Cerkvene zadeve. Knezoškofu Jakobu v slovo! (Iz Ljubljaue, koncem svečana). (Dalje.) Dolgo smo molili duhovnikt in verniki leta 1884. za novega škofa: od januvarija notri do decembra. A naše molitve niso bile zastonj, Bog nas je uslišal. Dobili smo kot višjega pastirja najboljšega moža, moža po Srcu božjem, duhovnika globoke učenosti in pobožnosti, a tudi izredne diplomatske nadarjenosti. In kar je največ; dobili smo res pravega dušnega pastirja, skrbnega, ljubeznivega oeeta. In ta mož nara je bil prevzvišeni naš knezoškof dr. Jakob Missia. Prejeli smo v njem in po njem mnogo več, nego smo upali, da, reči smem, mnogo več, nego smo sploh upati mogli. Našli smo v njem sploh vse, česar smo potrebovali! Hvala Bogu za ta dar! Tekom teh 13 let, odkar nas ie vladala in vodila njegovega višjepastirska roka, smo skusili, kaj se pravi — dobrega škoia imoti. To ni le moje zasebno umenje;to je odkritosrčno mnenje tudi premnogihdrugih tovarišev mojih; da, trdim lahko, da je to splošno prepričanje vseh dobrih katoli-čanov na Kranjskem. V dokaz navaiam le nekatera dela prevzvišenega gospoda knezoškofa, po katerih se je versko in sploh družabno življenje v ljubljanski škofiji silno dvignilo. Pred vsem preporod v duhovščini sarni. Knezoškof Missia je takoj izprevidel, kako silno ovira uspešno dušnopastirsko delovanje pomanjkanje duhovnikov. Zato je jel sprejemati v semenišče ne le maturante, temveč tudi abiturijente brez mature. Takoj prvo leto se jih Je oglasilo nad 20, dočim jih je poprej štel vsak letnik komaj 10—12, včasih celo pod 10. Leta 1881. jih je bilo samo 5 posvečenih, in leto pozneje sarao 6, in to za tako veliko škofijo! Za Pogačarjevega vladikovanja je bilo v semenišču navadno okoli 50 bogoslovcev v vseh štirih letnikih, kmalu po Missijevem nastopu pa jih je bilo že čez 100. In to niso bili slabi bogoslovci. Cela vrsta abiturijentov, ki so maturo z odliko dovršili, stopili so v semenišče, kar se je poprej malokdaj zgodilo. Pet bogoslovcev so poslali v Rim v »Collegium Germanicum>, kjer so, oziroma bodo postali doktorji bogoslovja in raodroslovia, in sedaj že jako blagovito delujejo v domači škofiji. V zadnjih letih je 16 duhovnikov doseglo doktorat bogoslovja, oziroma modroslovja ali prava. So pa še nekateri, ki bodo še promovirani v par letih. Število duhovSčine pa je v teh 13 letih tudi zelo naraslo. In duhovniki so vrli dušni pastirji, čeprav jeden ali drugi ni prinesel seboj niature v žepu, ko je stopil v semenišče. Saj nam skušnja dan za dnevom očitno kaže, da duhovskemu stanu ne manjka toliko učenih in nadarjenih mož, temveč veliko bolj ponižnih, gorečih, delavnih, skromnih dušnih pastirjev, ki se ne zanašajo toliko na svojo glavo, kolikor pa na božjo milost in pomoč. Tudi bogoslovske studije so se preosnovale. Uvedla se je zadnja leta tudi filos< fija, za katero se je ustanovila posebna stobca. V ohranitev in gojitev pravega dulmvskega duha med duhovniki jp. uvedel, ozirmna priporočil prevzv. knezoškui duhovske bratovščine:«Associatio perseverantiae sacerdotalis», bratovščino duhovnikov častilcev presv. Re5njega Telesa, in pred par leti je navlašč za domačo škofijo ustanovil duhovsko bratovščino presv. Srca Jezusovega. Večkrat na leto se zbirajo nje člani sedaj pri jednem, sedaj pri drugem tovarišu, navadno ob godovanju — po