zanašaš,
Z ljubeznijo, s ktero v tem zakramentu tolikanj ue£asti terpiš,	\
2 ljubeznijo, s ktero s stola svoje milosti tako ’ usmiljeno na nas gledaš,
'[■ ljubeznijo, s ktero nas tako dobrotljivo poslušaš,
'l> ljubeznijo, s ktero v tem presvetem zakramentu tolikanj milost skazuješ,
'Z ljubeznijo s ktero v tem presvetem zakramentu do konca sveta pri nas ostaneš,
Mi ubogi grešniki,
Ha nam zaneseš,
Ha nam vse naše grehe odpustiš,
Ha nas v živi veri v ta presveti zakrament po-terdiš in obderžiš,
Ha v naših sercih terdno zaupanje v ta naj svetejši zakrament obudiš,
Ha v naših sercih gorečo ljubezen do tega naj svetejšega zakramenta pomnožiš,
Ha naše češenje in našo pobožnost k temu pre-I svetemu zakramentu pomnožiš in ohraniš,
‘'a nam gnado daš, vselej z dobro pripravo k ) tvoji Božji mizi pristopiti,
Ha nam sad tega presvetega zakramenta obilno dodeliš,
Ha resnično češenje tega naj častitljivšega zakramenta med nami pomnožiš,
H.' vso nečast od te naj častitljivši skrivnosti Božje '< ivaruješ in odverneš,
| ! svojo sveto cerkev vladaš in ohraniš,
- im nevernikom luč prave vere dodeliš,	J
'a naše misli k nebeškim željam povzdigneš,	J
u
-simo te, usliši nas, o Jezus!	reši nas, o Jezus!
-( 210 ) -
Da naše serca s svojim milostljivim obiskovanjem] razveseliš in očistiš,
Da nam vselej veselje nad tim presvetim zakramentom daš,
Da vedno v nas ostaneš in mi v tebi,
Da nas konec našega življenja s to nebeško popotnico previdiš in oveseliš,
Da nas poslednji dan k večnemu življenju obudiš, Da vsim dušam večni mir in pokoj dodeliš,
Da nas na sedežu svoje milosti dobrotno uslišiš, Jezus, Sin Božji, *
3
a
• p—4
Kfl
*
2 ■ 2 K
C!
©n
t C
'3 O ;
P<
Jagnje Božje, ki grebe sveta odjemlješ, zanesi nam, 4 Jezus!
Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ, usliši nas, (j Jezus!
Jagnje Božje, ki grebe sveta odjemlješ, usmili se naSi o Jezus!
Kriste, sliši nas!
Kriste, usliši nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili so nas!
Oceniš. Češena si Marija.
V. Dobrotljivi in usmiljeni Gospod je spomin svoji čudežev storil.
O.	Dal je brano njim, ki se ga boje.
V. Kruh z nebes si nam dodelil.
O. Ki vse razveseljenje v sebi ima.
V. S tvojega altarja, o Gospod, prejemamo Kristus: O. Nad kterirn se razveseljujete naša duša in naše telo V. Gospod, usliši mojo molitev.
O. In moje vpitje naj do tebe pride.
Molimo.
O Bog, kteri si nam v prečudnem zakrament. ; u svojega terpljenja zapustil, daj nam, te prosimo, sv nosti tvojega Telesa in tvoje Kervi tako častiti, da. •d'o
jega odrešenja vedno v sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti sv. Duha, Bog od Vekomaj do vekomaj. Amen.
Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, ki si po volji Očetovi s pripomočjo sv. Duha svet poživil, reši nas po strahoviti skrivnosti svojega Telesa in svoje Kervi 'sik naših pregreh in vsakterega zlega; dodeli nam, la se bomo vselej tvojih zapoved deržali, in ne dopusti, la bi se kdaj od tebe ločili.
Bog, ki si njim, ki te ljubijo, nevidne dobrote pripravil; vlij v naše serca ogenj svoje ljubezni, da bomo tebe v vsem in čez vse ljubili, in tvoje obljube, ki vsake Želje presežejo, srečno dosegli. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, ki s teboj živi in kraljuje v edinosti Sv. Duha, Bog vekomaj. Amen.
Obiskovanje sv. Rešnjega telesa.
„Moje veselje jr, prebivati med človeškimi otroci Tako si govoril ti o nar ljubeznjivši Jezus! O čudapol-ne besede! O besede polne sreče in veselja za nas zapahne in revne Evene otroke v ti dolini solz! Bog sam je izustil te besede, On, ki vso zveličanje, vso zadovoljnost najde že sam v sebi-, On, ki je večni, nezmerni, brezkončni Bog, hoče, prebivati med nami, ter se je skril v revno podobo kruha, in ostane tam iz ljubezni do nas. O čudo, o neizrečeno, nezapopadljivo čudo!
Pa zraven tega je drugo čudo to, da on prebivati hoče v kraju, v kterem je zapušen, zanemarjen, skoraj popolnoma pozabljen. Kako malo namreč je kristjanov, ki se približujejo Jezusu, ki vedno prebiva med nami! da bi ga hvalili in molili. Prizadujmo si tedaj mi, po-dravljati toliko nehvaležnost, in v ta namen hodimo vsak
dan presv. Rešuje telo obiskat; kadar pa nam je l> nemogoče, pojmo k Jezusu v presv. Rešujem telesu v dulih
Naše obiskovanje pa naj bo tako le vravnano:
1.	Obudimo, kose odpravimo od doma Jezusa obiskaf; namen obiskanja, ki naj bo čista ljubezen. Recimo tedaj savn pri sebi: . O Jezus grem k tebi, ki si moja edina ljubezen na zemlji, zavoljo tega, da ti ljubezen skačem, da se ti ljubezen poviša, da ogenj te ljubezni sožge v meni vsi korenike pregrehe, in obudi v duši moji vse keršanskt čednosti
2.	Po poti do cerkve naj te čenč zelja po Jezusa, in kterega koli srečaš, mu želi v sercu Jezusovo ljubezen, in skleni tudi zanj darovati tvoje obiskanje.
3.	Ko v cerkev stopiš, pr ozdravi svetnike, kterim v čast so posvečali oltarji te cerkve; potem počasti angele, Kerubine in Serufine, ki tu obličje Jezusa gledajo in ge molijo. Prosi jih, da ti pripuste, da med nje stopiš, in se jim pridružiš-, tedaj ž njimi sklenjen pojdi pred oltar presv. Rešnjega telesa.
4.	Tu padi na kotena in s serčno ljubeznijo reci!
„Hvaljen, češen, poveličevan bodi o Jezus moj! v presve-j tem Rešujem telesu od Marije, od vsih angelov, od vsili jjj svetnikov, od mene vbozega grešnika, in od vsih ljudi!* 1 Spoznaj svojo nevrednost, obudi kesanje zavoljo svojih grehov, iti prosi, da naj te Jezus s svojim usmiljenjem vrednega stori, se ž njim pogovarjati.
5.	Pozdravi in moli v kratkem zdihljeju po Jezusu Kristusu njegovega večnega Očeta, in svetega Duha, ter obudi vero, upanje in ljubezen do presvete Trojice.
6.	Zdaj premišluj nekoliko in sicer kolikor ti čas ' pripusti, življenje Jezusa Kristusa, ki je tu v presv. j Rešujem telesu resnično pričujoč. Kdor hodi Jezusa vsak dan obiskat, si zna petnajst delov svetega rožnega ; venca tako razdeliti, da slchern dan enega tih delov premišljuje.
To premišljevanje naj obstoji v obujanju vere v to resnico, ktero mm del rožnega venca pred oči stavi, V
zahvali večnemu Bogu zavoljo spoznanja te skrivnostne resnice, v veselju zavoljo dušnih dobrot, hi se iz Jezusovega življenja in djanja za nas izhajajo, in v prošnji, da bi mi po ti resnici svoje življenje vravnali. Botem naj obiskavec deset češenamarij, čast Bogu, in oče naš moli. V petnajstih dnevih je premišljeval celi rožni venec, tedaj naj na šestnajsti dan prične od začetka-, tako se bo to premišljevanje doveršilo dvakrat v mescu.
Zavoljo spremena šepa znajo zvoliti v premišljevanje pred sv. Bešnjem telesom drugi mesec štacijoni Jezusovega tcrpljenja.
Kdor pa menjkrat Jezusa v presv. Bešnjem telesu obiše, zna premišljevati, klečijoč pred njim:
Enkrat, da je Jezus naš Bog. Jezus je očitno s čudeži, z besedami lastnimi, s prerokvanjem dokazal svojo Božjo natoro. Molili so ga sv. Peter, Marta, apo-steljni in od takrat vsi verni, skoz vsa stoletja noter do današnih dni po vsih krajih sveta. Molijo ga angeli in svetniki v nebesih.
Drugikrat premišljuj Jezusa, kakor nar višega Duhovnega, ki je dal samega sebe v dar na križu zavoljo naših grehov, in	se daruje	še	slehern dan	svojemu
Očetu za človeštvo v	sv. maši,	in	v pričujočnosti	v presv.
Bešnjem telesu.
Tretjibart Jezusa premišljuj svojega nar zvestejega Prijatla, kteri je vse popustil, vse zgubiti hotel, samega sebe uničil, da je tebe ovčico svojo, prijatla svojega, otel iz brezna večnega pogubljenja.
Četertibart premišljuj Jezusa svojega nar boljega Voditelja, ki ti je pot	pokazal,	in	ti jo še kaže,	ki pelje
gotovo v nebesa-, on	sam gre pred teboj s palico	sv. kri-
ža, in ž njim te varuje sovražnikov, nesreč, padica; in ako vendarle padeš, te zopet vzdigne.
Petibart premišljuj Jezusa Tolažnika nar slajšega. V vsih nadlogah te vabi k sebi, ti daje samega sebe, ti naznanja veliko plačilo zavoljo tvojih križev, in ti po svoji previdnosti, pomaga venkaj iz srede težav in križev.
Sestibart premišljuj Jezusa svojega Gospoda. On te je otel iz sužnosti greha in hudobnega duha, je pri-pravil na zemlji pravo pašo duši tvoji, ti daje svoje telo v živeš, svojo Jeri v pijačo, in ti je pripravil v ne-besih neminljivo dedšino.
Sedmibart premišljuj Jezusa, nar lepši Zgled vsa-cega kristjana. V vsih okolišinah življenja nam on ponižnost, pohlevnost, poterpcžljivost in ljubezen svojo pred oči stavi, in lahko je s terdno voljo in stanovitnimi sklepi hoditi po poti, po kteri je hodil on, naš nar lju-beznjivši Jezus.
To sedmero premišljevanje je lahko tudi razdeliti med sedem dni tedna.
7.	Ko si premišljevanje doveršil, prični ga darovati za se in za druge; sosebno se tu spominjaj grešnikov, nevernikov in krivovercev, da bi zpoznali katoliške vere sprelepe in edino zveličavne resnice, da bi se spreobernili in se poboljšali, da bi tedaj verovali v pričujočnost Jezusa v presv. Rešnjem telesu in ga vsled tega ljubili, molili in sprejemali. Ene krati v mescu, postavim v petkih obiši sv. llešnje telo dušam v vicah v prid.
8.	V žalost7iih in nemirnih časih vso svoje obiskovanje daruj za nje, ki so od nesreč nar bolj prizadeti. Tako n. pr. v zdanjili časih, ki so sv. Oče, s cerkevjo vred, preganjani, naj ljubitelj presv. Jlcšnjcga telesa -in to mora biti vsak katoličan - enkrat ali dvakrat v tednu, n. pr. v Četertkih in nedeljah sv. llešnje telo obiše v pomoč našemu ljubljenemu Očetu papežu Piju /X
F vojsknih časih, kakor jih imatno tudi zdaj, obi-širno presv llešnje telo večkrat našim vbogirn bratom o pomoč, ktcrc Strašna kazen vojske in nemiru, punta i>1 revolucije nar bolj prizadeva.
Obišimo pa tudi večkrat presv. llešnje telo njim v pomoč, ki so jo nar bolj potrebni; ti so naši duhovni v* deželjski vladarji. Vse dan danes na naše višji pastirje gleda, od kterih modrostnega vladanja toliko duhovne sreče, duhovnega napredovanja njihove cede visi; tednj
opišimo presv. Bešnje telo za naše Nadškofe in Škofe za vse naše dušne voditelje; lcakor tudi za deželske poglavarje sosebno za svojega ljubljenega Cesarja, ki nam (ja je Bog postavil, da naj modro in po poti sreče vlada ljudstva, ter jim mir ohrani, cerkev pa in nje pastirje da naj jih varuje sovražnikov.
9.	Ob koncu svojega obiskanja skleni, da ves čas, dokler ne prideš zopet tu sem, hočeš služiti Bogu v ljubezni, v pridnem delu, v dopolnjenju dolžnost svojega stanu in da se hočeš vaditi sosebno v čednosti... (tu jo imenuj), tedaj da ž njo ozaljšan hočeš biti, kadar prideš zopet Jezusa obiskat.
Skleni se v novič z angeli iti svetniki, položi serce svoje na oltar, pusti ga tu; prosi Jezusovega blagoslova, ter pojdi proti domu.
10.	Med delom, ali po poti, sosebno, ko vidiš od daleč cerkev, ali greš memo nje, pozdravljaj večkrat čez dan presv. Bešnje telo z besedami: rPočešeno, pozdravljeno, hvaljeno in moljeno bodi presv. Bešnje telo od mene, od vsih nebeščanov, od vsih ljudi in od vsili vernih duš v vicah.*
Kdor pa hoče raji brati pri obiskanju presv. Bešnje g a telesa, sc mu tu ponudijo nektere premišljevanja povzete iz starega rokopisa.
Spoznaj veliko srečo, da imaš priložnost vsak dan s svojim Jezusom pod podobo kruha sc pogovarjati. Po-prašaj na poti, preden v cerkev prideš, samega sebe, in reci: Kdo na tebe čaka v cerkvi? C govori si sam sebi: Na me čaka v tabernakeljnu Stvarnik nebes in zemlje; pred njim sc pripogujcio vse kolena v nebesih in na zemlji. On je zadosti mogočen me varovati; on me hoče poslušati, on me hoče uslišati, on me hoče za svojega dediča sprejeti, on me hoče v nebesih pri sebi imeti; torej se spodobi, da ga tudi jest na zemlji obiskujem. Oh sreča nad vse sreče! Ako ti iz ljubezni k
-(216)-
njcmu popotvaš, ti bodo vse stopinje iz tvoje hiše Ao cerkve povernjene; angel varh jih šteje, in jih bo zadnjo uro v tvoje tolažilo prinesel.
Zdihovanje pred tabernakeljnom.
1.	O častitljivi, nikoli ne zadosti prehvaljeni Jezus! kdo sem jest, in kdo si ti? Jest sem nehvaležna, nevredna tvoja stvar; ti pa si Najvikši, pred kterim se angeli tresejo. O kolikošno ljubezen sem ti dolžan, da ti, moj Bog, Gospod večne slave, noč in dan med nami prebivaš!
2.	O ljubi, o poterpežljivi Jezus! kako daleč te je ljubezen prignala. Eno samo lučico za ljubo imaš, ena svetilka ti je zadosti, z lesenim tabernakeljnom si zadovoljen. Noč in dan na altarju prebivaš, naj bo kdo pri tebi, ali nobeden. O ljubezen čez vse ljubezni! Ti ne išeš tukaj nič sam za-se; mene išeš, zavoljo mene tukaj prebivaš.
3.	Zavoljo tvoje preobilne ljubezni hočem in moram po pravici tudi jest le tebe samega čez vse ljubiti. Iz serca vošim, da bi ti, ljubi Ženin moje duše! bil tolikanj ljubljen in tolikrat preljubljen, kolikor je kapljic v morju, kolikor cvetlic po zemlji, kolikor je zvezd na nebu, kolikor vseh stvari na svetu; želim imeti vse serca tvojih služabnikov in vsib angelov, in tebe ž njimi ljubiti.
4.	Oh ljubeznjivi Jezus! od kod vendar izhaja, da ti ljudje, kteri imajo um in pamet in znajo vse reči preceniti, vedo od vsib reči govoriti; vendar tebe ne spoznajo, tebe ne ljubijo, na te ne mislijo, od tebe ne znajo govoriti. Vse reči imajo prostor v njih sercih, tudi ljubezen do prijatlov ima v njih mesto; le samo ti in ljubezen tvoja nimata v njih prostora! Pa, kaj od drugih ljudi govorim, ker imam sam tako merzlo, tako neobčutljivo, tako terdo, tako nehvaležno serce do tebe! O Jezus] omeči nas, o Jezus, poboljšaj nas!
5.	Vse moje misli, želje in nagnjenja se imajo v tebi sniti, tebe častiti, tebi služiti. Srečni so bili sveti trije Kralji, ki so te novorojenega obiskali, spoznali, ljubili in molili, ko so te v človeški natori vidili; pa srečen sem tudi jest, ker dasiravno te s telesnimi očmi ne vidim, te vendar z močjo svete vere vidim, v duliu govoriti slišim, ker te pred seboj pričujočega imam in z angeli častim in molim.
6.	Sveti Avguštin govori: „Kjer je ljubezen, tam je vse lahko, nič ni težko." Zdaj urnem besede svetega očeta: kako z velikim veseljem si ti, moj Jezus! tekel in pri studencu Siliarji čakal na samarijansko ženo, da bi ž njo govoril, ter jo k pokori pripeljal in ji proti nebesom pot pokazal. Ravno zato tudi tukaj na mene čakaš, da bi se z menoj pogovoril, me k pokori obudil, ljubezen v mene vnel in me v nebesa pripeljal.
7.	Oh, naj svet ljubi, kar hoče; naj hlepi po blagu, po časti; naj se svet veseli pri gostarijah, pri godbi, plesu ali petju: jest se hočem samo v tebi veseliti, o moj Bog! vse nevarne posvetnosti pa se varovati in samemu tebi služiti, tebe, naj boljšega prijatla, v taber-nakeljnu večkrat obiskovati. Meni je več, le pol ure pri tebi v premišljevanju biti, k tebi zdihovati, kakor celi dan pri gostarijah in posvetnih kratkočasili s svetom se veseliti.
8.	Kdo bo meni pomagal tebe po vrednosti ljubiti, se pred teboj prav poniževati, te prositi, moliti in častiti! Vi letukaj pričujoči angeli! pomagajte mi k pravi ljubezni, posodite mi goreče želje za pravo ljubezen. Sveti Janez Krizostom govori: »Kjer se znajde naj svetejši zakrament, tam je veliko tisuč čistih angelov". O vi tisučere trume čistih angelov, sprosite mi očišenje mojega grešnega serca, da bom z njim zamogel čisto Jagnje Božje v tabernakeljnu vredno moliti in ponižno častiti in poveličevati.
-( 218 )-
9.	O da bi zamogel jest vselej na le-tem kraju ostati, te tukaj s tvojimi angeli vživati, ljubiti in moliti! Da bi pač mogel, kakor sveta Marta, tebi streči, ti v svojem sercu prijetno in ljubeznjivo gostovanje napraviti. O da bi mogel, kakor Marija, vselej pri tvojih svetili nogah sedeti in tvoj sveti glas poslušati: vse ure bi mi bile vesele in kratke, ker ti sam si pravo tolažilo in resnično veselje na svetu; o bodi tudi meni razveseljevanje in tolažnik. Ljubezen želi ljubljenega viditi, posesti in njegov glas poslušati: jest tebe ljubim, ali ne vidim te, ne slišim te; zato mi je težko in brit-ko pri sercu, dokler te v nebesih ne bom vidil, o moj ljubi Oče! Ali je pa mogoče, da bi moje oci — tako pregrešne — enkrat gledale tvojo neizmerno lepoto da bi moje ušesa poslušale angeljsko petje, da bi jest, ki sem prah in pepel, smel pred tvoje sveto obličje priti? Ti, o Jezus, dobri Pastir, večna milost in dobrota, mi boš k temu pomagal; v tebe upam. Amen.
■ i.
Kdo čaka noč in dan na tebe v cerkvi? Odgovor. Na-tne čaka naj lepši, naj blagši, naj svetejši Ženin moje duše. Lc-td je za-me umeri; leta se hoče z mano •pogovoriti; le td mi ponuja perstan svoje prijaznosti: k njemu pojdem in svoje zdihovanje mu hočem naznaniti•
Zdihovanje.
1.	V ti Božji veži, kjer te nebeški angelci časte in molijo, te tudi jest z njimi vred molim. Ko bi ti pač mogel vso čast poverniti, ktero ti odjemljejo grešniki po vesoljnem svetu, ko bi pač mogel vso krivice in oskrunovanja odverniti in ustaviti, ktere grešniki delajo. Ali da bi zamogel vso čast poverniti, ktero sem ti odvzel in vse krivice popraviti, ktere sem ti storil. Veliko krivic in zasramovanja so ti storili ob času tvojega britkega terpljenja tvoji sovražniki, veliko zlega

