YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXXII - leto 1986/87 - št. 7-8
Jezik in slovstvo
Letnik XXXII, številka 7-8 Ljubljana, april-maj 1986/87
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javornik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 800.- din, polletna 400.- din, posamezna številka 100.- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 200.- din
Za tujino celoletna naročnina: 2.500.- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU
in Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Naklada 2.700 izvodov
Vsebina sedme in osme številke
Razprave in članki
213   Olga Kunst-Gnamuš, Predmet, naloge in metode pragmatične raziskave besedila 223  Darko Dolinar, Doslej neznani primerki trubarian v Tiibingenu?
230 Jurij Rojs, Frazeologija Zorane ledine M. A. Šolohova v izvirniku in slovenskem prevodu 235   Alojz Jembrih, Znanstveno in strokovno delo Vatroslava Kaleniča
Jubilanti
240  Dušan Moravec, Osemdeset let akademika Borisa Merharja 242  Marjan Dolgan, Jubilej akademika Franceta Bernika
Metodične izkušnje
244   Jože Upnik, Otroci živijo s knjigo
Kulturnozgodovinske ekskurzije
249  Jože Sever, Po Dolenjski od Škofljice do Bogenšperka (3)
Ocene in poročila
255  Denis Poniž, Leksikon svetovne književnosti 257   Ingrid Slavec, Etnološka misel na Slovenskem 259  Andrijan Lah, Občudovanja vredne antologije
Zapiski
7/8/III  Irena Orel-Pogačnik, Tretja jugoslovanska konferenca o leksikografiji in leksikologiji v Sarajevu
Olga Kunst-Gnamuš
Pedagoški inštitut Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani UDK 801.73:808.63-7
PREDMET, NALOGE IN METODE PRAGMATIČNE RAZISKAVE BESEDILA
Temeljna teza tega prispevka je, da med jezikovno vzgojo in dejansko rabo še vedno zeva razpoka. V naši zavesti in v šoli jezik živi predvsem kot slovnica ali kvečjemu kot sestav jezikovnih znamenj z dogovorjenimi pomeni, v življenju pa je sredstvo družbenega delovanja: sredstvo vplivanja na sogovorca, opisovanja in razlaganja predmetnega sveta, izražanja doživetij, z jezikom prosimo, prepričujemo, ukazujemo, svetujemo, spodbujamo, žalimo, hvalimo, razlagamo, dehniramo, dokazujemo. Postavlja se vprašanje, ali te in druge postopke obvladamo in če jih ne, pri katerem predmetu je treba to popraviti. Nedvomno pri slovenskem jeziku. Del teh nalog res opravljamo pri sporočanju. Toda poti od jezika prek besedila do sporočila sistemsko niso opisane. Oba nakazana primanjkljaja poskuša odpraviti sodobna jezikoslovna smer pragmalingvistika kot sestavina pragmatičnih družbenih raziskav.
Ta prispevek gradim na podmeni, da ni pomemben samo rezultat spoznavanja, ampak spoznavna pot sama. Zato ne bom prikazala ugotovitev pragmatičnih raziskav jezika sintetično (tudi če bi hotela, bi tega ne mogla storiti, kajti sinteze še vedno nimamo), ampak se bomo morali do njih dokopati z razčlembo zgledov. Zgledi so res tipični, vendar to ne pomeni, da tudi izjemni. So le značilni predstavniki množice podobnih zgledov. Izbiro sem opravljala po merilu ponazorljivosti in prepričljivosti. Z razčlembo teh zgledov bom skušala podpreti naslednje trditve:
- da poleg slovničnih in pomenskih napak obstajajo tudi pragmatične napake; vsaj te nas zavezujejo k učenju pragmatike v šoli;
- da za sporazumevanje ne zadošča, da znamo oblikovati slovnično in pomensko neoporečna besedila, ker so ta pogosto le sredstvo sporazumevanja, ne pa tudi namen;
- pri sporazumevanju dobesedno pomensko razlago sprevračamo v razsežnost družbenih motivov in namenov;
- da se medosebno družbeno razmerje ne preseljuje v vsebino sporočenega, v pomen za-znamujočega, ampak se izraža prek izbire izraza.
Zato s stališča pragmatičnih raziskav jezik ni samo sestav jezikovnih znamenj, ampak družbeno občutljiv sestav izbirnih izraznih sredstev.
Tu je le nekaj temeljnih podmen, druge bomo še razviU. Sedaj pa k razčlembi zgledov.
1. Od dobesednega pomena k sporočenemu pomenu (smislu ali sporočilu)
1.1 Vzemimo preprosto besedilo: To je velik osel.
% 213
Mimo okoliščin (konteksta) izrekanja ne moremo vedeti, kaj to besedilo sporoča, čeprav vemo, kaj pomenijo v besedilo zajete besede, in obvladamo skladenjski vzorec. Mogoči sta najmanj dve razlagi:
a) Odrasli kaže majhnemu otroku osla, ki ga ta prvič vidi in mu razlaga To je osel. V tem primeru se dobesedni pomen in sporočeni pomen skladata. Merilo razlage je sklad-je med izrečenim in dejanskim.
b) V drugi okoliščini sporočevalec označi koga za neumnega, tako da ga poimenuje z besedo osel. Naš zgled ponazarja,
- da za razumevanje ne zadošča razumevanje dobesednih pomenov izrečenega,-
- da se dobesedni in sporočeni pomen ne skladata. V našem zgledu je treba dobesedno pomensko razlago zavreči;
- da iz dobesednega pomena lahko sklepamo na sporočeni pomen le, če poznamo/upoštevamo okoliščine, v katerih je bila poved izrečena.
Rilzmerja besedilo - okoliščine ne raziskuje niti pomenoslovje. To je predmet pragmatičnih raziskav jezika.
1.2 Preučimo preprost dvogovor med očetom in hčerko:
H: Očka, mamica pravi, da me nimaš rad. B: Saj vendar veš, da te mamica samo draži. Sama razsodi, ali je res, kar pravi.
Ta pogovor razkrije, da ima sporočilo dve razsežnosti: vsebinsko (dobesedno sporočilo povedi Očka te nima rad) in medosebno, vplivanjsko: mamica te draži. Njuno razmerje lahko opišemo tako: Mama je izrekla besedilo Očka te nima rad z namenom, da bi pri hčerki dosegla učinek, da bi ji nagajala. Namen sporočila je bil nagajanje, sredstvo za dosego tega namena pa izrečeno besedilo in njegov dobesedni pomen. Dobesedni pomen izrečenega je sredstvo za doseganje zaželenih učinkov na naslovnika, sredstvo vplivanja na njegove potrebe (jih zadovoljuje ali ne), samo po sebi pa je celo neresnično.
Tu se dobesedni in sporočeni pomen razideta, navesti je mogoče zglede, kjer se razmeroma dobro skladata:
a: Koliko je ura? B: (Ura je) osem.
Da sporočevalec pogosto zasleduje skladje, da je namen sporočila dobesedni pomen besedila, dokazuje naslednji pogovor:
A: Kaj si hotel s tem povedati? B:To, kar sem rekel.
Naši zgledi kažejo, da je razmerje med dobesednim pomenom besedila in sporočenim napeto, protislovno: dobesedni in sporočeni pomen se lahko skladata, lahko pa si nasprotujeta. Vprašati se je treba, ali se govorci materinščine teh neskladij zavedajo in kako sklepajo od dobesednega pomena na sporočeni. Do odgovorov se skušajo dokopati z razčlembo zgledov:
1.3 Govorec pravi:
Ukrepi izvršnega sveta so bili povedani tako zavito, da nisem mogel vedeti, kaj pomenijo zares.
214
Naš govorec je izrazil, da se zaveda, da za v i d e z o m besed obstaja še s k r i t i pomen, bistveno sporočilo. Za videzom besed in njihovim pomenom - kot za videzom predmetov - obstaja skrito bistvo. Skušajmo razkriti njegove razsežnosti.
1.4 Postavimo si vprašanje, kako poteka sklepanje od dobesednega pomena k sporočenemu. Če mimoidočega ogovorimo.
Ali imate uro ?
in ta odvrne Da, imam, a pri tem ničesar ne ukrene, je poved spodletela, čeprav je slovnično pravilno oblikovana in pomensko razumljiva slehernemu odraslemu govorcu naravnega jezika. Tudi naslovnikov odgovor je pomensko skladen z vprašanjem in morebiti resničen, a vseeno nesmiseln. Naš zgled potrjuje, da izrekanje slovnično pravilnih, pomensko razumljivih povedi, ki so ob tem še iskrene in resnične, za dejansko sporazumevanje ne zadošča. Zakaj ne? Kam cilja sporočilo, če ne v pomen in resnico? Kaj je narobe z odgovorom, čeprav je pomensko skladen z vprašanjem, resničen in iskren? Odgovor ni zadovoljil naših pričakovanj, potrebe zvedeti čas. Poved je zgrešila zato, ker se ni dotaknila želje. Naš zgled dokazuje, da je sporočilo izraz želje, potrebe in da je govorec neobčutljiv za pomen in resnico, če se ta ne dotakne njegovih potreb in vrednot, tako da jim zadosti ali jih prikrajša. Besede, ki zaobidejo vrednostno-motivacijsko plast govorca, so zanj mrtve.
Govorci maternega jezika se tega pomembnega dejstva morebiti ne zavedajo, a intuitivno se po njem ravnajo. Na naše vprašanje bi praviloma odgovorih tako, da bi pogledah na uro in povedali čas, npr. tako:
Ura bo vsak čas osem.
Dobesedni pomen besedila razlagamo tako, da ga prevajamo v razsežnost smisla; tega je mogoče opisati tako: sporočevalec želi, zato izreka besedilo B z namenom, da bi pri naslovniku dosegel učinek in prek njega zadostil potrebi. Izrečeni dobesedni pomen je v instrumentalnem razmerju do sporočenega, zavezanega želji in potrebi ter usmerjenega k učinku. Sporočeni pomen je intencionalen in motiviran, dobesedni je zavezan skladju med izrečenim in dejanskim, torej resnici in iskrenosti. Ponazorimo to z narisom:
želja     1 { želja
potreba (s) -namen- (N) -učinek < potreba čustvo  J I čustvo
predmetna vsebina
215
Med sporazumevanjem najprej ocenimo, ali je dobesedni pomen razložljiv s stališča sporočenega, v razsežnosti smisla, in če v tej razsežnosti zanj ne najdemo opore, posežemo po preneseni, posredni razlagi. Tujca najbrž ne more zanimati, ali imamo uro ali ne, razen če se raziskovalno ne ukvarja s tem vprašanjem (kar je seveda malo verjetno). Pragmatična vloga ure pa je, da kaže čas. Verjetneje je, da mimoidočega zanima, koliko je ura. Torej se bom na njegovo vprašanje po uri odzval tako, da bom pogledal na uro in povedal čas.
Naši zgledi razodevajo, da se dobesedni pomen besedila in sporočeni pomen, smisel, najpogosteje ne prekrivata, včasih pa sta si v velikem navzkrižju: pomensko neresnično je izrečeno zaradi učinka. Ne le, da se ne prikrivata, imata tudi različna oporišča: sporočeni pomen korenini v želji in težnji k učinku, dobesedni pomen je zavezan razumu, dejanskosti in resničnostni preverljivosti. Vsi pa vemo, da sta si želja in resnica pogosto v laseh, da delata ena zoper drugo. Če hočemo naslovnika prizadeti, ga lahko prek jezika napravimo za žival (osel), pametnega prek besed sprevrnemo v bedaka in idiota, poštenjaka v podleža. In te besede, ki so lahko povsem neskladne z dejanskostjo (človek vendar ni žival z ušesi, kratkim repom), nas vseeno prizadenejo. Razlaga je preprosta: dotikajo se naših želja, potreb, čustev. Razum pa pod pezo prizadetosti zaspi.
1.5 Prav zato je obvladovanje želje za učinkovito sporazumevanje ključnega pomena. Okrepimo trditev z naslednjim zgledom:
Gost (natakarici): Juho, prosim.
Natakarica zajame juho, ne da bi vprašala, kakšne si gost želi. Gost: Kakšno juho pa imate? Natakarica (jezno): Govejo vendar.
To pa seveda ni samoumevno in gost bi se lahko upravičeno razburil. Toda ne. Obvlada nerazpoloženje in vljudno odgovori:
Pravgovejejuhesemsiželel.
V nastali sporazumevalni razliki tudi natakarica spozna, da ni ravnala prav, uvidi svojo nestrpnost in za prijaznega gosta izbere posebej lep kos pečenke. Načelo popustljivosti in obzirnosti je bilo nagrajeno, kot je to že znano (Lepa beseda lepo mesto najde).
1.6 Da zgodbe ne bi končali tako konvencionalno in vzgojno, si poglejmo srečanje dveh želja med zmerjanjem:
A: Grda si kot ciganka. B:Ti pa kot bušmanka.
Sporazumevanje je vodilo načelo povračilnosti: vrni milo za drago. Toda B bi lahko ravnala tako, da bi klic želje preglasila in sporočilo pripeljala na raven razumnega odzivanja:
B: Zakaj se ti zdijo cigani grdi? Jaz sem videla že veliko lepih. In kaj ti pri meni ne ugaja?
V drugem zgledu je B premagala prizadetost, tako da je sporočeni pomen vrnila dobesedni pomenski razlagi. Odprla je pot spoznavanju, medtem ko je v prvem zgledu vrnila udarec z udarcem. Ali potemtakem iskanje resnice zahteva, da željo ukrotimo, prizadetost zamolčimo, bolečino premagamo? Ali je spoznanje zavezano preverjanju izrečenega z dejanskim in tako dobesednemu razumevanju? Če je tako, potem je uravnavanje obeh temeljnih sporazumevalnih načel, načela povračilnosti in načela razumne preverljivosti ključnega pomena za način medsebojnega sporazumevanja in za vodenje jezikovne vzgoje. Raziskave kažejo, da otrok razvija simbolično funkcijo šele v stiku s predmeti, ki imajo zanj pomembne družbene vrednosti (žlica je predmet, s katerim nosimo v usta hrano), in
216
se jezika uči, da bi zadostil potrebi. Razsežnost želje je prvotna in primarna. Naloga jezikovne vzgoje pa je, da ob tej družbeno prvotni in najpomembnejši razsežnosti zavestno spodbuja razvoj razumnega razmerja do sporočene vsebine, kroti nasilnost želje in potrebe, človeka usmeri k iskanju odgovora na vprašanji: ali je v sporočilu, kljub temu da boli, morebiti le zrno resnice in ali sporočilo ni morebiti neresnično, čeprav godi in gladi. Naloga šole je, da uzavesti vse razsežnosti sporočila, posebej skrbno pa razvija razumu, resnici in argumentu zavezano sporazumevanje. Pot do otrokovega razuma seveda ne more zaobiti njegovih potreb, zlasti če gre za mlajše in manj razvite učence. Toda zadovoljevanje potreb in delovanje na čustva ne sme zaobiti dejanskosti in iskanja resnice. Kajti potem s človekom manipuliramo. Zvita želja lahko resnico utaji.
1.7 Ah se je pragmatike treba učiti? Odgovorimo s šalo, čeprav je vprašanje veliko resnejše. Toda kje pa je rečeno, da je šala neresna, če je smešna. Šala je kot ventil skrite, prikrite resnice, ki prek pritiska smeha pokuka na dan.
V tramvaju se pomenita sprevodnik in malček:
S: Koliko si star, poba? M:Š t i r i.
S: Precej starejši se mi zdiš . . . M: Skrbi, striček, skrbi.
Kaj je tu smešno? Deček je uporabil sporazumevalni vzorec odraslih, ki njegovim letom in izkušnjam ne ustreza. Napravil je napako? Kakšno? To ni ne slovnična ne pomenska napaka, ampak pragmatična: izbral je govornemu položaju in naslovniku neustrezen sporazumevalni vzorec; sporazumevalni vzorec odraslih je prenesel na sporazumevanje med otrokom in odraslim. Prikazani zgled ni tako nenavaden niti tako redek, kot bi se morebiti zdelo na prvi pogled. Le da se pragmatičnim napakam običajno ne smejemo, vsaj glasno ne. Poglejmo si še en sporazumevalni spodrsljaj predšolskega otroka. Štiriletnica pozdravi sedemdesetletno sosedo z besedami
Dober dan, Kebrova!
Mama jo pouči, da je tako mogoče pozdraviti le sebi enakega. Starši otrok ne učijo oblikovati samo slovnično pravilnih in pomensko razumljivih povedi, ampak jih učijo tudi njihove rabe: kako se je treba sporazumevati z raznimi naslovniki, kako jih ogovorimo (teta, stric, gospod), kdaj jih vikamo in kdaj tikamo, kdaj govorimo, kakor mislimo, kdaj pa je treba resnico in mišljenje zamolčati itn. Z vstopom v šolo pa se pragmatična vzgoja precej ukine, čeprav se učenec sreča z mnogimi novimi spoznavnimi in družbenimi položaji, ki jih ne obvlada. Pragmatika si polagoma utira pot tudi v šole: učence uzaveščamo o rabi socialnih zvrsti, jih učimo pogovora, predvsem pa besedilnih ubeseditvenih vzorcev (opis, pripoved, razlaga itn.). Toda to je v primerjavi z dejanskimi sporazumevalnimi potrebami še veliko premalo. Zato se odrasli kar naprej srečujemo s težavami, kako naj napišejo posvetilo, pozdravni govor, voščijo ob raznih priložnostih, prosijo, se opravičijo, prepričajo, argumentirajo, dehnirajo, dokažejo itn. S pragmatičnega stahšča je ostalo zunaj učnih načrtov še marsikaj pomembnega, v srednji šoli predvsem pragmatična teorija sama.
2. Sporočilo se tvori iz dveh protislovnih razmerij
Če strnemo ugotovitve, do katerih smo prišli ob razčlembi naših zgledov, potem lahko ugotovimo, da se sporočilo tvori v kontekstu izrekanja iz dveh protislovnih razmerij: iz medosebnega ali družbenega razmerja, ki povezuje sporočevalca in naslovnika, ima opo-
217
rišče v sporočevalčevih potrebah, željah in čustvih, je usmerjeno k dotiku z naslovnikovimi in teži k učinku. Drugo je spoznavno razmerje. Navezuje se na dobesedni pomen izrečenega in povezuje izrečeno z dejanskim. Zato se po sporočilu vprašujemo z dvema vprašanjema. Poleg vprašanja, kaj nam kdo sporoča, se vprašamo, čemu to počne. Vzemimo Wunderlichov zgled:
Izjavi
Ta človek je sadist lahko sledita dve vprašanji: Kako to veš? Čemu si mi to povedal?
Mogoča odgovora sta:
Vsak, ki ugrizne psa, je sadist; in ta človek je ugriznil psa. Vsak, ki ima psa, se mora paziti sadistov; in vi ste dobili psa, zato sem vas želel opozoriti na tega človeka.
Pogovor prve vrste imenuje teoretična utemeljitev. Vprašujemo po resničnosti vrednosti sporočila in v odgovoru je ta utemeljena. Podprta je resničnost predmetne vsebine, ne pa govorno dejanje samo. V drugem pogovoru gre za praktično (pragmatično) utemeljitev. Z njim smo vprašali po vlogi dejanja in v odgovoru je utemeljena njegova vloga; odgovorjeno je, čemu je bilo govorno dejanje storjeno. Tako je Wunderlichu uspelo razlikovati logično utemeljitev vsebine sporočila od namena tega sporočila. Prehod od namena in vednosti o dejanju k odločitvi za dejanje samo imenuje teleološko ali intencionalno dejanje. Ta prehod ni podrejen pravilom deduktivnega logičnega sklepanja, temveč pravilom, ki jih vodijo motivi, želje in potrebe. Poleg logike formalnega mišljenja se razkrije logika potrebe; ta bolj in pogosto v nasprotju z logičnim mišljenjem usmerja naše jezikovno in nejezikovno ravnanje (Wunderlich, 1977, s. 16-17).
Kako se ti razmerji udejanjata med sporazumevanjem, najlepše opazujemo v razmerju prvotni govor - poročani govor. Medtem ko sporočevalec v prvotnem govornem dejanju sporočilnega namena in medosebnega razmerja sploh praviloma ne eksplicira, poročevalec to, kar ni bilo izrečeno/ je bilo zamolčano, prikrito eksplicira v glavnem stavku po-ročane povedi:
A. Majda, jutri se vrne tvoj mož.
B. A je zagrozil /obljubil Majdi/ je Majdo opozoril, da se jutri vrne njen mož.
Poročani govor nesporno razkrije, da je izrekanje povedi sredstvo delovanja na naslovnika (obljuba, opozorilo, grožnja), da je to prvotna in najpomembnejša vloga besedila in da je vsebina temu namenu podrejena. Tu se nam razkrije prvo protislovno mesto pri nastajanju sporočila: sporočevalec izreče besedilo z določenim namenom in je podatek le sredstvo za njegovo uresničitev, vendar namena praviloma ne pove. Nasprotno pa naslovnik prav tej sestavini pripiše najpomembnejšo vlogo in ji vsebinski del sporočila podredi. Toda v namensko razlago sporočila vstopi njegov razlagalec in ga razlaga tako, da v sporočilo naseli (projicira) svoje želje in potrebe. Tako sporočeno ni nikoli enako z razumljenim. Pri razlagi sporočila nista pomembni samo vprašanji, kaj in čemu sporočamo, ampak tudi vprašanje, kdo sporoča. Sporočilu dodeljuje vplivanjsko moč ali nemoč tudi njegov tvorec. Sporočila nekaterih tvorcev (tako v znanosti kot v politiki) so bolj zavezujoča kot sporočila drugih tvorcev. Človek bi bil najbolj zadovoljen, da bi se besede neposredno udejanjale v življenje (beseda je meso postala). Obstajajo okoHščine, v katerih je to tudi dejansko mogoče (imenujem vas za predsednika; otvarjam sejo; pogovor je zaključen itn.). Taka moč se v sporočilo preseljuje po poteh družbene hierarhije in institucional-
218
ne urejenosti. Razmerje sporočevalec - moč sporočila je pomembno vprašanje pragmatičnega raziskovanja.
3. Jezik - družbeno občutljiv sestav izbirnih možnosti
3.1 Razmerje okoliščine - izraz je pomenotvorno
Če je pravilna naša temeljna ugotovitev, da se družbeno razmerje praviloma ne izrazi z dobesednimi pomeni izrečenega besedila, da se sploh ne izreče oz. se izreče delno, potem se postavlja vprašanje, kako je mogoče o medosebni, vplivanjski sestavini sporočila sploh sklepati. Ali je ta potemtakem povsem zunajjezikovna zadeva (to bi lahko resno ogrozilo jezikoslovni položaj pragmatičnih jezikovnih raziskav) ali ima svoje oporišče tudi v izrazu. Temu vprašanju lahko dodamo še drugega: Če so pomeni jezikovnih znamenj kon-vencionalni, družbeno dogovorjeni, kako naj potem jaz, sporočevalec, z nečim, kar je splošno dogovorjeno, izrazim svoje osebno stahšče, doživetje, vrednotenje? Kot odgovor na ti vprašanji postavljam naslednjo trditev: medosebno razmerje, vrednostno-motivacij-ska sestavina se izrazi z izbiro jezikovnih sredstev.
Teh pomenskih plasti se ne dotaknemo samo z vprašanjem, kaj sporočevalec sporoča, ampak kako je sporočilo oblikoval in zakaj ga je oblikoval tako in ne drugače, kaj je hotel z izbranim izrazom doseči. Ali to pomeni, da smo dobesedne pomene, razmerje izraz - dejanskost prepustili pomenoslovju, pragmatiki pa prepustili raziskovanje razmerja okoHščine - mogoče izrazne realizacije - dejanska izrazna reahzacija. Da bi predmet raziskovanja laže dojeh, si sposodimo metaforični pribhžek, primerjavo z oblačili. Tudi obleka nam vehko pove o človeku, njegovem okusu, razpoloženju, starosti, družbenem položaju, pristajanju ali nepristajanju na konvencije. Če vidimo v črno oblečeno žensko, pomislimo, da ji je kdo umrl. Rdeče oblečena ženska opozarja nase. Če bi človek imel eno samo obleko, bi ta opravljala eno samo vlogo, zakrivala in grela bi telo. Podobno je z jezikom, besedami. Ena in ista ženska je danes ljubica, jutri že lahko baba. Kaj nam pove razlika v poimenovanju? Predmetnost ostaja ista, spreminja pa se sporočevalčevo razmerje do nje, njeno vrednotenje, njena zaželenost ali nezaželenost, potrebnost ah nepotrebnost. Z izbranim izrazom sporočamo poleg predmetnosti tudi njeno vrednotenje. Kakšno je to razmerje, pa ugotovimo iz razlike, ki obstaja med dejanskim in možnim poimenovanjem, med nezaznamovanim in zaznamovanim izražanjem.
Če bi se hoteli izraziti metaforično, bi dejali, da se pomenoslovje ukvarja s pravili, po katerih obleko sešijemo. Pragmatika raziskuje, katera obleka pristaja posameznim priložnostim. Predpostavlja več izbirnih možnosti in skuša opisati, kaj s posamezno izbiro sporočamo, normativna pragmatika pa skuša določiti načela, kako se kaže za posamezne priložnosti opremiti.
Jezik je s stališča rabe socialno občutljiv sestav izbirnih izraznih možnosti. Ko razčlenimo okoliščine ter v njihovem okviru družbena in duševna razmerja, se odločimo; kako bomo vplivanjsko dejanje opravih. Če žehmo npr. naslovnika odvrniti od dejanja, ki ga on žeh, mi pa ne, lahko našo željo izrečemo neposredno, naslovniku prikažemo škodljivost dejanja, ki ga namerava storiti, ga prosimo, mu dejanje prepovemo, odsvetujemo, mu zagrozimo s posledicami, ki bodo dejanju sledile itn. Izbira je odvisna od družbenega položaja naslovnika, našega razmerja do njega, njegovega značaja in drugih okoliščinskih dejavnikov. Ko smo izbrah govorno dejanje, sledi izbira socialne zvrsti. Govorim lahko narečno, pogovorno, knjižno. Narečni govor ustvarja dve temeljni vrednosti: bližino, če je tudi naslovnikov govor narečni, razdaljo, če naslovnik govorčevega narečja ne govori. Predmetnost lahko zaznamujemo z vrednostno nezaznamovanimi ali zaznamovanimi izrazi. Ženska je lahko ženska, žena, dekle, baba, babura, avša itn.
219
če je predmetnost znana iz sobesedila ali dana položajsko, lahko izberemo poimenovanja, v katerih ni vsebovana nobena referenčna pomenska prvina. Ženska lahko postane celo sova ali krava. Ali pa tudi roža. Toda tu se odpirata dve možni razlagi: pozitivna primerjava z rožo aH ironično razumevanje, koHkor dejanskost primerjave z rožo nikakor ne omogoča, ker gre za osebo, ki ni posebno lepa. Če je predmetnost znana iz sobesedila aH položaja, jo lahko poimenujemo s sredstvi druge predmetnosti, ki dani dodeljujejo vrednostne plasti: dojenček je za mater rožnati plod, mala, drobna sreča, za neprizadetega opazovalca nekaj gomazečega, davečega se v joku (S. Grum). V okoliščinah izrekanja se dogovorjeni pomeni besed izpraznijo predmet-nopomenskih podatkov, t. i. denotativnih pomenov, in sporočajo samo še konotacijo. V okoliščinah izrekanja se dobesedni pomeni prevešajo v ironične, metaforične in metoni-mične pomene. Tako se govorec osvobaja dogovorjene konvencionatne pomenskosti in ustvarja motivirane pomenske plasti, ki so izraz njegovih želja, potreb, interesov in čustev. Razmerje okoliščine - izraz ni mrtvo, ampak pomenotvorno.
Pomenoslovje in pragmatike še čakajo velike naloge, preden bosta opisala pravila, postopke in načela, po katerih se v okoliščinah iz dobesednega pomena tvori sporočeni pomen. Temeljno je spoznanje, da se sporočilo tvori dvostopenjsko, najpoprej v okviru jezikovnega sestava ter njegove besedilne realizacije in potem še v okviru razmerja besedila - okoliščine.
