Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol. 18 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m i Wk Leto XXXI. - Štev. 5 (1538) Gorica - četrtek, 1. februarja 1979 - Trst Posamezna številka Lir 200 Slovenski oblak na tržaškem nebu PRELITA KRI NI BILA ZAMAN S prihodom prvih španskih osvajalcev — conquistadores — leta 1519 so prišli v deželo Aztekov, današnjo Mehiko, tudi prvi misijonarji. Cerkev se je med domačim prebivalstvom hitro ukoreninila. Veliko je k temu pripomoglo tudi češčenje Matere božje iz Guadalupe, pravi mehikanski Lurd. Vsak dan se tam zbirajo tisoči romarjev, ob nedeljah blizu sto tisoč, na dva največja praznika, v oktobru in decembru pa pride milijon romarjev. Po treh stoletjih se je Mehika leta 1823 osvobodila španske kolonialne oblasti. Nova republika pa je šla skozi dolgo vrsto pretresov, državnih udarov, uporov, ki so prizadejali tudi Cerkev. Oblasti so se polastili laicističnl krogi, ki so po Cerkvi udarili, kadar so le mogli. Ponovno je prihajalo do preganjanja in izganjanja duhovnikov ter onečaščanja svetišč. Najhujše se je pa na Cerkev zgrnilo po letu 1917, ko je bila sprejeta nova ustava. Partido revolucionario institucional — u-stavna revolucionarna stranka, ki se je polastila oblasti s silo in jo kot edina politična sila ohranila do današnjih dni, je uvedel diktaturo grozotnih oblik in se pri tem spravil zlasti na Cerkev. Člen 130 nove ustave, ki je še danes v veljavi, je Cerkvi odvzel vsak pravni značaj. Duhovnikom je bila odvzeta aktivna in pasivna volivna pravica, verouk odpravljen iz šol, prepovedane vsa združenja vernikov kakor tudi redovniške obljube. Po raznih natezanjih je preganjanje Cerkve doseglo višek pod predsedniki Carde-nosom, Obregonom in Callesom. Zlasti slednji si je zaslužil žalostno oznako »mehiški Neron«. Vsi tuji duhovniki so morali zapustiti državo, domači duhovniki pa so se morali vpisati v »register« duhovnikov. Kdor se ni prijavil, je postalo njegovo delovanje nezakonito in ga je smela policija, če ga je zasačila pri vršenju verskih obredov, na mestu ubili. Tedaj so se zganili verniki. Ustanovili so leta 1926 Ligo za versko svobodo in zbrali dva milijona podpisov, ki so jih naslovili na mehiški kongres. Ta pa je, obvladan od Callesa, njihovo peticijo enostavno ignoriral. Nato je omenjena Liga razglasila civilni bojkot: kupovati le nujno potrebno, ne obiskovali zabavišč in gledališč, ne potovati, umakniti denarne naložbe iz bank. Zene in mladina so raznašale letake in različne pozive. Neko jutro se je mehiška prestolnica zbudila preplavljena z letaki papeške barve (belo-rumene), kjer je bil napis: »Živel Kristus Kralj!« Calles je vzdivjal. Telefonično je pozval podeželske oblasti, naj streljajo brez sod- Glasilo Liste za Trst »Voce Libera« je konec lanskega leta proti Slovencem v naši 'deželi sprožilo novo histerijo, ki se še nadaljuje. Vzrok? Osnutek zakona o globalni zaščiti slovenske narodne skupnosti, ki so ga že pred časom predložile SSk, PCI in SKGZ ter ga sedaj pregledujejo ustrezne komisije italijanskega parlamenta. Glasilo Liste za Trst ga je označilo za »novi Osimo«, člankar se je zaustavil pri nekaterih členih osnutka, ki predvidevajo na ozemlju, kjer živijo Slovenci, enakopravnost njihovega jezika na občinski, pokrajinski in deželni ravni. Potem pa znova spusti z verige namišljeno pošast — dvojezičnost (bilingui&mo), ki da pomeni nasilje nad italijansko večino. Popolnoma v slogu časov nekdanjega župana Bartolija. PISMA BRALCEV — PRAZEN STRAH Učinek ni izostal. Po italijanskih listih so se pojavila številna pisma bralcev, vsa uglašena na isti ton. Slovencem da gre sedaj odlično, da imajo že tako ali tako posebne prednosti, ker da so dvojezični. ®Vo-ce Libera« je seveda prednjačila. Neki njen bralec je zagotavljal, da ima po materi še nekaj »slovanske« krvi, da pa je zaskrbljen, ker bo za njegova dva otroka težko dobiti službeno mesto brez znanja slovenščine. Listi pa, ki držijo z eno ali drugo stranko, predvsem z demokrščansko, so zavzeli v svojih poročilih nedoločena stališča. Italijanska večina da je že večkrat sprejela nase žrtve, od istrskih in dalmatinskih beguncev pa do številnih južnja-kov. Tudi zakon o globalni zaščiti slovenske skupnosti da pomeni zanjo določeno žrtev. Vsi ti prikrojevalci italijanskega javnega mnenja se dobro zavedajo neresničnosti svojih trditev. Po tridesetih letih protislovenskega ščuvanja res ni mogoče čez noč spremeniti nacionalističnih stališč, ne da bi to imelo za posledico upad zaupanja pni volivcih. Pojav Liste za Trst je le preveč zgovoren zgled. Kača nacionalizma in narodnostne mržnje, ki so jo italijanske stranke vsa povojna