nekaterih dekanijah celo vsak mesec — in se razgovarjajo o raznih dušnopastirskih in drugih javnih zadevah, v kolikor se njih tičejo. Po jeden ali po dva imata predavanje, in na podlagi tega se vname razgovor. S tem pa je zvezana tudi skupna adoracija v cerkvi. Oh, koliko dobrega se doseže po tej poti, kako lepo se goji družabno življenje med stanovskimi tovariši! Tukai se seznanjajo, drug druzega osrčujejo, tolažijo, tukaj so drug drugemu skrbni dušni pastirji. Sam Bog je res vdihnil našemu ljubemu višjemu pastirju to srečno, blaženo misel! Jednako blagodejno pospešujejo pastovalne konferencije dužnopastirsko delovanje. Vsako leto se snidejo duhovniki v posamnih dekanijab po dvakrat, ali vsaj po jedenkrat, kjer kaplani, ki so bili v zadnjih šestih letih posvečeni, čitajo svoje naloge, po katerih se vname potem razgovor. S tem se nadaljuje znanstvena naobrazba dušnih pastirjev. Kakor pa je skrbel vzorni naš knezoškof za duše sebi podložnih duhovnikov, tako je skrbel tudl za njih telesne potrebe. Duhovsko podporno društvo podpira zbolele duhovnike, in za onemogle se je pred par leti postavila krasna, velika duhovska bolniSnica «Leoninum> v Ljubljani. Da bi se razširilo in utrdilo pravo versko življenje tudi med ljudstvom, uvedel }e razne nove bratovščine, n. pr. družbo treznosti, apostolstvo molitve, bratovščino sv. družine itd.; pospeševal je kar najbolj tudi že staro bratovščino presv. Rešnjega Telesa. Koliko dušnega veselja je priredil s tem svojim vernikom, pa tudi duhovnikom, to si lahko mislimo. Velikansk korak se je storil naprej v boljSo prihodniost zlasti še z ustanovitvijo raznih novih samostanov. V tem pogledu se je tekom kratkega vladikovanja sedanjega knezoškofa za naSo deželo storilo več, nego se je storilo poprej celo stoletje. Vem dobro, da jih je mnogo, ki menijo, da samostani v sedanji dobi niso več primerni, nimajo več pravega pomena. A sv. oče Leon XIII. je pisal kmalu po svoji izvolitvi za papeža kolinskemu nadškofu, da njegovo srce ne bo utolaženo in pomirjeno, dokler bo v strašno nevarnost duš gledal cerkvene redove in družbe razkropljene. Samostani so človeštvu še sedaj oni dobrotniki, kakor so bili nekdaj, in naj se to taji, kolikor se hoče. Samostani so ognjišča pravega katoliškega življenja, odkoder se mora ogenj prave vernosti in gorečnosti Siriti dalje na okoli. In tega načela se drži tudi naS vzorni knezoškof. L. 1884. so se naselile v Ljubljani šolske sestre sv. Frančiška Serafskega, kjer so prevzele zavod »Collegium Marianum* za vzgojevanje dečkov. Kmalu potem se je isti red naselil v Repnjah na Gorenjskem, kjer ima zavod za dekbce. Leta 1886. so se naselile uboge šolske sestre de Notre Dame v Šraihelu pri Novem raestu, kjer imajo štirirazredno ljudsko in štirirazredno vzgojevalno šolo za deklice. Par let pozneje so se iste sestre naselile tudi na Notranjskem v Trnovem, kjer imajo štirirazredno deklisko Ijudsko Solo. Usmiljene sestre, ki so bile sicer že poprej v Ljubljani, prevzele so v zadnjib letih v o*krbovanje tudi otroško bolnico in Leoninum v Ljubljani; naselile pa so se v Kočevju, v Kamniku in v Idnji, kjer oskibujejo šole, oziroma bolnice. L. 1889. so se naselile kannelčanke na Selu pri Liubljani, malo pozneje pa magdalenk« v Rudelci pri Krškem. Pred par let: sr. prevzfle sestre t.d sv. Križa