3.2 Jezikovno ustvarjena »presežna vrednost«
Naša razčlemba kaže, da namen jezika ni - kot se je pogosto trdilo in verjelo - prenos »objektivnih« podatkov o predmetnosti. Prav nasprotno, sporočevalec med upovedovanjem ustvarja vrednostno obarvano »pomensko presežno vrednost« in prav to skuša med sporazumevanjem vnovčiti. Predmet sporazumevalne menjave je vselej razlika med dejanskim in jezikovno ustvarjenim, pomenskim. Ta je lahko izraz spoznavnega, ustvarjalnega aH interesnega razmerja do sveta. Spoznavni presežki se ustvarjajo po strogih praviHh znanstvenega spoznavanja in imajo dejansko vrednost pri spreminjanju sveta in ustvarjanju nove, umetne predmetnosti. Estetsko-ustvarjalni presežki pripadajo umetnosti. S stališča družbene vloge jezika so posebne pozornosti vredni interesno motivirani presežki, sporazumevalna menjava »pomenske presežne vrednosti« med pripadniki raznih družbenih slojev in interesnih skupin. Z jezikom je mogoče ustvarjati videz dejanskosti, simbolično »dejanskost«, ki dejansko ne obstaja. Tu bom navedla le nekaj zgledov, dejanske možnosti pa so neizčrpne. Pretekle dogodke lahko izrazimo s sedanjikom in tako ustvarimo učinek pribHževanja. Naslovniku damo večjo težo tako, da ga simbolično, z vikanjem pomnožimo. Z njim se lahko v besedi - ne tudi dejansko - podružbimo. Čeprav sporočevalec ni učitelj, se izraža, kot da bi bU: Učitelji radi priznavamo, da smo soudeleženi v oceni svojih učencev, kadar gre za dobre, odlične ocene, ničesar pa nočemo o tem vedeti, kadar gre za slabe, nezadostne ocene. IzrekH smo dosti oster očitek, da pa bi se izmaknih morebitnim nevšečnostim, učiteljevemu nasprotovanju, smo se v besedi z učitelji po-družbili. Čeprav dejansko sporočevalec ni učitelj, se jim simboHčno pridruži in tako prepreči morebitni ugovor: Ti že lahko govoriš, ko sam ne učiš. Lahko je govoriti, težko narediti. Tako politik reče: Malo smo delali, a dobro živeli. Tu se kaže vprašati, kdo je malo delal in kdo dobro živel. Ali smo vsi malo delali in dobro živeli, ali ni morebiti v izjavi vsebovana možnost, da so nekateri veliko delali, a slabo živeli, nekateri pa malo delali in dobro živeli.
S stahšča jezikovnega sestava bi bili naslednji povedi nesmiselni:
Obljubljam, da bom prišel, a tega ne nameravam storiti. Ali: Trdim, da je knjigo vzel Janez, a tega ne vem/ne verjamem.
220
Toda če neskladje med mišljenjem in izrečenim ter izrečenim in dejanskim zamolčimo, sta lahko obe povedi v enakih okoliščinah funkcionalni in učinkoviti: naslovnik nam verjame, čeprav sporočilo ni iskreno in resnično. Jezikovna raba usmišlja izrekanje podatkov, ki niso skladni z dejanskostjo, duševno ah predmetno, ki niso iskreni in resnični. Naloga pragmatike je, da opiše, v katerih družbenih okoliščinah je mogoče sporazumevalne učinke doseči po taki poti in zakaj.
Izbira izraznih sredstev je vpeta med potrebe, vrednote in teži k učinku na naslovnika. Na tej poti, polni nasprotij med svojo željo in željo drugega, med potrebami in vrednotami se sporočevalec odloča ali za vrednote, kot so resnica, iskrenost, ali za potrebe mimo vrednot, za zadostitev potrebi po poti laži, neiskrenosti, manipuliranja z naslovnikom. Naloga pragmatike je, da pojasni družbena in duševna razmerja, ki vplivajo na družbeno sporazumevanje, na izbiro sporazumevalnih načel in izraznih sredstev. Ali je naloga pragmatike, da sporazumevalno prakso normira? Normativna pragmatika to poskuša, toda ali bo dejansko uspela, ni odvisno od nje, ampak od družbenih razmer.
4. Kako učiti pragmatiko?
Pragmatika raziskuje razmerje besedilo - okoliščine in v okviru tega razmerja, kako se iz dobesednega pomena tvori sporočeni pomen. Tako ji pripada raziskovanje prenesene pomenskosti, ironija, metafora, šala. Nadalje raziskuje jezikovna sredstva, ki omogočajo ustvarjanje »pomenske presežne vrednosti«, ustvarjanje navidezne dejanskosti, pa tudi družbene in duševne motive tega početja. Njena naloga je tudi opisati načela, ki vodijo sporazumevalno menjavo: načelo povračilnosti, škode ah koristi, resničnosti in iskrenosti, obzirnosti in druga.
S stahšča pragmatičnega raziskovanja jezik opredehmo kot socialno občutljiv sestav izbirnih izraznih možnosti. Torej je treba izbirne izrazne možnosti opisati, ob tem pa tudi sporazumevalna načela, po katerih v konkretnih okoliščinah izbira izraza poteka. Tu pa se začnejo hudi zapleti. Vsaka izrazna reahzacija je obremenjena s spominom o tem, v katerih okohščinah jo je primemo uporabiti in kake učinke z njo doseči. Jezika se namreč nismo učili v praznem prostoru, ampak kot del družbene, vrednostno določene, motivirane in k cilju težeče izkušnje. Toda ta spomin je del človekove intuitivne, nezavedne izkušnje, ne pa tudi njegove teoretične vednosti. Zato je jezikovno sporazumevanje ena izmed dejavnosti, za katero velja, da ni uzaveščena, da govorec ne ve, kaj z besedami dejansko počne, ampak se sporoča, postaja nehote del sporočila. In to tem bolj, čim manj je poučen o pragmatskih razsežnostih sporazumevanja. Kako ga torej o tem poučiti?
Jezikovna znamenja urejamo v stavke, stavčne zveze, povedi in besedila po strogo vodenih, vsem skupnih pravilih. Razmerja med zaznamujočim in zaznamovanim so dogovorjena; da se lahko sporazumevamo, moramo vsi govorci maternega jezika vedeti, kaj pomenijo besede in kako se skladenjsko povezujejo v večje celote. Toda kako je s pragmatičnimi »pravili«, ki naj bi določala, kateri izraz izbrati v konkretnih sporazumevalnih okohščinah? AH sploh obstajajo dogovori o tem, kako voščiti, kako se opravičiti, kako prepričati, dokazati itn.? Razmerje okoliščine - izraz je dogovorjeno le do neke mere, v svojem bistvu pa je motivirano in stvar sporočevalčeve osebne presoje je, kako se bo odločil. Tudi tisti dogovori, ki so bili morebiti sprejeti, se lahko porušijo, če se sporočevalec tako odloči. Podobno, kot se človek lahko odloči, da v opero (če že hodi) ne bo hodil v večerni obleki, ampak v kavbojkah, lahko dramatik oceni, da je knjižna slovenščina neprimerna za sporazumevanje med kmeti in delavci ter v literarno besedilo vpelje narečje in pogovorni jezik ali celo sleng in žargon. Mladina se lahko upre dvojni morali odraslih tako, da zavrže načelo obzirnosti, z uvajanjem slenga se tudi govorno ogradi od govora
221
odraslih. To so pragmatične napake le tedaj, če pragmatični dogovor o primernem razmerju med izrazom in okoliščinami priznavamo, nič več pa potem, ko smo ta dogovor zavrgli.
S pragmatičnega stališča sporazumevalne prakse tako nikoli ne bo mogoče ujeti v okvire podobnih strogih in enopomenskih pravil, kot so to slovnična in pomenska pravila. Govorec maternega jezika si namreč ne bo dovolil odvzeti svobode, da ravna po temeljni pragmatični zakonitosti, tj., da izraz svobodno izbira v skladu s pričakovanim učinkom. Pragmatično učenje ga mora o tem početju ozavestiti. Zato je to problemsko, raziskovalno, ustvarjalno učenje. V njegovem okviru ozaveščamo izrazne možnosti, ki jih imamo v določenih okoliščinah na voljo, raziskujemo družbene in duševne razsežnosti izbranega izraza, uzaveščamo poti, po katerih je mogoče z izrazom ustvariti samo videz dejanskosti, pomenski presežek, ki je potem predmet sporazumevalne menjave. Ob tem razgrinjamo etično razsežnost sporazumevalne prakse v družini, med vrstniki, med učenci in učitelji in v družbi. Etično stran sporazumevanja bi sicer lahko normirah, tako da bi predpisaU sporazumevalna načela. Vendar bi bil dejanski učinek take vzgoje bolj kot od nje odvisen od dejanske izkušnje o tem, kaj je mogoče s tem ah drugim načelom doseči, ali se je bolje ravnati po načelu povračilnosti (vrni milo za drago, na žaljivko se odzovi z žaljivko) ali po načelu resnicoljubnosti (zakaj misliš tako, ali lahko svoje stališče utemeljiš). Seveda pa govorec sporazumevalnih načel in izraznih sredstev ne more izbirati, dokler se jih ne zaveda. Vsaj eno je potem jasno; najpoprej teoretično uzaveščanje, potem pa vzgojno delovanje. Ob tem ni mogoče mimo dejstva, da je najprepričljivejši vzgojitelj družbena praksa sama.
Summary
THE SUBJECT, TASKS AND METHODS OF PRAGMATIC RESEARCH INTO TEXTS
The subject of pragmatics deals with the relationship between text and context Its basic task is to discover how, within the framework of this relationship, the conveyed meaning or sense emerges from the literal meaning of the text. The literal meaning can be the same as the message conveyed. This is, however, not always the case; a number of messages in the context of enunciation are conveyed as negations of the literal meaning, in the form of irony, joke, offence etc.
The conveyed meaning in the context of enunciation is formed by two contradictory, but nevertheless connected relationships: the inter-personal or social, and the cognitive or representative. These two relationships have different standpoints: the social relationship connects the conveyor with the reader; it originates in the wishes, needs and interests of the conveyor and is directed towards effect (it contains motivation and intention); the cognitive relationship connects the conceptual and representative with the sensually perceptive.
The social relationship is primary, although the conveyor does not express it or expresses it only partly or indirectly. It does not move into the agreed meanings of linguistic features, but is expressed by means of the chosen form of the message. The cognitive relationship is inferior to the social although it is expressed literally and, in most cases, as the main component of the message. The reader puts the conveyor's hierarchy of meanings upside down: what the former keeps to himself, the latter conveys as the main component of the speech of enunciation.
Thus the conveyed meaning consists of two components: a stable and permanent component, tied to the agreed meanings of linguistic features, and a changeable, ever recurring component, tied to the context.
222
Darko DoUnar UDK 014:929 Trubar R: 82.01/.09
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
DOSLEJ NEZNANI PRIMERKI TRUBARIAN V TÜBINGENU?
Trubarjeva bibliografija ni le nepogrešljiv pripomoček za sleherno resno raziskovanje njegovega opusa. Popis njegovih del je že sam na sebi kulturnozgodovinsko pomemben. Ker pa te knjige že samo glede na to, kdaj so büe natisnjene in kako so se ohranile, sodijo med redkosti, so z bibliotekarskega in bibliografskega vidika zanimive tudi informacije o vsakem posameznem ohranjenem izvodu.
Prve podatke za svojo bibliografijo je zbral že Trubar sam in jiti objavil v spisu »Register und summarischer Inhalt«;' nekaj jih je raztresenih še v njegovih drugih knjigah, zlasti v predgovorih. Na oboje se je opiral prvi Trubarjev biograf Jakob Andreae, ki je ob njegovi smrti v nagrobni pridigi^ naštel dokaj obširen seznam njegovih del. Pozneje, odkar se je v 18. stoletju začelo znanstveno preučevanje slovenske reformacije, se je s Trubarjevo bibliografijo ukvarjala cela vrsta zbiralcev in popisovalcev. Veliko so ji prispevali Žiga Zois, Jernej Kopitar, Josef Dobrovsky in Christian Friedrich Schnurrer.' V drugi polovici 19. stoletja jo je z več novimi deh razširil zlasti Theodor Elze." V 20. stoletju so jo sistematično pregledovali, kritično pretresali in dopolnjevali France Kidrič, Mirko Rupel in Branko Berčič;' vsi trije so obenem evidentirah tudi nahajahšča oz. hranilišča ter izvor ohranjenih izvodov. Navzlic tako natančno opravljenemu delu pa nadaljnje iskanje še vedno ni odveč. Sicer se ne moremo nadejati novih najdb v tolikšni množini, kohkor jih je v petdesetih letih nabral Rupel po švicarskih in južnonemških bibliotekah; toda še vedno so možna presenečenja, podobna odkritju novega primerka »Cerkovne ordninge« v vatikanski biblioteki L 1971, potem ko je dolgo časa veljalo, da je edini ohranjeni izvod tega dela propadel med vojno v Dresdnu.' Na takšna srečna naključja seveda ni mogoče računati, pač pa lahko utemeljeno pričakujemo uspeh od sistematičnega prizadevanja v dveh smereh:
' Regijter vund summariscfier Innhalt, aller der Windischen Bücfier, die von Primo Trubero, biß auff diß 1561. Jar in Truck geben seind... Tübingen 1561. - Prim, tudi: Jože Rajliman (ur.): Pisma Primoža Trubarja. SAZU, Ljubljana 1986 (Korespondence pomembnih Slovencev, 7), str. 44-51: Register in sumarični seznam vseh slovenslcih knjig. Priloga k pismu kralju Maksimilijanu, 2. jan. 1560.
' Jacob Andreae: Christliche Leichpredig, Bey der Begräbnis des... Primus Trübem. Tübingen 1586. Prevod: Matija Trost: Ena lepa inu pridna prediga per pogrebi... Primoža Truberja. Tubingae 1588. Delni objavi; Mirko Rupel: Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Ljubljana 1954, str. 44 si, zlasti str. 64-72. - Jože Koruza: Trubarjev življenjepis iz časa pred štiristo leti. Naši razgledi 1986, št. 13 (11. julija), str. 403-404.
' Jernej Kopitar: Grammatik der Slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach 1808 (1809). Fak-simiUrana izdaja: München-Ljubljana 1971. Bibliografski pregled v dodatku (Nachschrift), str. 385-460.0 Zoisovih najdbah v Tübingenu v opombi na str. 453. - O Dobrovskem gt France Kidrič: Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana 1930 {Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 7, Historični odsek 1). - Christian Friedrich Schnurrer: Slavischer Bücherdruck in Würtemberg ün 16, Jahrhundert. Tübingen 1799.
* Zadnji, najpopolnejši Elzejev pregled Trubarjeve bio- in bibliografije je objavljen v njegovi izdaji korespondence: Primus Trul^ers Briefe, Tübingen 1897., str. 1-15: Einleitung. Trubers Leben.
^ France Kidrič: Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. (Obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih, Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja). Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede I, 1923, str. 179-272. Tudi v: F.Kidrič: Izbrani spisi 1, Ljubljana 1978. - F. Kidrič: Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku. Ljubljana 1927 (litografirana skripta). - Mirko Rupel: Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana 1962. Dopolnjen prevod: Primus Trüber. Leben und Werk des slowenischen Reformators. München 1965. - Branko Berčič: Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. V: Abhandlungen über die slowenische Reformation. München 1968 (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, 1).
* Gt Christoph Weismann: Sklepna beseda. V: Primož Trubar: Cerkovna ordninga (Primus Trüber: Slowenische Kirchenordnung. 1. Teil: Text. München 1973 (faksimilirana izdaja). Str. XVII-XXV. - O dresdenskem primerku gl: F. Kidrič: Die protestantische Kirchenordnung der Slowenen im XVI. Jahrhundert. Heidelberg 1919i o najdbi Str. 19-20.
223
- pregledovati je treba že znana najdišča in jim pridruževati nova, na katera nas opozarjajo razne biografske in zgodovinske okoliščine;
- preverjati je treba starejšo strokovno literaturo, kjer se med zmotnimi in zastarelimi navedbami vendarle najde kak uporaben namig.
Ravno primer s »Cerkovno ordningo« v Vatikanu opozarja, da celo najbolj znana nahajališča še niso povsem izčrpana. Navedel bom nekaj razlogov za to, da utegne kaj takega veljati tudi za Tübingen; saj je glede na splošno znani pomen tega mesta za naše reformacijsko gibanje in njegovo književno delo kar težko razumljivo, zakaj se je tam ohranilo samo pet ali šest slovenskih protestantskih knjig.
Svojevrstno opozorilo na Tübingen najdemo v monografski razpravi Franceta Kidriča o Dobrovskem in slovenskem prerodu.' Kidrič namreč o literarnozgodovinskem obzorju tega češkega začetnika znanstvene slavistike ugotavlja tole; Dobrovsky, katerega interesni krog je zajemal celotno območje slovanskih jezikov in književnosti, je med drugim sistematično iskal tudi ohranjene primerke slovenske in južnoslovanske protestantike, zbiral o njih informacije od poznavalcev, registriral in kritično preverjal starejšo in sodobno strokovno literaturo. Svoje ugotovitve je deloma sproti objavljal, še vehko več pa jih je zabeležil v pismih. Splošno je znano, kolikšnega pomena je za razvoj slavistike njegova korespondenca s Kopitarjem, začeta 1. 1808;* toda za naš problem pridejo v poštev že zgodnej ša pisma s konca 18. stoletja. Iz objav in korespondence je razvidno, da je Dobrovsky poznal precejšnje število slovenskih in južnoslovanskih protestantskih knjig, nekatere med njimi je tudi sam našel aU jih prvič znanstveno evidentiral. Kar zadeva Tübingen, je bil Dobrovsky povezan s tamkajšnjim raziskovalcem južnoslovanskega reformacijskega tiska, univerzitetnim profesorjem Christianom Friedrichom Schnurrerjem. Vendar je že več kot deset let pred stiki s Schnurrerjem dobil pri bivšem tubinškem bibliotekarju in poznejšem gottinškem profesorju Jeremiju Davidu Reussu podatke o knjigah in listinah, shranjenih v tubinški univerzitetni knjižnici, poleg tega pa še o petih slovenskih knjigah v neki drugi tubinški ustanovi, ki jo Kidrič po Dobrovskem imenuje (ne čisto pravilno) »Collegium illustris«, mi pa ji bomo rekli plemiški kolegij.
Če te Kidričeve navedbe soočimo z drugo strokovno literaturo, se izkažejo kot precejšnje presenečenje. Drugje namreč zaman iščemo kak podatek o tem nahajališču. Od petih slovenskih knjig, ki jih navaja Dobrovsky po Reussovih zapiskih in ki naj bi bile tam shranjene vsaj še v 80. letih 18. stoletja, je bila le ena znana že od prej, nedvoumni podatki o drugih štirih pa so se pojavili v znanstveni hteraturi šele sto let pozneje. Stvar je torej toliko zanimiva in ob njej se zbuja toliko vprašanj, da je vredna natančnejšega pregleda.
Dobrovsky' je v letih 1792-93 potoval po Nemčiji, Danski, Švedski in Rusiji; po nalogu češke znanstvene družbe, poznejše akademije, je iskal knjige in rokopise, ki so bili zaplenjeni na Češkem med tridesetletno vojno. Spotoma je seveda pri pregledovanju bibliotek in drugih virov zasledoval tudi svoje druge interese ter o tem sproti izčrpno obveščal svoje korespondente, predvsem dunajskega slavista Vaclava Fortunata Duricha. Za vprašanje o južnoslovanski protestantiki v Tübingenu je najbolj zanimivo pismo Dobrov-skega Durichu 27. 5. 1792 iz Göttingena.'° Tam je namreč Dobrovsky spoznal Reussa, si iz njegovega gradiva med drugim prepisal seznam južnoslovanskih protestantik v tübin-
' F. Kidrič: Dobrovsky, 1930, zlasti str. 166-174.
» V. Jagič (ur.): Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808-1828). Berlin 1885 (Istočniki dlja istorii slav-janskoj filologii, I).
' Prim. geslo Dobrovsky v: Ottiiv slovnik naucny, 7, 1893, str. 729-738.
Korrespondence Josefa Dobrovského. I. Vzajemne dopisy Josefa Dobrovského a Fortunata Duricha, vyd. Adolf Patera. V Praze, 1895. Str. 237-243.
224
ški univerzitetni biblioteki in biblioteki plemiškega kolegija, kratko opisal zbirko dokumentov, ki je pozneje postala znana pod imenom »Slavischer Bücherdruck«, in si naredil izvleček iz Reussovega prepisa poročila o delovanju bibhjskega zavoda v Urachu, datiranega s 23. 4. 1564, od koder je posnel seznam knjižnih izdaj zavoda in podatke o nakladah."^ Odlomek pisma, ki nas tukaj najbolj zanima, se glasi takole:
»In der Bibliothek des CoUeg. illustris zu Tübingen sind folgende: Ta celi catehismus, eni psalmi - od P. Truberia, S Krellia inu od drugih sloshene, tretyzh popraulene inu popul-shane. Der ganz Catechismus, etliche Psalmen und christl. Gesang — in der windischen Sprach zum drittenmal corrigiert und gemehrt. Tubing. 1574 in 8. 174 Seiten. Angebunden: 1. Try duhouske peij/ni, — cum quibusdam psalmis et canticis od Juiia Dalmatina inu Jansha Shwageria tohnagheni (I). Etliche geistliche Gesang zuvor nicht gedruckt. V Tibingi. 1575. in 8. 2 Bogen, lit. lat., uti prior, cui annexus est: 2. Ta perui Psalm — der erste Psalm Davids mit dreyen Auslegungen, zum Trost der betrübten Christen, so von Türken und Papisten verfolgt werden, in Gesangweiss gestellt. 1579 in 8. 6 Blatt mit lat. Lettern. 3. Ta ceh catehismus. »Catehismus mit des Herrn Johannis Brentzii kurzen Auslegung, in windischer und teutscher Sprach zusammengetruckt«. U Tibingi 1567. Mit einer deutschen Zuschrift an Herrn Jobsten von Ballenberg (!) zum Gallenstein etc., 2 Bogen in 8.
Catehismus v slouenskim Jejiku - cum quibusdam precationibus, 12 Bogen und ein Blatt in 12. 1555 sine notatione loci.«"
Primerjava s poznejšimi bibliografijami, zlasti z doslej najpopolnejšo Berčičevo iz I. 1968, pokaže, da imamo pred seboj najstarejše znane bibliografske opise štirih Trubarjevih knjig, ki so vrh tega sorazmerno izčrpni in dokaj natančni. Ob tem se postavlja vrsta vprašanj:
- Zakaj podatki, ki jih je Dobrovsky dobil od Reussa, niso prešli v sočasno ali poznejšo strokovno Uteraturo?
- Ali Reussove navedbe sploh držijo?
- Kako naj bi bile prišle navedene knjige v to hranilišče in kakšna je bila njihova nadaljnja usoda?
Na ta vprašanja je le deloma mogoče zanesljivo odgovoriti, deloma pa se moramo zadovoljiti z domnevami; toda tudi te domneve niso čisto brez opore.
Durich,'2 ki mu je Dobrovsky sporočil Reussove podatke, jih ni mogel uporabiti v svojem znanstvenem delu, ker je pred smrtjo dokončal samo prvi del pregleda slovanskih literatur. Njegovo zapuščino je spet dobil v roke Dobrovsky. Ta je sicer pozneje še pisal o slovenski reformaciji in Trubarju, predvsem v »Slavinu« 1806 in 1808 ter v »Slovanki« 1814, toda v teh objavah je predvsem povzemal in populariziral Schnurrerjeve prikaze. Zanimivo je, da se tudi v korespondenci s Kopitarjem, s katerim sta obravnavala vrsto vprašanj o Trubarju, Dobrovsky očitno ni več spomnil na Reussove podatke. Tako je slavistika prevzela od Dobrovskega (ob Kopitarjevem sodelovanju) predvsem tisto podobo Trubarja, ki ji je glavne poteze začrtal Schnurrer.
Na prehodu iz 18. v 19. stoletje, torej še pred Kopitarjevim nastopom, je bil ravno Schnur-rer najboljši poznavalec gradiva o naši reformaciji. Ker je živel v Tübingenu, bi bil imel možnost najti knjige, ki jih je evidentiral Reuss, lahko bi bil opozoril na verzno produkcijo
"äPrim. objave v: Franjo Bučar: Popis Icnjiga, Icoje su izašle u jugoslavensJioj protestantslioj tiskari u Urachu-Tübin-genu u XVI. stolječu. Carniola, n. v, 7, 1917, str 104-109, 178-188. " N. d, str. 239-240.
'^GL F. Kidrič: Dobrovsky, str. 170 st - O Durichu prim. geslo v: Ottüv sloviük naucny, 8, 1894, str. 222-223.
225
protestantskih piscev in na Trubarjevo polemiko, s čimer bi bil takrat bistveno obogatil 1 Trubarjevo podobo. Toda Schnurrer je poleg svoje zasebne zbirke protestantike" upo- I rahljal predvsem gradivo iz tiibinške univerzitetne bibhoteke in arhiva ter iz stuttgartskih i virov, očitno pa mu ni prišlo na misel, da bi pregledal še druge knjižnice v domačem mes- j tu. Ta poteza se še kar ujema s poznejšim mnenjem Dobrovskega, ki je precej ostro pre- j sojal kvaliteto nekaterih njegovih prispevkov o slovenski reformaciji.'" ]
Po smrti Dobrovskega so Reussovi podatki ostali skriti v njegovi zapuščini, dokler ni leta j 1895 izšla njegova korespondenca z Durichom. Toda tudi takratni raziskovalci naše re- j formacije niso v tej izdaji opažih nič posebnega. Ob njej se je ustavil šele France Kidrič, i ko je preučeval zveze med Dobrovskim in Slovenci. Svoja dognanja pa je objavil v času, ] ko je sam tako rekoč že nehal pisati o Trubarju in reformaciji. Prav zato po vsej verjetnosti j tudi Ruplu ni prišlo na misel, da bi v Kidričevi monografiji o Dobrovskem iskal kaka bibliografska ali literarnozgodovinska opozorila o tem predmetu. Kidričeve ugotovitve podobno kot Ruplu niso bile pozneje znane niti Berčiču, zato v njegovi bibliografiji najdemo podatke samo o knjigah v tubinški univerzitetni biblioteki.
Ali pa so Reussovi podatki zanesljivi? Ah obstaja še kak dokaz, da so bile na navedenem i mestu res slovenske knjige? I
i
J. D. Reuss velja za zanesljiv vir v bibliografskih zadevah.'* O tem se lahko prepričamo i tudi sami, če primerjamo njegove podatke s poznejšimi bibliografskimi opisi. Njegov se- > znam južnoslovanskih reformacijskih tiskov v tubinški univerzitetni biblioteki se razen ' ene same izjeme ujema s spiskom knjig, ki jih je tam videl Zois na potovanju leta 1782,; o čemer poroča Kopitar v svoji slovnici." Glede na to lahko sklepamo, da je v 80. letih < 18. stoletja, ko je Reuss delal v Tübingenu, tudi omenjenih pet knjig res še bilo v biblioteki i plemiškega kolegija. <
Ta kolegij" je bil ustanovljen 1. 1559 po zgledu tamkajšnjega protestantskega semenišča^ (t. i. Evangelisches Stift) kot visoka šola intematskega tipa, v kateri naj bi se mlado würt-, temberško plemstvo vzgajalo za državne uradnike. V začetku 16. stoletja je bil preurejen ' v akademijo za plemiško mladino vseh dežel in dobil ime »Collegium illustre«. V 18. stoletju je njegov pomen upadal, ostal je brez gojencev, dokončno pa je bil odpravljen šele i
" To je pozneje Icupil Kopitar, po njegovi smrti pa je prišla v ljubljansko licejsko knjižnico; prim. Kidrič: Dobrovsky, str. 176 si.
" Dobrovsky je 19. 10. 1812 pisal Kopitarju o svojem obisku pri Schnurrerju v Tiibingenu mdr tole: »Derendingen, das mir Sehn, zeigte, da es ganz nahe liegt, hatte mehr Interesse für mich als der ganze Handel. Als ich fragte, ob denn kein Grabmal, keine Inschrift da wäre, sagte er: ich war nie draussen. Also nicht einmal 3/4 Stunde Wegs hat er dem Trüber zu lieb gemacht. Ohne N a s t würde er einen schlechten Bericht gemacht haben.« (Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar, str. 291-292), - Schnurrer sicer ni skrival, da si je veliko pomagal z gradivom, ki ga je zbral Johann Nast: ta je skoraj pol stoletja pred njim že objavil naslove in deloma tudi bibliogralske opise vsaj za tri četrtine tistih Trubarjevih knjig, ki jih je imel potem v evidenci Schnurrer. - O Nastu in Schnurrerju prim, zdaj tudi: Rolf Dieter Kluge: Frühe Tübinger Beiträge zum Verlauf und zur Erforschung der slowenischen Reformation. V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1986 (Obdobja, 6), str. 209-226. " Podatek iz informacijskega oddelka tubinške univerzitetne knjižnice novembra 1986. - J. D. Reuss (1750-1837), filolog, literarni zgodovinar in bibliograf, je študiral v Tübingenu, postal tam 1, 1768 privatni docent in kustos v univerzitetni knjižnici, odšel 1782 v Göttingen kot univerzitetni profesor in bibliotekar. Največ se je ukvarjal z zgodovino znanosti (Gelehrtengeschichte). V tubinški dobi je mdr izdal dve knjigi o rokopisih in o najstarejših inku-nabulah iz univerzitetne knjižnice. Prim.: Allgemeine deutsche Biographie 28, Leipzig 1889, str. 309, " Gl. našo op. 3.
