OHNES INIIM (TODOS UNO) y »Opominjamo vse duhovnike, one svetnega klera in one, ki pripajajo redovom in kongregacijam, da se povezani z vezjo bratske ljubezni, s skupnimi močmi in voljami trudijo za isti cilj, ki je dobro Cerkve, lastno posvečenje in posvečenje vernikov" (Pij XII., Menti nostrae.) 19 5 4 ŠTEV. 3 GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO Škof dr. Gregorij Rožman:: „Qui potest capere, capiat" Dr. Alojzij Šuštar: Analogija med Marijo i.n duhovnikom . Dr. Rudolf Bitimi: Lik sodobnega duhovnika.............. Odmevi ................................................. Slovenski begunski duhovniki v Avstriji................. Setev in žetev.......................................... Saccrdotes in pace...................................... Gregor Mali - dr. Ignacij Lenček: Kaplan Jenko.......... J. Stanislav: Virtuti et musis.......................... Novice od povsod........................................ Intencije .............................................. Knjige ................................................... 65 66 74 76 77 78 81 82 85 88 89 96 VSEM ČASTITIM IN DRAGIM DUHOVNIKOM, KI STE SE SPOMNILI MOJE 25-LETNICE POSVEČENJA, SE IZ VSEGA SRCA ZA-HVALJUJEM ZA MOLITVE IN SVETE MAštf, ZA LJUBEZNIVE ČESTITKE IN ZA DAROVE V KORIST NAŠEMU SEMENIŠČU. NAJ VAM GOSPOD JEZUS, V ČIGAR SVETI SLUŽBI SMO, VSE POVRNE NA SVOJ MODRI NAČIN. — RAD BI VSAKEMU POSEBEJ ODGOVORIL', PA BI MI V KRATKEM NE BILO MOGOČE; UPAM PA, DA BOM DO KONCA LETA LE UTEGNIL SE ŠE VSAKEMU PISMENO ZAHVALITI. — POZDRAV IN BLAGOSLOV! + GREGORIJ ROŽMAN Tudi to številko pošiljamo še mnogim tistim sobratom, ki do sedaj revije še niso naročili, ker trdno upamo, da bodo to storili in se tako povezali z ostalimi slovenskimi duhovniki v zamejstvu. Revijo morete naročiti naravnost pri upravi: Rev. Stanko Škrbe, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina, ali pa pri sledečih sobratih poverjenikih: Kanada: Rev. Tone Vukšinič, 626 Glenhohne Ave, Toronto 10. U. S. A.: Rev. Karel Pečovnik, St. Pitr’s Church, Dumont, Minnesota. Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Tra-iano 89, Roma. Trst: Rev. Jože Jamnik, Skedenj, Via di Servola 40, Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Celovec: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Avstrija: Mons. dr. Jože Jagodic, Amlach, P. Lienz, Ost ti rol. Ostala Evropa: Rev. Zdravko Reven, 17, rue Charles Dupret, Charleroi, Belgique. čile: Rev. Ludvik Ceglar, Capellan, Oasa Central, Maipo (Buin), Chile. Naročnina: Za Argentino in Čile 40 argentinskih pesov. Za U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Vsi v Evropi morejo poravnati naročnino s štipendiji. Opravili bodo tri sv. maše. Po dogovoru bodo mogli na ta način poravnati naročnino tudi sobratje od drugod. Nihče pa naj maš ne opravi prej, dokler mu ne bo sporočeno, da so zanj intencije že določene. Nato pa naj vsakdo sporoči, da je prevzel dolžnost maševanja. Naročnino v denarju morete poravnati pri upravi ali pa pri gornjih poverjenikih. Uprava OMNES INUM GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV Y ZAMEJSTVU LETO L MARIJINO LETO 1954 ŠTEV. 3 „Qui potest capere, capiat škof dr. Gregorij Rožman, U. S. A. Iz lastne skušnje vemo, da si moremo čistost ohraniti ile v neprestani borbi, .Nismo drugačni od sv. Pavlai, ki o sebi - toži, da čuti v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi duha (Rim 7, 21—23). Le preresnična je Jobova ugotovitev: „militia est vita hominis super terram“ (7, 1). V tej borbi ne gre samo za to, da obvladamo spolni nagon, temveč za to, da krepimo in utrjujemo krščansko krepost stanovske čistosti. V pozitivno smer moramo obrniti zatajevanja in odpovedi, ki nam jih celibat nalaga. In s tatu naturae Jlapsae je tudi po odrešenju zatajevanje neizogibna nujnost. Jezus ga vsem zapoveduje in. v prvi vrsti od svojih duhovnikov pričakuje, da ta vsakdanji križ zvesto in neutrudljivo nosijo za njim: „če hoče kdo priti Za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj“ (Mt 16, 24). Satan se našega zatajevanja boji: „Pertimescit satanas piorum vigilias, jejunia, voluntariam paupertatem" (sv. Atanazi j). Strah ga je duhovnika, ki se v vsem zatajuje in se redno odpoveduje vsemu, kar bi ga moglo ovirati Pri delu za duše in v rasti kreposti. Zelo se trudi, da bi nas odvrnil od življenja v zatajevanju, in odpovedi. Itak se naša narava sama nagiba k udobnosti, površnosti in lenivosti; vztrajnost nam je težka, prehitro se naveličamo, Predolgo trajajoča in vedno se ponavljajoča borba nas stre, da naš odpor zoper moralno zlo ponehava in se pesimizem pojavlja v duši. še sv. Pavel je v takih trenutkih zastokal: „Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti?" (Rim 7, 24). Borba za čistost (in druge kreposti) pa. ima še drugo veselejše lice. V to lice se moramo zazreti, potem nas ne bo zalival tragični pesimizem, ampak bomo vpnav v vsakdanji odpovedi našli mnogo vedrega optimizma. Borba, vse življenje trajajoča, je trening |za končno tekmo, v kateri moramo zmagati. Športni trening je pravilna in nazorna primera za duhovni naš boj. Videti jih morete, športnike, kako se vadijo dan za dnem, v vsakem prostem času od očencev osnovnih šol pa do poklicnih dobro plačanih igralcev v raznih športnih Panogah. Do skrajne utrujenosti se vadijo, vse za to, da se jim mišice ojekle-nUo, da so udje gibčni, telo zdravo razvito in odporno za dolge in težke napore. *n 8 kakšnim veseljem in navdušenjem se vadijo! Ne klonejo zaradi morebitnih Porazov, še z večjo energijo se vržejo v trening v upanju na zadnjo odločilno tekmo, pri kateri žele zmagati in biti prvi. Veselo trenirajo, veselo tekmujejo in veselo zmagujejo. (Prenesimo to primero na duhovno borbo za čistost. O, dš, doživljamo napetost borbe, ki je duhovno prav tako boleča kot iv telesni borbi napetost mišic, živcev in udov. Toda napetost razgiba pozitivne sile v nas, telesne in duhovne, in tako postajamo bolj usposobljeni za prav težke boje. Kdor se te napetosti straši, se uda brez pravega boja, ali pa ne vztraja do konca. V borbi se utrjuje krepost, „virtus in infirmitate perficitur" (2 Kor 12, 9). Nevarnost poraza nas prisili k večji čuječnosti, da takoj zapazimo, kje in odkod prehaja prirojeno nagnjenje v napad, čuječi jc zmožen dovolj hitro in pravo- časno se zoperstaviti, preden je sovražnik mogel razviti vse svoje sile. Borba nam daje priložnost zmage. Veselje in zadovoljstvo zmage je neprecenljive vrednosti; duhovno nas okrepi, pogum raste, nekaj posebnega je občutje utrujenosti in izčrpanosti po dobljeni zmagi. Te lepote in prijetnosti ne pozna slabič, ki se brez resnega odpora skušnjavi udaja. Z milostjo božjo dosežena zmaga nam poglobi hvaležnost za božjo pomoč; hvaležnost pa je najboljša prošnja za nadaljne še močnejše milosti. Zmaga nad grešnim poželenjem je dokaz naše ljubezni do Boga. V dejanju namreč pokažemo, da nam je Bog ljlibši in dražji in več vreden kot vse, kar nam strast more nuditi minljivega užitka in slasti. V tem leži zaslužljivost borbe. Vsaka premagana skušnjava nam pomnoži zasiluženje. Napadi strasti in poželenj nas »naženejo" v božje naročje. Kam naj se zatečemo, ko nas hudič lovi? Kam drugam, kot tja, kamor njegova moč ne seže, v naročje božje? Kadar je v nas vse mirno kot v času tišine na morju, se lahko zgodi, da postajamo malomarni, lahkomišljeni in ne pazimo več dovolj na preteče nevarnosti. Prav tedaj pa lahko nepričakovano pademo, ker smo zapustili varno božje naročje, če pa nas napad požene v to naročje, smo na varnem in sila skušnjave se zmanjša. Ako od te strani gledamo svoje borbe, se jih veselo lotimo — kot zmagovalci na stadionu — lažje uspemo, z borbo pa raeite naša duhovna moč. Ni pa dvoma, da je v potnbi borbe za čistost nekaj za nas ponižujočega. Iz ljudi smo vzeti, postavljeni v najsvetejšo službo, odlikovani z milostjo in »eizbrisinim znamenjem mašništva, pa nosimo v sebi Adamovo dediščino: circum-dati infirmitate, čutimo nagnjenja, ki nas vlečejo v nižine greha; boriti se moramo kakor vsak drug Adamov potomec. Spričo tolikih milosti in odlik je morda nevarnost napuha večja, kolt pa nevarnost nižjega poželenja. Ang li so se prevzeli ob svojih visokih odlikah; prva dva človeka, ustvarjena v popolnejši naravi kot je zdaj naša, sta poželela biti še več, »kakor Bog". Bog v svoji ljubezni do nas dopušča, da čutimo nagnjenja in želje kot drugi ljudje, da smo s tem zavarovani pred napuhom, ki bi nas gotovo pahnil v greh in v odpad kakor del angelov in prva dva človeka. Napuh je korak pred padcem. Adam in Eva sta hotela postati kakor Bog — in sta spoznala, da sta naga. Napuh-njenemu, ki misli, da božje pomoči ne potrebuje, Bog res odtegne svojo milost, ali bolj resnično povedano; napuhnjeni je nesposoben sprejeti milost in njeno moč. Bog pusti, da prevzetni spozna in skusi, kaj je in kaj zmore brez milosti in. božje pomoči. Kaj zmore? Pasti v ponižujoče grehe mesene sle, ki ga pred samim seboj ponižujejo in pred drugimi osramote. Napuh in nečistost sta par. Ko iz lastnih'izkušenj vemo, kako smo slabi, koliko resne in nepretrgane borbe je treba, da obvarujemo in v sebi utrdimo čistost, smo lažje v mišljenju >n vedenju ponižni. Ponižen sebi ne zaupa, veruje pa, da z božjo milostjo vse premore (Fil 4, 13). Ponižnost podpira čistost in jo pomaga ohranjati. Ponižnost in čistost sta dvojčici. Nekje sem pred leti bral: »Ponižnost je čistost duha, čistost pa je ponižnost mesa." Kakoršne že so borbe, ki jih po svojem značaju in, prirojenih slabostih mo-ramo izvojevatti za stanovsko čistost, eno je gotovo: Nismo sami v tej borbi. Nismo kakor brodolomci sami na viharnih valovih morja, katerih nihče ne odkrije, nihče ne reši. Ni nam sicer kdo ve kaj v tolažbo, da ima vsak človek svojo mero borbe in boja odmerjeno, pač pa nas tolaži dejstvo, da imamo uspešne in mogočne pomočnike, ki so nam v borbi ob strani in v pomoč. Jezus je naš vsakdanji gost. Vsako jutro smemo vstopiti v sveti oblak, v katerem biva Bog, kakor je nekoč Mojzes na gori Sinaj vstopil vanj, enkrat samo, mi pa vsak dan pri sveti daritvi. Jezus je absolutno čist in svet, tudi po svoji človeški naravi« Duša njegova je zgolj čistost, plemenitost in svetost, najlepši in najpopolnejši šopek vseh kreposti, »brezno vseh čednosti". Čisto in sveto je njegovo Telo, sad brezmadežne in brezgrešne Matere Device. Strup nečistosti in grešnosti ni zašel' vanj, je najčistejše nedolžno telo, ki si ga moremo misliti. Sub specie panis ga vsako jutro držimo v svojih nevrednih rokah, 8a sprejmemo, da biva, živi in deluje v nas, da izžge vse madeže iz duše, da pomiri naše neredne želje in grešna nagnjenja, da pogasi ogenj nečiste strasti in užge v srcu plamen svoje ljubezni. Glejte, nikdar sami, nikdar prepuščeni divjim valovom strasti, vedno in povsod je On z nami, v nas, od jutra do jutra vsa leta duhovništva. In On srčno želi in je pripravljen vse storiti, da bi bili tudi mi čisti, da bi premagali napade poželenja, da bi se velikodušno odpovedali za zmeraj vsem užitkom spolne sle, On, ki nas imenuje služabnike, prijatelje in brate svoje (Jn 12, 26; 16, 14; 20, 17) in ki je v svoji ljubezni vsemogočen! O, bratje, kako bi dvomili in se bali: »Gospod, reši nas, utapljamo se“ (Mt 8, 26). Deviška Mlati Jezusova je tudi Malti in Kraljica duhovnikov. Nihče razen Jezusa samega ne želi bolj, da bi bile duhovniške roke čiste, srce polno svete ljubezni, duša brez madeža za sveto daritev. Ker je to njena srčna želja iz ljubezni do Jezusa, je pripravljena vsak trenutek pomagati duhovniku v njegovih borbah za čistost in svetost. Nikdar ne more biti njeno materinsko uho zaprto našim prošnjam, našim krikom in pcriculo extremo; nemogoče je, da m nas zapustila v takih trenutkih in nas prepustila sovražniku. Le mi ne smemo pozabiti nanjo, kadar se zle sile zbirajo v napad na nas. Mi moramo uiti vsekdar, kar ji je bil Jezus v zemeljskem življenju: pokorni, spoštljivi, lju-kuČi sinovi. »Ljubezen do Marije je nujno potreben element v duhovnikovem srcu,« »Kar je vzvišeni Materi Gospodovi brezmadežno spočetje, to je duhovništvu celibat: dragulj in krona" (K. B. Sigg, Duc in altum, 429). Molitev je eden glavnih kanalov, po katerih doteka milost v naše duše. utrebujemo molitev kot vsakdanji kruh, kot zrak za dihanje. Brez redne in vztrajne molitve nihče ne more ohraniti čistosti: „quoniam aliter non possum ®sse continens, nisi Deus det, adii Dominum et deprecatus sum" (Sap 8, 21). erkev nam je dala v roke brevir, ko nam je v subdiakonatu naložila celibat, n bi v svoji človeški slabosti in nestalnosti morda ne začeli zanemarjati mo-•tve in, bi čistosti ne mogli več ohraniti. Vsak dan najmanj za eno uro je revir v naših rokah orožje, ki je strašno nečistim duhovom. Duhovnik v stanovski čistosti je svetilnik v temni noči, nepremakljiva skala v deroči reki nečistosti, na katero se morejo še rešiti, ki so se predali umazanim tokom. Je zgled in dokaz, da je možno obvladati in v določenih mejah zadržati spolni gon tudi možu na višku življenjskih