leta bolj ali manj odkrito gojile, da bi si pritegnile glasove italijansko čutečih, zaskrbljenih pred slovansko nevarnostjo itd., se je sedaj obrnila proti njim samim. ZAMASKIRANO PROTISLOVENSTVO Zato ob dosedanji gonji Liste za Trst ne morejo priznati vse škode, ki so jo povzročile slovenskim sodeželanom: od raznarodovanja tržaške okolice, razlaščanja slovenske zemlje (Boljunec, Štandrež- za dvomljive industrijske gradnje, neporav-nave škode iz časov fašizma pa do oviranja pri izdaji dovoljen j za razširitev dejavnosti naših ustanov, podjetij in vse do tridesetletnega sistematičnega zavračanja slovenskih prosilcev za javne službe. Skorajda ne mine mesec, da italijanske stranke ne bi vedno znova pokazale svojih protislovenskih stališč. Da so vsaj na zunaj nekoliko spremenile svoje zadržanje, ne toliko proti Slovencem, kot nasproti Jugoslaviji, je vzrok splošna kriza v državi. Rim nima več milijard, da bi v nedogled vzdrževal Trst in njegovo pristanišče, ki je bilo vsa povojna leta kot vreča brez dna. Ce pustijo Jugoslovani v Trstu na leto 350 milijard lir, kar je več kot pa prinese pristanišče, potem je jasno, da je bilo treba odpreti vrata vzhodu. Toda to odprtje se je izvršilo zelo nerodno. Podpisan je bil sporazum v Osimu o dokončni meji, obenem pa tudi sklenjena izgradnja industrijske cone na Krasu, ki znova prinaša razlastitev slovenske zemlje in naselitev množice nedomačega prebivalstva, v katerem bodo tamkajšnji slovenski ljudje preprosto izginili. Poleg tega prinaša tudi uničenje edinstvene kraške pokrajine. To slednje je bil dovolj močan ai gument za krajevno nacionalistično tržaško plast. Zagnala se je proti ogrožanju Krasa ter naravnega okolja Trsta. Toda v bistvu je šlo za nasprotovanje Osimu in dokončni potrditvi meje z Jugo- slavijo oz. prepustitvi cone B (Koprščine in Bujščine — zadnjega ostanka njihove Istre) Jugoslovanom. Da ne gre v prvi vrsti za zaščito Krasa pred industrijo in Jugoslovani, se je vedelo že ob pojavu protiosimskega gibanja, saj so isti ljudje, ki so ga vodili, poprej brez pridržkov podpirali in izvajali razlaščanje slovenske zemlje okrog Trsta za industrijo, za gradnje hotelov, kar je imelo za posledico naselitev Italijanov v slovenske kraje. Med vodilnimi osebnostmi tega gibanja so mnoga imena, poznana po protislovenskih in protislovanskih stališčih; tako sedanji tržaški župan Cecovini še iz časov zavezniške uprave, prejšnji podžupan, socialist Giuricin po tem, da je prijavil sodišču slovenskega odbornika, ker je izvedel poročni obred na tržaški občini v slovenskem jeziku; prejšnji poslanec, demokristjan Bologna je tudi pripadal nacionalističnemu demokrščanskemu merilu. Slednji dve osebnosti sta iz Istre in imata ugled med tisoči istrskih beguncev. Tem se pridružuje še nekaj tržaških znanih imen kot Letizia Fonda Savio in Aurelia Gruber Benco. Bojijo se slovenskega oblaka na tržaškem nebu. Sua 3a rt t i ta Gicvacrd Paolo II 00120 Oittk dal YAIIGANO Sv. oče — naročnik Katoliškega glasa da potrdi svoje brate škofe v veri, kot je Kristus naročil apostolu Petru: »Ti pa potrdi svoje brate.« Namen je torej izrazito verskega in duhovnega značaja. Papež je v svojih govorih to večkrat poudaril. V soboto je ob otvoritvenem govoru, ki ga je imel med mašo v Marijinem svetišču v Guadalupe, dejal tudi naslednje: »S to konferenco škofov se želimo povezati s prejšnjo, ki je bila pred desetimi leti v Medellinu v Kolumbiji in ki se je je udeležil tudi Pavel VI., večnega spomina. Prišli smo sem ne toliko, da bi znova po desetih letih vzeli v pretres iste probleme, temveč da jih pregledamo v novi perspektivi, v novih zgodovinskih okoliščinah. Začeli bomo pri tisti konferenci in na podlagi izkušenj teh desetih let, novega obzorja in izkušenj vse Cerkve bomo napravili korak naprej. V Medellinu je bil jasen namen škofovske konference evangelizacija Južne Amerike. Ta namen je razviden iz treh poglavij predloženih dokumentov: človeški napredek, oznanjevanje evangelija in rast v veri, vidna Cerkev in njene strukture. Tudi sedanja konferenca ima podoben namen: Evangelizacija danes in v prihodnosti Južne Amerike.« Svoj nagovor je papež zaključil s prošnjo k Mariji Devici v Guadalupe: »Dovoli, da v tem slovesnem trenutku jaz, Janez Pavel II, škof Rima in papež, moji sobrat j e v škofovski službi, kot zastopniki mehiške in latinskoameriške Cerkve, zaupamo v tvoje roke zaklad evangelija, križa in vstajenja, ki smo njih priče ,apostoli, učitelji in škofje. Darujemo ti celo to božje ljudstvo; darujemo ti mehiško Cerkev in Cerkev cele Južne Amerike. Darujemo ti jo kot tvojo posest. Ti si se s svojo podobo naselila v srcih tvojih vernikov, daj, da bi ta srca ostala tvoje bivališče tudi v prihodnje. Bodi ti kot doma v naših družinah, naših župnijah, v škofijah, med vsemi ljudstvi.