" Gl. geslo Tübingen v: Wetzer und Weite's Kirchenlexikon oder Enzyklopädie der katholischen Theologie und ihrer Hilfswissenschaften. 2. izd. Freiburg/Br., 12. 1901, st. 123-124. - Prün. tudi: Die Musenstadt Tübingen. Bilder aus Vergangenheit und Gegenwart, gesammelt von Dr. Maier-PfuUingen. Tübingen 1904, str. 63-64, 85. - o histo-riatu tübinskih bibliotek gl,; Gerd Brinkhus; Stadt - Universität - Bibliotheken, Zur Tübinger Bibliotheksgeschichte im 16, Jahrhundert, Separat iz: Beiträge zur Geschichte des Buchwesens im konfessionellen Zeitalter, Wolfenbüttel - Wiesbaden 1985, str 179-188; o knjižnici plemiškega kolegija na str, 186-187,
226
1. 1816, med reformami po napoleonskih vojnah; leto dni zatem se je v njegovih prostorih naselilo novo katoliško semenišče (t. i. Wilhelmsstift), ki je tam še danes. »Collegium illustre« je bil že ob ustanovitvi dobro opremljen s knjižnico. Potem ko se je 1. 1592 preselil v novo, posebej zanj zgrajeno stavbo, je dobil bogato knjižno darilo iz dvorne knjižnice v Stuttgartu. Toda dvesto let pozneje so bih v propadajočem kolegiju le še borni ostanki knjižnice, ki jih je ob ukinitvi ustanove prevzela univerzitetna biblioteka. Domnevati smemo, da je bilo med temi knjigami tudi pet slovenskih, ki jih je zabeležil Reuss.
Izmed njih je bil edinole »Catechismus. V slouenskim le/iku« (1555) naveden že v Trubarjevem spisu »Register und summarischer Inhalt« (1561) in po tej navedbi znan nekaterim starejšim raziskovalcem; primerek pa je odkril šele Kopitar I. 1809 v dunajski dvorni knjižnici in ga opisal v dodatku svoje slovnice.'* - O obstoju nekega slovensko-nem-škega katekizma za šolsko rabo je sklepal že Valentin Vodnik 1. 1809 na podlagi šolskega reda protestantske stanovske šole." Seveda ne Vodnik ne Čop, ki je po njem povzel ta sklep, še nista vedela nič več o tej knjigi in je nista pripisovala Trubarju. Primerek je našel šele Erich Berneker v pruski kraljevski, poznejši državni biblioteki v Berlinu in ga opisal ter ponatisnil 1. 1902.^" - Izmed več različnih redakcij protestantske pesmarice je bila po opisu že od konca 18. stoletja znana izdaja iz 1. 1579. Po njej, pravzaprav po njenem datiranem predgovoru, so sklepaH o obstoju prejšnjih izdaj.^' Primerek iz 1. 1574 pa je našel Elze v tubinški univerzitetni bibhoteki in ga 1. 1884 opisal kot dotlej povsem neznano knjigO; obenem z njo ravno tako tudi »Try duhouske pei/sni« in Ta pervi psalm«.^^
V Elzejevi najdbi so ti trije tiski vezani skupaj - v knjigo, ki jo je natančneje opisal šele Kidrič." Njeni deh se ujemajo s prvimi tremi sestavnimi deli Reussovega zbornika, le da so drugače razvrščeni in da jim v Reussovem zborniku sledi še slovensko-nemški katekizem iz I. 1567. Ali gre torej mogoče za isti primerek?
Iz zgodovine tubinške univerzitetne biblioteke je znano, da so jo v prvi polovici 19. stoletja povsem na novo uredili po vsebinsko-sistematskih vidikih. Pri tem so celo razdirali starejše zbornike, katerih sestavni deli so bili marsikdaj združeni čisto naključno, in jih na novo zvezali."
Zbornik, ki ga je našel Elze in ga hrani tiibinška univerzitetna biblioteka pod signaturo Gi 377, je veean v knjigoveške platnice iz poznejšega časa. Na sprednjem predpapirju ima nalepljeno tiskano etiketo z besedami »Carl Pflick, Buchbinder in Tübingen«": to pa je ime enega izmed knjigovezov, ki so sodelovali pri omenjenem preurejanju knjižnice."
" Gl. J. Rajhman (ur.): Pisma Primoža Trubarja, str. 45 (49). - J. Kopitar: Grammatik, str. 396-397. " V. Vodnik: Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebietes von Triest und der Grafschaft Görz. Wien 1809, str 45. Vodnik se sklicuje na omembe dvojezičnega katekizma v »Landtschafft Schüell Inspectoren Instruction und Ordnung« iz t 1584, ki ga je bil odkril Linhart t 1795. Prim.: F. Kidrič: Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563-1598. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 4, 1924, str. 130-139; tudi v; F. Kidrič: Izbrani spisi 1, 1978.
™ Erich Berneker: Ein Katechismus Primus Truber's vom Jahre 1567. Archiv für slavische Philologie 24, 1902, str. 155-172.
" Prvi zanesljivi bibliografski opis te knjige je naveden v: Siegm. Jac. Baumgartens Nachrichten von merkwürdigen Büchern, III, Halle 1754, str 476-477.
" Th. Elze: Die slowenischen protestantischen Gesangbücher des XVI. Jahrhunderts. Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Österreich (JGGPÖ) 1884; separat: Venedig 1884.
" Prim. opis pri F. Kidriču: Trije prispevki k zgodovini slovenskega pismenstva v 16. stoletju. Južnoslovenski filolog (Beograd) 2, 1921; tudi v: F Kidrič: Izbrani spisi I, 1978. - Prim. tudi F. Kidrič; Bibliografski uvod, 1927. " Podatki iz informacijskega oddelka tubinške univerzitetne knjižnice novembra 1986. " Prim. opis pri Kidriču 1921 in 1927.
" Podatek iz informacijskega oddelka tubinške univerzitetne knjižnice.
227
Vse to podpira sklep, da sta Reuss in Elze res imela v rokah isti primerek. Razumljivo je, kako in zakaj so urejevalci posegli vanj: pustili so združena tri dela s pesemskimi, tj. verz-nimi besedili in dodanim notnim tiskom, od njih pa so ločili prozni, dvojezični, interlinear-no tiskani slovensko-nemški mali katekizem za šolsko rabo. Ker očitno niso obvladali slovenščine in niso bili zadosti pazljivi, so opustili prvotno kronološko zaporedje in premaknili »Ta pervi psalm« iz 1. 1579 pred »Try duhouske peijsni« iz 1. 1575, obenem pa so po nesreči vstavih eno pesem na napačno mesto."
Kaj bi se bilo utegnilo zgoditi s preostalima dvema knjigama, ki ju navaja Dobrovsky po Reussu?
Katekizem iz 1. 1555 je danes ohranjen samo v dveh primerkih. Tisti v avstrijski nacionalni, nekdanji dvomi biblioteki je skoraj gotovo prispel na Dunaj že v Trubarjevem času. Drugega, razdrtega in le zasilno amatersko na novo vezanega, je 1. 1959 kupila NUK v Ljubljani od nekega angleškega bibHofila;^' zaenkrat ni bilo mogoče ugotoviti o njegovem izvoru nič drugega razen tega, da ima na notranji strani sprednje platnice tiskano nalepko z imenom »John Sparrow«. - Slovensko-nemški mali katekizem iz 1. 1567 je bil dolgo časa znan le v enem, berlinskem primerku, ki ga je opisal Berneker; ta je od 1. 1945 pogrešan, zato pa je Rupel odkril novega v schafihausenski mestni knjižnici - v Švico je najbrž prišel že v času reformacije - in pozneje je Berčič evidentiral še enega v kraljevski knjižnici v Stockholmu, za katerega prav tako nimamo podatkov o izvoru.^' Vendar doslej še nič ne kaže na to, da bi utegnil biti kateri izmed danes znanih izvodov identičen z Reusso-vlma tiibinškima s konca 18. stoletja. Dosti bolj verjetno je, da gre res za različna primerka in da bi ju bilo vredno iskati v Tubingenu.
V novembru 1986 se mi je posrečilo najti njuno sled v zadnjem, 1. 1750 začetem katalogu knjižnice plemiškega kolegija, ki ga hranijo v tiibinški univerzitetni biblioteki in na podlagi katerega je le-ta prevzela knjige iz kolegija. V tem katalogu najdemo dva zanimiva vpisa. Prvi je skrajšan vzporedni nemški naslov pesmarice-katekizma iz 1. 1574, tj. prvega dela Reussovega zbornika. Privezani tiski sicer niso navedeni, toda na enak način je zbornik zabeležen tudi v starejšem katalogu univerzitetne biblioteke, šele v novejšem so označene vse njegove sestavine. Drugi vpis se glasi »Schlavonischer Catechismus 1555« in ga je spričo vsega povedanega treba razumeti kot oznako za »Catechismus. V slouenskim lejiku«, ki nima vzporednega nemškega naslova in je bil zato pač samo približno kata-logiziran.
Na žalost se sled tukaj izgubi. V skopo odmerjenem času ni bilo mogoče v univerzitetni biblioteki najti ne pogrešanih tiskov samih ne drugih podatkov o njih. Vendar to še ne pomeni, da nadaljnje iskanje ne bi bilo več smiselno.
K novim sklepom ali vsaj domnevam nas navaja historiat tiibinških bibliotek.^^Zakaj je pravzaprav v Tubingenu ohranjenih tako malo slovenskih protestantskih tiskov?
Univerzitetna biblioteka v 16. stoletju ni bOa ustanova osrednjega pomena. V prvi polovici stoletja jo je skoraj do kraja uničil požar. Od tega si je le počasi opomogla, posebej zato, ker je oblast dosti bolj podpirala druge, nove biblioteke: v protestantskem semenišču
" Prim. Kidričeva izvajanja o avtorstvu »Ta pervega psalma« v n. d. 1921 in 1927 ter v Izbranih spisih I, 1978, str. 52-53.
" Podatek iz rokopisnega oddelka NUK v Ljubljani oktobra 1986. - Prim. tudi: M. Rupel: Novi izvodi naših protestantik. Slavistična revija 12, 1959/60, str. 286.
" M. Rupel: Nove najdbe naših protestanük, 1954, str. 12. - B. Berčič: Das slowenische Wort, 1968, pregled hranilišč na str,. 257-261.
'° Gl. G. Brinkhus 1985 (naša op. 171. - Za zgodovino nemških bibUotek prim. tudi: Ernst Mehl - Kurt Hannemann: Deutsche Bibliotheksgeschichte. V: Deutsche Philologie im Aufriss. 2., predelana izdaja, ur. W. Stammler. I, Berlin 1957 (2. ponatis 1978), str. 453-562.
228
(Evangelisches Stift), v plemiškem kolegiju (Collegium illustre) in pa vojvodsko (Fürstliche Liberey) na tubinškem gradu.
Iz Reussovih navedb, pa tudi iz Zoisovih podatkov, ki jih je objavil Kopitar, sledi, da je bUa v univerzitetni biblioteki proti koncu 18. stoletja ohranjena dokaj popolna serija protestantskih glagolskih in cirilskih knjig, od slovenskih pa samo »Articuh« iz 1. 1562 in »Ene duhovne pejsni« iz 1. 1563. Zdi se, da ta izbor ni čisto naključen: vse to so izdaje biblijskega zavoda v Urachu. Univerzi je bila namreč dodeljena ta vloga, da je nadzirala delovanje zavoda. Zavod ji je poročal o svojem delu in ji dajal račune v potrditev, zato se je na univerzi ohranil veUk del njegovega rokopisnega arhiva, pozneje znan pod imenom »Slavischer Bücherdruck«." Bržkone je baron Ungnad obenem s poročih in računi pošiljal univerzi tudi dokazne izvode knjig, kar bi nam lahko razložilo sestavo knjižne serije v univerzitetni biblioteki. Očitno pa univerza ni imela podobne pristojnosti nad drugimi Trubarjevimi ah siceršnjimi slovenskimi tiski. O njih je pač odločal deželni knez sam ah njegovi pooblaščenci. Zato sklepamo, da so bih dolžnostni izvodi teh knjig poslani na Stuttgartski dvor, kjer jih je vojvoda prepuščal arhivu ali dvomi knjižnici. Nekaj slovenskih tiskov se je res ohranilo v Stuttgartu," drugi del je ob koncu 16. stoletja očitno zašel v tubinški »Collegium illustre« kot sestavina prej omenjenega darila, morda je nekaj izvodov pristalo celo v vojvodski knjižnici na gradu." Toda ko so med tridesetletno vojno zasedh Tübingen katoliški Bavarci, so zaplenih večji in dragocenejši del knjižnih fondov in jih odpeljah v München - med drugim vso vojvodsko knjižnico z gradu in večino knjig iz plemiškega kolegija.'" Ni izključeno, da je bilo vmes tudi določeno število slovenskih knjig in da jih je ravno zaradi tega tako malo ostalo v Tübingenu.
Te domneve so nemara vredne nadaljnjega preverjanja v strokovni literaturi in tudi v virih. Najbrž bi kazalo v zvezi s tem pregledati provenienco naše protestantike v bavarski državni knjižnici v Münchnu. Še naprej bi bilo treba iskati tudi v tübinskih nahajahščih. Tam je ohranjenih nekaj katalogov, primopredajnih spiskov ipd., ki omogočajo vsaj delno rekonstruiranje nekdanjih knjižnih fondov. Med drugim bi biio vredno temefjito pretresti knjižnico protestantskega semenišča (Stift), ki je sistematično zbirala teološko in versko literaturo, saj so navsezadnje tam študirali številni slovenski štipendisti, arhiv te ustanove pa se je že izkazal kot bogat vir, iz katerega še vedno prihajajo pisma in dokumenti, zanimivi za zgodovino naše reformacije. Poleg tega pa po trditvah tübinskih kolegov celo starejši fondi univerzitetne biblioteke še niso do konca pregledani in popisani. Ravno v zadnjih dveh letih so jih začeli sistematično pregledovati in ni izključeno, da nas tam ne čaka še kako presenečenje."
Za zdaj pa lahko ugotovimo vsaj to, da so se prezrti ah pozabljeni Reussovi zapiski v veliki meri izkazah kot točni in zanesljivi. Reuss je vsekakor poznal in opisal več slovenskih protestantskih knjig kakor pred njim Nast in, vsaj na ožjem območju, kakor za njim
" Na te dokumente se opirajo vsi resni raziskovalci naše reformacije od Nasta in Schnurrerja naprej. Izbor korespondence in listin iz te zbirke je izdal Ivan Kostrenčič (Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven 1559-1565, Wien 1874), knjižne sezname in račune Franjo Bučar (vrsta objav, mdr v Car-nioh 2/1911, 5/1915, 7/1916, 9/1918-19). Fotokopije zbirke hrani rokopisni oddelek NUK v Ljubljani (Ms 1062). " O hraniliščih prim. Kidrič 1927, Berčič 1968.
" Podobno lahko sklepamo, zakaj je Kopitar našel v dunajski dvorni knjižnici popolno serijo Trubarjevih del iz prvega desetletja njegove izdajateljske dejavnosti, od poznejših pa samo še »Articule« iz 1.1562 (gl. Grammatik, Nachschrift, Str. 389-417). Trubarjevemu poročilu »Register und summarischer Inhalt«, ki je prek württemberskega dvora prišlo v roke kralju Maksimilijanu na Dunaj, so bUe priložene knjige (prim. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, str. 44 in 49), ki so nato po vsej verjetnosti ostale v dvorni knjižnici. "Gl. Brinkhus 1985.
" Podatek iz informacijskega oddelka tubinške univerzitetne knjižnice novembra 1986.
229
Schnurrer. Zato bo treba tudi Reussa uvrstiti med zgodnje tiibinške poznavalce naše reformacijske književnosti" - čeprav s pridržkom, da svojih dognanj ni sam objavil.
Summary
HITHERTO UNKNOWN SPECIMENS OF TRUBARIANA IN TÜBINGEN?
The article deals with the data of preserved specimens of Slovene Protestant writing in Tübingen at the end of the IS''' century, especially Trubar's five books at the academy for noblemen, »Colleglum Illustre«, which were later overlooked by all bibliographers except F. Kidrič. The data have been preserved in the correspondence of J. Dobrovski, who got them from the former Tübingen librarian, J. D. Reuss. The author assigns them to the context of early research into our Reformation and complements them with the history of the Tübingen libraries. Thus he reconstructs the probable route taken by the five Trubar books, from the Duke's court in Stuttgart, via the Tübingen college for young noblemen, to the university library. Three of the five books are identical with the specimens of Tübingen known today, whereas of the two remaining ones new traces have been found; all this confirms the data found with Dobrovski and Reuss. Finally, the author tries to explain the relative scarcity of Slovene Protestant books preserved in Tübingen.
Jurij Rojs
Pedagoška fakulteta v Mariboru
UDK 882.09:882.081:929 Šolohov M. A.
FRAZEOLOGIJA ZORANE LEDINE M. A. ŠOLOHOVA V IZVIRNIKU IN SLOVENSKEM PREVODU
Pri analizi frazeoloških enot sem imel ruski izvirnik Zorane Ledine M. A. Šolohova' in slovenski prevod prof. Janka Modra.^ Osnovna frazeološka enota mi pomeni fonetično besedo, kot jo razlaga zagrebška frazeološka šola.^ V zvezi s tem, katere besedne enote j sodijo v okvir frazeologije, je veliko nrnenj. V ruski frazeologiji sta najbolj razširjeni poj- ¦ movanji: frazeologija v ozkem smislu in frazeologija v širšem pogledu. Najizrazitejša sta i frazeologa N. M. Sanskij'' in A. I. Molotkov.' Prvi pojmuje frazeološke enote v šfršem po- ; gledu, drugi pa v ožjem. V okvir frazeologije prištevamo, poleg že omenjenih fonetičnih besed, še ponavljajoče se veznike, dvojno zložene veznike z distantnimi deli, sestavljene ; predloge, sestavljene členke, perifrazne frazeologeme, citate iz književnih del, porogljive 1 izraze, besedne formule za izražanje vljudnosti, besedne klišeje, formule nagovora, frazne j
" Prim. R. D. Kluge: Frühe Tübinger Beiträge zum Verlaui und zur Erforschung der slowenischen Reformation, 1986 (naša op. 13). - Tudi Kluge ne omenja Reussa v tej zvezi
I Mihail Solohov, Podnjataja celina, Moskva 1963. ^ Mihail Šolohov, Zorana ledina, Ljubljana 1961.
' Med osrednjimi predstavniki te šole je dr. .Antica Menac. Glej študijo: Neka pitanja u vezi s klasifikacijom frazeologije, Filologija, št. 8, str. 219-226, Zagreb 1978.
N. M. Sanskij, Frazeologija sovremennogo russkogo jazyka, Moskva 1985. ' A. I. Molotkov, Frazeologičeskij slovar' russkogo jazyka, Moskva 1978; A. I. Molotkov, Osnovy frazeologii russkogo jazyka, Lerüngrad 1977.
230
šablone, nomenklature, medmetne frazeološke enote, domislice, šale, opisne in analitične »obrate« govora, adverbialne frazeologeme, kalambume in folklorne frazeološke enote, zložene sestavne besede, kot so reduplikacije, sinonimna zbližanja, parna zbližanja su-mame semantike, apozitive, anekdotski tip frazeologemov, otroška ponavljanja, nekro-tizme, frazeološke somatizme, pregovore in reke, aforizme, krilate izraze, glagolsko-imen-ske zveze idr.
Glede na strukturo in obliko so lahko frazeologemi ceh stavki: prosti in zloženi, lahko so priredno in podredno organizirani.
Pri analizi FE^ (frazeoloških enot) v obeh jezikih mi ne gre toliko za stilistični pretres, bolj me zanima vprašanje, kako je prevajalec začutil ruske FE in jih presadil v slovenski jezik. Kolikor bi bilo mogoče, bi ruske frazeologeme lahko bolj ali manj dobro ovrednotili, ker ruski slovarji dajejo stihiozvrstne kvalifikatorje, npr.: Tolkovyj slovar' russkogo jazyka pod redakciej D. N. Ušakova, Moskva 1935-1940, enako velja za slovar ME,' medtem ko tega ne moremo napraviti pri slovenskem frazeološkem tekstu. Nimamo še frazeološkega slovarja, prav tako SSKJ* ni dosleden pri razvrščanju frazeologemov, mestoma jih tudi ne vključuje, ni pa tudi narejen do konca. Zaradi tega smo uporabljali pri slovenskem tekstu deloma SSKJ, SP,' Glonarjev slovar slovenskega jezika'" in Pleteršnikov slovar."
Prebirajoč slovenski tekst in primerjajoč izvirnik, lahko rečemo, da je prof. Janko Moder ruske frazeološke enote odUčno prepoznal in jih ob izvrstnem poznavanju slovenskega in ruskega jezika tudi primemo prevedel. V tekstu izvirnika je prepoznal TBZ (trdne besedne zveze) in jih prestavil na raven frazeologije slovenskega jezika. Prevajalec je opazil strnjenost besed tako v avtorskem jeziku kot tudi v jeziku posameznih nastopajočih oseb. Ker pa slovenski slovarji nedosledno citirajo FE ah pa jih sploh ne, večinoma ni jasno, katere besedne zveze sodijo v okvir frazeologije, zato jih tudi ne bomo navajali s sklicevanjem na slovarje. Prav tako ne bomo upoštevali razvrstitve na skupine zraslek, sklop, skup in sestava, kot jih razvrščata N. M. Sanskij in Jože Toporišič.'^ Vse ruske FE, ki jih navajamo, so potrjene v razhčnih ruskih slovarjih - večinoma v slovarjih ME, OŽ in TSU." Vse slovenske FE pa so le v neznatni meri registrirane v različnih slovenskih slovarjih, ki jih citiram zgoraj, večinoma pa sem jih vzel iz pomnilnika - iz lastnega poznavanja slovenske frazeologije.
Najprej anahziramo frazeologeme v izvirniku (a) in mu vzporejamo slovenske ustrezne besedne zveze, nato pretresamo FE, ki nastopajo v ruskem jeziku, v slovenščini pa ne (b), prav na koncu pa citiramo FE, ki jih ni v jeziku izvirnika, v slovenščini pa so (c). Ne navajamo pa paremioloških TBZ, krilatic, citatov idr.
Pri analizi ruskih FE podstavo dvakrat podčrtujemo, ker je pač navedena v slovarjih, medtem ko slovenske FE le podčrtujemo. Poleg ruske FE je poševna črta /, za njo navajamo nosilca frazeologema in stran, slovensko vzporednico označujemo z dvopičjem, poševna črta / in za njo stoječa številka pa kaže na stran prevoda.
' Za frazeologem uporabljamo tudi kratico FE (frazeološka enota), za trdno besedno zvezo TBZ, za prosto besedno zvezo PBZ, za izliodiščni jezik IJ, za jezik prevoda JP, za Zorano ledino ZL, za besedno zvezo BZ.
' Rusko-hrvatski ili srpski frazeološki rječnik u redakciji Antice Menac, Zagreb 1979-1980. Zanj uporabljamo kratico ME.
' Slovar slovenskega knjižnega jezika od I.-IV. dela, Ljubljana 1970-1985. Zanj uporabljamo kratico SSKJ.
' Slovenski pravopis, Ljubljana 1962.
"Joža Glonar, Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1936.
'' Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, reproducirani ponatis, Ljubljana 1974.
" Jože Toporišič, K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, JiS 1973/74, št. 8, str. 273-279.
" S. I. Ožegov, Slovar' russkogo jazyka, Moskva 1973. Zanj velja kratica OŽ. - Tolkovyj slovar' russkogo jazyka
pod redakciej D. N. Ušakova, Moskva 1935-1940. Zanj je ustaljena kratica TSU.
231
a) Ruska FE ustreza slovenski
Tu gre za rabo TBZ različne stopnje »bližine« - sorodnosti med enoto izvirnika (izhodiščnega jezika) in ustrezno enoto jezika prevoda - od popolnega (absolutnega) ekvivalenta do približne frazeološke ustreznosti. FE, ki jih citiramo spodaj, so frazeološki ekvivalenti. To pomeni, da so prevodi enakovredni izvirniku. Neodvisno do konteksta imajo te TBZ vse ustrezne denotativne in konotativne pomene, tj. med soodnosnostjo FE ni razlik v smiselni vsebini, stilistični soodnosnosti, metaforičnosti in emocionalni - ekspresivni barvi. Te FE imajo približno enak komponentni sestav, imajo vrsto enakih leksikalno-gra-matičnih značilnosti: ujemanje, kategorijo živosti/neživosti, pripadnost k eni gramatični kategoriji in odsotnost (z redkimi izjemami) nacionalnega kolorita. Tu gre za popolno in absolutno ekvivalentno st, kar priča, da prevajalec dobro pozna jezik prevoda.
Že na 8. strani ZL izhodiščnega jezika (IJ) srečamo krilatico kogo nelegkaja pri nesla?/Jakov Lukič - v JP pa se glasi: Koga pa je prinesla kuga?/8. Tu gre za dobeseden prevod posameznih komponent. V slovenščini imamo le kletvico: da bi te kuga in kuga te poberi.
Navedli bomo nekaj FE, ki sodijo v ta razdelek, npr. Drov s takimi vozzrenijami ty možeš nalomat' skol'ko hočeš7sekretar/13 : Hrušk s takimile pogledi si lahko natreseš, koHkor hočeš/15. /Davydov/ vzjal sebja vruki/avtorski jezik/14 : /Davidov/ se;e vzel na vajeti/\5. Priznat'sja, my s étim delom mahu day?/Razmjotnov/19 : Moram priznati, da smo ga s to stvarjo polomili/2\. Išči takih, kakie imeli by zub na Sovetskuju vlast' /Polovcev/26 : Poišči take, ki kuhajo jezo na sovjetsko obIast/29. Bednjaku i serednjaku - odinočke kupit' traktor slabo: kiška íonAa.'/Davidov/28: Bajtar in srednji kmet ga sam zase kajpak ne more kupiti: ima le premalo pod palceml/22. Pod koren' ih!/Arkaška Menok/32 : Iztrebimo jih do tal!/37. Marina - budto dvadcat' let s pleč skinula /avtorski jezik/45 : Marina pa je bila, ko da je vrgla dvajset let s pleč/52. Sluhom zemlja polnaja/Titok/53 : O tem že vrabci čivkajo/62. .. Jdoc'/revela belugoj /avtorski jezik/57 :.. ./hči/ je tulila kot šoja/67. Hot' ty i starik, a brešeš'kak sivyj merin! /Davidov/130 : Star si že, dedek, palažeško pes teče/\60. ... kurjam nasmeh/neki kozak/146 : Še krave se nam bodo smejale/\79. Tudi rusko don-sko (narečno) FE je prevajalec primemo prevedel:.. ./on/ vrode meškom iz-pod ugla vda-rennyj /Ščukar/149 : ... kakor bi imel kakšno kolesce premalo v glavi /183.