sil, zdravemu in normalnemu. V naši dobi je spolnost razvratna in razbrzdana kot le kdaj v dobah propadanja narodov. Ni meja ni postav za ta divji gon. Milijoni tonejo v njem in se telesni in duševno uničujejo — pod geslom, da ni mogoče živeti čisto. To geslo jemlje sužnju spolnosti še zadnji ostanek moralne moči in odločnosti volje. Taki ne verjamejo več, da bi sploh kateri duhovnik držal postavo celibata. iPa prav v taki dobi imamo duhovniki v celibatu posebno poslanstvo: biti moramo živ zgled, ki gornje geslo postavlja na laž. Bolj ko nas opazujejo in stikajo za intimnosti našega zasebnega življenja, tem jasneje naj spoznajo in se prepričajo, da je človeku mogoče ostati čist ali pa raztrgati verige nečiste strasti. Zavedajmo se te naloge in iz ljubezni in sočutja do ubogih žrtev spolnosti se še bolj resno in vztrajno borimo za čistost. Nočemo se farizejsko ponašati, da smo brezčutni, brez borbe in ,,frigidi“, a iz hvaležnosti do božje milosti hočemo s svojo eksistenco dokazati možnost obvladati nagon, s svojo vedrostjo in notranjim veseljem izžarevati optimizem, vsem pa, ki zdvajajo in obupavajo nad možnostjo zmage, vlivati v srca zaupanje, vzbujati veselje za trdo tekmo med nagonom in svobodo duha, nuditi moč nedolžnim, pomoč težko skušanim, upanje padlim. „Tako naj sveti vaša luč“ (Mt 5, 16). Sveti Cerkvi pa tisočera hvala, da je po navdihu Svetega Duha uvedla celibat in ga dosledno drži. , Analogija med Marijo in duhovnikom Dr. Alojzije Šuštar, Švica Marija je mati Velikega Duhovnika Jezusa Kristusa. V njenem deviškem telesu je Bog mazilil svojega učlovečenega sina za velikega duhovnika člaveškega rodu.1 2 Marija je pripravila žrtev, ki jo je na križu Bog sprejel kot zadostilno daritev za odrešenje ljudi. Marija je stala pod križem, ob prvem oltarju nove zaveze, in je kot dekla Gospodova in kot mati Velikega Duhovnika s svoje strani privolila v krvavo daritev in na le njf j lasten način sodelovala pri tej daritvi. Marija — duhovnikova mati Kot mati Velikega Duhovnika stoji Marija v posebnem razmerju do posvečenega duhovnika. Marija je v posebnem pomenu mati posvečenega duhovnika. Da je Bog že vsakemu kristjanu dal Marijo za mater, to sicer ni dogma v strogem pomenu besede, a ta zavest je med vernim katoliškim ljudstvom izredno živa in splošna, čeprav je njena teološka utemeljitev in pojasnitev težja kot se morda na prvi pogled zdi.2 še bolj živo in splošno je prepričanje katoliških duhovnikov, da je Marija njihova duhovna mati. Duhovnik je „alter Christus", od Boga poklican in od Cerkve posvečen in poslan, da nadaljuje Kristusovo 1 Prim. P. Galtier, De incamatione et redemptione. Parisiis 1947, nr. B24, p. 416—416. 2 Prim. J. Beumer, Maria Mutter d er Christenheit, pri P. Strater, Katho-lische Maric nkunde. Band II: Maria in der Glaubensvvissenschaft. Paderborn 1947, str. 180—240. delo, da kot &rednik med Bogom in ljudmi zastopa Kristusa na zemlji. Na križu je Jezus dal duhovniku Janezu Marijo za mater in Janeza Mariji za sina. Če posebno v novejšem času papeži poudarjajo, da je bil Janez pod križem predstavnih vseh odrešenih,3 potem smemo še z večjo pravico trditi, da je bil Janez Predstavnik vseh duhovnikov. V njegovi osebi je Kristus vsakega duhovnika zaupal Mariji in dal Marijo vsakemu duhovniku kot mater. Sv. Pij X. navaja še dragi razlog za Marijino materinstvo. Ko je Marija spočela in nosila v svojem deviškem telesu Jezusa, je v nekem smislu v Kristusu sipočt la, nosila in re>dila vse tiste, ki eo udje skrivnostnega telesa.4 Kdo Pa je v večji meri ud skrivnostnega telesa Kristusovega kot duhovnik? Marijino materinstvo je torej nasproti duhovniku resničnejše in globlje kot nasproti drugim udom Kristusovega telesa. Če se torej duhovnik obrača na Marijo kot svojo mater, to ni samo čustvi na osebna pobožnost, tudi ne samo splošno katoliško prepričanje o občestvu svetnikov in o Marijini priprošnji še posebej. Sinovsko razmerje in zaupanje duhovnika do Marije ima svojo ontično podlago, na eni strani v Marijinem odnosu do Kristusa, na drugi strani v duhovnikovem razmerju do Kristusa. Tako je torej Jezus Kristus podlaga za edinstveno razmerje med Marijo in duhovnikom. Zato pa more in mora na drugi strani Marija posredovati v razmerju med Kristusom in duhovnikom. Kristus — Marija — duhovnik so tako tesno povezani, da jih ni mogoče ločiti, ker jih je Beg združil1. Analogija med Marijo in duhovnikom Prvi in glavni vzrok — princeps analogatum — za duhovnika je vedno Kristus. Ko hočemo tu nekoliko bliže določiti analogijo, podobnost med Marijo in duhovnikom, bo tudi tu Kristus in Marijino ter duhovnikovo razmerje do Kristusa odločilno, če pod tem vidikom — v razmerju do Kristusa torej — primerjamo Marijo in duhovnika, se nam odkrije velika in globoka podobnost. Ta Podobnost je predvsem trojne vrste. Najprej podobnost v milosti: kakor je bilo božje materinstvo pri Mariji le delo milosti, tako je tudi duhovniški poklic in duhovniško dostojanstvo delo milosti. Drugič podobnost v poslanstvu in nalogi: kakor je Marija živela in skrbela za učlovečenega Kristusa, tako duhovnik živi in »kidbi za evharističnega in mističnega Kristusa. Tretjič podobnost v povezanosti s Kristusom: kakor je Marija živela v Kristusu in iz Kristusa, tako mora tudi duhovnik živeti v Kristusu in iz Kristusa. Dodati bi mogli še četrto podobnost: Marijino in duhovnikovo plačilo. A ker se zdi, da tu podobnost ni tako izrazita, se na to analogijo ne bomo posebej ozirali, čeprav sme duhovnik, ki je na zemlji skušal uresničiti ideal „altcr Christus" in podobnost z Marijo, Upati na posebno plačilo v nebesih. Podobnost v milosti Marija je bila od vekomaj izbrana za božjo mater. V berilu na praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja Cerkev obrača na Mater božjo besede iz Knjige modrosti: „Dominus possedit me in initio viarum suarum, antequam quid-luam faceret a principio. Ab aeterno ordinata sum, et ex antiquis, antequam 3 Prim. Beumer, n. d., str. 188—189, 204—209. 4 Pij X., Ad diem illum, 2. febr. 1904, cit, pri Beumer, n. d„ str. 188. terra fieret" (Modr 8, 22). Tudi duhovnik je od Boga od vekomaj izbran in odločen kakor pravi Jeremija: „Priusquam te formavi in utero, novi te“ (Jer I, 4). Sacerdos in aeternum je tudi ab aetemo vocatus. Res je tako, kot piše J. Schrijvers v svoji knjigi „Jezus duhovniku", kjer govori Kristus: „Ko je mene Oče od vekomaj določil za svojega duhovnika, si bil določen tudi ti, da postaneš moj služabnik. Po nespremenljivi božji volji si imel od vekomaj določeno mesto v moji bližini. V moji roki je bilo pisano tvoje ime, od vekomaj si bil izbran, da prejmeš delež mojega duhovništva... Vse vezi, ki te vežejo z menoj in mojo Materjo, segajo v večnost in so bile spletene brez tvoje volje in brez tvojih zaslug."5 6 „Brez tvojih zaslug!" Teologi povdarjajo, da je bilo božje materinstvo pri Mariji le dar milosti, brez vsakih zaslug z Marijine strani.6 Isto velja za duhovniški poklic. Duhovniškega poklica kot takega si nihče ne more sam v resnici zaslužiti, „nobeden si ne prisvaja te časti, ampak kliče ga Bog kakor Arona" (Hebr 5, 4). Pri zadnji večerji je Kristus jasno povedal apostolom: „Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane" (Jan 15, 16). Sv. Pavel ponovno poudarja, da je le po milosti to, kar je (1 Kor 15, 10), da ga je Bog že od rojstva odločil in po svoji milosti poklical v apostolsko službo (Gal 1, 15). Na začetku Marijinega božjega materinstva in na začetku duhovniškega poklica stoji torej božji klic in milost. A kar Bog začne, to hoče tudi nadaljevati in dokončati. Marijo je Bog pripravil za božje materistvo v milosti brezmadežnega spočetja, v popolni čistosti in prostosti od vsakega greha in vsakega grešnega nagnjenja, v polnosti vseh milosti. Tudi bodoči duhovnik se mora pripravljati v milosti na duhovniško posvečenje. Obema, Mariji in dur hovniku, je Kristus zaslužil to milost. A če je duhovnikov cilj in ideal podoben Marijinemu — brez greha, v milosti — je pot različna. Marija je bila že v začetku vsa v milosti in je v tej milosti vedno bolj rastla. Bodoči duhovnik se mora za milost, ki jo je prejel pri krstu, vedno znova boriti, se v boju s svetom in samim seboj v milosti vedno bolj utrjevati, da bo mogel uresničiti naročilo, ki mu ga da škof že pri dijakonatu: „Estote assumpti a camalibus desideriis, a teiremis concupiscentiis, quae militant adversus animam. Estote nitidi, murvdi, puri, časti, silcut decet ministros Christi et dispensatores myute-riorum Dei." Pripravo bodločega duhovnika na duhovniško posvečanje bi lahko primerjali Marijinemu življenju pred oznanjenjem. Marija še ni vedela, za katero življenjsko nalogo se pripravlja. Tudi mlad človek morda dolgo časa še ne ve, da ga Bog kliče k oltarju. Oba, bodoča božja Mati in bodoči duhovnik, se pripravljata pod vplivom milosti in v sodelovanju z milostjo. Pri Mariji je bilo to sodelovanje vedno popolno, pri bodočem duhovniku mora postati čim bolj popolno in zavestno, posebno v semenišču, v zadnjih letih, predno stopi k oltarju. In potem pride velika in odločilna ura. Pri Mariji je bila ta ura ob oznanjenju, ko ji je angel prinesel vest od Boga, da plostane mati božja. Marija je bila pripravljena: „Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi" (Lk 1, 38). V milosti in moči sv. Duha se je v njej zgodil čudež učlovečenja, Kristus je postal veliki duhovnik, Marija je postala Mati božja in mati Velikega Duhovnika. 5 J. Schrijvers, Jezus duhovniku. Ljubljana 1941, str. 109. 6 Prim. C. Feckes, Die Gottesmuttcrschaft, pri StrSter II, str. 74—82. Kolika podobnost med Marijinim oznanjenjem in duhovniškim posvečenjem! Sv. Cerkev pokliče bodočega duhovnika po imenu pred oltar in mu oznani, da je prišla ura zadnje odločitve, ura posvečenja. Mladi dijakon je pripravljen: „Ad-sum“. Kot nekoč nad Marijo, tako pride zdaj sv. Duh nad dijakona in v moči in milosti sv. Duha postane sacerdos in aeternum. Marija je postala mati božja, a sama se je imenovala deklo Gospodovo. Duhovnik postane „alter Christus", prijatelj Kristusov (Jan 15, 15), a sam ve, da je služabnik, hlapec Gospodov. Z -učlovečenjem je bilo tudi na zunaj določeno Marijino življenje, za Marijo je bil odslej Kristus edini smisel, cilj in vsebina njenega življenja. S posvečenjem je tudi pri duhovniku dokončno določena njegova bodoča življenjska pot tudi na zunaj, Kristus postane edini smisel, cilj in vsebina njegovega življenja. če se duhovnik pozneje vedno znova poglablja v analogijo, ki je ob posvečenju nastala med njim in med Marijo, bo tudi njegova ljubezen do Marije postajala vedno bolj globoka. Praznik Marijinega oznanjenja ga bo poleg obletnice posvečenja najbolj živo spominjal na tisto uro, ko je izgovoril svoj odločilni „adsum“. Podobnost v ,uaLogi Ko je Marija ob oznanjenju spočela božjega Sina, je s tem sprejela prvo nalogo prid Bogom: v llasitnim telesu nositi in oblikovati učlovečenega Boga. Ko duhovnik z maziljenimi rokami in z razpuščenim mašnim plaščem zapušča oltar, prav tako prevzame kot prvo nalogo, da nosi v sebi Kristusa in ga v sebi tako oblikuje, da bo sam postal ,,alter Christus". Marija je dala Kristusu ob njegovem rojstvu zemeljsko življenje, je rodila Kristusa za odrešenje sveta in za življenje ljudi. Tudi duhovnik, ki je ob posvečenju prišel nadenj sv. Duh, daje Kristusu življenje na zemlji in rodi Kristusa na dva načina: v sv. Evharistiji in v dušah vernikov. Učlovečenje in rojstvo božjega Sina, ki se je zgodilo v Mariji, se nadaljuje v Cerkvi po duhovnikih. Veliki nemški dogmatik M. Scheeben lepo razvija to najglobljo analogijo med Marijo in duhovnikom, ko piše: ..Cerkveno duhovništvo znova rodi Kristusa v telesu Gerkve — v Evharistiji in. v srcih vernikov — v moči Duha, ki ga je Kristus dal Cerkvi, in oblikuje skrivnostno telo, kot je Marija v moči istega sv. Duha v človeški naravi rodila Besedo in ji dala resnično telo. Kristusovo čudežno spočetje in rojstvo iz telesa Device Marije je predpodoba in hkrati podlaga za nadaljnje spočetje in rojstvo Kristusa v Cerkvi po duhovništvu. To duhovništvo je do Boga-človeka v podobnem razmerju kot Marij« do božjega Sina, ki se je v njej učlovečil in, iz nje rodil. Obe skrivnosti si med seboj odgovarjati, se med seboj osvetljujeti in podpirati. Kot je Marija po obsenčenju sv. Duha v svojem telesu spočela božjega Sina, ki ga je z lastno besedo priklicala iz nebes in nevidnega Boga dala svetu v vidni podobi, tako spočne duhovnik v moči istega sv. Duha učlovečenega božjega Sina, da mu da bivanje v telesu Cerkve pod evharističnimi podobami. Po duhovništvu se torej Kristus znova rodi, kot nekako nadaljevanje čudežnega rojstva iz Marije, in duhovništvo samo je posnemanje in razširitev skrivnostnega Marijinega materinstva. Duhovnik je "isto za evharističnega Kristusa kot je bila Marija za učlovečenega božjega Sina... Kristus p« samo zato biva v Evharistiji v Cerkvi, da bi bila Cerkev z njim eno telo in da bi bil, znova rojen v njenih udih. Zato ima duhovništvo tudi moč, da iz obsenčenja sv. Duha rodi Kristusa v srcih vernikov in vernike prerodi v Kristusu in jih potem suibstancielno združi z resničnim Kristusovim telesom in jih hrani v njihovem nadnaravnem življenju z njegovim mesom in z njegovo krvjo,"7 Vsebina Marijinega življenje je bila po rojstvu skrb za Kristusa, delo in žrtvovanje zanj. Tako tudi pri duhovniku. Ob posvečenju prevzame duhovnik skrb za evharističnega in za mističnega Kristusa. Kot je Marija skrbela za življenje zgodovinskega Kristus«, tako mora duhovnik skrbeti za sv. Evharistijo in za razvoj in za rast skrivnostnega Kristusa. Če bi hoteli iti v podrobnosti, bi lahko navedli celo vrsto analogij, k; jih je mogoče najti med Marijo in duhovnikom v tej skrbi za Kristusa. Brez dvoma se bo duhovnik v premišljevanju večkrat mudil pri tej analogiji in v svojem delovanju videl nadaljevanje Marijinega dela in žrtvovanja za Kristusa. t Zaradi božjega materinstva je Marija srednjca med Kristusom in med ljudmi. Najprej je dala Kristusa ljudem, potem pa si je prizadevala, da bi vodila ljudi h Kristusu. V Kani je dala naročilo: ..Karkoli vam poreče, sto- rite" (Jan 2, 6). Te besede smemo razumeti tudi v širšem pomenu kot Marijino naročilo vsem ljudem. [Predvsem pa je Marija s svojim zgledom v življenju in s svojo priprošnjo pri Kristusu vodila in vedno vodi ljudi k Bogu. Kot srednica milosti in naša priprošnjica posreduje med Kristusom in med ljudmi. Duhovnik je srednik med Bogom in ljudmi. Edini pravi srednik, edini pontifex (Hebr 3, 1) v osnovnem pomenu besede, ki je premostil prepad med Bogom in ljudmi, je Kristus (1 Tim 2, 5; Hebr 9. 