Blaž sizifovsko "zlaga iz črepinj svoj Zavedanje, da smo na tem svetu, Blaž Prapotnik mozaik", ki pa ga ne more in ne ki pričakuje, medtem ko Bog le sme sestaviti. Kajti če se mu Prapotnik podremava "zaton Človeka", le posreči, da ga ozaljša "s črnim "zdolgočaseni turisti", je osnovno metuljem razpoloženja", ga bo vodilo Prapotnikove druge U razdrl "dvom vztrajne polne pesniške zbirke s pomenljivim V KAOS praznine". V KAOS naslovom D Ritmizirani prosti verzi, podloženi V redu kaos. z ekspresivnim nabojem ter ironijo, V Zdi se, da se mladi avtor, ki je R E ED zgodbajo na videz neopazne, že U pahnjen "romantičnim psom v K A O S zdavnaj sprijaznjene vsakdanjosti, veselje" na ta svet dvoma, R ki pa jih v njegovi liriki krhajo Blaž Prapotnik REDU mesenosti in neljubezni, lahko "ostri drobci, zapičeni v srcu odziva le tako kot se: z revoltom, ideala". ki se včasih zaglasi v rjovenje, z Pesniku v obrobnem mestu se v kri zaje blues, Zdi se, da postaja Prapotnik ironijo, humornostjo ali morda rockovska balada: v njej se vse začenja potolazec, ki je naletel na verističnimi "liriziranimi popisi" vedno znova, v njej je (kakor v tistih baladah, "kažipot za nikamor". vsakdana, kjer so našteta "obvezna" mesta kot New Kamorkoli stopi, je zanj zavezujoče ki vse bolj - vsaj po pesnikovem - Orleans, San Francisco, New York) prisila, da usodno, saj vse bolj in bolj sestopa tripa v "kolektivno družabno se govori določen žargon, pod katerim se v "pusto deželo, v katero se je mentalno sesirjanje". skriva prava vsebina. spustil krokar, da bo potovanje Razume se, da je tak naklon na konec noči končano". mladih ustvarjalcev do sveta Marjan Pungartnik Vendar to ni blodenje po temi, to skorajda že tradicionalen, je bredenje po žarini dneva, ki se vendar je Prapotnikov še bolj nehote ponuja kot paleta brezizhoden, resignativen kaotičnosti. in usoden. Starejši smo se že zdavnaj navadili Celo v prvem razdelku, kjer in sprijaznili z njo, pa tudi poezija upesnjuje drobce iz svojega nas ne bo nikoli odrešila, lahko pa, otroštva, se ta slika sveta začrni kot Prapotnikova, sramežljivo že v igri, ki pa se nadaljuje v odstrne vsaj eno izmed tančic: frančičevskih ljubezenskih to pa je že pogum, da se kukalo na razmerjih, ko ženska zasveti le vratih v temno prostorje za hipec kot hipna (mesena) zadovoljitev zbistri in da robovi polmraka in odrešitev. postanejo še za odtenek ostrejši. Zdi se, da je Prapotnik večni zidar samega sebe, saj venomer Milan Vincetič Blaž sizifovsko "zlaga iz črepinj svoj Zavedanje, da smo na tem svetu, Blaž Prapotnik mozaik", ki pa ga ne more in ne ki pričakuje, medtem ko Bog le sme sestaviti. Kajti če se mu Prapotnik podremava "zaton Človeka", le posreči, da ga ozaljša "s črnim "zdolgočaseni turisti", je osnovno metuljem razpoloženja", ga bo vodilo Prapotnikove druge U razdrl "dvom vztrajne polne pesniške zbirke s pomenljivim V KAOS praznine". V KAOS naslovom D Ritmizirani prosti verzi, podloženi V redu kaos. z ekspresivnim nabojem ter ironijo, V Zdi se, da se mladi avtor, ki je R E ED zgodbajo na videz neopazne, že U pahnjen "romantičnim psom v K A O S zdavnaj sprijaznjene vsakdanjosti, veselje" na ta svet dvoma, R ki pa jih v njegovi liriki krhajo Blaž Prapotnik REDU mesenosti in neljubezni, lahko "ostri drobci, zapičeni v srcu odziva le tako kot se: z revoltom, ideala". ki se včasih zaglasi v rjovenje, z Pesniku v obrobnem mestu se v kri zaje blues, Zdi se, da postaja Prapotnik ironijo, humornostjo ali morda rockovska balada: v njej se vse začenja potolazec, ki je naletel na verističnimi "liriziranimi popisi" vedno znova, v njej je (kakor v tistih baladah, "kažipot za nikamor". vsakdana, kjer so našteta "obvezna" mesta kot New Kamorkoli stopi, je zanj zavezujoče ki vse bolj - vsaj po pesnikovem - Orleans, San Francisco, New York) prisila, da usodno, saj vse bolj in bolj sestopa tripa v "kolektivno družabno se govori določen žargon, pod katerim se v "pusto deželo, v katero se je mentalno sesirjanje". skriva prava vsebina. spustil krokar, da bo potovanje Razume se, da je tak naklon na konec noči končano". mladih ustvarjalcev do sveta Marjan Pungartnik Vendar to ni blodenje po temi, to skorajda že tradicionalen, je bredenje po žarini dneva, ki se vendar je Prapotnikov še bolj nehote ponuja kot paleta brezizhoden, resignativen kaotičnosti. in usoden. Starejši smo se že zdavnaj navadili Celo v prvem razdelku, kjer in sprijaznili z njo, pa tudi poezija upesnjuje drobce iz svojega nas ne bo nikoli odrešila, lahko pa, otroštva, se ta slika sveta začrni kot Prapotnikova, sramežljivo že v igri, ki pa se nadaljuje v odstrne vsaj eno izmed tančic: frančičevskih ljubezenskih to pa je že pogum, da se kukalo na razmerjih, ko ženska zasveti le vratih v temno prostorje za hipec kot hipna (mesena) zadovoljitev zbistri in da robovi polmraka in odrešitev. postanejo še za odtenek ostrejši. Zdi se, da je Prapotnik večni zidar samega sebe, saj venomer Milan Vincetič Blaž sizifovsko "zlaga iz črepinj svoj Zavedanje, da smo na tem svetu, Blaž Prapotnik mozaik", ki pa ga ne more in ne ki pričakuje, medtem ko Bog le sme sestaviti. Kajti če se mu Prapotnik podremava "zaton Človeka", le posreči, da ga ozaljša "s črnim "zdolgočaseni turisti", je osnovno metuljem razpoloženja", ga bo vodilo Prapotnikove druge U razdrl "dvom vztrajne polne pesniške zbirke s pomenljivim V KAOS praznine". V KAOS naslovom D Ritmizirani prosti verzi, podloženi V redu kaos. z ekspresivnim nabojem ter ironijo, V Zdi se, da se mladi avtor, ki je R E ED zgodbajo na videz neopazne, že U pahnjen "romantičnim psom v K A O S zdavnaj sprijaznjene vsakdanjosti, veselje" na ta svet dvoma, R ki pa jih v njegovi liriki krhajo Blaž Prapotnik REDU mesenosti in neljubezni, lahko "ostri drobci, zapičeni v srcu odziva le tako kot se: z revoltom, ideala". ki se včasih zaglasi v rjovenje, z Pesniku v obrobnem mestu se v kri zaje blues, Zdi se, da postaja Prapotnik ironijo, humornostjo ali morda rockovska balada: v njej se vse začenja potolazec, ki je naletel na verističnimi "liriziranimi popisi" vedno znova, v njej je (kakor v tistih baladah, "kažipot za nikamor". vsakdana, kjer so našteta "obvezna" mesta kot New Kamorkoli stopi, je zanj zavezujoče