Ruska podstava baran (koštrun) ustreza slovenski teliček, npr.: Nu, a on tolečko sopit i glaza lupit, kak baran na novye vorota /Ščukar/149 : No, ta pa ti samo sopiha in izpahuje oči kakor teliček v nova vrata/\83 - v navedenem primem imamo kar dve FE. Tridelna - trikomponentna ruska FE ustreza štiridelni slovenski: Vezi bez razgovoru, a to iz kolhoza vysebem v dva sčetal /Naguljnov/173: Pripelji ga brez pregovarjanja, dmgače te vržemo iz kolhoza, kakor bi kvišku pogledal!/2\3. Enako velja za naslednjo: Uma ne prilo-žu/Naguljnov/179 : To mine grevglavo/2\9. V FE sor iz kurenja nečego iasAaf'/stari ko-zak/204 je že avtor substituiral komponento izba s kuren'. Po našem mnenju bi tej ruski FE ustrezala slovenska prati umazano perilo. Prevajalec pa je to prevedel takole: Umazanega perila pa ne bomo obešali pred vsem sveiom/249. Zdi se, da gre v tem primeru za avtorsko (prevajalčevo) FE, kajti takšne, kot je prevedena, nisem našel v nobenem slovarju. Podstavo rak v naslednji FE prevede prevajalec z riba, npr.: ... ostanusja, kak rak na /ne/e/Jakov Lukič/204 :... jaz pa ostanem kakor riba na su/iem/249. Podstava dveh različnih živali je tudi v tej FE. Ih, durakov, bol'soj politiki radi vodjat, kak somka ne udoč-ke.. ./PoIovcev/205/206/ : Te bedake zaradi višje politike vodijo kakor medveda na verigi/250. V celoti se pokrivata nikalni Fe v ruščini in slovenščini, kot npr.: Éto tak, ni ryba ni m7aso/NaguIjnov/214 : To niso ne krop ne vodal/261. Različni podstavi sta tudi v tej FE: Na gorlo ved' ljudi nastupajutl/Davidov/2l8 : Ljudje vendar ženejo na ostrino!/265 - ruska FE pomeni prisiliti koga na kaj, slovenska pa obravnavati s prepirom. Podstavi duša v ruščini ustreza v slovenščini srce, npr.: Spasibo, cygan okazalsja čelovekom dobroj duši /av-
232
torski jezik/227: Še sreča, pokazalo se je, da cigan ni trdega srca .. ./276. Dvokomponent-na ruska fonetična beseda ustreza slov. trikomponentni, npr.: Zaraz rasskažu vse do nit-ki/Ščukar/235 : Ti bom precej povedal do zadnje trohice /285. Ruska prostorečna FE ima lepo paralelo v slovenščini, npr.: Beri, rebjata, kapitalistov i generalov k nogtju! /Nagulj-nov/243 : Dajte fantje, pograbite kapitaliste in generale za gollanec/295. V duhu slovenskega jezika je prevedena tudi naslednja FE, npr.: .., rabotajut spustja rukava/refe-rent/244 :... delajo, kakor bi se jim sanjalo/297. Tipično donska je FE: Solnce v dub, a on už i nogi podnjat' ne moget/neki kozak/253 : Kaj pa je bilo tako veselega, da si se ga že navsezgodaj na/oi;7?/307 - temu ruskemu frazeologemu ustreza le slovenski prislov »navsezgodaj«. Ruska prostorečna FE ustreza slovenski:... navedut nam trubu/Sčukar/270; ... naju spravi v krtovo deželo/327. Pomensko se tudi pokrivata naslednji FE: U tebja guba ne dura .. ./Kuženkov/296 : Dobro imaš namazan jezik 358. Normirana ruska FE do gro-bovoj doski se glasi pri Šolohovu: do grobovoj pokryski... /Naguljnov/306 - prevajalec jo je dobro prevedel ne glede na substitucijo podstave doska s pokryska. Omenjena ruska TBZ se glasi v slovenščini: do smrtne postelje/369. Naguljnov je tudi nosilec FE: Pošli nabirat' v kolhoz i s boru i s sosenki!/307 : Začeh so pobirati v kolhoz kar vse od kraja, smeti in uši/371. V jeziku Naguljnova je prišlo do spremembe frazeologema, slovarji navajajo FE: s boru da s sosenki ali pa s boru po sosenke. Slovar ME daje razlago: zbrda-zdola, s koča <i> s konopca. Navezanost na privatno lastnino izraža naslednja FE:... po svoim by-kam hvoraju dušoj.. ./Kondrat/308 : Srce mi krvavi po mojih volih .. ./372. Kot vidimo, je komponenta bolet' nadomeščena s pogovornim glagolom hvorat'.
V naslednjem stavku imamo dve FE v ruskem in slovenskem jeziku, obe imata tudi enako podstavo in enake komponente: 1 staruhu stali den' i noč'deržat'pod lamkom/avtorski jezik/314 : In tako so imeli po tistem mater noč in dan pod ključem/379. Ruska primerjalna FE se v slovenščini skrči glede na komponentno sestavo: Davydov sidel kak na gorjačih ugol'jah/avtorski jezik/319 : Davidov je sedel ko na žerjavici/3A?> - slovenska FE torej nima v svoji sestavi prilastka oziroma pridevnika. Naslednja FE je kontaminirana iz dveh: Staren'kij separatoriško, kotoromu yomany; gros cena/Davidov/321: Starinski separator-ček, ki ni vreden počenega groša/387 - po slovarju ME je omenjena ruska FE sestavljena iz: gros cena v bazarnyj den' čemu in groša mednogo (lomanogo) ne stoit.
b) V ruskem jeziku nastopajo FE, v slovenščini pa ne
Prevajalec podaja FE v jeziku prevoda s pomočjo leksikalnih, a ne frazeoloških sredstev. K temu se zateče navadno tedaj, ko je očitno, da z nikakršnim frazeološkim ekvivalentom ali analogizmom prevoda ne moremo podati. To ni enakovreden prevod: vedno so neke izgube (prenesenost, ekspresivnost, konotacija, aforističnost, odtenki pomenov). Tu gre za strogo leksikalni prevod, na eni strani imamo frazeologem, na drugi pa besedo. Teh FE je v romanu najmanj.
Navedimo nekaj najznačilnejših, npr.: Spasibo za lileb-soiVPolovcev/lO : Hvala za postrežbo/10. Donski FE ustreza v slovenščini prosta besedna zveza (PBZ), npr.: Ona /hsa/ sfanovi/as' vdybki /avtorski jezik/15 : Postavila se je na zadnje noge/17. Donska je tudi frazeološka enota v naslednjem stavku: Ego i tam ne vosstanovili, i on do se v takom vide.. ./Titok/35 : Tudi tam mu niso pomagali nazaj, tako da je še danes brez volilne pravice/40. Sploh je značilno, da je precej neprevedenih TBZ fonetičnih besed, npr.: ... ser'ezno, v ton hozjainu, sprašival Demka/avtorski jezik/78:... je resno vprašal Djom-ka in pri tem oponašal gospodarja /94 .. ./pravlenie kolhoza/, v sostav kotorogo vošli Jakov Lukič Ostrovnov.. ./avtorski jezik/98 :/... kolhozno upravo/sestavljali so jo Jakov Lukič Ostrovnov.. ./118. Pokrajinski je tudi frazeologem v stavku; Obmarala tebja baba v dosku!/Davidov/l 13 : Ženska te je umazala, da je joj!/138 (menimo, da sta slovenski besedi »biti joj« medmetni frazeologem). Narečna je tudi FE: Nočami on do kočetov prosi-
233
žival.. ./avtorski jezik/158 : Ponoči je do petelinjega petja sedel.. ./195. Fonetični besedi sta tudi FE v naslednjih dveh stavkih: Mne veleno na slovah .. ./Polovcev/165 ; Meni je osebno naročeno.. ./203 - ...na glazah vsego Sovetskogo Sojuza.. ./Davidov/192 : ... vpričo vse Sovjetske zveze .. ./235. Naguljnov je tudi nosilec naslednje narečne FE: Tvoe delo - toFko iazykoin balabonit'/310 : Ti nisi za nobeno drugo rabo ko za jezika-nje.. ./374. Opisno je prevedena tudi FE: Za babkoj gljadite vo vse glaza!/Jakov Lukič/314: Na mater mi glejte, kolikor morete!/379.
cj V ruskem jeziku ni FE, v slovenščini pa je
Teh FE je v prevedenem romanu zelo veliko, kar priča, da je prevajalec vehk poznavalec tako ruske kot slovenske frazeologije. PBZ je prevedel na frazeološko raven. Velika ovira je percepcija BZ. Frazeologem ima značilno neizpeljavo pomena celote iz pomenov komponent. Dobeseden prevod je redkokdaj pravilen. Če prevajalec besede ne sprejme, jo nepravilno prevede, lahko popači cel kontekst. Za prva dva prijema (a in b) velja, da se FE prevaja s frazeološko, tj. frazeološki prevod, v obravnavani točki (c) pa gre za prevod PBZ s frazeološko strukturo.
Navedimo nekaj primerov: Odno delo uščemljat', a drugoe .. ./Davidov/14 : Stiskati jih v klešče je eno .../15./Davidov/vskočil v sani i, pritaivšis', zadremal/avtorski jezik/15: /Davidov/ je skočO na sani, se zvil v dve gube in zaspal/17. Brešeš' kak element!/Arkaška/28: Lažeš ko pes teče! /33. Čto možno sdelat', raz čelovek osatanel? /Naguljnov/34 ; Kaj pa se da napraviti, če je človeka obsedel vrag?/40 - menimo, da je pogostejša FE: hudič ga je obsedel.
Nemogoče je prevesti rusko besedo »tysjačnik« s podobnim leksemom v slovenščini. Prevajalec je vsebino tega pojma izrazil frazeološko: A v plečah prostomyj, tysjačnik-to /ko-zakinja/64 : Pa čez pleča, koliko ga je, prava gora/78.
V naslednjem kontekstu imamo sicer FE v izvirniku, ki je dobro prevedena, v prevodu pa imamo poleg nje še dve novi:... koe-gde kommunistov uže učaf umu-razumu, po ka-zač'emu.. ./Jakov Lukič/85 :.. .tupa tam (so) že začeh komuniste trdo prijemati in jih po kozaško spravljati k pameti/\03.
Ekspresivni odtenek je v prevodu včasih bolj izrazit kot pri besedi jezika izvirnika, npr.: ... ty s vragami tut nežničaeš' /Naguljnov/116 :... ti pa hočeš delati s sovražnikom lepo, v ro/cavicah/142. Enako velja za naslednjo FE: Služba pri kurjah iskorenjaet! /Akim Bes-hlebnov/136 : Služba pri kurah me spravi pod zemljo!/\%7. Še in še bi lahko naštevah podobne prijeme v jeziku prevoda. Treba pa je reči, da je frazeološki prevod nefrazeoloških struktur jezik prevoda precej obogatil - »olikal«, kar še posebej velja za prevod kletvic (ki jih ne navajamo), le-te so v jeziku izvirnika precej bolj vulgarne kot v jeziku prevoda.
Tu in tam je prevajalec ruske FE spregledal, zato jih tudi ni ustrezno prevedel, kot npr.: Značitsja, čelovek do togo oblenilsja, čto s pečki i po nadobnosti do vetru vstat' ne mo-get/Ahvatkin/ 68 : Se pravi, da se je tako polenil, da se še takrat ni vzdignil s peči, ko bi moral malo na vreme pogledat/82 - v ruskem jeziku obstaja FE pojti do vetru (obl. prosto-rečno), ki pomeni iti na stranišče. To se pravi, da je bil kozak Koliba tako len, da ni šel ven na stranišče, ne pa na vreme pogledat. Tudi naslednja FE je deloma nepravilno prevedena: Vdrug, kak sneg na golovu .. ./Davidov/144 : Na vsem lepem, kakor bi se sprožil snežni plaz s strehe/\77. Prva FE sama po sebi izraža smisel ruskega frazeologema, ki bi lahko stal sam, brez primerjahiega dela. Primerjalni del pa v bistvu pomeni isto. Ruski slovarji pojasnjujejo zgoraj omenjeno FE: ko strela z jasnega, iznenada. Seveda pa še to ne govori, da gre za večji spodrsljaj, opozarja pa nas na to, kako je treba biti previden pri fra-zeoloških enotah, katerih komponentna sestava ustreza v obeh jezikih.
234
Prevajalec je ruske in slovenske frazeološke strukture dobro zadel in jih v slovenskem prevodu izvrstno izrazil. Ta bežni pregled rusko-slovenske frazeološke primerjave dokazuje med drugim tudi to, da je potrebno za snujoči se slovenski frazeološki slovar pregledati tudi prevodna dela vidnejših slovenskih prevajalcev.
PE3IOME
cJ)PA3EO;iOrHH "nOflHflTOM U,E;iMHbl" B nOA/lUHHMKE M C/IOBEHCKOM HEPEBOAE
B craibe penb unei o tom, KaHne 4>pa3eo.norM3Mbi 6biBaK)T b nopjfmnme "FloAHaTOM uanuHbi" M. A. LUo-.noxoBB M B cjioBeHCKOM nepBBOfle Hhko Moflpa.Sflecb uMSiOTCfl b Bnny ipn npneMa: al aHa.nM3 chpaaeo-.noruHecKMx cflOBocoMeraHHM - ananoroB /3HBMBa;ieHT0B/ b o6omx asbmax, 6/ ananus (hpa3eo.norMHecHMX cnoBocoHeraHUM b pyccHOM fl3biHe m b cflOBencKOM nsbiKe: b pyccKOM flSbme chpaseoflorusMbi BbicTy-naiOT, T. e. ohm npMcyicTByiOT lOJibKo b nofl/inHHHKe, m ohm hb nepeBOflflTcn - nepeBOflHTCfl lOJibKO c noMoinbio fleKCMMecKMX cpeACTB - npenMymecTBeHHO ohm chcHeruHecHue c/iOBa, m b/ aHa;iM3 chpaseo-;iorMHecMMx cnoBocoMeTaHMCi, KOTopbie npMcyTciByiOT b a3biHe nepeBOfla n KaKux Her b mcxoahom asbme, T. e. CBoSoflHbie CflOBocoHeTaHMa nepeAararca Ha ct)pa3eoflorMMecHOM ypoBHe. CpaBHMBaa o5a fl3biKa, M0WH0 CKasatb, MTO nepeBOAHMK OT.nimHO BflaAeer cflOBencKHM m pyccKHM a3biKaMM, t. e. cjioBeHCKOM n pyccKOií chpa3eoflorMeM. PyccHue yCK 6bmo 5bi B03MomHO n CTM.nMCTMHecHM oxapaKTepMSOBaTb, noio-My HTO cymecTBywT c()pa3eojiorMHecKMe cnoBapu pyccHoro asbiKa - Mewfly leM KaK aro noHin HeB03-M0WH0 CAe;iaTb fljia cnoBeHCHoro n3biKa, seAb (i)pa3eo/iorMHecKoro c;iOBapa noKa eme Hei. Abtop 3toíí craibu noMTM caM yciaHOBnn, HaKne cnoBencHMe cnoBocoMeraHna 6biBaK)T (hpa3eoTOrM3MaMM.
Alojz Jembrih
Filozofska fakulteta v Ljubljani
UDK 929 Kalenič V.
ZNANSTVENO IN STROKOVNO DELO VATROSLAVA KALENIČA
v jugoslavistiki je bilo ime Vatroslava Kaleniča prisotno več kot dvajset let. Kot profesor in doktor filoloških znanosti zavzema pomembno mesto v zgodovini slavistike na ljubljanski Univerzi, kjer je delal na Oddelku za slovanske jezike in književnosti kot profesor srbohrvatskega jezika do nenadne smrti 22. avgusta 1981.
Vatroslav Kalenič se je rodil 30. julija 1930 v Zagrebu, kjer je leta 1949 maturiral na klasični gimnaziji in se jeseni istega leta vpisal na slavistiko na zagrebški Filozofski fakulteti. Diplomiral je leta 1955 iz hrvatskosrbskega in slovenskega jezika in jugoslovanskih književnosti kot glavnega predmeta ter iz ruskega in angleškega jezika kot tujih jezikov. Po odsluženju vojaškega roka se je leta 1956 zaposlil kot urednik »Narodnih novin«, uradnega lista SRH v Zagrebu, kjer je delal do maja 1957, ko je bil izvoljen za lektorja hrvatskosrbskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral je na zagrebški Filozofski fakulteti 1. 1965 s tezo iz lingvostilistike: Jezik in umetniški izraz Avgusta Senoe.'
' Do danes je ostalo v rokopisu, en izvod je v Vseučiliški in nacionalni biblioteki v Zagrebu, eden v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti FF v Ljubljani. Vsi, ki so se po Kaleniču ukvarjali s proučevanjem Senoovega jezika, poudarjajo, da bi bilo »koristno, če bi se Kaleničeva disertacija nazadnje objavila, da bi bila dostopna širši bralski in znanstveni javnosti«. To poudarjamo tudi mi danes in predlagamo, da se čimprej poišče način za uresničenje te zamisli. To bi moralo biti v interesu vsaj dveh slavističnih stolic, ljubljanske in zagrebške!
235
Po prihodu v Ljubljano je poleg svojih lektorskih obveznosti prevedel iz slovenščine v hsj večje število razprav, študij, člankov, referatov, ocen in okrog trideset celovečernih hl-mov. S predavanji je sodeloval na RTV Ljubljana (O jeziku strokovnega in umetnostnega besedila, Stvarnost in jezikoslovnost srbohrvaščine). Sodeloval je v slavističnem aktivu srednješolskih profesorjev v Ljubljani, pri Zavodu za šolstvo, Društvu prevajalcev Slovenije, Državni založbi Slovenije in Raziskovalni skupnosti Slovenije. Na Pedagoški akademiji v Mariboru je dve leti predaval sodobni hs/sh jezik.
Kot lektor z doktoratom je nadaljeval s pedagoško-strokovnim in znanstvenoraziskovalnim delom. Leta 1972 je bil izvoljen za docenta hs/shj. Specifična hziognomija in organizacija študija na katedri, ki jo je vodil, je usmerila Kaleničevo delo v štiri osnovne smeri: a) predavanja, vaje in seminarji znanstvenega tipa, zasnovani predvsem na kontrastivni metodi povezovanja slovenskega in hrvatskosrbskega jezika; b) predavanja iz praktične stilistike z osnovami lingvostilistike, temelječimi na primerih književnega diskurza; c) strokovna predavanja, vaje predavateljsko-lektorskega tipa kot prehod v lektorat; d) lektorat sodobnega knjižnega hs/shj, ki je obsegal direktno in konverzacijsko metodo.
Ob omenjenem delu je Kalenič sodeloval s predavanji na seminarjih za tuje slaviste; Ljubljana (1968, 1970), Zadar-Sarajevo (1975), Dubrovnik (1975, 1976) in Beograd (1981). Ta mnogostranska dejavnost priča o V. Kaleniču kot predavatelju, recenzentu, svetovalcu, souredniku (od 1970 do 1980 sourednik Slavistične revije), organizatorju (od 1970 do 1980 predstojnik katedre za srbohrvatski jezik s književnostmi), prevajalcu (strokovnih, znanstvenih in leposlovnih del; I. Cankar, M. Kranjec, E. Kocbek, E. Fritz itd.).
Zaradi omejenega prostora se bomo zadržali samo ob izrazito pedagoško-znanstvenem prohlu profesorja V. Kaleniča.
Znanstveni opus V. Kaleniča je usmerjen predvsem v raziskovanje jezikovnega izraza v književnih besedilih, v način, kako se jezik realizira v večplastnosti in mnogovrstnih prvinah književnega umetniškega dela, nato v določitev in ožjo klasifikacijo primarnih in sekundarnih funkcij posameznih virtualnih kategorij hs/sh jezika. Tako je V. Kalenič z delom svojega znanstvenega opusa stopil v vrste najvidnejših lingvostilistov hs/sh jezika. O vsem tem nas prepriča njegovo najpomembnejše znanstveno delo, omenjena disertacija, pa tudi številna druga dela z lingvostilistično problematiko. Monografija Jezik i um-jetnički izraz Augusta Šenoe je vir za proučevanje strukture Šenoovega jezika, pa tudi za analizo funkcionalnih vrednosti jezikovnega gradiva v njegovih stilskih razmerjih, mimo katerega ne moremo. Kalenič je nekoč upravičeno poudaril, da je »največja in najtežja naloga hrvatske lingvostilistike pisanje monografij o posameznih najpomembnejših hrvatskih pisateljih. Zaradi posebnega načina raziskovanja jezikovnega izraza posameznega pisatelja je monografija najprimernejši način, da pridemo do zanesljivih in preverjenih podatkov o tem, kako funkcionira jezik v deiih nekega pisatelja«.^ To je Kalenič tudi dejansko potrdil s svojo disertacijo, kajti Šenoa je »vplival ne samo na svoje sodobnike ... glede na književnost, ampak tudi glede na usmeritev medija te književnosti; jezika, zato je njegov pojav 'do danes edinstven in neponovljiv'«. Lingvostilist se bo strinjal s Kale-ničem, da je Šenoa kot pravi »ustvarjalec književne besede izredno senzibilen za integralno in harmonično enotnost besede in stavka, za jezikovne prelive tako v njihovem lingvističnem kot funkcionalnem smislu«.
Na podlagi Kaleničevega temeljitega znanstvenega dela na področju lingvostilistike mu je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu v sedemdesetih letih zaupala izdelavo Načrta stilistike jezika hrvatske književnosti, na podlagi katerega naj bi se izdelala stihstika kot integralni del znanstvene slovnice sodobnega hs/sh jezika. Ko je pri-
2 V. Kalenič, Lingvostilističko proučavanja hrvatskega jezika. Jezik XIX. 2-3, Zagreb 1971-72, 49-63.
236
pravljal Načrt stilistike, je imel Kalenič za seboj izkušnjo v pisanju lingvostilistične monografije in je vedel, da ta »omogoča tako vertikalno kot horizontalno raziskovanje, omogoča pa tudi zelo podrobne analize, ki so sicer pri drugih oblikah raziskovanja nedostop-ne«.2a Ta načrt je do danes ostal torzo; to bi bila stihstika jezika novejše hrvatske književnosti z opisom in popisom inventarja stilotvornih prvin na vseh izraznih ravninah. Poleg Načrta je izdelal tudi Delovni popis virov za stilistiko jezika hrvatske književosti. Čeprav sta büa oba rokopisa. Načrt in Popis virov, komisijsko sprejeta, je treba z obžalovanjem ugotoviti, da se Kaleničevo delo ni znašlo v obliki knjige v rokah javnosti. Da bi bilo deli zares treba objaviti, potrjuje dejstvo, da sta bili pred kratkim objavljeni dve obsežni knjigi, ki sta bili vključeni v projekt JAZU prav tako kot Kaleničev Načrt stilistike; to sta Kati-čičeva Sintaksa in Babičeva Tvorba riječi. Oboje je izdala JAZU (1986). Ali se je na Kaleničevo delo pozabilo ali pa bo vendarle v doglednem času izšlo, je vprašanje, na katero bo odgovoril čas, ali...?
V. Kalenič ni samo telesno, ampak tudi duhovno izšel iz ožje domovine - Zagreba. To je bil zagrebški kulturni krogi čeprav je bil Kalenič po starših slavonski štokavec, mu kaj-kavsko narečje od otroštva ni bilo tuje. Nasprotno, ostal mu je zvest - kot izhodišču - v vsem svojem dolgoletnem univerzitetnem delovanju in kazal zanj znanstveno zanimanje. O tem pričajo razprave: Usoda kajkavskega dialekta, Župančičevska motiviranost v poeziji Dragulina Domjaniča, Literarne konotacije Krleževih Balad, Formalno prosvjetiteljstvo Tita Brezovačkog (glej bibliografijo!). Vsa ta Kaleničeva dela strokovno in tehtno pričajo o tem, da ima kajkavščina v kontekstu hrvatske književnosti še zmeraj svoje določeno mesto in da ni samo humoristična stilizacija, obhkovana z Dudekovim glasom.
Kdor bo hotel prikazati znanstveno-pedagoško dejavnost V. Kaleniča, bo moral začeti s tistim, kar je bil in ostal v zgodovini jugoslavistike, posebno srbokroatistike na ljubljanski Univerzi, kjer je deloval 24 let. S svojim delom je obogatil našo znanost z novimi znanstvenimi spoznanji v lingvostihstiki, ki jih upoštevajo tako domači kot tuji slavisti. V svojih znanstvenih delih ga navajajo VI. Anič, M. Čorac, Z. Lešič, D. Vujnovič in P. Skok.' Razen tega so bile nekatere Kaleničeve razprave znanstvenikom kot osnova in spodbuda pri poglabljanju znanstvenih rezultatov; primerjaj: V. Kalenič, Sintaksa Šenoina jezika u funkciji izraza, Umjetnost riječi XIII, Zagreb 1969, in Gisa Dippe, August Šenoas Historische Romane, München 1972; V. Kalenič, Maretičeva stilistika. Jezik, XIV, 3, Zagreb 1966/67 in Juhje Derossi, U susret modemoj hrvatskoj stilistici, Umjetnost riječi, XVI, 2-3, Zagreb 1972; V. Kalenič, Nekoliko problema uz jezik dvaju romana M. Božiča, Književnik, II, 8, Zagreb 1960 in Zlatan Bogdan, Aorist u romanima Mirka Božiča, Zagreb 1977.
V Zagrebu so se 1985. leta spomnili 150. obletnice ilirskega narodnega preporoda, žal brez Kaleničeve prisotnosti; saj bi, ko bi še živel, s svojim prispevkom pripomogel k osvetlitvi ilirske problematike. Kljub prezgodnjemu odhodu od nas je Kalenič pred petimi leti (1980) zapustil dva pomembna članka; Jezični koncept ilirizma in O dilerencijalnom statusu jezika književnosti ilirizma, ki se tehtno vklapljata v praznovanje omenjene obletnice; razumljivo je upanje, da bosta deli našli svoje mesto vsaj med citirano literaturo pri tem ali onem referentu na znanstvenem simpoziju oz. v zborniku referatov, posvečenem tej obletnici.
^ Prav tam.
' V. Anič, Jezik Ante Kovačiča, Zagreb 1971; M. Čorac, Stilistika srpskohrvatskogknjiževnog jezika, Beograd 1974; Z. Lešič, Jezik i književno djelo, Sarajevo 1971; D. Vujnovič, Jezik povezuje ljude i narode, Rijeka 1973; J. Skok, Kajkavski kontekst hrvatske književnosti, Čakovec 1985, 44-47. Prim. še Z. Vince, August Senoa - jezični arbitar, Jezik, XXIX, 4, Zagreb 1981/82, 97-104; 1. Sovič, Aorist i imperfekt u Šenoinu jeziku, Jezik, XXIX, 4, Zagreb 1981/82, 104-109. /
237
Po kronologiji objavljanja nam je Kalenič zapustil še troje del, eno zelo obsežno: Jezik hrvatske književnosti XX. vijeka (načrt). Jezično iskustvo ranog Ujeviča in recenzijo knjige Zlatka Vinceja Po poteh hrvaškega knjižnega jezika. Bila so objavljena postumno." V obširnem preglednem delu Jezik hrvatske književnosti XX. vijeka je sestavil res dober »načrt« in ga posvetil čimbolj vsestranskemu proučevanju jezika omenjenega razdobja na pravopisni,' normativni, splošno leksematski in dialektni ravnini hrvatske književnosti. V znanstvenem delu V. Kaleniča se je krog prezgodaj zaprl; vrnil se je v Šenoov in svoj Zagreb, v senci mirogojskih arkad počiva že več kot pet leL Čeprav ga fizično ni več med nami, je v spominih prek svojih del prisoten danes in bo tudi v prihodnje. Kaleničeva dela kažejo znanstveno temeljitost in moč za sintezo predmeta, ki mu je posvetil vse svoje življenje. Po tem je ostal živ kot svetal zgled rodovom, ki prihajajo na delo v dvorano jugo-slavistike in slavistike sploh. Na nas je, da se mu oddolžimo z objavo njegove disertacije in izbora študij; če taki nameni že so, bi jih bilo treba brez odlašanja uresničiti.
Bibliografija Vatroslava Kaleniča
1. Suvremeni purizam, Krugovi, VII, 1958, 560-563. i
2. Nekoliko problema uz jezik dvaju romana Mirka Božiča. Književnik, II, 8, 1960, 112-119. i
3. Stilografski pravopisni etemenU, JiS VI, 7, 1960/61, 228-232, 8, 248-256.
4. Stilografski značaj aorista in imperfekta v srbohrvatskem jeziku, JiS VIII, 4, 1962/63, 114-118.
5. Stilografski elementi na području pravopisa hrvatskosrpskoga književnog jezika, Riječka revija : XII, 4, 1963, 229-246.