si preterpel v Kajfovi hiši; še več hudega se ti zgodi sedanje čase.
2.	Ako pomislim nehvaležnost in pregrehe sveta, in pa nezmerjeno lepoto in svetost tvojega obličja, se mi zares milo dela, ker ti, naj veči lepota, nisi ljubljen, ampak še zaničevan.
3.	Iz serca želim vso čast in hvalo, vso ljubezen, moj Bog! tebi dati, kakoršno so ti od začetka sveta skazovali angeli in bogoljubni; ponovim vso ljubezen, ktero je prečista, brez vsega madeža vselej ohranjena Mati in Devica obudovala od perve minute svojega svetega življenja do svoje poslednje ure. Z le-to ljubeznijo te želim ljubiti, moj Bog! O da bi jo zamogel res imeti, o da bi mogel nadomestiti čast, ktero ti greh odjemlje!
4.	Izbriši mi iz serca, moj Bog! vse prazne, nepotrebne hude in nevarne misli, ker pred teboj klečim, pred solncem pravice, pred prihodnjim sodnikom. Vse kar Je tvojim svetim očem zopernega, vse kar je tvojim svetim očem žalivega, vse kar je hudega, preženi iz mojega serca, da to bom zamogel ljubiti s celim sercem.
5.	Ti, o Bog! si me stvarilk temu cilju in koncu, da bi to spoznal, te ljubil, tvojo čast povikševal. O kako vesel, kako srečen bi bil, ako bi mogel vse to prav dopolnovati, ako bi mogel samega sebe in vse druge čisto od greha zderžati in vse k ljubezni obuditi! To-rej želim in hočem tvoje češenje in poveličevanje ponoviti. Kolikorkrat mi serce klepne, žilice trepnejo, °či mignejo, kolikor jo na nebu zvezd, angelcev v nebesih: toliko milijonkrat bodi ti, moj Bog! pohvaljen, Počešen, moljen in poveličevan v naj svetejšem zakramentu.
6.	Ti, moj Bog! si me od vekomaj v svoji modro-sti previdil, izvolil, me od vekomaj ljubil; in da bi |nogcl jest še bolj tvojo ljubezen uineti, spoznati, in si J° k sercu gnati, si se včlovečil, terpel, bil z ranami °bdan, in si umeri. Znamnja teli svetili ran tudi pod
—( 220 )-
podobo kruha v presvetem zakramentu obraniš: o kdaj bom mogel zadosti častiti tvoje svete rane, kedaj ti bom mogel poverniti tvoje bolečine, ktere si za-me prestal?
7.	Ako premislim še enkrat tvoje svete rane na rokah, nogah, v sercu, — o kako se moram sramovati! Sramovati se moram zavoljo svojih rok, nog in serca, ker sem te počutke in moči tolikrat v greh obračali nisem te stanovitno ljubil, kakor je bila moja dolžnost. O da bi mogel vse minute svojega življenja nazaj priklicati, da bi tiste mogel drugač in boljši oberniti.
8.	O vi čisti angeli Božji, vi sveti duhovi! nikar ne menite, da je Kristus Jezus zavoljo vas pod podobo kruha; on je tukaj zavoljo mene, mene čaka, mene k sebi vabi; vendar, vi čisti duhovi, nikar ne nehajte mojega Boga častiti, ker moje češenje je omadežano, moje serce je grešno, moj glas velikrat s hudim govorjenjem zoper bližnjega okaljen; jest ne morem vedno na tem kraju biti, pa tudi vreden nisem, neomadežano Jagnje v tabernakeljnu častiti in poviševati. Vendar ti, o preusmiljeni Jezus! stori tudi mene vrednega, se v tvojo hvalo k angelskim trumam pridružiti.
9.	Ker si ti tedaj, o dobrotljivi Jezus! zavoljo mene v tabernakeljnu, se meni ponujaš, ki si zgolj tolažilo in pomoč, se meni dati hočeš; kaj ti bom jest revna stvar za to ljubezen mogel dati? Sveti Avguštin je zdihoval: rMoj Bog! vse sem tebi dolžan, ker ti si me stvaril". Kaj ti bom dal jest zato, ker si me stva-ril, ker si me odrešil? Ne vem, kaj ti naj dam, ker nimam serca svetega; hvalite ga noč in dan vi sveti angeli; noč in dan mu s čistim glasom pojte: svet, svet, svet Gospod Bog sabaot! Tukaj pred tvojim tar bernakeljnom so zares nebeški preobčutki, o Jezus! 0, ko bi se zdaj tabernakelj odperl, in bi se l-azgernile in zginile bele podobe kruha, in se ti, o Kralj večne časti, razodel, da bi jest vidil in vžival nezmerno lepoto Božjo, kakor jo vidite in vživate, vi angeli! ker vaša jed je: gledati in ljubiti Boga.
m.
Kdo čaka v cerkvi noč in dan na tebe? Odgovor. Na-me čaka Jezus, dobri Pastir moje duše-, tri in trideset let me je iskal, zdaj me vali k sebi in me želi zveličati.
Zdihovanje.
1.	0 moj ljubi, v tabernakeljnu pričujoči, vendar pa od ljudi, od kristjanov tako pozabljeni Bog in Oče! kaj si ti kristjanom storil, kaj si se tajistim zameril, da se tako malo na-te spominjajo, da tako malo k tebi zdihujejo? In ako že tudi v cerkev pridejo, ne mislijo Ua-te, da si vpričo, ne povzdigujejo k tebi sere. To mene žali, me grozno teži, da ti, večna lepota, nisi spoznan in ljubljen. O, da bi imel jest vsili liudi serca v svoji oblasti, da bi jih mogel v ljubezni Božji vžgati, in z njimi tebe samega ljubiti! Ali kaj druge tožim, ker je moje lastno serce tako merzlo, tako vnemamo in nehvaležno, da me groza obhaja, kadar to nekoliko bolj spremislim! O, da bi mogel saj svoje lastno serce k pravi ljubezni do tebe vneti!
2.	O ljubeznjivi Pastir moje duše! pripusti, da te za-se in za vse nehvaležne in vnemarne kristjane počastim in ponižno molim. Spoznam za veliko srečo, da le morem in smem tukaj obiskati in počastiti. Sprejmi dobrotno mojo slabo pobožnost, mojo majhno in merzlo ljubezen.
B. Sveti Bog, neskončni Bog! moja ljubezen je v resnici celo nič proti tvojemu veličanstvu. Ako kaplja v morje pade, vendar toliko zda, da je ena kaplja več; ako pa jest tebe počastim, ne morem k tvoji svetosti nič pridjati, ta čast in hvala tebi nič ne pomaga, am-Pak se k meni poverne in je meni v prid. Zato se ■Uoja duša razveseljuje nad tvojo nezapopadljivo popol-[laniostjo, ker si tako neizmerjeno svet, lep in mogočen, ift ne moreš od nikogar po vrednosti hvaljen in ljub*

—( 222 )-
ljen biti. Celo angeli se te ne morejo nagledati zavoljo tvoje neizmerne lepote.
4.	Verujem, da te tvoji angeli na tem svetem kraju noč in dan časte, te hvalijo in ti slavo ženo. O, da bi imel jest le samo nekoliko malo tega angeljskega občutka za tvoje češenje, molitev in poveličevanje! Vo-šil bi si slišati petje, kakor ga je sv. Nikolaj Tole® tinski slišal, morebiti bi se moje kamenitno serce saj začelo tajati in bi ti z angeli vred vredno hvalo pel.
5.	Kako se vendar ponižaš, o zvesti Pastir naših duš! pod podobo kruha tukaj prebivati, ker vidiš tolikanj hudobnih ljudi pred seboj, kteri na te ne mislijo, od tebe govoriti nočejo, kteri namesti molitve v cerkvi govore, drugam misli obračajo, se posmehujejo, ali še tudi nespodobne misli imajo? Ti pa vendar molčiš, prizanašaš in terpiš, kakor da hi za vse to ne vedil.
6.	O poterpežljivi Jezus, kaj ti vendar dopade, da v ti sveti veži stanuješ! Koliko ur tega dneva si ti sam, in te nobeden v tvoji hiši ne moli in ne časti! Ti vse rediš in vse živiš, vendar le malo kdo pride v cerkev, se ti za-to zahvalit, tebe častit in z angeli vred molit.
7.	O Zveličar, moj zaklad! Ti si moje bogastvo; nobeden mi ne more serca vzeti, nobeden ga zderžati, da bi k tebi ne puhtelo. Moje serce ima tje hiteti in tam prebivati, kjer je moj zaklad; moj zaklad pa j« neomadežano Jagnje v svetem tabernakeljnu. Toraj, kadar bom jest doma pri delu, pri jedi, pri potrebnem govorjenji; hočem na tebe misliti, kakor da bi pred teboj v cerkvi klečal in molil. Perva misel zjutraj ima biti tebi zročena, in vse čez dan hočem tebi v čast delati in opravljati; nobena tebi nasprotna misel, nobena grešna beseda ali djanje ne sme prostora v moje® sercu imeti.
8.	O moj ljubeznjivi Oče! moj Odrešenik. Ti si bil zvezan z vervmi, v vezeh vlečen pred sodnike, ka’ kor nedolžno jagnje, in si se dal peljati od sodniša d°
I-ul
- ( 223 )-
sodniša; prosim te, zveži tudi mene s temi vervmi in vkleni me v te okove, da ne bom mogel več od tebe bežati, se ne več od tebe ločiti. Ako ravno se podam y hišo, ako grem na delo, ima moje serce pri tebi biti, in ti me vselej lahko nazaj potegneš; zakaj meni nikjer ni dobro, kakor le pri tebi v cerkvi, tam sem pred zmotami najbolj varen.
9.	Oh, kako pozno sem le spoznal, kako vse prepozno sem za to tvoje prebivališč zvedil. Oh, kolikrat sem bil v cerkvi, in si nisem do serca gnal, da ti v tabernakeljnu prebivaš; sem prišel v cerkev morebiti med smehom, norčijami s tovarši, in sem zopet iz cerkve Sel v šumu, v gnječi, brez vsib svetih misel. Dodeli mi milost, da bom zamujeno češenje in molitev nado-mestoval in vso svojo zanikarnost z grenkimi solzami izmival.
■ v.
Kdo na te čaka v cerkvi, kdo te k sebe vabi ? Mene Čaka in k sebi vabi moj Jezus, moj ljubi Oče, on mi hoče moje solzne oči obrisati, hoče mene žalostnega potolažiti.
Zdihovanje.
1.	O Bog vse ljubezni! Spoznam dobro, da ti mene dobrotljivo k sebi vabiš, naj gredo drugi za veseljem tega sveta; naj si gredo zveseljevat ušesa, oči, roke in noge; meni nikjer ni všeč, kakor pri tebi ostati, moj Gospod! pri tvojih nogah klečati, se s teboj v molitvi in premišljevanji pogovarjati in tvojo prijaznost vživati. O Gospod, stori me vrednega.
2.	Želim slišati tvoj glas, zvediti tvojo voljo, kar ti meni govoriš, kar ti želiš od mene. Vem, da ti celo moje serce hočeš imeti, in ti ga tudi rad dam; v mojem sercu ne sme nič prebivati, kakor le sam ti in tvoja ljubezen.
3.	Zatorej jest tvoje sveto prebodeno in od ljubezni ranjeno serce pod podobo kruha počastim, in te ponižno
zahvalim za tajisto ljubezen, ktera je izvirala iz tvojega serca, in bo na vekomaj tekla za vse izvoljene. 0, da bi bil jest z Magdaleno pod križem stal, kjer je bilo tvoje serce iz ljubezni proti meni prebodeno, kako bi se moglo moje kamenitno serce omečiti! S to rano svojega serca si ti hotel hudobne misli iz mojega serca pregnati ter zamoriti.
4.	Zdaj pa se hočem oberniti k tvoji desni roki. Spominjam se, s koliko silo je bila tvoja desna roka na križ pribijana. Ako se jest le z iglo zbodem, kako me zaboli, kako se hitro umaknem; kakšna je mogla še le tvoja bolečina v tem terpljenji biti! Za to bodi ponižno zahvaljen, in serčno častim sveto rano tvoje desne roke, iz ktere prejemam vse dobrote na duši.
5.	Od desne roke se obernem k tvoji levi roki, in počastim tvojo sveto rano, ki ti je bila usekana, ko je bila tvoja leva roka na križ pribijana. Bodi mi zahvaljen za vso pomoč, za vse polajšanje in tolažilo, ki ga v nadlogah iz tvojih dobrotnih rok prejemam.
6.	Častim in hvalim tudi rano tvoje desne noge, in se ti zahvalim za veliko gorečnost in trud, ki si ga imel za moje zveličanje. To si pokazal, kadar si v opoldanski vročini govoril pri siharskem vodnjaku s samarijansko ženo, ji pregrehe očital, ter jo k pokori napravil, kakor nam sveti evangelij o nekem postnem petku pripoveduje.
7.	Ako pa še dalje premišljujem sveto rano tvoje leve noge, me svet strah obide, ker ne čutim dosti mo-j či, te hvaliti, in ti ne morem poverniti tvojih svetih, trudnih stopinj, ktere si na svetu storil skoz tri in trideset let zavoljo mojega zveličanja. Kolikrat si padel,: ko so te judje vlekli iz Getsemana in čez potok Ce-dron, pa zopet pod križem na potu na Kalvarijo, tei' si si svete svoje kolena razbil in ranil.
8.	Pred teboj klečim, o Jezus! in častim tvoje svete noge, ktere so bile na križ pribite. Oh, ko bi jest mogel prav spoznati, zakaj si bil ti tako ranjen
- ( 225 ) -
na nogah in na rokah, kako bi se zavedil dolžnega; da naj svoje noge krotim, jih zderžujem grešnih potov, dolgo klečim, jih z zatajevanjem vežem, kakor sv. Frančišek Ksaverjan, kteri si je terdo noge zvezal in tolikanj milj daleč v takem zatajevanji popotval zavoljo nekega plesa.
9,	Zdaj tedaj jest z zdiliovanjem svojega serca pribežim k tvojim peterim ranam, pri njih pomoči išem, to se vanje skrijem, da naj mi bodo poslednji dan v tolažilo in zveličanje, in ne v sramoto in pogubo, kakor hudobnim.
V.
Kdo čaka riti te ccerkvi? Mo te ždi pred selmj imeti? Na me'čaka Jezus, moj prihodnji sodnih. V njegovih rokah je m-ja rečna sreča, ali pa večna nesreča; on sam "h) zamore s dobrotami nasitili na tem in im imeni svetu.
Zdihovanje.
1.	O ljubi Oče! Oče ljubezni! Oče lepe ljubezni! ti si od vekomaj previdil, da boš mene stvaril in me »a svetu pustil. Ti si tudi previdil, kako nehvaležen t>om jest proti tebi. Vendar si si v presvetem zakramentu tukaj prebivališč zvolil, da bi mene poživljal s Svojim svetim telesom. Akoravno je moja nehvaležnost Velika, je vendar tvoja ljubezen še veči, ker pregleduješ mojo nehvaležnost, ter išeš le mojega zveličanja, kakor govoriš pri preroku Eeekielu: ..Nočem smerti grešnika, temuč da se spokori in živi. “
2.	Ako bi ti meni angela poslal, me potolažit in razveselit, mi na serce govorit in me učit; koliko čast, ljubezen in hvalo bi ti bil za to dolžan. Ker pa ti sani iz nebes prideš,' ki si stvarnik nebes in zemlje, moj prihodnji sodnik in ojstri in pravični povračnik, M v svetem zakramentu pred me stopiš, se mene ria-totovati ponižaš, je to zares velika nezapopadljiva lju-
—( 226 )-
bežen, ki je ne morem nikoli prehvaliti, še manj p<>' verni* i.
3.	Veliko milost, je imela sveta Alia, ker je teh« v človeški naturi in' podobi vidila, ali ona ni dočakala da bi tebe pod podobo kruha v presvetem zakrament11 prejela in v svojo serce hranila. O, koliko veliko se®1 pa jest tebi dolžan, ker tebe vidim z očmi svete vert tebe, tnolim, tebe, svojega prihodnjega sodnika, rok prejmem in v svojem sercu ohraniti zamorem.
4.	Zatorej ponižno pred teboj klečim, in odpuš®' nja prosim zavoljo svojih pogreškov in vriemarnost ( lirejemanji svetega zakramenta. Sveti angeli, čisti d#' liovi nebeški, trepečejo pred tvojim obličjem; zakrivaj0 si obličja zavoljo tvojo neizmerne svetosti in inogotn®' sli, ker vendar tebe nikoli razžalili niso; jest pa, n®' m dna, nehvaležna stvar, sem se tolikrat zoper teM
speri.
5. Zdaj ti v tem svetem zakramentu prebivaš, mor čiš, kakor da bi za moje pregreho ne vedil, kakor d* bi ti moja hudoba ne bila očitna. Tako mo z ljube)® nijo in s pohlevnostjo k sebi vabiš in so mi še c®*0 v/ iv at i daješ; ali prišel bo čas, da boš ti svojo pravi®0 razodel, me po vsili mojih delih na tanko sodil, in bom mogel čist odgovor dati, kaj sem tebe od začet*0 tvojega življenja stal, in kako sem tvoje velike daro'1 obračal. Komaj si bil rojen, si že terpel, — oh, k®" liko zaničevanja, tepenja, zasramovanja — v bičanji, kronanji si ti prestal zavoljo mene.
Ko si na svetu živel, si imel občutljivo človešk’ naturo, si občutil vse terpljenje in bolečine tako sila0, da bi bil mogel umreti, nko bi to božja natura ne bik zderževala; zdaj se pa tukaj v podobi kruha z rava° tistim, presvitljonim in častitljivim telesom znajdeš, d' opominjaš, kaj in koliko si zame storil in preterp®1;
O.	da bi zamogel tvoje sveto terpljenje v resnici tu*,, jest v svojem sercu prav čutiti, kar si prestal na s voj sveti glavi, na očeh, na persih, na svoji sveti du**'
Sveti Frančišek je iz živega premišljevanja tvojega ter-pljenja in iz ljubeznjivosti proti tebi zadobil pet ran, na rokah, na nogah in na strani; kdo tudi meni da enako ljubezen, kdo me vname z ognjem te gorečnosti!
7. Oh, ljubi Oče moj! jest sem tajisti. zavoljo kte-Vega si prestal toliko terpljenja, toliko ran. O kako grenko mi bo pri sodih zavoljo mojih oči, zavoljo toliko radovidnih pogledov, zavoljo poslušanja nečimernib pesem, zavoljo nespodobnega govorjenja, zavoljo mojega nezderžnega jezika! Kako bi bil srečen, ko bi bil ve-likrat raji molčal, ali le malo govoril! Oh, ko bi zdaj noč in dan zamogel biti pri tebi, s svetimi angeli tvojo čast peti, in objokovati svoje grehe! Nikoli ni zadosti greh objokan, nikoli zadosti moj Dog ljubljen!
vi
Kdo čaka na te c cerkvi? K a-me čaka moj dobrotljivi Zveličar. On Agie pravo življenje: daje mi •'poznali, Jenko prazno je vse časno, dopoveduje mi, koliko in kij je na njegovi milosti ali g muli ležeče.
Zdihovanje.
1.	O dobrotljivi Jezus, ti edino tolažilo, ti veselje angelov, ti popolnoma plačilo izvoljenih v nebesih; o da bi te smel jest prašati, ali boni tebe kdaj obličje v obličje gledal, ki te ne vidim in nisem vreden te gledati V
2.	Sveta Mebtilda je velikonočno sredo pri sveti maši slišala besede, kakor se tudi sveta maša začne: »Pridite vi izvoljeni, posedite kraljestvo mojega Očeta". Na to je zdihovala: O da bi jest tako srečna bila in enkrat te zveličavne besede slišala: pridite izvoljeni k meni! 1 n ti. o Zveličar, ki si ji take želje obudil, si jo v prikazni srečno imenoval, ji svoje serec zastavil, •ti ji tudi res o smerti, kakor je v življenji želela.
-.( 228 ) -
sladke besede slišati dal:	»Pridi, ti izvoljena mojega
Očeta!" Dodeli, o moj Zveličar! da se tudi moja serč-na želja enkrat spolni, ter pridem v kraljestvo svojega Očeta.
3.	Ali kako daleč sem jest še od te tvoje velike prijatlice, kako nevreden sem tega, kar si ti pripravil tistim, kteri tebi služijo in tebe ljubijo, ker ti sam si govoril, da se bodo pravični svetili kakor solnce. 0 kako drago ti plačuješ svoje služabnike za njib službo!
4.	O sreča presreča, akojest, moj ljubi Jezus! po tvoji milosti v nebesa pridem. Svetil se bom kakor lepo, svitlo, čisto solnee; svetile se bodo moje oči, moje ušesa, moje lica, in vse moje truplo.' Ako bom med izvoljenimi, ne bo nobene skušnjave več/ ne bo ne mraza ne vročine, in tudi nobene težave na sercu, se ne bom bal ne smerti, ne pekla; temuč vekomaj bom srečen.
5.	Ti si zvest v svojem govorjenji, stanoviten v obljubah; desnemu razbojniku si bil sveti raj obljubil, in si ga mu res dal: ,,Resnično ti povem, še dans boš z menoj v raju", si mu rekel, in zgodilo se je. O moj dobrotljivi Jezus! kako močno tvoje veliko usmiljenje poterjuje moje upanje; tudi jest sem s svojimi grehi zaslužil od tebe ločen biti, pa ker zdaj s celim svojini sercem greh sovražim, in želim vse hudo popraviti, se zanesem na tvoje besede: kakor hitro bo grešnik pokoro storil, ga hočem sprejeti. Bodi hvaljen vekomaj za to veliko usmiljenje s spokornimi grešniki! —