« Začetek škofovske konference je res bil obetaven kot bi bolj ne mogel biti. Papež je njen uspeh postavil pod posebno varstvo Marije, božje matere, ki jo častijo po vseh deželah Latinske Amerike: v Mehiki kot »Virgen Morena«, v Argentini kot »Nuestra Senora de Lujan«, drugod kot »Aparecida in Altagracia«. Nekdanji varuh poljske »Črne Marije« v Čenstohovi je tudi s tem osvojil srca vernikov v Južni Ameriki. Zato je upravičeno neki mehiški dnevnik naslovil uvodni člo-nek: »Je prišel, si je osvojil.« S svojo človekoljubnostjo, s svojo prijaznostjo ,ko se je rokoval z ljudmi ob cesti, s svojo pobožnostjo do Marije v Guadalupe in ne nazadnje tudi s svojo španščino, saj je potrdil, da se je do dobra naučil, kot so mu priporočili škofje, ko so ga takoj po izvolitvi povabili v Mehiko. Tudi jeziki združujejo narode in jih pridobivajo za Kristusa in Marijo. ■ Pred odhodom v Mehiko je sv. oče Janez Pavel II. bil navzoč pri odprtju stalnega sveta Italijanske škofovske konference (CEI). Dejal je ,da bo Cerkev lahko vršila svoje poslanstvo le, če bo uživala popolno svobodo. Cerkev ima sveto pravico, da oznanja Kristusov nauk in širi moralne vrednote, škofje pa naj pazijo, da bodo verniki v posesti resnice in da se bo spoštovala disciplina Cerkve. Človeška in božja pota Leta 1927 je bilo preganjanje Cerkve v Mehiki na višku. Vsi škofje so bili ali izgnani ali zaprti. V šestih letih je bilo u-bitih 300 duhovnikov in pet tisoč vernih laikov. Zakonodaja je Cerkev postavila v docela podrejen položaj. Verske šole, semenišča, redovne hiše so bile razpuščene in zaplenjene. Oblasti so odredile, da sme biti na sto tisoč prebivalcev le en duhovnik. Leta 1929 je nato prišlo med Apostolskim sedežem in mehiško vlado do neke vrste izmirjenja. Proticerkvena zakonodaja je ostala, toda večletno preganjanje Cerkve je prenehalo. Petdeset let nato se je zgodilo to, čemur smo priče te dni: Kristusov namestnik na zemlji Janez Pavel II. je mogel obiskati to težko preizkušeno deželo. Kljub nasprotovanju proticerkvenih in protizidarskih krogov, ki so v Mehiki, čeprav silna manjšina, še vedno močni in vplivni, je mehiška vlada privolila na papežev obisk. Sedanji predsednik države Lopez Portillo uradno visokega gosta ni smel pozdraviti, saj Mehika ne priznava Vatikana. Pa si je pomagal tako, da ga je skupaj z družino pozdravil kot navaden državljan. Spet se je pokazalo, da človeška pota niso božja pota in da Bog po ovinkastih stezah dosega in uresničuje svoje namene in načrte. nega postopka. »Hočem dejanj, ne formalnosti,« je dejal enemu policijskih šefov, ki se je izgovarjal, da nima dokazov proti obtožencem. Učitelji so morali podpisati izjavo, da sprejemajo ateizem kot podlago za šolski pouk. Pa jih je samo v okrožju Guadalajara od 400 učiteljev kar 389 odreklo svoj pristanek. Raje so bili ob službo. 23. novembra 1927 je bil ustreljen skupaj z bratom inženirjem Humbertom jezuitski pater Miguel Pro, ki je ničkolikokrat potegnil policijo za nos, ko je tajno delil zakramente in opravljal sv. mašo. Župniku iz Tainasule, ki so ga presenetili v trenutku, ko je delil sv. obhajilo, so odsekali obe roki, drugega duhovnika, ki je pravkar opravil poročni obred, pa so ustrelili skupaj z novoporočencema. O verskem preganjanju v Mehiki je svetovni tisk značilno molčal. To je nagnilo papeža Pija XI., da je obtožil časopisje, da se je predalo »zaroti molka«, preganja* ne vernike pa je označil za pričevalce vere, ki nudijo svetu prizore nenavadnega junaštva. MINILO JE POL STOLETJA Predsedniki krvavih rok kot Obregon, Carranza, Cardenas in Calles so že prešli v zgodovino. Njihov naslednik Lopez Portillo, je čeprav kot zasebnik, stisnil sv. očetu roko. Mar ni v tem nov dokaz, da Kristus končno vedno zmaga? Da je imel prav 15-letni Tomaž De la Mora, ki so mu vojaki dali vrv okoli vratu in ga vlekli po ulicah, ker so pri njem našli škapulir Srca Jezusovega, ko je dejal svojim mučiteljem: »Bog je močnejši od vas in bo gotovo zmagal. Samo Kristus kraljuje, vlada, zmaguje.