15). Zato je Kristus tudi prototypus za duhovnika v njegovi duhovniški in sredniški službi. A tudi analogija med Marijo in duhovnikom je v tem pogledu globoka in resnična. Duhovnik prinaša Boga ljudem v Evharistiji, v zakramentih, v pridigi. V pismu na 67. narodni kongres francoskih katoliških organizacij je državni podtajnik J. B. Montini izrecno opozoril na podobnost med Marijo in oznanjevalcem božje besede. Marija nam je dala Besedo, ki je meso postala, duhovnik daje ljudem božjo besedo, ki naj ljudi razsvetljuje in oživlja.8 Na drugi strani pa se duhovnik trudi, da bi pripeljal ljudi h Kristusu v zakramentis sv. krsta in sv. pokore, v sv. Rešnjem Telesu, z opominjanjem in poučevanjem, z lastnim zgledom, z molitvami in žrtvami. Za večino ljudi je duhovnik v polnem pomenu besede srednik med Bogom in ljudmi tudi s te strani, če pravimo ljudem: per Mariam od Jesum, potem ne smemo pozabiti, da velja tudi: per sacerdotem od Deum. Tu se spet pokaže tesna povezanost med Kristusom, Marijo in duhovnikom. Kristus je prišel nekoč po Mariji k nam, zdaj prihaja po duhovniku, duhovnik torej nadaljuje Marijino poslanstvo. Na drugi strani duhovnik vodi ljudi h Kristusu in Mariji, po Mariji h Kristusu, in Marija s svojo priprošnjo pomaga pri duhovniškem delu in posreduje duhovniku novih milosti, da more biti srednik med Bogom in ljudmi in tako nadaljevati Kristusovo poslanstvo. Podobnost v povezanosti s Kristusom Med Marijo in Kristusom obstaja dvojna povezanost take vrste, kot je drugje ne najdemo: povezanost v milosti, ki je bila pri Mariji največja in naj-popolnejša, in povezanost v božjem materinstvu, ki je edinstvena v vsem stvarstvu. 7 M Scheeben, Die Mysterien des Christentums. Freiburg i. Br. 1941, str. 449—460. 6 Prim. Osservatore Romano, 28. aprila 1964. . ............... Duhovnik je podobno povezan s Kristusom, če je povezanost v milosti skupna tudi drugim, se mora duhovnik prizadevati, da bo pri njem ta povezanost večja in popolnejša kot pri drugih, da bo res živel v Kristusu in iz Kristusa, kot Marija. Duhovniško posvečenje pa ustvari med Kristusom in duhovnikom tako razmerje, kot ga drugje sploh ne najdemo, ki ga je mogoče primerjati le z Marijin/im božjim materinstvom, kot smo to zgoraj videli. Bog je hotel imeti za svojo mater devico, kot je bilo napovedano že v Stari Zavezi (Iz 7, 14). Po današnjem veljavnem cerkvenem pravu mora biti tudi duhovnik deviški, to se pravi prost za Boga, nedeljen za božjo službo, da skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi ugajal Gospodu (1 Kor 7, 32). Marija je v čistosti in devištvu duhovniku nedosegljivi vzor in mogočna priproš-njica. Zato Pij XII. v zadnji encikliki o devištvu ob koncu duhovnika izrecno opozarja na Marijo. Pobožnost do Marije je eno najbolj gotovih sredstev za ohranitev čistosti.9 A duhovnikovo devištvo je plodovito, kot je bilo pri Mariji. Marija je bila devica in mati, deviški duhovnik ima v Cerkvi očetovstvo in materinsko poslanstvo, ker res obuja novo življenje, najprej Kristusu v Evharistiji in v dušah vernikov, potem vernikom v Kristusu (prim. 1 Kor 4, 15). Duhovnikova plodnost pa je iz odpovedi naravnim dobrinam in iz moči sv. Duha, kot pri Mariji. O Mariji pravi sv. Luka, da je Marija „vse to ohranila v svojem srcu" (Lk 2, 51). Kar je Marija pri Jezusu videla in slišala, to je ohranila in premišljevala v svojem srcu. V molitvi pred maziljenjem rok moli škof za nove duhovnike, „ut in lege tua die ac nocte meditantes, quod legerint credant, quod crediderint doceant, quod docuerint, imitentur". Tudi za duhovnika mora torej Veljati, da „vse' to“, kar pri Kristusu vidi in sliši, ohrani in premišljuje v svojem srcu. Mariji ni bilo treba besed, ki jih je premišljevala, oznanjati drugim, ona je dala ljudem učlovečeno Besedo. Duhovnik pa mora deliti ljudem ne samo evharistični kruh, ampak tudi kruh božje besede. Da bo mogel jemati iz polnega,-mora biti sam poln božje besede. To pa bo dosegel le, če bo hranil in premišljeval v srcu božjo besedo in če bo v tihoti in notranji zbranosti poslušal besede božje Besede. Kako velika je tudi v tem oziru analogija med Marijo in duhovnikom! Veliki duhovnik Nove Zaveze je opravil zadostilno daritev na križu. Marija ise je Kristusu na križevem potu pridružila in, ostala pod križem. V nekem smislu je m c g'a ob krvavi daritvi na križu tudi ona reči: Koc est corpus meum. že ob darovanju v templju ji je Simeon napovedal, da bo njeno dušo presunil meč (Lk 2, 35). Marijino življenje je bil križev pot, ker je hotela biti Marija —- po božji volji — tudi v trpljenju najtesneje združena s Kristusom. Novomašniku ob novi maši dajo križ na življenjsko pot. Tudi duhovnikova pot bo križev pot. Duhovnik bo obnavljal na nekrvavi način krvavo daritev na križu in bo moral tudi sam postati žrtev. Posvetilne besede: hoc est corpus meum morajo vedno bolj veljati tudi za duhovnika. Sacerdos et hostia! V tej povezanosti duhovnika s Kristusom v njegovem trpljenju in daritvi se spet pokaže globoka analogija med Marijo in duhovnikom. Tudi tu je Marija duhovniku najlepši vzor in mogočna priprošnjica. 9 Oaservatore Romano, 1. maja 1954. „Cerkev živi in dela, le v njenih služabnikih (duhovnikih) je nekaj, česar bi ce smelo biti, ker se svet pogreza v ruševine." Giiovfami Calalbria: Hora decisiva Lik sodobnega duhovnika Dr. Rudolf Bitimi, Celovec I. Pozvali so me, da naj napišem nekaj o liku sodobnega duhovnika. Že v pnvi številki naše bratske vezi. Pa čimdalje sem odlašal, tem težje sem se odločil za tak poizkus. Saj so se o tem problemu že pisale obširne knjige. In vsaka je več ali manj razočarala. Gre pri tem pač za neizčrpljiv in v zadnjem nedopovedljiv — incffabile — mysterium. Vsekakor pa je treba, četudi še tako primitivno, pokazati in osvetliti ta problem od dveh strani: od božje in človeške. To pa v smislu vprašanja po sodobnem duhovniku s posebnim ozirom na ta čas in kraj, hic et nune. V prvem delu razpravice bi poskusili nakazati lik sodobnega duhovnika, v kolikor le-ta stoji in deluje v tej konkretni časovni in krajevni situaciji v imenu Kristusovjem, kot „alter“ Christus — hodie. 1. Nekaj splošnih biblično-dogmatičnih ugotovitev a) Kristus razodeva vso polno-st svojega bogočloveškega bistva in bitja v trojni obliki: kot Christus heri, v svoji edinstveni, zgodovinski osebnosti Jezusa Nazareškega; kot Christus hodile, v svoji mnogolični mistični navzočnosti v tem prehodnem času in kraju; kot Christus in aeter.num, v večnostniem poveličanju in dovršeni polnosti zmagoslavne Cerkve v slavi Očetovi. b) Vsak kristjan je — v večji ali manjši meri in milostipcllnoeti — razodetje Kristusovega življenja v ttm času in kraju. V posnemanju (imitatio) Kristusa — heri, v vedno novem h°tie, stremi in hrepeni po zedinjenju s Kristusom — in aetemum. S svetim Pavlom mu je življenjski smisel in ideal, da bi tudi v njegovem osebnem življenju čimdalje bolj pojemal vivens ego, ter se uresničeval cilj: jam non (go, vivit in me Christus. c) V duhovniku s.e razodeva Kristus preko poklica vsakega kristjana še v posebni meri v nadaljevanju, oziroma ponavzedevanju svojega troedinega odre-šenikovega dela kot magister, sacerdos, pastor. Tako stoji in deluje katoliški duhovnik v imenu in moči Kristusa kot enega in edinega učenika, edinega duhovnika in edinega dobrega pastirja, v teni času in kraju, in hoc hodie rt loc°, pred tem konkretnim človekom, izročenim njegovi skrbi, pred in med ljudstvom, Mi se more in mora kot svoj čas judovski človek in judovsko ljujdstvo s svobodno voljo odločiti za sprejem ali odklonitev Odrešenika. 2. Sodobni duhovnik v trojni bdreš-.niški službi a) V učeniški službi je duhovnik postavljen v mysterium annuntiationk. To pa z dveh vidikov: kot božjo Besedo sprejemajoči (annuntiatio passiva) In to Besedo posredujoči, oznanjujoči (annuntiatio activa). V prvem oziru je njegov odnos do božje besede enak Marijinemu. Kot Marija mora tudi on v pravi dispoziciji, z vernim, zaupajočim in ljubečim srcem, v molitvi in meditaciji, v svetem študiju in branju sprejeti oznanc.nja „angela Gospodovega" v tej ali oni obliki. Le v dispoziciji srca in duha Marijinega, z brezpogojno vdanim „fiat“ dekle Gospodove bo zmogel v vsej resnici in realnosti sprejeti, »spočeti", »koncipirati v luči Svetega Duha božjo Besedo, jo ohraniti (conservare), nositi, gojiti v svojem srcu ter ji pripraviti predpogoje, da pdstane v njem meso in prebiva v njem v polnosti milosti in resnice. Iz takega čudeža črpajoči, živeči in govoreči duhovnik bo poniesd kot »angel Gospodov" božje oznanilo, božjo Besedo, v svoj čas in kraj, v več ali nranj marijansko pripravljena in odprta človeška srca vernih poslušalcev, pa tudi v svet, ki te Besede ne sprejme, ali je celo nasprotuje. Kot evangelist prinaša in razlaga z nepremagljivim optimizmom dobro, Veselo blagovest o božjem kraljestvu« kljub vsem naspnotujoSipn demonskim silam, neizogibno prihajajočim v naš čae in kraj. Kot katehet razlaga neukim, preprostim in malim z ljubeznijo in potrpežljivostjo božjega prijatelja otrok, resnice svete vere, ter jih vzgaja za zdravo in močno božjeotroško življenje. Kot homilet — mystagogos — uvaja verno občino v skrivnosti odrešenja, kli se obnavljajo in obhajajo v svetem času in kraju. Koit hodegeit, vodnik in paistir, 'kaže in vodi po peti 'božje postave in bogo-hottnega reda v cerkvenem, javnem, družinskem in osebnem življenju ter vzpodbuja in navdušuje za vsestransko sodelovaje v apostolatu. Kot apologet brani družbo in družino svojih vernikov pred" rafiniranim zastrupljenjem ali javnim napadom sodobnega krivoverstva. Kot profet, kot besednik in glasnik Najvišjega, priča »oportunc, impor-tune" za božjo resnico in pravico pred svetom in v svietu laži in krivice. b) V duhovniški službi se v najpopolnejši meri razodeva identiteta Kristusovega in duhovnikovega odrešienikovega dela v vsakem »tukaj in zdaj". Ne samo kot »alter Ghristus", kot »drugi", temveč kot eeten in ■•sti Kristus konsekrira („hoc est Corpus meum...“), pneraja Adamovega otroka v božjega, albsolvira, blagoslavlja, izganja hude duhove. »Venit Ghristus, ut suo piisimo adventu hunc mundum consecraret" napoveduje predbožični martirologij. Ta »svoj advent" pa uresničuje, nadaljuje in dokončava Odrešenik sveta v in po svojih duhovnikih. To pa z neizogibno zmagovitim uspehom vsaj ex opere op e ra to. Pač pa je ta adventus Domini hic et nunc tem učinkovitejši in zmagovitejši, čimbolj je dana prava dispozicija ex Parte subiecti ordinati, ex opere operantis. Svetega Duha polni, živo verni liturgi so končno najgloblje, najodličnejše Vprašanje usode narodnega in vsečloveškega občestva. Iz takega spoznanja je pa tudi jasno, da je svet duhovnik v vsakem času ln kraju tudi bogohoteni lik sodobnega duhovnika. c) pastirski službi. Dušni pastir je — v odvisnosti od papeža in škofa ~~~ v hierarhični včlenjenosti in v okviru dodeljenega mu območja glava, srce n duša svoje dušnopastirske občine. V tem svojem svetu -stoji in dhla: v imenu Očeta kot »duhovni oče“ duhovnik otrok, v imenu Sina, Gospoda in Odrešenika kot »gospod" in ».božji služabnik", v imenu Svetega Duha kot „duh-ovnik“ (pneuma-tikos). _ Kot re-praesentant Kristusa-Pastirja (suh his figuris latens et praesens nstus), v vidnem ponavzočenju odrešeniške ljubezni in odrešeniškega dela Jezusovega, je poslan in postavljen dušni pastir v ožji krog »apostolov in učencev", , si jih izbira in vzgaja kot neposredne sodelavce v tem sektorju božjega Jestva; v moški svet, da usposablja može, očete in gospodarje za izvrše-ftje bo-gohotene stanovske in poklicne naloge; med žene, odrešujoč in vodeč Evo v višine Marijine milostipolnosti; mod mladino, da vzgaja in vodi od vseh strani ogroženega mladega človeka' skozi mladostno-življenjske krize na poti in v smeri božjih klicev; otroke, oblikujoč in vodeč jih v moči in luči božje milosti jn Ljubezni; med grešnike, da jih obudi k novemu ali vzpodbudi k boljšemu življenju; med bolnike kot srednik tolažbe, pomoči in blagoslova od Očeta luči, križanega Odrešenika in žalostne Matere. 