»n
Lavretanske litanije.
Kriste, usliši nas!
Oče nebeški, vsegamogočni Bog, Sin vsega sveta rešnji Bog.
Seti duh, resnični Bog,
Sveta Trojica, en sami Bog, Sveta Marija,
Sveta Mati Božja,
Sveta devic Devica,
Mati Kristusova,
Mati milosti Božje,
Mati prečista,
Mati brez madeža.
Mati nedolžna.
Mati presveta,
Mati Ijubeznjiva,
Mati prečudna,
Mati našega Stvarnika,
Mati našega Odrešenika.
Devica ‘modra,
Devica častitljiva,
; Devica hvale vredna.
! Devica mogočna, f Devica usmiljena,
Devica verna,
Podoba pravice,
Sedež modrosti božje,
Začetek našega veselja.
Posoda duhovna,
usmili se nas!
Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kriste, sliši nas!
Posoda časti vredna. Posoda vse svetosti, Skrivnostna roža,
Turn kralja Davida, Turno slonokosteni, Hiša zlata,
Srinja mini in sprave, Vrata nebeške,
Zgodja daniea,
Zdravje bolnikov, Pribežališč grešnikov. 'Položnica žalostnih, Pomoč kristjanov,
( -m)
31V6J
"po
:a
d
tc

oll ijuf .m ji
,tov
fig-i;
,d«
I
ho /nitcriT i ,f;ji'utlč i .r;ixo<l iJr.lv. f livad oivoh m .ijvosutehzl i i od itaoliui i
J
.:!/[
M:
M
\f.
Kraljica angelov,
Kraljica očakov.
Kraljica prerokov,
K ral j ica a postelj nov.
Kraljica 'maternikov,
K raljica v; »oznova veev,
Kraljica devic,
Kraljica vsili svetnikov.
Kraljica brez madeža izvirnega Boga prosil
Jagnje Božjo, ki grebe sveta o Gospod!
Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši nas o Gospod!
Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ: usmili sc nas, o Gospod!
Kriste, sliši nas!
Kriste, usliši nas!
Očenaš .	. Oešenasiinarija .	.
greha spočeta, za iuta uljemlješ; zanesi unffl

-( 231 )-
i'i/u['iii((iii • xi \r oj r.L.Jao j->1 jo«j ni Imej ji>iv»f> . :iif>
MOLITVE.
I. li presvetemu Heimjcun telesu.
(Kadar jo izpostavljeno.)
0 rti i ^ o M
V. Kruli iz nebes si jim dodelil,
0. Kteri ima vso sladkost v sebi.
Molimo.
O Bog, kteri si nam v prečudnem Zakramentu spomin svojega terpljenja zapusti], (J^ij nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega Telesa m tvoje Kervi take častiti, da sad tvojega odrešenja, vodu o v sebi čutimo.
9. li »veti linici, materi Muriji.
Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja poro-liiea! ne zaverzi naših prošenj v naših potrebah, temuč vesi nas vselej vsili nevarnost. 0 častitljiva in blažena devica; naša gospa, naša srednica, naša besednica, naša pomočnica. S svojim Sinom nas spravi; svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sltm nas izroči.
F. Prosi za nas, sveta božja Porodnica!
O. l)a liomo vredni obljub Kristusovih.
Molimo.
Dodeli nam, svojim služabnikom, prosimo, Uospod Bog! da vedno zdravje na duši in na telesu vživamo; in da bomo po častitih prošnjah presvete device Marije vselej sedanje žalosti rešeni, iu večnega veselja deležni.
M. H sveti UeviH' tnuterl Muriji.
Od I. adventne nedelje do Božiča.
Usmiljena Mati Zveličarjcva, ki ostaneš vrata ne* beško iu zgodnja danicul pomagaj ljudstvu, kije padlo, pa želi'vstati: ti ki si svojega Stvarnika prečudno ro-
-( 232 ) -
(lila, devica pred in potlej ostala ko si iz Gabrielovili ust prejela češenje,. usmilj se., grešnikov.
V. Angel j (j.qspadov je oznapil Mariji.
O. In je spočela' od svetega Duha.
Molimo.
Svojo milost, prosimo Gospod! v naše' serca vlij, da, ki smo po angelovem oznanjenju včlovečenje Kristusa, tvojega Sina, spoznali, po njega terpljenju in križu častitljivo vstajenje dosežemo.
Od Božiča do Svečnice.
Usmiljena Mati ZveKčarjeva, ki ostaneš vrata nebeške in zgodnja danica! pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati: ti, ki si svojega Stvarnika prečudno rodila, devica pred in potlej ostala, ko si iz Gabrielovili ust prejela češenje, usmili se grešnikov,
V. Po porodu si Devica čista ostala.
O. Prosi za nas, Božja porodnioa.
Molimo.
P>og, kteri si po rodovitnem devištvu svete Marije človeškemu rodu dar večnega zveličanja dodelil; daj, prosimo, da njo za nas prositi,občutimo, po kteri nam je sreča tlošla prejeti življenja začetnika, Gospoda našega Jezusa Kristusa, Sina tvojega.
e/t	i č,r m :	•jjvirjbv oub-,, , i, ! voli J
Od Svečnice do velikega četertka.
Bodi češena, nebes Kraljica, češena angelov gospa; češena korenina; češena ti, ki si svetu pravo luč rodila! Bodi pozdravljena, Devica častita, memo vsih le- j pa; bodi pozdravljena, preljubeznjiva, in prosi za nas • Kristusa!
V. Naj te hvalimo, Devica presveta!
O. Daj nam moč zoper sovražnike svoje.
Molimo.
Dodeli, milostljivi Bog! hrambo naši slabosti, da, ki svete Božje porodnice spomin obhajamo, s pomočjo njenih prošenj od svojih grehov vstanemo.
Od velike sabote do I. nedelje po Binkoštih.
Veseli se, Kraljica nebeška, aleluja! Kterega si zaslužila nositi, aleluja! je vstal do smerti, kakor je rekel, alelitja! Prosi za nas Boga, aleluja!
T. Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja!
O. Ker je res vstal Gospod! aleluja!
Molimo.
O Bog! ki si po vstajenju svojega Sina, Gospoda najšega, Jezusa Kristusa, svet razveselil; dodeli, prosimo, (la po njegovi Materi Devici Mariji dosežemo večnega življenja veselje.
Od I. nedelje po Binkoštih do I. adventne nedelje.
češena bodi Kraljica, mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi češena! Iv tebi vpijemo za-pušeni Evini otroci; k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej dolini solz. Oh oberni tedaj, naša pomočnica! svoje milostljive oči v nas; in pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa, blaženi sad svojega telesa! o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!
V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica!
O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.
Molitev.
Vsegamogočni, večni Bog! ki si dušo in telo častite Device Matere Marije, da bi vredno prebivališe tvojega Sina biti zaslužila, s pripomočjo svetega Duha pripravil, daj, da bomo, ki se njenega spomina veselimo, po njenih milostljivih prošnjah prihodnjih zlegnv in večne smerti rešeni.
~( 234 )-
4. 14 svetemu Jožefu.
Glejte, zvesti in modri hlapeč, kterega je postavil Gospod čez svojo družino.
F. Prosi za nas, sveti Jožef!
O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.
Molimo.
Naj nam, prosimo, Gospod! zasluženje ženina tvoje presvete Matere Marije pomaga, da, kar naša slabost no premore, napi bode po njegoyili prošnjah dodeljeno.
S. Kn vse potrebe.
Ponižno, Gospod! te prosimo, razveži po svoji milosti naših grehov veži, in ohrani po prošnjah svoje izvoljeni? Matere, ljube Device Marijo in vsili svojih svetnikov nas, svoje služabnike, naše dobrotnike in naše pohištvo v vsi svetosti; tudi očisti vso našo rodovino in naše prijatle od hudobe in grehov, in napolni jih z lepimi čednostmi; dodeli nam mir in zdravje; odverni od nas vidne in nevidne sovražnike, in odženi vse hude želje, daj nam zdravo vreme m dobro letino; skaži milost našim prijatlom in neprijatlom, in obvaruj te taro 7. vsilili, kteri v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske, ognja, potresa, povodnji, in dodeli milostljivo vsim vernim keršenikom, živim in mertvim, v nebeškem kraljestvu večno življenj?, mir in pokoj. Obvaruj našega papeža I., našega škofa I., našega svetlega cesarja I. in vso našo duhovsko in deželsko posposko, in vse ker-šansko ljudstvo vsili nadlog in vsega zlega. In tvoj blagoslov pridi iz nebes doli na nas, in bodi vselej nad nami. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti - svetega Duha Bog vekomej. Amen.
V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.
O. Amen.
Očenaš . . . ČVšenasimarija . . . (petkrat,).

—( £55. )-
s lctcro
mi
MOLITEV
Marija
^ 01
v 'niater izvoli za varstvo' čistosti.
ibJi.
O Marija, Kraljica devic, preljuba moja Mati! glej, Ijredobrotljivi tvoj deviški Sin je deviškega Janeza, in mene prenevrednega, tebi Devici za sina izročil. Prosim te tedaj pri ljubezni, kervi in smerti njegovi, sprejmi me za sina, ker tvojega Sina in tebe iz vsega serca ljubim in te v Mater izvolim; in še več, rtko je tebi dopadljivo, izvolim te z Bernardinom in Edmundom za nevesto svoje duše. Hočem namreč rajši umreti, kakčr pa se z mislijo, z besedo ali v djanji kakoršne koli nedopušene ljubezni oskrunili. Tebe kopernim nasled-vati, in Jezusa Jagnje, kamor koli pojde, na vekomaj'; v družbi svojega angela varba želim angelsko čistost po svojem stanu ohraniti na veke. Sprejmi in ohrani mene, o presladka Mati! moje serco, mojo dušo in moje telo; kar ti iz vsega serca posvetim na; vekomaj. Amen.
Molitev sv. Bernarda ali Memorare.
Sportini še, o preusmiljena Devica Marija! še pik^ dar ni bilo slišati, da bi kdo zapušen bil, kdorkoli je pod tvojo obrambo pribežal, tebe pomoči prosil, in se tvoji prošnji pri Bogu priporočal. S tim zaupanjem navdan hitim k tebi, o devic Devica, kraljica angelov, in Mati našega Gospoda Jezusa Kristusa! K tebi, o zvezda na morju! zdihujem; k tebi pritečem, k tebi pribežim, pred teboj grešnik zdihovaje klečim: ne za-verzi mojih bespdi, o niati večne Besede; teipveč milostno me sliši in usliši. Amen.
Očensvš . . . Oešenasiiiarija . . .
—( 236 )-
Litanije vsih svetnikov.
tjPospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas !
Kriste, usliši nas!
Oče nebeški, všegamogočni Bog,
8in vsega sveta rešnji Bog,
Sveti Buli, resnični Bog,
Sveta Trojica, en sami Bog,
Sveta Marija,
Sveta Mati Božja,
Sveta devic Devica,
Sveti Mihael,
Sveti Gabriel,	\
Sveti Rafael,
Vsi sveti angelji in verhangelji,
Vse svete verste zveličanih duhov,
Sveti Jane/ Kerstnik. i Sveti Jožef,	;	za nas Boša Prosi!
Vsi sveti očaki in preroki /a nas Boga prosite! Sveti Peter,
Sveti Pavel,
Sveti Andrej,
Sveti Jakob,
Sveti Janez,
Sveti Tomaž,
Sveti Jakob.
Sveti Filip,
Sveti Jernej,
Sveti Matevž,
Sveti Simon,
usmili se nas!
za n s Boga prosi!
1
za nas
Boga prosite!
za nas Boga prosi!
Sveti Tadej,
Sveti Matija,
Sveti Barnaba,
Sveti Lukež,
Sveti Marka,
Vzi sveti aposteljniin evangelisti, za nas Boga prosite! Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga prosite!
Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga prosite !
Sveta Fabijan in Sebastijan, J Sveta Janez in Pavel,
Sveta Kozma in Damijan, j za nas koga prosita. Sveta Gervazij in Protazij, )
Vsi sveti materniki, za nas Boga prosite,!
Sveti Silvester, za nas Boga prosi!
Sveti Gregor,	\
Sveti Ambrož,	|
za nas Boga prosi!
Sveti Martin,	\
Sveti Nikolavž,	/
Vsi sveti škofje in zpoznovavci, za nas Boga prosite ! Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!
Sveti Anton,	i
Sveti Benedikt,	f
Sveti Bernard,	j za nas Boga prosi!
Sveti Dominik,	l
Sveti Frančišk,
Vsi sveti mašniki in leviti, za nas Boga prosite!
Vsi sveti menihi in pušaviiiki, za nas Boga prosite ! Sveta Marija Magdalena, ]
Sveta Agata,	j
Sveta Lucija,	f
Sveta Neža,	j	za nas Boga prosi!
Sveta Cecilija,	1
Sveta Katarina,	j
Sveta Anastazija,
Vse svete device in vdove, za nas Boga prosite!
Sveti Auguštin. Sveti Hieronim.
| za nas Boga prosi!

—< 238 )-
Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas Boga prosite! Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Gospod!
Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Gospod!
Vsega hudega.
Svoje jeze,
Nagle in neprovidene smerti,
Skušnjav hudičevih,
Jeze, sovraštva in vse hude 'volje,
Buha nečitosti,
Treska in hudega vremena,
Šibe potresa,
Kuge, lakote in vojske,
Večne smerti,
Zavoljo skrivnosti svojega svetega včlovečenja, Zavoljo svojega prihoda,
Zavoljo svojega rojstva,
Zavoljo svojega kersta in svetega posta,.
Zavoljo svojega križa in terpljenja,
Zavoljo svoje smerti in svojega 'pokopa,
Zavoljo svojega svetega vstajenja,
Zavolje svojega čudovitega vnebohoda.
Zavoljo prihoda Tolažnika svetega Duha,
V dan sodbe,
Mi grešniki,
Da nam zaneseš.
Da nam odpustiš,
Da nas k pravi pokori pripelješ,
Da svojo sveto cerkev vladaš in ohraniš.
Da pastirja apostoljskega in vse cerkvene stanove v svoji sveti veri ohraniš,
Da sovražnike svete cerkve ponižaš,
Da kersanskim kraljem in oblastnikom mir in pravo enovoljnost daruješ,
Da vsemu keršanskemu ljudstvu mir in edinost daš,
Da nas vse v svoji sveti službi poterdiš in obderžiš,
Da naše misli k nebeškim željam povzdigneš,

