Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. ■ II Groppo Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Tret, Vicolo delle Rose štev. 7 Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 m Leto VIII. - Štev. 30 Gorica - 26. julija 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek ,.K0 Z ŽALOSTNIM SRCEM'1 Opozorilo Tako se začenja pismo sv. očeta, katero smo objavili v zadnji številki. Naslovljeno je na tri cerkvene kneze, kardinale Mindszentija, Ste-pinca, Višinskega, na škofe, duhovnike in vse kristjane, ki onstran železne zavese pod oblastjo brezbožnega materializma trpijo vsakovrstno preganjanje zaradi svoje vere. Pij XII. je uporabil priložnost 500-letnice velike krščanske zmage nad Turki pred Beogradom leta 1456, da je spomnil ves krščanski svet in z njim vse poštene ljudi na strašno resničnost, ki se odigrava v obsežnih deželah Evrope, dočim se odgovorni njili voditelji vozijo o-krog po svetu ter z diplomatskim nasmehom na ustnicah oznanjujejo neko koeksistenco ali mirno sožitje med narodi. Sami doma pa izvajajo najhujšo diskriminacijo nad svojimi državljani ter so krivi, da se delu državljanov, ki tvorijo večkrat veliko večino, dela nasilje nad njihovo vestjo, nad njihovimi otroki, nad njih dušami in telesi. Lepo doneče besede o koeksistenci in miru so marsikoga na Zapadu zasnivale v bla žene sanje o pravičnosti in sreči, ki vladata v teh državah. Tem naivnim zapadnjakom so besede Pija XII. v encikliki »Ko z žalostnim srcema surov poseg v njih sanje. Kakor je med vojno beseda o - &!Vzbudi vžigala srca, da ljudje niso nič pomislili, kaj se za njo skriva, tako je sedaj beseda o mirnem sožitju med narodi začela omamljati, da so ljudje začeli že pozabljati na kruto resničnost, ki se za to lepo besedo skriva povsod tam, kjer je brezbozni materializem zavladal. Tem naivnežem so torej besede Pija XII. potreben pljusk mrzle vade, da se streznijo. Tolažba Vernikom »cerkve v molku«, pa je pismo sv. očeta beseda tolažbe zaupanja in ljubezni. Zavest, da skupni oče krščanstva nanje misli, zanje moli, z njimi trpi, da ceni njih žrtve in junaštvo, da so mu znane njih muke in njih stanovitnost, tu zavest jim bo gotovo v veliko tolažbo. »Z vami nosimo, predragi Naši sinovi in kardinali Mindszenty, Ste-pinac in Višinski, v Našem srcu vse častite brale škofe, živi zgled vdanosti sv. sedežu, vso duhovščino, svetno in redovniško, in trume Bogu posvečenih mož in žena, kakor tudi vse ostale preljube sinove in hčere, ki se sredi nepopisnih nevarnosti žrtvujej0 za obrambo in širjenje miroljubnega jn mjru donašajočega kraljestvu Kristusovega. Vsem hočemo izrazili Našo očetovsko ljubezen. Ker nam je nadvse pri srcu usoda vseh, ki ste v stiskah zaradi Kristusa in trpite pomanjkanje ali preganjanje, dvigamo dan na dan Naše prošnje k Vsemogočnemu, da vas dobrotno podpre in utrdi v sveti veri, vam olajša gorje in vas okrepča z nebeškimi darovi.« Kakor balzam lijejo besede sv. očeta v duše preganjanih, ki so jih obsodili kot vsakdanje zločince, « jih sv. oče dviga do časti spoznaval-cev in mučencev Kristusovih v zgled vsemu svetu, sedanjim in prihodnjim rodovom. »Vemo, da so... škofje dali zgled neupogljive krščanske stanovitnosti. Med njimi zlasti vi, preljubi sinovi in kardinali sv- rimske Cerkve, ki ste postali čudovit zgled svetu, angelom in ljudem.v. Pa ne samo cerkvena hierar-hija, tudi verniki dajejo enak zgled. Opomin Pri tem sv. oče ne pozabi opozoriti na neko veliko nevarnost, ki grozi uničiti sadove tolikih juna- štev. To so malodušni kristjani, kol jih naziva papež. Ko trajajo stiske in nadloge dalj časa, opozarja enciklika, se dogodi, »da se nekateri predajo obupu in izgubijo prvotno gorečnost, ali, kar je toliko slabše, pridejo do zaključka, da je treba nauk Našega Gospoda Jezusa Kristusa omiliti in ga prilagoditi novi (socialistični) stvarnosti, kakor se sami izražajo, načela katoliške vere pa tako povodeniti in prikrojiti (v ital. prevodu imamo izraz »diluendo e snaturandoa), da nastane iz tega neka protinaravna zveza (ital. prev. »ibrido connubioa), da nastane iz tega neka protinaravna zveza med vero na eni strani in nauki zmotnega napredka na drugi m Koga je sv. oče mislil s lemi besedami, ni težko uganiti onemu, ki nekoliko pozna razmere v ljudskih demokracijah. V vseh teh deželah je večje ali manjše število vernikov in duhovnikov, ki se navadno naziva jo »patriotične« in ki hočejo izpeljati zvezo med brezbožnim komunizmom in Kristusovim naukom. Oni sami zase so jo že izpeljali, hočejo pa jo vsiliti tudi drugim, zlasti napovedujejo, da jo bo morala sprejeti vesoljna Cerkev, ki se bo morala sprijazniti z novo stvarnostjo materialističnega socialnega reda, ki bo po njih mnenju zmagal na svetu. Oni sami, kot bolj napredni in večji realisti, pripravljajo pri tem pot ostali Cerkvi. Take vernike in duhovnike dobimo po vseh deželah ljudskih demokracij. Imajo svoje organizacije, izdajajo svoje časopise in knjige. Pri nas Slovencih spadajo mednje duhovniki v Cirilmetodijskem društvu (CMD), ki izdajajo svoje glasilo »Novo pota in pa »Organizacijski vestnika. Hoteli bi izdajati tudi knjige, a ne dobe dovoljenja od škofov. Idejni vodja teh duhovni- kov pri nas je dr. Stanko Canjkar, ki je tudi urednik »Nove potia, dejanski vodja pa je izobčeni duhovnik Lampret. CMD in »Nova pota iščeta pri nas to sintezo med krščanstvom in brezbožnim komunizmom. Treba je priznati ,da mnogi člani CMD nimajo o tem pojma in so v društvu v dobri veri. Vodstvo pa, ki izdaja »Novo pota in vodi društvo, dobro ve, kaj hoče. Tem in njim podobnim duhovnikom in vernikom je Pij XII. prav očetovsko povedal, da jih razume v njih človeški slabosti, a da so na zmotni poti. Taka zveza je protinaravna (connubio ibrido), zato naj puste te poskuse in naj svoji človeški slabosti iščejo moči v molitvi in v veri v božjo previdnost. »Nikoli ne bo vsemogočni in modri Bog dopustil, da bi njegovim zvestim otrokom, ki so dobre volje, božja milost in nioč izostali ter da bi, ločeni od Kristusa, žalostno podlegli v boju za zveličanje ali brez moči prisostovali duhovni propasti svojega ljudstva.a V veri v božjo previdnost in pa v molitvi je torej rešitev. Poziv k molitvi Zaradi tega zaključuje sv. oče pismo s prisrčnim pozivom k molitvi. Opoldansko in večerno zvonjenje naj nas spominja na kristjane, zmagovite nad polumesecem preit 500 leti, in naj v nas obuja vero v nove zmage božje. Kako lepa je ta misel! Ob molitvi angelovega oznanjenja naj se vsak dan spominjajo kristjani irpi-čik in pruganjuiiiri sobratov onstran železne zavese ter o-buja j o vero, da bo Marija, zmagovalka vseh bojev božjih, tudi to pol zmagala. O tem ne dvomimo, toda naj Marija po skupni molitvi pospeši to uro zmage. Papeževo misel bomo gotovo vsi radi sprejeli in že danes sklenili, da pri angelovem češčenju hočemo moliti za zmago kristjanov v boju zoper brezbožni materializem. BRIONSKA KONFERENCA Tito, Nasser in Nehru so po zaključku dvodnevnih razgovorov na Brionih objavili uradno poročilo, iz katerega je razvidno, da brionska konferenca ni rodila posebnih uspehov. Po besedah indijskega ministrskega predsednika Nehruja niti ni imela tega namena. Zaključno poročilo pravi, da so trije predsedniki potrdili znana bandunška načela o miroljubnem sodelovanju in reševanju vseh odprtih vprašanj na temelju enakopravnosti, spoštovanja neodvisnosti in vrhovnosti vseh narodov ter nevmešavanja v notranje zadeve posameznih »držav. Govorili so tudi o Nemčiji, Kitajski, Alžiru, Izraelu ter o pomoči gospodarsko zaostalim državam. Lepe besede, zlasti o pravici do svobode, ki pa je lito sam noče dati Jugoslovanom in prav tako ne Nasser Egipčanom, katerih največja skrb je; kakor piše švicarski tednik »Die Weltvvociie«, kako bi se osvobodili svojega »osvoboditelja«. Tito, Nasser in Nehru se strinjajo le o splošnih načelih; ko pridejo na posamezna stvarna vprašanja, pa se njihova politika križa. Nehru tudi ne želi, da bi njegovo nevtralnost smatrali kot podporo komunistični politiki, kar je gotovo Titova tiha želja. Tako so torej na Brionih le bežno pregledali mednarodni položaj in napisali nekaj besed za javnost. Na koneu se jim je pridružil še sovjetski veleposlanik v Beogradu Firjubin, kar gotovo ni v skladu z njihovo »aktivno« nevtralnostjo. Edina prijemljiva stvar brionskih razgovorov je obsodba francoskega kolonializma v Afriki, kar spraviti skupaj Egipt sam. Ker pa se je Nasser vedno bolj nagibal na stran komunističnega bloka, so mu obljubljeno pomoč odpovedali. To so verjetno storili, ker se je med zahodnimi državami upravičeno širilo mnenje, da se v tvarnem pogledu bolj izplača nevtralnost, kakor zvestoba Zahodu. S sklepom o u-maknitvi ponudbe za pomoč Egiptu so hotele zahodne države morda pokazati, da to ne drži. In to ni morda njihov edini korak v tej smeri. Na Zahodu tudi vede, da Sovjet; gospodarsko ne bodo dali nevtralcem take pomoči, kot bi jo pričakovali od Zahoda. Rakošijev padec Spet je padel velik rdeči mogočnik. Na sovjetski pritisk in Titovo željo je moral odstopiti glavni tajnik sovjetske komunistične partije Rakoši, ki je od leta 1944 neomejeno in kruto vladal na Madžarskem. Zdaj je moral iti. Pc>tal je žrtev odpravljanja stalinizma, saj ie bil velik Stalinov prijatelj, in Titove maščevalnosti, ker je bil njegov o-sebni sovražnik. Vendar pa se z Ra-košijevim odstopom ne ho nič spremenilo. Njegov naslednik Geroe je prav tako krvoločen in zasovražen celo med madžarskimi komunisti. Kljub temu pa vlada vrenje zlasti med razumniki, ki zahtevajo več svobode. Ta si polagoma utira pot, čeprav jo na vse kripljc dušijo. Gotovo bo prišel dan, ko bo nezadrža-na želja po svobodi in kruhu strla obroč komunistične diktature. — Kmalu po Rakošijevem »odstopil« so odstavili od vseh političnih položajev ter izključili iz partije bivšega obrambnega ministra gen. Farkaša, ki je tudi star komunist. Kot vzrok so navedli hude prestopke proti »socialistični legalnosti«. je povzročilo veliko jezo v Parizu. Francozi so računali na Tita in Nehruja, da jih bosta vsaj malo podprla, a so.se zmotili. Zdi se, da Tito in Nehru tudi nista pomirjevalno vplivala na Nasserja, ki vodi bojevito razpoložene Arabce proti Izraelu. Morda bi lahko v dobrem smislu razlagali le omembo, da je treba sporna vprašanja reševati mirno in potrpežljivo. Na koncu lahko rečemo, da Titova in Nasserjeva sovjetskemu bloku naklonjena »nevtralna« politika izgublja svoj zagon in vsebino. Hud udarec za preds. Nasserja Egiptovski ministrski predsednik Nasser je sledil politiki svojega prijatelja Tita, ki z eno roko podpira moskovsko politiko ter dela za zmago komunizma, drugo roko