3. Konsekvence flz tega spoznanja | , V očigled teh življenjskih realnosti v resnici so-dobnega, t. j. v to dobo, v ta čas in kraj poklicanega in poslanega duhovnika mora biti zanj stalno aktualna ponižna, zaupanja polna prošnja: „Gospod, verujem, pomagaj moji neveri in malo vernosti!4' Sprejmi in povzdigni me, vsemogočni Oče, v svoje sveto očetovstvo! Sprejmi in povzdigni me, Bog Sveti Duh, v svoje duhovstvo, da ne bom samo objektivno, ex opere operato, marveč tudi subjektivno, ex opere operantis, pater, duhovni oče božjih otrok, učenik in odrešenik grešnikov, resnični duh-°vnik v materiji se pogrezajočemu sodobnemu človeku. Sveti, Troedini, daj, da postanem v rastoči meri po svojem bistvu to, kar sem po svojem imenu in poklicu, da sem in ostanem v čim popolnejši meri mediator — ne pa cbex — gratiarum v tem svojem ljudstvu, v tem času in tem kraju, v zavestnem duhovnem in srčnemu edinstvu z Njo, ki je pravzor in, prapodoba vsakega pravega in živo-tvornega odnosa do Očeta in Sina in Svetega Duha! (Drugi del prihodnjič) Odmevi Marseille, 21. V. 1954. »Prejel sem 1. štev. »Omnes unum" in s celim srcem odobravam namen in smernice tega tako prepotrebnega lista ta duhovnike razpršene po tujini. Prilagam... za naročnino in obljubljam sodelovanje po svoji možnosti, želim vam Velik uspeh in molim v dober namen." Mons. Jožef Kerec Belgija, 15. VI. 1954. „Prva številka, se dobro predstavila. Imam vtis,-da revija ni odveč in da jo bo vsak sobrat z veseljem vzel v roke kot nekaj družinskega. Sedaj je treba le naprej! List bo dobil vpliv šele z rednim m stalnim izhajanjem. To je zares moderno sredstvo povezanosti med nami. Če bode njeni uredniki članke in vsebino pripravljali z molitvijo, če bodo upravniki razpošiljali z ljubeznijo do sobratov —- ca rita te fratema — in kolikor bolj bomo mi, ki jo prejemamo, brali, zares z duhovniškim duhom in pripravljenostjo dajati se Bogu, oblikovati, potem bo list izbrano sredstvo Previdnosti božje za povezanost med nami. Ali bo finančno šlo? List bo imel tudi narodnostno gledano vplive. Povezava vseh slovenskih duhovnikov v eno, kako bo to dobro za odpravo oz. ureditev raznih regionalnih pogledov. Naša moč pa je v imenu Gospodovem. čim bolj bodo vsi stremeli po svetosti, tem bližje bomo drug drugemu, ker bomo vsi stremeli biti čim bliže Jezusu. Potem bodo tudi druga vprašanja gledana vedno bolj s tega vidika." Zdravko Reven Kanada, 19. V. 1954 »Revijo št. 1 sem prejel. Bog daj, da bi res uspelo jo redno izdajati Ln preko nje malo povezati vse slovenske duhovnike, ki smo raztreseni po celem svetni" Martin Turk Slovenski begunski duhovniki v Avstriji. Ob komunističnem prevratu v naši domovini v maju 1945 se je zateklo s 20.000 slovenskimi begunci tudi 260 slovenskih duhovnikov preko Ljubelja v Avstrijo. V to število so všteti duhovniki ljubljanske in lavantinske škofije ter redovniki posameznih redov. Ko se je ogromno taborišče na vetrinjskem polju Pti Celovcu razšlo, na pol z izročitvijo naših domobrancev v roke komunistov, na pol z razdelitvijo civilnih beguncev po raznih taboriščih v Avstriji ter odselitvijo nekaterih v Italijo in v domovino, se je tudi štoviJo svetnih in redovnih duhovnikov razdelilo, ko jih je do polovice od njih odšlo v Italijo. Od onih, ki so ostali v Avstriji, deloma med rojaki po taboriščih, deloma v dušnem pastirstvu avstrijskih škofij, se jih je tekom let dobra polovica odselila v prekomorske dežele, slabša polovica pa je ostala in deluje še danes v Avstriji. Tu se nahaja še 27 duhovnikov ljubljanske škofije, 8 duhovnikov lavantinske škofije ter 18 redovnikov (10 salezijancev, 7 cistercijanov in 1 kapucin), skupaj torej 53 duhovnikov. Od teh deluje 6 svetnih duhovnikov med rojaki v taboriščih in izven njih, drugi svetni in nekateri redovni duhovniki pa so nameščeni v dušnem pastirstvu na Koroškem (v slovenskem in nemškem delu), na Štajerskem in na Tirolskem. Dva duhovnika ljubljanske škofije študirata bogoslovje v'Salzburgu (poleg 1 bogoslovca v Gradcu in 1 v Innsbrucku). Od redovnikov je večja skupina salezijancev v kraju Kamen na Koroškem in večja skupina cistercijanov v samostanu Stams na Sev. Tirolskem, ki pa so vsi zaposleni tudi v dušnem pastirstvu. Iz te razdelitve je na splošno razvidno delo slovenskih begunskih duhovnikov med rojaki na eni strani ter med avstrijskim prebivalstvom na- drugi strani.; V Avstriji se nahaja še okrog 100.000 beguncev in izseljencev iz naše širše domovine (Jugoslavije). Od teh jih je 5.000 Slovencev (od njih 600 v taboriščih1) ter 6.000 Hrvatov in Srbov; poleg 90.000 Nemcev (Volksdeutsche, od njih 25.000 v taboriščih). Za vse te (katoličane) posluje še vedno od svete stolice imenovani vrhovni dušni pastir mons. dr. Jože Jagodic, ki je obenem generalni vikar ljubljanskega škofa. Splošno dušno pastirstvo vseh beguncev in izseljencev je izročeno pokrajinskim avstrijskim škofom, ki pa imajo za posamezne narodnosti izmed vrst begunskih duhovnikov svoje škofijske referente. Od teh za Slovence: škofije v Celovcu (prof. Pavel Slapar), v Gradcu (župnik Janez Hafner), v Innsbrucku (mons. Jagodic) in v Linzu (župnik Anton Miklavčič) za begunce na Koroškem, štajerskem, Tirolskem in Gornjem Avstrijskem. Dušno-pastirska organizacija beguncev po apost. konstituciji „Exul' Familia" v Avstriji žal še ni bila izvedena. Za vse slovenske begunce v Avstriji posluje v taborišču Spittal na Dravi slovenski karitativni odbor (predsednik prof. Slapar), podpiran pred vsem od Lige katoliških Slovencev v USA. Kar prebiva slovenskih beguncev v avstrij-•skih taboriščih, se nahajajo pred vsem v taborišču Spittal, kjer je dobro urejeno dušno pastirstvo (župnik Anton Miklav-čib). Tam deluje tudi slovensko prosvetno društvo. Lastnega tiska slovenski begunci v Avstriji nimajo, ker je v zadostni meri na razpolago koroški in goriški tisk ter slovenski zamejski tisk iz Argentine in USA. V Avstriji je umrlo tekom let 6 slovenskih begunskih duhovnikov: Aloizij Šarec, Janez Tiringar, Janez Krušič, Franc Oražem, Janez Kete in Miha Burja. Naj počivajo v miru! „Sin, ne ustraši se in ne izgubi takoj sočnosti, ko čuješ o poti popolnosti; nasprotno, to te mora užgati, da se tudi ti dvigneš k višjim rečem ali pa vsaj Po njih hrepeniš.** Kempčan, III, 32, 2 z- Setev in žetev KAKO SEM ZIDAL CERKEV Leta 1948 sem prišel v škofijo Ran-cagua in škof me je takoj poslal v stolnico za vikarja , kjer sem še danes. Takoj skraja se mi je zdelo čudno, da je tako malo duhovnikov v deželi, ki je „muy catolica", in še bolj čudno, da dušni pastir čaka le doma na sedežu župnije na vernike, med tem ko volk trga čredo. Rancagua je nova škofija, ustanovljena šele leta 1925, odcepljena od velike nadškofije Santiago de Chile. Ima nekaj nad 40 župnij, ki so ozemeljsko večinoma silno razsežne in zelo naporne za enega duhovnika. V mestu Rancagua, ki šteje okoli 60.000 prebivalcev, sta le dve župniji: stolna župnija in župnija Karmel-ske Matere božje, ki jo vodijo italijanski redovniki. Za 25.000 duš torej le ena župnija z enim ali dvema duhovnikoma. Stolna župnija ima letno nad 1.700 krstov in okoli 250 porok. Dnevno je treba prevideti vsaj enega bolnika, včasih tudi -več. Po podatkih statističnega urada umrjejo v mestu dnevno tri do štiri •osebe. Najbolj zapuščen del stolne župnije je bilo predmestje San Luis, ki je oddaljeno od središča 4 km in ima okoli 1.800 prebivalcev, z okoliškimi posestvi pa •2:500. Po večinoma žive tu delavske družine, katerih oče ali sinovi delajo kot rudarji pri ameriški družbi Braden Co-pper v kraju Sewell, 60 km ol mesta 'Rancagua in 3.000 m visoko v Kordiljerah. Prej je bilo v San Luisu rodovitno polje nekega veleposestnika, ki pa je gospodarsko propadel in je bilo njegovo posestvo približno pred osmimi- leti razdeljeno v male parcele. Mali posestniki so takoj pričeli postavljati hiše oziroma barake iz lesa ali pa kar iz blata. Tako je hitro rastlo število prebivalcev. Versko in moralno življenje med njimi je bilo slabo. Večina je bila katoliške vere, toda le po imenu. Cerkve tam niso imeli. Da bi hodili k božji službi v mesto Rancagua, se jim je zdelo predaleč. Tukaj je razdalja nekaj sto metrov zelo velika, kadar gre za pot v cerkev. Poleg tega so se pa v kraju pojavili komunistični agitatorji in pa s posebno močno propagando protestantski pridigarji: metodisti, pentekostalci in adventisti. Zastonj so delili ljudem biblijo in protestantske knjige, brošure in listke, polne protikatoliške propagande. Tudi materialno so podpirali svoje pristaše z dolarji iz Severne Amerike. Trikrat na teden so prihajali v San Luis, pridigali, obiskovali družine, vabili in prepričevali. Tako je krivoverska sekta hitro naraščala. Posebno pozornost so posvečali bolnikom. Obiskovali so jih in jim obljubljali zdravje pod pogojem, da se puste »maziliti" pastorju, seveda kar z navadnim oljem. In tudi k mrliču so prišli. Odprli so biblijo, molili in prepevali žalostinke, kar je ljudem zelo ugajalo. Večkrat so spremljali mrtvaški sprevod prav na pokopališče, kjer so opravili »pogrebne molitve" za umrlega. Zmeda v San Luisu je bila popolna. Škofija je stalno dobivala poročila o strašni protestantski propagandi po predmestnih predelih. Šolska upraviteljica iz San Luisa je prišla k škofu prosit duhovnika, ki bi naj vsaj ob nedeljah maševal. Res je bil imenovan nek profesor, pa je bil kmalu nato premeščen in San Luis je bil ponovno brez duhovnika. Šolska upraviteljica je prišla prosit mene. Pristal sem. Bilo je menda v oktobru leta 1949. Zadevo sem sporočil g. župniku, ki mojega novega bremena ni bil -nič kaj vesel. Od škofa sem pa dovoljenje za trinacijo takoj dobil. Tako sem prišel v to delavsko naselje. Vozim se s kolesom, ki sem ga prav za ..to kupil. Maševati sem moral' na šolskem dvorišču, ki ga je šolska upraviteljica ponudila za sv. mašo brez vednosti nadzornika. Ker je v Chilu Cerkev ločena do države že od leta 1926, je po zakonu prepovedano imeti v šolskem poslopju kakršnekoli verske pobožnosti. V začetku je hodilo k maši lp malo ljudi: okrog 20 otrok in nekaj odraslih. V kotu dvorišča smo postavili majhen oltar. Dokler je bilo lepo vreme, je še nekako šlo. Toda prišla je deževna doba in veter. Veter je večkrat ugasnil sveče in tudi hostija je bila v nevarnositi. Ob takih prilikah mi je prišla misel: Kaj če bi zgradil cerkev, kjer bi malo bolj dostojno imeli nedeljsko sv. mašo? A kje dobiti denar in zemljišče? Opustil sem to misel in nadaljeval službo božjo na šolskem dvorišču. Pričel sem organizirati otroke in imel zanje takoj po sv. maši krščanski nauk. Mnogi niso znala nobene molitve in še več jih je bilo, ki niso prejeli prvega sv. obhajila. Ustanovil sem KA za fante in dekleta za pomoč pri pouku otrok. Število vernikov je naraščalo. Imeli smo prvič šmarnice, kar pa je bilo zame precej utrudljivo; poleg vsega župnijskega dela vsak dan še ta pot. Tudi prvo sv. obhajilo za praznik Brezmadežne smo imeli kar na dvorišču šole. Dosegel sem tudi, da mi je prosvetno ministrstvo dovolilo brezplačen pouk verouka v šoli. Kot katehet sem tako imel več dostopa do otrok in po njih do staršev. Vedno se mi je vračala misel na zidavo cerkve. Večno ne bomo mogli ostati v šoli. Kaj če pride vse to na uho šolskemu nadzorniku, ki je član masonske lože? Pa tudi protestantski metodisti so že pričeli graditi , v središču San Luisa majhen tempelj. Poizvedoval sem za primerno zemljišče. Nek uradnik mi je podaril 450 kvadr. metrov zemlje za cerkev. Nekaj je že, sem si mislil, a treba je vsaj 1.500 m2, da postavimo poleg cerkve sčasoma še župnišče, ker San Luis bo kmalu velika župnija. Šel sem k škofu s predlogom, da bi kupil nekaj zemlje za cerkev, pa nisem našel mnogo razumevanja. Tako je preteklo spet nekaj mesecev. Metodisti so dogradili svoj tempelj, število prebivalcev v San Luisu je naraščalo. V oktobru leta 1951 smo imeli v San Luisu prvi sv. misijon, ki je zelo lepo uspel. Vodil ga je pasijonist. Več parov, ki je živelo „na koruzi", se je cerkveno poročilo in mnogo spovedi je bilo za več let nazaj. Glavni uspeh misijona pa je bil, da se je več protestantov vrnilo V katoliško Cerkev. 