- ( 289 ) -
Da vsi m našim dobrotnikom rečne dari dodeliš,
Da duše naše in naših bratov, bližnjih in dobrot- j g nikov večnega pogubljenja rešiš,	I _.
Da sad zemlji daš in obraniš,	/c §
Da vsini vernim dušam večni pokoj dodeliš,
Da nas uslišiš,	j %
Sin Božji!	SL
Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemljoš; zanesi nam, o Gospod!
Jagnje Božje, ki grebe sveta odjemlješ; usliši nas, o Gospod!
Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili se nas o Gospod!
Kriste, sliši nas!
Kriste, usliši nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Oec naš . . . i. t. d.
V. in nas ne vpelji v skušnjavo.
O. Ternuč reši nas hudega. Amen.
Molitve po Litanijah
69 Psalm.
O Bog! hiti me otet;
Gospod! teci mi pomagat.
Omoteni in osramoteni naj bodo, kteri mi strežejo po življenji.
Odstopijo naj, in sram jih bodi, kteri mi hočejo hudo. Obernejo naj se zdajci osramoteni, kteri pravijo: baha! baha!
Vsi pa, kteri tebe išejo, naj se vesele in radujejo. Vedno naj reko: Hvaljen bodi Bog! kteri ljubijo tvoje odrešenje.
-( ‘240 )-
Jest pa sem revež in siromak, o Bog kiti k meni.
Moj pomočnik in moj odrešenik, o Bog! nikar se ne mudi.
čast bodi Bogu Očetu i. t. d.
V. Pomagaj svojim služabnikom,
O. Ki v te zaupajo, moj Bog!
V. Bodi nam, Gospod! močen tum,
O. Pred sovražnikom.
V. Nič naj ne opravi sovražnik pri nas,
O. In otrok krivice naj se ne loti nam škodovali,
V. Gospod ! ne ravnaj z nami po naših grehih.
O. In ne povračuj nam po naših hudobijah.
V. Molimo za našega papeža I.
0. Ohrani ga, Gospod! oživljaj in osreči ga na zemlji, in ne daj ga v voljo njegovih sovražnikov.
F. Molimo za svoje dobrotnike.
0. Poverni, Gospod! milostivo zavoljo svojega imena večno življenje vsim, kteri nam kaj dobrega store. : F. Molimo za verne mertve.
0. Gospod! daj jim večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti.
F. Naj počivajo v miru.
O. Amen.
F. Molimo za svoje brate, kterih ni tukaj.
O. Pomagaj svojim služabnikom, ki v te zaupajo, moji Bog!
F. Pošlji jim, Gospod! pomoč iz svetiša.
0. In vari jih iz Siona.
F. Gospod, usliši mojo molitev.
O. In mojo vpitje naj do tebe pride!
1 ■	1 .	: A G .	i j j;,; , m.,1-1,1 M
Molimo.
1
O Bog! ki ti je lastno, usmiliti se vselej in pri-j nanesti, usliši naše pohlevne prošnje, da nas in vse tvoje služabnike, ktere grehov ketina veže, milost tvoje'
dobrote odveže.' Usliši, te prosimo, o Bog! našo pohlevno molitev, in odpusti nam grebe, ki se ti jih obložimo, da nam dobrotljivo s svojim odpušenjem vred mir dodeliš.
Skaži nam dobrotljivo, o Gospod! svojo neizrečeno milost, ter nas od vsih grehov odveži, in od šib, ktere za-nje zaslužimo, reši.
Bog, ki te greh razžali in pokora potolaži, ozri se milostljivo na prošnje k tebi kličejočega ljudstva, in Šibe svoje jeze, ki jih za svoje grebe zaslužimo, od nas odverni.
Vsegamogočni, večni Bog! usmili se svojega služabnika I., našega papeža, in vodi ga po potu večnega zveličanja, da bo s tvojo pomočjo, kar je tebi dopadljivo, želel, in z vso močjo storil.
O Bog! od kterega prihajajo svete . želje, dobre misli in pravične dela, daj svojim služabnikom tak mir, ki ga svet ne more dati, da bodo naše serca tvojim zapovedim vdane, in po zatertem strahu sovražnikov časi s tvojo pomočjo varni in mirni.
O Bog! vžgi naše serca z ognjem svojega svetega Buba, da ti bomo s čistim telesom služili, in z očiše-nim sercem dopadli.
Bog, stvarnik in odrešenik vsili vernih! dodeli dušam svojih služabnikov in služabnic odpušenjc vsili grehov, da milostljivo odpušenje, kterega so vselej želeli, po bogaboječih prošnjah dosežejo.
Začni, prosimo, Gospod! s svojim Duhom naše djanje, in spremljaj ga s svojo sveto pomočjo, da se vse naše molitve in dela vselej iz tebe začno, in iz tebe začete tudi v tebi končajo.
Vsegamogočni, večni Bog! ki gospoduješ čez žive in mertve, in se usmiliš vših, ktere iz vere in dobrih del za svoje spoznaš, prosimo te pohlevno, naj vsi, za ktere smo se namenili moliti, kteri so še pri življenji, ali pa so se že iz sveta ločili, po prošnjah vsih tvojih
svetnikov od tvojo dobrote odpušenje vsih svojih grehov dosežejo. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Kog vekomaj Amen,
V. Bog, usliši mojo molitev.
O.	In moje vpitje naj do tebe pride.
V. Vsegamogočni in usmiljeni Bog naj nas usliši.
O. Amen.
V. In vernih duše naj po milosti Božji počivajo v miru. O. Amen.
MOLITVE
po litanij.lil pri popoldauji službi Božji oh nedeljah iu praznikih, kteri niso Matere Božje.
K svetemu Rešnjemu telesu.
(Kadar je izpostavljeno.)
V. Krtih z nebes si jim dodelil,
O. Kteri ima vso sladkost v sebi.
Molimo.
O Bog! kteri si nam v prečudnem zakramentu spomin svojega terpljenja zapustil; daj nam, te prosimo, svete skrivnosti, tvojega telesa in tvoje kervi tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutimo.]
Za odvernjenje vsih nadlog in nevarnost.
Vsegamogočni, večni Bog, nebeški Oče! poglej z očmi svoje neskončne milosti naše reve in nadloge.’ Usmili se vsih vernih kristjanov, za ktere se je tvoj! ediuorojeni Sin, naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus, voljno grešnikom v roke dal, in je tudi svojo drago kri na lesu svetega križa prelil. Po tem Gospodu od- i verni, milostljivi Oče! zaslužene šibe, sedanje in pri-
hodnje nevarnosti, punte, vojsko, kugo, lakoto, dragino iu žalostne revne čase.
Vsegamogočni večni Bog! usmili se svojega služabnika, našega papeža I., in vodi ga po potu večnega Življenja, da bo s tvojo pomočjo, kar je tebi prijetno, želel, in z vso močjo storil.
O Bog, pastir in vladar vsili vernikov! glej milostljivo na svojega služabnika, našega nadškofa I., ki si ga pastirja naši škofiji postavil; dodeli mu, prosimo, da tistim, čez ktere je postavljen, z besedo in z djanjem k dobremu služi, in tako s čedo, ki mu je zročena, večno življenje doseže.
Bog, varil vsili kraljestev, dodeli svojemu služabniku, našemu cesarju I. spoznati in častiti tvojo moč, s ktero se sovražnik premaga, da, ker je po tvoji volji ►cesar postal, bode tudi v tvojem varstvu vselej mo-’ gočen.
Ilazsvitli in poterdi v vsem dobrem duliovske in deželske oblastnike in gosposke, da nas bodo na vse to napeljevali, kar zamore k tvoji božji časti, k našemu zveličanju, in k miru in sreči vsega keršanstva pripomoči.
Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam je prositi, za svoje prijatle in neprijatle, za zdrave in bolne, za vse žalostne in revne kristjane, za žive in mertve.
Vsegamogočni večni Bog! ki gospoduješ čez žive in mertve, in se usmiliš vsili, ktere iz vere in dobrih del za svoje spoznaš: pohlevno te prosimo, da vsi. za ktere smo se namenili moliti, kteri so še pri življenju, ali pa so se že iz sveta ločili, po prošnjah vsili tvojih svetnikov od tvoje dobrote odpušenje vsili svojih grehov dosežejo.
Dodeli nam, o Bog mini! pravo edinost v veri brez vsega razdertja in ločitve. Preoberni naša serca k pravi pokori in k poboljšanju našega življenja. Vžgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče želje po
vsi pravičnosti, da ti bomo kakor tvoji pokorni otroci v življenju in v smerti prijetni in dopadljivi.
Tebi bodi vedno priporočeno, o Gospod! vse naše djanje in nehanje, naše delo in opravilo, naše življenje in naša smert. Daj nam tvojo milost tukaj vživati, in tamkej z vsimi izvoljenimi doseči, da te bomo v večnem veselju in zveličanju hvalili in molili.
To nam dodeli, o Gospod nebeški Oče! po Jezusu Kristusu, svojem ljubem Sinu, Gospodu našem in Odrešeniku, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen.
V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.
O. Amen.
Očeuaš .... Ccšenasimatija .... (petkrat.)
Sveti krnim pot
svetega očeta
l.i'fliiarda 1’orlo-Jlavriiliego.
Opombe zastran opravljanja križevega pota.*)
1.	Bistvena reč je v tej pobožnosti, da si pred križem in podobami, ki so Ule v ta namen blagoslovljene, in premišljuješ nekoliko terpljenje Jezusa Kristusa. Zadosti je oberniti se proti podobam, ako se ne more prostor spremeniti.
2.	Zamoreš tudi premišljevati eno samo okolišino ter-pljenja, postavim, britkosti Zveličarja na Oljski gori, njegove bolečine na križu itd.
3.	Vcnder pa, če te ne mika posebno pri eni resnici ostati, je bolje, da vse premišljuješ.
4.	Za odpustke ni ravno potrebno, da bi molitve s besedami molil, ktcrc se po bukvah najdejo, ki so iz navade in pobožnosti vpeljane; vcnder pa so koristne, zlajšajo molitev križevega pota in nas zagotovijo sadu. Dobro je se jih posluževati.
5.	Sme se molitev križevega pota pretergati, samo da sc tisti dan doverši.
6.	Z obiskovanjem križevega pota se dobijo vsi tisti popolnoma odpustki, ki so sklenjeni z obiskovanjem križevega pota v Jeruzalemu.
7.	Odpustki se zamorejo zad obiti večkrat na dan, ako se večkrat križev pot moli.
8.	Dobro je, da obiskovavee križevega pota ohrani en odpustek za-se, druge daruje dušam v vicah.
*) Le Chemin de la Croix; Einsiedeln, New-York itd.
-( 24G )-
9.	A ko se za duše v vicah obernejo odpustki, jih jim zaruorr obiskavec zadobiti, ako bi imel tudi nesrečo, da je v smertnem grehu; ne pa za-se v takem stanu. Dobro je pred obiskanjem križevega pota obuditi popolnoma skesanje, da bi se mogel obilniše odpustkov vdeležiti.
Darovanje sv. križevega pota.
O m.»j dobrotljivi Jezus! ljubim te čez vse, ker si večna dobrota in neskončna milost. Žal mi je iz vsega serca, da sem kdej tebe, o naj veči dobrota! razžalil. Darujem ta sveti križev pot tebi v čast, v spomin tistega težavnega pota, po kterem si zavoljo mene ubozega grešnika hodil. Vsili odpustkov se želim vdeležiti, kteri so za sveti križev pot podeljeni; torej tudi želim tako vso opraviti, kar in kakor je v zadobljenje odpustkov storiti potreba. Prosim te, o Jezus! dodeli mi gnado in moč, da bi s svetim križevim potom v tem življenji tvojo milost, v prihodnjem pa večno veselje mogel zaslužiti. Amen.
(Zdaj daruj Bogu odpustke za tiste, za ktere mu jih daro- j vati želiš, da bi jim v prid bili.
Pri nektenh postajah se zadobe popolnoma odpustki; ker pa nobeden ne more zase več kot en popolnoma odpustek zadobiti, ; torej pervi popolnoma odpustek sebi v prid obemi, druge pa za duše v vicah Bogu daruj; ali za dušo ranjcega očeta ali ranjce j matere, brata, sestre, prijatla ali kterega druzega.)
Oh, pridite stvari!
Kaj, glejte, se godi!
On, ki nas vse živi,
Strašno za nas terpi.
I. Postaja.
Jcium v iniKrt »bsmlijn.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli prečudno ponižnost svojega nedolžnega Jezusa, s ktero je krivično sodbo brez vsega ugovarjanja poslušal in sprejel. Tvoji grebi so tiste lažnjive in krivične priče, ktere so sodbo podpisale. Hudobnost tvojega jezika, s kterim si se večkrat zoper Boga in bližnjega pregrešil, je sodnika oslepila, da je nedolžnega Jezusa v smert obsodil. Oberni se tedaj k njemu, jokaj in zdibni bolj s sercem, kakor z ustmi:
O moj ljubeznjivi Jezus! kako nezmerna je tvoja ljubezen proti meni, ubogemu grešniku! Boš li tedaj za nevredno, hudobno stvar ječo, verige, tepenje tor-pel? in v tako grozovito smert obsojen? Oli! to je zadosti, da mi rani moje serce, da objokujem vse pregrehe, ktere sem s svojim jezikom storil. Tedaj jih obžalujem in kličem k tebi: O Jezus! usmiljenje; prosim te, usmiljenje in milost, o Jezus!
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas! Raztepen, zapljcvan,
In kronan, zasram’ran,
Pred sodbo je poljan,
Nedolžno v smert izdan.
2. Postaja.
lezu« vzame križ na rame.
F. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli, s kakšnim veseljem in radovoljnim sercem objame dobrotljivi Jezus sveti križ, in kako po-terpežljivo prenaša tepenje in suvanje malopridnega
ljudstva! Ti pa poln nevolje in nepoterpežljivosti bežiš pred križem, kar je le mogoče! Kaj ne veš, da se ne more brez križa nebeško veselje zadobiti? Oh! objokuj svojo slepoto, oberni se k svojemu Gospodu, zdilini in reci:
Ne tebi, o Jezus! ampak meni se spodobi križ. O težki križ! ki so ti ga moji grehi naložili. O lju-beznjivi Jezus! dodeli mi gnado in moč, da bom objel vse križe, ktere sem s svojimi grehi zaslužil. Stori, da bom voljno objel svoj križ, in se tako ločil od sveta; daj mi tako ljubezen do križa, da bom vselej s tvojo služabnico, sv. Terezijo, vošil in želel:	Terpeti ali
umreti; umreti ali terpeti.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Glej, križ mu naložiš Na ranjene rame;
Oh, Jagnje Božje gre,
In nese vsili dolge!
3. Postaja.
Jezna pade pervič pod križem.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Poglej in premisli, kako tvoj Jezus zavoljo tolikanj prelite kervi ves oslabljen pervič na zemljo pade. Oh! kako ga s pestmi bijejo, z nogami taptajo in su-jejo! Vender ni pritoževanja ali nevolje iz njegovih ust slišati. Ti pa tarnaš in tožiš, če le majhen križ občutiš, ali zoperno besedo slišiš. Oh! sovraži svojo nepoterpežljivost, svoj napuh, in svojo nečimernost. Zdilini k Jezusu:
0 ljubeznjivi Jezus! poglej me preubozega grešnika pred tvojimi nogami. Oh, kolikrat in v kako velike
pregrehe sem padel! Kolikokrat sem se v globočine pregreh pogreznil! 0 Jezus! stegni in podaj mi svoje roke! Pomoči, o Jezus! pomoči pri tebi išem, da bi ves čas svojega življenja nikoli nikoli smertnega greha ne storil, in hi tako v svoji zadnji uri zveličanja upati zaraogel!
Oče naš. Cešena si Marija. Oaat bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Opešal jev močeh,
Podre ga križ, naš greh;
Vtopljen v sveta dolgeh Leži potert na tleh.
4. Postaja.
Jezus ti it ni svojo žalostno Mater.
V. Molimo te, o. Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Oh, hako veliko žalost in bolečino je občutilo serce Jezusovo! Oh, s kakšno grenkostjo in žalostjo je bilo napolnjeno Marijno serce, ko sta se srečala! Poslušaj, o nehvaležna duša! „Kaj ti je storil moj Sin1* ti kliče Marija. „Kaj hudega ti je storila Mati?" te vpraša Jezus. Oh! zapusti že enkrat svoje grehe, zavoljo kterili midva toliko žalost in britkost terpiva. O grešnik! kaj praviš na to? Reci tedaj in zdihni v svojem serci;
O Božji Sin Marije! o presveta Mati mojega lju-beznjivega Jezusa! ves raztert in ponižan klečim pri vajnih nogah. Jaz sem tisti izdajavec, s svojimi grehi sem brusil meč, kteri je vajno serce ranil. Oh! iz serca mi je žal. Prosim vaji, odpustita mi! Milost, o Jezus! milost, o Marija! Po svoji veliki milosti mi
dopustita, da nikdar več ne bom grešil, temuč da bom vajno grenko terpljenje in žalost noč in dan premišljeval in objokoval.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Oh, žalosten spomin!
Ker sreča Mater Sin,
Nji gre meč bolečin Do serca globočin.
5.	Postaja.
Simon C’irc n t‘J skl poinuj-a Jezusu križ nositi.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
0. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Spomni se, da si ti tisti Simon, kteri si nečimer-nosti sveta in sladnostim svojih počutkov ves vdan, ki svojih križev ne nosiš radovoljno, ampak le, ker se jih braniti ne moreš, z veliko nevoljo. Oh! zbudi si že enkrat serce, in usmili se svojega tako obloženega Zveličarja. Sprejmi radovoljno vse križe in nadloge, ktere ti bo poslal tvoj ljubeznjivi Oče. Terdno skleni, ne samo vse zopernosti s poterpežljivostjo prenašati, ampak tudi svojemu Bogu zanje hvaležnega se skazovati. Prosi ga takole:
O ljubeznjivi Jezus! hvalim te za toliko priložnost, ktero mi daješ, da bi za-te terpeti in za-se kaj zaslužiti mogel. Oh, moj Bog! daj mi, da bom vse, kar se mi bo v tem življenji težkega prigodilo, s poterpežlji-vim sercem prinašal, in potem večnega veselja se vde-ležil. Stori, o Jezus! da bom tukaj s teboj jokal in terpel, potlej pa s teboj v nebesih gospodoval.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Omagal Jezus je Od teže križeve ;
0 Simon, prosim te,
Ne brani križa se!

6. Postaja.
Veroniha poda Jezusu polni pert.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
0. Ker Si s svojim križem svet odrešil.
Poglej in preudari v tem pertu sveto obličje Zve-ličarjevo! Ljubi Jezusa! in po tej ljubezni si njegov obraz v serce vtisni. O kako srečen boš, ako boš živel z Jezusovim obrazom v svojem sercu, in ž njim v I večnost šel. Da bi tedaj to gnado zadobil, prosi svojega Boga in reci:
O moj žalostni Jezus! prosim te, vtisni v moje j serce sveti obraz svojega obličja, da bom brez nehanja na-te mislil, noč in dan tvoje grenko terpljenje premišljeval in svoje grehe objokoval. O Jezus! s kruhom I tvojega terpljenja hočem nasitovati svojo dušo, in moje I oči bodo vselej solze točile nad mojimi pregrehami.
Oče naš. Češcna si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
S pertom Veronika Obriše Jezusa,
Spomin zato ji da Terpljenja britkega.
7. Postaja.
Jezus pade drugič poti križem.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in tvoj Gospod, zopet na zemlji leži, vse oslabljen od velike bolečine, utrujen in zaničevan od sovražnikov. Premisli, da je tvoja prevzetnost Jezusa poterla, in ga na zemljo vergla,
ker je prenesti ne more. Oh, zapusti svojo ošabnost, ne bodi več tako napulmjen. Spokori se in skleni po-nižnejši biti. Reci s skesanim sercem:
O prečastitljivi Jezusi akoravno vidim, da na zemlji pod težo križa ležiš, vender te molim in častim, kakor svojega mogočnega, večnega Boga. Prosim te, poteri moj napuh; vzemi iz mojega serca vso ošabnost, da bom spoznal svojo nečimernost, da bom vse zasramovanja prejemal s tolikanj tebi ljubo ponižnostjo, da bom potem tudi s teboj povikšan v nebeškem kraljestvu.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Slabosti ves prevzet
Pod križem pade spet;
O jenjaj, grešni svet!
Ponavljat’ greh preklet’.
8.	Postaja.
Jezus (ulnž! jeruzalemske žene.
. V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli v svojem sercu, kolikanj ti je vender t reba jokati in žalavati. Pervič, ker tvoj ljubeznjivi Jezus toliko zavoljo tebe terpi; drugič, sam nad seboj, ker si tako nehvaležen in ga ne nehaš žaliti. Kako moreš, premišljevaje njegove grozovite bolečine, še terdovraten ostati! Poglej, kako milostljivega se Jezus revnim jeruzalemskim ženam skazuje! Zaupaj tedaj vanj in zdihni s sercem:
O ljubeznjivi Jezus! Oh! kako je to, da se moje serce ne raztopi v solzah velike žalosti? Solze, oh Jezus! prosim, solze prave pokore in serčnega obžalovanja mi daj, da bom z objokanimi očmi in skesanim
sercem zadobil tisto milost, ktero si ubogim ženam skazal. Oh, Jezus! ne obračaj od mene svojih milostljivih oči. Poglej me ubozega grešnika, da bom tudi jaz ves potolažen na zadnjo uro te viditi mogel.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.
Usmiljene žene!
Ne jokajte za me!
Točite za se le Spokornih sere solze!
9. Postaja.
Jezus pade tretjič p trii križem.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
0. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Oh! s kako veliko bolečino je Jezus že tretjič pod križem padel! Premisli: Jezusa, krotko, nedolžno ovčico. Judje, neverniki kakor stekli volkovi tepo, sujejn, sem ter tje po terdih kamnih vlačijo! 0 nesrečni greh, ki samega Sinu Božjega tako grozovito terpinčiš! O grešnik! ni morebiti tvoj ves poterti in kervavi včlo-večeni Bog vreden tvojih solz? Oh! reci tedaj ves objokan :
0 vsegamogočni Bog ! ki nebo in zemljo z enim perstom deržiš, kdo te je tako neusmiljeno vergel? Oh! nobeden drugi ne, kakor moja pregreha, v ktero sem tolikrat zopet padel. Moja hudoba ni jenjala grešiti, in zato se je množilo tvoje terpljenje. Toda poglej, o Jezus! pred teboj zdaj klečim s kesanim sercem, in terdno sklenem, svoji hudobiji konec storiti. Z objo-
-( 254 )-
kanimi očmi ti terdno in zvesto obljubim: Nikdar več nočem grešiti; o Bog! nikdar več, nikdar več ne.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Oh, Jezus omedli,
Pod križem spet leži;
Naj vender se zbudi,
Kdor še v pregrehah spi.
10. Postaja.
Jezusa slečejo in mu kolen piti sinjo,
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli, o duša! kako Jezusu, ki je po svojem životu ves ranjen in stepen, še grenkega žolca piti dajo. Poglej, kako on tvojo nesramežljivost, nespodobno obnašanje in nečimernost v obleki s svojo nagoto plačuje, z žolčem pa tvojo požrešnost. Ali moreš svojega Jezusa brez milovanja pogledati! Oh, verzi se k nogam svojemu Jezusu in reci:
O žalostni Jezus! kako velik razloček je med teboj in med menoj! Ti si ves ranjen, poln grenkosti, in ves s kervjo oblit; jaz pa ves nečimern. poln slad-nosti in veselja, ali saj tak želim biti. Oh! jaz nisem na pravem potu. O Jezus! pelji me ti na pravo stezo. Stori, da mi bodo vse sladnosti tega sveta grenke in zoperne, da bom namesto njih želel tvoje terpljenje občutiti, in da tako vreden postanem s teboj večno veselje vživati.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Ko pride na goro,
Ga slečejo gerdo,
Pijačo mu dajo,
Ostudno in grenko.
II. Postaja.
Jezusa na križ pribijajo.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli neizrečeno bolečino, ktero je občutil dobrotljivi Jezus, kadar so mu rabeljni ude, kite in žile z žeblji prebodli. 0, kako je to, da tvoje serce kar žalosti ne poči, ker vidiš, da tvoji grebi tako neusmiljeno more tvojega Zveličarja? Saj zdaj toči solze, obžaluj svoje grebe in reci:
0 dobrotljivi, zavoljo mene križani Jezus! vlij v moje serce strah in ljubezen do tebe! In, ker so moji grebi tisti žeblji, ki so tebe na križ pribili, stori s svojo gnado, da bodo vse moje hude želje in občutki na tvoj križ nabiti in tamkaj umorjeni, da bom v življenji in ob smerti s teboj križan, tudi s teboj v nebesih večno kraljevati zamogel.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Na križ ga polože,
Razpno roke, noge,
Žeblji mu zdaj nove,
Še rane narede.
12. Postaja.
Jezus iimerje nu križi.
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Odpri tukaj oči in premišljuj svojega na križ pribitega Jezusa. Poglej vse bledo obličje Božje. Poslušaj, kako prosi odpušenja tistim, kteri ga križajo in žalijo.