ki vse bolj - vsaj po pesnikovem - Orleans, San Francisco, New York) prisila, da usodno, saj vse bolj in bolj sestopa tripa v "kolektivno družabno se govori določen žargon, pod katerim se v "pusto deželo, v katero se je mentalno sesirjanje". skriva prava vsebina. spustil krokar, da bo potovanje Razume se, da je tak naklon na konec noči končano". mladih ustvarjalcev do sveta Marjan Pungartnik Vendar to ni blodenje po temi, to skorajda že tradicionalen, je bredenje po žarini dneva, ki se vendar je Prapotnikov še bolj nehote ponuja kot paleta brezizhoden, resignativen kaotičnosti. in usoden. Starejši smo se že zdavnaj navadili Celo v prvem razdelku, kjer in sprijaznili z njo, pa tudi poezija upesnjuje drobce iz svojega nas ne bo nikoli odrešila, lahko pa, otroštva, se ta slika sveta začrni kot Prapotnikova, sramežljivo že v igri, ki pa se nadaljuje v odstrne vsaj eno izmed tančic: frančičevskih ljubezenskih to pa je že pogum, da se kukalo na razmerjih, ko ženska zasveti le vratih v temno prostorje za hipec kot hipna (mesena) zadovoljitev zbistri in da robovi polmraka in odrešitev. postanejo še za odtenek ostrejši. Zdi se, da je Prapotnik večni zidar samega sebe, saj venomer Milan Vincetič Matthaeus CERDONIS de Windischgretz - Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca, prvi slovenski tiskar. Študiral je na Dunaju, postal bakalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi, kjer je izdal okoli 60 poljudno-znanstvenih knjig, med njimi nekaj izrazito humanističnih. Blaž Prapotnik V REDU KAOS CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 886.3-1 PRAPOTNIK, Blaž V redu kaos / Blaž Prapotnik. - Slovenj Gradec : Cerdonis - Studio S, 1995 COBISS-ID 37851905 Slovenj Gradec 1996 Poezija je odgovor na vsakodnevno nujo, da bi uredili svet. Wallace Stevens Ko vse postavimo na svoje mesto, nastopi zmeda. Ji Čing NIHAJ NEHANJA Na igrišču nihajo otroci, pripeti na verige svojega otroštva. Monotono zibanje jih v ritmu odštevank poganja na mestu, naprej in nazaj. Polglasno odštevajo: meni, tebi, sebi. Nihajo, nihajo ... in nehajo. Koliko še imam časa, da izmerim amplitudo in frekvenco otroštva, ki je eno samo dušeno nihanje?! 7 PESKOVNIK Ves čas smo se igrali v mivki, delali potičke, gradove, garaže, hiše in mostove, vijugaste ceste, rajske vrtove, palače iz domišljije in bivališča za bogove. Potem pa nenadoma kolerični impulz: s stisnjenimi zobmi in trdimi pestmi ... s kanglico po glavi in pesek v oči, lopatka v hrbet in kri ... kriki v travi. Kamenje sovraštva na barikadah razuma in smrt ... smrtni strah nas preplavi. Razmetani, poteptani, napol zasuti svinčeni vojaki so žrtve norega poguma, razdivjanega brez uma. Zdaj je uničen naš peščeni svet. 9 ROKO Z OČI Bil sem skoraj pobalin, ko sem pred obraz sveta postavil majhno zloščeno zrcalo, naivno upajoč, da ga bo spoznanje, če že ne spametovalo, vsaj šokiralo, morda pobilo. Svet pa nič, le zlobno se je zarežal, mi z ošabno kretnjo zbil portret iz rok in mi zabrusil ostro kot črepinje v obraz, da je za estetiko, etiko, moralo že zdavnaj spremenil vrednote in merilo. Otrok na tleh je zlagal mozaik, vizijo slike izginulega sveta. Ostri drobci, zapičeni v srcu ideala, in rana davnega spoznanja sta pospešila utrip in korak, da je pred presenečenim pogledom (v strahu je kar zamižal in si pokril obraz) razbrcal in pohodil v prah: zlagane upe, iluzije in neuresničljive sanjarije. Prej tako lepa slika: urejena, idilično meglena, skoraj veličastna, je zbledela. In iz zmede drobcev je vstala druga, ostra in kontrastna. Kruta šala. A ko odmaknem roko z oči, morda si bom rekel: hvala. 11 KAŽIPOT ZA NIKAMOR Stojim kot kažipot za nikamor in čakam, da kdo mi ustavi. A moj palček nima sreče, jaz zanje nisem pravi. Razbeljen dan mi leze čez čelo in sili v oči, ko stojim s kratko senco na robu dolge poti ... Ne, ne bom preklinjal in ne bom se jezil, čeprav horizont postaja nedosegljiv. Kadar odhajaš na pot, se ti lahko zgodi, da ne vidiš ničesar, razen cilja pred očmi. Stojim in čakam razbeljen dan v oči. 13 BUTELJČNA PARTIJA Videli so nas prihajati, spustili smo se nizko, do gladine, in bilo nam je vseeno, da smo, posuti z zeleno svetlobo in objeti z mladim vetrom, izpili že mnogo buteljk in hlad samotnega tolmuna. Tu je vsakdo videl dno. Misli je odplaknilo med možganske vijuge, kakor je s tokom odneslo steklenico, da je postajala vse bolj nevidna, ko se je valovito odzibala med odseve zahajajočih žarkov, skozi sence vej, žalujočih za neustavljivim tokom ... Stran od otožno uglašenih kitar, proč od melanholičnega zvoka. Plavajoča buteljka je tiho prenašala sporočilo naših nepopisanih, papirnatih dni; vedno je bila izpita, brez vsebine, bila je kot mi - popolnoma prazna in zelena. 15 GREMO NAPREJ Hrib, zaobljena velika rit. In šli so gor, strmo v breg, s prepotentnimi koraki - prepoteni teniški copati. Vsaka jasa je hotela, da se nanjo vrže ležerno pritovorjena lenoba. Glasovi v travi so blebetali: o tem, o onem, o ženski ... o ženskah kot ženske - blebet, blebet, blebet. Žvečili so travna stebla, slinasti gobci, polni šovinizma, in hladno prežvekovali zimzelene svinjarije. Svetovno rit ima ... ... kako ji je že ime? Seveda, imena ni vedel nihče, prav dobro pa - katera je. Vsi - tam sredi hriba, na riti, med krči povaljanega krohota živo razposajeni, odrolani in neobremenjeni. Zdaj so nekateri že na vrhu. Tu se pot prevesi in gre samo še navzdol. In riti - povesile se bodo in noben blebetavi copat jim ob sestopu ne bo več vedel imena. Ah, kurec - gremo naprej! 17 DAN, KI GA NI BILO Zjutraj sem si z levo nogo neprevidno pohodil želodec, tako močno, da me je zabolela glava. Skril sem jo pod blazino, za boljše čase, in prespal ves skozlani dan vse tja do omotičnega večera. Ob mraku, ko sem spoznal, da je danes k sreči nedelja in da me ne bodo vrgli ne iz postelje in ne iz službe, sem bil neizmerno zadovoljen. 19 CUREK MESEČINE V mesečini tihi rjavijo ulične svetilke. Poscali so jih pijanci in psi na sprehodu. Pijoč ta žlahtni sok, jih je obrasla bujna trava; ali pa tudi ne. Naj ti ne bo nerodno pred psi in pijanci; pred Bogom smo vsi enaki. Dvigni nogo in ponos in odločno spusti curek. Napravi mrk! Kar naj pod rumenimi curki, romantičnim psom v veselje in majavim pijancem v oporo, tiho rjovejo ulične svetilke! 