pa steguje po pomoč na Zahod. To pomoč je doslej tudi obilno dobival. Govoril je, da je nevtralen, pa so mu naivne glave ameriških politikov verjele. To politiko je posnemal Nasser. A na zahodu so se le zganili. Ameriška in britanska vlada ter Svetovna banka so izjavile, da mu ne bodo dale obljubljene pomoči za velikanski jez na Nilu pri Assuanu. Na ta jez je Nasser opiral vso svojo gospodarsko politiko. Stal bi milijardo 300 milijonov dolarjev. Zahod bi mu dal 400 milijonov, ostalo pa bi moral počasi Za ukinitev atomskih in vodikovih poskusov Sovjetski zunanji minister Šepilov je na koncu zasedanja \ rhovneg« sovjeta predlagal, naj bi velesile ustavile poskuse z atomskim in zja-sti z vodikovim orožjem. Predlog sam na sebi je dober in koristen. Pri razstrelitvah vodikovih bomb se razvija tolikšna radioaktivnost, da postaja ozračje prenasičeno' in nevarno za življenje na zemlji. O tem se vsi strinjajo in treba bo resno misliti na konec teh nevarnih poskusov. Vendar pa je potrebno pojasnilo k Šepilovemu predlogu. Ta predlog namreč ni iskren, temveč zvijačen in preračunan na propagandne učinke. Zvijačen je zato, ker so Sovjeti doslej razstrelili že vsaj tri velike vodikove bombe, Ameri-kanei eno samo (in še ta se jim je menda ponesrečila), Angleži pa nobene. Če bi zdaj poskuse u-taviii, bi imeli torej samo Sovjeti vodikovo bombo za morebitno uporabo, A-merikanei in Angleži pa ne. V tem je zvijača. Propaganden in neresen pa je sovjetski predlog zato, ker Sovjeti vedo, da se ves svet upravičeno boji novih poskusov in mora biti torej vsakdo v srcu za konec te nevarne igre. Vedo pa tudi, da Zahod njihovega predloga ne more sprejeti, dokler ne ho splošnega sporazuma o razorožitvi, ki pa ga ravno Sovjeti zavirajo. Sovjeti s prstom kažejo na Amerikance, češ, oni so krivi, da smo v taki nevarnosti, sami pa so razstrelili že tri vodiko-ve bombe, od katerih je vsaka tako močna kot tisoč navadnih atomskih bomb. Torej kakor tat, ki kaže na druge in vpije »primite tatu«! Še o razorožitvi Diplomatska hladna vojna tned Vzhodom in Zahodom se nadriljuje na področju razorožitve. Doslej so že Anglija, Italija, Francija in Zahodna Nemčija odgovorile na Bul-ganinovo pismo o, razorožitvi. Vsi odgovori zahodnih držav poudarjajo, da so sovjetski predlogi nezadostni, ker hočejo iti mimo nerešenih vprašanj na svetu in odklanjajo učinkovito jamstvo za nadzorstvo nad razorožitvijo. Kdo bo vrgel orožje od sebe, če ve, da je na svetu še polno žarišč morebitnega konflikta in če se ne more zanesti, da bo vrgel orožje od sebe tudi njegov nasprotnik? In prav v tem je bistvo nesoglasja med Sovjeti in zahodnimi državami. Za mir med narodi sta potrebni predvsem vzajemna varnost in rešitev nemškega vprašanja. Dalje je treba odpraviti žarišča napetosti med Arabci in Izraelci in v Alžiru. Po ureditvi vpijeta tudi Koreja in Vietnam v Aziji. Ko bo vse to urejeno, bodo lahko narodi rekli: zdaj ni več spornih zadev. Vsedimo se k mizi in se pogovorimo, kako bi zajamčili toliko zaželen mir na svetu. Sklenimo pogodbo o kolektivni varnosti. Ko bo tudi ta pod streho, bodo lahko storili še zadnji korak in se dogovorili o razorožitvi. Toda, ali bodo komunisti to sprejeli? Ali bodo hoteli dati vsaj malo svobode p od j a rml j enim vzhodnoevropskim državam? Ali se bodo odpovedali širjenju komunizma, ki ustvarja stalno napetost na svetu? Dokler tega ne bo, je tudi mir negotov. Ključ za mir ima v rokah Moskva, ki o miru toliko govori, a je pripravljena tako malo ali nič storiti zanj. Hruščev in zedinjenje Nemčije Tajnik sovjet, komunistov Hruščev je povedal nekaj zanimivih stvari v nagovoru, ki ga je imel v Moskvi na člane vzhodnonemškega zastopstva. Dejal je, da bo Nemčija lahko združena, a le ped pogojem, da Zahodna Nemčija sprejme komunistično ureditev. Zelo jedko, v slogu hladne vojne, je napadel Zahod. Bil pa je odkrit in je povedal stvari, ki so podrle sanje tistih zahodnih krogov, ki so si vtepli v glavo, da so komunisti postali krotke ovčke ter so začeli iskati volkove na Zahodu med ljudmi, ki so svetovali previdno gledanje na navidezne spremembe v sovjetski politiki. In teh sprememb dejansko ni. Hruščev je poleg odklonitve nemškega zedinjenja odkrito povedal, da bo komunizem šel naprej po poti, ki jo je začrtal Lenin. To pa je pot revolucije, diktature in totalitarizma, pot uničevanja svobode ter preganjanja vere. Hruščev je opozoril komuniste, da jih skušajo nekateri ljudje po XX. kongresu sovjetske partije razdvajati. Zaradi tega je pozval vse komuniste sveta k enotnosti in povabil k sodelovanju z njimi tudi socialiste in socialne demokrate. Boj proti svobodnemu svetu bo torej šel naprej. Kdor komunizmu utira pot, kliče na svoj narod bedo in je grobokop njegove svobode. .Katoliški glas" v vsako slovensko družino I POMILOŠČENJE NA ČEŠKOSLOVAŠKEM l Iz dobro poučenih krogov poročajo, da je bil bivši namestnik zunanjega češkoslovaškega ministra Vabro Hajdu, obsojen na proslulem procesu zoper Slanskega leta 1952 na dosmrtno ječo, sedaj izpuščen na svobodo in rehabilitiran. Sedaj je baje poseibna komisija priznala, da so bile vse obtožbe prali njemu potvorjene. NAŠ TEDEN V CERKVI 29. 7. nedelja, 10. pol).: sv. Marta. d. 30. 7. ponedeljek: sv. Julita. muč. 31. 7. torek: sv. Ignacij Lojolski, sp. 1. 8. sreda: Vezi sv. Petra; Makabejski bratje. 