- ( 256 ) -
Razbojniku obljubi nebeško kraljestvo, svojo Mater izroči Janezu, svojo dušo priporoči nebeškemu Očetu; poslednjič pa umerje z nagnjeno glavo. Tedaj je moj Jezus umeri! Res umeri je na križi in zavoljo mene.
O duša moja! kaj boš zdaj počela? Oh, ne hodi proč, j ako ne s ponižnim in skesanim sercem. Objemi križ in zdihni k Jezusu:
O moj ljubeznjivi Zveličar! vem in spoznam, da sol moji grehi tisti rabeljni, kteri so tebe tako neusmiljeno umorili. Nobene gnade nisem vreden, ker sem tebe križal. Pa kako veliko veselje in upanje občuti moja duša, kadar te slišim tudi za tiste prositi, kteri so te križali. Kaj hočem tedaj za-te storiti, ko si ti toliko za-me storil? Poglej, o Jezus! pripravljen sem in vo-Š Ijan, vsim odpustiti, kteri so me kdaj razžalili. Res,'; moj Bog! zavoljo tvoje ljubezni odpustim vsim, iz serca jih objamem, in jim želim vse dobro. In tako tudi upam ob svoji smertni uri slišati vesele besede tvoje:	„Šc
danes boš z menoj v raji.“
Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Na križi tam visi,
Oh, sveta teče Kri!
Za grehe vsih ljudi Zveličar sraert stori.
13. Postaja.
Jcznui s kri/.u snamejo in ir a VHnrii v naročje poleže!
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli, kako oster je bil meč, ki je prebodel I serce žalostne Matere, ko je svojega mertvega Sina v s naročje vzela. Vidila ga je vsega ranjenega in kerva-vega. 0 kakšno žalost in bolečino je ona takrat v
svojem sercu čutila! Kteri meč pa je bil tako oster; ki je prebodel njeno serce I Oh, greh je bil, kteri je Jezusu življenje vzel in Marijino serce tako močno ranil. Objokuj tedaj ta grozoviti greh. Skleni svoje solze s solzami svoje žalostne Matere, in zdihni k nji tako: O Kraljica vsih mučenikov! kdaj bom vreden, da bi prav zapopadel tvojo žalost in bolečino? Kdaj bom zadobil gnado, tvojo žalost v svojem sercu nositi in s teboj terpeti? O velika Gospa! sprosi mi, da bom noč in dan žaloval nad svojimi grehi, kteri so tebi tako žalost napravili, da bom ves skesan in spokorjen v zaupanji in ljubezni do tebe umeri, in po smerti s teboj večno živel.
Očo naš. Cešena si Marija. Čast bodi.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Marija! k teb’ hitim,
Tvoj'ga Sinu častim;
Z vama, dokler živim.
I!ad jokam in terpim.
14. Postaja.
Jezuan v griib položi',
V. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.
Premisli tukaj žalovanje, zdihovanje in jokanje Magdalene, Janeza in družili pobožnih duš, ko jim je bil Jezils odvzet in r grob položen. Zlasti pa si v serce vtisni težavo in grenko žalost Marije, njegove Matere, ko je iz svojega naročja ljubeznjivega Sina dala. Premišljevaje njeno tedanjo žalost in njeno terpljenje se moraš res sramovati, da si pri obiskovanji tega križevega pota tako malo milovanja občutil. Oh, zbudi svoje serce saj zdaj pri zadnji postaji. Poljubi s častjo kamen svetega groba; položi v duhu vanj serce, in reci svojemu mertvemu Jezusu:
O usmiljeni Jezus! kteri si po takem kervavem potu šel iz ljubezni do mene, častim te v grob polože-
17
—( 258 ) -
nega in te molim. Oh, v svojem sercu te serčno želim j zapertega imeti, da hi, s teboj sklenjen, po tem križevem potu k novemu življenju vstal, in se v tvoji gnadi iz tega sveta ločiti mogel! Po zasluženji tvojega ter- 1 pljenja, ktero sem premišljeval, mi dodeli, da bo na j zadnjo uro tvoje sv. Rešuje Telo moja popotnica, da j bodo moje zadnje besede: Jezus! Marija! Jožef! in j da svoje zadnje zdihovanje sklenem s tistim zdikovau- j jem, s kterim si ti na svetem križi svojo sveto dušo izdihnil. Daj mi z živo vero, s terdnim zaupanjem in z gorečo ljubeznijo s teboj in zavoljo tebe umreti, in potlej s teboj na večne čase živeti. Amen.
Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!
Za naš greli mertvega Molimo Jezusa lil položimo ga V grob svojega serca!
Molitev.
Nebeški Oče, večni Bog! po tisti ljubezni, s ktero ! si svojega Sina Jezusa Kristusa zavoljo mene na svet | poslal, in s ktero je on po svojem britkem terpljenji j in grenki smerti mene odrešil, ti darujem ta sveti kri- I žev pot, kterega sem s svojo guado opravil. Vzemi to j pobožno opravilo k povikšanju svoje časti, v zalivalo j za vse, meni in drugim podeljene gnade, za odpušenje j grehov vsega sveta, za pomoč revnim dušam v vicah; i zlasti pa, za k ter e sem v začetku prosil. O milostljivi nebeški Oče! poglej na obličje Kristusa svojega Sina, usliši glas njegove svete Kervi, in bodi milostljiv meni ubogemu grešniku. Amen.
Hvaljen bodi naš križani Zveličar Jezus Kristus, j in njegova žalostna Mati Marija!
O Jezus! hvala zdej Ti bodi in vselej;
Po svoji smerti daj!
Te ljubit’ vekomaj!
naših patronov sv. Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota nam ki smo njih varovanci.
Sv. Prot
Misli si, da slišiš svetega mašuika Prota govoriti, puslušilj njegovo ljesede pazno, in vtisni si jih v sorco.
Jezus naš Zveličar je na zemlji družbo ustanovil, v ktero vabi vse ljudi celega sveta in vsili časov. V ti družbi so vsi teisti, ki verujejo v Jezusa in v njegovi nauk. Cela družba ima taisto vero, taiste zakramente, ki so vernim pripomočki k večnemu življenju, taistega poglavarja Rimskega papeža, nezmotljivega učenika. Ta družba je keršanska katoliška Umska cerkev, zunaj katere izveličauja ni.
V ti družbi, ali v katoliški cerkvi je duliovstvu izročeno varstvo vere; nar višji duhoven in pastir cele cede so sv. Oče, pastirji posamcsuih čed so škofje, in njih namestniki in delavci v vinogradu gospodovem so vsi drugi duhovni. Vsi ti oznanujejo in razlagajo Jezusovo vero, dele zakramente in vodijo vernike od njih mladih nog. noter do njih smerti.
Duhovni, od svetega očeta in škofov, noter do zadnjega duhovnega pomočnika vsak dan Jezusa samega nebeškemu Očetu darujejo in ga sprejemajo, ter so v nar bolj edini sklenitvi ž njim. O čudapolna sreča du-
—( 2G0 )-
hovnov! ktera jih vendarle s strahom in trepetom na- i polni zavoljo skrivnostne pričujočnosti vsegamogočnega Gospoda nebes in zemlje, pravičnega Sodnika živih in mertvik.
Tedaj more biti njih prizadenje gotovo zmerom le to, da so njih serca vselej proste smertnega greha, da gore ljubezni do svojega nebeškega učenika, s kterim so vedno in vedno v nar tanji zvezi.
Duhovni so varili vere, ki jo je prinesel Božji Sin iz večnih nebes. Beseda, ki jo oznanujejo oni, je Božja beseda, ali naj jo že ozuanjajo v cerkvi iz leče, iz pred oltarja, v spovednici, ali pri bolniku ali sploh v domači obhoji. Njih učenost je obširna, sveta, in brez prenehanja si jo oni povišujejo z branjem, premišljevanjem in z molitvijo. Duhovni so skerbni pastirji čede; oni nedolžne otročiče z ljubeznijo podučujejo v veri, mla-denče in device varujejo v nedolžnosti, jih poterjujejo v dobrem; in jih vabijo k pogostni sprejemi sv. zakramentov ; grešnike nevtrudljivo kličejo na pot pravičnosti; stariše podpirajo v skerbni izreji njih otrok; bolnike tolažijo, in jih spremljajo, z nebeškimi tolažbami iz tega na uni svet. Duhovni so zgled molitve, zatajevanja, poterpežljivosti, usmiljenja, in čiste božje ljubezni.
Glejte, ljubi moji varovanci! tudi jez, vaš patron, sem svoje duhovne otroke Kocijana, Kancija, in Kocija-nilo v veri podučeval, in z božjo pomočjo jih stanovitne ohranil noter do njih mučenstva, s kterim so si nar dražji venec, in nar imenitniji prostor pri Bogu pridobili.
O ljubi moji izročenci, tudi vam so duhovni nar bolji, nar zvesteji prijatli, ki vam oskerbljujejo nar imenitniji reč, to je, vašo večno srečo. Ljubite jih tedaj, skazite jim čast in zahvalo, molite za nje in hodite po poti, ktero vam s svojim uavkom, s svojim nasvetom in s svojim zgledom kažejo. Potegovajte so za nje, in zagovarjajte jih povsod, kjer se govori zoper njih.
~( 261 )-
Nekterim pa iz med vas, ki duhovne zaničujejo, zasmehujejo, opravljajo, in ljudstvo zoper njih šuntajo, zakličem: nehajte od tega početja; in vprašam vas: kaj so vam storili duhovni ? ali ne darujejo slehern dan za vas nekervavo daritev? ali niso pripravljeni zavoljo vas iti tudi v smert ? Tedaj, nehajte od vašega početja ter se spominjajte žuganja, ki ga Bog sam izusti zoper zaničevavce duhovnov, rekoč: gorje njemu, ki se pregreši zoper posvečenika mojega, on se dotakne punčice mojih očes. Večni in nar pravičniji Bog ne pusti brez kazni razžaljenja duhovskega stanu.
Ko ste pa čast, spoštovanje in hvaležnost dolžni slehernemu iz med svojih duhovnih pastirjev; koliko veči počastenje, pokoršino in vdanost morate skazati svojemu nar višemu pastirju svetemu Očetu in svojim škofom.
Sv. Oče varujejo vero, se vstavljajo v svoji od Boga jim podeljeni nezmotljivosti vsaki krivoveri, razsodijo slehern nauk, ali je katoliški ali ne; oni volijo in poterdijo škofe, in v sklenitvi ž njimi vladajo celo keršansko katoliško čedo. Ljubite tedaj sv. očeta, molite za nje, ne pripustite, da bi se kjer koli zoper njih govorilo, pridobite jim serca svojih bližnjih; ako so v sili, tolažite jih in pridite jim na pomoč, kakor smo ravno tako delali v pervih stoletjih keršanstva, tedaj višjega pastirja v svoje varstvo vzeli, in jim vse potrebno oskerbeli, da so tako oni mirno in brez sker-bi se le samo z vladanjem svoje čede pečati smeli.
Spoštujte dalje in vbogajte svoje Škofe; v njih vodstvo je izročil gospod Jezus Kristus kardelce cele čede, v kterem živite vi. Oni, so resnični namestniki Kristusovi, bodite jim tedaj pokorni; oni vam pošljejo duhovne, oni so vam darove sv. duha s podeljenjem sv. birme sprosili, tedaj, bodite jim hvaležni.
Duhovne pa, ki živite z njimi, serčno ljubite; oni so bili v vaši mladosti vaši učeniki, so vam zakramente sv. pokore in sv. rešnjega telesa pervikrat, in potem
-( 262 )—
tolikokrat podelili, oni so vaši pridigarji, spovedniki, sredniki pred Bogom, ljubite jih, poslušajte jih, podpirajte jih, molite za nje, in sklepajte se vselej z njihovimi dobrimi deli.
V taki edini sklenitvi s sv. Očetom, s svojim škofom in z duhovni se tedaj, moj varovanec! vedno vadi v vsili potrebnih keršanskih čednostih, in da jih dosežeš, ti nasvetujem sledeče zdihljeje:
1.	Prosi Boga, da ti podeli božjo čednost terdne vere, rekoč:
„0 moj nebeški Oče, moj učenik in Gospod! prosim te, da zavoljo brežkončnega zasluženja smerti tvojega Sina Jezusa Kristusa prižgeš v moji duši svetlo luč vere, da mi jo povišuješ, in mi jo ohraniš čisto in nepokvarjeno do zadnjega trenutka mojega življenja. Vse tedaj verujem terdno, in za vselej, in brez dvoma, kar si nas ti, o Bog! po Sinu svojem učil, kar so aposteljni učili in kar nas verovati uči naša Rimska, sveta katoliška in apostoljska cerkev."
2.	Prosi, zadobiti božjo čednost terdnega zaupanja :
„0 Gospod Bog: prosim, ustanovi v meni stanovitno zaupanje, da se zanesem na tvojo milost, na zaslu-ženje Sinu tvojega, in na tvojo brezkončno dobroto, v življenji, kakor v smerti. Tebi se izročim z vsem, kar sem in kar imam.“
3.	Zdihuj po božji čednosti goreče ljubezni:
„0 Bog! prosim te, naj tvoja večna ljubezen vžge a meni ljubezen do tebe, da te ljubim iz vsega serca, iz vse duše, z vsemi močmi, da te ljubim zavoljo tega, ki si zgolj ljubezen in dobrota in sam v sebi nar bolj popolnoma bitje; bližnjega pa naj ljubim, kakor sam sebe."
4.	Ker človeku ni mogoče izveličanje doseči brez Jezusovega odrešenja, se ga vedno vdeležuj. To pa se bo zgodilo po vredni prejemi sv. zakramentov, z vredno pričujočnostjo pri sv. maši, z pobožno molilevjo in z življenjem, polnim čednost in strahu božjega. Tedaj zdihuj k Bogu in si vsega tega velikokrat prosi rekoč:
„0 Bog, nebeški Oče! prosim te, dane bo zgubljena za me Kri Jezusa Kristusa, odrešenika mojega. 0 saj ti o Bog, duše ljubiš, in nočeš, da se ti ktera pogubi. Tedaj, prosim, ohrani me v gnadi sv. kersta, povišuj v meni darove sv. duha, ki sem jih prejel pri sv. birmi; daj po zasluženju smerti svojega Sinu, da bo posvečujoča gnada ponovljena v meni po odvezi od grehov pri spovedi, in da se vedno v novič in edino sklepam z Jezusom v zakramentu presvetega Rešnjega telesa. Naj pa tudi po tvoji milosti vselej deležen postanem sadu odrešenja po vredni in pobožni pričujoč-nosti pri sv. maši. Tvoja ljubezen o Gospod! naj me žene obiskat Sinu tvojega pričujočega v sv. Rešnjem telesu. Tvoja sladka pričujočnost v cerkvi, doma in po vsili krajih, in vsaki čas, naj me vabi vsak dan k serčni molitvi, da z molitevjo dan pričnem in ga neham in tudi med dopolnjenjem svojih dolžnost se tebe, o nar ljubeznjivši Gospod serca mojega! z ljubeznijo spominjam “.
Potem ko si se, ljubi varvanec moj! Bogu izročil v nar imenitnijih zadevah svoje duše, po okolišinah svojega življenja in kolikor ti čas pripusti, premišljuj večkrat nar važniši resnice naše vere.
Tedaj spominjaj se n. pr. ob nedeljah sosebne skrivnosti trojedinega Boga, in skleni, da hočeš vse pričeti v imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha, Amen; in da boš vse dokončal v čast Bogu Očetu, Sinu in sv. Duhu, Amen.
V pondelik naj ti bo pred očmi, veselja polno velovečenje in rojstvo Jezusa Kristusa, ter vse daruj nedolžnemu detetu v čast in iz ljubezni do njega. V tvorek se oziraj na Jezusa sprclnpega mladenča in mu priporočaj rastvo tvoje duše v modrosti in v dobrih delih, da dopadeš Bogu in ljudem. V sredo poslušaj v duhu Jezusa učenika, ki je cele tri leta svoj nebeški nauk oznanoval in zaupaj v njega, ki se je skazal Gospoda nebes in zemlje, vsili natornih in čeznatornih
-( 2G4 ) -
moči. V četertik zahvali Jezusa za ustanovljenje prest. Rešnjega telesa', v petik se priporočaj v Jezusove rane, in sicer prosi odpušenja pri rani leve roke zavoljo vsili napčnik del, pri rani leve noge zavoljo vsili pregrešnih potov, in pregrešne lenobe; pri desni nogi si sprosi od zdaj naprej gnado hoje po poti pravičnosti in pri rani desne roke si iši Jezusovega blagoslova: pri rani serca njegovega pa obstoj, ter zapri dušo svojo vanjo, da tam ostane za vselej. V saboto naj ti bodo žive v spominu Marijine žalosti; spremijo v duhu, kodar je hodila ona, milo-vaj jo, in prosi jo pomoči zavoljo tih sedmerih žalost. Poslušaj tedaj besedo Simeona, ki so ji prebodle kakor meč njeno serce; pojdi ž njo po daljni poti v Egipt, in strezi ž njo Jezusu Sinu njenemu; iši ž njo Jezusa dvanajstletnega; hodi ž njo za Jezusom po njegovi strašni, križevi poti; obžaljuj greh, ki je uzrokoval Božjemu Sinu tako grenko smert; priporočuj se v rane Jezusa mertvega v Marijinem naročju; položi svoje serce v grob, kamor so Jezusa položili.
Marijo častiti s svetim rožnim vencem, ako ti je le mogoče vsak dan, naj bo tvoja vedna skerb. Sv. rožni venec obudi v tebi ljubezen do Jezusa in do Marije in ti gotovo uzrokuje veliko gnad, sosebno spokor-jenje in srečno zadnjo uro.
Ne pozabi pa tudi resnice, da bo Jezus tvoj pravični sodnik, in da ne veš ne ure ne dneva, o kterein te pride poklicat iz tega sveta.
Naj bo tedaj tvoje življenje ljubi moj varovanec! čas vedne obhoje z Bogom. Bodi si imenitnega ali niškega stanu, bogat ali reven, mlad ali star, vselej nosi prepričanje s seboj, da si otr l; božji in ud keršanske katoliške cerkve. Ne sramuj se tega nikdar in nikjer, pokaži to spoznanje očitno, kadar je tega treba; tako boš že na zemlji eden iz med izvoljenih, in z veseljem te bomo sprejeli, kadar prideš v nebesa.
Sv. Kocijan in Kancij.
Ta dva blaga mladenča sicer vsim vernikom, sosebno pa mladim ljudem dajeta naslednja podučevanja. Slušaj jih in utisni si njih nauk globoko v serce.
„Moj jami je sladak, moja butara je lahkaTako govori naš Gospod Jezus Kristus od dolžnost, ki jih njegova sveta vera naloži slehernemu verniku. Slad-koto Jezusove vere je nam dvema bratoma in najni sestri že v naši pervi mladosti vtisnil v naša mehka serca naš sveti učenik in mašuik Prot. Gnade sv. kersta, per-ve spovedi, pervega sv. obhajila smo skerbno varovali v sebi, ter je bilo naše veselje, svojo mladost popolnoma Bogu posvečevati. Gnada pa se je toliko poviševala v nas, da nam je bila k zadnjemu naša edina sreča, naša edina želja, umreti zavoljo Kristusa.
O varovanci naši spreljubi! kako vas mi ljubimo, kako veliko je naše veselje to, da zamoremo vas varovati, za vas prositi pri večnemu ženinu naših duš, in vam pomagati, da pridete tudi vi tje, kjer smo mi vže davno.
Toda tvoja lastna skerb, ljubi naš varovanec! naj bo vedno ta, da se ravnaš po nauku svojih dobrih sta-rišev, duhovnih učenikov in vernih oskerbnikov.
Da ti bodo pa njih nauki toliko bolj pred očmi, in da ti sveta zveza ž njimi bolj gotovo tekne k tvojemu dušnemu pridu, moli za nje, in sicer:
1.	Za svoje stariše, rekoč: „0 Bog! zahvalim te, da si mi dal tako dobrega očeta, tako dobro mater. Daj da njih svete, in njih katoliške nauke spolnujem, in se po njih keršanskem zgledu ravnam. Daj jim dolgo življenje in srečo, sosebno pa gnado, ohrani jih v nji; naj oni v gnadi žive, v nji umerjejo in večno življenje v raju dosežejo."
2.	Za svoje duhovne učenike. „0 usmiljeni Jezus! zahvalim te, ila si mi duhovne učenike namestnike svoje podelil. V spominu bom obderžal vse, kar so me učili pred pervo spovedjo, pred pervim obhajilom, v šoli, v spovednici, ali v obhoji ž njimi. Daj o Jezus zavoljo svojega nezmernega zasluženja na sv. križu, da obljube, ki sem jih storil pri sv. kerstu, pri pervi spovedi, pri sv. birmi, in pri pervem sv. obhajilu, vse spolnim; v ta namen vse te obljube v kratkem zdaj le ponovim. (Ponovi jih v svojem sercu, kakor imaš gotovo navado jih ponavljati ob času sv. obhajila, na svojega godu dan in vsak velik praznik; spominjaj se tudi srečnih časov svoje mladosti, svoje takratne bogoljub-nosti, obudi jo v novic in ohrani si jo.) Prosim te pa tudi o Gospod! razlij svoj obilni blagoslov čez vse, ki so imeli v tih svetili zadevah z menoj opraviti, čez škofa ki so me birmovali, čez duhovne, ki so me podu-čevali, mi sv. zakramente delili in me varovali po poti nedolžnosti in čednosti. Ako pa so se že ločili iz tega sveta, jim daj, veseliti se pred tvojim obličjem o pravični Bog; poverni jim tam v večnosti obilno vse dušne dobrote, ki so mi jih tu na zemlji skazali.“
3.	za vse druge dobrotnike in oskerbnikc svoje. „0 Bog! poverni tisuč in tisučkrat vse, kar so mi moji dobrotniki in oskerbniki na poti zveličanja dobrega storili; hvaležen sem jim, in sosebno bo moja skerb ta, da se ohranim na poti svetosti, ki so mi jo vselej kazali, in me po nji vodili. “
Ko si, ljubi varvanec moj! s takimi in enakimi zdildjeji v sebi obudil v novič vse storjene obljube in se spominjal vsili lepih navkov, ki si ti jih stariši, u-čeniki in dobrotniki dajali, tedaj se bodeš gotovo pokrepčanega čutil v dobrem; ako bi bil pa že nekoliko zašel iz poti nedolžnosti, se urno verni na pravo pot, ter za vselej ostani na nji.
Dalje pa sosebno bratovsko ljubezen zbujaj v sebi do svojih bratov in sester. Svetovaj jim dobro, varuj
-( 2J7 )-
jih dušnih nevarnost, opominjaj jih, ako se zgubljevati pričenjajo, in sklepaj se ž njimi v dobrem; kakor smo to vselej storili mi trije, Kancij in Kocijan in najina sestra Kocijanila. Nar bolji je, da bratje in sestre molijo vedno eden za vse, in vsi za enega, zakaj molitev jih bo sklepala v serčno in pravo edinost. Tedaj moli:
4.	Za svoje brate in sestre rekoč: „ O nebeški Oče! zahvalim te, ki si mi v previdnosti svoji podaril brate in sestre. Ozri se milostivo na nje, in daj jim obilnost svoje gnade. Med nami pa ohrani taisto ljubezen, ki je tebi, o Bog ljubezni! dopadljiva. Stori, da smo tu na zemlji sklenjeni tebi v čast, drugim v izgled, in da tudi v nebesih sklenjeni, te hvaliti in vživati zamo-remo na veke.”
Ako so ti pomerli, oče, mati,učeniki, bratje, sestre ali drugi, ki si jim hvaležnost in ljubezen dolžan, se jih večkrat spominjaj, kakor zmo mi vedno v spominu imeli svoje ljube stariše in svojega drazega duhovnega prijatla, mašnika sv. Krizogona, ki je pred nami krono mučenstva zadobil.
5.	Moli toraj za rajno drago osebo, rekoč: O Bog usmiljenja! izročim ti dušo ranjega očeta J. — ranje matere J. — ranjega duhovnega učenika J. — ranjega dobrotnika J. — ranjega prijatla J. — Zavoljo nezmernega zasluženja sv. križa stori to dušo popolnoma čisto, ako se še ne znajde v večjem veselju. V sercu bom obderžal nauke in lepe zglede te duše in živel vselej po njih. Nikdar nočem nezvest biti obljubam, ki sem jih pred to rajno osebo storil. Deležno jo želim vsega svojega terpljenja in zasluženja po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Pa tudi jez hočem po ravno tem Gospodu deležen biti častenja, molitve in hvale, ktero duša mojega ranjega J. - že daruje tebi, o Bog! v srečni večnosti.”
Sploh pa te opomnimo, da za duše rajnih moliti, milošno deliti in druge dobra dela doprinašati, je do-
—( 2oS ) -
bra misel, in to, kar za verne duše rajnih storiš, ti bo prineslo veliko pospeha na poti zveličanja. Tedaj mnogokrat moli za duše v vicah psalm: Iz globočine vpijem k tebi. . . i. t. d. ali rožni venec, ali litanije, in sosebno terpljenje, žalost, bolečine in nesreče daruj Bogu za duše v vicah vselej, kadar te kaj nezgodnega zadene.
Dalje se spominjaj, da smo mi trije imeli dosto premoženja; pa tudi veš, kako da smo ga obračali. Velik del našega bogastva je bil šel med revne in med preganjane in ujete kristjane. Le samo to, kar je k življenju in obleki potrebnega, smo prihranili za se.
Tudi tebi bodi skerb, da ne potrosiš denarja in premoženja svojega v gostarije, preobilno jed in pijačo, v nečimerne in drage obleke, v kupovanje nepotrebnega kinča in lišpa. Temveč napravi, oskerbi si to potrebno, in kar ti gre po tvojem stanu; nekoliko pa si prihrani za stare dni svoje in taistih ki so ti izročeni v skerb; to drugo pa, kar ti ostane, in kar imaš od več, oberni za revne vboge, nadložne. nezmožne sobrate, sosestre in sokristjane sploh. Na vse, kar njim daš, se bo Jezus tako ozerl, kakor da bi bil ti njemu dal. Milovšina bo pokrila obilnost tvojih grehov, mi-lovšina te bo varovala večnega ognja in ti bo odperla vrata nebeške. Milovšino pa tudi zamoreš deliti z mo-litevjo, s tolažbo, z obiskanjem bolnih, ali, da ki si sam nezmožen, serce bogatega omečiš, da on revnemu pomaga. Da ti pa Bog da milostno serce, moli :
6.	Za revne in vboge sokristjane, rekoč:	O Bog!
tvoja nezapopadljiva modrost pripusti, da je mnogo ljudi revnih! O kako hudo je človeku, ako mu nar potreb-nijih reči, to je živeža, obleke in stanovanja manjka. O usmiljeni Bog! pomagaj ti revežem s svojo vsega-mogočnostjo. Daj pa tudi meni usmiljeno serce, da lomim z lačnimi kruh, da napojim žejnega z zdravo pijačo, da podelim potrebne obleke ali ako mi je mogoče tudi denara vbogemu sokristjanu, ki je odrešen
-( 2 59 ) -
po Jezusovi Kervi kakor jez, ki je odločen k večnemu zveličanju kakor jez. O Bog! daj mi dobro in usmiljeno serce, in obrani ga vselej v meni".
Pri vsem tem pa, da smo mi trije vedno dobro storili tu in tam po vsem Ogleju, vendarle so nas preganjali in nam smert želeli. Mi pa, sicer to vede, nismo hudo s hudim plačevali, temveč smo molili za svoje sovražnike in smo govorili lepo od njih, ter jih zagovarjali. Tudi ti, ljubi naš varovanec, si v serce vtisni to resnico, da nar bolj gotovo nasledva taisti Jezusovi zgled, kateri svojemu sovražniku iz serca odpusti. Da pa ti bo to mogoče, moli
7.	Za svoje sovražnike, rekoč: ,0 usmiljeni in nar svetejši Jezus! ti si na križu med nar liujimi bolečinami molil za svoje sovražnike! Daj mi gnado, da te na-sledvam, in da jim odpustim, ki so me razžalili in ki mi hudo hočejo. Daj mi nasprot, da vsem dobro hočem, da nobenemu ne škodovam z opravljanjem, z obrekovanjem, temveč, da slehernega čast in dobro ime vselej varujem. Stori, da od danes naprej nobenemu več ne storim kaj hudega, ne z jezikom ne v djanju, temuč da vse ljubim, za vse molim, in vsem po moči dobrote skazujem. Naj se to zgodi po tvoji mogočni guadi, ktero pričakujem od tebe, o moj križani Jezus"!
Ljubezen do bližnjega bo tebe, o varovanec naš! nar bolj podobnega storila Jezusu, nebeškemu Gospodu našemu. Da jo dosežeš, bo naša prošnja neprenehoma se vzdigovala k Bogu Očetu našemu, ki ga gledamo od obličja do obličja v nebesih. Ti pa, varovanec naš! si je tudi sam iši po naznanjenem potu, tedaj te bo obilna gnada božja spremljevala iu vedno bolj in bolj vterjevala v dobrem, dokler da dosežeš tudi ti venec večnega zveličanja v presrečnem kraju, kjer smo mi.
Sveta Kocijanila.
Poslušaj naposled šo prijazno besedo to sretc device, ti j« s tolikšno serčnostjo svet zaničevala in ako ravno slabotnega spola, vendarle brez vsega strahu si izvolila venec mueenstva!
„Blagor jim, ki so čistega serca, oni bodo Boga gledalite besede Jezusa, Gospoda mojega sem si jez še kakor mlada deklica, tako globoko v serce vtisnila, da jih nikdar nisem pozabiti mogla.
Brez vsake zveze sem hotela ostati na svetu, tedaj sem se popolnoma oklenila Jezusa Gospoda angelov, Sinu nar lepši Device, Gospoda in kralja večnih nebes. Obljubila sem Bogu nar svetejši, to je deviški stan; kterega Jezus sam nar bolj povzdigne, kteri mu tedaj brez dvoma naj bolj dopade. Storila sta to po mojem zgledu in po nasvetu našega učenika Prota tudi brata moja, Kocijan in Kancij. O ko bi vidva, o mladeneč in deklica! vedela, kako ta stan, ako ga zvesto obranita, že na zemlji veliko dušno srečo prinaša! kako mirno da je serce, kako lahko da se ono k Bogu povzdiguje v tem stanu. In o koliko še veči je sreča duše, ki se je popolnoma Bogu darovala, na vnem svetu. Tu v nebesih hodijo čiste duše vedno za Jagnjetom, ter so nar bliži njega in vživajo njegovo nar veči ljubezen.
Blagor tedaj tebi. o varovanec moj, ako te je gna-da božja poklicala v presrečni deviški stan. Dosegel si nar imeuitniji srečo, ktere sprednost boš popolnoma spregledal še le v večnosti. Ker pa je deviški stan toliko zaničevan na žemlji, in mu dostokrat tudi dobri ljudje nasprotujejo, moli k Bogu da ti hoče spoznanje dati zastran volitve tvojega stanu. Tedaj prosi nar modrejšega Gospoda.
L. za modrost pri coliloi stanu, rekoč: „0 Gospod Bog! ti si v svoji neskončni modrosti vsakemu človeku že po rojstvu odločil, v kteremu stanu da ti ima slu-
žiti. Spoznam, da so duhovni stanovi, v kterih človek v devištvu živi, in se z božjo službo peča, nar irnenit-niji in tebi nar dopadljivši. Služi se pa lahko tebi o Gospod v vsacemu poštenemu stanu. Ker si pa človeic, zapeljan ali od lastnega nagnjenja, ali pa od tovaršev, lahko voli stan, ki je zoper tvojo voljo, te prosim o Bog! vodi mene ti, da si zvolim taisti stan, v kateremu bom nar več dobrega storil, in tebi nar bolji dopasti žarno gel. Ne zapusti me tedaj o Bog, temveč stoj mi Ha strani s svojim svetim navdihovanjem, in vse okoli-žine mojega življenja tako oberni, da lahko dosežem stan, ki si ga toliko želim, in v kterem bom zamogel tebe nar bolj častiti, bližnjemu pa nar več dobrega storiti."
Naši stariši, dokler so živeli, se niso kar nič ustavljali našim svetim željam, ktere nam je vtisnil v serce Prot, naš duhovni učenik. Zdaj pa so stariši na svetu, kteri nič druzega ne žele, kakor da bi svoje otroke časno srečne, bogate in imenitne videli; tedaj sinove in hčere puste v družine, k veselicam in jih še sami kje peljejo, kjer jih mislijo soznaniti z osebami, ktere bodo zna biti njih otroke časno osrečile. S tem pa veči del ne dosežejo druzega, kakor da njih otroci nedolžnost in keršanskega duha zgube. Namest v cerkev, k spovedi, k svetemu obhajilu nekteri stariši peljejo svoje otroke v glediše, na plesiše, in druge kraje, kjer se njih mlade duše pokvarijo, tedaj se lahko zgubi v njih sveti poklic, ako jili je Bog k njemu namenil. Ker si pa s takim napčnim ravnanjem stariši velik dolg na svojo vest napravijo, in bodo po tem težko odgovor pred Bogom dajali, naj oni molijo večkrat:
2. za gnado prače roditve svojih otroh, rekoči: vO Bog, Oče nebeški! ti si mi izročil družino, sinove in hčere, da jih izredim tebi v čast, in njih dušam v izve-ličanje. Ker je pa težko otroke prav voditi, daj mi potrebne modrosti, da pri izreji išem ne toliko njih časne, kolikor njih večne sreče. Vodi ti o Bog moje otroke,
-( 272 )_
da oni ljubijo tebe, in si izvolijo tebe, svoj nar draj-ši zaklad.
Naj oni živijo v taistem stanu, v katerem jih hočeš ti imeti, in v katerem bodo nar bolji gotovo živeli in delali sebi v zveličanje, drugim pa v srečo. Blagoslovi ti o sveti Buh! nas stariše, da prav svetujemo svojini otrokom v vsili okolišinah in ob vsakem času njih življenja. “
Da pa ne boš sam sebi uzrok napčne volitve svojega stanu, se moraš varovati nepotrebne tovaršije, znanja, prepovedane obboje z drugim spolom. SosebnO varuj nepokvarjeno telesno in dušno čistost, ker Bog le čistim dušam daje pravo modrost in krepost. Ker pa, kakor vsak drugi, tako tudi ta dar pride le od zgorej, prosi:
3. Za gnado čistosti, rekoč: „0 nar sveteji Gospod Jezus Kristus! ti si ljubitelj čistih duš: tedaj te prosim, daj mi pomoč, ohraniti si čisto dušo in čisto telo. Naj se vedno spominjam, da udje mojega telesa so tvoji udje, ker sem tempelj tvoj, prebivališe tvoje. Duša moja pa je nevesta tvoja, kakor si jo izbral vže pri svetem kerstu. Blagoslovi moje misli, moje želje, moje dela, mojo obhojo, mene vsega, da nikdar nič ne želim, ne storim zoper sveto čistost. V tvoje roke sc izročim popolnoma, o Jezus! bodi ti moj varh s svojimi sv. angelji, tedaj sem si zvest, da ti bom služil vse- ' lej s čisto dušo in s čistim telesom."
Bodi si pa že v kterem koli stanu hočeš, prizaduj si, Boga ljubiti; ljubezen božjo uči vse, ki jih imaš okoli sebe, in vse, ki so tvoji znanci in prijatli. V Bogu iši svojo srečo, svojo tolažbo, svoje bogastvo. Tedaj se ti nič ni bati, Bog bo vselej s teboj, in ako je Bog s teboj, kdo more biti zoper tebe. Z Bogom bodeš živel, z Bogom sklenjen umeri, in z Bogom boš sklenjen na veke v nebesih.
• .
-( 273 )-
Varvancc
svojim patronom svetemu Kocijanu,
Kanciju, Kocijanili in Protu.
Hvaljeni bodite in zahvaljeni moji sveti patroni | sv. Kaneij, Kocijan, Kooijanila in Prot, toliko zavoljo vaše prošnje pri llogu za me, kolikor zavoljo vašega . prijaznega poduka. Hodil bom, ravnal se bom po vsili vaših nasvetih vselej v svojem življenju. Ljubil vaš bom, priporočal se vam bom, obiskoval oltarje, Bogu in vam v čast posvečene, imel vas bom vedno v spominu. Vi pa me nikdar ne zapustite, spremljajte me v življenju, sosebno v bolezni, nar bolj pa mi stojite na strani v moji zadnji uri. Takrat prosite Boga goreče za me, da se v gnadi njegovi ločim iz tega sveta in da me večni sodnik milostivo sodi. Tedaj se bom preselil v vašo veselo in srečno družbo, ter bom z vami sklenjen hvalil trojedinega Boga na veke. Amen.