1 ‘ Ponovno sem šel k škofu in prosil, naj kupi vsaj 1.000 m2 zemlje za cerkev.' Uspel sem. Izročil mi je zemljišče z naročilom: „Kupil sem Vam teren, zdaj pa le gradite!" Premišljeval sem, komu naj bi bila posvečena bodoča cerkev. Odločil sem se za sv. Gemo Galgani, ker ima tukaj veliko častilcev, pa nobenega svetišča. Dobil sem gospo, veliko častilko sv. Geme, ki mi je darovala potrebno vsoto za krasen kip sv. Geme. Ta kip je blagoslovil škof v stolnici. Po tukajšnji navadi sem imenoval za blagoslovitev kipa mnogo botrov in zbral ob tej priliki za novo cerkel okoli 8.000 pezov (1 arg. pesos je 10 čilenskih). S KA v San Luisu sem organiziral igre in srečolove, kar je spet dalo nekaj denarja. Imel sem zbranega okoli 60.000 čilenskih pesov in s to majhno vsoto sem pričel graditi z velikim zaupanjem v sv. Gemo. Gradbenik Jimenez mi je napravil načrt za cerkev brezplačno, ker sem pre„ videl njegovega očeta. Cerkev naj bi bila 25 m dolga in 10 m široka, zgrajena kar mogoče preprosto. V oktobru letu 1962 smo pričeli z delom. Organiziral sem nekak odbor vplivnejših mož iz San Luisa in okolice, ki bi mi naj pomagali pri zbiranju denarja in pri gradnji svetišča. A ta odbor je kmalu ostal le Še na papirju: vso težo in odgovornost sem moral prevzeti sam. Veliko so mi pomagale članice KA, ki so iskale podporne člane in dobrotnike z mesečnimi ali letnimi prispevki. Osebno pa šem obiskal vse premožnejše ljudi v Šan Luisu in okolici, pa sem skusil, kako res je, kar mi je dejal nek tukajšnji župnik: „Vse velike reči se izvrše tukaj z obljubami bogatinov in z denarjem revežev!" Vsi milo-dari so bili skromni, le osem dobrotnikov mi je pomagalo z več kot 1.000 čil1, pesov. Najbolj vpliven katoliški politik in'senator za Rancaguo mi je dal celih 500 pesov. Ko sem šel na škofijo in povedal škofu, da smo pričeli z delom, me je skeptično pogledal, še bolj ■ pa, ko sem ga prosil1, naj pride blagoslovit temeljni ka- men. Slovesna blagoslovitev se je izvršila na praznik Kristusa Kralja leta 1952. Gb tej priliki sem spet imenoval za botre več uglednih katoličanov in zbirka za Cerkev je narastla. Ko sem prosil fante in može, naj mi pomagajo s prostovoljnim delom, mi je prišla le majhna skupina pomagat, pa še ti so se kmalu naveličali in ostala je le še pomoč članov KA. Skoraj bi bil izgubil pogum, a zaupal Sem v pomoč svete Geme. Tudi po oddajah v radiu sem seznanjal ljudi s svojim delom. Zatekal sem se k sv. Gemi in bil večkrat čudovito uslišan. Mnogokrat ni bilo denarja, da bi ob koncu tedna plačal delavce. Tudi zadolžiti sem se moral za yeč tisočakov, pa mi je sv. Gema' v kratkem času pomagala iz dolgov. V nabiralniku pred njenim kipom, ki sem ga začasno postavil v stolnico, sem dvakrat dobil bankovec po, 6.000 pesov, kar je že čedna vsota. Temelji cerkve so bili končani in iz tal so pričeli rasti zidovi novega svetišča. Na vseh koncih in krajih sem poizvedoval, kje bi dobil bolj poceni cement, Železo, les, žeblje, opeko itd. Tudi voznike sem dobil včasih zastonj. Do konca leta 1952 je bil končan zid in v začetku novega leta sem pričel iskati gradivo za ostrešje. Tu mi je priskočila na pomoč škofija pri nakupu cinastih plošč. Za veliko noč 1963 je bila cerkev pokrita. Organiziral gem nove nabirke za okna in vrata. Potem so pričeli delavci urejevati pročelje ter graditi zvonik. Zvonik je visok 12 m. Velik častilec sv. Geme mi je podaril zvon, jte prej sem dal urediti zakristijo in, postaviti vanjo lesen oltar, dar dušnega pastirja.jz Sewella. 6. junija 1953 smo imeli prvič božjo službo v cerkyi, to se pravi, v zakristiji, kamor sem spravil , otroke, ostali pa so iz cerkve lahko videli ;na oltar, Ko sem pri prvi božji službi govoril1 vernikom o pomenu cerkve in o. naporih pri gradnji, je postalo marsikatero , oko rosno. - Za moj god so mi dobrotniki darovali veliko stvari za cerkev, zlasti lep oltarni prt ter albo.:, Tudi kelih so darovali. Le paramente imamo;še sposojene, a mi že tukajšnje sestre delajo lastne paramente: blago sem plačal, delo bo pa zastonj. Trenutno je delo pri cerkvi ustavljeno, ker ni več denarja. Vsi stroški so plačani. V enem letu in pol smo zbrali 400.000 čilskih pesov. Še en denarni vir moramo omeniti. V oktobru 1962 sem si sposodil projekcijski aparat in začel prirejati v San Luisu tedensko kino predstave kar na šolskem dvorišču. H kinu je hodilo kakih 300 oseb in vsako nedeljo je bilo- približno 1000 pesov dobička, včasih pa sem priredil šolskim otrokom kako predstavo zastonj. Vsa stvar mi bila všeč šolskemu nadzorniku, pa me je šolski upravitelj, ki je nadomestil prejšnjo upraviteljico dobro izgovoril. Hotel sem predstave ukiniti, ker ni bilo primernega prostora, pa mi je škof svetoval, naj nadaljujem z njimi kar v notranjosti cerkve, ki zaenkrat še ne služi službi božji. Ljudem sem razložil' škofovo misel in res začel s predstavami v cerkvi. Dal sem napraviti tudi preproste klopi. Obenem z gradnjo cerkve sem pričel močno propagando proti protestantskim sektam. Najprej sem razdelil otrokom v šoli posebne izkaznice za kontrolo udeležbe pri službi božji in krščanskem nauku. Otrok, ki je desetkrat po vrsti prišel k službi božji, je imel pravico do prostega vstopa k eni kino predstavi. Jasno, da so otroci navdušeno hodili k službi božji. Z njimi so prišli tudi starši. Pri sv. maši sem večkrat pridigal o krivih prerokih in dolžnostih verpikov do Kristusove Cerkve. Dal sem tudi tiskati letake proti protestantom in jih po KA razdeljeval med ljudi. Od časa do časa sem po avtu z zvočnikom dal širiti katoliške ideje. V času šmarnic sem organiziral procesije in govoril vernikom kar na Cestnih vogalih, tako kot so delali protestantje. Vse je prišlo poslušat. Predvsem pa sem mislil na nadnaravna sredstva. Uvedel sem pred nedeljsko mašo molitev sv. rožnega venca, ki sem ga nekaj časa moral sam moliti naprej, ker ga nihče ni znal moliti. Navajal sem vernike, posebno še člane KA, na pogost prejem sv, zakramentov. Ta zgled je pritegnil še druge. Med skupino katoliških mater sem organ:ziral karitas. Njihova naloga je obiskovati reveže, zla- liti »pa bolnike ter pripraviti duhovniku pot k bolniški postelji. Tako skoraj noben hodnik v San Luisu ne umrje brez zakramentov. Fantom KA sem preskrbel za oddih mizo za ping-pong. Kaj pa protestantje? Več jih je odšlo drugam in njihov tempelj sedaj sameva zaprt. Tudi več heretikov je vstopilo v katoliško Cerkev. Vsi so mi prinašali protestantske biblije in knjige, ki jih je bilo toliko, da jih nisem mogel1 sam nesti na škofijo. In načrt za bodočnost? Cerkev je še brez poda, stropa, kora in dostojnih klopi. Treba jo je pobeliti znotraj in zunaj. Misliti' je treba tudi na dvorano za kino. Načrt zanjo je že narejen. Kot duhovnik sem se tu mnogo naučil. Hvaležen sem Bogu za zdravje, ki mi ga je dal pri delu. Te vrstice sem napisal, ne da bi se hvalil — Bog je, ki daje rast —, ampak ker me je naprosilo uredništvo in pa z namenom, da bi še drugi sobratje pisali o svojem delu med verniki, kamor jih je postavila božja Previdnost. Dr. Anton Trdan, čile Sacprdotps in pncp + Mons. IVAN TRINKO ZAMEJSKI Preteklo leto je mons. Ivan Trinko še ves krepak in delaven obhajal svojo devetdesetletnico, letos 26. aprila pa ga je Bog poklical v večnost. Vsi zamejski slovenski časopisi, in gotovo tudi v Jugoslaviji, so veliko pisali o njegovem delu za naš narod. Rajni mons. Trinko je bil eden največjih in najplodovitejših sinov slovenskih mater. Njegovo življenje in delo je nenadomestljivo zlasti ?a Beneške Slovence, katerim je bil predstavnik ih voditelj. Na tem mestu samo nekaj vrstic v spomin rajnemu sobratu, kdaj pozneje pa 'mu bomo posvetili daljši članek in ga 'predstavili zlasti kot katoliškega duhovnika. Rojen je bil 26. januarja 1863 v Trč-munu pod Matajurjem. Ljudsko šolo je obiskoval v Čedadu, gimnazijo in bogoslovje pa je študiral v Vidmu, kjer je nadvse vzljubil 'domovino in svoj materinski jezik. Največ zaslug za to ima pesnik in pisatelj Peter Podreka. Že kot dijak je začel tudi sam pisateljevati. V hiašnika je bil posvečen 21. junija 1886, nato pa je še nadaljeval študij modro-slovja. že tedaj se je naučil skoraj vseh slovanskih jezikov. Bil je najprej profesor na gimnaziji, nato ravnatelj bogoslovnega semen išča, vse v Vidmu j po upokojitvi pa se je povrnil v svojo rojstno vas, kjer si je zgradi skromno hišico-in je v njej živel do smrti. Trinkovo udejstvovanje je bilo vsestransko. Izhajalo je iz njegove zelo urejene osebnosti. Bil- je dober duhovnik, profesor, pesnik, slikar, glasbenik, jezikoslovec, filozof, vzgojitelj, rodoljub, organizator. .. Pri vsem njegovem delu se je odražal njegov plemeniti značaj in velika skrb za lepo Beneško Slovenijo, za katero se je vsega žrtvoval. Kako je ta del Slovenije tudi njega ljubil in spoštoval, se je najlepše pokazalo ob njegovem pogrebu. Kot pisatelj je napisal knjigo za otroke: „Naši paglavci". Pesmi je izdal pod naslovom „Poezije“. V italijanščini je napisal več modroslovnih knjig, napisal za Italijane slovensko' slovnico, knjigo o Jugoslaviji, razne razprave itd. Zanimal se je za poljsko, rusko in sploh slovansko literaturo. Njegova slikarska dela so večji del akvareli in perorisbe. Skladbe so nabožnega značaja. Bil je glasnik Beneške Slovenije. Prebujal je neprestano narodno zavest, odkril samobitnost in prvi pokazal svetu tioneške Slovence. Učil in vzgajal je cele rodove slovenskih dijakov in skoro vsi današnji slovenski duhovniki v Beneški Sloveniji so njegovi učenci. Na dan pogreba se je v Trčmunu zbralo ogromno ljudi. Sanio duhovnikov je, bilo 70. Italijansko časopisje se je razburjalo, ker se je na grobu govorilo slovensko, čeprav tam pogruntala“. A izplačali so ga drugič. Nekoč so v sobi, kjer je bilo stanovanje za dva bogoslovca, kramljali med seboj štirje in kadili. Ker je bilo v sobi in celo med študijem, je bil to dvojen, oziroma osme-ren greh. Nenadoma potrka in ko se kadilci spogledajo, češ, kaj bo zdaj, je Lesar vrata že odprl. „Grozno, kaj!“ je zdihnil1. „Pa med študijem, kaj! Pa štirje ste, kaj! Ena, dve —“ je štel in kazal s prstom. Toda, ko bi bil moral pokazati tretjega in četrtega, sta ta dva že smuknila mimo njega ven na hodnik in vsak v svojo sobo. Tako zelo se je namreč kadilo, da se je ta beg lahko čisto neopaženo izvršil. „No, zmotil sem se, kaj 1“ je dejal končno, ko se je dim Pri odprtih vratih razkadil in je Lesar mogel dobro razločiti da sta v sobi v resnici samo dva. »Srečno 1“ je še pristavil in odšel z dolgim nosom. To je bilo potem hihitanja, ko so v odmoru stopili kadilci v krog in pripovedovali posrečeno dogodivščino. Res, to pot so se odškodovali za marsikatero pretrdo in Pretirano besedo ravnatelja na račun tobaka. Slabše se je sponeslo nekoč tovarišu, ki se je Lesarju na temnem hodniku obesil za vrat. Omenil sem že, da so bili naši hodniki nerazsvetljeni, ko je brlela na vsakem koncu komaj po ena borna petrolejka. V nekem času je bila med nami navada, da smo se bogoslovci v syoji razposajenosti obešali drug dru-Semu od zadaj za vrat, najraje seveda nepričakovano, ko napadeni na to ni bil Prav nič pripravljen. To smo počenjali v odmoru po večerji, preden smo šli v kapelo. Nekega večera je šel „ata“ Lesar nadzirat razposajene prvoletnike na. kapitelj. Stopal je počasi po temnem hodniku, dolg in slok, kakor je bil. V temi P° postavi jn hoji čisto podoba našega tovariša Brankota. Tedaj se pripodi od nekod bogoslovec, skoči od zadaj nanj, Se mu požene za vrat in trdo sklene r°ki. Misleč, da je Branko, se mu za Rlavo poredno smehlja. Toda koščeni roki namišljenega Brankota trdo poprimejo za roki zahrbtnega napadalca in narejeni sklop se počasi premika proti luči. »Kdo ste božji, kaj ?“ se zasliši glas izpod luči, ko namišljeni Branko izpusti in se zapiči s pogledom v napadalca, ki odskoči na tla. Nič n.i utegnil odgovoriti, samo zasopel je in urnih krač izginil za voglom. Odsopel je tudi Lesar, ko se je znebil težkega bremena, a dosegel je, kar je nameraval: Vljudnega bogoslovca je bil prepoznal in to mu je bilo dosti. Da, zares, to pot se mu je posrečilo, in skoro da smo občudovali našega „ata“, ki je znal biti tako ganljivo originalen, izviren. Izviren, je znal biti naš „ata“ tudi v svojih izjavah, modrovanjih, naukih, pa tako, da nas je naravnost zaprepa-ščal. Ne spominjam se več posameznih cvetk z vrta njegove čudovite modrosti, vem pa za zgodbico, ki jo je doživel eden naših sošolcev. Imeli smo v svojih vrstah pridnega in tihega bogoslovca Faganela, ki je bil vedno bolehen in je še kot bogoslovec umrl za jetiko. Znano je, da so jetični ljudje zalo čustveni, sentimentalni, nagnjeni k melanholiji. Tak je bil tudi naš dobri Franci. Vdajal se je svojemu nastrojenju in rad zaigral kako prav žalostno na citre, ki jih je prinesel s seboj. Ker mu je ta njegovemu čustvu prilagujoča se zabava prijala, je gojil željo, da bi se na priljubljenem mu instrumentu kaj bolj izučil. Stopil je zato k ravnatelju Lesarju in ga prosil, da bi smel hoditi na posebne učne ure k priznanemu učiteljti citer v mestu. Lesarja je prošnja osupnila, vendar je n.i takoj odbil. Naročil je Faganelu, naj pride ponovno vprašat čez nekaj dni, ker se bo prej še posvetoval z »izvedenci in strokovnjaki", kako naj ukrene, čez nekaj dni se bogoslovec res oglasi, v veselem upanju, da bo njegova prošnjo ugodno rešena. Toda Lesar ga je sprejel zelo neprijazno. »Vem, zakaj ste prišli, kaj. Zaradi takoimenovanih citer, kaj." In pokazal je s svojimi dolgimi prsti, kako se na citre brenka. »Takole vam bom povedal, kaj!" je nadaljeval. »Posvetoval sem se Z izvedenci in strokovnjaki, kaj, in vsi so z menoj vred enoglasno izjavili, da tako imenovane citre za duhovniško življenje niso prav nič potrebne. kaj! Tako, kaj! Opravili ste, kej! Srečno!" Na fantov obraz se je razlila globoka žalost. Toda le za hip. Vstala je v njem ogorčena jeza, vse je zavrelo po njem. Vzkliknil je: ,Bolj že, kakor vaša neumna hermenevtika!" Lesarja je pogrelo. „Grozno, kaj!