21 RITEM NOČI Nočna patrulja čaka ob cesti na prve zapite izpite; in zeleno izdihano sapo čez polovico noči. Zvezde večera rušijo na tone hladnih zvokov in not, v toplem ušesu mi pozvanja: le zakaj bi ostal doma, ujet v tihi kot. Ni zakona in noben žandar ne ustavi družbe, ki je zavila v bar. Policaj s piščalko ne bo ukazoval, ustavljal in zadrževal ptičev na odru, ki dobro vedo, da saksofon nikoli ne pozeleni. Vstopi, ko zaslišiš glasbo med prebliski luči. 23 ZELO DRUŽABEN VEČER Povečana vlaga v osrčju province potlači družabnost malih ljudi nazaj v krtine. Nikjer voluharjev, niti koloradskih hroščev, vsi so se zarili med rumene liste časopisov. Možgani na paši. Ovce, le kateri pastir vas pase, rečem, ko mi pod oboki dežnika igra melodija dežja: Singin’ in the rain. V klubu so uporabne stvari za posedanje v brezdelju in mehko požiranje piva v ritmu štance. Družabno življenje se nadaljuje. Tu, med rdečimi in modrimi lučmi je tvoj obraz obarvan v skrivnost. Svetijo se ti nogavice s črto; mogoče bodo prižgali stroboskop. Nekajkrat greš in se vrneš k polni mizi praznih steklenic. Vztrajno postajam poln praznine. Med potjo opazujem navpične pristanke samomorilskih kapelj. V lužo pod cestno svetilko še vedno dežuje svetloba. 25 NASILNI IZHOD Vrata so lijak. Curek komolcev med pogledi redarjev še ni tista, naivno pričakovana, zabava. Pustite upanje! Pogoltne me razbeljen zrak. Vdihnem le na pol: izdih zadahov, meglic nikotina, smrad cenenih cigaret, parfumov in človeških izparin. Postave, ujete v ritem betonskega mešalca, garajo s tehničnimi gibi, prisiljene v jalovo Sizifovo delo. Obrača mi oči, obrati in figure imajo obraze. Znanec skuša govoriti, ko mi pribliska mimo glave, a pogovor je mogoč le znotraj. S stropa utripajoči hrup zatira vso komunikacijo, ki ni kričanje, in vso družabnost, ki ni garanje. Mikrofon uničuje glasbo in plavajo v dimu žarečih ogorkov in prežijo vsiljuje hreščanje v izpraskane sanje. na mojo tanko občutljivo kožo. Z medenim gibom zmigaš z medenico, Nikoli jim ne obrnem hrbta plesala bi ... in se poskušam smehljati, ko se Meni pa vse pleše pred očmi: z odrevenelo grimaso groze, stisnjen v kot, z ogrado omejena čreda, komolci v ledvice, kot izpita, odvržena in med hojo lesk uvoženih čevljev, ki stopajo na prste - stlačena pločevinka krčevito pomikam brez hreščanja hodim po drobcih dobre volje, skozi lijak odrešitve. razbite in razsute po lepljivih tleh. Pijana ravnotežja z bruhanjem na ustnicah 27 TURNEJA Frnikole oči se kotalijo po zguljeni površini politega šanka. Z rdečimi žilicami razklan pogled ne vidi noči, ko se stiska med ugasle zvezde pod sivo nebo dima. Izpiješ na dušek in izpljuneš lepljivo črno dušo iz katrana. Kako si srečen brez sreče, si momljaje domišljaš, zrkla pa se ti valijo nekam proti centru za ravnotežje in zvoki se pretakajo skozi ušesa v spiralast sluhovod, tja noter, kamor se vrtinčijo note, ki jih nosi ta nori jazz, zmešan iz ritmov, improvizacij in nepričakovanih prehodov. Široke klaviature nasmehov se krohotajo pravim kotom v prazni kamri pivnice. Vsi, ki si jim plačal, so odšli, nikogar ne briga, da melodija zamira. Ti in jazz in solo na 32 taktov šumeče tišine ... Turneja disharmoničnih akordov se vrti v naraščajočem tempu - po barih, po beznicah, v spirali violinskega ključa se končuje s pavzo, dolgo celo dobo. Zaman bobnaš s prsti po razmočenem pepelu, po krogih na praznem točilnem pultu in po zmečkanem, strganem bankovcu. Tvoj nastop je končan brez aplavza. Odidi, tukaj zapiramo! 29 SKICA TIHOŽITJA Skozi migotanje vročine se razleze bela črta, razpolovi vzdušje poletja in ga prezrcali v fatamorgano. Gruče polnih stolov, glave brez ljudi, ljudje brez glav, pod krošnjo senčnikov dialogi iz stripov, zakriti z meglami oblačkov. Na površini majhne mize površne slike kompozicij žrtvovane rutini. Med čašo opojnosti in skodelico kave človeška roka v stisnjeni pesti nepremične ukleščenosti mečka list, kos popisanega, počečkanega papirja. Naslov je ubežal prijemu koščenega trenutka, skrit med težo gub zagrnjene zavese časa. 31 ODREŠITEV Zadušljive negibnosti zraka ni premaknila niti eleganca steklene ladje s krstami na krovu med umikom kvadratnim čerem, zapičenim v grebene betonskih valov, niti krik aluminijastega ptiča, ki je bežal pred zvokom svoje srebrne groze. Črni metulj razpoloženja je sfrfotal naravnost v razpeto mrežo mračnih misli. Sedel sem, ujet na otočku brezdelja, in brezvoljno-lenobno brozgal po usedlini izpite kave in čustev. Ta zlovešča oseka volje je trajala, trajala toliko časa, da sem zaslutil dno. Platnena palma je sočustvovala z mojim kokosovim orehom in niti za trenutek ni dovolila soncu, da bi me preslepilo, češ saj je vse v redu. Obris galeje s črnim jadrom se je bližal, kakor da lebdi, in drsel čez gladino negibnosti. Sužnji so veslali do blaznosti, vesla so udarjala in tolkla kot dlani besed po ušesih tišine. Nenadoma je vitki trup treščil na breg in se Rešitelj me zbudi z vprašanjem: hrešče zaril v peščeno obalo zamišljenosti. Še lahko s čim postrežem? In črno jadro se je scefralo. In takrat se zavem, da v življenju Ampak ... sploh nisem samoten brodolomec, jaz nisem pošiljal signalov, ampak le zdolgočasen turist. ta steklenica je prazna, brez sporočila, in Plačam in grem. ko ste pluli mimo, nisem poskakoval in vpil in klical na pomoč. 33 UTRGANA Ni mi je ponudila kača in nisem je utrgal prvi s tistega drevesa v raju. Vzel sem jo sredi sadovnjaka, v ognju zgodnje jeseni, vso mlado, vabljivo, sočno in poželjivo. Hlastno sem ugriznil v napeto kožo in jo užil. Pa kaj, če še ni bila popolnoma zrela; saj trupla kislih grižljajev niso predolgo ležala v kamri in brez krčev so zagrebli bolečino. Praznino bom prezimil z nasmeškom, saj ... saj sem prehitel vse: mrčes, črve, ptiče, točo, paglavce, nočne obiralce, zrelost in gnilobo. Da, neučakan sem prehitel celo - pravi čas! 35 (O)KRASNA PUNCA Ne vem, če sva se kdaj res poznala, spomnim se le, da si mi dala nizke strasti kljub visoki postavi; še vedno imaš več soli v mednožju kot v glavi. Še vedno vsak falot zate je pravi, pa če se svet na glavo postavi. Svoje čare prodajaš v sumljivem lokalu; končaš, ko se postaraš, v odtočnem kanalu. O, krasna punca okrasna, krasna punca. Nič več me ne skrbi zate, veš, zate se gladko mi je ... O, krasna punca okrasna, krasna punca. Večer ti z obraza umije nasmeh, jutro s telesa opere ves greh, kurja koža te oblije, ko se spomniš noči - a tema med ušesi te prav nič ne skrbi. Glavo uporabljaš le kot stojalo za frizure, telo za obešalnik in shujševalne kure. Predpisano imaš intelektualno dieto in vse neumno - je zate sveto! 