Pred svetim Rešnjim telesom.
Pr«*«! blagoslovom.	I*<« blagoslovu.
Častimo te, živi kruli angelski! Opravi človek skup ino Bog nebeški! Sveto, sveto, sveto,
Sveto, čez vse sveto Jezusa rešuje telo V svetemu zakramentu!
Nikdar nas ne zapusti,
U Jezus vse sladkosti!
Sosebno na zadnji čas Bodi, Jezus, ti pri nas! Častito vsak čas bodi Presladko ime Jezus,
Ino ime Marija!
Tantum ergo.
Pri perieui blagoslovu.
Tantum ergo sacramentum Veneremur cernui:
Et antiquum documeutum Novo cedat ritni:
Praestet fldes supplementum Sensuum defectui.
Pri zadnjem blagoslov n.
Genitori, genitoque Laus et jubilatio,
Salus lionor, virtus quoque Sit et benedictio:
Procedenti ab utroque Compar sit laudatio.
MAŠNE.
	I.
Miri**.	Ilarmunje.
Pred Bogom pokleknimo. Povzdignimo serce: V nebesa zdaj pošljimo Vse misli in želje. Ta dar presvete maše Sprejmi od nas, o Bog! Naj zbriše grebe naše, Naj var’je nas nadlog.	Sprejmi Bog, Oče večni! ža nas prečisti dar, Ga grešniki nesrečni Damo na tvoj altar Za svoje hudobije, In celega sveta; Naj nam jih čisto zmije, Nam tvojo milost da.
51 i grešniki spoznamo. Žalili smo Boga, 0 težko vest imamo, Pokoja nam ne da, Marija, vsi svetniki, Pomoči prosTno vas; Smo grešniki veliki, 0 Kriste, usniil’ se nas!	V ponižnosti pošljimo Ta sveti dar v nebo Gospod Boga prosimo, Da mu prijeten bo. Da naj mu bo češenjo, V zahvalo ino čast, Nam vernim pa v življenje, In sveti cerkvi v rast.
(»loriju.	Maiilitus.
Bogu bod' čast in hvala! _ Na zemlji mir ljudem, K' je milost Božja dala Kešenje vsem stvarem. Bog! hvalo ti pojemo, Prišel si greli odvzet: Ti slavo, čast dajemo; Ti sam, o Bog! si svet.	Svet, svet, svet Bog nebeški, Nezmerjena oblast! Nebo in rod človeški Ti daje hvalo, čast. Naj vedno hvaljen bode, Oešen, povikševan, Odrešit vse narode Od Boga nam poslan!
Kvangeli.	1*11 parzip^nvanji.
Bog sam nam ozuanuje V življenje, srečno pot, Temoto razsvetljuje, Nas varje grešnih zmot. Kristjani, poslušajmo, Kaj Jezus nas uči; Po njem se vsi ravnajmo, On zglede nam deli!	0 angelji. hitite, In pridite z nebes! Z nam’ sveti kruh molite, Ni več kruh, Bog je res. Počutkom vsim telesa Je Jezus tukaj skrit, Da prišli bi v nebesa Ga gledat in častit!
SRiivzi vnitjc.
Huncr.
Moj Jezus! tebe vziti Iz serca zaželim;
Pa k tob’ bojim se priti, Ker toljkokrat grešim. Očisti serce moje,
Zedini me seboj,
Da vselej bitje tvoje Bo sklenjeno z menoj.
Svet dar smo dokončali, Odpeli čast Bogu;
Očetu darovali Njegovega Sinu. Mertvim in živim sprava Za grehe naj bo to;
Naj nam bo vsiin zastava, Da pridemo v nebo.
Miri«-.
Pred stolom tvoje milosti Tvoj verni ljud kleči:
In tebe, Bog, v ponižnosti Svoj'ga serca časti.
Štor' milost vsim, ki zažele V solzah oprati vse dolge. Odpusti Oče grešnikam In skazi se dobrotljiv nam, Dobrot — ljiv — nam, Dobrotljiv skaži se nam.
II.
■ir«.'(f n.
Gospod, pred tabo s trepetanjem Te tvoja verna stvar spozna! In ver’je z živim spoštovanjem Na tebe pravega Boga:
Tud ver’je v tvoj'ga ljub'ga Sina, Spočefga od svetega Duha,
Ko Jesova ga korenina
V deviškem cvetju je scvetla.
(»loriju.
Miirovnnj
Čast bodi v visokosti Bogu na vekomej,
I11 mir po širokosti Na zemlji nam vselej. V ponižnosti pojemo Ti hvalo, trojni Bog! Od tebe le prejmemo Bešenje iz nadlog.
Tvoj mašnik zdaj daruje, Gospod, le-te dari:
Z njim tud’ tvoj ljud zdihuje, Serce kviško puhti.
Bel kruh pri čistem vinu Za grehe, to je dar.
K tvoj'ga Sina spominu Je obložen altar.
Kvangel'.
Iz Božjih ust izvira Nam sveti evangelj; Na to se dno opira Namen keršanskih del. On naše pota viža, Resnico nas uči:
Kdor se pod njo poniža, Ta srečno, prav živi.
Sprejmi to darovanje, Dobrotljiv’ Oče naš! Omeči zdihovanje,
Da nam spet milost daš. Le smert in kri presveta Sinu preljubega Nam daje up, da vzeta Bo naša prošnja ta.
-( 277 ) -
N a uli tu*.	Obhajilo.
Poj: Sveti, sveti, sveti Je Bog in naš Gospod,
Vsak z angelji poj: Sveti Si ti, Bog Sabaot!
V nebesih in na zemlji Vso hvalo, čast vselej Stvari, Bog! svojih jemlji Zdaj, in na vekomej.
Po povzdigovanji.
Poglej, naš Oče, z visokosti Ves milostljiv na ta altar!
Ti na-nj postav'mo po dolžnosti Zdaj tehi dopadljivi dar;
Ta dar je sam tvoj Sin edini, Iz zgolj ljubezni darovan:
Za nas prisojen umornini, Strašno na križu bil saklan.
Gospod, jest nisem vreden, Da tebe bi zavžil,
Al’ reci, da bom vreden,
In vrednost bom dobil.
Saj v duhu te prejeti iz serca kopernim;
Daj, ženin naš presveti! i)a milost to dobim.
Uonec,
Daritev smo končali,
Ta dar je, Bog, tvoj Sin:
Mi vsi skup smo spoznali Tvojih darov spomin.
Po njem smo vsi prejeli Rešenje 'z naših vez;
Zato tud zdaj dodeli Nam blagoslov z uebe5.
Mirit*
Pred tabo na kolenih,
O Bog, te molimo,
In polni želj ognjenih K tebi zdihujemo. Daritev svete maše Si daj, o Bog, d opast’, In zdihovanje naše Povikšaj tvojo čast!
Telo je to, vzemite!
Telo in moja Kri; Nikdar ne pozabite,
Kaj Jezus vam stori. Za vas on hoče umreti (O človek, pomni to), Da da ljudem živeti,
Da jim odpre nebo.
III.
(■^loriju.
Čast, hvala, slava, slava Je tvoja bla in bo: . Nepokoj in težava,
O Bog! odverni jo. (> Daj najti mir v tebi,
O Bog! nam vsaki čas, Služiti teb’, ne sebi, Častiti te na glas.
Kvangeli.
’Z ust Božjih se iz-haja Svet evangelijum,
V serce se nam vsaja, Nam razsvetjuje um. Bog govori, Bog večin, Pri Bogu ni laži;
O srečin, trikrat srečin, Kater se ga derži.
Hreilu.
-( Žt8 )-
l*o |>av/.ilia<»vmiji.
Bog Očf, mi spoznamo,
Pa vse je tvoja stvar,
Kar je in kar imamo, Dobrote tvoje dar;
Od tebe, Oče! ide Sin rojstva večnega, Spočetje njega pride Od duha svetega.
Sosesko keršenikov Al cerkev jrerjemo, Občestvo tud svetnikov,
Le eno vsih telo.
Tud grehov odpušenje Na svetu vernim zdaj, Života res vstajenje,
Po tem pa sveti raj.
■Varovanj«.
Naj, Bog, dopade tebi,
Kar ti darujemo;
Scer kruli je sam na sebi In vino zgolj samo;
Pa ’z kruha in iz vina Bo kmalo, kar zdaj ni: Edinega ti Sina Telo in prava Kri.
To naše je dar'vanj c O Bog! ne zverzi ga;
Vse misli in vse djanje
serca, v dar jih na! O daj, da bomo zvesti Ti, Oče, v vsih rečeh, Vzemi z naše vesti Težilo vsih pregreh.
Munklus.
Povzdignimo, kristjani,
Vsi svojo pesem zdaj. Zapojmo skupej zbrani: Svet, svet, svet vekomej! V nebesih in na zemlji,
Se vidi tvoja moč; Nevercem zmoto jemlji.
O Bog! in uma noč!
Molimo klečijoči Boga zakritega,
Oko ga ne razloči:
Ga vera znati da.
Zdaj tukaj brez pogleda O Bog! te vidimo, Zadosti je beseda,
Da tebe ver’jemo.
Kavžlvanje.
Vel'k čudež se odkriva, Vel’k čudež se godi, Gospod se zdaj viiva.
Tud vera ima oči. Podoba je scer vina, Podoba kruha vsa.
Ne vid’ se nič spremina, Telo in Kri je pa.
O srečin, kdor verjame,
Da tukaj Jagnje je, Katero odvzame Vsih grehov butare.
Le to je jčd, to vera Kristjane poduči, Ljubezni je brezmera,
Od ktere duh živi.
It« Miasii est.
Ker smo zdaj mašo sveto Spodobno slišali, Povz'mimo čast odpeto In hvalo z angelji. Dopade naj mu djanje Opravljen’ga daru,
Vir gnade bod’ dar’vanje. In dolžna čast Bogu.
Deržimo vselej Božje Pomoči se terdno,
Le-ta naj nam orožje Pred vso hudobo bo. Brez greha daj nam stati 1’red sodbo zadnji dan; Po angel jih nas zbrati; Na svojo desno stran.
-( 2f!) )-
Pred pridigo.
Živo ver’jem, terdno upam, Serčno ljubit’ te želim.
Daj mi, Bog, tvoj glas sprejeti, Zmotam pa serce zapreti;
Saj iz rok ljubezni tvoje Je prišlo življenje moje.
Vero, upanje povikšaj,
Da v ljubezni ves gorim.
Živo ver’jem, i. t. d.
Tri osebe so v skrivnosti, L« en Bog v svoji svetosti, V bistvu so moči enake, Čudne dela so od vsake. Vero, upanje i. t. d.
Živo ver'jem, i. t. d.
V tebe, Oče na višavah! Bom zaupal v težavah; Tvoja roka me podpira, Oe me svet, pekel zatira. Vero, upanje i. t. d.
Živo vcr’jem i. t. d.
Jezus, tvoje odrešenje Naj me var'je v pogubljenje; Je nebesa odklenilo,
Upanje nam uterdilo.
Vero, upanje i. t. d.
Živo ver’jem, i. t. d.
Ti me, sveti Duh, podpiraj, Strah v sercu mi zatiraj; pa se vterjen ne preganem, Živ ud Jezusov ostanem. Vero, upanje i. t. d.
Živo vcr’jem, i. t. d.
Tebi hočem "zvest ostati,
Svet naj žuga me končati,
Le do tebe čem hiteti In z veselim sercem peti: Ljubi Oče! tebe ljubim,
Tebe ljubit’ hrepenim.
Živo vcr’jem, i. t. d.
Kedar ura mi odbije, ln me temni grob zakrije,
Ko trolmost život razdore, Naj se v mojem sercu bere: Ljubi Oče, tebe ljubim,
Tebe ljubit' hrepenim.
Pred
Moj Zveličar, tebe vziti Moja duša zdaj želi,
Tcrdno se s teboj skleniti Od ljubezni hrepeni;
O da b’ vreden in pripravljen Te pod svojo streho vzeil Da bi očišen in ozdravljen, Dansi, Jezus, te prejel!
Obhajilom.
I.
Ce svetost premislim tvojo, Trepetam in se bojim,
Ker spoznam nevrednost svojo Ves ostrašen ostermim;
Ti si pod podobo kruha, Stvarnik, moj Odrešenik! Ver’jem z lučjo svet’ga Duha, Da boš tudi moj sodnik.
Ljubi Jezus, nisem vreden, Da pod mojo streho greš; Ti, moj Bog, si vsegaveden, Vse slabosti moje veš;
Daj mi, Jezus, to zdihujem, Prodno k tvoji mizi grem, Da jih serčno obžalujem,
Da očišen te prejmem.
Po SV.
Duša moja! poj veselje, Spolnjene so tvoje želje;
Jezus, Bog, Zveličar tvoj,
Se je sklenil sam s teboj.
V mojem sercu zdaj prebiva, Mir, sladkost po njem razliva; Slab, ubog bi jaz bil sam,
V njem življenje, vse imam.
Obhajilu.
I.
Vedno hočem ga ljubiti,
V sercu Ljub’ga ohraniti; Toraj prosim: Jezus moj! Bodi vedno ti z menoj!
Kedar pride čas ločenja, Kon’c popotnega življenja, Jezus tvoje naj Telo Mi takrat popotnja bo.
-( 281 )-II.
Zdaj, o duša moja, piraj; Jezus tvoj Je s teboj.
Zdaj zročuj,
Zdaj zdihuj.
In v ljubezni se ogrevaj!
Zdaj veselja glas zaženi:
Jezus moj!
Ees si moj!
In kot zdaj,
Vekomaj,
Prosim — moraš biti v meni!
In tak’ dolgo bom prosila: Jezus in oj!
Bod’ z menoj!
Da s teboj,
Ljubi moj!
Po nebesih bom hodila.
Pred svetim Rešnjim telesom.
Pridi molit, o kristjan,
Od ljubezni svete vžgan,
Kjer je Jezus v Zakramentu Iz ljubezni dan.
Tukaj so svete reči:
Jezusa Telo in Kri;
Duša, ktera njega vživa,
Se ne pogubi.
Bod’ češcn, Odrešenik!
V nadlogah pomočnik,
Svojim vernim, tebi zvestim, Varli in učenik.
Posvečuj nas ti zares, Oudapolni kruh z nebes!
Ti otmi nas vseh nevarnost Duš ino teles.
Spokorjenja daj solze,
Grehov zbriši nam dolge; Vera, upanje, ljubezen Naj v nas gore.
Kadar umerje telo,
Vzemi dušo ti v nebo,
Da se bomo veselili Vekomaj s tebo.
Za
Vi, oblaki, ga rosite!
Ali zemlja naj ga da;
Ve, nebesa, ga pošljite Skor’ Zveličarja sveta! Milo so ljudje zdih’vali,
V grehih in temi ječali; Bog je bil zemljo preklel, Greh nebo človeku vzel.
Advent.
I.
Oče se nebeški vsmili, Vidi toljko bolečin ;
Da bi se ljudje rešili,
Se ponudi božji Sin; D’vico Gabriel pozdravi, In Marija čista pravi:
Lej pokorno je serce, Kar Gospod mi zapove.
-( )-
Zgodba sVeta in vesela Nam odklene vsem nebo: Lej, Devica je spočela, lil Beseda je meso!
Pred Gospoda pokleknimo, Njega milost zahvalimo. Blagor tebi, grešni svet! Jezus pride greh odvzet.
Bratje ! dosti je že spanja, Glas nebeški kliče nas, Dan se bliža, noč odganja, Zdaj prihaja srečni čas. Odverzimo vso hudobo Oblecimo pa svetlobo,
Da preide grehov noč, ln nas vodi Božja moč.
Ne živimo več pregrešno,
Svet apostol nas uči.
Ne nečisto, ne požrešno, Nevošljivost naj beži;
Naj se vsak pred njim poniža, Ocgar prihod se nam bliža,
Da bo s čistim sercem vsak Le Zveličarju enak.
O Zveličar! pridi skorej.
Da se spolni, kar želim,
O prinesi moč od zgorej,
Da se čisto spokorim,
Ti prinesi mir nebeški,
Da ga vživa duh človeški; Daj, da pridem sodnji dan iled ovce, na desno stran.
Božična.
I.
O Pastirci, zdaj vstanite!
Pojte Sinu božjemu,
K jaslim v Betlehem tecite, jv njemu zdaj rojenemu. Svet je znal iz nič storiti, Hočemo ga počastiti;
K nam on pride iz ljubezni. Zdravit grešnikov bolezni S trona večnega Sin Najvišega. *
V večni moči in oblasti Njega vse nebo časti; Vendar hoče v reve pasti,
V jaslih zanič’vnn leži.
Kliče k seb’ pastirce uboge, Ker pozmi vse njih nadloge. Sam’ga sebe je postavil,
Da bi grešne z Bogom spravil, Je prišel terpet,
Da b’ odrešil svet.
Srednik naš on hoče hiti, lz nesreče rešit’ nas,
Da bi mogli k njemu priti, Tam ga ljubit' večni čas. Ljubi Jezus! za dobrote, Hvalimo te grešne srote. K tvojim jaslim pritečemo, ln svoj dar ti prinesemo: Naj prijetno bo Serce potertd.
- ( 283 )-
Sladko ime Jezus.
Vsi ponižno pokleknimo,
Z vernim sercem počastimo Sveto ime nad vse imena;
Se klone mu vse kolena, ln ga vse stvari časte: Jezusa sladko ime.
Iz nebes nam je poslano Nam v zveličanje je dano; Drugo ime na celem sveti Nas ne more več oteti;
Le kdor Jezusa časti.
On nebesa zadobi.
Kedar grešnik prežaluje,
In pod grebi omaguje. Zdravja dušnim ranam iše, Jezus mu dolgove zbriše; Grešnik! le zdihuj serčno, Jezus te ozdravil bd.
Kedar nas na pot svetosti Zaderžujcjo slabosti,
Kedar pridejo skušnjave,
In sovražnikov zmotnjave,
Vsak premaga srečno vse, Komur Jezus moč daje,
Jezus, tvoje odrešenje,
Naj nas pelje vse v življenje, Jezus, naš’ga serca želje,
Bodi žalostnim veselje,
Bod' v britkostih nam sladkost, ln v slabosti nam krepost.
Kedar zadnja ura pride.
Se življenja pot izide,
Stoj nam Jezus ti na strani,
V svoji gnadi nas ohrani;
Klicalo bo v nas serce:
Jezus, Jezus, sladko ime.
II.
G Jezus presladko ime,
Ki vlivaš radost nam v serce; Pa bolj ko med in bolj ko vse Nazočnost Tvoja sladka je.
Ne poje jezik lepšega,
Za uho ni milejega,
Ne misli človek slajega,
Ko Tebe, Sina Božjega.
Spokorni v Tebe upajo;
Kak mil si tem, k’ Te prosijo; Kak dober tem, k’ Te iščejo;
Kaj tistim celo, k’ Te najdejo!
Jeziku moč odkriti ni,
In čerki ne oznaniti,
Človeka skušnja le uči,
Kak sladek Ti ljubljencem si.
Naj Jezus bo veselje nam,
Ki zvestim bo plačilo tam! Naj slava naša mu doni Na večne čase večnosti.
- ( 284 ) -
Postna.
Tara na vertu Oljske gore Izvcličar naš kleči,
Smertna žalost ga premore, Oh, kervavi pot poti!
In le hujše so težave,
Vidi strašno Golgato!
Še učencev trudne glave V terdnem spanj’ počivajo.
Že sovražni trop priliruje, lškarjot ga sam pelja;
Jezusa on poljubuje In sovražnikom izda.
„Koga išite,“ — jim reče, Straha vsi popadajo;
On se jim pa branit, neče: Rabeljui ga zvežejo.
Iz ljubezni do Očeta,
In do grešnih nas ljudi,
Za dolgove vsega sveta Božje Jagnje v smert hiti Togote se trinogavci,
Jezus pa terpi molče; Ljudstvo šuntajo hinavci: Križaj, križaj ga! kriče.
Nejevernik na sodniši,
(la nedožnega spozna. Judovstvo pa na dvoriši Se vtolažiti ne da.
„Jaz ne najdem" — Ponči vpije,-,,Da bi smerti vreden bil." -„Naj nad nas pa se razlije" — Kliče ljudstvo, — Njega kri!
Velikonočna,
Zveličar gre iz groba,
Ob moč je smert, trohnoba! Velikonočno jagnje bil.
Je zame drago kri prelil.
Aleluja.
Otet je človek, rešen!
In v brezno satan trešen!
Smert nima svoj'ga žela več, Odpert je grob in kamen preč!
Aleluja.
Odrešil je očete Veliko časa vjete;
Častito jih peljii sabo V zaperto z grehom pred nebo!
Aleluja.
O, kak se svet’jo rane Neusmiljeno mu dane!
Veselje angelsko doni,
Da smert je mertva nas uči.
Aleluja.
Je terdna naša vera,
Resnica jo podpera,
Zveličar je od smerti vstal; Tud nas ne bode giob končal.
Aleluja.
-( 285 )-
Binkoštna.
Vrtni Hnnctc
Pridi sv.
I.
Pridi sv. Duh, Vladar,
Pošlji svoje luči žar Iz nebeških visoein!
Pridi Oče revežev,
Darovavec vsili darov,
Pridi ogenj svitli sere!
O Tolažnik naš krepak,
Dušam našim gost sladak,
O hladilo presladko!