6. Stilografske pojave u imenica tirvatskosrpskoga jezika. Jezik, XII, 1964/65, 11-17. .
7. O jeziku strokovnega in umetnostnega besedila, JiS XI, 7, 1965/66, 226-229. ;
8. Jezik i umjetnički izraz Augusta Šenoe, Ljubljana 1965, 1-383 (neobjavljena disertacija, ciklostU). i
9. MareUčeva stilistika, Jezik XIV, 3, 1966/67, 79-85.
10. Raba sklonov v slovenščini in srbolirvaščini, IV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1968, 1-37.
11. Stilografske pravopisne i glasovne osnove Šenoina izraza, Jezik, XV, 4, 1968, 97-109.
12. Normiranje književnoga jezika i književni tekst u normi, Školski vjesnik 18, 1968, 9-10, 16-24. :
13. Stilografske oznake rječnika u jeziku Augusta Šenoe. Škotski vjesnik 19, 1969, 53-69. ;
14. Sintaksa Šenoina jezika u funkcijama izraza, Umjetnost riječi XIII, 1-2, 1969, 21-43.
15. Usoda kajkavskega dialekta, Slavistična revija, XVII, 2, 1969, 183-193.
16. Raba pridevnikov v slovenščini in srbolirvaščini, VI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1970, 119-137. ;
17. Raba sklonov v slovenščini in srbohrvaščini. Slavistična revija, XVIII, 1-2, 1970, 107-128.
18. Novejša srbohrvatska leksikografija, JiS XVI, 5, 6, 1970/71, 138-143, 164-167.
19. Lingvostilističko proučavanje lirvatskega jezika. Jezik XIX, 2-3, 1971/72, 65-80. ;
20. Stilotvorni postupci u Kurlanima i Neisplakanima Mirka Božiča, Zagrebačka slavistička škola, ; zbornik III, 3, 1975, 155-161. j
21. Fonetska kontrastivnost izmedu slovenačkoga i srpskohrvatskog jezika, XXVI seminar za strane i slaviste, zbornik, Sarajevo 1976, 5-15. i
22. Pjesnički jezik Tina Ujeviča, Zagrebačka slavistička škola, IV, 4, 1976, 193-203. i
23. Sintaksa Šenoina jezika u funkcijama izraza, u knjiži: August Šenoa u očima kritike - izabrane prosudbe, priredio Dubravko Jelčič, Zagreb 1978, 167-196.
24. August Šenoa i srpskohrvatski jezik - sociolingvistički aspekt, zbornik, »Vukovi dani«, knj. 8, Beograd 1978, 215-226.
25. Župančičevska motiviranost v poeziji Dragutina Domjaniča, Župančičev zbornik, Ljubljana 1979, 405-417.
* Razprava Jezik lirvatske književnosti XX. vijeka je objavljena v knjigi: Jugoslavenski seminar za strane slaviste, knj. 32, Beograd 1981, 41-91; Jezično iskustvo ranog Ujeviča, Croatica XI/XII, br. 15-16, Zagreb 1980/81, 51-59, ocena Vincejeve knjige je v JiS XXVII, SL 7-8, Ljubljana 1981/82, 250-252.
' Prim. Z. Vince, Pripreme i odjek Brozova »Hrvatskog pravopisa« u hrvatskoj jezično-kultumoj javnosti. Forum, XXIV, br. 1-2, Zagreb 1985, 256-284.
238
26. Lingvokontigviteta v hrvaški književnosti razsvetljenstva, Obdobja 1, Ljubljana 1979, 343-358.
27. Fran Kurelac - izmedu utopije i stvarnosti, »Vukovi dani«, knj. 9, Beograd 1979, 283-292.
28. Prihvačanje ilirskog jezičnog koncepta. Jezik XXVII, 5, 1979/80, 129-139.
29. Iz sociolingvistične problematike jezika hrvatske književnosti 19. stoletja, JiS XXV, 3, 1979/80, 72-80.
30. Metaforika veličanstvenib Ive Andriča, Andričev zbornik, Sarajevo 1980, 98-110.
31. Jezični koncept ilirizma. Književnost i jezik, XXVII, 1, 1980, 1-12.
32. Pomenske razlike besed istega izvora v slovenščini in srbohrvaščini, XVI. seminar slovenskega jezika, književnosti in kulture, Ljubljana 1980, 47-64.
33. O diferencijalnom statusu jezika književnosti ilirizma. Zbornik Matice srpske za književnost i jezik, sveska 2, Novi Sad 1980, 155-168.
34. Formalno prosvjetiteljstvo Tita Brezovačkog, »Vukovi dani«, knj. 10, Beograd 1980, 203-212.
35. Literarne konotacije Krleževih Balad, JiS XXVI, 3, 1980/81, 85-90.
36. Jezično iskustvo ranog Ujeviča, Croatica XI/XII, 15-16, 1980/81, 51-59.
37. Kategorija jezikovne hterarnosti Dimitrija Demetra, Obdobja 2, Ljubljana 1981.
38. Jezik hrvatske književnosti XX. vijeka, Jugoslavenski seminar za strane slaviste, knj. 32, Beograd 1981, 41-91.
39. Vatroslav Kalenič, Filološko razjašnjenje Antuna Barca, Barčev zbornik, izd. Zavod za znanost o književnosti, Zagreb 1984, 215-226.
Ocene in drugo
40. Duro Šnajder, Znoj za čelik. Študentski list, VII, 13. 1. 1951, 2.
41. Jovan Popovič (In memoriam). Glas mladih I, Slavonski Brod 1952, 3, 6.
42. Vladan Desnica, Slijepac na žalu, Novine mladih, XV, 21, Zagreb 1956, 6.
43. Novo vrijeme traži nova sredstva izražavanja, Večernji vjesnik I, 138, Zagreb 1957, 7.
44. Novo srbohrvatsko berilo, JiS IV, 5, 1958/59, 151-152.
45. O kritici Ž. Bujasa, Telegram I, 20, 1960, 2.
46. Novi Pravopis hrvatskosrbskega knjižnega jezika, JiS VI, 5, 1960/61, 166-170.
47. Stjepan Ivšič (nekrolog), JiS VIII, 5, 1961/62, 129.
48. Srbohrvatske jezikovne revije, JiS VIII, 6, 1962/63, 184-185.
49. Delni razgled po sUlu in sUlisUki, JiS VIII, 7, 1962/63, 221.
50. Dopolnilo »Visoki šoli« sodobne polemike, JiS IX, 7, 1964, 162.
51. Primer lingvostilistične analize (O knjiži: Krunoslav Pranjič, Jezik i književno djelo, Zagreb 1968), JiS XIII, 8, 1968/69, 258-260.
52. Mate Hraste (nekrolog), JiS XVI, 4, 1970/71, 113-114.
53. Primerjalna slovnica slovanskih jezikov Stjepana Ivšiča, Slavistična revija XIX, 3,1971, 327-330.
54. Fonetika književnosti. Slavistična revija XXV, 2-3, 1977, 372-375.
55. Srbohrvatski jezik, Anthropos I-II, 1979, 202-204.
56. Prof. dr. Emil Štampar (In memoriam), Naši razgledi XXIX, 17, 1980, 489.
57. Zlatko Vince, Po poteh hrvaškega knjižnega jezika, JiS XXVII, 7-8, 1981/82, 250-252.
V rokopisu
Načrt stilistike jezika hrvatske književnosti 1969, 87 str. Radni popis izvora za stilistiku jezika hrvatske književnosti 1970, 98 str.
Summary
THE SCIENTIFIC AND PROFESSIONAL WORK OF VATROSLAV KALENIČ
More than twenty years the name of Vatroslav Kalenič was present in the field of Yugoslav linguistics. As a professor and doctor of philology he has his place in the history of the Department of Slavic Languages and Literatures at Ljubljana University, where he taught Serbo-Croatian until his sudden death on August 22, 1981.
239
OSEMDESET LET AKADEMIKA BORISA MERHARJA
V začetku tridesetih let so absolventi Prijateljevega slavističnega seminarja na ljubljanski univerzi pripravili in z letnico 1933 je Slavistični klub izdal zajeten Levstikov zbornik, namenjen počastitvi stoletnice pisateljevega rojstva. Uredila sta ga Janez Logar in Anton Ocvirk, razen teh dveh pa je še vrsta mladih raziskovalcev skušala iz različnih zornih kotov osvetliti življenjsko pot, delo in čas Frana Levstika. Med temi je bO tudi Boris Merhar, ki si je izbral temo Levstik in Stritarjevo svetožalje. Teza: v razmerju do nikogar svojih sodobnikov se ni Levstik tako dramatično izživljal kakor v svojem odnosu do Stritarja -mladostna prijatelja, sobesednika in soborca sta se vse bolj odtujevala in končno je prišlo do popolnega razdora, ko je začel Levstik »z vso svojo najosebnejšo strastjo pobijati osnovno potezo njegove literarne smeri«, Stritarjevo svetožalje. Avtor se je odločil, da bo osvedil prav razplet Levstikovih odnosov do Stritarja, kolikor so se »oblikovali kot njegov odziv na Stritarjevo svetožalje«.
S to razpravo je začel Boris Merhar svojo raziskovalno pot, ki se je ni nikoli več odrekel; vse do svoje osemdesetletnice, ki jo je dočakal v letošnji pomladi.
Podatki v personalni mapi pričajo, da se je rodil v Trstu (na prvi majski dan 1907. leta); vendar bi bila zmotna misel, da gre za potomca tržaškega rodu, čeprav je preživel v mestu ob zalivu prvih osem let svoje mladosti. Trst je bil le službena postaja njegovega očeta dr. Ivana Merharja, doma iz ribniške okoUce na Dolenjskem, narodopisca in književnega kritika, zvestega in razumnega spremljevalca Cankarjeve umetniške poti. Ko je bilo Borisu osem let, je oče padel na Doberdobski planoti in družina se je preselila v Ljubljano, kjer je bodoči znanstvenik maturiral in se vpisal na slavistični oddelek mlade slovenske univerze. Tam je diplomiral 1932. leta in nastopil leto dni pozneje suplentsko mesto na poljanski gimnaziji - tako kakor leta 1900 njegov oče na tržaški. Ko je opravil profesorski izpit, so ga premestili v Novo mesto in tam ga je nekaj let pozneje zajela okupacija. Zvestoba Osvobodilni fronti ga je nekajkrat pripeljala v zapore in od tam v laško, pozneje pa tudi v nemško internacijo, kjer je aprila 1945 dočakal svobodo.
Odtlej je znova služboval v Ljubljani, najprej na učiteljišču, septembra 1947 pa je bil imenovan za profesorja na novi Višji pedagoški šoU (od 1964 Pedagoški akademiji). Tam je delal vse do upokojitve (1975), od leta 1960 pa je bil hkrati višji predavatelj za zgodovino slovenskega slovstva do modeme na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Med temeljnimi deli Borisa Merharja bi bilo treba najprej omeniti obsežno sintetično poglavje Ljudska pesem, ki je izšlo v prvi knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (Slovenska matica, 1956). Avtor razprave je že v uvodu spodbil romantično teorijo in dokazal, da je ljudska poezija v osnovi individualnega izvora, razložil je poglavitno razhko med »ljudsko« in »umetno« poezijo, pregledal in ocenil je delo prvih zapisovalcev in zbiralcev od začetka devetnajstega stoletja do naših dni in v dveh ločenih poglavjih orisal slovenske pripovedne in lu-ske pesmi. Pri tem se je posebej pomudil ob vprašanjih verza, jezika in pesniškega izraza, razčlenil je vrste pripovednih pesmi, zlasti v poglavju o hriki, kjer sledi razvoju od obrednih in otroških pesmi, ljubezenskih, vojaških in pivskih vse do partizanskih iz polpreteklega obdobja. S to študijo je postavil Merhar pregleden in zanesljiv temelj tako Matičini zgodovini kakor poznejšim podrobnejšim raziskavam ljudskega pesništva.
Merharjevo zanimanje sega na razHčna področja. Že v predvojnih letih je s kritičnim peresom spremljal mnoge nove publikacije, zlasti slavistične, pisal je o zgodovini sloven-
240
skega šolstva in pripravil zgled temeljitega in preglednega prispevka za Slovenski biografski leksikon s široko zasnovano biografijo Matije Majarja Ziljskega. Pozneje je objavii vrsto teoretičnih prispevkov s področja poetike in verzologije {K zgodovini svobodnega verza v slovenščini; Še kaj o slovenski rimi). Pri tem so ga vabile nove osvetlitve Valentina Vodnika, še bolj pa Prešerna, s katerim je objavil vrsto drobnih in tudi obsežnejših študij. Med temi je treba posebej omeniti Prešernovo Neiztrohnjeno srce v sklopu njegovih balad in Poezij in pa Besedna igra in Prešeren. Nič manj pomembna pa ni njegova polemična ocena Calvijevega Prešerna. Že Marja Boršnikova je opozorila, da je to več kot temeljita kritika italijanskega prešemoslovca; predvsem gre za obračun z »vplivologijo«, ki z njo Cal-vi v svoji nacionalistični nestrpnosti očita Prešernu neoriginalnost. Take poglede Merhar i argumentirano zavrača, hkrati pa »pušča Prešernu vso romansko vplivno povezavo«. Ta ocena sodi med ne prešteviLne, vendar odločne in vselej strpne polemične zapise, ki jih je objavljal Merhar tudi že na samem začetku (za primer: Misli in pomisleki v »Ljubljanskem zvonu« 1939. leta).
Obsežno in dragoceno je tudi Merharjevo uredniško delo, tako pri periodičnih publika- i cijah kakor pri knjižnih izdajah. Več let je urejal ljudskoprosvetno revijo Obzornik in po- ; zneje tudi Jezik in slovstvo, bil je sourednik Slavistične revije, uredil pa je tudi več kakor ' dvajset skrbnih izborov ali komentiranih izdaj, ki so namenjene predvsem šolski rabi in \ pripravljene s strokovno zanesljivostjo. V teh zvezkih, ki so izhajali zlasti v zbirki Klasje i in pozneje v Kondorju, je izdal Slovenske ljudske pesmi, izbor Mlada Breda in predvsem vrsto pripovednih in esejističnih besedil Ivana Cankarja od romana Na klancu in Hiše Marije Pomočnice do Bele krizanteme, vse s tenkočutnimi spremnimi besedami ali z nadrobnimi pojasnih. i
Prav Cankarjevo delo je našega raziskovalca ob ljudski pesmi najbolj vabilo in najbolj j vztrajno zaposlovalo. Zato je bilo razumljivo, da ga je povabila Cankarjeva založba, ko ; se je odločila v prvem povojnem deceniju za novo izdajo njegovih Izbranih del. Izšla so v desetih knjigah v letih 1951-1959. Izbira besedil je skrbna in pretehtana, čeprav se je moral urednik ob posameznih primerih (Nina) prilagajati duhu tistega časa in zahtevam založnice. Poseben pomen pa imajo urednikove opombe (s sodelovanjem profesorja Do- ' brovoljca), ki daleč preraščajo okvir tega pojma in se ne omejujejo le na pojasnjevanje besedila, temveč segajo v zunanjo in notranjo genezo Cankarjevega dela in ugotavljajo motivne, oblikovne in miselne vezi, ki se v Cankarjevih delih prepletajo in vežejo ali pa opozarjajo, kot smo že večkrat zapisali, na navidezne enakosti, ki pa so hkrati različice. Mer-harjeva izdaja Cankarja je znanstvena in poljudna hkrati; še poseben pomen je imela v letih, ko so te nove knjige prihajale na knjižni trg, saj so tedaj prvi Zbrani spisi že pošh, \ nove izdaje Zbranega dela pa še ni bilo. Svojo vrednost pa je ohranila tudi v naš čas in uredniki nove (Ocvirkove) izdaje smo se ob delu pogosto zatekah tudi k Merharjevim iz- ; sledkom in jih spoštljivo uporabljali.
Znanstveni opus Borisa Merharja ni preobsežen, zato pa ima mnoge druge, še veliko dragocenejše odlike: spremlja ga zanesljivo poznavanje gradiva in prav tako skrbna anahza ¦ tega gradiva, jasnost, preglednost in dar za esejistični način obravnave, čeprav se s pravo i esejistiko nikoli ni ukvarjal. Ob njegovem delu je bila večkrat omenjena »pozitivistična« šola Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča, pri katerih se je učil. Ne glede na to, da je taka oznaka preenostranska že za učitelja, zlasti za znanstvenika in esejista Prijatelja, bi uteg-nih delati z njo krivico tudi Merharju samemu. Vselej se je zavedal, da je potrebna za »nadstavbo« najprej osnova, temelječa na gradivu, nikoli pa ni obstajal zgolj pri taki metodološki orientaciji. Ob podobnem jubileju je bilo prav na tem mestu poudarjeno, da se taka usmeritev našega znanstvenika druži z izrazitejšim estetskim čutom in ostrim kritičnim ločevanjem bistvenega od nebistvenega in s sociološkim preučevanjem književnosti, zato je bil vselej daleč od tiste oznake pozitivizma, ki ima »pejorativen prizvok« (J. Koruza).
241
Za svoje delo je prejel profesor Merhar več priznanj, med njimi tudi red dela z zlatim vencem in nagrado Kidričevega sklada; Slavistično društvo ga je izvolilo za svojega častnega člana. Slovenska akademija znanosti in umetnosti pa 1976. leta za dopisnega in pozneje za rednega člana v razredu za filološke in hterame vede. Anton Slodnjak, ki je napisal in skupaj z Josipom Vidmarjem podpisal utemeljitev, je ob tej priložnosti pravično določil Merharjevo mesto in pomen v slovenski Uterami vedi: je samosvoj učenec svojih akademskih učiteljev Prijatelja in Kidriča, vendar je »njuno metodo previdno, toda odločno obogatil z lastnimi Uteramoteoretičnimi dognanji in sociološkimi pogledi«.
Dušan Moravec Ljubljana
JUBILEJ AKADEMIKA FRANCETA BERNIKA
»Števila so soda in lihe skrivnosti«, se glasita pomenljiva stiha, ki svarita pred slepilom, da bi bilo mogoče s podatkovno preglednostjo prikazati kako življenje. Pa vendar ostaja ta nezanesljivi in nepopolni način edini, s katerim lahko vsaj opozorimo na pomembno življenjsko obletnico, ki jo obhaja slovenski literarni zgodovinar France Bernik. Rojen je bil 13. maja 1927 v Ljubljani; otroška leta je preživel tam, kjer je mesto prehajalo v nepozidano, še vso zeleno pokrajino med Polhograjskim hribovjem in Šmarno goro. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da sta prav tod med drugo svetovno vojno okupatorja začrtala mejo, ki je krvavo zasekala v slovensko ozemlje in onemogočila naraven stik s središčem narodove prestolnice. V takšnih razmerah otroštvo ni bilo lahko, kaj šele šolanje v tujem jeziku, ki je nasilno nadomestil materinščino. Kljub krvavi vihri, ki ni izbirala žrtev, in novemu kolektivizmu, ki je bolj poudarjal nujnost materialne obnove razdejane domovine, kot zbrano učenje, je France Bernik leta 1946 maturiral in se vpisal na slavistiko ljubljanske Univerze, kjer so še vedno predavala znamenita imena prve predavateljske generacije, polagoma pa se je krepila naslednja, ki se ji je pridružil tudi profesor Anton Slodnjak. Tako je leta 1951 postal mladi diplomiranec njegov asistent in to ostal do leta 1957. Tedaj so se zgrnili črni oblaki nad oba. Sita, ki jim strokovni vidiki niso bili mar, so zaškrebljala: profesor in asistent sta morala zapustiti fakulteto; tako se je povečalo število tistih, ki jim je bila po vojni iz nestrokovnih razlogov odvzeta pravica do univerzitetnega dela. Po teh mračnjaških in - danes lahko mimo rečemo - nepravičnih dogodkih, ki bi marsikoga popohioma štrli, se je France Bernik še bolj intenzivno obrnil k stroki in pospešeno nadaljeval raziskovanje poezije Simona Jenka, ki ga je strnil v disertacijo in leta 1960 doktoriral. Naslednje leto je postal urednik knjižnih izdaj pri Slovenski matici, kjer je bil od leta 1964 do 1972 njen tajnik. Tedaj je pripomogel, da je začela ta založba uvrščati v svoje programe tudi znanstvena dela, ki so se pogumno ukvarjala s sodobno problematiko, kar je še povečalo njen ugled; omeniti je treba vsaj kolektivno obravnavo slovenske literature med 1945 in 1965. Leta 1972 je bil France Bernik izvoljen za znanstvenega sodelavca v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, leta 1977 pa za znanstvenega svetnika v istem inštitutu, le da danes sestavlja Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Medtem se je na Filozofski fakulteti habilitiral in dosegel naziv izrednega profesorja za zgodovino slovenske književnosti, skupščina SAZU pa ga je leta 1983 izvolila za svojega dopisnega člana. Za svoje raziskovalno delo je prejel leta 1975 nagrado Sklada Borisa Kidriča.
Njegova strokovna bibliografija je obsežna, zato lahko navedemo samo njegova najpo-membnejšta dela s poglavitnih raziskovalnih področij. Prvo pripada literarni ustvarjalnosti Simona Jenka. Odločitev za novo osvetlitev Jenkove poezije je bila v tihem sozvoč-
242
ju s prizadevanji tedanje sodobne lirike, ki si je začela intenzivno iskati novih poti, in Jenko se je pokazal kot nepogrešljivi začetni člen te iskateljske verige, hkrati pa je Bernikova disertacija, ki je izšla pod naslovom Lirika Simona Jenka (1962) obogatila slovensko literarno vedo z vrsto novih dognanj, zlasti pa z interpretacijsko metodo, ki je pomagala preusmeriti literarnozgodovinske raziskave od zunajliterarnih pojavov k literarnemu bese- i dilu. Za zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je pripravil in komentiral Jenkovo Zbrano delo l-U (1964, 1965). Hkrati je izdal s študijo in opombami opremljeno izbrano delo zaslužnega urednika Frana Levca z naslovom Eseji, študije in potopisi (1965), nato pa še izredno skrbno komentirana Pisma Frana Levca l-lll (1967, 1971, 1973), ki omogočajo avtentičen vpogled v nastajanje slovenskega reahzma, predvsem pa v socialno, politično in literarno diferenciacijo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Zaradi odličnega poznavanja tega obdobja je bil skoraj pokhcan, da je dokončal Ocvirkovo izdajo Kersnikovega Zbranega dela: za manjkajočo šesto knjigo je pripravil in komentiral Pisma j (1984). Vrnil se je tudi k Jenku in napisal istoimensko monografijo za zbirko Znameniti Slovenci (1979).
Drugo obdobje, ki priteguje Bernikovo stalno raziskovalno pozornost, je »moderna«, v njej pa zlasti Ivan Cankar. Najprej je uredil in komentiral več knjig njegovega Zbranega ; dela (I, II, XII, XIII, XVII, XX, XXIII; 1967-1975), hkrati pa je intenzivno preučeval njegovo pripovedništvo, o čemer priča poleg mnogih revialno objavljenih študij in razprav knjiga Cankarjeva zgodnja proza (1976), najbolj pa monografija Tipologija Cankarjeve proze (1982). V njej je - v nasprotju z dosedanjo, večinoma parcialno in ideološko enostransko cankarološko prakso - anahziral celoten idejni in zlasti oblikovalni razvoj in brez zavor osvetlil Cankarjeve idejne metamorfoze, ki so tako begale nekatere dosedanje raz- \ iskovalce. Pri izdaji Cankarjevih Del I-VI (1985) je sodeloval kot sourednik in pisec ; sprenme besede.
Posebno področje pa je pripovedništvo z vojno tematiko. To je preučeval in vodil v sekciji ' za slovensko literarno zgodovino že omenjenega inštituta. Doslej je objavil več revialnih ¦ razprav, ki so posvečene Bevkovim, Vorančevim, Kosmačevim in Kocbekovim besedi- ¦ lom; načrtuje pa tudi knjižno izdajo. Neobjektivno bi bilo trditi, da obstajajo samo opi- \ sana raziskovalna področja, kajti Franceta Bernika so pritegnila tudi Hterama besedila • avtorjev iz drugih obdobij; večino teh razprav je zbral v knjigi Problemi slovenske književ- \ nosti (1980). Prav posebno mesto v njegovem opusu pa zavzema antologija Trst v slovenski i poeziji (1984) z uvodnim esejem. Podoba bogate dejavnosti ne bi bila niti pribhžno popolna, če ne bi vsaj omenili njegovega uredniškega dela. Kot sourednik skrbi za zbirko Korespondence pomembnih Slovencev, v kateri so prav zadnja leta izšli vznemirljivi in zanimivi avtorji, npr. Govekar, Čop in Trubar. Ta zbirka dopolnjuje drugo, ki ji je postal po smrti Antona Ocvirka glavni urednik (1981), v mislih imamo Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki doživljajo pod njegovim vodstvom pomladitev sodelavcev in usmeritev k novim »klasikom«, na vrsto namreč prihajajo avtorji iz obdobja med obema voj- I nama. Potrebe po znanstvenokritičnih izdajah njihovih komaj dostopnih besedil postajajo vedno večje, saj vzporedno narašča potreba po ponovnem ovrednotenju njihovega opusa, : ki ni bil redko podcenjevan zaradi enostranskih meril, ki so tuja njihovim poetikam. Že \ od leta 1967 pa je tudi član uredniškega odbora Slavistične revije. Nezanemarljivo je nje- ¦ govo predavateljsko delo na strokovnih srečanjih domačih in tujih slavističnih društev { ter zlasti na seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, ki ga prireja ljubljanska ; Filozofska fakulteta. Svoje predavateljske sposobnosti je potrdil tudi kot gost - profesor j na univerzi v Ceiovcu in v dubrovniškem centru za podiplomski študij. 1
Ob življenjskem jubileju želimo akademiku Francetu Bemiku trdnega zdravja, da bi uresničil vse raziskovalne načrte, ki si jih je zastavil.
Marjan Dolgan Znanstvenoraziskovalni center SAZLJ v Ljubljani
243
OTROCI ŽIVIJO S KNJIGO
Danes se človek že v zelo zgodnjem otroštvu sreča s knjigo. Sprva so to spontani stiki s knjigami na domačih policah, v rokah staršev ah vzgojiteljic, na televiziji, v izložbenih oknih in drugje. Že prav kmalu pa otroka zavestno spravimo v stik s knjigo. Najprej zanima otroka predvsem slikovno gradivo v pobarvankah in slikanicah, nato pa tudi že vsebina, ki si jo ob slikah in pripovedovanju sam ustvarja ali pa hoče, da mu kdo iz knjige bere. To je čas predšolske vzgoje, ko že zbujamo interese za knjigo.
V novejšem času urejajo v vrtcih knjižne kotičke, kamor še posebej radi hodijo mali šolarji. Želja po knjigi se tako stopnjuje, da otroci komaj čakajo na pravo šolo, ko se bodo naučili brati in pri knjigi ne bodo več tako odvisni od drugih. Nekateri pa se v tej vnemi že pred pravo šolo naučijo brati. Če tu ni prisile, s katero včasih starši uresničujejo svoje ambicije, temveč je to res pravi interes otroka, potem je čisto prav, da se čimprej nauči brati.
Organizirana obravnava leposlovnih knjig se prične v osnovni šoli, in to že v času, ko mnogo otrok še ne zna brati. Tako nastopa bralec kot učitelj. Vsako leto predelajo po štiri in več knjig v obliki obveznega branja pa še toliko ali več v priljubljeni dejavnosti bralne značke. Tako obdelajo učenci osnovne šole v osemletnem šolanju kakih osemdeset knjig. Ob tako velikem številu je seveda nevarnost, da bi bile obravnave med seboj preveč podobne, da bi postale stereotipne. Ker je organizacijskih in metodičnih navodil za to dejavnost občutno premalo, se morajo učitelji sami znajti in se zanesti na svoje ustvarjalne sposobnosti.
Na osnovni šoli Ivan Kovačič Efenka v Celju sem spremljal v tretjem razredu dogajanje ob obravnavi knjige Astrid Lindgren Pika Nogavička. Učenci so s knjigo intenzivno živeli skoraj dva meseca in še pozneje so se ob raznih dogodkih radi spomnili nanjo. V obravnavo in ob njo so vključili naslednje dejavnosti:
- branje knjige,
- tehnična priprava na branje,
- izkušnje učencev pred obravnavo knjige,
- pisna navodila za delo,
- spremljava branja,
- zapisi o knjigi,
- analiza knjige po branju,
- izdelava lutk Pika Nogavička pri Mkovni vzgoji,
- poslušanje glasbe o Piki Nogavički,
- izdelava kostumov za Piko Nogavičko,
- minute za zdravje pod vodstvom Pik Nogavičk iz razreda,
- prikaz dela študentom pedagoške akademije idr.
Dela seveda niso potekala po naštetem vrstnem redu, saj je tu našteto najprej delo s knjigo, nato pa delo o knjigi oziroma dela, ki jih knjiga spodbuja.
Osrednja in časovno najobsežnejša dejavnost je branje knjige. Da pa bi to teklo nemoteno, z interesom in veseljem, so potrebne mnoge druge dejavnosti.
