320
Listek.
se jasno odseva zlati značaj pokojnega Kneza, čegar ime ostane neizbrisno iz naše kulturne zgodovine. Žaluje" ob preranem grobu njegovem, ne želimo drugega, nego da bi nam dal Bog še mnogo takih mož, ne samo prijateljev naši književnosti, nego v besede najširšem pomenu dobrotnikov vsega naroda slovenskega.
Slovensko gledališče. Minulega meseca so bile štiri predstave na korist nekaterim članom našega dramatiškega osebja. Dne" 3. malega travna se je namreč igrala stara šaljiva igra »Čevljar baron« na korist g. Mariji Slavcevi in gosp. Antonu Ve-rovšku; dne" 10. malega travna smo videli prvič uprizorjeno pikantno veseloigro »Nervozne ženske«, katera je bila na korist g. Zofiji Borštnik - Zvonarjevi in g. Antonu Danilu; dne" 18. malega travna se je igrala v proslavo petindvajsetletnega delovanja g. Julija Sršena Nestroyeva čarovna burka »Lumpaci V agab undu s«, in končno se je uprizorila dne 24. malega travna na korist g. Avgusti Danilovi in g. Gizeli Nigrinovi Berlina burka »Čevljarska učenca«. — Kaj posebnega pač ni podajala ni ta nI druga navedenih iger — »Lumpaci Vagabundus« se je igral celo slabo kakor že davno nobena igra — vender je občinstvo dotične beneficijante vselej odlikovalo z glasnim priznanjem. V poslednjih predstavah je nastopalo tudi dokaj novincev, kar utegne sčasoma dobro pospeševati našo dramatiko, ako se bode skrbelo za korenito izobražanje tega na-rastaja. Slovensko gledališče se je s predstavo dne" 24. malega travna za vselej poslovilo od čitalniškega odra, in ko se na jesen prično predstave v novem deželnem gledališči, vršile se ne bodo več v tako, rekli bi, omejenem krogu kakor v ljubljanski čitalnici. Ker se mimo tega prično redne nemške predstave, treba bode kar najresneje skrbeti za to, da naše predstave ne bodo zaostajale za nemškimi; dobra volja sama ne bode izdala veliko! — Sklepaje poročila o minuli gledališki dobi, upamo, da se do jeseni zvrši še to in ono, kar bode v prid naši dramatiki; saj je dokazalo »Dramatično društvo« baš letos, da ima slovensko gledališče dovdlj življenske moči in nekateri člani njega igralnega osebja dov&lj  sposobnosti tudi za resnično lepe,  dovršene predstave!
Iz muzejskega društva. Na obilo obiskanem zboru dne II. malega travna je predaval g. prof. S. Rutar v slovenskem jeziku, kako so v starih in novih časih plovili po Ljubljanici. Omenivši važnosti Ljubljanice za plovstvo sploh, dokazal je iz tehniških vzrokov, da je sedanja struga umeten kanal. Stara Ljubljanica je gotovo tekla posredno med Notranjimi Goricami in Podpečjo. Kdaj so uredili reko takd, kakor teče dandanes, določiti je težko. Ker prarimski prebivalci naših dežel niso znali zidati, moramo pripisovati ureditev Rimljanom. Plovitev po Ljubljanici je bila vsa stoletja živahna. V majhnih in velikih čolnih, noč in dan so plovili blagd, ki je prihajalo iz Italije ali odhajalo v Italijo. Male čolne so dolbli iz jednega drevesa, velike so tesali iz velikih debel ter jih pokrivali s skodlicami. Tdko 26 m dolgo ladjo so predlanskim izkopali na Koslerjevem zemljišči. Največ dobička od plovitve so imeli Trnovci in Krakovčani, ki so v ta namen osnovali čolnarsko zadrugo v Ljubljani, kateri je podelil cesar Friderik III. leta 1489. poseben privilegij. Po tem sme Trnovce v vseh stvareh (razven v kriminalnih soditi samo sodni čolnar v Ljubljani. Zadrugarji so vzdrževali večno luč, skrbeli za bolne in plačevali sv. maše za umrše zadrugarje. V rečeuem pismu se omenjajo mogočni hrastje, ki so takrat stali ob bregovih Ljubljanice, da ni delal vihar na vodi presilnih valov. Strogo je bilo prepovedano sekati ali drvariti po dobravi. To pismo sta potrdila cesarja Maks leta 1506. in Ferdinand I. leta I535-, da sta pomnožila državne dohodke. Najobširnejši privilegij je podelila Krakovčanom cesarica Marija Terezija leta 1756. Iz njega vidimo, kakd razvita je bila takrat plovitev po Ljubljanici. Razločevali so posestnike velikih in malih ladij; vsaka vrsta je imela svojega načelnika, svojo pušico in zastavo.    Dolžni so bili   imeti   samo   krepke in dobro izurjene   čolnarje.    Ako je umrl po-
Listek.