Vtrujenim počitek, mir,
Vročim mili hlada vir,
Jokajočim Tolažnik!
Luč bliščeča, blažena,
Oj napolni jim serca.
Kteri v Tebe verjejo!
S|iiriiiiM.
Duh!
Brez Božanstva Tvijega Nič v človeku ne velja,
Nič v njem ni dobrega.
Ti iz mi j nečisto vse,
In operi madeže,
I11 ozdravi ranjeno!
Vse okorno pripogni,
Kar je merzlega ogrej,
Vodi, kar zgrešilo pot!
Daj jim, ki v Te verjejo,
Ki v Te terdno upajo,
Sedem blaženih darov!
Čednosti zaslugo daj,
Sprejmi nas v presrečni kraj. V večnega veselja raj! Amen.
II.
Pridi, sv. Duh! aposteljnom dan, Ker si bil danes vanje poslan, Da čuda božje pravijo, Sovražnikom se vstavijo.
Pridi, sv. Duh! te prosi kristjan.
Pridi, sv. Duh! daj svoje davi, In jih med svojo verne razlij; Resnico da poslušajo, ln nje sladkosti okušajo.
Pridi sv. Duh! razsvetli nas ti.
Pridi, sv. Duh! omeči serce, Zažgi nam v sercih želje, Ljubiti kar je pravičnega,
Se varovati krivičnega,
Pridi, sv. Duh! ljubezni svete.
Pridi, sv. Duh! podpiraj slabost, Poterdi v sercih pravo svetost; Daj. da se ne spotaknemo,
V ljubezni ne premaknemo. Pridi sv. Duh! ti naša krepost
Pridi. sv. Duh! ti zvesti vodnik, Veselje naše, naš pomočnik!
O. vodi nas do večnosti, Pripelji nas do srečnosti. Pridi, sv. Duh! ti naš poterdnik.
-( 28(i )-
Sveto Rešnje Telo.
Sion hvali rešenika,
Svoj’ga kralja, učenika,
V	veselih pesmih hval’.
Kar ga moreš, hvali vedno, Jezus je vse hvale vreden; — Tvoje hvale ho premal.
Danes, Sion, čast napravi,
Ker sc tu pred nas postavi, Živi kruh. ki nas živi, liter' ga bratje dvanajsteri, Vžili pri zadnji večerji,
V	tega ver'jemo tud’mi.
Praznika svetega Dans veselimo se,
Prav iz unetega Serca naj hvala gre.
Staro preide naj,
Vse novo hodi zdaj.
Misli, djanje vsak prenavljaj.
Dansi praznujemo Zadnje noči spomin,
Ker se spomnujemo,
Kako je božji Sin Svoje pnjatle zbral,
Jagnje jim jesti dal,
S tem zapoved judov dostal.
Veenei zavživajo Velikonočno jed,
Zadnjič dobivajo Rešnje telo prejet'.
Jesti jim ga daje, l’a razdeli se ne,
Vsak posebej cel' ga prejme.
Z enim glasom ga častimo, Vsem ljudem ga oznanimo, Duh vesel naj gor puhti. Jezus pervič svoje obhaja, Cerkev to naznanje daje. Danes hvalo ponovi.
Na to mizo nov’ ga kralja Novo Jagnje se postavlja, Staro jagnje gre na stran. Jezus pride, staro mine, Spred resnice, senca zgine, Dolga noč odžene dan.
II.
Kadar prejamejo Slabi njega telo,
Se ga navzamejo,
Moč jim je prava to; Kelih jim tud zroči,
Na jim ga, in veli:
Vsi ga pite, moja je kri.
Tak je postavljeno Njega telo za dar ;
Dušam pripravljeno,
Da ga zavživa stvar, Mašniki to store,'
Da od njega žive,
In ga vrednim vernim dele.
Zdaj od nebeškega Kruha naš duh živi,
Z kruha človeškega
Se nam prav’ Bog stori. Čudi se, o kristjan !
Jezus je vsem jed dan.
Bod' si reven in zanič'van.
Dansi Te prosimo,
Trojni edini Bog!
V sercih te nosimo,
Vari nas vseh nadlog. Živi nas slabe zdaj,
K Tebi nam priti daj,
In Te v šivat’na vekomaj.
“Ave maris ste!la.‘
../.ilrnvn morsliH zvezda*'
Zdrava morska zvezda, Božja mati sveta,
Jno zmeraj deva,
Blage rajske vrata.
Si pozdrav sprejela Iz ust Gabriela Mir nam daj in Evi Nam ime spremeni.
Grešnim vzem' okove, Slepim daj svitlobo, Slabega nas reši. Dobro vse nam sprosi.
Mater nam se skazi; Prošnje naj usliši.
Ki za nas »človečen Tvoj je liotel biti.
Deva Ti prečudna, Deva preponižna, Stori greha proste, Ciste in ponižne.
Daj življenje čisto, Pot pripravi varno, Da na veke vid’mo Jezusa veseli.
Slava bod’ Očetu Slava bodi Sinu,
Z Duhom trikrat svetilu: Slava trem enaka.
Amen.
Čisto spočetje Marije
Device.
Daj mi vredno počastiti Tvoje čisto početje.
Kjer si ti začela biti Božja stvar čez druge vse: 0 Marija počešeua!
Ti kraljica angelov!
Ti človeštvu dodeljena,
Vir rešenja grešnikov.
Od začetka bila zbrana V Mater sveto usmiljeno, V' spočetji že obdar' vami Z božjih guad obilnostjo: Hči Boga Očeta zvesta,
D’vica čistega rodil, Svetega Duha nevesta,
Mati božjega Sinu.
-(
Kakor jutranja danica Zvezd svetlobo zatemni, Tvoja čistost, o Devica!
Zmaga vrednost vseh stvari. Kakor limbar sred osata Te je vsadil večni Bog; Sama čista, gnad bogata Si zmed Evinih otrok.
288 ) -
Kakor solnce v zarji zlati V svetlem tronu prisija,
T tebi, sveta, čista mati!
Bog častitljiv tron ima.
V tronu tvojega telesa,
Je prisvetil Jezus sam,
Da bi kazal pot v nebesa, Nam zugbljenim grešnikam.
O devica čista, sveta!
Mati ti brez madeža ! Bodi tebi hvala peta Vedna, neprenehana: Naša tukej, v solz dolini, Od nevrednih grešnikov, Tam v nebeški visočini,
Od zveličanih duhov.
Vnebovzetje.
Za Bogom častimo Marijo narprej,
Iz serca zdihnimo,
K svoj' Materi zdej,
K’je danes iz sveta Nje duša lepo Od angeljev vzeta,
Nesena v nebo.
Tud kor apostoli ski Je bil na ta dan U veliki britkosti K tej Materi zbran.
Njih jok in zdih’ vanje — Kdo zrekel ga bo ?
Njih silno žal’ vanje,
Ker jemlje slovo.
Oimu je jok taki?
Jim odgovori,
Moj duh, kot vsaki,
V nebesa želi;
Bom svet zapustila,
In pojdem od vas:
Pa gori prosila Bom Sina za vas.
Na to je molila,
In dušo zroči;
Je glavo nagnila, Zaperla oči.
Učenci žal’ vali,
Zakrili obraz, < Usmili, so djali,
Se Mati ti nas !
Duhovi šuraejo,
Ti gredo naprot’,
In tebe nesejo Med petjem od tod. Mi bomo zdih’ vali Za tabo britko;
Oči povzdig’ vali Do tebe v nebo.
Tam gori vživala Boš krono zares, Kraljica postala Si zemlje, nebes.
Cio angeljski kori So v tvoji oblast', ln zvoljenih dvori .Razlegajo čast.
-(
Mi tudi recimo:
Cešena naj bo.
Se priporočimo Mariji zvesto;
Ce bomo le vredno Marijo častil',
Tud’ bomo potrebno, Pomoč zadobil’.
Fogledaj, o Mati!
Vse voljno serce,
Ti hvalo dajati Od dneva do dne.
O stoj nam na strani V dolini solza,
Nas grehom ubrani Zavoljo Boga.
289 ) -
Pomagaj, Marija!
In sprosi pomoč,
Ko ura odbija,
Da duša se loč: Pomagaj, da srečno Končamo ta svet; Da bodemo v večno Veselje sprejet’.
Molitev.
Bog! milostiv bodi;
Zavolj hudobij Del naših ne sodi,
Ker cene v njih ni. Sej pros’ za naš Mati, Le na-njo poglej: Kar nočeš nam dati, Naš’ Materi daj.
Materi milosti.
[Za Šmarnice )
Prišel majnik je cveteči;
Cas Marijnih milosti;
Vsak zamore jih doseči;
Kdor preserčno jo časti. Zbud' se torej, rod človeški Eve zapušenih srot!
Poj visoko čast nebeški Mater' mili vsjh dobrot.
Vsi veselo jo častimo Mater;—Bog nam dal jo je; Cista serca ji darilno: — Grešnik, urno zbudi se!
Glej, narava prenovila Si obličje je celo:
Al Marija omečila Serca tvojega ne bo 't
Ves skesan se k nji zateci In poklekni pred altar;
O Marija! upno reci,
Glej. na mene. revno stvar!
Nisem vreden tolažila,
Vender upanje imam,
Da dobrotna ti prosila Boš za me pred Jezusam.
O presrečen, ako čuje Tvoja Mati prošnje te;
Slišal boš, kak obdaruje Ona vdano ji serce,
Torej prosi; ne obupaj.
Ak Marija je steboj ;
Veruj, upaj, ljubi skupaj, lil po smerti raj bo tvoj.
Žalostna Mati.
(Stabut Mater.)
Muti žalostna je stala Zraven križa — se jokala,
Ko na njem je visel Sin.
Dušo njeno, ki zdihuje,
V	D ritki žalosti tuguje,
Meč prebada boječni.
O kak žalostna je bila Tista blažena in mila Mati Edinega Sinu!
Kak žal’ vala, kak zdih’ vala, Kak je tresla so, jokala, Kadar strašno je terpel!
Kje je človek, da solzica Britka mu ne zmoči lica,
Ko bi vidil Mater to?
O koga ne bi ganilo,
Ko bi vidil Mater milo S Sinom, ki terpi grozno?
Za pregrehe svoj’ga roda Vidi Jezusa Oospoda V bolečinah bičan’ga.
V	Sina ljub’ ga gled upira, Ki v britkosti grozni umira
In življenja tek konča.
O Devica, vir ljubezni,
Daj, da čutim moč bolezni, Da se s Tabo posolzim.
Daj da serce bo goreče, Kristusa Boga ljubeče, —
Da dopusti mu želim.
Sveta Mati! to dodeli,
Kane Kristusa preseli,
Vtisni živo v serce mi!
Muke Sina, ki v rešenje Moje — je dar’val življenje, Mati deli z mano Ti.
Daj, da s Tabo jaz žalujem,
Da nad križanim tugujem Vedno doklcrkoli živim.
Zraven križa s Tabo stati, Združen s Tabo žalovati,
S Tabo jokati želim.
Blažena Devic Devica,
Meni sladka pomočnica,
Daj, da s Tabo jokam se!
Daj, da Kristusa terpljenje, Nosim celo to življenje,
Kane vtisni mi v serce.
Rane mi v telo utisni,
Križ na rame mi pritisni Za ljubezen Sinovo.
Ogenj ta naj me ogreva,
Brani Ti me, čista Deva,
Kadar strašna sodba bo.
Naj me sveti križ tolaži,
Smert naj Kristusa me blaži, Milost me obdaja naj.
Ko pa truplo smert uzame.
Daj, da dušo mi objame Siave večne—srečni kraj. Amen.
-( 291 )-
Marijo hvalite.
(Iz laškega.)
Marijo hvalite Vsi verni jeziki, Na nehu svetniki Ji hvalo glasite! Hvalite Marijo, Hvalite, hvalite; Hvalite Marijo, Hvalite! iPonavljJ
Marija cvetlica,
Si lil’ja prebela, Vse serca si vnela K’ si Božja Rodnica. Hvalite i. t. d.
Uklanja na nebi, Marija predraga! Luč lunina blaga In solnce se tebi. Hvalite i. t. d.
Ti sebi v slavo Zastarani kači,
In njeni zvijači Zaterla si glavo. Hvalite i. t. d.
Ti, Dvica prečista! Preblago rodila lil milo hranila Si nam Jezu-Krista. Hvalite i. t. d.
Kraljuj, o Cešena!
Ki v angelskih glisih V vsili krajih in časih, Si peta, blagrena.
Hvalite i. t. d.
Nebo Ti je dalo Vsih milost dražoice, Pletejo zvezdice Ti krono prežalo. Hvalite i. t. d.
O Iložija Mati,
O rožica skrivna, Svet’ raj. Milostivna! Nam sprosi vživati, Hvalite i. t. d.
O sv. Jožefu
(Coelitum Joseph.)
Jožef, nebeščanom ponos in slava, Našega up življenja, zemlje steber; Pesme, ki ti prepevamo veseli, Sprejmi prijazno.
Stvarnik te je izvolil čisti devi Ženina, hotel je ime da nosiš:
Oče Besede, storil te je sredstvo Sreče človeške.
—( 292 )-
Ti si sveta Odrešenika v hlevu, Kterega prihod so preroki peli, Gledal vesel; Božanstvo si ponižen Molil v prahu.
Bog, o vladarjev Kralj, Gospod vsi zemlji, Kteremu trese se na migljcj pekel, Kteremu služi vse nebo, je tebi,
Jožef, pokoren.
Večna naj slava Trojstvu se razlega ;
Ono, ki tebi rajsko čast je podelilo, Naj nam daruje po zaslugah Tvojih Večno življenje. — Amen.
Angel
Angel Božji, ki me vodiš,
Da se sam ne pogubim.
Ki zvesto pred mano hodiš,
Tebi se priporočim!
Tebe mi je Bog odločil,
Tebi mojo dušo zročil.
Angel varh prijatel moj! Vselej mi na strani stoj!
O prijatel moj nebeški!
Meni varh mogočen dan,
Da v nezmožnosti človeški Nisem v hudo zapeljan.
Ti preženi vse zmotnjave, ln sovražnikov skušnjave!
Angel varh, prijatel moj! Slabemu na strani stoj!
varh.
Če opeša moja duša,
Z grehom ranjena medli, Satan jo končati skuša,
In ji večno smert želi;
Ti sovražnika preženi,
Milost božjo sprosi meni. Angel varh, prijatel moj! Grešnemu na strani stoj!
Uči me Boga ljubiti,
Kakor Jezus zapove; Njega voljo dopolniti, Njemu vdati vse serce; Da se vedno posvečujem, Vedno k Bogu približujem. Angel varh, prijatel moj! Mlačnemu na strani stoj!
Ko približa sc ločeni e,
Zadnje vojske huda noč, Preden sklenem to življenje, Bod mi hramba in pomoč! Zroči me Odrešeniku,
Meni milemu sodniku.
Angel varh, prijatel moj!
V smerti mi na strani stoj!
-( 293 )—
Vernih duš dan.
(Dies
Strašen dan bo dan plačila, Zemlja se bo v prah zdrobila, Priča David in Šibila.
Kakšen strah bo svet obdajal, Kadar bo sodnik prihajal,
K ojstri sodbi človek vstajal.
Čudno bo trobenta pela.
Mertvim po grob eh donela,
Pred sodnika jim velela.
Smert, natura trepetala,
Bode, ko bo stvar vstajala,
In Sodniku odgovarjala.
Bukve bodo prinesene,
V kterih dela so storjene Dobre vse in nepoštene.
Vse, karkolj zdaj zakrito,
Pred Sodnikom bo očito, Kaznoval bo vse serdito.
Revež, kam še čem podati,
Kje prijatelja iskati,
Komaj dobrim bo obstati.
irae.)
Hotel truden si hoditi,
Dal si se na križ pribiti,
Daj mi v blagor trud svoj biti.
Kralj pravični maščevanja! Prosim grehov odpuščanja, Preden sodiš naše djanja.
Da sem kriv. to sam spričujern, Grehov svojih se sramujem, ..Prizanesi Bog!" zdihujem,
Nisem vreden odpuščanja, Vendar ognja maščevanja Vari me, Bog milovanja!
Den’me, prosim* med ovčice, Kozlov se bojim levice,
Naj deležen bom desnice!
Ko zaverženo preklete
V	ogenj pahnil boš ujete,
Vzemi takrat me med svete.
V	prahu k tebi, Bog zdihujem, Serce sterto Ti darujem,
Konec Ti priporočujem.
Kralj nezmerne visokosti, Ki odrešiš vse, oprosti Meni milostno slabosti!
Dan solža, o ura straha,
Ko bo človek vstal iz praha, K ojstri sodbi vstal krivični!
Spomni se, o Jezus mili,
Da so zame te umorili. Prosim, takrat se me usmili!
Prizanesi, Bog pravični!
Mili Jezus Ti jim daj Večnega počitka kraj! Amen.
Zahvalna.
Hvala bod’ Gospod Bogu!
Vse stvari ga zdaj molite! Stvarnika, dobrotnika In Očeta ga častite! Kerub, Seraf mu pojo,
Hvali zemlja iu nebo.
Sveti, sveti, svet’ Gospod!
Vse je polno tvoje hvale; Trume zvolj.uih, o Bog!
Večno čast ti bodo gnale; Vsi svetniki te časte,
Vsi pravični te slave.
O preljub’ Zveličar naš!
Koljka je ljubezen tvoja!
V grehe bil sem zakopan. Kovna b’la je duša moja,
Ti pa prideš k nam na svet, Smert, pekel in greli zatret.
Večni Bog in kralj nebes,
Se poniža brat nam biti; Nam živi in nam vmerje,
Nam nebesa zaslužiti;
Njega sveta ltešnja kri Nas očisti vse ljudi.
Ceščen bodi, trojni Bog!
Oče, Sin in ti Duh sveti! Cerkve tvoje nauk ves Moramo zvosto verjeti; Jezus Kristus, božji Sin,
Je zapustil ga v spomin,
Svoje ljudstvo srečno štor’, Zdaj in vselej nas obvari; Obdaruj in povikšuj In zveličaj svoje stvari; Hvalo bomo peli ti Tukaj in v večnosti.
Milostiv nam bodi dans,
Pota v grehe nam zagradi; Sveti in preljubi Bog!
Daj, da stor'mo dobro radi. V tebe upamo vsak čas,
Da ne boš zavergel nas.
Hymnus Ambrosianus ali Te Deum.
fZa vsako zahvalo.)
Te Deum laudamus: te Dominum confitemur.
Te aeternum Patrern omnis terra veneratur.
Tibi oranes Angeli, tibi coeli et universae potestates,
Tihi Chcrubim ct Serapliim incessabili vocc proclamant: Sanctus, Sanctus, Sanctus, Dorainus Deus Sabaotli:
Pleni sunt coeli ct terra majestatis gloriac tuae.
Te gloriosus Apostolorum chorus,
Te Martyrum candidatus laudat evercitus.
Te per orbem terrarum sancta contitetur Ecclesia:
Patrem immensae majestatis,
Voncrandum tuum vorum ct unicum Filium,
Sanctum quoque Paraclituin Spiritum.
Tu Eex gloriae Christe:
Tu Patris sempiternus es Filius.
Tu, ad liberandum suscepturus hominem, non horuisti Virginia uterum.
Tu, devicto raortis aculeo, aperuisti credentibus regna coelorum.
Tu ad deiteram Dei sedes in gloria Patris.
Iudex crederis esse venturus.
Te ergo quaesuraus, tuis famulis subveni, quos pretioso sanguine redemisti.
Aeterna fac cura sanctis tuis in gloria numerari.
Salvum fac populum tuum, Domine: et bencdic haereditati tuae. Et rege eos: ct extolle illos usque in aeternum.
Per singulos dies benedicimus te:
Et laudamus nomen tuum in saeculum, et in saeculum saeeuli. Dignare, Domine, die isto sine peccato nos custodire.
Miserere nostri, Domine, miserere nostri.
Fiat misericordia tua Domine super nos: quemadmodum speravi-mus in te.
In te, Domine, speravi: non confundar in aeternum.
V. Benedicamus Patrem et Filium cum sancto Špiritu.
R. Laudemus et superexaltemus eum in saecula.
V. Domine exaudi orationem meam.
R. Et clamor meus ad te veniat.
V. Dominus vobiscum.
R. Et cum špiritu tuo.
Deus, cujus misericordiae non est numerus et bonitatis in-linitus est thesaurus: piisime majestati tuae pro collatis doniš gratias agimus, tuam semper clemcntiam exorantes, ut, qui peten-tibus postulata concedis, eosdem non dcscrens ad praemia futura disponas^ per Christum Dominum nostrum. Amen.
V. Divinusj auxilium maneat semper nobiscum.
R. Amcp.f
•
S