2. 8. četrtek: Porcijunkula: sv. Alfonz Ligvorij 3. 8. petek:. 1. v m.: Lidija vd. 4. 8. sobota:. 1. v m.: sv. Dominik, sp. * SV. ALFONZ LIGVORIJ je eden najbolj odličnih svetnikov zadnjega časa (fl787). Še zelo mlad je dovršil pravne Študije. Kaj kmalu je zapustil odvetniško službo, videč, da je bolje l>iti odvetnik dus. Postal je duhovnik; okrog sebe je zbral enakomisleče in ustanovil družbo misijonarjev Sv. Odrešenika. Bil je silno vnet dušni pastir; postal je škof. Umrl je star devetdeset let. Spisal je veliko knjig nabožne in moralne vsebine. V moralnem bogoslovju je prva avtoriteta. Zelo je častil Jezusa v sv. Rešujem Telesu in Devico Marijo. Njegove splošno znane Obiske presv. Rešnjega Talesa in Device Marije je prevedel na slovenski jezik msgr. Pavlica, pod imenom Sv. Ura. Tudi je spisal knjigo o Potrebi molitve. Neumorno je poudarjal: »Vsi, ki so v nebesih, so se zveličali, ker so molili; vsi, ki so v peklu, so pogubljeni, ker niso molili.«. Glej, da ne opuščaš molitve. Bodi goreč častilec presv. Rešnjega Telesa in Materi-božje! IZ SV. EVANGELIJA isti čas je povedal Jezus ne-\£j katerim, ki so zaupali sa- ^ mi vase, da so pravični, in so druge zaničevali, to priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako molil: 'Hog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešušt-niki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar pridobivam. — Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni, grešniku!' — Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne: zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« * Današnji evangelij je nazoren pouk o dveh človeških lastnostih, ki sta si popolnoma nasprotni: ošabnost in p'onižnost. Vase zagledani farizej je podoba številnih ošabnežev, je kakor poosebljen napuh. Spokorni cestninar je pa podoba lepe ponižnosti. G. Jezus razločno pove, kaj je Bogu všeč in česa Bog ne mara. Ošabni bodo strogo kaznovani, ponižni pa bogato nagrajeni. l.KDOR SE POVIŠUJE, BO PO-NIŽAN. Znana je zgodbica o piki: Pika, majhna, komaj vidna pikica, ki jo postavljamo nad črko i in j ter na koneu stavkov, je hotela na »vsak način postati nekaj velikega. Začela se je napihovati in napenjati ter raztezati na vse strani; in ko je bila močno napeta in napihnjena, je postala — ničla. Poprej je bila pika, potem pa ničla. Tako nekako je z ošabnimi ljudmi. Nadutost je brez dvoma najgrša človeška lastnost. Bog jo prezira in kaznuje. Ljudem je pa zoprna. Zaradi napuha je Lucifer, nekdanji visoki angel, iz nebes strmoglavil v večni peklenski ogenj. Zaradi ošabne neubogljivosti sta Adam in Eva izgubila prvotno milost in zemeljsko srečo. Na dnu vsakega greha je napuh, ki posnema Bogu upornega zlodja. Kaj neki mislijo, da so, gotovi ljudje, ker se tako radi napihujejo in šopirijo! Nele nad ljudmi, svoje vrstnike, še nad Boga se postavljajo! In vendar brez Boga niso nič, nič ne pomenijo in nič ne zmorejo. Mi smo kakor prašek pred Bogom, popolnoma od Njega odvisni. Zato bodimo z Njim! Držimo z Njim! Pa tudi ljudi potrebujemo. Zaradi tega moramo složno živeti, se ljubiti med seboj in si dobrohotno pomagati. 2. KDOR SE PONIŽUJE BO POVIŠAN. Bog želi ponižnost duha in ponižnost mesa: ponižnost mišlje- nja, ponižnost volje, vdano vero, vdano voljo in vdano srce. Kar je razumljivo samo po sebi: On je gospodar, mi pa Njegove stvari. Kdor se te resnice zaveda, takemu ni težko skloniti glave in duha pred Bogom in Njegovo postavo. Tak človek rad poklekne pred Jezusa, rad moli, ga rad‘časti, ga rad prejema v obliki sv. Hostije. Ponižnim Bog daje milost, svoj očetovski blaso-slov, svojo pomoč, varstvo in ljubezen. Podpira jih na tem svetu, na drugem pa obljublja veliko nagrado: visoko jih bo povzdignil. Z Njim bodo večno kraljevali. To, kar je majhnega in neznatnega, to je Bogu všeč. Vsi ošabni slabo končajo. Varujmo se napuha in bodimo v življenju in zlasti pred Bogom ponižni! — Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem srcu! BLAGOSLOV AVTOMOBILOV V BRESC1 V Bresti je škof blagoslovil pred stolnico zbrane avtomobile. Že več let je v Bresci ta navada. Pri tej priliki je škof opozoril na odgovornost vsakega vozača za nesreče pri vožnjah, če nimajo potrebno previdnosti. PAP1NIJEVA OPOROKA »Prošnja k Bogu! Govoril sem ljudem, vsem ljudem v tvojem imenu. Ob koneu svojega dolgega delovnega dne se vrača stari sel (messaggero) k svojemu Gospodarju, ki ga je poslal.« Papini je bil velik kristjan v življenju in tako velikega se je pokazal tudi ob smrti. Papini je izdal okrog 60 knjig, od katerih so mnoge prevedene v razne tuje jezike. ŠPANSKI NOGOMETAŠI PRI PAPEŽU Sv. oče je sprejel špansko nogometno moštvo iz Bilbaua »Atletico«. Listi pripominjajo, da so vsi igralci moštva iz Bil-bana in da je doseglo 18 krat špansko nogometno prvenstvo. V' italijanskih nu. Atvih pa so cesto igralci, ki italijanskega jezika niti ne razumejo, ker jih pač zberejo skupaj z vseh vetrov. MOLI ZA MIR V Združenih državah so uvedli nov pečatnik za žigosanje znamk, ki nosi napis: Moli za mir! Predsednik Eisenhovver je že podpisal potrebni odlok. UČINKOVIT PROTEST Na zahtevo in protest nichikanske Katoliške akcije so državne oblasti zaprle gledališče glavnega mesta, ker je predvajalo igre dvomljive in včasih tudi nemoralne vsebine. Katoliška akcija je prosila policijske oblasti, naj brez strahu napravijo svojo dolžnost socialnega čiščenja. MUCENIŠTVO V RDEČI KITAJSKI Pred časom je dospela iz Šangaja skupina katoliških, pravoslavnih in protestantskih laikov. Ti »zapozneli« vračanci so bili priče zadnjih dogodkov na Kitajskem. To, kar so povedali ob vrnitvi, je tem bolj zanimivo, ker pripadajo različ-niip narodnostim, različni veri in družabnim slojem. Eden izmed teh, po rodu Šved, je ob prihodu na mejo časnikarjem dejal: »Čeprav sem protestant, se moram oidkriti pred katol. Cerkvijo; zadržanje [katoličanov v šangaju je občudovanja vredno.