“ je zavpil in že rinil bogoslovca skozi vrata. „Kaj takega pa še ne, kaj. Srečno, kaj!" je še pristavil in zaloputnila vrata. Faganel je odšel in molčal. Prav gotovo bi ne bili izvedeli za dogodek, če bi ga ne bil' pripovedoval sam „ata“ pri mizi svojim kolegom od vodstva. Četrtoletniki, ki so sedeli v bližini, so nekaj ujeli na uho in potem pazno prisluškovali. Lesar je povedal zgodbo do konca in pristavil: »Takole mi je zabrusil, kaj!" Prezbiterji so se delali, kakor da niso nič slišali, tem bolj pa so se muzali člani vodstva, ki so odločno besedo bogoslovca Faganela morda na tihem odobravali. Celo naš špiritual ni mogel zadušiti svojih mešanih občutkov in se je trudil, da bi jih budnemu ravnateljevemu očesu prikril. To se mu je sicer posrečilo, a v tem, prizadevanju se mu je zagoltnilo, da se je Lesar ves prestrašen nenadoma dvignil in začel tolči špirituala po hrbtu. »Zaletelo se vam je, kaj!" je pristavil, ko je nevarnost minila in je zopet sedel na svoje mesto. Po obednici kajpada vik in krik, ki pa se je še stopnjeval zunaj na hodniku, ko smo izvedeli, kaj, kako in zakaj je vse to bilo. Faganel je bil seveda junak dneva in smo ga na kapitlju dvignili na rame. (Se bo nadaljevalo) Novice od povsod LETOŠNJI SREBRNOMAŠNIKI IZ LJUBLJANSKE ŠKOFIJE Menda jih je sedem, če smo prav šteli. Eden, Stanko Jeglič, bivši profesor matematike v škofovih zavodih, ljubljan-•čan, je že dolgo zaprt, zdaj na Igu (v Palmetovem gradu). Vital Vodušek, tudi iz Ljubljane, deluje že dolgo v San Francisco v Kaliforniji (USA) kot župnik. V USA je tudi g. Jože Ferkulj, ki je bil doma župnik v Hotedršci. Poleg njega sta še dva v begunstvu: Janez Hafner, iz Stare Loke, bivši župnik v Vranji peči, ki dduje med Slovenci ci v Grazu in skrbi za taborišče v Tro-faiach. Za Slovence v Grazu ima vsako nedeljo slov. sv. mašo. Posebno vneto skrbi za karitativno pomoč starim in novim beguncem. Tone Dodič, iz Ljubljane, bivši župnik na Koprivniku, živi Bordigheri, na italijanski Rivieri (mrd San Remo in Ventimillio). Je hišni duhovnik pri šolskih bratih. Doma sta praznovala srebrno mašo Martin. Gorše, iz Višnje gore, in Jože Smolič, iz Dobrniča. Vsem želimo, še veliko let blagoslov- ljenega. in uspešnega duhovniškega delovanja. JUGOSLAVIJA Prevzvišeni škof Antoltt Vovk uživa med vernim ljudstvom velik ugled in ga zlasti zaradi njegove neustrašenosti zelo spoštujejo in ljubijo. Zelo radi ga srečajo na ljubljanskih ulicah, koder hodi vedno pokonci zravnan in ima za vsakega pripravljen prijazen nasmeh. Ob vizitaciji po župnijah pripravijo škofu povsod lep sprejem. Vse se zgodi v cerkvi. Zunaj ni nobenega okrasja, nobenih sprejemov, v cerkvi pa vse najbolj slovesno in lepo. Za zvenenje je treba prositi posebej dovoljenja in le za nekaj minut. Cirilmrtodijsk® društvo v Sloveniji je prosilo vlado, da bi se natiskal molitvenik in so preventivno navedli na podlagi izraženih želja ljudi številko okrog pol milijona izvodov. Oblast je pristala na nekaj tisoč izvodov. Baje so začeli že tiskati in šele potem so se duhovniki spomnili, da je treba za knjižico cerkveni imprimatur. Šli so od enega škofa do drugega, a je vsak odklonil imprimatur, češ skrb za izdajo molitvenikov spada pod škofovo kompe- tenco, ne pa kakega društva. Kako bo z molitvenikom, se še ne ve. Vedno več prošenj prihaja v Trst za veroučne knjige, spominske podobice za prvo obhajilo in mašne knjižice. Le kaka ■malenkost pride do zaželjenega cilja. Zelo ■Pogosto se dogaja, da prejemniku pokažejo pošiljko, a mu je ne izreče, niti ne vrnejo odpošiljatelju, ampak enostavno vržejo v koš. To je kulturna in poštna poštenost sedanjih jugosl. oblasti. Dovoljenje za procesije dajejo zadnje čase ljudski odbori še kar blagohotno, tudi za vse procesije, ki so na programu tekom leta, samo takse so zelo visoke in v različnih krajih dokaj različne. Vse kaže, da nove oblasti rabijo denarja in posebno rade zaračunavajo cerkvenim ustanovam, saj je splošno znano, da so cerkve in župnišča, posebno še škofije tako obdavčene, da sploh ne zmorejo predpisane v!sote. Tako začno potem oblasti z župnikom barantati, koliko bi zmogli plačati. Duhovniki morajo zelo točno navesti dohodke od maš in štolnine radi odmere davkov. Ko so oblasti nekaterim dokazale, da je bil znesek prenizek, so spoznale vse podrobnosti o vplačanih mašah in štolninah, kar kaže na to, da so jim dalj „ključ“ za ugotavljanje duhovniških dohodkov „vladni“ duhovniki. Da bi malo zabrisali načrtno razlikovanje med duhovniki člani C. M., ki dobivajo plačo in med duhovniki »reakcionarji", ki jim ta plača ne pritiče, oblasti tudi duhovnikom članov C. M. plačo tu in tam zmanjšajo ali ukinejo, češ da je le priložnostna podpora. Da jih pa za te krajcarje pred ljudmi ponižujejo, zlasti na deželi, prinaša poštar položnico in ljudem oznanja, koliko plačo dobi gospod. Cirilmetodarji uživajo še druge ugodnosti : imajo pravico do socialnega zavarovanja za primer bolezni, starosti ali nesposobnosti. Pri davkih jim je marsikaj spregledanega in jim oblast rada izstavlja razna dovoljenja, n. pr. potni list in nabirke v cerkvi. Vodstvo C. M. je sestavljeno tako: župnik Medvešček je predsednik, tajnik je katehet Janko Žagar pl. Sanaval. Ostali člani odbora so: dr. Leopold Ed- gar, prior v Pleterjah, dr. Močnik, profesor na teološki fakulteti, dr. Miklavčič in še osem drugih duhovnikov. Cirilmetodisko društvo praznuje letos B-letnico obstoja. Na februarski seji so ugotovili: Med ljudstvom se čuti velika potreba po molitveniku in katekizmu. „0d svoje strani bomo storili vse, da bi bilo mogoče letošnji knjižni program uresničiti." — „Sklep drugega občnega zbora o pospeševanju liturgičnega gibanja s posebnim mesečnikom tudi še ni popolnoma u-resničen." Konec februarja je delegacija CMD obiskala slovenske ordinarije in jim razložila svoje društveno delovanje in program. — Sedaj so izdali matične liste za vodenje cerkvenih matic po določbah poslovnega odbora jugoslovanskih škofov v Zagrebu. V tisku je tudi intencijska knjiga. Cirilmeitodjjci so ustanovili Zadrugo katoliških župnikov LRS, ki ima namen preskrbovanje župnij z nujnimi liturgičnimi potrebščinami. Iz poročila o 4. letnem občnem zboru vidimo, da ima zadruga 402 člana. 13 je bilo izključenih,. 10 jih je izstopilo, 41 pa doslej umrlo. 53 članov še ni plačalo povišanih deležev. Oskrbujejo tudi hrvaške duhovnike. — Lani so izdali stenski koledar v 50.000 izvodih. Sedaj so razširili zadrugo na vso Jugoslavijo. Novi predsednik je isti kot doslej, ptujski prošt Ivan Greif, blagajnik Miloš čarf, v nadzornem odboru je Janko Rojht, v upravnem France Šmon. Letos bo vsak zadružnik, ki ima v celoti svoj delež plačan, dobil zastonj po en kolar. Drugi duhovniki bodo morali kolarje seveda plačati. Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LRS izdaja „Novo pot". (Uredništvo: Cankarjeva 14, Ljubljana). Letos je izšla aprila in junija. Štev. 1|3. (108 strani) vsebuje vrsto misli St. Cajnkarja pod naslovom „Od človeka do kristjana" (»Danes ni več tako, kakor je bilo nekoč, ko je veljala vera za skupno last vseh. Marsikaj je lahko nudila navada, ki je nadomestila dokaze in lepe vzglede. Takrat je bila osebna odgovornost krščanskega človeka manjša kakor danes") . — J. Janžekovič-opisuje bralcem vsebino francoskega ■zbornika „Essai sur Dieu, 1’homme et univers", ki rešuje vprašanja, ki se stav’ ljajo francoskim katoliškim apologetom. Iz njega naj bi se učili tudi slov. katoličani pri svojem apologetičnem delu, v kolikor seveda razmere niso drugačne. -— P. Roman Tominec podaja študijo o moderni sakralni umetnosti v Švici, kateri je priloženih 22 fotografij. — Kolenc Franc popisuje svojo avdijenco pri Szombathelskem škofu za časa madžarske okupacije Prekmurja. — Ostalo gradivo je manj pomembno ali po svoje gledano. Štev. 4|6. (85 str.) po uvodnih čestitkah predsedniku Titu izraža upanje, da bodo graditelji nove Jugoslavije radi priznali krščanskim idejam važno vlogo pri oblikovanju prave humanistične miselnosti in resničnih temeljev sleherne kulture. — J. Janžekovič objavlja svoj govor s Tomaževe proslave Cirilskega društva ljubljanskih bogoslovcev „Sv. Tomaž, borec za napredek". Začenja: „Malo pred smrtjo nam je naš nepozabni škof Jeglič govoril o velikem času, ki v njem živimo." Zaključi: „Sv. Tomaž je v odločilni zgodovinski dobi gledal naprej, ne nazaj. V tem je njegova veličina." — Dr. Vinko Močnik razpravlja o ,.Svobodi vesti". Med drugim omenja, kako pravno sedanje država priznava svobodo bogočastja in kako ga omejuje. — Sledi prevod Schneiderje-vega prizora iz časa nasilnih osvajačev (Las Casas pred Karlom V.). — Ostalo je literarno oz. narodno-obrambno. Zaključi stran posvečena novim za današnjega slovenskega duhovnika zanimivim knjigam v francoskem ali nemšk. m jeziku. CMD objavlja tudi Odprto pismo go-riškemu „Kat. glasu" zaradi nekaterih člankov o preganjanju vere v Jugoslaviji. Podpisali so ga gg. Matija Medvešek, Janko Žagar in Jože Šavora kot odborniki. Končujejo takole: „Močno se nam dozdeva, da je člankoma... kumo-vala naša duhovniška emigracija, natančno razmeščena v isti številki KG po širnem svetu in sešteta (705 duhovnikov), Če boste njo poslušali, se bomo slabo razumeli. Njen pogled na domovino je skrivljen. Zapustili so jo jn zdaj ,bi radi za vsako ceno opravičili svoj ko- rak, domovini pa pripisali vsako zlo. Razumemo jih: težko jim je priznati, da so bili podobni (mnogi brez potrebe) najemniku, ki vidi volka priti in zbeži. Najemnik zbeži, ker je najemnik, ne pastir in ga za ovce ni skrb (preveč pa zase). Žal pa svoje krivde ne bodo izmili s tem, da jo nepravično nakladajo drugim, v našem primeru CMD. Emigranti bi radi sebi in svetu dokazali, da so pastirji, ki so ostali v domovini pri ovcah, sami pričeli tuliti z volkovi in daviti ovce. K sreči to ni resnica. Kar verjemite, da smo zato ostali pri svojih, da jih hranimo in vodimo h Kristusu, v čigar imenu pasemo pod vodstvom višjih pastirjev, ki jih je On določil." „Tam v Z. je goSpod tudi v CM društvu. Je dober duhovnik in goreč. Samo to pa ne gre, da bi po pridigi dejal, kot sem ga sam slišal: „Sedaj pa, predragi v Gospodu, gremo vsi na volišče izpolnit svojo dolžnost." Naj se za volitve ne briga, ko gre vsak težko nanje." Izjava družinskega očeta slovenskemu izseljencu, ki je bil tam na obisku. Število bogoslovcev za vse tri slovenske škofije v vseh štirih letnikih je 65, torej približno 15 bogoslovcev v vsakem letniku. Ker je bogoslovna fakulteta dejansko v rokah članov Cirimetodijskega društva, država zadnje čase gmotno pomaga semenišču. Bogoslovci so februarja imeli v eeme-niški dvorani v Ljubljani Prešernovo proslavo. Med gosti sta bila ljubljanski pomožni škof mons. Anton Vovk in prodekan teološki fakultete dr. Vilko Fajdiga. O Prešernu je govoril po ljudskih spominih ljudi na Breznici pisatelj Finžgar. Ob koncu je bogoslovski zbor zapel Prešernovo „Slovo od mladosti", ko jo je leta 1950 uglasbil župnik Matija Tomc. Dr. Ivan Jančič, župnik v Šempetru v Savinjski dolini je bil kaznovan z globo 40.000 din, ker ni prijavil oblastem, kar so mu ljudje podarili v naturalijah. Ocenili so, da je vrednost teh dohodkov znesla 112.000 din za celo leto. župnija Cerklje na Gorenjskem slavi letos 800-letnico obstoja. Misijonar France Jereb, ki je moral lani zapustiti Kitajsko, je obiskal tudi domače kraje. Za ,,Družino" je popisal -nekaj spominov in vtisov z 20-letnega dela na Kitajskem. G. prošt Matija Munda iz Dravograda, škofijski arhivar Franjo Hrastelj iz Maribora, župnik Tone Piščanec iz Katinare in prof. Rafko Premrl iz Gorice so obiskali svojega nekdanjega da-hauskega tovariša g. Ačima Pilata, ki je slavil zlato mašo v Veprincu nad Opatijo v Istri. Franc Šaleški Finžgar, biseromašnik, je dopolnil letos 84 let. »Zaradi okvare tiskarskega stroja in preobremenjenosti tiskarne bo list »Družina" (tako piše v 13. številki) do na-daljnega izhajal samo enkrat na mesec. Zato do nadaljnega ne sprejemamo novih naročil." V Galbršeh bliizu Črnomlja so sezidali kapelico na čast Lurške Matere božje. Kapelico na trgu v Črnomlju pa so oblasti podrle. Župnika Žabkarja so hodili toliko časa spraševat, ali jo smejo podreti, da je bil nazadnje primoran reči: »Kaj me hodite spraševat, jaz ne odločam o tem." Predno so kapelico podrli, je mogel odnesti kip Matere božje v cerkev. Na tistem prostoru pa so zgradili javno stranišče. Kj? je kdo? — V Predloki pri Sežani je župni upravitelj Jože Kocjan, na Jezerskem pri Kranju je Joža Vovk, v Novakih pri Cerknem je Marjan Kožlin, župnik na Breznu ob Dravi je Ivan Mak, vikar namestnik v Besnici pri Kranju Pa Ivan Pavlin. Župnije okrog Novega mesta vodijo sledeči sobratje: Kostanjevica — France Lokar, št. Jernej — Lojze Fister, Bela Cerkev— Jože Strah, št. Peter — Franc Pahulje, Brusnice — p. Ferdninad Stad-^er, kartuzijan, Stopiče — Jože Kvas, Šmihel pri Novem mestu — Ambrožič, Prečna — Grčar, Mirna peč — Janez Kmet, Trebnje — Janko Kastelic. V Sodražici je za župnega upravitelja Stanko Mehle. V samostanu Pleterje je sedaj samo šest patrov in 12 služabnikov laikov. Redovniki Francozi in Nemci so šli v Italijo. Prijor je p. Jože Leopold Edgar. V Rajhenburgu (Brestanici) je slavil 4. julija svojo zlato mašo g. kanonik Josip Tratnik, biv. dolgoletni tam. župnik. KOROŠKA V Bistrici na Zilji je slavil julija 25-letnico mašništva g. Anton. Kuchling, tamkajšnji župnik. V Salzburgu je bil posvečen v mašni-ka g. Franc Potočnik. Novo mašo je pel doma v Svečah v Rožu. Od 4.