*


		
		
*		
		
		
:'iv-.vr?.-	..	v.		
		
		
' *		’
		
		•
		
		
		,
	a	
■*>		!	’>• -	i
		
		
' Vliv		
		
		
		
		
.	' ;r,.		
		
		
		
-		. •	} i	t
6 *		#-
Hitu*)U

* .Tl
• .
•	■•{	!!>■•	;	•;	. tj, •	,
* ' ■■ , , . ; ! • . • •
'	‘ ;	, >•*'.	.-t ;


KAZALO;
vuvwwws^/v
Vvod.
Življenje sv. mučencev Oglejskih, Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota.
I.	Poglavje.	stran
Nekoliko o rodu in mladosti sv. Kocijana
in tovaršev...................:	.	.	.	8
II.	Poglavje, sv. Kocijan in tovarši pobegnejo iz	Rima................................12
III.	Poglavje.	Sv. Krizogon.......................17
IV.	Poglavje. Početje	naših svetnikov v Ogleju 21
V.	Poglavje. Oglejski sodnik in sv. device
Agapa, Hijonija, in Jrena.....................2G
VI.	Poglavje. Poročilo sodnikov do sv. Kocijana in tovaršev in njih odgovor ...	30
VII.	Poglavje. Pismo oglejskih predstojnikov
do cesarja v oziru sv. Kocijana in tovaršev.	34
VIII.	Poglavje. Kako so se naši svetniki obnašali, dokler ni bilo od cesarjev odgovora	39
IX.	Poglavje Ubeg sv. Kocijana in tovaršev.	42
X.	Poglavje. Kraj terplenja in smerti sv. Kocijana in tovaršev................................45
XI.	Poglavje. Naši svetniki pred sodnikom.	49
XII.	Poglavje. Odgovor svetnikov na sodnikove
besede........................................52
XIII.	Poglavje. Smert sv. Kocijana, Kancija,
Kocijanile in Prota...........................5G
XIV.	Poglavje. Kraj mučenstva in smerti naših svetnikov.......................................G3
XV.	Poglavje. Svetinje ali ostanki trupel sv.
Kocijana in tovaršev..........................70
XVI.	Poglavje. Koliko da sv. Kocijan in tovar-
ši pred Bogom veljajo..........................75
XVII.	Poglavje. Farna cerkev v Šenkocijanu bli-
7.0 Ogleja.....................................81
XVIII. Poglavje. V čem, da so nam naši mučenci, sv. Kocijan in njegovi	tovarši izgled.	87
XIX. Poglavje. Cvetlični venec, spleten sv. Kocijanu in njegovim tovaršem v čast .	.	92
Drugi del, Mašne in druge Molitve in Pesmi.
stran
Zjutranja molitev...................................103
Večerna molitev.....................................107
Daritev sv. maše....................................110
Pobožnost pri sv. Maši v čast sv. Kocijana in
tovaršev.....................................118
Sv. Maša v čast presv. Ilešnjega telesa .	.	.	140
Sv. Maša in obhajilo v čast prečiste device Marije 1G1
Spovedna pobožnost ................................ 183
Sveto Obhajilo......................................194
Molitev pred pridigo................................205
Litanije od svetega Ilešnjega telesa................207
Obiskovanje sv. Ilešnjega telesa....................211
Lavrctanske litanije................................229
Litanije vsili svetnikov............................236
Sveti križev pot..................................24.”'
Prijazni opomini in zakliči naših patronov, sv. Kocijana, Kancija, Kocijanile in Prota nam,
ki smo njih varovanci........................259
Svete Pesmi.........................................274



8
o
J>
Xi
omC 23194	|