« Neka Rusinja, pravoslavne vere, pa je rekla: »Samo Bog more dati tem katoličanom moč, da lahko prenašajo vse trpljenje, ki se iz dneva v dan ponavlja. Ne mislim tu samo na one. ki ječijo po zaporih, ampak tudi na one, ki živijo »svobodno«. Noč in dan so prepuščeni na milost in nemilost policiji, podvrženi so duhomornim zasliševanjem in primorani prisostvovati raznim obtoževal-nim sestankom. V slučaju, da ,potem ne bi hoteli obdolžiti n. pr, svojega škofa, jih obsodijo na smrt za lakoto. Poznam cele skupine kitajskih redovnic, ki živijo v veliki revščini prav zaradi tega. ksr niso hotele podpirati obtožnic.« Dvajsetleten mladenič iz katoliške družine v Šangaju. je izjavil: »Jedro kitajskih katoličanov je ostalo nedotaknjeno: zvesti so ostali svojemu škofu, ki je ze od septembra v ječi. Njihove življenjske razmere ipa so nevzdržne: izgnani so iz šol in univerz, do službe ne morejo priti, ker jih smatrajo za reakcionarje; vse to jih privede do take revščine, da postane njihovo življenje človeka nevredno. Kljub temu je v vseh vera bolj kot kdaj živa. Vera tam živi, vztraja in bo zmagala.« KUPČIJA S SUŽNJI V Saudski Arabiji in v Jemenu se še vedno vrši ogabna kupčija s sužnji. P-> osrednji Afriki hodijo lažni muslimanski misijonarji, ki silijo ljudi na romanje v Meko. Vsi pa. ki prispejo tja, so takoj ponudeni v odkup bogatim kupcem. To nečedno delo bi morala preprečiti organizacija Združenih narodov, saj sta obe omenjeni državi njuni članici. »TEDENSKA TRIBUNA« — NEVARNO ČTIVO Ker je otroke opozoril, da je »Tedenska tribuna«, list, ki izhaja v Ljubljani, nevarno čtivo, je bil župnik iz Črnega Vrha nad Idrijo obsojen na tri mesece zapora. Ta list prihaja tudi k nam v Trst in Gorico in ga marsikdo čita. Opozarjamo bralce, da je ta li-t neprimeren za branje, ker pač na poljuden način podaja komunistično miselnost. Hvala Bogu. tu se nam ni treba bati, da bi bili obsojeni zaradi tega opomina! KONGRES »MALIH PEVCEV« V športni palači v Parizu se je pred kratkim zbralo okrog 6000 »malih pevcev« iz 18 držav. Tukaj je bila darovana pon-tifikalna sv. maša. Pogled na 'množico združenih belooblečenih malih pevcev je bil med sveto daritvijo naravnost veličasten. Pri tej veliki verslko-vokalni manifestaciji so izvajali najlepse skladbe lz cerkvene glasbe vseh časov. ČE HOČEŠ RAZUMETI, KAJ JE POMANJKANJE . . . Pred ogromno množico v Montrealu v Kanadi je govoril znani francoski duhovnik Abbe Piere. V svojem govoru je zaklical poslušalcem: Odpovejte se vsak teden vsaj enemu obroku hrane in pomagajte. tistim v vašem mestu, ki žive brez sredstev. Če hočemo razumeti, kaj je pomanjkanje, ga moramo občutiti tudi sami !« Celovec preko Ljubelja. Kranja. Ljubljane, Postojne z Reko in Opatijo. Avtobus se vrača v Celovec v nedeljo zvečer. Ta novu zveza ima namen služiti Avstrijcem med poletno sezono, da lahko prebijejo soboto popoldne in nedeljo na morju. f SREČKO ZAMJEN Skoro vsakemu Slovencu je vsaj po imenu znan salezijanec Srečko Zamjen. Spoznali smo ga med vojno po njegovi knjigi o fatimslki M. B., ki jo je prvi napisal v slovenskem jeziku. Mnogo smo to knjigo brali in je še danes najlepša knjiga o fatimstkih dogodkih. Po vojni se je g. Zamjen umaknil na Koroško, kjer je deloval v dušnem pastirstvu. V četrteK pred prvim petkom v juliju je šel s kolesom spovedovat bolnike za drugo jutro, ko ga je po potu zadela kap in je umrl. Bil je star 68 let. Pokopali so ga ob navzočnosti 25 duhovnikov pri Sv. Martinu. Na grobu je govoril salezijanski predstojnik za Avstrijo p. Nitsch v nemškem jeziku. sobrat Luskar pa v slovenskem. S č. g. dr. Srečkom Zamjenom ni izgubila samo Koroška gorečega duhovnika, temveč smo z njim izgubili vsi Slovenci velikega ljubitelja Marijinega in dobrega nabožnega pisatelja, ki se je zelo odlikoval pri izdajanju salezijanskih »Knjižic«. Fatimska Marija ga je gotovo lepo sprejela, ko je o njej tako lepo pisal. It S Koroške poročajo tudi o nekem zelo neprijetnem dogodku. V Žrelec pri Celovcu je prišel na kratke počitnice ljubljanski kanonik dr. Arne j c. ki je doma ravno iz Žrelca. Med njegovim bivanjem v domači vasi so nekateri nacistični pre-napeteži vprizorili grdo demonstracijo proti njemu in pomazali hišo kmeta-zna::-ca, pri katerem je prenočeval. — Vsekakor je to zelo grdo izpričevalo avstrijske demokracije, posebno če pomislimo, da g. kanonik Arnejc več let pretrpel v komunističnih zaporih v Sloveniji. Nacizem ima na Koroškem še globoke korenine, do pekla najbrž. ODLIČEN ROJAK Iz Dobrove pri Ljubljani je prišel pred petimi leti v ZDA dr. Podobnikar, mlad zdravnik. Bil je begunec, ki je zapustil domovino, da si v svobodi ustvari dom in dobi primeren delokrog. S svojo nadarjenostjo je danes že tako