37 UJET V MENUET Kadar ti na vrat položim dlan in strune v molu zabrnijo, zaslišim, da sva uglašena in izbrana za isto melodijo. Drse izbiram dolžine žic in mehko jeklenih sozvočij zven. Improviziram, brez not občutja drhtijo. Na blazinicah čutim rahlo trepetanje, jezik v ušesu žgečkljivo šepetanje, želiš mi pregnati sanje in spanje; vem, spet me zvijačno vabiš v to stanje. Poznam te. Tvoj uvod je otožni blues. A ritem s sinkopo pospeši utrip in ... vsa besedila postanejo strip. 39 OPTIMISTIČNI PEJSAŽ Ta pot se mi je zdela strma, se je blago nasmehnila med vijuganjem po zeleni krivulji gričev v nedeljski mir popoldneva. Življenje postaja polno kot grozd, ki s silo zrelosti pritiska brajdo k tlom. Teža sadov, ko rastoči čas spremeni cvetove, nas vleče k zemlji. Svetloba z vrha odpljusne oblačno mleko na obzorju in vranje misli se splašijo, krakajoč zbežijo in se potuhnjeno spustijo na drugo stran vinograda spoznanj. Odločitev, da jih za vedno spodim, stoji na vrhu, trdna kot zidanica. Pot vodi navzgor. 41 VRAČANJE V kuhinji je bilo veliko lesa obsijanega s Ponosno zravnana ženska toplo lučjo. Razgalila si vrat in se naslonila z milino deklice je sedela negibno. na stikalo. Nehote je z ulice vstopila hladna Pod negovanim lokom obrvi svetloba neona. Jagode na mizi so potemnele, je odblesk zelenega potoka otožnosti še vedno so dišale. ožaril nekaj trpkosti okrog stisnjenih In tako zelo sem si želel, da bi bilo hote. ustnic. Kot trma. Krhkost trenutka, Nerad sem šel: a Pepelki in malomeščanom ko bi lahko vse skazil, a tokrat nisem. ni dovoljeno ostajati čez noč. Zjutraj bi bilo vse Nekje čisto zadaj tako čudno; sram, zadrega. Se ne spodobi. je s hripavo presunljivostjo Tom Waits Je govoril strah vse te bedarije?! prepeval Blue Valentines. Moral bi ostati! odgovorim v zeleno brlenje Nihče ni slišal. armaturne plošče. Gorivo še ne bo pošlo. Iskra, telefon, povabilo. Ne makadam, pretreslo me je dejstvo, Stekel sem in se potopil v valove, da je tokrat drugače. Pridih trajanja ... tokrat bolj previdno. Saj ... Tolikokrat Razumevanje brez besed. Besede z istim pomenom sem navdušeno pograbil desko, se vrgel zamolčane namenoma. Tudi ko si stala med vrati, v plimo in po kratki, divji vožnji obležal na pragu svetlobe in teme, kot v pesmi, sem na suhem: razbit in pobit. Potem pa molčal. In vse si razumela. sem jih gledal, kako so lahkotno surfali. Nisem videl utopljenih, njim nihče ni Pozabil sem ti reči - hvala za kaseto, nevoščljiv. zdaj sem se spomnil, med prsti. Tik pred domom, zibajoč se z avtom vred Kitarist je izstopal iz slike v nekem umirjenem zadovoljstvu. Lepo je, in s svetlobno hitrostjo izstreljeval zvoke. da se začne s klavirjem. Easy. Pravi jazzist to občuti boleče. Začutil sem Prijatelja s koncerta ti še nisem predstavil, neizrekljivo in se sklonil k tvojemu zapeljivemu vedno ostaja še toliko neizrečenega ... ušesu, da ti zašepetam v pozvanjanje uhana ... vendar sem miren A se je tip z reklamo na riti vrinil vmes. kot nedeljsko jutro, ki se začenja. Zato ne sprašuj, zakaj sovražim coca-colo, čeprav ljubim nasmeh. 43 ENA IN ENA NI ENA Nekateri še bedijo, ob treh zjutraj, in imajo luč in zastrta okna in svoje življenje. Nekdo pa gleda dol v globino čez ograjo balkona in ima, kar ima. Sedem nadstropij padanja in premalo časa za razmislek. Udarec ob tla ne dopušča nobenega dejanja več. Nič. Katera odločitev manj boli? Trpiš in še nekomu je tesno v njegovi koži, ker je oplazil rahločutno pozornost s svojo nepopisno grozo. Ali pa le z navadno malomarnostjo. Vseeno bo rekel, da mu je žal. Vedno zveni enako obrabljeno. Ti pa nočeš niti krivde za drget zvaliti na ledeni veter, čeprav veš, da bi bil lahko to kar dober izgovor. Vsak ima, kar ima, svoje zastore in okna in luč ... Z balkona je videti, kakor da so tla naenkrat blizu in daleč, kakor dva, ki se ljubita in si obenem zadajata bolečino; združuje in loči pa ju rahlo patetična, a čisto preprosta logika, da je ena in ena dva in da si tudi v dvoje - sam. 45 IZUMIRAJOČI Ne boj se, nikoli ne bruham ognja, ko prihajaš k meni v pečino. Na dnu brloga sem sam, prestrašena žival, ki nad zakopanimi kadavri nemo spačenih obrazov renči kot ranjena tišina in grize le rožnate nemirne nohte, ko se v kristalnem zrklu prepozna dvoglavi zmaj, falična zverina. Ljubi me, če se ti ljubi. Zaradi skrivnostnega, morda davno izumrlega hotenja, ki se kot priostrena ost zariva v to drugo glavo. In ko se trudiš s pojasnili, da glas navzven spregovori, se odmev lepljivo vlažnih črk, kot v posmeh jeziku, na skalnih stenah posuši. 47 PLAČILO BREZ VREDNOSTI Skozi puhtenje dima lahke ženske cigarete mi je prineslo v nos vprašanje, ki vso puhlost na dlan razkrije: A pesmi pišeš za denar? Me zbada? Ne? Ne. Dobro vem, da siva ravnina celic ne bi zmogla ironije. Te gladke ploskve se oprime le groba, robata in kosmata šala, vsa prefinjenost pa zdrsne mimo, neopažena, prezrta. Velika misel postane nepomembna, smešno mala. Za angleški humor potrebuje prevajalca, podnapise k pantomimi in »brez besed« - razlago. Pa sem ji rekel, enostavno, da bi laže, ah, da bi sploh razumela: - Ni vse isto: cena, vrednost in vrednota, vsega ne poplača - denarja vsota. Poezija ne bogati blagajne, delo nikogar ne osvobodi; ploha besed razmoči žlahtno misel, da se zredči in zvodeni. V zaupnem pogledu sem opazoval, kako ji je zdrsela poanta, kot med prsti ledena kocka. Morda pa misli (če sploh kdaj), da je nikotin manj strupena sestavina užitka od ostre pikre ironije in alkohol bolj znosen, manj škodljiv od sarkazma polne poezije. Gledam naravnost, ko čakam, da pokadi, izpuhne, izpije; ne vidim, kdaj jo užitek zvije. 