« Papeževa navzočnost v Mehiki je to v polni meri potrdila. -jk Kdor je ob sredstvih javnega obveščanja sledil sv. očetu na potovanju v Mehiko, je lahko videl, da je na zunaj bilo to triumfalno potovanje od republike Santo Domingo do mehiškega glavnega mesta in Marijine božje poti v Gua-dalupi pa do mesta Puebla, kjer se vrši konferenca južnoameriških škofov (CELAM). Ljudstvo je povsod papežu pripravilo sprejem, ki bi mu lahko rekli zmagoslavje. Milijoni in milijoni so ga povsod pozdravljali s prav južnjaško navdušenostjo, ki večkrat ne pozna pravih mej. Bili so stari in mladi, meščani in ljudje s podeželja; vsi so hoteli videti in pozdraviti papeža v svoji domovini. Tudi oblasti niso mogle mimo tega edinstvenega obiska. Čeprav je Cerkev uradno ločena od države in čeprav so vlade versko nevtralne, kljub temu so sv. očeta sprejeli z vsemi diplomatskimi častmi, izkazali so mu še več kot predpisuje diplomatski protokol. Le enega zadoščenja mu niso mogli nuditi, da bi lahko maševal na kakem velikem trgu. Po njih zakonu je namreč to prepovedano. Znamenje, da v Mehiki niso še stopili v korak z novimi časi in da vlada še vedno ni izraz vernega mehiškega ljudstva. Bistveni namen Janeza Pavla II. pri njegovem potovanju v Mehiko pa ni bil kak triumf, temveč to, Torontski pomožni škof dr. Lojze Ambrožič po avdienci pri sv. očetu Janezu Pavlu II. Koroška žaluje za Jožkom Tischlerjem Mesne za kaleltllii (Uk *, -.C. S w $ k” IllllflS Dr. Jožko Tischler v družbi z jugoslovanskim generalnim konzulom v Celovcu Bojanom Lubejem. Dr. Tischler je predzadnji z desne strani Pokojnega Jožka Tischlerja sem prvič spoznal leta 1948 v Beli Peči. Bila so to nerodna leta za demokratične Slovence v zamejstvu; pred nevarnostjo raznih obveščevalcev so se rajši skrivaj sestajali. Tako je tisto leto pozimi prišlo do takega sestanka med nekim goriškim politikom in dr. Tischlerjem. Kot najbolj primeren kraj za srečanje so izbrali Belo Peč. Goriški politik je na to srečanje povabil tudi mene. Tako sem takrat prvič videl dr. Tischlerja. Napravil je name poseben vtis zaradi svojega nizkega zamolklega glasu in zavoljo svojega obraza, ki mu je dajal posebno izrazitost orlovski nos in dvoje prijaznih oči. Od takrat sva se še večkrat videla na Koroškem in na Primorskem, zadnjič v lanskem septembru ob Vrbskem jezeru, ,ko je Naš tednik obhajal 30-letnico izhajanja in so dr. Tisohlerju podelili častno priznanje. Videlo se je, da ni več pri pravem zdravju. Pretekli teden je pa prišla vest, da je dr. Jožko Tischler nenadoma umrl za kapjo v ponedeljek 22. januarja. ŽIVLJENJSKA POT Jožko Tischler je izhajal iz izrazite koroške slovenske narodno zavedne in krščanske družine. Njegov oče je bil za časa jugoslovanske zasedbe Koroške po prvi svetovni vojni župan v Tinjah. Ko so leta 1920 nemški Volksvvehrovoi zasedli Tinje, je oče od skrbi v eni noči osivel, je pozneje povedal sin Jožko. Rojen leta 1902 je maturiral leta 1922 in odšel na Dunaj študirat matematiko in fi-ziko. S številnimi drugimi slovenskimi vi-sokošolci iz Koroške se je sestajal v Slovenskem klubu. Bili so v vseh ozirih težki časi za slovenske študente na Dunaju tako v materialnem kot v moralnem oziru. Po koroškem plebiscitu niso smeli tiskati slovenskih časopisov v Celovcu, zato so tednik »Koroški Slovenec« tiskali na Dunaju; slovenski visokošolci so pri časopisu opravljali korekture in ga paginirali. Skupaj z drugimi visokošolci je med počitnicami potoval po Koroški, imel predavanja, sestanke, prireditve za slovensko prebivalstvo. Po končani univerzi se je zaposlil kot profesor na srednji šoli. Kot zaveden Slovenec je moral v službo izven Koroške v Fiirrstenfeld. Sele leta 1934 je prišel v Beljak. Tu ga je zalotila nacistična okupacija Avstrije. Nacisti so dvignili glave še bolj kot prej. Njih težko roko je okusil tudi prof. Tischler. V Beljaku so nahujskali študente proti njemu. Bil je sospen-diran od službe. Ker to ni moglo trajati v nedogled, so mu ponudili mesto profesorja v Bregenzu. To je najbrž bila njegova rešitev med drugo svetovno vojno, saj je ostal na tem mestu vso vojno ,dočim so številne druge slovenske narodnjake, ki so ostali na Koroškem, poslali v ječe in v taborišča. Po vojni se je vrnil na Koroško sredi poletja 1945. Bil je eden redkih slovenskih intelektualcev, ki so bili na svobodi in telesno zdravi. Koroška je bila takrat pod angleško okupacijsko oblastjo. Ta je želela vpeljati nekaj reda, pa je imenovala koroško deželno vlado. Kot Slovenca so v to vlado poklicali tudi dr. Tischlerja, iki je tako bil član začasne koroške vlade od julija 1945 do novembra istega leta. Na tem mestu se je posebno zavzel za slovensko šolstvo. Njegovo rešitev je videl v dvojezični obvezni ljudski šoli na vsem dvojezičnem ozemlju. Ta predlog je koroška vlada sprejela in je pri dvojezičnem šolstvu ostalo do leta 1959, ko so ga odpravili. Slovensko šolstvo je bila nato glavna skrb dr. Tischlerja vsa nadaljnja leta, pa naj je šlo za ponovno odprtje gospodinjskih ali kmetijskih šol, zlasti pa še za odprtje slovenske gimnazije. Že leta 1946 je mislil na to, da bi se v Celovcu ustanovila dvojezična (slovensko-nemška) gimnazija. Te