244
Uvod v obravnavo knjige je bil pogovor o že znanem o Piki Nogavički. Cele knjige še ni prebral do takrat noben učenec. Slišali pa so že kaj o Piki, tudi kake odlomke so že bjali, nekateri so videli knjigo pri starejših bratih ali sestrah, pa tudi na televiziji so Piko Nogavičko nekateri že videh. Izkušnje o knjigi so torej že obstajale, vendar pa ni bilo dovolj spodbud, da bi bili učenci knjigo brali. Različne izkušnje več učencev so povečale zanimanje za knjigo.
Razredna učiteljica je ugotovila, kohko knjig je v šolski knjižnici, in si zagotovila vse izvode za svoj razred. Poleg tega so nekateri učenci knjigo že imeh, nekateri pa so jo kupih. Tako je bil pribhžno po en izvod na dva učenca in za obravnavo je bilo potrebno zagotoviti dvojno dobo branja do končne analize knjige v razredu. To pa je približno štiri tedne. Dogovorili so se, kdo bo najprej bral in kdo bo naslednji dobil knjigo. Potrebna so bila le še podrobna navodila za delo in večtedensko spremljanje, kako učenci uresničujejo zastavljeno delo.
Za delo so dobili učenci pisna navodila, o katerih so se temeljito pogovorih. Navodila vsebujejo nekaj na prvi pogled formalnih splošnih nalog in deset nalog o vsebini ah ob vsebini knjige. List z navodili je vsak učenec vložil v zvezek za domače branje. Naloge so naslednje:
Naloge ob domačem branju (Pika Nogavička)
Napiši v zvezek za domače branje:
Pisateljica:
Naslov:
Prevedla:
Iz katerega jezika:
Ilustrirala:
1. naloga: Naštej in opiši glavne junake!
Na naslednja vprašanja odgovori na kratko, po svojem mnenju, in povsod napiši, v katerem poglavju se to dogaja!
2. naloga: Najbolj zanimivo Pikino dejanje.
3. naloga: Kdaj Pika najbolj osreči druge junake?
4. naloga: Kdaj se Pika najbolj zlaže?
5. naloga: Kaj zna Pika bolje kot drugi otroci?
6. naloga: Cesa ne zna tako kot drugi otroci?
7. naloga: Kaj mi je v knjigi bilo najbolj všeč?
8. naloga: Kaj mi ni bilo všeč?
9. naloga: Kaj sem mislil(a) drugače?
10. naloga: Kako se jaz obnašam na obiskih?
Po dobljenih nalogah so pričeli učenci z branjem in drugimi dejavnostmi v zvezi s knjigo, učiteljica pa je najmanj po dvakrat tedensko preverjala, kdo bere, koUko je že prebral, kdaj bo zamenjal knjigo, ah si je že kaj zabeležil, kako so mu všeč junaki, kaj junaki počnejo, ah se še kdo drug zanima za knjigo idr. Razpoloženje so še dvignih z glasbo o Piki Nogavički, ki so jo nato učenci želeli večkrat pred poukom poslušati, tako da je bila glasbena kaseta za nižje razrede neprestano v razredu.
Učenci redno skrbijo za zdravje tudi z gibanjem v minutah za zdravje in na začetku pouka. Ob dobri organizaciji dela lahko izbirajo vaje in glasbo zanje kar učenci. Ker pa je eden izmed najbolj gibčnih in spretnih junakov iz knjig prav Pika Nogavička, so si nekatere dekhce doma izdelale kostume Pike Nogavičke in nato v minutah za zdravje izvajale prave vragolije, ki so jih poimenovali Pikin ples. Tako je bila Pika Nogavička mesec dni prisotna vsak dan in skoraj vsako učno uro. Učenci so prinašah v šolo kasetofone in
245
kasete z zelo različno glasbo, vendar je bila vsaka glasba za Pikin ples živahna. Pa tudi dečki - Tomaži so bili živahni. Nastala je neverjetno zanimiva kolekcija kostumov pa tudi v šminkanju so bili učenci dokaj domiselni. Hkrati so tudi zvedeli, da je v Mariboru razstava o Piki Nogavički, vendar pa se jim ni posrečilo priti na to razstavo, ki bi prav gotovo še bolj spodbudila v učencih zanimanje za to in tudi druge knjige.
Med prebiranjem knjige o Piki Nogavički so pri hkovni vzgoji izdelovali predmet iz priročnega materiala. In kaj naj bi to bilo drugo kot Pika Nogavička? Okrogle škatle Zdenka sira so uporabih za glave, iz blaga in volne pa so izdelaU ostale dele svojih lutk. Seveda so najlepše lutke razstavili v vitrini na hodniku in v razredu, kakor to delajo z vsemi svojimi likovnimi izdelki.
Za zapisovanje v knjigi je bilo potrebnih največ spodbud, ker učenci niso navajeni na tako delo, še posebej ne na zapisovanje med branjem oziroma pred rokom, ko je potrebno zapise brati in dati v pregled in popravo svoji učiteljici. Vsega se ne da zapisati med branjem. Osnovne podatke lahko učenci napišejo že pred branjem oziroma ob prvem srečanju s knjigo, nekatere stvari, pravzaprav večino nalog pa lahko pisno opravijo šele po prebrani knjigi. Seveda pa so si morah učenci razne lastnosti in dejavnosti junakov zapisovati ah označevati že med branjem, da so potem laže izbirali med zanimivimi dejanji, lažmi, pričakovanji in drugimi zahtevami. Vsekakor je bilo potrebno še enkrat pobrskati po knjigi med pisanjem poročOa, pa če so si učenci prej zapisovali kaj ali pa nič.
Osnovne podatke so lahko učenci v glavnem prepisah s prvih hstov knjige. To delo je pomembno, saj vsebuje elemente, ki se jih učenci šele učijo in se jih pogosto ne zavedajo. Tako spoznajo, da je knjigo napisala pisateljica, pri čemer spoznajo žensko obhko samostalnika pisatelj, tuje žensko ime in priimek ter dejstvo, da so avtorji knjig tudi ženske. Tudi pojem naslov se šele uzavešča v učenčevo spoznavanje sveta, vrhu tega pa je to temeljni podatek o knjigi, ki jo beremo. Učenci ugotovijo, da knjiga ni bila napisana v slovenskem jeziku in da je bila zato potrebna prevajalka. Ob natančnem pregledu dejstev lahko tudi ugotovijo, da je bila knjiga prevedena v slovenščino iz nemščine, v originalu pa je bila napisana v švedščini. Ob tem se odpirajo učencem še dodatna spoznanja o kulturnem dogajanju po svetu. Med osnovnimi podatki najdejo tudi ilustratorko, in če so ilustracije učencem všeč, radi posegajo po knjigah iste ilustratorke. Kak moški šovinist bi še dejal, da je to čisto ženska knjiga: od glavne junakinje in pisateljice do prevajalke in ilustratorke!
Uro anahze prebrane knjige so si ogledali tudi študentje razrednega pouka - dislocirana enota iz Celja. Tridesetih študentov se učenci niso niti prestrašili niti ni obisk deloval kako drugače na njihovo razpoloženje in delo. Razred je bil v znamenju dela: razstavljene so bile lutke (hkovni izdelki) Pike Nogavičke, pred učenci je bil poster Pike Nogavičke, na tabli pa osnovna informacija: Astrid Lindgren
Pika Nogavička.
Že pred uro se je ena izmed deklic oblekla v Piko in si pripravila glasbo, saj je bila to prva učna ura; učenci so jo pričeh z glasbo in »Pikinim plesom«. Dekhce so se posebej zavzemale za to, da bi nastopile pred javnostjo, zato so v razredu izbrah tri najbolj domiselne in najlepše kostume in tri lastnice so lahko vsaka enkrat javno nastopile: ena na začetku ure, druga med minuto za zdravje, tretja pa na razredni proslavi za starše.
Vse temeljne informacije in naloge (vprašanja) je imela učiteljica izpisane na papirnate transparente, ki so jih učenci sproti pripenjali na tablo. Vsako nalogo je bralo po več učencev in po vsaki povratni informaciji je sledilo še vprašanje, kako se v podobnih položajih obnašajo ali znajdejo učenci oziroma kakšen odnos imajo do posameznih del in postopkov.
246
Pisni odgovori učencev so kratki, vendar pa zanimivi. Glede na veliko število nalog je pis- ^ ni obseg učenčevega dela velik in zahteven, učiteljevo delo, ko mora vse zapise pregledati ; in popraviti ter vsaj opisno oceniti, pa je naporno, dolgotrajno in strokovno zahtevno.
Za ilustracijo sem izbral odgovore šestih učencev (Boštjan, Dejan, Garibaldi, Mateja, Po- ; Iona, Polonca). Večinoma imajo učenci različne odgovore, nekateri se vsaj smiselno uje- i majo, če ne celo dobesedno. Naloge so bile; odgovoriti kratko in v katerem dejanju se do- ; gaja.
Odgovori na drugo zahtevo: katero je bilo najzanimivejše Pikino dejanje:
- V poglavju »Piko obiščejo tatovi« mi je bilo najbolj všeč, ko je Pika plesala s tatovoma škotski ples. (2x)
- Najbolj zanimivo Pikino dejanje se mi je zdelo, ko je pisala pismo. V pismu je bilo ogromno napak. Drugo poglavje. Pika napiše pismo in gre v šolo - toda samo malo.
- Najbolj zanimivo Pikino dejanje je, ko je Pika rekla, da hoče postati morski razbojnik. 12. poglavje.
- Najbolj zanimivo Pikino dejanje je bilo, ko se je pogovarjala z levom. 4. poglavje.
- Nazaj v vilo Čira-Čara. Osmo poglavje.
Kdaj Pika najbolj osreči druge junake? \
- Pika je najbolj osrečila junake, ko je začela hoditi v šolo. 4. poglavje.
- Pika najbolj osreči druge junake z izpraševalnim športom. 4. poglavje. ;
- Pika je najbolj osrečila Tomaža in Anico takrat, ko jima je pokazala votlo drevo, v katerem so rasli i bonboni in čokolade pa limonade. Peto poglavje. Pika sedi na vrtni ograji in spleza v votlo drevo. :
- V poglavju Pika sedi na vrtni ograji in spleza v votlo drevo najbolj osreči Tomaža in Anico s tem, j da jima pove, da v votlem drevesu raste čokolada in limonada '
- V poglavju »Pika sedi na vrtni ograji in spleza v votlo drevo« (Boštjan naslov izpisuje z drugačno pisavo in drugačnim pisalom kot preostali del besedila!) mi je bilo najbolj všeč, da je Pika Tomažu in Anici povedala, da v votlem drevesu raste čokolada in limonada.
- Pika osreči junake, da jim reče, da gredo na otok Tuka-Taka. Četrto poglavje. Kdaj se Pika najbolj zlaže?
- Najbolj se zlaže, ko reče, da zna vse, če je en dan v šoli. Drugo poglavje. \
- V poglavju »Pika zabava teto Lavro« se Pika najbolj zlaže, ko reče, da je njena stara mama vzela \ za pomirjevalo strup za lisice. (2 x)
- Pika se najbolj zlaže takrat ko je bila na obisku pri gospe Žirovnikovi. (2 x)
- Pika se najbolj zlaže v šoli, da je narobe palica 4. poglavje. Kaj zna Pika bolje kot drugi otroci?
- Pika se zna najbolje igrati.
- 2. poglavje. Pika se zna bolje kot drugi otroci pretepati in raziskovati. ;
- Pika zna bolje jahati konja, znala je tudi raziskovati in čisto sama živeti. Ta zgodba je opisana v raz- ' ličnih poglavjih. ;
- Pika zna bolje lagati, tepsti in se hecati kot drugi otroci.
- Pika se zna najbolje lagati, je najmočnejša deklica na svetu in se zelo rada šali.
- Pika zna bolje kot drugi otroci lagati. Vsa poglavja. > Česa ne zna tako kot drugi otroci?                                                                                 j
- Pika ne ve, kako se mora obnašati. 4. poglavje. j
- Pika nima dobre vzgoje in tudi za učenje ji ni. j
- Pika se ne zna bolje obnašati in učiti kot drugi otroci. | -Pika ni znala brati, pisati, računati, ni se znala lepo obnašati na obiskih. 4. poglavje. Pika začne hoditi ¦ v šolo.                                                                                                                            j
- 9. poglavje. Pika se ne zna obnašati vljudno, tako kot drugi otroci. !
- Pika ne zna brati in pisati. 4. poglavje. ;
247
Kaj mi je bilo v knjigi najbolj všeč?
- Najbolj všeč mi je bilo, ko se je Pika igrala s policajem. 3. poglavje.
- 3. poglavje. V knjigi mi je bilo najbolj všeč, ko se je šla »mance« s policajema; se je hecala s policajema. (3 x)
- V knjigi mi je bilo najbolj všeč, ko Pika reši življenje. 10. poglavje. Kaj mi ni bilo všeč?
- Ni mi bilo všeč, ker se Pika laže. Vsa poglavja. (2 x)
- Ker se je Pika grdo obnašala, mi to ni bilo všeč. (2 x)
- 9. poglavje. Všeč mi ni bilo, ker se je Pika grdo obnašala na čajanki.
- Ni mi bilo všeč, ko je bilo v vili Cira-Cara. 1. poglavje. Kaj sem mislil(a) drugače?
- Mislil sem, da jo bo lev pojedel. 4. poglavje. -Nič.
- Mislila sem, da se bo drugače obnašala in drugače govorila.
- Knjiga mi je bila zelo všeč.
- Knjiga mi je bila zelo lepa.
- Mislila sem, da Pika ne živi z mamo in očetom. 1. poglavje. Kako se jaz obnašam na obiskih?
- Na obiskih se lepo obnašam. (2 x)
- Na obisku se moramo lepo vesti.
- Jaz se obnašam na obisku lepo in ne lažem.
- Jaz se na obisku obnašam vljudno.
- Na obisku se obnašam bolje kot Pika, saj moram vedno zraven mamice sedeti.
Odgovori so raznoliki in zanimivi, vendar pa ne vselej tudi natančni. Na sploh so potrebni temeljite analize, zato mora učiteljica zapise pred frontalno anaUzo v razredu pregledati in zavzeti do njih svoje stališče. Analiza zapisov je tudi zadnje dejanje neposrednega stika z brano knjigo. Kmalu odstranijo tudi vse zunanje znake, ki spominjajo na opravljeno delo. In če je bilo delo za učence zanimivo in uspešno opravljeno, je to že prva spodbuda za obravnavo naslednje knjige. Vzpostavi se novo navdušenje, učenci začnejo živeti z novo knjigo.
Jože Upnik Pedagoška fakulteta v Mariboru ;
248
PO DOLENJSKI OD ŠKOFLJICE DO BOGENŠPERKA (3)
Na pokopališču okrog cerkve je tu in tam vzidan v zunanji zid tudi kak starejši nagrobnik. Eden od njih (ob glavnem vhodu za vodovodno pipo) je še iz Jurčičevega časa in ima obsežnejše besedilo kot navadno, pisan pa je v bohoričici. Na južni strani je tudi grob Pavla Perka (1877-196.), ki je bil na Muljavi župnik od 1935 do 1970. Perko je v svojih mlajših letih imel izrazite literarne ambicije in se je precej pogosto pojavljal v revijah, kot DS, LZ, Mentor, vse od 1898 pa tja do 1924. Pisal je tudi za KMD in SV črtice in krajše povesti. Najznačilnejše pripovedne spise je pozneje izbral in izdal 1924 v knjigi Z naših gora.
Sedaj se odpravuno nazaj do glavne ceste in preko nje po bližnjici do Jurčičeve domačije. Najprej bo pritegnOa našo pozornost Jurčičeva rojstna hiša, ki jo že poznamo s slik, potem pa se bomo posvetili še vsemu tistemu, kar so v zadnjih letih delavci ljubljanskega Etnografskega muzeja in kulturna skupnost občine Grosuplje skupaj s prebivalci Muljave storili, da sedaj ni pred nami samo rojstna hiša pisatelja, ampak celovit prikaz prave dolenjske kmečke domačije iz XIX. stol., torej nekakšen muzej na prostem, edini te vrste na Dolenjskem.
V Jurčičevih otroških letih je Muljava štela le 22 hišnih številk. Od tega je bilo 11 grun-tarjev, drugi pa so uneli po pol grunta ali celo samo četrt. Med te zadnje so spadali tudi Pajštbarjevi, ki so imeli hišo št. 19 prav na zgornjem robu vasi. Temu svetu se je reklo »na Zžvodu« in Jurčič je pri svojih prvih objavah uporabil psevdonim J. Zavojšček, speljan iz tega ledinskega imena. Hiša je v glavnem še takšna, kot jo je gledal Jurčič, četudi so jo seveda v teh sto letih nekajkrat popravljali. Leto po pisateljevi smrti je Pisateljsko društvo na Kersnikovo pobudo vzidalo spominsko ploščo z zlatim napisom:
V tej hiši je bil porojen v 4. dan marcija 1844 leta
Josip Jurčič pesnik in pisatelj slovenski. Postavil hvaležni narod 15. avgusta 1882.
Za stoletnico pisateljevega rojstva, ki smo jo obhajali sredi narodnoosvobodilnega boja, je hiša dobila še eno ploščo, ki pa so jo domobranci pet mesecev kasneje uničili. Deset let pozneje je bila ta plošča nadomeščena z enako, ki nosi naslednje besedilo: »Za sto let, za čas, ki gre mimo. Tebi, ki kmet si iz nas in naš sin. Med bojem in delom gradimo. V pomladi tik pred svobodo v spomin OF slovenskega naroda. Plošča odkrita 1944, obnovljena 1954.« Besedilo je sestavil pisatelj Venceslav Winkler, ki je tudi govoril ob odkritju 4. marca 1944; Winkler je bil tedaj sekretar rajona Zagradec.
Leta 1954 je bila hiša tudi preurejena v muzej, pisateljevi sorodniki pa so se preseUli v prizidek. V črni kuhinji je bil postavljen lesen steber z napisom, ki nam pove kratko zgodovino hiše in poda osnovne podatke o pisateljevem očetu in materi.
Hiša je zidana iz kamna, prostorov ima pa toliko in tako razporejene, kot so jih imeli v tistem času boljši kmečki domovi na Dolenjskem. Ker je svet, na katerem hiša stoji, nagnjen, pridemo v vežo po treh kamnitih stopnicah. Veža je osrednji prostor v hiši in ima vrata spredaj in zadaj. Veža je bila hkrati tudi kuhinja; kuhali so poleti na odprtem ognjišču, pozimi pa v peči.
249
Iz veže vodi na vsako stran po dvoje vhodov, ob stenah med vrati pa je bila razna kuhinjska oprema, pa tudi korita za pripravo svinjske krme, tu je bilo shranjeno in vedno pri rokah tudi razno orodje: sekire, žage, verige ipd. Prva vrata na desni vodijo v »štibelc«. Ta prostor je Jurčičev ded Jankovič oddajal v najem, da je dobil nekaj denarja, danes pa je v njem prikaz kmečke čevljarske delavnice. Druga vrata na isti strani se odpirajo v kar prostorno shrambo, kjer so hranili živila, danes pa stoji po policah raznovrstna lončena posoda.
V »hišo«, glavni družinski prostor, pridemo skozi prva vrata na levi.
Tu se je družina zbirala pri mizi ob jedi, jeseni in pozimi pa pri raznih hišnih opravilih ob topli peči. Iz »hiše« se pride še v malo dvignjeno kamro. Gospodar in gospodinja sta spala na skupni postelji v hiši, drugi pa v kamri.
Iz veže se po stopnicah nasproti shrambe pride še v klet, v »kevder« pod štiblcem pa vodijo vrata na sprednji strani hiše.
Z dvorišča se pride še v en prostor, ki je prislonjen k hiši. Nekdaj je to bila kašča, sedaj pa je tu lepo urejen literarni del Jurčičevega spominskega muzeja. Poleg fotokopij dokumentov in raznih slik iz Jurčičevega življenja, vidimo seveda primerke njegovih tiskov, samostojnih knjig, raznih izdaj izbranih in zbranih del ter prevodov v različne jezike; posebno pozornost vzbuja Jurij Kozjak, ki po številu prevodov prekaša vsa slovenska leposlovna dela.
K muzeju sodijo še druga poslopja. Na drugi strani dvorišča je dolga stavba, ki združuje pod eno streho pod. Ustnik in hlev, prislonjen pa je zraven še manjši lesen svinjski hlev, pod nastreškom pa najdemo vse mogoče naprave in priprave in orodje, kakršne so pred sto leti in še tudi kasneje uporabljala naša kmečka gospodarstva.
V dolini za podom in hlevom so postavili pred kratkim še en velik pod, ki so ga prenesli z Jurjeve kmetije na Muljavi in ga tu spet sestavili. Spodaj so v njem uredili gostinski prostor in sanitarije, zgoraj pa nadvse prikupno dvoranico, primerno za razstave ali manjše komorne prireditve, tako da se je nekdanji pod spremenil kar v majhen kulturni dom. Malo dalje tik ob gozdu stoji lesena bajta, veren posnetek Krjavljeve koče, ki na zunaj in z notranjo opremo učinkuje dokaj pristno.
V dolinici pod Krjavljevo kočo je sedaj urejeno letno gledališče na prostem. Tu je že bil prikazan film Deseti brat, prostor pa je zaradi amfiteatralne oblike, zaradi akustičnosti in izvrstnih kulis, ki jih predstavlja visok bukov gozd, zelo primeren tudi za nastope domače in drugih gledaliških skupin. Domača igralska družina vsako leto uprizori po eno Jurčičevo delo, ob sobotah zvečer od srede junija do konca avgusta pa so tu razne kulturne prireditve. Stopiti moramo še enkrat na sprednjo stran hiše. Tu vidimo kozolec, čebelnjak in sušilnico za lan, ki so seveda tudi sodili h kmečki hiši.
Jurčičev dom predstavlja danes zgledno urejen muzej pisatelja samega, obenem pa je to tudi prikaz dolenjske kmetije prejšnjega stoletja, pravi muzej na prostem. Omeniti je treba, da je poleg sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti in skupščine občine Grosuplje ter poleg iznajdljivosti in požrtvovalnega dela posameznih domačinov omogočila takšno ureditev muzeja tudi slovenska šolska mladina z zbiranjem »Jurčičevega dinarja«.
Z Muljave se napotimo - če imamo za to dovolj časa - po poti, po kateri je hodil Jurčič, kadar je bil kot študent doma na počitnicah, grajsko gospodično Johano Ottovo na grad Kravjak učit slovenščino. Pičle pol ure potrebujemo za to, da pridemo mimo gozda Slemena, skozi vas Oslico (pot, ki se pred vasjo spušča v dolino, vodi na Vrhe in na Polževo), preko holmca Obrha do prijazne doline, nad katero je nekoč kraljeval grad Kravjak. Danes o njem skoraj ni več niti sledu, le domačini - ne pa seveda lastniki preštevilnih po-
250
čitniških hiš in hišic - vam vedo povedati, kje je kaj stalo. Priča pa o tem tudi samo ime ene od hiš (Leščevje št 4): »pri Kaščarju«, da imamo tu opraviti z bivšo grajsko kaščo. Sam grad, Kravjak ali po Jurčičevo Slemenice, je stal na vzpetini nad dolino, sredi katere je cerkvica sv. Janeza Krstnika. Nekdaj so bili njegovi lastniki baroni Ravbarji, ki smo jih že omenili pri Krki. Sredi 18. stol. je to posest kupil nam tudi že znani Gregor Fedran, gostilničar in poštar s Hudega pri Ivančni gorici, ki je kasneje dobil plemstvo in naslov »von Foedransperg«. Avgust pl. Foedransperg je okoli 1860 prodal gradova Kravjak m Maceróle nemškemu priseljencu Kristijanu Ottu. Stric Avgusta pl. Foedransperga je bil Gustav Adolf, rojen 1. 1801, ki je bil Jurčiču model za »strica Dolefa«. Novi lastnik Otto je prišel na Kravjak z ženo, sinom Francem in hčerama Avgusto in Johano, ki je bila tedaj stara kakšnih 22 let in ki jo je Jurčič ovekovečil v Desetem bratu kot Manico. Sin dr. Franc Otto (41 let) je umrl 1874, oče Kristijan pa 1876, star 73 let, hčeri Avgusta in Johana in mati so grad in vsa zemljišča (skupaj 705 oralov) prodali ljubljanskemu trgovcu in podžupanu Francu Fortuni, ki je dal okrog 1880 grad podreti, ker je pogorel; prodal je gradbeni material, prav tako pa je razprodal tudi vsa zemljišča. Zatem je umrla še Avgusta, Johana pa se je presehla v Firenze. Okrog 1900 je še enkrat obiskala Muljavo in Kravjak. Stari ljudje so jo - po pripovedovanju svojih staršev in starih staršev - še imeli v spominu kot lepo, ponosno in veselo žensko z bujnimi, snežno belimi lasmi, ki je celo znala malo govoriti slovensko, le spole je zamenjavala in je o sebi vedno govorila, kot da je moški; zaradi barve las se je je med domačini prijel vzdevek »siva frajla«.
Ob že omenjeni cerkvici bi veljalo povedati, da je to verjetno najstarejša cerkev v krški župniji in da je nastala najbrž še v romanski dobi. Po stavbnem gradivu in načinu zidave spominja na cerkev v Stični in v Zgornji Dragi, ki sta bili, kot vemo, sezidani v 12. stol. Na pokopališču si moramo ogledati vsaj dva nagrobnika. Eden, litoželezni, iz nekdanje Auerspergove livarne na Dvoru, je vzidan levo ob vhodu in nosi ime graščaka Avgusta von Foedransperga, drugi, kamnit, pa je vzidan v južno cerkveno steno in nam priča o tem, kako so v družini Skubec od 24. vinotoka do 16. listopada 1875 pomrli štirje otroci v starosti od osmih let do treh mesecev. Tako so včasih redčile prebivalstvo pri nas razne nalezljive ali kužne bolezni.
Zanimivo je, da se cerkve vztrajno drži ime Podbenek, Podbenekom. Iz tega sklepamo, da se je prvotni grad imenoval Vinjek, kar so Nemci spremenili v Weineck, po tem pa naj bi nastala ljudska oblika Benek, pod Benekom > Podbenekom (kakor Podlog). Ni pa ta grad bil edini. Na stožčastem, s smrekami poraščenem griču zahodno od vasi Leščevje so še danes dobro vidni ostanki Ravbarjevega gradu, domačini pravijo temu kraju Roje, ki je bil starejši od Kravjaka, ustno izročilo pa tudi govori o nekaj grajskih stavbah ali pristavah v neposredni okohci. Tudi Valvasor je videl in popisal ter narisal tu grad Maceróle.
Dolina, sredi katere stojimo, in vse to, kar je na gradu Kravjak doživljal Jurčič kot študent, ga je navdihnilo za pisanje prvega slovenskega romana Deseti brat. Zato je bilo prav, da so tudi film po romanu posneli prav v tem okolju (režiser Vojko Duletič, 1981).
Pa še nekaj iz novejše zgodovine. Bhzu cerkve stoji spomenik, ki priča, da »je bil v tem kraju 14. 9. 1941 ustanovljen okrožni odbor OF Stična«.
S prizorišča Desetega biata se lahko po isti poti, po kateri smo prišli, vrnemo na Muljavo. Če pa nas tam ne čaka prevozno sredstvo, je prav prijetna pot skozi gozdnata Slemena; ta nas pripelje v Malo in Vehko Čmelo in skozi ^ŽIleščevo v Ivančno gorico.
Vsem našim voznikom je Ivančna gorica znana predvsem kot pomembna točka na avtocesti, za nas pa je pomembnejše seveda naselje. Železniška postaja se je do 1945 imenovala Stična, čeprav je ob njej že bilo naselje, ki je dobilo svoje ime po vzpetini - gorici nad naseljem. Le-ta je bila pred nekaj desetletji še vsa porasla s smrekovim gozdom, danes pa je po prisojni strani že skoraj docela pozidana.