49 SEM ZADOVOLJEN Nebo, naveličani ljubimec, enako malomarno lega nad povešene dojke hribov kakor tisti večer, ko so se najine stopinje razšle in se izgubile v razkoraku. V dolino se spušča mrak kot zlovešča napoved: mraz do nižin. Bo kdaj topleje? Odgovor je v etru izgubljen. Pogled, kakor zaklet, nenehno obrnjen v smer, kjer izginja krogla za razgretim čelom, čaka, kdaj bodo skozi razpoko večera zapadle tolažbe v obliki snežink. Predobro vem, da noben sneg ni tako bel, da bi zakril sledi črne slutnje. A prazno mednožje škrlatne otožnosti ne vpraša za letni čas. In zdrgnjeno, oguljeno vprašanje se ti lepi kot sperma na suhe dlani. Odgovor med prsti zmezi in sredi zime zadiši po kostanjih. 51 PREZGODNJI IZLIV Lahko se pridružim trepetajoče zamaknjenim dušam pri neizmernem vzdihovanju nad sončnim zahodom na kičastih karticah in iz globin mehke notranjosti začnem, ves raznežen, vlačiti drobovje: črevesje z napol prežvečeno bolečino, srček razpacan kot neprebavljen puding, vranico, mehur in druge drobnarije; od izpite žalosti razpadla jetra in zaradi preslanih grenkih solz uničene ledvice. Zmorem pošastno patetične grimase, da bi čustveni grižljaji brez okusa stisnili cmok v grla in obrnili želodce občinstva, lačnega balastne lahke hrane. Slabost predpisane diete je kot recept za sirup; emocije so sladki strup. Pacient: krvavel iz notranje rane. Vzrok smrti: izliv čustev v male možgane. 53 KOPIJA RESNICE Na dnu predala najden rokopis je kopija idej, ki so nam jih nekoč navdušeno klesali v glavo. Kričavo sporočilo je tolklo z udarci težkih besed in priostrenih pomenov, a s časom je skrhalo konico. Sesuli so se spomeniki in heroji so umrli na obroke. Zgubani listi so polni orumenelih zmot in časa, ki resnico iz knjig izrine. Ostajajo le originali, vklesani v kamnite bloke in gnile rože v vazi iz žgane gline. 55 ODVOZ SMETI Danes so prišli, da odpeljejo stvari, da spraznijo lobanje in kante za smeti. Začelo je smrdeti, kjer odvrgli smo simbole, in gre mi na kozlanje, ko se spomnim na parole. Kante so prepolne, da bi iztresel svinjarijo, nikjer ni več prostora - povsod bacili se redijo. Ne brskaj po smeteh, ker ni več kaj iskati, kar bilo je vrednega, smo morali prodati. Ne išči v smeteh leska starega spomina, da se ti ne dvigne nivo adrenalina. Vse naj pohrustajo ljubke miši in podgane, oči resnici vrane razpraskajo v rane. Na smetišču zgodovine je vedno grozna gneča, če te sortirajo pravilno - je to le gola sreča. 57 GOVEJA MUZA Opoldne na Gospodov dan, ko slinast koš poljubčkov primezi iz radia, se nam od prisrčnosti kar riga. Zabuhlo okajeni gojzarji jodlajo med kosilom; po goveji juhi žganci, golaž, lipov list čez sram in skrita figa. Klaviature smehljanj zvenijo v preprostih tonih (harmonike, ne harmonije) in razpihujejo strasti sveta. Hvalnice in pesmi: jokave, vlažne, solzave in lažne. V ritmu tradicionalne polke in razplunkanega valčka se spajdašita beda in beseda v bedasto osrečujoča besedila. Hojladro. Naša intimna sreča ima kravje srce in kurjo pamet. Preslepi jo že cenena domo- vinsko obarvana idila. 59 KRAVA V DNEVNI SOBI Čreda sedečih otrok hlastno pije delno posneto in delno prebavljivo oddajo. Kmalu se jim bo skisalo - v njihovih ljubkih tetrapakih. Govedo nikoli ne gleda televizije; le prežvekuje in bulji v prazno. Breji kravi je tele - vizija prihodnosti in ne ekran v jaslih, pa čeprav se utrne umetni satelit. Televizor, ta zamrzovalnik idile, je magična naprava za likanje možganskih gub; da ne boste le mladostni, ampak tudi infantilni! Modra svetloba je v resnici plava. Pogled plava, uročen s tokom slik, ki osvetljujejo lobanje s tujimi žarki norosti in ne modrosti, bliski in ne prebliski. Otroci tega ne vedo in so divji, kadar niso uročeni, ukročeni in udomačeni. Domačnost je tujka in ni pasterizirana. Otopelo pusto dolgočasje je sodobno homogenizirano in uporabno do kolektivnega družabnega in mentalnega sesirjenja. 61 PLAZ NEPOMEMBNOSTI Moj prijatelj je poznal več knjig kot vsi, ki jih imajo bahavo zaprašene pod steklom v sobi za goste; a tega ni razkazoval. Imel je ideje in norost se je zdela le bleda senca ekstravagance. Gojil je družabnost, smisel za humor in prepovedane rastline - iz gole zafrkancije, saj ni potreboval umetne domišljije, njegova je kipela in čut za estetiko in občutek za vse tiste nekoristne stvari, brez katerih ne bi bilo vredno početi nič donosnejšega. Nosil je dolg črn plašč in rumeno priponko z napisom: PODPIRAJ UMETNOST! Nima je več, odkar je izginil. Smo mislili, da je našel smisel življenja, a ga je nekje izgubil in vsa tista občutja in kvalitete. Zdaj ima avto, žensko, ki hoče hišo, otroka, ki joče in zahteva vse, in veliko dela; to, kar pač imajo vsi, ki dopustijo, da jih - na videz prostovoljno - vseskozi žene nevarno visok izkoristek. Kljub polnemu odlagališču idealov in neizkoriščenih potencialov nikoli ne pogleda pod kup, ki grozi, da ga bo zasul in pokopal z navlako prenatrpane vsakdanjosti. Ne ve in ne sluti, kdaj ima - preveč za udobje in premalo za srečo. 63 SI SREČEN, PRIJATELJ Si srečen, prijatelj, ko imaš vse, za kar si mislil, da moraš imeti? Si srečen, prijatelj, ko imaš vse, za kar si verjel, da je vredno imeti? Si srečen, prijatelj, ko imaš vse - in ničesar, kar boš smel vzeti?! Na vratih te bodo preiskali, s sladoledom ne smeš v nebesa. Da ne bi posvinjal gradov, ki si jih zidal v oblake, da ne bi popacal angelom krilc, harf in druge navlake. Na vratih te bodo posvarili in zaplenili ti bodo sprej, da ne bi pisal grafitov in parol za prostake, da ne bi počrnil beline angelskih kril, harf, oblakov in drugih nebeških nepremičnin. Si srečen, prijatelj, ko imaš vse - in ničesar, kar boš smel vzeti?! 