napredoval, da je prvi pomočnik direktorja v veliki novi bolnišnici v Butte. Bolnišnica je stala 6 milijonov dolarjev in jo‘ -e vedno večajo. Dr. Podobnikarja čaka gotovo še lepša prihodnost. RAZNO OPOZORILO NOBELOVIH NAGRAJENCEV V Lindeju se je v preteklih dneh vršil kongres Nobelovih nagrajencev za fiziko in kemijo. Ob zaključku kongresa so udeleženci izdali skupno deklaracijo, ki zveni kot opozorilo vsemu svetu. Med drugim pravijo: »Znanost je v zadnjem času silno napredovala. toda s strahom ugotavljamo, d* je dala človeštvu sredstvo, ki lahko sTužt za popolno uničenje človeštva. Splošna uporaba modernega orožja hi mogla povzročiti na zemlji takšno radioaktivnost, da bi bili vsi narodi popolnoma uničeni. Smrt bi zajela ne samo vojskujoče se dežele, ampak tudi nevtralne. Edina rešitev od tega splošnega zla, ki grozi človeštvo, je razorožitev.« VSE JE POSKUSIL V avstralskem mestu Melburn je nedavno umrl 84-letni Bill Edvard. Mož je poskusil v življenju vse mogoče poklice. Bil je v vojski proti Burom v Afriki, raznašale« časopisov, kasneje hotelski ravnatelj, poljedelec, dreser psov, milijonar in nazadnje tudi berač. Bil je tudi vnet protestantski pridigar. Bill pa je prihranil ljudem najivečje presenečenje za svojo smrt, ko so spoznali, da ni bil niti mož, ampak ženska... NOV ŠKANDAL V RIMSKI BOLJŠI DRUŽBI Rimska policija je pred kratkim zaprla vrsto mladih ljudi z visokodonečimi imeni in naslovi ter s čudno bledico na obrazih. Pred sodiščem se bodo morali zagovarjati zaradi nedovoljenega uživanja in razpečavanja mamil. Na zatožni klopi bosta sedela dva vojvodi!, en knez in en markiz. V javnost je prišla eela zgodba zaradi nekega pretepa v elegantnem nočnem lokalu »Victor bar«. To je dalo policiji povod, da je uživalce mamil zasledila in spravila pod ključ v »Regina eoeli«. Afera razpečavanja mamil ima zelo široko in temno ozadje. Baje so mamila prihajala iz Perzije. Zavest nedolžnosti g. Simčiča V članku preteklega tedna smo čitali o zadržanju g. Simčiča na procesu v Tolminu in izvedeli za njegove izjave pred izrekom sodbe in po njej, ki jasno pričajo o njegovi zavesti nedolžnosti. Te dni smo dobili še nekaj podatkov v zvezi z neljubo zadevo, ki jih hočemo tudi objaviti, da bo naša javnost obveščena od začetka do konca. G. Simčič je proti sodbi Okrajnega sodišča v Tolminu, ki ga je obsodilo na deset mesecev zapora in na prepoved izvrševanja poklica za dobo enega leta po prestani zaporni kazni, takoj vložil pritožbo na isto tolminsko Okrajno sodišče zaradi napačne ocene dokazov in s tem kršitve zakona, podretdno pu zaradi odmere kazni, zlasti zaradi prepovedi opravljanja poklica za dobo enega leta. Ako ne bi imel g. Simčič jasne zavesti nedolžnosti v vsej zadevi, ne bi tvegal postopka pritožbe, ker je znano, da je pri tamkajšnjih oblasteh, kdor se pritoži. i? nevarnosti, da se mu kazen raje poveča kakor zniža. Okrožni javni tožilec Bajec Franc iz Nove Gorice je v odgovoru na pritožbo zatrdil, da pritožba ni utemeljena in da je odmerjena kazen primerna in prav tako tudi prepoved opravljanja poklica za določen čas. Okrožni javni tožilec namreč trdi, da je dejanje obtoženca družbeno nevarno, zlasti ker gre pri obto• IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI NOV ZAVOD ŠOL. SESTER VZDA V nedeljo IT. junija je čikaiiki kardinal Samuel Striteh blagoslovil novo šolsko poslopje, ki bo služilo za akademijo ali za višjo šolo za dekleta. Poslopje so zgrudile šolske sestre v Lemontu. Dela je vodil slovenski stavbenik. Nova šola je moderna. krasna in vsestransko smotrna, tako na zunaj kot v notranjščini. Njen namen je, nuditi dekletom možnost višje šolske izobrazbe pod vodstvom domačih slovenskih katoliških učiteljic. Je menda edini slovenski zavod te vrste v ZDA. Ta pogumni podvig šolskih sester in slovenskih rojakov v ZDA nam je vsem v veselje in v ponos. Upajmo, da bodo iz nove šole prihajale številne izobraženke, vzgojene ne samo v trdno katoliškem, temveč tudi v slovenskem duhu. SLOVENSKI DOM V AVSTRALIJI Slovenski emigranti v Avstraliji resno mislijo na svoj lasten Slovenski dom v Sydneyu. Oba patra frančiškana sta že izbrala hišo in v njej namestila izseljensko pisarno. Ker je hiša na prodaj, gre za to, da bi jo odkupili. »Misli« meseca junija govore o tem v uvodnem članku. Rojakom v Avstraliji želimo, da bi čim-prej izvršili svojo namero. V Avstraliji se mrzlično pripravljajo na olimpijske igre, ki bodo v Melbournu od 22. nov. do 8. dec. t. 1. Priglasilo se je zanje 72 držav. Po številu zastopanih držav bodo te olimpijske igre prekašale vse dosedanje. ENI V ZAPOR, DRUGI IZ ZAPORA Tako je v sosedni republiki Jugoslaviji. Kdor ni okusil zapora, rii pravi državljan. To velja še posebno za duhovnike. Skoro roko si podajajo na vratih zaporov. Talko smo zvedeli, da je pred nedavnim prestal deset dni zapora č. g. Stanko Pavlin, iz žencu za razgledanega in treznega človeka! Zavest nedolžnosti je g. Simčiča tedaj prisilila, da je vložil priziv na Okrožno sodišče v Novi Gorici, ki je pod predsedstvom Hvale Alfreda v nejavni seji razsodilo, da se sodba sodišča prve stopnje o odločbi kazni tako spremeni, da se obdolžencu Simčiču zniža kazen na šest mesecev zapora, v ostalem pa se pritožba obdolženca kot neutemeljena zavrne. Znižanje prvotne zaporne kazni je bilo za g. Simčiča vsekakor