misli ni več opustil in jo je pozneje izpeljal, čeprav v nekoliko drugačni obliki. Pogajanja z oblastmi v Celovcu in na Dunaju so trajala več let. Končno so gimnazijo odprli leta 1957 s prvimi tremi razredi; njen ravnatelj je postal prof. Jožko Tischler. Gimnazija se je lepo razvijala, čeprav je morala gostovati v poslopju nemške gimnazije. Zato je bila nadaljnja skrb ravnatelja Tischlerja, da bi slovenska gimnazija dobila lastno poslopje. Tudi v tem so Korošci uspeli, četudi takrat dr. Tischler ni bil več ravnatelj, ker je leta 1967 stopil v pokoj, po 40 letih službe: 30 let na nemški gimnaziji ,10 let na slovenski. KULTURNI DELAVEC IN POLITIK Podoba prof. Tischlerja bi ostala zelo nepopolna, če bi ne vsaj omenili njegove dejavnosti kot kulturnega delavca in politika. Kultura ga je pritegnila že kot študenta, kot smo videli, v politiko je pa posegel, ker v zamejstvu skoro ni mogoče ločiti kulturnega dela od političnega. Prosvetno delo katoliško usmerjenih Slovencev na Koroškem je imelo svoja središča v prosvetnih društvih in pevskih zborih. Ta društva so bila povezana v Slovenski prosvetni zvezi s sedežem v Celovcu. Leta 1936 je Tischler postal njen predsednik in formalno ostal na tem mestu do leta 1946. Na obzorju se je v tistih letih že javljal nacizem, ki je imel svoje najbolj goreče za- govornike prav na Koroškem. Slovenci so kljub temu naprej gojili svojo prosveto in vsakoletne »Slovenske dneve«, zdaj tu zdaj tam. Leta 1939 so pa vsak zunanji nastop prepovedali; Tischler je moral v Bregenz, mnogi kulturniki v ječe in v taborišča, od koder se številni niso več vrnili. Po končani vojni 1945 se je začela obnova na prosvetnem in političnem polju. Dr. Tischler se je izven šole posvetil predvsem politiki in prosveto prepustil drugim. Bili so pa nerodni časi, kot je v uvodu omenjeno. Tudi na Koroškem so bili slovenski ljudje razklani v dve skupini, med demokrate in med pristaše OF. Jožko Tischler je spadal med demokrate kot prepričan kristjan. Zato je skupaj z drugimi enako mislečimi zagovarjal samostojnost slovenske politike na Koroškem. Do formalne odločitve je prišlo leta 1949, ko so v Parizu zmagovalci iz druge svetovne vojne odločili, da državna meja Avstrije ostane na Karavankah kot prej. Tisto leto so Korošci ustanovili »Narodni svet koroških Slovencev« kot politično organizacijo demokratično usmerjenih Slovencev; dr. Tischler je postal prvi predsednik in je na tem mestu ostal do leta 1960. Za kratek čas je isto mesto prevzel leta 1972, ko je v iNSKS nastala kriza. Kot politik je dr. Tischler bil demokrat, Slovenec in kristjan. V tej smeri je tudi vodil NSKS in njegove nastope v koroški politiki. Težave so nastale nekako pred desetimi leti, ko je šlo za politično opredelitev do matične domovine in do Jugoslavije. V NSKS so bili eni za tesnejšo naslonitev na matico, drugi so zagovarjali samostojnost in določeno kritičnost. Dr. Tischler bil mnenja, da »manjšina brez oficialnih stikov z matico ne more živeti«. Temu so pritegnili posebno mlajši politiki. Takrat je nastala kriza v NSKS in dr. Tischler je znova prevzel njegovo predsedstvo leta 1972, a le za krajšo dobo. V Jugoslaviji so pozitivno ocenili njegovo politično linijo in je. zato dobil odlikovanje. Od ponedeljka 29. januarja počiva dr. Jožko Tischler na pokopališču v Žrelcu (Ebental) v svoji koroški zemlji. Prezgodaj je, da bi mogli nepristransko oceniti njegovo delo in njegove politične odločitve. Bil je vsekakor za koroške Slovence velika in zaslužna osebnost in se je za zmeraj vpisal v njih zgodovino poleg velikih prednikov Andreja Einspielerja, Antona Janežiča, prelata BUimla, župnika in mučenika Poljanca in toliko drugih. K. Humar • Sovjetska revija »Znanost in religija« je objavila članek, v katerem svari mladino pred modo nošenja križcev. Te da nezakonito izdelujejo zasebni obrtniki. Revija priporoča družbenim podjetjem, naj izdelujejo razne druge znake in obeske kot so lastovke, sidra ,meči in podobno. • Kardinal Hoffner je poslal v imenu za-hodnonemških škofov firenškemu kardinalu Benelliju brzojavko, v kateri se mu zahvaljuje za nastop v obrambo nerojenega življenja. Obenem so isti škofje izrekli kardinalu Benelliju solidarnost, ko so ga nekateri zaradi njegovega pogumnega nastopa podlo oklevetali, neki nestrpen sodnik pa celo ovadil sodišču. • Poljski škofje so pozvali vernike, naj no svečnico posebej prosijo Boga, da bi papež letos v maju lahko prišel brez težav na Poljsko in da bi njegov obisk ne bil blagodejen le za poljske katoličane, temveč za vse kristjane v socialističnih deželah, kakor tudi za druge, ki hrepenijo po Bogu. V treh župnijah češke škofije Budjejovi-ce