65 IMAM, TOREJ SEM Walt je obležal na betonu brez travnih bilk, čezenj pa so se valili brezbrižni koraki, težke stopinje in neobčutljivi podplati. Nobenih vtisov - le odtisi. Nihče ga ni pobral in nihče ni prebral njegove poezije, razbral svarila, dojel smisla in se zbal opozorila. Mimo so drveli polni žepi pohlepa, z nabitimi torbami praznine, natlačeni s puhlo aroganco, z zlatimi urami v prsih, s kristalnimi pogledi v očeh in steklenimi besedami na ustih. Zlikani kot mrtvaški prt so odkorakali navzdol proti vrhu. In kar šli so in šli. Dol. Osebje v kurilnici se je režalo: - Vse gre po načrtu, vse gre po zlu! Ne odnehajo. Dokler ne obsedijo na stopnicah z vprašanjem v naročju. Kdo je reven, kdo bogat in kdo - preklet?! In od kod, za vraga, ta krohot? Saj se nam vendar ruši svet. 67 PAVZA Nič kaj trdno nisem vpet ali zasidran v tale svet. Kadar se po robu plazim, da ne bi zdrsnil, vedno pazim, in premnogokrat se mi zazdi, da ni napeta in da prav nič trdno ne drži ta vez, v katero nas zapleta. Ko stopam za koraki po mostičku, ki nad valove moli z boka galeje in Kronos natančni stopinje mi šteje, me misel preleti, kot jastreb obzorje: galjoti smo, priklenjeni na vesla, življenje le parole in neuporabna gesla. Ko iz dneva v dan izpolnjujemo povelja, pozabljena v nas umira želja. S v o b o d a, ujeta v molčeča usta, je le beseda, kot up v mračnem trupu brez razgleda. Pri lini morski volk, plavut. Vseeno: pavza! Galjoti, gremo plavat! 69 PES SEM Skozi park, po urejeni stezi, stopa resen, tog, z verigo v roki - gospodar. Spustil je psa, naj divja svobodno. Od veselja maha z repom, s smrčkom radovedno ovohava in ob drevesih dviga nogo; še vedno zaznamuje vse, kar se mu zdi narava. Ne meni se za izhojene stopinje in se ne zaganja v naključne sprehajalce na tlakovani poti. Smrček se ustavi in obrne, kjer se končajo mehke trave. Živ sem, sem ter tja se zaganjam in skačem: po drevoredu lastnih misli, po živalskem vrtu občutkov, po laboratoriju raziskovalcev. Nenadoma pa se ustavim, kot na ukaz, in se ozrem v kletko neusmiljenih kazalcev. Čas je gospodar, ne jaz. Postal bom gospodar, ko bom popustil veselju in se uprl povelju, ki mi grozi, da me priklene na verigo in grobo vrne na izhojene poti. Gospod sam svoj bom - ves. A do tedaj lahko bom le - samo svoj pes! 71 TURISTIČNI (U)TRIP Čez sivino avtoceste in neba z bežečimi oblaki so pridirjali japonski konji. Svod tam zgoraj, natrpan s težko kovinsko sivino, in prepolno parkirišče za zvezde sta bila žejna svetlobe. Pivske pene in - kot voda iz kanalov - umazane šale so se posušile v prikrito zevajočih ustih. Šok v preblisku trenutka. Izbuljene oči korakoma zahrustajo po steklenih biserih razsute šipe avtomobila. Na sedežih ždi le - za poln, ne preveč nov, pravkar ukraden nahrbtnik - velika praznina. Svetovljani, popotniki, kolesarji, rekreativni drogeraši, Otožni prsti domotožja upokojeni in pokojni hipiji; izvlečejo iz plitvine žepa hašišarji, uživalci in preprodajalci, bankovce v odtenkih tujega pohlepa, ulični glasbeniki, muzikanti in klovni; prepoteni potnik, brez spominkov, v poslinjenih izložbah razstavljeni brez prtljage, se vrne na prag večera. mesnati modeli cip ... In pisana kartica, v nabiralnik pozabe Kemični zastor, kapuca čez zavest, odvržen pozdrav iz Amsterdama, ta pisana kulisa skriva smetišče, pritava za njim kot spomin z zamudo. dokler se razum ne prebudi v bedi. 73 KONČNA POSTAJA Na postaji, pomešan med potnike, se trudi nek obraz, da mu s potez izraza ne bi razbrali brazgotin nedavnega poraza. Sprejemni izpit spremeni nerešeno vprašanje perspektive v brezperspektivno-nerešljiv problem. A sonce kjub temu žari brez vprašanja; enakost svetlobe odseva v vseh pogledih in v vseh okvirih zrcalnih očal, ki ne vidijo niti svojih senc na tleh, kako jih avtobus povozi, pomečka in splošči pod kolesi. Slutim, da se bom moral povzpeti in vstopiti brez nje. Tesno mi je, skoraj neprijetno, kajti vsi potniki imajo senco, da jo lahko, z voznim listkom v roki, pomikajo proti izstopnim vratom (nanje se je, seveda, prepovedano naslanjati). Ne okno, ne kladivce, niti napis IZHOD V SILI me do konca vožnje ne morejo rešiti mirovanja na tem prenatrpanem stojišču. 75 ČAKAM ČAS Malo duš je v vicah prazne sobe, a uročijo te v negibni ples. Okno uokvirja svetlobo dneva, pogreznjeno med težo zgubanih zaves. Koščene stene nosijo polna naročja slik, podobe zdavnaj so zbledele. V zamolklost večera klavir sameva, melodije so v tišino izzvenele. Čakam čas, da tihi koraki preglasijo udarce nihala. Čakam čas, da bosta dih in ura zastala. 77 MOZAIK IZ ČREPINJ Ne hodi po koščkih pazljiv korak in ne brca drobcev, ki v sliki niso pritrjeni. Kdo ve, kam spadajo, ko so pomešani, poteptani, razdrobljeni? Spomin odpleše, a se ne dotakne odkruškov prejšnjega življenja ... V špranje se nabira prah, čas se razpreda v pajčevinast lik. In vendar zlagam iz črepinj svoj krhki mozaik. 79 ČLOVEK LEDENE DOBE Vsak dan znova se vrača utrujen v podpritličje svojega razpoloženja. Na pragu zastane: bom zmogel stlačiti skozi ta vrata še en interval - prenatrpan z urami enolične utesnjenosti? Se bodo sekundni kazalci - tanki, ostri žeblji usuli iz strgane vreče minevanja in me prebodli? Ujame jih, med blazinice živih prstov, a hip zatem popadajo na tla, ker jih ne more zadržati s koščeno roko skeleta. Skozi polmrak ozkega hodnika nosi večnost utripanje neonske svetlobe. Ivje tega pogleda ne odseva neba, ne brušenega jekla, ne loščenega stekla. Tako odseva vrh taleče se ledene gore vekov. 81 TESTAMENT Včeraj je bil in danes nabiralnik prazen, kot vsi ti dnevi, ko nobena roka ni zdrsela z nežno vijugasto pisavo po gladki beli koži nepopisanih strani; da bi misli zašelestele in čuti vzvalovili, ko bi nezmotljivo s pogledom tanko sled sledili. Včeraj, danes in vsakokrat, ko je odprt zazeval prazen, kot od samote blazen, je kričal ... tulil je, ko so segli vanj - zaman, cvilil, kadar so ga zaprli v mrak, in škrtal, ko so mu odškrnili medlo bledi svetlobni trak. Je bil to že znak? Po dolgi noči so ga našli. Senca - obešena na steni - se je razvlekla v črno črto. Koščeno belo pismo, z obupano pisavo, je brez glasu zdrsnilo v njegova nedra. Na dnu je obležalo - neodprto. 