vsaj delno priznanje kritičnost i postopka Okrajnega sodišča v Tolminu in bi g. Simčič laliko čutil neko zadoščenje, a zavest popolne nedolžnosti ga je tudi sedaj prisilila, da se ni še vdal volji javnega tožilca in je zato vložil še drugi priziv in tokrat na Zvezno vrhovno sodišče v Beognulu. To pa je storil tudi zato. ker mu je Pisarna predsedstva republike, nu katero se je tudi zatekel v zavesti nedolžnosti, svetovala, da naj vloži novi priziv na Beograd, ako ne bi bil zadovoljen z 'izidom rtrregn priziva Sedtri je tu priziv v teku, medtem ko g. Simčič sedi že dober teden v ljubljanskih zaporih, kamor so ga odvedli prejšnji teden skupno z župnikom Kobalom iz Črnega Vrha m župnikom Gnezdo iz Podkraja. Bo Zvezno vrhovno sodišče i> Beogradu bolj uvidevno od obeli soilišč v Tolminu in v Novi Gorici? Šempetra, ki je za župnega upravitelja v Nemškem Rutu in Stržišču. Zapor je presedel v Tolminu. Zaslužil pa ga je, ker je ljudem priporočal, naj tudi doma pripravljajo otroke na prvo sv. obhajilo. Iz Jugoslavije so izgnali p. Radka Rude-ža. jezuita. Ta pater je italijanski ilrža-ljan iz Gorice doma. Posvečen je bil preit 10 leti. Zadnji čas je bil v službi na fari nekje na Štajerskem. Ker zaradi svojega delovanja med mladino ni bil več zaželen, so ga oblasti obvestile, da je bolje, ec zapusti ozemlje FLRJ. Pater Rudež se sedaj mudi v Gorici na kratkem oddihu. Iz zaporov pa so izpustili e. g. Joška Kraglja, bivšega župnika na Livku. ŠKOF VODITELJ DUHOVNIH VAJ V TORONTU V Torontu v Kanadi je škof dr. Gregorij Rožman vodil od 29. jun. do 2. jul. duhovne vaje za žene in dekleta. VEČER ZA MISIJONE V TORONTU Meseca junija je misijonski krožek »Baraga« v Torontu priredil večer, katerega čisti dobiček je šel za misijone na Formozi in drugod, kjer delujejo iz Kitajske pregnani slovenski misijonarji. Redka zanimivost tega večera je bil nastop kitajskega dekletai, ki ga je krožek povabil, da bi udeležence malo seznanila z navadami in običaji na Kitajskem. Najbolj je vsi ganila, ko je spregovorila nekaj slovenskih besed, za priložnost pripravljenih. To je bil tildi njen izraz hvaležnosti do misijonarjev, ki tako goreče širijo Kristusov nauk med njenimi sestrami in brali. Na koncu je lepo slovensko pozdravila »Hvaljen Jezus!«. Še nikdar, pravi poročevalec »Amer. domovine«, se mi ni zdel ta pozdrav tako lep, kot iz ust tega Jdtajskeg.: dekleta. NOVE ZVEZE Z JADRANOM Koroška je dobila novo avtobusno zvezo z Jadranom. V soboto 7. julija je prvič odpeljal na Jadran avtobus, ki bo vezal Ljudska fronta v Jugoslaviji Pod gornjim naslovom je napisul dr. Miha Krek, predsednik Narodnega odbora zu Slovenijo in vodilni slovenski politični človek v emigraciji, članek za letošnjo julijsko številko CDVCE glasila »Christian Demoeratic Revieiv«. Ker je njegova vsebina, oprta na tehtna dejstva, važna za slehernega slovenskega človeka, smo članek prevedli iz angleščine in ga našim bralcem priobčujemo v branje in premislek. Med drugo svetovno vojno je bilo vzpostavljeno sodelovanje med jugoslovansko kraljevsko vlado, ki je Lila tačas v Londonu, in Protifašističnim svetom za narodno osvoboditev Jugoslavije (AVNOJ ), ki so ga organizirali Titovi partizani. Ne da bi se spuščali v notranje-politični razvoj jugoslovanskih zadev v tistem času, ki je povzročil notranjo borbo med Mihajloviee-vimi četniki in Titovimi partizani — tedanjima odporniškima gibanjema — bomo ocenili posledice zgoraj imenovanega sodelovanja. KRALJEVSKA IN PARTIZANSKA VLADA AVNOJ je bil ustanovljen na kongresu v Bihaču meseca novembra 1912. Udeleženci kongresa so prišli iz vseh delov Jugoslavije, in nekateri med njimi so bili pripadniki demokratičnih političnih strank. Vendar se mora reči, da je ljudstvo v Jugoslaviji smatralo slednje za priprežni-ke komunistov, ki go imeli v rokah vse partizansko delovanje. Na sledečem kongresu AVNOJ-a v Jajcu, meseca novembra 1943, je bil Josip Broz-Tito imenovan maršalom Jugoslavije in postavljen za ministrskega predsednika novoustanovljene partizanske vlade, ki je štela še dvanajst ministrov, ki so bili vsi komunisti ali pa komunistični pomagači. Na ta način sita obstojali dve vladi: ena, ki je slonela na obstoječi ustavi in ki je prejela oblast iz rok ustavnega kralja Petra II. (tačas v Londonu), druga pa se je ustanovila sama izmed partizanskih voditeljev v Jugoslaviji in ji je načeloval Tito. Napačno bi bilo reči. da je Tito prišel na oblast z lastno Vojaško močjo in akcijo, (v resnici ga je privedla v Beograd in tamkaj ustoličila ruska Rdeča armada), ali da je Tito prevzel vlado dežele s pristankom večine ljudstva (partizani ni-o nikdar imeli za seboj večine naroda). Nedvomno je privedla Tita na oblast obilna materialna in moralna podpora, ki jo je bil deležen od strani zapadnih sil izza prvih mesecev 1. 