251
Ivančna gorica je torej mlado naselje, ki pa zelo naglo raste in se industrializira, saj ima že celo vrsto velikih organizacij združenega dela in se je že razvila v gospodarsko, trgovsko, politično in kulturno središče s precej veHkim zaledjem. Da pa je teren, na katerem raste, zelo zanimiv tudi za arheologe, smo že povedali, ko smo govorili o trasi današnje avtoceste. Na to nas bo spomnilo tudi svojevrstno znamenje, ki stoji na križišču cest Ljubljana - Novo mesto in Stična - Žužemberk. Nekateri pravijo, da je to nekdanji rimski obcestni kamen, ki pa mu je leta 1583 tedanji stiski opat Lovrenc Zupan spremenil zunanjo podobo. Dodal mu je še štirioglat del, ki se končuje s piramidno strešico. V njem so danes štiri prazne vdolbine, včasih pa so bile v njih podobe svetnikov kot nekakšen kažipot: Žalostna Mati božja pod križem je kazala proti Stični, sv. Kozma in Damijan proti Krki, proti Višji gori sv. Egidij in proti Šentvidu sv. Vid. Na starem rimskem kamnu - milj-niku je opat še dal odklesati rimski napis in vklesati novo besedilo v latinščini in nemščini. Gornji latinski napis je v verzih, pod njim je nemško besedilo, ki - prosto prevedeno - govori naslednje: »Popotniki, ki tod mimo greste, pomislite, da je bil naš Zveličai, ki ga predstavlja ta podoba, 33 let v človeški podobi romar zato, da nas privede na pravo pot.« Spodnji latinski napis pa pravi, da je »ta pomnik krščanskega imena... dal iz živega kamna postaviti stiski opat Lovrenc 1583 po porodu Device...«.
V stiski okolici je bila do nedavnega še živa pravljica, po kateri naj bi to znamenje izviralo iz turških časov. Postavih naj bi ga na mestu, kjer je neka čudna sila zaustavila četo Turkov in njihovih konj, da niso mogli naprej. Nameravali so napasti in opleniti samostan, a so se ustrašili in odšh, Stična pa je bila rešena.
Se beseda o opatu Lovrencu Zupanu, ki je dal postaviti znamenje. Štejemo ga lahko za enega najbolj zaslužnih stiskih opatov. Vodil je samostan od 1580 do 1600, bil je vehk prijatelj znanosti in umetnosti, kar se vidi tudi iz tega, da se je v njegovem času zelo obogatila samostanska knjižnica.
Ko se na poti od Ivančne gorice proti Stični razgledujemo po okolici, moramo priznati, da so si menihi za svoj samostan izbrali izvrsten prostor: veliko plodne zemlje v okolici, sončna lega, zaščita pred hladnimi vetrovi s severa, tekoča voda, se pravi, sami ugodni pogoji za kmetovanje in živinorejo in z vsem tem so se v stiškem samostanu intenzivno ukvarjali. Danes so nekdaj samostanska zemljišča ljudska last. Tu so bogata polja kmetijske zadruge Stična, tu so veliki hlevi, v katerih zredijo na leto na deset tisoče prašičev, tu je obrat ljubljanskih mlekarn, kjer izdelujejo - kot nekdaj menihi - tudi sir, in valjčni mlin, in znano mesno podjetje Stična in še kaj.
Nekako na sredi poti med Ivančno gorico in Stično zagledamo desno od ceste moderno stavbo šolskega centra Josip Jurčič. Vse od svoje ustanovitve pa do 1. 1981 je gimnazija Stična gostovala v vzhodnem traktu samostanskega poslopja v prostorih, ki seveda niso bili najbolj primerni za pouk. Zanimivo pa bi se bilo spomniti, da je 1. 1943 po italijanski kapitulaciji krajevna ljudska oblast poskušala prav tako v samostanskih prostorih organizirati pouk in je zbrala v ta namen profesorje in učitelje, ki jih je vojna vihra zajela na tem ozemlju. Nadaljevanje teh prizadevanj pa je onemogočila nemška okupacija.
Na levi strani stoji tik ob cesti baročna kapela. Postaviti jo je dal opat M. Motoh, ki je vodil samostan od 1661 do 1680, danes pa je kapela v zasebni lasti. Od tod dalje se začenja vas Stična, njeno središče pa predstavljajo obsežna samostanska poslopja.
Stiski samostan
Cistercijanski samostan in cerkev v Stični sta gotovo eden najlepših kulturnih in umet-nostnozgodovinskih spomenikov v Sloveniji. Zato se spodobi, da se ob njima pomudimo malo dlje.
252
Zgodovina nam pove, da je ta svet, ki se je imenoval Žitičina, sredi XII. stol. bil last viš-njegorskih grofov. Trije bratje, višenjski gospodje Ditrih, Henrik in Majnhalm so ta svet podarili oglejskemu patriarhu Peregrinu, ta pa je daroval to zemljišče menihom. Prvi menihi so prišh v te kraje že leta 1132 iz francoskega Morimonda. Nasehli so se pri fari v bližnjem Šentvidu in odtod vodili gradnjo na zemljišču, ki so si ga skrbno in preudarno izbrali. S seboj so imeh gradbenega mojstra Mihaela, ki je bil latinske narodnosti, morda Francoz. Mihael je izdelal načrte in vodil zidanje samostana in cerkve. Pri gradnji je bila gotovo zaposlena vsa bližnja in daljna okolica. Nič čudnega bi ne bilo, če bi uporabili tudi kamenje iz ruševin bližnjega prazgodovinskega naselja na Viru.
Samostan je bil do 1135 toliko sezidan, da so se menihi iz Šentvida lahko presehli v lastne prostore, in redno samostansko življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135. Cerkev pa je bila dokončana najbrž šele 1. 1156, saj jo je 8. julija t.l. posvetil sam oglejski patriarh Pe-regrin.
Cerkev je bila zgrajena v romanskem slogu in je kot romanska triladijska slopna bazilika naša najpomembnejša romanska stavba. Stene so iz rezanega kamna, kot je videti zadaj na desni strani, vidi pa se tudi z zunanje strani. Poznejša stoletja so s prezidavami prispevala nekaj gotskih prvin; ometali so stene in jih poslikali, kot se vidi na zadnjem stebru na desni strani, 1622 pa so cerkev barokizirali. Tedaj so jo skrajšali za razdaljo med dvema stebroma in izsekali velika okna. V stranskih ladjah so nato v XVIII. stol. postavili osem poznobaročnih oltarjev.
Nekaj manjših predelav in dodatkov je doživljala cerkev še tudi kasneje. Velika oltarna miza pri glavnem oltarju je delo inž. Suhadolca iz 1. 1936, načrt za tabernakelj je naredil mojster Plečnik 1954, načrt za krstilnico pa prof. arh. Tone Bitenc.
Stiska cerkev je ena največjih sakralnih stavb v Sloveniji, saj meri v dolžino 61 m, široka je 20 m, v kupoli pa doseže višino 16 m; ploskev, ki jo pokriva, meri 1300 m^. L. 1936 -torej ob svojem 800-letnem jubileju - je cerkev dobila naslov bazilike.
Največja znamenitost cerkve je križev pot, ki ga je naslikal naš baročni slikar Fortunat Bergant L 1766. (Njegov podpis in letnico najdemo na XIV. postaji: F. Wergant, Accade-micus Capitolinus pinx. 1766.) Pozornost pritegnejo tudi kip Žalostne Matere božje v glavnem oltarju z začetka XVII. stol. in pa več bogatih nagrobnikov, ki so vzidani v stebre zadaj pod korom ali pa v sprednjem delu cerkve.
Posebnost sta dva spominska kamna spredaj desno ob vhodu v zakristijo. Na enem je sredi renesančne listnate ornamentike upodobljena kača, ki požira človeka.. To je grb milanske plemiške rodbine Sforza-Visconti in se nanaša na avstrijsko vojvodinjo Virido, ki je po smrti svojega moža vojvode Leopolda III. živela na Pristavi pri Stični in se izkazala za veUko dobrotnico samostana. Izročilo ve povedati, da je na Pristavi tudi umrla in bila pokopana najprej v cerkvici sv. Katarine zunaj samostanskega obzidja, pozneje (na začetku XVII. stol.) pa so njene ostanke prenesli v samostansko cerkev in tedaj vzidali tudi spominski kamen z njenim grbom. Povedati je še treba, da je to mati Ernesta Železnega, zadnjega koroškega vojvode, ki se je še dal po slovenskem obredu ustoličiti na Gospo-svetskem polju.
Starejši (iz XV. stoL) sta dve drugi kamniti plošči: ena je lep gotski nagrobnik Pongraca Turjaškega z zvezdo in s turom na ščitu in s pokojnikovim imenom, drugi pa je turjaški grb z nekdanje grobnice grofov Auerspergov. Se starejšega datuma pa je slikani epitaf pod pevskim korom na desnem stebru ob klopeh. Epitaf je deloma prekril kasnejši baročni zid, se pa da na njem dovolj jasno prebrati letnica 1482 med sicer težko čitljivim nemškim napisom. Epitaf ima značilno renesančno motiviko.
Iz cerkve, ki je bila nekoč namenjena samo redovnikom, okoličani pa so se udeleževali obredov v svoji farni cerkvi v Šentvidu, pridemo desno spredaj ob zakristiji kar v osrčje
253
samostanskih prostorov, na križni hodnik, ki nam še danes kaže skoraj v celoti ohranjeno svojo srednjeveško podobo, brez vsakršnih motečih predelav in sprememb, kakršnih je kar nekaj doživela na primer cerkev.
Križni hodnik navadno velja za središče samostana, stiski križni hodnik pa nudi tudi izredno estetsko doživetje. Največjo pozornost vzbujajo gotski oboki, ki so križno rebrasti z dvojnimi šilastimi prečnimi loki in s hruškasto profiliranimi diagonalnimi rebri, ki slone na obeh straneh na konzolah nekako sredi višine sten. Oboki pa niso enaki v vseh krakih. Najbogatejša je severna stran, ki je naslonjena na cerkev. Konzole so preproste in geometrično oblikovane, zelo bogato kiparsko okrašeni pa so sklepniki. Na vsakem od njih je drugačna hgura. V zahodnem kraku hodnika konzole predstavljajo kiparsko obUko-vane moške in ženske glave, ki so obrnjene druga proti drugi, vendar tako, da so vse moške na notranji strani hodnika. V južnem kraku ob obednici, v kateri so na obokanem stropu izredno lepe štukature s konca XVII. stol., in ob nekdanji ogrevalnici so konzole in sklepniki najbolj preprosti.
Čeprav je križni hodnik iz srednjega veka, so vendarle raziskave pokazale nekaj časovnih razlik med posameznimi njegovimi deli. Najstarejši so štirje ogelni slopi, iz časa, ko hodnik še ni bil obokan in zunanje stene še niso bile zidane. Tedaj je bil križni hodnik še lesen in odprt, njegovo ostrešje s skodlasto kritino pa se je naslanjalo na te slope. Veliko sledov romanskega sloga je ohranjenih v vzhodnem kraku (dve dvojni okni in zazidani portal). Prvenstveno učinkuje hodnik na nas seveda s svojo arhitekturo, zanimive pa so na njem tudi freske. Obok je okoli sto let mlajši od notranjih sten, poslikan pa je bil šele proti sredini XIV. stol. Slikarije so ohranjene na dvajsetih križno obokanih polah, omejene pa so povsod le na okolico sklepnikov. Vsebinsko te freske pripadajo tako imenovanemu enciklopedičnemu slikarstvu, to je nekakšen izbor iz bogate zakladnice srednjeveške ikonografije z liki od fantastičnega živalskega sveta do oseb iz sv. pisma stare in nove zaveze. Sredi XV. stol. je preko prvotnih fresk v drugi poli severnega kraka na-shkal nove Janez Ljubljanski, prav tam pa je na zunanjo steno naslikal tudi prizor Oznanjenja. V vzhodnem kraku so danes vrata. Tu skozi pridemo na glavno samostansko dvorišče, od koder se nam ponudi spet povsem nov pogled na vzhodni del cerkve in njen gotizirani prezbiterij z visokimi stopnjevanimi oporniki, ki nam usmerjajo pogled v višino, k baročnemu zvoniku.
S severne strani zapira dvorišče »stara prelatura«, ki pa si jo bomo ogledali še z njene lepše, severne strani. Na južni strani dvorišča stoji zanimiva stavba, ki jo s sosednjima traktoma povezujeta le obokana hodnika. Sezidati sta jo dala v drugi polovici XVIII. stol. opata Kovačič in Taufferer. Imenuje se »opatova kapela« in je prav baročno razkošna že kot stavba s širokim dvojnim stopniščem in kamnitim vodnjakom, prava paša za estetske sladokusce pa je sama kapela v prvem nadstropju, ki je bila v 70-ih letih obnovljena v prvotnem slogu in lepoti. Tu nas presenečajo nežne rokokojske barve, drobne pozlačene štukature in prelep beneški lestenec iz muranskega stekla. Načrte za polkna in svetila je izdelal arh. Svetozar Križaj. Skozi okna na zahodni strani se nam odpira pogled na samostanski vrt, na gotsko steno obednice ob južnem kraku križnega hodnika in - bolj daleč - na samostansko žitnico ali kaščo z okroglimi obrambnimi stolpi iz XVI. stol.
Vrnimo se na dvorišče. V mogočnem dvonadstropnem traktu, ki stoji na vzhodni strani ob potoku, je vsa leta po vojni bOa gimnazija Josipa Jurčiča, po njeni izselitvi 1. 1982 pa so prostori spet postali last samostana. Oba trakta - vzhodni in severni - sta sedaj obnovljena. Tu je sedaj muzejska zbirka, ki prikazuje zgodovino stiškega samostana, in slikarska galerija.
(Nadaljevanje v prihodnji številki) Zbral in priredil Jože Sever Filozofska fakutteta v Ljubljani
254
LEKSIKON SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
Ksenija Dolinai: Svetovna književnost. Leksikoni Cankarjeve založbe, Ljubljana, Cankarjeva založba 1984, 493 str.
Po dveh odmevnih sorodnih priročnih leksikonih (Literatura, 1977 in Slovenska književnost, 1982) je Cankarjeva založba pod uredništvom Ksenije Dolinar (in s sodelovanjem Vijolice Neubauer) izdala še leksikon Svetovna književnost (1984). Ta sicer nekoliko zapoznela recenzija želi opozoriti na nekatere bistvene razsežnosti pričujočega zadnjega leksikona, prvega tovrstnega dela v slovenskem jeziku, ki zapolnjuje kar grozečo praznino v vedenju o svetovnih literarnih imenih in dejstvih, od res pomembnih do tistih, ki pripadajo t. i. malim literaturam, a je njihova umetniška in estetska vrednost dovolj velik razlog za uvrstitev v spisek »najboljših«. Ta grozeča praznina je postala v zadnjih letih, ko svetovna literatura izginja iz zavesti predvsem srednje šole (s tem pa mi, kot narod, z obzorja evropske kulturne zavesti in kulturnega izročila, ki smo si ga s takimi težavami gradih od Linhartovih in Prešeren-Čopovih časov dalje). Siromašenju vedenja o drugih, predvsem pa o zgodovinskih časih, se je postavil po robu tudi pričujoči leksikon, ki vsebuje okoli 2000 gesel, ki zajemajo »predvsem literarne avtorje v ožjem pomenu besede, se pravi pesnike, pripovednike in dramatike«. Tako urednica Ksenija Dolinar, ki še dodaja: »Izbor izhaja torej iz tistega pomena pojma literatura, kakršen prevladuje v zadnjih sto ali več letih.« Verjetno je imela urednica v mislih tisto znano Goe-thejevo misel iz leta 1827, v kateri je pesnik napovedal, da prihaja po času nacionalnih še čas svetovne literature, ki v sebi združuje vse najboljše, kar je ustvarilo človeštvo na tem področju od svojih začetkov pa do danes. Svetovna književnost je tako seštevek znanih imen, ki tvorijo okostje t i. ev-ropsko-ameriške literature, dodaja pa imena tistih literatur, ki so se, pač glede na zgodovinske okoliščine, pojavljale kasneje in so zastopane z manj imeni, tudi manj znanimi, pa čeprav seveda to nikakor ni merilo te ali drugačne kvalitete ali nekvalitete njihovega pisanja.
Recenziranje tovrstnih del se ponavadi zoži na iskanje napak, pomanjkljivosti ali netočnosti. Takih zadev ne manjka tudi v pričujočem leksikonu,' vendar je verjetno jasno, da bo vsak resen uporabnik leksikona (in njim je v prvi vrsti namenjen!) leksikon primerjal še z drugimi, podobnimi. Tako imenovane razvite literature (angleška, francoska, nemška, tudi češka, poljska) imajo vrsto leksikonov različnih zahtevnostnih stopenj, ne računajoč na posamezne leksikone nacionalnih literatur ali posameznih zvrsti, ki segajo od šolskih priročnikov, Icakršne najdemo v znani in cenjeni francoski seriji Que sais-je? založbe Presses universitaires de France pa do študioznega leksikona - ki še izhaja -pod uredništvom Heiza Ludwiga Arnolda Kritisches Lexicon zur fremdsprachigen Gegenwartsliteratur, ki ga zalaga nemška založba tekst + kritik. Vmes je, kot že povedano, cela plejada razhčnih leksikonov, med katerimi je, vsaj v tem trenutku in po recenzentov! obveščenosti, v vrliu Knaurs Lexicon der Weltliteratur (izšel jeseni 1986 kot tretja, močno predelana izdaja pod uredništvom Die-therja Krywalskega in cele skupine sodelujočih strokovnjakov, ki vsebuje kar okoU pet tisoč gesel (od Slovencev so zastopani Prešeren in Župančič, Kette, Mum in Gradnik kot pesnik in Cankar kot prozaist in dramatik, zanimivo da tudi Prežihov Voranc) in še del s strokovnimi gesli s področja literarne teorije in zgodovine. S tem leksikonom se recenzirani seveda ne more primerjati, vendar pa se zdi, da ni daleč od njega, vsaj po tisti temeljitosti in zgoščenosti, s katero so obdelana posamezna gesla. Dragocen dodatek leksikona Cankarjeve založbe je bibliografija profesorja Stanislava Kosa iz Maribora, ki je zbral podatke o slovenskih prevodih del obravnavanih avtoriev. Ti podatki so na
¦ Če lahko pripišemo podatek, da je bil Milan Kundera politično angažiran v »času praške pomladi (1980|« tiskarskemu škratu in je takih tiskarskih škratov, predvsem pri letnicah, še nekaj, pa manjkajo podatki o slovenskem prevodu novel Ade Negri (izbor prevedel v tridesetih letih (1932) Alojz Gradnik), o prvem prevodu Pravljic Oscarja Wilda (ki ga je pripravil že 1919 v Gorici prav tako pesnik Alojz Gradnik). Povsem napačen je rojstni datum ameriške pisateljice Lihan Hellman, rojene 20. 5. 1905 in ne 20. 6. 1907; rojstni datum armenskega pesnika Hačatura Abovjana (14. 4. 1848) ni zanesljiv, zato bi moral stati ob datumu ustrezen znak (?).
255
robu, ob glavnih geslih in pomenijo vsekakor izjemno pomemben vir informacij za vse, ki bodo kdaj-koli proučevali svetovno literaturo ali posamezne avtorje (dobe, gibanja, šole, smeri). Ker pa se (kljub raznim nevšečnostim objektivne narave) naše prevajalstvo pogumno loteva novih literatur, jezikov in avtorjev, tudi neevropskih in neameriških, bo treba prihodnje izdaje skrbno dopolnjevati s temi podatki. Škoda le, da niso zabeleženi posamezni večji revialni izbori (oz. posamezne daljše novele, povesti, objavljene v revijah). Tu je namreč skritega veliko dragocenega gradiva, do katerega ni tako lahko priti. Verjetno je to delo, ki presega moči posameznika, vendar bi kazalo nove izdaje le opremiti tudi s temi podatki. V prid tej sugestiji govori tudi resnica, da marsikateri tuji avtor še dolgo časa ne bo doživel knjižne izdaje (če jo bo sploh kdaj?), veliko njegovih del pa je raztresenih po revijah in ga ti prevodi, četudi včasih naključni, nepovezani in ne vedno na najvišji kvalitetni ravni, vseeno dostojno predstavljajo slovenskemu beročemu otičinstvu.
Urednica v uvodu poudarja, da je leksikonov izbor pri avtorjih dvajsetega stoletja »nekohko širši«, kar je razumljivo samo po sebi. Vendar pa je tragično dejstvo, da vedno slabše poznamo starejše h-terature. Tu ne mislim samo na stare orientalske, marveč tudi na grško in rimsko antiko, še posebej srednji vek, pa tudi renesanso in klasicizem. Vsa ta obdobja - posredno pa seveda tudi stare orientalske literature, še posebej bližnjevzhodne - so formirala evropsko zavest in mišljenje in so sestavni del našega izročila in naše kulture. Zato vedenje o teh avtorjih in njihovih delih ni samo kurioziteta ali prežvekovanje odmrlega znanja, kot bi nas radi prepričali nekateri reformatorji pouka književnosti v srednjih šotah, marveč živo znanje o nas samih in naših koreninah, ne nazadnje tudi o koreninah naše samobitnosti. Vendar je tudi v dvajsetem stofetju feksikon pri nekaterih avantgardnih ali avantgardističnih pojavih in imenih malce preveč previden. Če sta iz dadaističnega kroga izpadla avtorja, kakršna sta Otto Flake ah Fritz Glauser, ki sta res pomembna samo za specialiste, pa bi vsekakor morala biU zabeležena dva druga, tj. Raoul Hausmann in Richard Huelsenbeck, ki s svojim delom vendarle segata prek meja same Dade. Tudi med konkretnimi pesniki ni niti začetnika in Slovencem dobro znanega Eugena Gomringerja (lani je bil z razstavo nemškega konkretnega slikarstva celo v Ljubljani). Vse to bo nujno treba dopolniti v prihodnjih ponatisih, kaj več o pomanjkljivostih tovrstne provenience pa bodo lahko rekli strokovnjaki za posamezne literature. Če ostanemo še za trenutek pri Dadi; preseneča tudi odsotnost Francisa Picabie (mimogrede: nima ga tudi omenjeni Knaurov leksikon), ki vendarle sodi med pomembnejše ustvarjalce dada poezije, čeprav morda bolj poznamo njegovo slikarstvo. S tem pa seveda odpiramo posebno vprašanje prehajanja umetnostnili zvrsti, njihovega zlivanja in stapljanja, kar je prav gotovo eden od zaščitnih znakov umetnosti (s tem pa tudi literature) v dvajsetem stofetju. Vztrajati pri določuih »čiste literature« je v tem primeru nesmiselno.
Nedopustno je, da manjka vrsta sodobnih nemških in avstrijskih pesnikov: Friederike Mayröcker (večkrat prevajana, izbor v Novi avstrijski Uriki, 1971), Emst Jandl (prav tako večkrat prevajan, igrane njegove radijske igre), Herbert Zand; tudi Wolf Biermann, Erich Fried, Jürgen Theobaldy so vsekakor imena, ki Slovencem niso neznana. Ob tem bi se dalo našteti še marsikatero ime sodobne nemške in avstrijske poezije, ki ga v leksikonu ni.
Še eno področje je, kjer bo urednica s svojimi sodelavci morala pri prihodnjih natisih misliti na razširitev. Avtorji, ki so kakorkoh povezani s slovensko literaturo, z mednarodnimi literarnimi zvezami Slovencev, vsekakor zaslužijo, da so uvrščeni v leksikon. Tak avtor je prav gotovo ekspresionist Herwart Waiden, ustanovitelj znamenitega Der Sturma in prijatelj Delaka in Cernigoja. Vsekakor bi lahko našli še kakšnega avtorja, ki je bil v podobnem razmerju do slovenske literature, a vendar so v leksikonu zastopani (prim. Petra Handkeja).
Namen pričujočih pripomb ni, kot moram še enkrat poudariti, da bi brskale za pomanjkljivostmi. Pripombe se nanašajo na sistemske pomanjkljivosti leksikona, pač skladno z zapisanimi intencijami same urednice, da bodi leksikon zasidran v naš čas. Morda tudi ni preambiciozna misel (ob seveda razumno razširjenem krogu sodelavcev), da bomo v prihodnosti dobili leksikon v dveh delih, za staro literaturo do renesanse in novo po renesansi; morda celo sodobno literaturo dvajsetega stoletja v posebnem zvezku. V času, ko postajajo informacije temefj slehernega (novega) znanja, je seveda smiselno informacije kar se da sistematizirati, urediti, hierarhizirati. Zato leksikoni, kot je tudi pričujoči, dobivajo na veljavi, postajajo pravzaprav nepogrešljiv pripomoček.
Cankarjeva založba s svojimi uredniki orje prvo brazdo. Ta je, posebej še, če orjejo ledino, najtežja. To je splošno znano dejstvo. In prav zato, ker je prva brazda najtežja, ne sme ostati samo pri njej. Dodatna težava je to, da je slovenski trg majhen in stroški priprave takih del (ki niso nikjer majhnil)
256
niso pokriti s prodajno ceno že tako dragili knjig (omenjeni Knaurov leksikon stane v Nemčiji boriti osemnajst mark, v Avstriji 144 šilingov), zato so seveda novi ponatisi smiselni le, če vemo, da bodo pokupljeni.
Vse navedene pripombe in vsa postavljena vprašanja pa nikakor ne zmanjšujejo pomena tega temeljnega dela, s katerim Slovenci odpiramo novo okno v svet tuje literature. Z načrtovanim in napovedanim Leksikonom jugoslovanskih pisateljev pa bo taka leksikonska ponudba smiselno zaokrožena; bralec bo imel na voljo tako rekoč vsa temeljna gesla slovenske, jugoslovanske in svetovne literature v kombinaciji z hterarnoteoretičnimi in zgodovinskimi pojmi.
Denis Poniž Pedagoška fakulteta v Mariboru
ETNOLOŠKA IVIISEL NA SLOVENSKEM
Vilko Novak: Raziskovalci slovenskega življenja, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1986, 368 strani.
Pred nami je eno redkih etnoloških del, ki v loku od protestantske dobe do druge svetovne vojne zarisuje zgodovino etnološke vede. Ta doba je seveda mnogo daljša od tiste, v kateri je etnologiji priznan položaj samostojne nacionalne vede. Zanimanje za področje, ki ga ima sodobna slovenska etnologija za svoj predmet, je torej mnogo starejše in ga lahko v določenem smislu izenačimo s pisanjem potopiscev, zgodovinarjev in literatov.
Med osvetlitvami zgodovine slovenske etnologije je doslej edini sistematični pregled še vedno Kot-nikova razprava, objavljena v prvem delu Narodopisja Slovencev leta 1944, kajti vsi pozneje objavljeni pregledi so manj izčrpni ali pa splošnejši. Dr. Vilko Novak je bil po vojni prvi, ki je na novo utrl pot sodobnemu zanimanju za zgodovino naše vede kot pomembnega dela celostnega obravnavanja slovenske ljudske kulture. Kot dolga leta edini univerzitetni učitelj se je moral lotiti obravnave vseh temeljnih področij etnološkega raziskovalnega in pedagoškega dela, torej pregleda slovenske ljudske kulture v njenem sestavnem pogledu, s poudarkom razvojnih značilnosti in sprememb, pokrajinskih razločkov, primerjav z drugimi južnoslovanskimi in evropskimi kulturami, s poudarki specifično slovenske, evropske in skupne indoevropske dediščine. Tu nanizanim področjem je posvetil vrsto strokovnih spisov, prežetih s premisleki o metodoloških in metodičnih postopkih etnološkega raziskovanja. Po eni strani pogoj, po drugi pa tudi nasledek takšne naravnanosti je tudi preučevanje zgodovine vede. Pisec svoje delo uvodoma pospremi z naslednjim mnenjem: »Za zgodovino stroke sem že kot slavist imel živo zanimanje, ker se mi je dozdevalo samoumevno, da je potrebno čim bolje poznati življenje in delo tistih, ki so nam stroko ustvarili in ker nam spisi o njih (npr. Murkov o V. Oblaku, Murkovi Spomini, Jagičevi Spomeni moga života in vse novejše biografije in razprave o delu) razkrivajo tudi vprašanja, ki so jih v svoji znanosti načenjali, obravnavali ali puščali odprta« (str. 3).
Pričujoče Novakovo delo si ne lasti ambicij po popolni zgodovini stroke, čeprav je ob današnjem stanju raziskav vredno takšne označitve. Knjiga Raziskovalci slovenskega življenja je zbornik prispevkov o posamičnih raziskovalcih in posamičnih obdobjih razvoja etnološke misli na Slovenskem. Dr. Novak se je z nekaterimi raziskovalci ukvarjal podrobneje in spoznanja o njihovem delu že objavil v strokovnem tisku v pretekhh letih (npr. študije o Linhartu, Hacquetu, Košiču, Pavlu, Vurniku, F. Bašu), drugi spisi so nastali priložnostno, nekateri pa so bih napisani povsem na novo. Prav tako so bila za to izdajo znova sintetizirana vezna poglavja o razsvetljenstvu, romantiki, etnologiji v prvi polovici 19. stoletja, posebej še o sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja, prvem dvajsetletju našega stoletja in časa do začetka vojne.