83 LITER LITERATURE noč do jutra, generalka za pekel. najprej sem se vprašal: komu zvoni? postelja je bila kot mačja zibka, čeprav je vel iz nje duh po človeku; ko sem pospravil zajtrk prvakov - špeh na kruhu, so na mizi ostale le drobtinice in skodelica kave. dan je bil ustvarjen za lovljenje postrvi v ameriki ali potovanje v jutrovo deželo. igra steklenih biserov na travnih bilkah, oblak v hlačah je opravil svoje, ptičja pesem je preglasila žabjo molitev, ki včasih utihne šele pod kolesom na cesti. oblomov bi mi zavidal od tod do večnosti, dan je bil kot dnevnik uživalca mamil, zgodilo se je manj kot nič. kratkočasil sem se s fotografijami iz pekla, igrala je glasba za kameleone in jedel sem peklensko pomarančo ... hura, še smo živi, preživel sem moj boj, na zabavi v beznici sem bil tujec; neki človek v zrelih letih se z gnusom prebija skozi zid mrtvih duš, ki plešejo ta groteskni ples neznosna lahkost bivanja me sili, da stojim tu kot idiot, kakor demon in eros. vsaj nisem stal ki ne spada v ta krasni novi pred zaprtimi vrati, kot da za njimi poteka proces. svet, ampak na živalsko farmo, ponižan in razžaljen kasneje sem opazoval sliko doriana graya, mali princ, ki ne ve za ime rože, a ko jo vzljubi, misleč, da gre za umetnikov mladostni portret, spozna, da je to cvetje zla. in jo proučil od točke do slike. tega nihče ne ve vnaprej, to je bitka za neznano bil sem sam kot stepni volk in moral bi biti prerok ali vsaj čarovnikov vajenec, in kljub strahu pred letenjem sem si zaželel, da bi vedel, kdaj se bo na to pusto deželo spustil da bi kakor galeb odletel kam drugam, krokar in potovanje na konec noči bo končano. četudi le do ulice ribjih konzerv. 85 NE OBRAČAJ SE Na grmadi pred očmi gori kričeč zvrtinčen dan v plamenih vročih lis, med iskrami potez nemirnim barvam žrtvovan. Oranžna sončnica se obrača v zvok ... Ječanje vetra v cipresah, bučanje sončnega slepila, cvrčanje škržatov, v glavi potuhnjenih med zublje besnih travm. Kam boš bežal? Pot migota, razbeljena se zvija, krči, izginja v sopari in puhti. Bližnjica za pekel je edina perspektiva, ko pred vročičnimi pogledi izgoreva dan. Kam boš zbežal, zvečer, ko pride? In je tu! Na tilnik stisne mračna senca blaznosti neusmiljeno rezilo noči. Ne! Neki krik zvrtinči zrak: - Ne obračaj se! A uho ne sliši, med prsti zvok spolzi, zmezi lepljiv in gost v dlan ... Krik kot kri. 87 OHOLO Velika zrkla so zrla, prezirala in prezrla. Domišljavi ugled mestne hiše nikoli ne ugleda kamnitega morja, valov, grmečih v krožni mozaik granitnih kock. Pogled, prostran kot trg, enako domač, enako tuj, odseva le kamenje in tlak; tak zlizan, spran do najfinejše razpoke, razbolel od ihtenja dežja in potrkavanja korakov. Kamen brez domišljije niti po naključju ne dojame delca sporočila, ki položeno pod motno površino zre v oči in s črnim šelestenjem črk izreka neizrekljivo. Umetnik je mrtev. Zdaj ga ni težko prekričati, saj umetnost svojo božansko neslišnost šepeta. In večina drsečih stopinj molka le bojazljivo prikimava, ko se polžje plazi po sledeh tujih misli in si domišlja, da potuje skozi črnino lastne tišine globoko v magično brezglasje. 89 VOZNI RED OBLAKOV Koprenasti oblaki občutkov, obsijani z večerno nostalgijo, drsijo neslišno prek sivih celic neba. In tam zadaj za očmi, v somraku zastrtih pomenov, se puhaste misli kot zlate ribe v tolmunu za vedno izgubljajo v globini nezavednega. Melanholična svetloba žari brez vročine, sije in zlagoma ugaša v posušenih krošnjah dreves, stoječih v drevoredu spomina. Brez bolečine, le z neznatno slutnjo zgori dan v večer, večer v noč; zgori poletje v jesen in življenje zogleni v trenutek - čeprav ostaja. Ljudje zlagoma olesenijo, postarajo se v drevesa in njih šelestenje več ne plaši sanjskih ptic in nihče več se ne bori za prostor v njihovi nekoč razkošni senci. Ponos se že dolgo ne ozira več gor, ne pleza, ihtavo v visoke krošnje, saj ve, da polna kupola ni rodovitni znak pa tudi zreli sad odpade sam. Korenine, krčevito zarinjene v zemljo preteklosti, prepredajo alejo. Bojijo se pasti v ledenem vetru, solze bi jih prekrile s plastjo spominov in zamrznile mrtve hlode v žled pozabe. Med čakanjem, da se zjasni, je dovolj trenutek, en sam preblisk, da spoznaš, kako je vse prav. Tudi če ti nevihta podre drevo, strela raztrešči deblo ali toča oklesti veje ... je vse v redu. Celota ostaja in tudi oblaki blodijo samo na videz! 91 VESOLJNI DVOM Nevsiljivo prozorni vonj oljke lebdi nad vročino. Pogled sledi skozi peresno lahek zrak sinusoidam plahutajočih peruti. Skladni gibi ptice v letu dolgo zadržijo pozornost opazovanja, dokler se enakomerni zamahi ne strnejo v točko na prostranem platnu obzorja. Svod izžareva skladen mir. Občutje privabi smehljaj na obraz majhne pike znotraj stvarstva. Od daleč neznaten del, skoraj nič, od blizu vse in zavest, da obstaja. A nekaj motnega, nejasno zlovešče lebdi in migota nad vsebino. Kaj je znotraj, kaj na meji in kaj onstran? Dvom. 93 REDEK GOST Obstaja mesto, ki ne živi le v mislih, utesnjenih, z verigami predsodkov nepremično priklenjenih med bloke molka. Ni prostora za svobodo, ograje so previsoke, tu je življenje smrt in voda led. Nerodovitni vrtovi so omejeni z vegastimi plotovi, suša in žeja sta botri prazni kašči. Plitvi vodnjaki so izsušeni. Med sprehodom proti vetru, po ozkih ulicah, mimo zapahnjenih vhodov in spuščenih žaluzij, prek praznih cest in v prostranost ujetih trgov, skozi pozabljene parke in drevorede, pazi, da te ne vklenejo samotne poti in slepe ulice v svoj blodnjak. Ne čudi se pajčevinam in prahu neizkoriščenih podstrešij. Zatohlost se ne posmehuje glasno stari šari in navlaki, ponosno čuvani, a skrbno skriti. Krohot bi vse preveč zlovešče blodil po mračnih kotih plesnivih, zanikrnih dvorišč. Glej, da te, ob ledenih pogledih izza zaves, ne zazebe in korak zaledeni, kajti sobane za temi neprijaznimi pročelji so preveč hladne in vlažne; in zazidane s predebelimi zidovi, da bi se lahko v njih ogrel samo s toploto razgretih misli. Ne vstopaj! S svojo svetlobo jim ne boš ožaril obrazov, nikoli ne bodo dovolili, da bi tvoji plameni plapolali v njihovih trdih, nizko obokanih kaminih in čelih. Iz pepela v teh ognjiščih Feniks nikdar ne bo vzletel. 95 BOG NI MRTEV Bog ni mrtev, ampak samo spi. Dremlje v nas, ki smo ga pregnali iz ogretih src v grobnice iz kamna, kjer zatohlo zaudarja po smrti izdihnjen zrak. V isti sapi je bergla beračev usmiljenja, med prepirom o njem grozeče dvignjena gorjača. In ni nas strah pogleda, uprtega v eno samo trmasto obzorje. A Bog ni mrtev. O, če spi pravično spanje in upa sanje ... Ga bomo prepoznali v sebi in prebudili v veri, da so ljubezen, blagost in modrost vzhajajoča zarja? Ali pa noč, z glavo navzdol, kot netopir obešena v razvaline, čaka na zaton Človeka?! 