zavetišw «Josephinum» v Ljubljani. Tekom tega leta pa ustanove Ijubljanske uršulinke nov samostan svojega reda v Idriji, kjer bodo vodile ljudsko šolo za deklice. Lazaristi, ki so se leta 1883. naselili v Ljubljani, iinajo sezidano novo hišo v Kočevju; 1889. pa so se jezuiti zopet naselili v Ljubljani in lansko jesen so se preselili v svoj nov samostan, s katerim bo sčasoma, 6e ljubi Bog da, združena slovenska katoliška gimnazija. Leta 1893. so se naselili usmilieni bratje v Kandiji pri Novem mestu, ki jako uspeSno delujejo v blagor dolenjskih bolnikov. Letos bodo samostan zelo razširili in sezidali novo cerkev tik bolnišnice. Nov frančiškanski samostan na Brezjah pri Materi božji se že zida in bo v par letih dovršen. Leta 1885. so se naselili trapisti v Landspreisu na Dolenjskem, a so žal čez par let že odrinili, ker niso mogli shajati. Letos pa se naselijo na Kranjskem njih redovni bratje cistercijani, ki požive staroslavno stiško opatijo na Dolenjskem, katero so pred 112 leti morali zapustiti. Za salezijance, ki bodo prevzeli vzgojo sprijenih mladeničev, se pripravljata samostana v Ljubljani in v Št. Vidu pri Stičini. Iz tega vsakdo lahko uvidi, kako velikansk korak naprej je storila kranjska dežela po trudu prevzvišenega knezoškola. Kakor je pred stoletji prihajal blagoslov božji na Slovence po samostanih, tako bo prihajal tudi v prihodnje, tako smemo upati. (Dalje prih.) Sv. Jožefa cerkev pri Mariboru. Pred blizu 1900 leti je Bog v nebesih dve osebi izbral k posebno veliki časti, ena teh bila je Marija, mati Jezusova; druga je bil sv. Jožef, rednik Jezusa, našega Zveličarja. Kakor prečista Devica, kraljica nebes in zemlje, po besedah sv. Alfonza vse zamore, enako je tudi sv. Jožef takorekoč vsegamogočen pri Bogu. Zatorej piše lepo sv. Terezija: «Drugi svetniki nam zamorejo le v eni ali drugi sili pomagati, sv. Jožef pa nam zamore v vsaki sili na pomoč prihiteti, ako ga srčno častimo in na pomoč kličemo*. Tega so tudi verni kristjani dobro prepričani in zatorej se radi zatekajo k sv. Jožefu in ga v vsaki potrebi pomoči prosijo. To se vidi lahko tudi v cerkvi sv. Jožefa pri Mariboru; od tistega časa namreč, kar so «misijonarji» to cerkev prevzeli in kar se redna božja služba obhaja, zmiraj več ljudstva sem zahaja sv. Jožefa častit in ga v raznih potrebah na pomoč klicat. Pa to svetišče, če ravno je že preeej popravljeno in zlepšano, še vendar mnogo popravila zahteva. Kot sedanji prednik te cerkve sem že koncera pretečenega leta v «Slov. Gospodarju* milih darov za prenovljenje te cerkve poprosil in, hvala Bogu, nekaj sem vendar dobi!. Bog naj na priprošnjo sv. Jožefa vsem darovalcem tisočerno povrne vsako najmanjše darilce tukaj na zemlji in enkrat v nebesih! Potrebe pa so Se razne in zatorej se še enkrat obrnem do vseh častilcev sv. Jožefa s proSnjo, naj za nova okna in obhajilno mizo še kaj pomagajo. Obbajilna miza bo do 4. ali 5. nedelje po veliki noči dogotovljena in okna do binkoštij, pa denarja nimam, da bi poplačal. Sv. Jožef }e bil dober krušni oče Jezusu in Mariji, preč. Devici, upara torej tudi iaz, da bo on za svoje svetišče tukaj pri Mariboru dobrotnikov našel. Vsa danla tudi najmaniSa, naj se poSljejo ali name ;ili pa na slavno predstojništvo cerkve sv. Jožefa v Studencih pri Mariboru. Fran Javšovec, superijor.