257
Raznoterost v obsegu in poglobljenosti posamičnih poglavij dobro odslikava tudi doslejšnjo preuče-nost in vrzeli, ki jih bo v prihodnje treba zapolniti z novimi raziskavami. To velja že za začetno dobo, v kateri Novak išče sporočila o slovenski ljudski kulturi in življenju na slovenskih tleh, torej pri Trubarju in v protestantizmu, ki z etnološkega gledišča žal še ni bil celotneje ocenjen.
Etnološka vprašanja in vsebina strokovnega dela, kakor jih razumemo danes, so bila v preteklih stoletjih tesno sprepletena sprva s popisovanjem nenavadnega in zanimivega, nato s pisanjem zgodovine, opisi dežel in kulturno zgodovino. Ni jih mogoče nasilno izločati tudi iz razmeroma enovitih poznejših znanstvenih prizadevanj. Za slednja je bilo značilno kompleksno zajetje in razumevanje kulture in zgodovine, ki ju je bilo mogoče zaobjeti samo z metodično kar se da širokim pogledom, ki sta ga takrat določali zlasti historična naravnanost in filološka akribija. Tako je bilo v razsvetljenstvu, ko je bila etnološka snov del topografsko statističnih in historiografskih prizadevanj, od 19. sto-fetja naprej pa zfasti v okviru sfavistike kot vodiine nacionalne vede. Ob tem sta se za etnološko misel izoblikovala osnovna konceptualna tokova, za katera sta se v današnji vedi uveljavih oznaki »romantični« in »razsvetljenski« razvojni tok. Zanju bi bilo težko trditi, da sta kdajkoli nastopala v čisti obliki, kar zlasti dobro ponazarja etnološko delo v 19. stoletju. To nedvomno potrjujejo tudi Novakove obravnave piscev po Truliarju, Valvasorju, Linhartu in Hacquetu (tem so posvečena prva poglavja v knjigi), t i. romantikov Jarnika, Košiča, Vraza in Korytka in njihovih naslednikov Majarja Ziljskega, Kluna, Valjavca in piscev pri Kmetijskih in rokodelskih novicah in Slovenskem glasniku. V 19. stoletju narodnostno prebudniške zamisli niso iskale opore in utemeljitve samo v pomembnih zgodovinsfdh dogodkih in dosežkih z območja visoke kulture, marveč so bili pisci pozorni na nmo-žico sestavin in pojavov, ki jih danes razumemo kot osnovo načina življenja. Po drugi strani pa tudi ne gre spregledati, da je bilo etnološko gradivo sestavina in spodbuda za literarno ustvarjalnost, o čemer najbolje priča delo Janeza Trdine kot zbiralca in pisatelja.
Prelamljanje iz 19. v 20. stoletje je za etnološko misel v določenem smislu pomenilo slovo od prevladujoče ljubiteljske, amaterske dobe (čeprav to slovo do danes ni dokončno) in svoj prostor si je našla v univerzitetnih okvirih graške in dunajske slavistike, pri Kreku, Štreklju in Murku. To je hkrati v vsebinskem in metodičnem pogledu pomenilo kar se da tesno povezanost s filološko in slovstveno vedo in njunimi metodami, ki so se pozneje uveljavile tudi pri preučevanju nejezikovnih in neslov-stvenih etnoloških tem. Žal, kakor ugotavlja tudi dr. Novak, na novo ustanovljena slovenska univerza v Ljubljani etnologiji ni omogočila takšnega razvoja, kakor bi si ga lahko želeli ah zamislili na podlagi bogate zakladnice v prejšnjih stoletjih zbranega gradiva. Poklicne etnologe so v času med obema vojnama zamenjevali specialisti drugih strok - slavista Kotnik in Grafenauer, umetnostni zgodovinar Vurnik, umetnostni zgodovinar in arheolog Ložar, geograf in zgodovinar F. Baš. Z značilnejšimi etnološkimi besedili pa so takrat nastopili tudi po vojni pomembni in ugledni etnologi Niko Kuret, Milko Matičetov, Vilko Novak in Boris Orel.
Novakova razgrnitev zarisanega loka in piscev je torej zasnovana monografsko, tako da se ustavfja ob pomembnih imenih, omenja pa tudi dostej manj poznane in manj preučene pisce. Njihovo delo je predstavljeno tako, da lušči etnološko vsebino: to je inventar kulturnih sestavin in pojavov, zlasti pa načine, torej metode in tehnike zbiranja, predstavitve in interpretacije tega gradiva. To pomeni, da za vsako dobo prepoznavamo značilne interese in znanstveno raven, novosti in poglobitve etnološkega razmišljanja in pisanja in njuno razmerje z drugimi vedami. Novakovo delo odhkujejo širok pogled etnologa, zgodovinarja, filologa, geografa, slovstvenega zgodovinarja, izpiljena zgodovinska in filoioška metoda, jasno razločevanje specifičnosti etnološkega predmeta na eni strani, na drugi pa dejstvo, da slednjega nikakor ni opravičljivo trgati iz celotnega zgodovinskega razvoja Slovencev. Tudi zato je knjiga priporočljivo in dragoceno branje za vse, ki se ukvarjajo z našo preteklostjo in sedanjostjo.
Za etnologe ima knjiga še eno kvaliteto: beremo jo lahko kot vodnik po prehojenih, zlasti pa neiz-hojenih poteh našega razmišljanja in dela. Skoraj vsako poglavje spodbuja sveže mish in povezave, ki jih bo enkrat vendarle treba strniti v morda drugače zaisnovano zgodovino etnološke misli na Slovenskem ali o Slovencih. Tudi nič manj zanimiv in za nadaljnje raziskave pomemben ni delež tujih raziskovalcev našega življenja in kulture. Pogled »od zunaj« je drugačen in našega dopolnjuje.
Skratka: to je knjiga o nas in zaradi tega vredna vse naše pozornosti. Te pa bo prej ah slej moral biti deležen enako strokovno poglobljeno tudi pisec te knjige.
Ingrid Slavec Filozofska fakulteta v Ljubljani
258
OBČUDOVANJA VREDNE ANTOLOGIJE
Nada Pertot: Slovenska antologija za enotno srednjo šolo I-III, Trst 1985, 677+ 713 + 746 str.
Ko sem konec leta 1986 dobil v roke tri obsežne knjige, ki jih je pripravila tržaška profesorica Nada ' Pertot, sem bil nemalo presenečen. Nisem namreč pričakoval, da imajo šole v t i. zamejski (zunanji) i Sloveniji na razpolago tako vsestransko bogate knjige. Kakor pa je to dejstvo nedvomno razveseljivo, I pa se ob pregledu teh antologij hitro pokaže, da na šolskem področju v SR Sloveniji česa podobnega j še zdaleč ne premoremo. To pa je manj prijetna ugotovitev. Obstoj teh knjig morda vendarle spodbuja j tudi kak odločnejši in kakovostnejši premik pri izdajanju šolskih čitank (književnih antologij) v SR \ Sloveniji. Čeprav bi utegnile biti zanimive primerjave z nekaterimi obstoječimi knjigami v tukajšnji j (notranjeslovenski) šolski rabi, si oglejmo to pot le sestavo tržaških čitank. Mislim, da bo tak prikaz \ koristna informacija tako za šolnike-slaviste, kot tudi sicer za slovensko kulturno javnost v širšem j smislu. Brez obsežnejšega naštevanja seveda ne bo šlo, pa kar začnimo. '
Bistveni program te načrtne knjižne edicije se kaže že v ovojnem naslovu: Naše bogastvo : nekoč, \ danes, jutri. Temu bi lahko rekli tudi : gre za predstavitev dragocene kulturne dediščine (domače in ; svetovne književnosti) v smislu Župančičevega izreka Iz roda v rod, iz veka v vek... Sestavljalka ; antologije v uvodu 1. knjige (str. 5) takole razloži svoj koncept »Antologija za obvezno šolo bi morala \ nuditi dijakom vpogled v literarno ustvarjanje, ki spada po tradiciji v kulturno bogastvo vseh ljudi. ' S poljudnejšimi sestavki pa bi jih morala seznanjati s sodobnimi problemi. Pridobljeno znanje naj bi -jim pomagalo do neke splošne razgledanosti, predvsem pa naj bi jim služilo, da bi zrasli v samostojne, ; samozavestne, ustvarjalne, kritične in ponosne osebnosti.«
Prva knjiga je razdeljena v naslednje vsebinsko-tematske sklope: Skrivnostni svet pravljic. Ustvarili : so jih za nas (izbor mladinskih pesmi). Basni so vedno sodobne. Bajeslovni svet. Iz našega ljudskega i izročila. Otroci so vedno otroci (književnost o otrocih), V šoli. Tudi tako je bilo v šoh. Letni časi, praz- j niki, običaji, Prižgimo svečo v spomin (tekst v zvezi z novembrskimi in decembrskimi prazniki), Praz- : niki nekoliko drugače. V novo leto (teksti v zvezi s prazniki 1. polovice leta). Potrudimo se še ne- ' koliko (izbor antične književnosti in odlomki iz biblije). Časovni obseg besedil sega od antike do da-nes (podobno tudi 2. in 3. del), srečamo pa se z vrsto slovenskih in svetovnih književnikov ali pub- ; licistov in seveda še s teksti ljudskega slovstva in deli neznanih avtorjev (npr. Gilgameš). Statistični i podatek o avtorjih: skupno 115 avtorjev, od tega 49 svetovnih (3 iz jugoslovanskih književnosti: Ba- I log, Nušič, Radovič) in 66 slovenskih. Sorazmerje je kar primerno: nekaj več tekstov iz slovenske književnosti, a tudi bogat izbor iz svetovne književnosti. Ne bi navajal standardnih, »stalnih« šolskih avtorjev, ampak nekatere manj pričakovane, ki pa so izrazito sveži, obenem popularni in kvalitetni. Iz svetovne književnosti npr.: H. C. Andersen, Čoster, Einstein, Lagerlof, Lindgren, Ludwig, Milne, Munthe, Preussler, Saint-Exupéry, Saroyan, Spyri, Twain. Ob pregledu slovenskih književnikov je očitno, da je večji poudarek na primorskih in tržaških avtorjih, kar je gotovo ustrezno. Med sloven- i skimi avtorji, ki so sicer v berila manj uvrščeni, so tu npr.: Bartol, Boršnik, Budal, Čermelj, Gangl, Go- ' dina, Vrdelski, Gorinšek, Hočevar, Jeza, Kragelj, J. Kravos, M. Kravos, Lipovec, Merlak, Mijot, Pan- : gerc, B. Pertot, Pregi, Sardoč, I. Šorli, Z. Tavčar, Trinko, Zorzut, I. Žerjal. Posebnost so objave tekstov , v narečjih (npr. Mijot, Zorzut). Dodatno pestrost predstavljajo besedila iz informativne in poljudno- < znanstvene književnosti (npr. Na praznik sv. Rešnjega Telesa v Slovenski Benečiji, Pisma na smrt -, obsojenih. Prešernov dan, Rižama, Smučanje, Sreznevskij : Opis beneške narodne noše, Valvasor : j Drzni smučarji). Tudi za tako izdajo nujni spremni teksti (uvodi in opombe) so dokaj posrečeni, zgoš- , ceno informirajo in dodatno spodbujajo bralce. Sorazmerno malo je dramskih odlomkov (to velja ena- ¦ ko za 2. in 3. knjigo). Še ena dobra stran knjig je v hkovni opremi in ilustracijah (ta del je oskrbela ! Franka Fomazarič). Dobre likovne reprodukcije je omogočO kakovostni papir. Sistem 1. knjige se ' razvija dalje v 2. in 3. delu. *
i
Oglejmo si podobno kot 1. še 2. del antologije. Vsebinski sklopi so naslovljeni takole : Skrivnostna t narava. Človek gospodar narave? Človek proti naravi. Doma (tržaško-primorska tematika). Domo- j tožje, V gore. Mi in drugi (medčloveški odnosi). Otroci jo sprašujejo - čemu? (dokaj raznolika tema- \ tika: socialna, nacionalna, rasna, vojna...), Pogled v preteklost (slovenska zgodovina). Tudi o njih se j učimo (odlomki iz jugoslovanskih književnosti), Boj za človeško dostojanstvo (predvsem tematika t slovenskih kmečkih uporov), Naša beseda (o slovenskih srednjeveških rokopisih), Slovenska knjiga !
259 i
zagleda luč (slovenska književnost od Trubarja do razsvetljenstva), Odlikovali so se v svetu (o naših pomembnih, širše znanih rojakih, npr. o A. Janši, o J. Vegi), Iz antologij naših sosedov (odlomki iz svetovne književnosti od srednjega veka do 20. stoletja). Statistika o avtorjih je takale: skupno 138 avtorjev, od tega 59 svetovnih (6 iz jugoslovanskih književnosti: Andrič, Cvitanovič, Gašič in Zlatar, Mažuranič, Njegoš) in 79 slovenskih. Ponovno imamo primerno ravnovesje.
Oglejmo si priimke nekaterih tujih piscev : Ajtmatov, Frančišek Asiški, Carson, Cialente, Cullen, Dickinson, Disney, A. Frank, Jerome, Laye, Lorenz, Prokopij, Salten, Salust, Beecher Stowe, Wambrechtsamer ... Še izbor Slovencev: Avčin, Beličič, Dolhar, Hergold, Jelinčič, K. Jug, Kmecl, Praček Krasna, Legiša, Merku, Penko, A. Pregare, Quaglia, J. Samec, Sitar, Savli, Šček, Šomen, To-masetig, Trusgnach, S. Tuta ... Spet je pestrost vsebin in oblik očitna, ostaja poudarek na primorskih avtorjih. Pomensko dragoceni neleposlovni prispevki so npr. : Iz pridige videmskega nadškofa Alfreda Battistija (1980), J. Savli : Karantanski grb, Hadrijan II: Pismo knezu Koclju, francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana (1789), Napoleonov razglas o ustanovitvi Ilirskih dežel (1809). Učinkovita je kombinacija med tehtnimi leposlovnimi prispevki in poljudnimi sestavki, ki spodbujajo in gojijo zgodovinski spomin o domu in svetu.
Tretji del uvaja avtorica antologije takole: »Tretji del zaključuje antologijo, ki naj bi pomagala dijakom obvezne šole samostojno in kritično razmišljati, razumeti svet, v katerem živimo, spoznavati, ljubiti in ceniti okolje, iz katerega rastejo, ter gledati pogumno v prihodnost.« Vsebinske enote tega dela so: Naše bogastvo (predvsem slovenske ljudske pesmi), Prešeren in njegov čas. Odprta je pot (književnost mladoslovencev). Pričevanja (predvsem slovenska nova romantika oziroma »moderna«). Car besed (poetološka tematika - delno nadaljevanje prejšnje enote). Vojna - zlo. Gorje se nadaljuje (pretežno 2. svetovna vojna - nadaljevanje prejšnje enote), O da mi je priti do svoje podobe (življenjska filozofija), Porazi in zmage (nadaljevanje prejšnje enote), Iskanja v neznano (človek-osvajalec zemlje, voda, gora, zraka, vesolja). Poklici (hterarne in publicistične upodobitve teme). Skozi čas (sprehod predvsem skozi svetovno književnost od antike do 20. stoletja). Bo res tako? Fantastika -znanstvena fantastika (posrečen zaključek - razpon avtorjev od Trdine do Lema). Še zadnja statistika: 64 svetovnih avtorjev (od teh 1 hrvatski : Balog) in 85 slovenskih, skupno torej 149. Posebnosti pri tujih piscih : Barnard, A. Battisti, Bernstein, Bradbury, E. Curie, Gagarin, Hašek, Hipokrat, J. Jones, H. Keller, Konsalik, R. Messner, Remarque, Schiller (Oda radosti), Seneka, Stevenson, Tacit, Vercors, Verne, Wojtyla... In Slovenci? Bleiweis, Bednarik, Cermelj, Česen, Hočevar, Vesel Koseški, Praček Krasna, Lipovec, J. Messner, J. Milčinski, L. Milčinski, Pečjak, B. Pogačnik, Sardoč, Slomšek, P. To-mažič. Vaste, Zaplotnik. Ponovno ostaja v veljavi dobro sorazmerje med svetovnimi in slovenskimi pisci. Posebej velja navesti tele publicistične odlomke : Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Hipokratova prisega. Ženevska (zdravniška) prisega. Mednarodni kodeks etike medicinskih sester ...
Gledano v celoti odhkuje obravnavane antologije dvoje stvari : izrazita šolska primernost in obenem preseganje šolskih okvirov, saj predstavljajo antologije mikavno branje za vsakega kulturno vedo-željnega bralca.
Mimogrede sem zasledil nekaj napak, ki celote ne prizadenejo, so pa seveda odveč. Zapisal sem si tele : 1. knjiga : str. 9 - Milčinski ni umri 1937, ampak 1932.; str. 138: M. Klopčič je umri 1984; str.
222 : Pozejdona ne kaže enačiti s Plutonom, bogom podzemlja (to je Hadom); str. 268 : namesto Josip prav : Janez Vajkard Valvasor, letnica V. smrti pa je 1693; str. 271 : narobe so podatki pri K. Capku, ni živel 1860-1927, ampak 1890-1938; str. 331 : Tavčar ni umri 1932, ampak 1923; str. 338 : Zvon je izhajal 1870 in 1876-1880 na Dunaju, str. 613 :Kronid ni bog časaKronos, ampak vtem primeru Zeus, Kronosov sin; 2. knjiga : str. 401 : Šomen se ni rodil 1929, ampak 1937; str. 579 : Vodnik se ni rodil 1796, ampak 1758.
Verjetno bi se ob natančnejšem pregledu še kaj našlo. Seveda pa moj namen ni bil v korektorskem popravljanju napak ali iskanju pomanjkljivosti. Škoda se mi zdi, da v 2. knjigi ni objavljena cela Župančičeva Duma, ampak samo odlomek, drug odlomek iz Dume je v 3. knjigi. Ko smo že pri Župančiču, je nadaljnja velika škoda, da v 3. knjigi ni v celoti natisnjena pesem Prebujenje, ena najlepših slovenskih pesmi sploh. Presenetljiva je odsotnost temeljne domovinske Župančičeve pesmi Z vlakom (!?). In še dvakrat Župančič: Pesem mladine je v 3. knjigi objavljena le v odlomku, enako pesem Podoba. Zakaj? Menim, da bi bil lahko predstavljen celotni Kosovelov ciklus pesmi Tragedija na oceanu, ne pa samo 5 pesmi. Morda bi bilo bolje, da bi bili objavljeni Prešernovi Soneti nesreče skupaj: tako pa je 1. sonet (O Vrba) v 2. knjigi, naslednjih 5 pa v 3. knjigi.
260
Avtorica antologije je opravila velikansko delo, za kar ji moramo izreči kar največje priznanje. Dokazala je svojo široko razgledanost in pretanjen posluh za sodobnejše vzgojno-izobraževalne težnje pri oblikovanju šolskih knjig. V njenih antologijah se nevsiljivo prepletajo estetski, etični in spoznavni elementi, ob domačijsko-domoznanskem poudarku se pojavljajo zdrava narodna zavest, razumevajoče socialno čutenje in široka odprtost v svet S tem pa se delo Nade Pertotove povezuje s pojmovanjem sodobnega slovenstva: navezanostjo na domače izročilo (zgodovinski spomin) in z evropskimi, mednarodnimi obzorji.
Andrijan Lah Slovanska knjižnica v Ljubljani
Tretja jugoslovanska konferenca o leksikografiji in leksikologiji v Sarajevu
V dneh od 19. do 23. novembra 1986 je bila v Sarajevu III. jugoslovanska konferenca o leksikografiji in leksikologiji, ki jo je priredila komisija za jezikoslovne raziskave ANUBiH po sklepu med akademij skega odbora za leksikografijo pri svetu akademij SFRJ.
Konferenco so ob predsedovanju medakademij-skega odbora za feksikografijo začeli predstavniki JAZU in ANUBiH s pozdravnimi govori akad. Rudoifa Fiiipoviča, akad. Borivoja Čoviča in akad. Asima Peca, ki so med drugim poudarih pomen in vfogo konferenc od začetkov feta 1980 ter potrebo po feksikografskem biltenu.
Uvodni referat z naslovom Primož Trubar - začetnik slovenskega knjižnega jezika, posvečen 400-Ietnici smrti Primoža Trubarja, je imel posebej povabljeni gost prof. dr. Jože Toporišič. V njem je nanizal glavne mejnike Trubarjevega življenja in dela, poudaril tradicijo pismenstva od 11. stoletja naprej, opredelil bistvene glasov-no-pisne značilnosti njegovega jezika in spomnil na njegovo zavzetost tudi za razvoj hrvaške tiskane besede.
Na konferenci so sodefovafi predstavniki iz vseh giavnih jugoslovanskih središč s prispevki o našem besedju v dvo- ali večjezičnih starejših slovarjih, dodatnih slovarjih ali seznamih besed k tujejezičnim slovnicam, o besedišču posameznih znanih piscev ter o ožjih besedoslovnih vprašanjih od srednjega veka do začetka 19. stoletja.
Večina referatov je predstavila starejše slovarje ali slovaropisno delo njihovih sestavljavcev. Oli-
vera Jašar-Nasteva iz Skopja je ocenila pomen in vlogo kosturskega makedonsko-grškega slovarja neznanega avtorja iz 16. stoletja za makedonsko leksikografijo; Franc Jakopin iz Ljubljane je predstavil Pohlinovo in Gutsmanovo slovaropisno dejavnost ter poudaril Pohlinov odklon od tradicije in Gutsmanovo vrnitev k njej; Jovan Jerkovič iz Novega Sada je primerjal besedišče v slovarju vinogradnika Prokopija BoUča z Vu-kovim slovarjem; Ismet Smailovič iz Banjaluke je govoril o prvem srbohrvaško-turškem in turško-srbohrvaškem slovarju v verzih Muhameda He-vaji Uskufa iz leta 1601; France Novak iz Ljubljane je orisal leksikografsko in leksikološko dejavnost in njene dosežke v slovenski reformaciji ter poudarii zfasti Trubarjeva opozorüa na večpomenskost posameznih besed; Egon Fekete iz Beograda je poročal o dosedanjem raziskovanju Stulijevih trijezičnih slovarjev iz leta 1806, od katerih bo hrvaško-italijansko-Iatinski del (Rje-czosloxje) izšel kot reprint v treh zvezkih v Münchnu; Radmilo Marojevič iz Beograda je govoril o vzhodnoslovanskih zgodovinskih slovarjih ter o slovarju JAZU; Valentin Putanee iz Zagreba (prebrani referat) je podaf današnje stanje proučevanja slovarja »Zvanik talijansko-hrvat-ski«, ki je od 17. do 19. stoletja služil v več izdajah kot konverzacijski priročnik potrebam ljudi, zato avtor predpostavlja med letoma 1655 in 1704 še eno neodkrito izdajo.
Druga tematska skupina referatov je zajemala ožjo in posebno problematiko besedišča v starejših slovarjih. Asim Peco (Beograd-Sarajevo) je obravnaval turcizme v Stulijevem slovarju; Gor-dana Jovanovič iz Beograda je analizirala srbohrvaško besedje kot primerjalno gradivo v slovarju poljskega jezika Samuela Bogumila Linde-ja ter ugotovila, da so zlasti samostalniki za vršilca dejanja na -tel tvorbeni model za poljske be-
sede tega tipa, Branka Tafra iz Zagreba je pregledala leksikografske vire za Slovar JAZU in njegov dodatek ter sklenila, da predstavljajo bogato leksikografsko dediščino, ki pa leksikološko ni dobro obdelana; Danilo Sipka iz Sarajeva je analiziral homonimna in večpomenska razmerja v Vrančičevem, Habdeličevem in Della Bellovem slovarju; Vjera Lopina iz Zagreba je primerjala načine prevajanja sestavljenk z grško zanikujo-čo predpono a- in latinsko in- v cerkvenoslovan-skem jeziku hrvaške redakcije; Dragana Mrše-vič-Radovič iz Beograda je s pomočjo etnogene-ze, mitologije in etimologije razložila srbohrvaško frazeološko problematiko v slovarjih pred Vukom Karadžičem na primeru frazeoloških zvez s samostalnikom »kuk« in njemu sorodnimi besedami; Irena Orel-Pogačnik iz Ljubljane je obravnavala slovenske ekvivalente v Kastelec-Vorenčevem rokopisnem latinsko-slovenskem slovarju iz začetka 18. stoletja glede na oblikovne in pomenske značilnosti.
Vrsta referatov je vsebovala analizo našega besedišča v tujejezičnih slovnicah, predvsem v dodanih slovarjih. Velimir Mihajlovič iz Novega Sada je obravnaval besedišče iz slovarskega dela pojmovnega tipa v italijanski gramatiki Vikenti-ja Ljuštine iz leta 1794; Nevenka Gošič iz Sarajeva je opredelila latinsko-hrvaški seznam besed v rokopisni slovnici latinskega jezika neznanega avtorja iz 18. stoletja, v katerem prevladuje slovansko besedje; Ljiljana Kolenič iz Osijeka je primerjala besedišče v slovarjih Tadijanovičeve, Reljkovičeve in Ivanozovičeve slavonske slovnice iz 18. stoletja; Pavle Knezovič iz Sarajeva je podal besedne razlike v dodatnih slovarjih v Ba-bičevi in Šitovičevi slovnici iz 18. stoletja.
Skupina referatov je obsegala obravnavo besedišča v razhčnih starejših besedilih znanih avtorjev. Francka Premk iz Ljubljane je prikazala besedoslovno problematiko večplastne hebrejske besede »sela« v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu, navedla hipoteze pomenskega in etimološkega značaja njenih proučevalcev ter njene prevode oz. citatno rabo pri naših protestantih; Darija Gabrič-Bagarič iz Sarajeva je ana-hzirala besedišče v delih Ivana Bandulaviča, bo-
sanskega frančiškana iz 17. stoletja, in njegov prispevek k obogatitvi besednega zaklada; Jovan Kašič iz Novega Sada je obravnaval razmerje Pavla Solariča do besedišča knjižnega jezika in poudaril zanj značilno tvorjenje domače slovanske terminologije; Trajko Stamatoski iz Skopja je obravnaval leksem kamen v makedonski toponimiji; Milica Grkovič iz Novega Sada je pri razčlembi zlasti pravnega in ekonomskega izrazja v srednjeveški cirilski vladarski listini Banjski hrisovulji ugotovila predvsem slovansko besedje; Bogdan Dabič iz Sarajeva je spregovoril o deležu tujk v avtorskem izrazu Dositeja Obra-doviča; Nikola Rodič iz Beograda je predaval o slovanskem besedišču v dolžniški knjigi iz 15. stoletja dubrovniškega trgovca Mihaila Lukare-viča iz Novega Brda ter poudaril pomembnost raziskovanja slovanskega besedišča v tujih virih; Senahid Halilovič iz Sarajeva je ugotovil prevlado splošnega nad narečnim besediščem v književnih delih Matije Divkoviča.
Konferenca je kljub manjšemu številu predavanj zaradi odsotnosti mnogih predavateljev prinesla veliko novjh in strokovno dognanih ugotovitev, izvirnih dosežkov na področju zgodovinskega slovaropisja in besedoslovja na jugoslovanskih tleh. Referati in diskusija o njih bodo izšli v pub-hkaciji ANUBiH v letu 1987. Na seji medakade-mijskega odbora so sklenili, da bo naslednja konferenca spomladi 1989. leta na enem od sedežev jugoslovanskih akademij.
20. novembra 1986 je bila na rektoratu sarajevske univerze slovesna predstavitev srednjeveškega bosanskega kodeksa »Hvalov zbornik« iz leta 1404, ki vsebuje celotno novo zavezo, Davidove psalme z devetimi pesmimi in nekatere ne-biblijske, večinoma apokrifne tekste, z bogatimi Uuminacijami. Izvirnik je v univerzitetni knjižnici v Bologni. Zbornik je izdala ANUBiH kot faksimile z uvodnimi študijami, vzporednicami, transkripcijo in komentarjem.
Irena Orel-Pogačnik Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
NAROČNIKE, KI ŠE NISO PORAVNALI NAROČNINE ZA LETO 1985/86
IN LETOŠNJE NAROČNINE ZA LETO 1986/87, PROSIMO, DA TO STORIJO
ČIMPREJ!
X i