97 USEDLINA ČASA Gib je prekinjen. Bledica okamenelih prstov visi negibna nad temačnim vrtincem, ujeta med oster vdih arome in izdih medle neodločnosti. Izpuščena žlička pleše zadnji valček v vročem objemu zvrtinčene črnine in v zanosu strasti ji vrh opleta čez odkrušen rob. Skrivnostne sile kozmosa neslišno privabljajo omamni vonj, da se kot kadilo med obredom suklja skozi željno razprte nosnice in odplava skozi čute ... Odnese te, če nisi dovolj pazljiv, strahovito hitro poletiš: s stola med mize, skozi kavarno, čez ceste, čez skladišča, nad sklonjene hrbte v pristanišča, preko valov nad polja na drugi celini. Domišljija te posesa skozi neskončno spiralo asociacij ... Čez krožnico zavesti se širi navzven, ko jo primeš in odložiš, se razprostira po prostoru, dvigneš skodelico k ustju črne luknje se bliskovito poveča in razprši po galaksiji, in zliješ vanjo ohlajeno vesolje. švigne v območje neznanega, Z dvema prstoma odložiš izpraznjeno, preko mej razuma, čez rob dojemanja, zaključiš gib, da porcelan izzveni v večnost v somrak nezavednega in izgine kot plehka, zguljena fraza in v podzavest bivanja, v nekaj nerazložljivega te v hipu prisili vprašljivo neskončnost obstajanja. v nepremičnost ... Skoraj se je že ustavila, žlička, Nihče ne bo prerokoval iz tvoje usedline. 99 Blaž Prapotnik V REDU KAZALO Prezgodnji izliv ................. 53 7 ................... Nihaj nehanja Kopija resnice ................. 55 9 ......................... Peskovnik Odvoz smeti .................... 57 11 ....................... Roko z oči Goveja muza ................... 59 13 ......... Kažipot za nikamor Krava v dnevni sobi ......... 61 15 ............. Buteljčna partija Plaz nepomembnosti ....... 63 17 .................. Gremo naprej Si srečen, prijatelj? ......... 65 19 ............ Dan, ki ga ni bilo Imam, torej sem .............. 67 21 .............. Curek mesečine Pavza .............................. 69 23 ...................... Ritem noči Pes sem .......................... 71 25 ......... Zelo družaben večer Turistični (u)trip ............. 73 27 .................. Nasilni izhod Končna postaja .............. 75 29 ........................... Turneja Čakam čas ..................... 77 31 ................ Skica tihožitja Mozaik iz črepinj ............. 79 33 ........................ Odrešitev Človek ledene dobe .......... 81 35 .......................... Utrgana Testament ....................... 83 37 ............. (O)krasna punca Liter literature ................ 85 39 ................. Ujet v menuet Ne obračaj se .................. 87 41 ......... Optimistični pejsaž Oholo .............................. 89 43 ......................... Vračanje Vozni red oblakov ............ 91 45 ........... Ena in ena ni ena Vesoljni dvom .................. 93 47 ..................... Izumirajoči Redek gost ...................... 95 49 ...... Plačilo brez vrednosti Bog ni mrtev ................... 97 51 ............... Sem zadovoljen Usedlina časa ................. 99 101 Blaž Prapotnik V REDU KAOS Založba: CERDONIS STUDIO S, d.o.o., Slovenj Gradec Za založbo: Uroš Slemenik Urednik: Andrej Makuc Lektor: Tone Turičnik Fotografija: Tomo Jeseničnik Grafika na naslovnici: Valentina Smolnikar Grafično oblikovanje: Blaž Prapotnik Prelom in priprava za tisk: STUDIO S, d.o.o. Tisk: ODTIS, d.o.o., Ravne na Koroškem Naklada: 555 izvodov Slovenj Gradec 1996 Izid knjige je finančno podprla ZDRUŽENA LISTA socialnih demokratov, območna organizacija Slovenj Gradec. Na osnovi mnenja Ministrstva za kulturo RS št. 415-470/95 z dne 28. 07. 1995 šteje knjiga med proizvode, za katere se plačuje davek po stopnji 5% od prometa proizvodov. Blaž sizifovsko "zlaga iz črepinj svoj Zavedanje, da smo na tem svetu, Blaž Prapotnik mozaik", ki pa ga ne more in ne ki pričakuje, medtem ko Bog le sme sestaviti. Kajti če se mu Prapotnik podremava "zaton Človeka", le posreči, da ga ozaljša "s črnim "zdolgočaseni turisti", je osnovno metuljem razpoloženja", ga bo vodilo Prapotnikove druge U razdrl "dvom vztrajne polne pesniške zbirke s pomenljivim V KAOS praznine". V KAOS naslovom D Ritmizirani prosti verzi, podloženi V redu kaos. z ekspresivnim nabojem ter ironijo, V Zdi se, da se mladi avtor, ki je R E ED zgodbajo na videz neopazne, že U pahnjen "romantičnim psom v K A O S zdavnaj sprijaznjene vsakdanjosti, veselje" na ta svet dvoma, R ki pa jih v njegovi liriki krhajo Blaž Prapotnik REDU mesenosti in neljubezni, lahko "ostri drobci, zapičeni v srcu odziva le tako kot se: z revoltom, ideala". ki se včasih zaglasi v rjovenje, z Pesniku v obrobnem mestu se v kri zaje blues, Zdi se, da postaja Prapotnik ironijo, humornostjo ali morda rockovska balada: v njej se vse začenja potolazec, ki je naletel na verističnimi "liriziranimi popisi" vedno znova, v njej je (kakor v tistih baladah, "kažipot za nikamor". vsakdana, kjer so našteta "obvezna" mesta kot New Kamorkoli stopi, je zanj zavezujoče ki vse bolj - vsaj po pesnikovem - Orleans, San Francisco, New York) prisila, da usodno, saj vse bolj in bolj sestopa tripa v "kolektivno družabno se govori določen žargon, pod katerim se v "pusto deželo, v katero se je mentalno sesirjanje". skriva prava vsebina. spustil krokar, da bo potovanje Razume se, da je tak naklon na konec noči končano". mladih ustvarjalcev do sveta Marjan Pungartnik Vendar to ni blodenje po temi, to skorajda že tradicionalen, je bredenje po žarini dneva, ki se vendar je Prapotnikov še bolj nehote ponuja kot paleta brezizhoden, resignativen kaotičnosti. in usoden. Starejši smo se že zdavnaj navadili Celo v prvem razdelku, kjer in sprijaznili z njo, pa tudi poezija upesnjuje drobce iz svojega nas ne bo nikoli odrešila, lahko pa, otroštva, se ta slika sveta začrni kot Prapotnikova, sramežljivo že v igri, ki pa se nadaljuje v odstrne vsaj eno izmed tančic: frančičevskih ljubezenskih to pa je že pogum, da se kukalo na razmerjih, ko ženska zasveti le vratih v temno prostorje za hipec kot hipna (mesena) zadovoljitev zbistri in da robovi polmraka in odrešitev. postanejo še za odtenek ostrejši. Zdi se, da je Prapotnik večni zidar samega sebe, saj venomer Milan Vincetič Document Outline KAOS ovitek.pdf Page 1 KAOS ovitek.pdf Page 1 KAOS ovitek.pdf Page 1 KAOS ovitek.pdf Page 1