—7. maja so imeli koroški in štajerski duhovniki tečaj KAL (JOC), katoliške delavske mladine, pri lazaristih v Gradcu. Udeležilo se ga je tudi 6 slovenskih duhovnikov. Govoril je tudi kanonik Cardijn. Njegova beseda je bila očetovska in prepričevalna, da je mogel vsakega navdušiti. Vrste delavske mladine lepo organično rastejo. Zdravja sta morala iskati, tinjski prošt mil. g. Anton Benetek v sanatoriju V Celovcu, glinjski župnik č. g. Jožef Dobernik pa v splošni bolnišnici. Molimo, da bi se jima zdravje zopet utrdilo! Delavcev v Gospodovem vinogradu na slovenskem Koroškem zelo manjka. Slovenski bogoslovci v celovškem semenišču imajo svoje društvo »Akademija slovenskih bogoslovcev". V svojih semeniških letih je bil predsednik Akademije sedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Tudi pozneje kot prefekt ji je stal vedno ob strani. Imajo tedensko sestanke, vsak teden pevsko vajo in slovensko uro, kjer se uče slovnice in seznanjajo s slovenskim slovstvom. Izdajajo tudi svoj list »Bratoljub/. Zadnja leta je za Akademijo skrbel zlasti g. Janko Polanc, sedanji urednik »Nedelje" in »Otroka božjega". Luč iiz Lurda so .po vseh župnijah slovenske Koroške z .(navdušenjem sprejeli. Udeležba ob sprejemu in ob večerni pobožnosti povsod zelo velika. Ponekod so imeli večerno mašo. Luč je iz kraja v kraj nosila mladina in je bila vsa navdušena. Ob poteh in cestah so jo ljudje kleče pozdravljali, kakor da bi šla mimo procesija z Najsvetejšim. V cerkvah so vsi prižgali sveče in zanesli luč po vaseh in domovih. Kjer je podružnica, so jo najprej zanesli tja in od tam na domove. Pri vseh teh slovesnostih je bilo navzočih okrog 10.000 odraslih in .4.500 otrok. Iz nekaterih župnij še niso dospela poročila. Tudi Slovenci v Celovcu so sprejeli luč ob precejšnji udeležbi in jo ponesli domov. V stolnici je gorela luč do konca maja. V Celovcu smo imeli tudi slovenske šmarnice, ki so izvrstno izpadle. Obisk je bil nepričakovano velik. GORICA Slovenski duhovniki v Italiji smo ustanovili svojo Duhovniško zvezo Srca Jezusovega. Seveda s pristankom našega ordinarija, ki ima namen tesneje povezati duhovnike med seboj in s Cerkvijo. Imamo toliko problemov, svojih lastnih problemov, ki jih moremo le sami reševati. Prav to nas je prisililo, da smo se povezali. Naša škofija, odkar jo je razdelila meja, se je zelo zmanjšala. Nekdanje centralno semenišče, iz katerega so izšli Mahnič, Sedej, Srebrnič itd. je izginilo. Nekdanje malo semenišče s svojo mogočno stavbo, nekaj sto metrov od državne meje, je postalo sedaj nadškofijsko semenišče z gimnazijo in bogoslovjem. Naraščaja je zelo malo. Slovenci nimamo trenutno nobenega bogoslovca in le par gimnazijcev v nižjih razredih. Problem duhovniškega naraščaja je zelo pereč. Načrte za bodočnost že imamo in upamo, da jih bomo s prihodnjim šolskim letom vsaj deloma uresničili. Duhovniki vodimo tukaij dva zavoda: Sirotišče Sv. Družine za naše sirote, ki jih imajo v oskrbi šolske sestre in Alojzijevišče, zavod za srednješolce. Prav iz srca smo hvaležni našim prednikom-du-hovnikom, ki so te zavode ustanovili, da ima mladina domove, kjer se vzgaja v krščanskem duhu. V Črnrm vrhu nad Idrijo-, v Jugoslaviji, je bila 9. maja nova maša. Daroval jo je g. Gašper Rudolf, iz vzorne krščanske Rudolfove družine v Lorneh. V cerkvi na novomašnikovem domu je bilo res veliko slavje in se je od blizu in daleč zbralo ogromno ljudi. Duhovnikov in bogoslovcev je bilo nad 30. Ljudje vedno bolj razumejo, kaj jim pomeni duhovnik. Vse je potekalo v miru. Apostolski administrator goriške nadškofije mons. dr. Mihael Toroš je slavil 70- letnico. Rojen je v goriških Brdih v Medani. Doktoriral je leta 1921 na Gregoriani. Danes sta mu pri srcu zlasti obstoj malega semenišča v Vipavi in list „Družina“. Župnik Ivan Štolfa, doma iz Volčjega grada pri Kamnu, je pel na Voger-skem, kjer je župnik, letos v avgustu zlato mašo. Dopoldne je pridigal g. Filipič, popoldne pa g. S. Vrtovec. Zlato mašo je praznoval v Gor. Brdih tudi g. župnik Lenardič. V Srpenici pri Bovcu je 8. avgusta daroval prvo sv. daritev g. Vlado Rutar. Tudi letos je bil v Ravnih pri Cerknem na počitnicah Branko Dorčič iz Skoplja v Macedoniji. V začetku avgusta je zbežal v Itali-lijo salezijanec Ignacij Kreslin, Prekmurec po rodu in je bil posvečen v Kolumbiji, odkoder se je vrnil v Jugoslavijo 1950 in služboval v Tržiču na Gorenjskem. Letos bi moral k vojakom. V Gočah na Vipavskem je praznoval zlato mašo župnik Alojzij Kralj. Doma je iz Višnje gore na Dolenjskem in žup-nikuje v Gočah že od leta 1908. Prelepa Bazilika na Sveti gori pri Gorici zaradi vremenskih nezgod močno razpada. Naprošajo se darovi za najnujnejša popravila. V baziliki je ob nedeljah služba božja ob 7 in 10, ob delavnikih pa od 6,30. Po 21 letih je prišel olbiskat domovino g. Franc Marcola, salezijanec v Ni-karagui, Srednja Amerika. Doma je v Breginju pri Kobaridu. Leta 1934 je odšel preko morja in je pel novo mašo leta 1944 v San Salvadorju. V domači cerkvi je govoril rojakom letos na Veliko noč. Ostal je doma en mesec. BENEČIJA štiridesrt let mašništva praznujejo letos kar trije sobrat je: g. Peter Č rnoja iz Bijače, g. Anton Cuffolo, župnik v Lazah in g. Peter Hvalica pri Mariji Tolažnici v Dolenjem Barnasu. Našim odličnim sobratom videmske škofije prisrčno čestitamo. • TRST V okviru marijanskega leta se je v naši škofiji več mesecev pripravljalo evharistično-marijansko slavje (g. škof je utemeljil, zakaj „slavje“ in ne „kon-gres“; zamišljeno je bilo bolj v skromni obliki, ker v Trstu pripraviti močno in v srca segajočo manifestacijo z verskim programom, ni tako lahka stvar, smo preveč zaviti v materialistično ozračje). Ustanovljen je bil glavni škofijski odbor s sedmimi pododbori, od katerih, razen v finančnega, je bil pritegnjen tudi po en slovenski zastopnik. Vsi ti odbori so, sodeč po sejah, malo delovali. Z odobritvijo g. škofa smo slovenski duhovniki osnovali svoj odbor za proslavo marijanskega leta pod vodstvom kanonika g. Kramariča. Pod vodstvom tega odbora smo pripravili in izvedli v vseh župnijah, kjer se vrši za slovenske vernike redna nedeljska služba božja, v mestu v 9 cerkvah in v okoliških, skoro čisto slovenskih župnijah ,,Marijine dne. ve". Po večini so se v vseh župnijah vršili govori zjutraj in zvečer in obravnavali vprašanja v zvezi z Marijinim brezmadežnim spočetjem, Evharistijo in ostalih osnovnih resnic, iz katerih naj raste verska prenova ljudi. Na žalost nismo mogli dobiti slovenskih pridigarjev, razen p. dr. Mekinde Odila jz Rima, ter g. Vidmarja in p. Fidelisa iz Gorice. Tako je padlo prav v času, ko je po župnijah že tako veliko dela s pripravami za prvo obhajilo, na nas domače duhovnike veliko dela radi misijonov, pri katerih smo drug drugemu pomagali. Italijani so iz notranjosti republike povabili razne famozne pridigarje, ki so se pa tu in tam brez potrebe zapletli tudi v politično vprašanje v zvezi s Trstom, katerega najbrže radi sedemletnega „reševanja“ proti že rešeni mirovni pogodbi iz leta 1947 poznajo po vsem svetu, še bolj pa Korejo in Indokino. Ko so bile duhovne obnove po župnijah, uspele so srednje dobro, končane, so se vršile v Trstu v štirih cerkvah nekake zaključne škofijske pobožnosti, kjer so nastopali po škofovi želji najboljši govorniki. Slovenci smo imeli te zaključne večere v kapucinski cerkvi na Montuci od 28. maja do 2. junija, kjer nam je mentor slovenskih duhovnikov mons. dr. Jakob Ukmar v kremenitih besedah odkrival na izviren način vlogo Cerkve pri verovanju tako glede sv. Evharistije kot glede dogem o Marijini veličini. Pretresljivo je rotil ob zaključku Slovence, naj se ne dajo begati od sovražnikov, ki skušajo trgati vernike od duhovnikov, duhovnike od škofov in škofe od sv. očeta, marveč naj se sinov- sko oklepajo sv. Cerkev s papežem, kajti le tako smo s Kristusom povezani, ki edini je posrednik med Bogom in ljudmi. V dnes 3., 4., 5. junija so se vršile še posebne pobožnosti: Obnovitev krstne obljube v zvezi s krstom dveh otrok, slovesna adoracija Najsvetejšega in noč. na maša s petjem množice. Radi slabega vremena se je krst in obnovitev krstne obljube vršilo na prostem, adoracija ih maša pa sta se morala vršiti v cerkvi. Za binkoštni praznik je bila določena osrednja zaključna manifestacija na največjem tržaškem trgu pred mestno hišo. žal je vreme procesijo, pri kateri je sodelovalo kar sedem godb, in zaključno poklonitev stanov pred Marijinim ki-, pom, zunanji uspeh skoraj v celoti podrlo. Ves čas je namreč po malem deževalo in zato tudi škof ni imel napovedanega govora. Spregovoril je le nekaj vzpodbudnih besed o zvestobi do Marije in pri tem tudi pohvalil Slovence, ki so z veliko vestnostjo izvedli Marijine dneve. Slovenske organizacije pri tej zaključni manifestaciji niso sodelovale, ker bi njihovo petje in slovenska molitev italijanske prenapeteže najbrž „izzi-vala“. Č. g. Jože Križman, Prosek, obhaja letos zlato mašo. častitamo in na mnoga leta! RIM P. Karel Truhlar SJ, profesor asce-tike in mistike na gregorijanski univerzi, se je čez poletje mudil v Louvainu, Belgija, kjer je pripravljal svoja predavanja za prihodnje šolsko leto. „D'Osservat»re Romano" poroča dne 29. aprila 1954, da je na Papeškem zavodu za cerkveno glažbo (Ponitf. Institute di Musiča Sacra) ta dan javno branil svojo doktorsko dizertacijc p. Franc Ačko OFM. Teza nosi naslov: Vita ed opere del P. Hugolino Sattner OFM nella storia della mušica slovena (življenje in delo p. Hug. Sattnerja v zgodovini slovenske glazbe). AVSTRIJA G. Puhar Pavel se je preselil iz Tirolske v Linz, kjer je nastopil službo,kaplana pri usmiljenih bratih. Tam je tudi že dalj časa p. Fl. Ramšak SJ. BELGIJA G. Tone Ilc, ki je doslej kaplanoval na valonski delavski fari, je postal dušni pastir med Rusi v Belgiji. FRANCIJA G. Nace Čretnik (Pariz) je prejel dekret konz. kongregacije za direktorja vseh jugoslovanskih izseljeniških duhovnikov v Franciji, čestitamo! KANADA Rev. Mirko Rener je postal „Master of Arts“. S tem si je pridobil akademski naslov. Za tezo je vzel snov iz naj novejše nemške literature, čestitamo! U. S. A. Grozdetov življenjepis je v francoski prireditvi pripravljen za tisk. Cenzor rokopisa je poslal takole poročilo: »Življenje Alojzija Grozdeta je zelo lepo in izredno bogato z nauki za današnjega človeka. Nas, zapadne kristjane, ki razmeroma še uživamo mir, to življenje opominja, da prav v tem trenutku tisoči bratov trpijo in umirajo za Kristusa. Zlasti za mladeniče bo opis tega življenja koristen: čisto konkreten zgled jim pokaže, da, ako hoče kdo postati svetnik, ni nujno, da mu že izza zibeli ožarja glavo svetniški osvit, niti da je brez skušnjav ni težav; dovolj je, da se preda z vso možno velikodušnostjo delovanja milosti, da ga preobrazi. Prepričan sem, da bo marsikateri borec v Katoliški akciji zrl v Lojzetu živ vzor svojega apostolskega življenja ter bo čutil željo posnemati ga.“ — Nekdo drugi, ki je življenjepis tudi prebral, je izjavil, da ga je tako ganilo in navdušilo, da se je takoj začel priporočati Lojzetu v molitvi. — Prevzvišeni škof dr. Rožman dodaja temu poročilu: „Ali za nas Slovence res velja: Nemo prophtta in pa,tria?“ ČILE Dušni pastir slovenskih izseljencev v Santiago de Chile, g. dr. Anton Trdan, je bil imenovan za člana cerkvenega sodišča in za prosinodalnega eksamina-torja škofije Rancagua, kjer deluje že šesto leto. Bivši kitajski misijonar g. Andrej Prebil je obolel na pljučih in se sedaj pridno zdravi. Salezijanec g. Maroša je na lastno željo odšel v Punta Arenas, kjer je že preje deloval 18 let. V Santiago je v kratkem času veliko storil za slovensko kolonijo zlasti kot vodja pevskega zbora-Na njegovo pobudo se je uvedla mesečna služba božja za Slovence, Laizarista gg. Mejač in Zrnec sta opustila župnijo v Punta Arenas. G. Mejač je ostal v mestu kot kaplan slovenskih usmiljenk. G. Zrnec pa je postal profesor na kmetijski šoli, ki jo vodijo lazaristi v Granaderos blizu Rancagua. Število pripadnikov raznih evangeljskih sekt je v Čilu naraslo od 100.000 v letu 1941 skoraj na en milijon. Radikalna stranka se spet zavzema za uzakonjenje razporoke. ARGENTINA V zadnji številki so v članku „Naše semenišče v Adrogue" nehote izpadla imena teologov in filozofov. Teologi so po študijski starosti tile: Himelreich, Martelanc, Mavrič, Rant, Prijatelj in Skvarča; filozofi pa: Langus, Borštnar, Grom in Pintarič. Sobratu Tonetu Oreharju je doma na Gorenjskem umrla mama. Sobratu dr. Lojzetu Kukavici pa oče v Buenos Airesu. Obema iskreno sožalje! 