so oblasti odvzele tamkajšnjim župni-dom dovoljenje za opravljanje duhovniške službe. Zaradi tega so se verniki teh župnij obrnili na predsednika republike Husa-ka, naj doseže preklic tega odloka, saj je v očitnem nasprotju s svobodo vere, ki jo Husak vedno v svojih nastopih zagotavlja. • P. Wei, zgodovinar in strokovnjak za cerkvena vprašanja na Kitajskem, ki je bil svoj čas katoliški časnikar v Šangaju, nato pa je odšel v tujino in bil v Rimu posvečen v duhovnika, je mogel pred kratkim obiskati Kitajsko, kjer se je mudil tri mesece. Od 145 škofov v letu 1949, ko so komunisti prišli na oblast, naj bi danes živel le še eden, ki pa je kot »politični zločinec« zaprt v šangaju. Od 45 škofov, ki so jih v času od 1957 do 1962 posvetili zakoniti kitajski škofje, a brez dovoljenja Apostolskega sedeža, jih živi danes še okoli 30, a nimajo med seboj nikakih zvez. Po mnenju p. Weia bi bilo nujno, da jih Vatikan pri- zna in jim s tem da priznanje za zvestobo v veri. Iz Slovenije Škof Janez Jenko član rimske kongregacije Papež Janez Pavel II. je imenoval koprskega škofa dr. Janeza Jenka za pravega člana kongregacije za duhovnike. Ta kongregacija se je svoj čas imenovala koncilska, ker je imela za svojo nalogo pravilno razlagati odloke tridentinskega cerkvenega zbora (1545-1563). Papež Pavel VI. jo je 15. avgusta 1967 preuredil in ji dal več dušno-pastirskih nalog. Ljubljana in Maribor Po zadnjih številkah šteje Ljubljana o-krog 250.000 prebivalcev, Maribor pa za polovico manj, to je 127.000. V Ljubljani so imeli pred -vojno šest konzulatov: avstrijskega, belgijskega, francoskega, češkoslovaškega, italijanskega in romunskega. Danes sta tu le avstrijski ter nizozemski konzulat. Italijanski se nahaja v Kopru in je pristojen za nekdanje italijansko ozemlje Istre in Primorske. Slovenske škofije v številkah Zadnja okrožnica ljubljanske nadškofije prinaša statistiko vseh treh slovenskih škofij. Podatki so naslednji: Koper - 1971: 227.910; 1978 : 238.940; razlika + 10.030. Ljubljana - 1971: 718.289; 1978: 796518; razlika + 78.229. Maribor - 1971: 780.938; 1978: 821.837; razlika + 40.899. Slovenija - 1971: 1727.137; 1978: 1857.295; razlika + 130.158. Ljubljana mesto šteje 253.413 prebivalcev in je v osmih letih zrastla za 40.000 prebivalcev. VESELE IN MANJ VESELE IZKUŠNJE Vsako uredništvo je kakor bazar, kjer doživiš to in ono; veselo, manj veselo, bridko, pohvalo in kritiko, uspc-he in neuspehe, zadoščenja in razočaranja. Vsega je, ker je pač list človeško delo. To velja še v večji meri za časopis, kot je Katoliški glas. Eni ga v nebesa kujejo, drugi mu želijo skorajšnjo smrt; eni ga podpirajo, drugi mu nagajajo, kjer morejo. Vemo, da ga nekateri preberejo celega od uvodnika do oglasov in obvestil, ga pre-mozgajo, o njem predebatirajo na raznih sestankih in najdejo v njem tudi to, česar ni. Lansko leto smo npr. brali, da so v njem menda štiridesetkrat našli, da je »pisal proti Jugoslaviji«. Drugi ga hodijo prebirat v cerkve. V Gorici ga namreč najdeš pri cerkvenih vratih v stolnici, pri Sv. Ignaciju in pri kapucinih. Tretji si ga še pogledati ne upajo. Ne vem, morda iz strahu, da bi se ne oskrunili. A so tudi taki, ki bi ga z zlatom plačali, če bi mogli do njega. Zavisi pač od tega, kaj človek nosi v srcu in kaj od nekega lista pričakuje. Tako npr. piše nekdo: »Pošiljam vam ček za Katoliški glas za leto 1979 . . . Ce je kaj preveč, je dar listu, ki se mi je v teku let tako priljubil, da bi brez njega ne mogel več, saj bi mi kar nekaj manjkalo, če bi ga več ne imel. Visoko cenim vaše odločno in požrtvovalno delo, ki, kakor vidim in vem iz časopisa, v teh časih, ko svet nekam drvi, kam, menda še sam ne ve, ni tako lahko.« Temu se pridružuje drugi, ki pravi: »Z listom sem zelo zadovoljen in mi je res pravi prijatelj v tujini, ki mi pa vsekakor ni mačehovska pri mojih 69 letih.« Tako dobivamo nekaj za spodbudo ,da ne pademo v malodušnost, nekaj pa jih dobimo po glavi, da se ne prevzamemo. Toda najbolj nam je žal, kadar nam bralci v pismih ali po telefonu sporočijo, da lista ne dobijo. Tudi to se dogaja zlasti po nekaterih poštah. Tako je te dni po telefonu sporočila neka gospa iz severne Italije: »Danes sem dobila številko Katoliškega glasa od 9. novembra. Mi smo zelo žalostni, ker prihaja tako neredno. Ali bi mogli kaj ukreniti na pošti v Gorici?« Kaj naj ukrenemo? Na goriški glavni pošti trdijo, da gredo vsi izvodi Katoliškega glasa vsak četrtek naprej. Potem se dogaja, da v kakem paketu izgine določeno število izvodov, zdaj več, zdaj manj. Na pošti noče nihče biti kriv. To nas žalosti, ker neredu na italijanskih poštah ne moremo kaj. Kljub vsem veselim in neveselim hočemo z veseljem delati še naprej za tiste, ki jim prinašamo veselje in nas radi berejo. URED. 111,1111................ milili.milili........mi..........im.............. □ve novi knjigi Uvod v Sv. pismo stare zaveze V zadnjih letih je izšlo tudi na Slovenskem, zlasti v založbi celjske Mohorjeve družbe, precej dobrih knjig z versko-teo-loško tematiko in problematiko. Na ta način se je izpolnila marsikatera vrzel. Zal pa tega ni mogoče reči o izdaji kakega dela, ki bi pripadalo temeljni literaturi na svetopisemskem področju. Slovenec, ki si želi nekoliko globlje spoznati sporočilo sv. pisma, pogreša ne le dobrih komentarjev v našem jeziku, marveč celo širše osnovne uvode k posameznim svetopisemskim knjigam. Da bi to vrzel nekoliko izpolnili, so se predavatelji sv. pisma na ljubljanski teološki fakulteti (J. Krašovec, M. Peklaj, F. Rozman) odločili za izdajo prevoda znanih francoskih uvodov v sv. pismo stare in nove zaveze (Introduction a la Bible, sous la direction de A. Robert et A Feuillet, od Desclee). Dokončan je dober prevod uvoda v sv. pismo stare zaveze, ki ga je napisalo dvanajst uglednih strokovnjakov sv. pisma. Predvidoma bo izšel maja meseca pri celjski M.D. Obseg bo okrog 800 strani, med temi tudi 16 strani slikovnih prilog in 8 strani zemljevidov. V začetnem poglavju se obravnava zgodovina Bližnjega vzhoda v tisočletjih pred Kristusom. Drugo poglavje nam nudi temeljne zgodovinske, arheološke, literaitume in teološke informacije o petih Mojzesovih knjigah (Pentatevh). Tretje poglavje o-pisuje v istem metodološkem ključu zgodovinske knjige. V četrtem poglavju se obravnavajo Psalmi in Modrostne knjige, v petem pa takoknenovane deuterokano-nične knjige (Baruh, Tobija, Judit, knjigi Makabejcev, Knjiga modrosti in Sirah). Na koncu knjige se nudijo obsežna bibliografija, opombe, skrbno pripravljeno stvarno in imensko kazalo. Gre za visoko strokovno delo, ki je potrebno duhovniku, toda primerno in koristno vsakemu kristjanu, zlasti izobražencu, kot nenadomestljiv spremljevalec ob resnem branju sv. pisma. Glede na sorazmerno majhen slovenski kulturni prostor si ni pričakovati, da bi moglo podobno delo iziti v dobi prihodnjih deset let. Želeti bi bilo, da bi se zdaj ko Celjska Mohorjeva družba išče prednaročnikov (knjiga v prednaročilu stane 400 ND), kar se da mnogi priglasili in na ta način omogočili čim višjo naklado. Knjiga bi lahko bila tudi dokaj primerno darilo za morebitno obdarovanje izobraženih sorodnikov, prijateljev in znancev. »Moja leta v Istri« Tednik »Družina« je izdal spomine msgr. Leopolda Jurce »Moja leta v Istri pod fašizmom«. Uredil jih je dr. Drago Klemenčič. Uvodno besedo je napisal dr. p. Metod Benedik. Gre za spomine, ki jih je msgr. Jurca vsaj delno že objavil v »Družini«. Knjiga obsega sto strani in je bogato ilustrirana. V sklepni besedi pravi avtor: »Knjiga vsebuje samo eno plat mojega duhovni- škega delovanja v hrvatski Istri: borbo s fašizmom za ohranitev narodnostnih pravic našega ljudstva. Če bi hotel opisati svoje dušnopastirsko delovanje, bi nastala še ena knjiga. Če je življenjska pot vseh duhovnikov težka in odgovorna, je bilo poslanstvo nas duhovnikov pod fašizmom neprimerno zahtevnejše in pred zgodovino odgovornejše. Morali smo poleg dušnopa-stirskega dela braniti in reševati še narodnostno bit naših ljudi. Morali smo biti v prvi vrsti božji služabniki, da širimo božjo čast in skrbimo za zveličanje zaupanih nam duš. A takoj nato biti tudi varuhi in branilci materinega jezika in narodnosti svojih vernikov, saj je bilo to v zvezi z dušnim pastirstvom.« Leopold Jurca se je rodil v Braniku (Ri-hemberk) na Vipavskem leta 1905. Mladost je preživel na Opčinah, kjer je leta 1929 daroval svojo novo mašo. Kmalu po novi maši je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Trvižu pri Pazinu v hrvaški Istri. Iz Trviža je upravljal tudi Beram. Dvakrat je upravljal tudi župniji Kaščergo in Zamask. Leta 1945 ga je škof Santin imenoval za ravnatelja novega škofijskega semenišča v Pazinu. V semenišču je ostal do leta 1950, ko je postal župnik in prošt v Pazinu. Leta 1962 so ga poklicali v Koper, kjer je bil stolni župnik in prošt ter nato generalni vikar, kar je še danes. Gre torej za slovenskega duhovnika, ki je skoraj vse svoje moči daroval hrvaški Istri! Gromiko ponovno v Vatikanu Od časov Janeza XXIII. so postali obiski sovjetskih diplomatov v Vatikanu precej pogosti. Tako je 24. januarja bil pri Janezu Pavlu II. na uradnem obisku zunanji minister ZSSR Andrej Gromiko. Bil je to peti njegov obisk pri papežu v 15 letih. Prvič se je srečal s Pavlom VI. v New Yorku na sedežu OZN leta 1965. Razgovor med papežem in sovjetskim zunanjim ministrom je trajal skoro dve uri in sta govorila na štiri oči ob navzočnosti le uradnega tolmača. O čem sta govorila? Uradni viri poročajo, da sta obravnavala tekoče svetovne probleme: razorožitev, mednarodno napetost in pobude za mir, mednarodno sodelovanje na raznih področjih, o človeških pravicah. Nič niso povedali, ali sta govorila posebej o verski svobodi v Rusiji. Glede te svobode smo kljub ponovnim obiskom sovjetskih diplomatov v Vatikanu in vatikanskih v Moskvi še vedno zelo daleč od kake resnične verske svobode v sovjetskih republikah, pa naj gre za katoličane, ki jih je blizu deset milijonov, ali za protestante, pravoslavne in druge verske skupnosti. Verska svoboda je namreč ena in nedeljiva: ali je za vse ali je ni za nikogar. Zato se bojimo, da so vsi slični diplomatski obiski le za slepilo svetovne javnosti in so vernikom v Rusiji bolj v škodo kot v korist. Križev pot otroškega vrtca v Bazovici Med drugo svetovno vojno in veliko let po njej je bil otroški vrtec v poslopju ob občinski izpostavi. Seveda je bilo poslopje privatna last in ureditev sama ni bila posrečena. Lastnik pa je hišo z vrtom prodal in otroški vrtec je dobil začasno namestitev v župnijskem Slomškovem domu. Bila je in je še vedno začasna rešitev. Prostori so neustrezni, zlasti ker sta v njih nameščena slovenski in italijanski vrtec; danes skupno 47 otrok. Vendar pa je znano, da je v pogodbi med tržaško občino in upravo Slomškovega doma, ki se redno vsako leto obnavlja, rečeno, da so na razpolago obeh vrtcev poleg gornjih prostorov tudi velika spodnja (pozimi ogrevana) dvorana, prostor pred Slomškovim domom in pa igrišče ob njem. Zakaj niso bili prostori skoraj nikoli uporabljeni? Potreba po primerni in dokončni ureditvi je bila pri starših in pri vseh, ki so našim malčkom želeli brezskrbnega predšolskega pouka, vedno aktualna in živa. Ne bi tu našteval poti in prošenj na odgovorne občinske oblasti ,ki stalno zavlačujejo rešitev tega problema. Sedanja protestna akcija Bazovcev, ko trmasto vztrajajo na zahtevi, da bi že enkrat prepeljali v Bazovico montažno poslopje iz škorklje, 'ki je bilo že obljubljeno in nato z ustreznim sklepom samega občinskega sveta zagotovljeno, meji že na grotesknost. Pa se nekoliko vprašajmo: Zakaj se otepajo prebivalci Škorklje montažne hiše, čeprav je lična in okusno opremljena? Ali so morda imeli stike z učiteljstvom, ki dela v sličnih montažnih poslopjih pri Sv. Ivanu in pri Banih? Ali pa je morda znano, da je v takih poslopjih kljub trudu ustvariti primerne ambiente, pozimi mraz in spomladi, kaj šele poleti, v njih tako -vroče, da je vsako delovanje skoraj nemogoče? Ali gre res vsa protestna akcija nekaterih bazovskih posameznikov samo iv prid in korist naših malčkov? Vprašati je treba za mnenje vse ljudi in ne le nekaj posameznikov, ki morda v tej akciji iščejo predvsem svoj politični prostor. Pametno in resno je treba zahtevati primerne piostore ,zainteresirati je treba vse politične sile in skupaj rešiti ta problem. Če so sedanji prostori neustrezni, imamo v Bazovici še druge prostore, kjer bi se, vsaj začasno, dalo nastaniti naše malčke. Na voljo je prvo nadstropje občinske izpostave. Tja bi se morda dalo namestiti, s primerno preureditvijo, italijanski otroški vrtec Je še Gospodarska zadruga, prostor gozdne postojanke in menda tudi orožniška postojanka. Vse to, pravim, so le začasne rešitve, vendar veliko boljše kot montažno poslopje, iki se ga povsod otepajo. Nekatere teh stavb bi se dale dokončno preurediti v alternativi prestavitve montažne hiše iz Škorklje v Bazovico, če občina nima dovolj sredstev za dograditev poslopja otroškega vrtca v bližnji prihodnosti. Prvenstveno pa ostane vprašanje, zakaj ne moremo imeti Slovenci otroškega vrtca? Zato mora akcija steči enotno, pametno ter ob podpori vseh slovenskih sil. A. M. Gospodinjski tečaj v Bazovici Pod pokroviteljstvom Zveze neposrednih obdelovalcev so priredili lansko jesen v Bazovici v Slomškovem domu kuhinjski oziroma gospodinjski tečaj, katerega se je udeležilo dvajset deklet in žena. Poleg kuhinjskih skrivnosti, v katere jih je uvajala s. Majda, so se udeleženke seznanjale z gospodinjstvom (s. Gabrijela) ter nego in vzgojo otrok (Metka Kacin). Tečaj je bil v večernih urah in je trajal tri mesece. Tečajnice so bile zadovoljne; še več - navdušene so bile nad pobudo in uspehom Naj na tem mestu gre zahvala gospodu župniku za prostore, ter gdč. Mariji ,ki je pripomogla s tehničnimi nasveti m za veliko mero potrpežljivosti. - A. M. Komorni zbor gledališča Verdi v Bazovici Izredno posrečena je bila pobuda bazo- vi ega župnika msgr. Živica, da je v do-°,°'