321
sestnik ladje, stopil je drug sposoben čolnar v zadrugo. Sosebno lepo ladjo so izdelali Ljubljančani, ko je leta 1660. prišel cesar Leopold v Ljubljano, da vzprejme poklo-nitev kranjske dežele. Plovili so tudi pod Ljubljano in dalje po Savi v južne kraje. Da so se ognili slapa pri Fužinah (Kaltenbrunn), napravili so leta 1738. ob strani 810 m dolg prekop z zatvornicami. V našem stoletji pa se ta prekop ni več rabil, ampak prebivalci Sela in Vodmata so prevažali na težkih vozovih (parizarjih) blagd od Zaloga do Ljubljane. To blago razkladati in nakladati so imeli pravico zgolj Krakovčani, ki še sedaj nakladajo in razkladajo blag6, carini podvrženo. Leta 1780. so izkopali Gruberjev prekop, da bi posušili barje. V našem stoletji (leta 1840.) so za Ljubljanico stesali domači tesarji cel6 parnik (»Erzherzog Johanu«), ki je bil 28 m dolg, 4 m širok in imel 14 konjskih sil. Do Vrhnike je potreboval 23/4 ure. Ljubljančani so se s tem parnikom prav radi vozili do Lipe ali Podpeči ali k Sv. Ani ter tam napravljali razne veselice. Ali to veselje je trajalo le malo časa. Postranski potoki so nanesli veliko peska v strugo ljub-ljaničino; nastale so prodine, ki so provzročale marsikaj nesreč. Zato so že leta 1850. opustili parnik, razdelili ga in na treh „parizarjihu odpeljali čez Ljubelj v Celovec. Ko so leta 1854. dogradili železnico z Dunaja v Trst, prestala je veTika plovitev po Ljubljanici. — Prav tako lepo in pregledno, kakor temeljito sestavljeno predavanje g. profesorja so poslušalci vzprejeli z glasno pohvalo.                                             A.  Kaspret.
Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaji je izdalo tretje letno poročilo o svojem delovanji leta 1891. Društvo si je pridobilo prijateljstvo in sotrud-ništvo vseh odločilnih krogov, da, vse domovine. Slovenski škofje, slovenska delegacija v državnem zboru, deželni zastop sredine slovenskih dežela, srednji stanovi vseh strok in pozivov brez ozira na pokrajino, katera jim je ožja domovina, vsi nahajajo med usta-novniki ali podporniki tega društva tudi svoja imena. Ravno ko so se završili računi za minulo leto, došla je odboru vest, da je stopil mestni zastop ljubljanski v vrsto društvenih ustanovnikov z vsoto sto gld. — V opravilnem izkazu za 1891, leto so navedeni ti-le dohodki: osnovna glavnica konci 1890. leta gld. 24t3'o6, doneski novih ustanovnikov gld. 450'—, Kotnikovo volilo gld. iooo' —, razpoložna glavnica konci 1890. leta gld. 21496, obednice, ostale za mesec prosinec 1891. leta, gld. 4"8o, prispevki rednih članov, podpornikov in dobrotnikov gld. 88y—, obresti glavnice gld. 9240 ; skupaj so torej znašali dohodki gld. 505822. Ako se odštejejo troški v skupnem znesku gld. 115296, ostane društvene imovine konci 1891. leta gld. 39c>5'26. — Podpor se je razdelilo v minulem letu za gld. 974"— med 52 podpirancev v 196 slučajih, in sicer v gotovini 68krat in v znamkah - obednicah 128-krat. Med podpiranci je bilo 21 juristov, 11 filozofov, 5 medicincev, 1 slušatelj tehniške velike šole in izjemoma 5 učencev živili ozdravništva in 3 učenci akademije vpodabljajočih umetnostij. Vseh članov in dobrotnikov je bilo 117. Odbor tega prevažnega društva, katero kar najtopleje priporočamo imovitim Slovencem v blagohotno podporo, sestavljen je takd-le: predsednik g. Ivan Navratil, podpredsednika gg. dr. Fr. Simonič in dr. Friderik Ploj\ blagajnika gg. dr. Frančišek Sedej in jfakop Pukl\ tajnika gg. Ivan jfereb in dr. Karol Strekelj; odborniki gg. dr. Alojzij Homan, Ivan Luzar in dr. Matija Murko ; revizorji gg. Peter Hlačar, dr. VI. Globočnik pl. Sorodolski in dr. Klemeni Seshun. — Darove vzprejema prvi društveni blagajnik g. dr. Frančišek Sedej, c. in kr. dvorni kapelan in ravnatelj v Augustineji na Dunaji, I, Augustinerstrasse 7.
O početku imen Sachsenfeld in Žalec. — Gospod A. Petricek, učitelj v Žalci, poslal nam je v ponatisek nastopni članek pokojnega Dav. Trstenjaka: V ustanovnem pismu novoklošterskem (Neukloster blizu Polzele) dto. 13. rožnika 1453 se omenja, da je po-kneženi grof celjski Friderik II. dal dominikancem vinsko desetino  pri Sv. Lovrenci pod