1943, kakor tudi vojaška akcija Rdeče armade. Nobena . druga razlaga tedanjega položaja ne more vzdržati objektivne zgodovinske ocene. TITO-ŠUBAŠIČEV SPORAZUM Kralj Peter, star 20 let, ni mogel vzdržati silnega pritiska \Vinstona Churchilla in je pristal na pogajanja, ki naj bi jih njegov ministrski predsednik dr. Ivan šu-basič pričel s Titovo partizansko vlado, da bi prišlo do nekakšnega sodelovanja med njima. Pogajanja so trajala do januarja 1945, ko je bilo naznanjeno, da sta se moža sporazumela. Na osnovi tega — v zgodovini imenovanega Tito-Šubašičcve-ga sporazuma 1 sta Šubašič in še dva begunska politika Vstopila v začasno partizansko vlado. Sporazum je tudi predvideval, da se AVNOJ izpopolni in razširi 8 pritegnitvijo članov bivšega jugoslovanskega parlamenta, in da kralj imenuje tri inože v regentski svet, ki ga bo nadome-stoval, dokler jugoslovanski narodi ne bodo imeli priložnosti izraziti svoje volje glede vlade. I ito-šubašičev sporazum je zapečatil u-sodo svobodne in demokratične Jugoslavi- je. Na konferenci treh velikih v Jalti sta Stalin in Molotov vztrajala, da se mora sporazum nemudoma začeti izvajati: vse ostale zadeve glede Jugoslavije bodo rešene kasneje. To sta napravila namenoma, da bi bilo z jugoslovanskimi problemi mogoče ravnati, potem ko bo Titova vlada dejansko priznana. Seveda sta s tem načrtom v polni meri uspela. Nekaj pred koncem druge svetovne vojne so se trije begunski politiki in kraljevski ministri, Ivan Šubašič, Milan Grol (vodja srbske demokratske stranke) in Juraj Šutej (vodilni član Hrvatske seljačke stranke) podali v Beograd in vstopili v partizansko vlado. Šubašič je postal zunanji minister, ostala dva pa ministra brez listnice. VOLITVE LETA 1945 Da bi nekako ustregli določbam Tito-Šubašičevega sporazuma, so komunisti na tretji seji AVNOJ-a v avgustu 1945 izbrali 121 bivših članov političnih strank izpred vojne, o katerih so bili prepričani, da so pripravni za izvedbo komunističnih načrtov. Protikomunistični poslanci bivšega parlamenta so bili izločeni pod za lase privlečeno pretvezo, da so bili sovražnikovi kolaboraterji. Na ta način razširjena Narodno osvobodilna skupščina je sprejela celo vrsto važnih zakonov, med njimi tudi volilni zakon. O volitvah poroča R. L. Wolff v svoji knjigi »The Balkans in out Times« (Har-vard University Press, 1956) takole: »Važen činitelj, ki je preprečil svobodne volitve, je bila delavnost tajne policije.« Ko je Grol odstopil in zapustil vlado avgusta 1945, je nameraval nastopiti na volitvah s kandidati združene opozicije. Wolff pravi k temu: »Tipično za nasilje vlade je bilo geslo: Volilne kroglice Titu, svinčene kroglice Grolu. Prvotno je bilo Grolu dovoljeno tiskati list »Demokracija«, toda tolpe komunističnih morilcev (thugs) so napadale prodajalce lista in list zažigale po beograjskih ulicah. List Hrvatske seljačke stranke, ki ga je začela izdajati Radičeva vdova v Zagrebu, je izšel samo dvakrat, preden so ga komunisti zatrli. šubašič sam... je bil v hišnem zaporu.« Tako ^ olff o volitvah. Vsi Titovi priskledniki in partizani so se združili v skupni Ljudski fronti, ki so j.Q .podpirali, .vsi komunisti in pa odcepljene skupine in nezadovoljneži iz obstoječih političnih strank (Samostojno demokratske, Hrvatske seljačke. srbsko demokratske in socialistične). Opozicija zoper Ljudsko fronto je obstojala iz skupin radikalov, srbskih demokratov, hrvatske seljačke stranke, Slov. ljudske stranke in socialistov. Toda opozicija, če jo smemo tako imenovati, ni smela ustanavljati krajevnih organizacij. Njeni voditelji so ugotovili, da zaradi ustrahovanja in pomanjkanja politične svobode ne merejo imeti shodov z volivci. Dne 20. septembra so 'sklenili, da se volitev ne bodo udeležili. Tej odločbi je sledila še pred volitvami ostavka še obeh preostalih članov partizanske vlade, ki sta prišla iz Londona kot zastopnika kraljeve vlade, Šubašiča in Šuteja. Za vzrok ostavke sta navedla dejstvo, da se partizani ne brigajo za Tito-Šubašičev sporazum. Jasno je bilo, da se predstavniki londonske vlade in Tito povsem razlikujejo glede pogledov na politično življenje v Jugoslaviji. Ker je imel Tito moč v rokah, je njegova obveljala. Volitve so bile dne 11. novembra 1940. Niso jih nadzorovali mednarodni opazovalci, kakor se rado navaja,, marveč le člani tiska, ki so jih izbrali jugoslovanski komunisti sami. Čeprav Tito in komunizem nista bila nikoli popularna med Jugoslovani, so množice, živo se spominja- joč, kako so komunisti med vojno in takoj po vojni trpinčili in morili deset — in stotisoče ljudi, ki so jim nasprotovali, v strahu za življenje šle na volišče in volile edino stranko — Ljudsko fronto. Volff pravi k temu: »Gotovo je bil strah prevladajoči nagib.« Da more kdo take volitve imenovati svobodne in dobre, kakor so jih popisovali nekateri angleški listi, je razumljivo in pretresljivo. TITO JE »ZMAGAL« Ker je Tito na volitvah »zmagal« na republikanskem programu, je bil kralj odstavljen in Jugoslavija proglašena za republiko dne 29. novembra 1945. Nova vlada je bila sestavljena iz članov Ljudske fronte, t. j. pretežno komunistov in peščice sigurnih prisklednikov. Opozicije v »parlamentu« ni bilo in če bi tudi bila, Tito ni imel namena, da bi jo trpel. To ugotavlja celo R. R. Betts (Central and Southeast Europe 1945-48), ki je Titu zelo naklonjen, ko pravi, da je bil Tito odločen odstraniti vse, kar bi mu bilo napoti pri zasledovanju partijskih (komunističnih) načrtov. Tito sam je to jasno povedal, ko je dejal: »Tu (v Jugoslaviji) ni mesta za ljudi, ki morejo nuditi samo jalovo upanje na intervencijo Zapada.c (»The Times«, London, November 14, 1945). Z drugimi besedami: vsaka akcija v smeri demokracije je bila obsojena n: neuspeh. Jugoslavija je bila prva med onimi državami, ki so ji v tem sledile, ki je praktično pokazala,