18. junija so v družbi desetih sobra-tov obhajali desetletnico mašniškega posvečenja dr. Mirko Gogala, Jože Jurak in France Jakop. Mankal je Pavle Go-lia. Zaradi velike oddaljenosti od Buenos Airesa ni mogel priti. Študijski da.n. — Tudi letos smo se slovenski duhovniki na zadnjo sredo v avgustu zbrali v Buenos Airesu na svoje letno zborovanje. Posvečeno je bilo srebrnemu škofovskemu jubileju prevzvi-šenega škofa dr. Gregorija Rožmana. Bili smo skupaj od pol desetih dopoldne do pol štirih popoldne. Program zborovanja: 1. Pridi sv. Duh; 2. Uvodne besede direktorja slovenskih dušnih pastirjev v Argentini Toneta Oreharja, 3. Meditacija: Maria — Virgo — Sacerdos (sem. spir. dr. Filip Žakelj); po okrožnici ,,Sacra Virginitas"; 4. Prvi referat: Naši izobraženci ( univ. prof. dr. Ignacij Lenček); koreferat jezuit p. Ivan Ca-serman; 6. odmor in malica; 6. Drugi referat: Naš mladinski problem (vice-direktor Jože Jurak); koreferat salezijanec Janko Mernik; 7. Litanije M. B. in posvetitev slovenskih duhovnikov Marijinemu brezmadežnemu Srcu; 8. Kosilo. Po vsakem referatu je bil zelo živahen razgovor. Narejenih je bilo več sklepov, kako naj bi različne probleme med letom podrobneje študirali in reševali. — Zborovanja so se udeležili sledeči slovenski duhovniki v Argentini: Albin Avguštin, dr. Ivan Ahčin, Tone Dejak, Vinko Flek, Franc Glavač, dr. Mirko Gogala, Jože Guštin, Janez Hladnik, Jože Hom, Franc Jakop, Janez Je-retina CM, Andrej Jerman CM, Jože Jurak, Matija Lamovšek, Lojze Legan, Lado Lenček CM., dr. Ign. Lenček, Janez Kalan, Stanko Kavalar, Janez Klemenčič, Franc Kolenc, Jože Košiček, Alojzij Košmerlj, dr. Lojze Kukoviča, Bogdan Makovec, Gregor Mali, Janez Markič, Janko Mernik SDB, Tone Orehar, Janez Petek CM, Franc Reberščak CM, Jože Kot, Branko Rozman, Tone Smolič, Anton. Stanovnik, Lojze Starc, Stanko Šker-i>e, Karel Škulj, Tone Škulj, Stefan Tonkli, Vladimir Zmet, dr. Filip Žakelj. Premestitve. — Jože Horn, do sedaj kaplan v Ciudadeli, je odšel v Mendozo, da se tam posveti dušnemu pastirstvu med našimi naseljenci. — Albin Avguštin, ki je nad pet let služboval kot kaplan v Floridi in je veliko skrbel za tam-kajenje Slovence, je prestavljen na župnijo San Ponciano v Eva Peron. — Štefan Novak je šel iz Adrogue za kaplana v Dolores, kjer sta skupaj z Jožetom Skerbcom. — Mesto hišnega kaplana pri sestrah v Necochea je dobil A. Žagar. INTENCI JE Sledeči sobratje so se do sedaj (22. septembra) odločili poravnati naročnino z mašnimi, štipendiji. Za vse so že določene po tri intencije in jih morejo opraviti. Vsak pa naj čimprej sporoči, da je dolžnost maševanja prevzel! Argentina: Grčman Tone, Lovše Janez, Markič Janez, Novak France (San Kuis), Šuštar Jože, Zupančič Lojze, Ža-Kar Anton. Avstrija: Barbič Mihael, Boštjančič J°ief, dr. Bitimi Rudolf, Brumnik Franc, prošt Benetek Anton, Cvetko Anton, Čebulj Avgust, česen Dušan, Demšar Anton, Dovč Janez, Fatur Jakob, p. Grebenc Placid, Goršek Anton, Hafner Janez, dr. Hornbock Janko, Hutter Alojzij, dr. Lavrenčič Nace, Laura Mihael, dr. Lučovnik Janez, Luskar Alojzij, Ka-nauf Pavel, Karicelj Andrej, dr. Klinar Tomaž, Krištof Franc, Kuchling Anton, p. dr. Kurent Tomaž, Messner Štefan, dr. Mihelčič Franc, Millonig Filip, Murn Jože, Nagele Matej, Oizinger Lukas, Pelan Jože, Picej Jože, Pipp Vilko, Polanc Janez, Posch Franc, Puhar Polde, Ropaš Rudolf, Rupnik Ivan, Srienc Kristo, Sukič Ivan, Šafran Rudi, dr. Šegula Franc, Škofič Jakob, Štih Franc (Jože), Štrekelj Jakob, p. Švare Alberik, prošt Trabezinger Lenart, Turk Ciril, Učakar Franc, Ulbing Tomaž, Valjavec Janko, Vilfan Janez Vrhnjak Jože, Worfel Blaž, Zaletel Vinko, dr. Zamjen Srečko, prošt Zechner Aleš, Zupan Ignacij. Čile: Ceglar Ludvik, Fekonja Franc, Kunčič Jože, Kupljenik Franc, Mejač Jože, Mohar Janez, Okoren Franc, Pokorn Drago, dr. Trdan Tone, Zrnec Anton. Brazilija: Habjan Janez, Ilc Lojze, Pristov Viktor, Valant Leopold, Vidmar Tone, Zver Lojze. Gorica: Brecelj Bogomil, Butkovič Drago, Cotič Hilarij, Eržen Ivan, Gerbec Anton, dr. Humar Mirko, mons. Gregorec Srečko, Jericijo Stanko, dr, Klinec Rudolf, mons. Novak Alojzij (6 inten-cij), Kretič Ivan, mons. dr. Močnik Franc, Primožič Anton, Pontar Stanko, Reja Karel, Stanič Stanko, Špacapan Bernard, Zorn Mirko. Trst: Bogateč Rudi, Brezovšek Ivan, Gabrovšek Andrej, dr. Gracar Jože, Jakomin Dušan, Jamnik Jože, Janežič Stanko, Kosmač Angel, mons. Kramarič Ivan, Ličen Lojze, Malalan Franc, Miklavec Albert, mons. Omerza Ivan, dr. Prešeren Jože, Resen Anton, Rozman Lojze, Silvani Metod, Škerlj' Alojzij, Šorli Peter, dr. Turenšek Metod, mons. dr. Ukmar Jakob, dr. Vrečar Ivan, Zlobec Franc, Zorko Stanko, Zupančič Lojze, Žerjal Stanko, Živic Marijan.' Drugod po svetu: Doktorič David- KNJIGE „Omnes Unum“ naj bi bil naš teo-loško-pastoralen, informativen list, v stilu nekakšnega „Klerusblatta“, ki izhaja v Salzburgu, ali drugih podobnih duhovniških listov. Informiral naj bi nas o vprašanjih, ki zadevajo naše delo in življenje. List bo moral imeti tudi rubriko o knjigah, kakor jo imajo vsi taki listi. Posameznik na more vsega zasledovati in prebirati, kar izide. Kako prav pridejo kratke ocene in opozorila o dobrih knjigah! Ker Slovenci ne moremo izdajati teoloških, pastoralnih in asce-tičnih del v toliki meri, kakor jih veliki narodi, zato se moramo ozirati po tuji literaturi. Pobude in nove metode so nam vedno potrebne. Naj mi bo dovoljeno omeniti nekaj zelo dobrih duhov-niško-ascetičnih del, ki so izšla v zadnjih letih. Leta 1949 so izšla pisma Giovanni Papini j a v nemški prestavi: „Papst Celestin VI. Briefe an die Menschen". Papini je znan italijanski pisatelj. Napisal je znano „Storia di Christo". V zadnji knjigi „11 diavolo" je zašel, ker noče priznati večnosti pekla. V omenjeni knjigi se papež Celestin VI., ki ni nikdar živel, v osemnajstih pismih obrača na različna stanove in jim z ostro, vče-sih naravnost jedko, besedo očita napake, grehe in slabosti, ki so poleg drugega krive sedanjih težkih razmer na svetu. Duhovnikom naravnost bere levite. Njegova ostrost dosega višek v besedah, da so srca mnogih duhovnikov danes ,,pol vata, pol kamen". Innsbruški škof Rusch je ukazal svojim duhovnikom razpravljati o knjigi in temi, ki jo Papini obravnava, na duhovniški konferenci (Uruguay), Flis Jože (Španija), Jan Ivan (Paraguay), Kokel Franc (Belgija), Kunstelj Ignacij (Anglija), Malovrh Franc (Španija), Ocepek Martin (Tunis), Palčič Milan (Ecuador), Perčič Mihael (Španija), Reven Zdravko (Belgija), šeškar Franc (Nemčija), Špendal Janez (Italija), Šušteršič Venceslav (Bolivija), Zupan Janez (Bolivija), mons. Zupančič Valentin (Francija),'Žakelj Vinko (Belgija). škof dr. Pavel Rusch je leta 1949 iz dal knjigo: „DaS \Vachstum im Geiste", s podnaslovom: Duhovnikom v premišljevanje. V poglavjih iz sv. pisma, mi-sala in življenja nam pisatelj na izviren način nudi tvarino za premišljevar vanje. Duhovnik naj premišljuje, pa tudi kritično sam sebe presoja in vzga- ■ ja, kar je še poseben namen knjige. Na sodobnih zgledih pisatelj praktično pokaže, kakšni naj bi bili. Nekatera mesta v knjigi go zelo globoke in resnično zgrabijo. Predelena knjiga more biti v pravo dušno korist. Univerzitetni profesor za pastoralko na Dunaju, dr. Michael Pfliegler je izdal leta 1953 eno najboljših sodobnih knjig o duhovniški osebnosti: Prirsterliche Er. stcnz". Knjiga ni pisana v stilu nekdanje idealizirajoče literature, ki je le kazala na vzvišenost duhovniškega poklica. Pisatelj hoče nakazati borbo med idealom in konkretnim duhovnikom z vsemi težavami lastnega jaza, okolja in razmer, to je: duhovniško eksistencialnost. Iz te eksistencialne borbe slede zaradi pisanosti življenja in osebnega razpoloženja različni duhovniški tipi. Pisatelj je eden ■ prvih, ki je skušal orisati duhovnika, človeka in svetnika, od te strani in podati nekaj duhovniške tipologije. Knjiga je nekaj posebnega; je silno zanimiva; globoka in vredna, da bi jo vsakdo prebral. Abbe G as ton Courtois je izdal v štirih zvezkih, začenši leta 1947, svoje nie-ditacjje za duhovnike, pad naslovom: „Face au Seignrur". So /to dolge meditacije, ki jih je imel na duhovniških re-kolekcijah. Imajo tole obliko: Meditacija; Pogovor z Bogom (Colloque); Spraševanje vesti z ozirom na predelano meditacijo; Duhovno branje, ki ima zvezo z meditacijo; Razpravljanje o podobnih temah (podani so samo naslovi); Molitev in Duhovna misel. Vse te točke tvorijo eno samo celoto. Vsebina je zelo praktična in živa. Govori o maši, molku, brevirju, ponižnosti, čistosti, Mariji itd. Da so meditacije zelo dobre med drugim tud; to izpričuje, da so že prestavljene v nemščino. Knjiga nam more zelo pomagati pri naših rekolekcijah in vsakdanji meditaciji. M. K. SLOVENSKI DUHOVNIKI V ZAMEJSTVU S tem začenjamo priobčevati naslove slovenskih duhovnikov v zamejstvu. Vse sobrate lepo prosimo, da imena in naslove dobro pregledate in nas na napake takoj opozorite. Ker so imena napisana po abecednem redu, bo lahko ugotoviti ali kateriv od sobratov manjka, ker ga še nimamo v seznamu. Tudi to nam takoj sporočite! Adamič Alojzij, 529 W. lOth St., Wau-kegan, 111., USA. Ahčin, dr. Ivan, Rivadavia 234, Adrogue FCNGR, p rov. Buenos Aires, Argentina. Alfonz, pater, O. Cap., Časa dei pp. Cappuccini, Montuza, Trieste. Alt Vigilij, Via Sicilia 169, Roma, Italia. Ambrožič Bernard, OEM, 62 St. Mark’s Plače, New York 3, N. Y., USA. Anžič Anton, St. John’s Church, Zee-land, North Dakota, USA. Arhangelj, pater, O. Cap., Seminario( ?), Sardegna, Italia. Arko Gabriel, OEM, Hogar San Antonio, Mar Chiquita, Miramar FCNGBM, prov. Cordoba, Argentina. Ašič Rafael, O. cist., Stift-Stams, Ost-tirol, Austria. Avguštin Albin, Parroquia San Poncia-no, Eva Peron, Argentina. Babnik Nande, Versiliensbosveg 64, Heerlerheide-Limburg, Holandia. Baloh Ivan, Via Corsica 93, Brescia, Italia. Bandi Bonaventura, OSB, Holy Gross Abbey, Canon City, Colo., USA. Baraga Franc 6019 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio, USA. Baraga Mihael, Pečnica, P. Ledenitzen, Karnten, Austria. Barbič Rudolf, D. P. Čampo, Capua, Italia. Bavdaž Ladislav, Via dei Golli 10, Ro-ma, Italia. Baznik Albin, OSB, 550 Cowan Ave, Jeanette, Pa., USA. Baznik Louis, 6019 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio, USA. Belej dr. Janez, Via dei Golli 8, Roma Italia. Belej Martin, Enzenbach, P. Gratfein, Stmrk., Austria. Benetek Anton, prošt, Tainach, Karnten, Austria. Berglez Ignacij, Mihvaukee (?) Wis., Bernik Pavel, SDB, Seminary-Mont Don Bosco, Kotagiri-Nilgiris DT., South India, Asia. Bešter Janez, Via del Olmata 9, Roma, Italia. Birtič Valentin, Clodig Ledic, Drenchia, Udine, Italia. Bitnar Pavel, Lana presso Merano, Con-vento Teutonico, Bolzano, Italia. Blasutig Fortunato, Sregna, S. Leonardo, Udine, Italia. Blasuto Arturo, Clodig, Ljesa, Udine, Italia. Blatnik, dr. Franc, SDB, Institute Sale-siano, Bolengo presso Torino, Italia. Blažič J., 61 No. Mt. Vernon Avenue, Uniontown, Pa., USA. Blenkuš Matija, 632 Julian St., D en ver 8, Colo., USA. Bliimel, dr. Rudolf, Domkapitular, Pertn-hartgasse 6, Klagenfurt, Austria. Bogateč Rudi, Kontovelj, p. Prosek, Trieste. Bogolin Leonard, OFM, 1852 W. 22nd Pl., Chicago 8, 111., USA. Boljka Stanko, CM, Escuela Apostčlica „San Vic. de Paul", Escobar FCN GBM, prov. Buenos Aires, Argentina Bombach Antony, 881 E. 222nd St., Eu-clid 23, Ohio, USA. Borgola Bonaventura, OFM, 9546 Ewina Ave, Chicago 17, Lil., USA. Boršt Malalan, Dolina, Trieste. Boštjančič Jože, Pf., Abtei, Karnten, Austria. Brandstaeter Valentin, Pf., Kappel an der Drau, Karnten, Austria. Bratina Franc, Gl en Cowie P. Bag. 624, Middelburgh-Transvaal, South Africa Brecelj Bogomil, Savogna dTsonzo, Go-rizia, Italia. Brezavšek Ivan, Via Giacinti 26, Trieste. Brezigar Hilarij, Mariano del Friuli, Go-rizia, Italia. Breznik Alojzij, 1319 Carlisle Ave, Spo-kane, Washington, USA. Breznikar Viktor, Republic, Washington, USA. Bukovec Janez, A. Calderon, Prb. Mo-nabi, Ecuador. Butala Matija. 416 North Chicago St., Joliet, 111., USA. Butkovič Drago, Via P. Zorutti 5, Go-rizia, Italia. Buzzi Gaetano, Via Patrioti 5, Brescia, Italia. Izdaja: Konzorcij (Gregorij Mali). — Urejuje: Uredlniški odbor (dr. Ignacij Lenček, Rivadavia 234, Adroguč FCNGR, prov. Buenos Aires, Argentina) — Uprava: Stanko škrbe, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina — Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina