338
Vladimir Memon
IN MEMORIAM     |.
Seme drevesa smo tvojega oj od jutra pokriti z mrakom oči temni plameni gorimo kamen telesa tvojega . ..
Po hiši v besedo žalno odete
ležijo pokopane ure
s tisoč predmeti spočete
v les v kamen preklete v smrt
339                                                                                                                     Iz lirike mladih
Vračanje v prah in pepel — zemlji si novo breme. Nedokončane številčnice jočejo. Veter jekleni. Polomljena kopja v meso izteklih noči zabodena nemo ležijo
Na grubljah od sonca prežganih
od vetra prebodenih
poje mah posušen
temno molitev
vračanja v eno —
s kamnom
s koreni trav rdečih v mesu
s semenom na bedrih bora samotnega.
Vas
s simboli med stene davnine
izpraskano
preletijo sence gabrov z burjo v naročju
sence gabrov
z burjo v naročju brišejo tvoje stopinje
iz zemlje rojene —
in v zemljo se vračajo tvoje oči.
Usta ust smo tvojih oj besede nemo govorimo. Koraki smo tvojih korakov oj cvetje venimo na tvojih dlaneh. Seme drevesa smo tvojega oj les na tvojem telesu molčimo ...
kot ogenj odhod brez vrnitve — oj v prah se povrneš . ..
II.
Kot ogenj zareže
v meso brazde žgoče
slovo brez vrnitve
zvečer
ko slišimo v mraku
korakov tvojih besede ...
A nic ni —
le veter pred vrati sestavlja
molčečo podobo.
Obraz tvoj
iz kamna iztrgan
in s prahom pokrit
obraz tvoj v vetru
s pepelom na ustih
in z zemljo umrlo na čelu —
v zadnjem boju do stekla razlite oči
obraz tvoj
v kristalih smrti po koži posutih
lovijo zvezde svoj temni odmev...
le veter pred vrati sestavlja molčečo podobo — prahu zapisano v zemlji spočeto.
Potem je noč
in razpremo dlani,
slabotni smo
slepi
iščemo tvojih oči oj
iščemo tvojih oči.
Brazde skeleče
v meso so zarezane —
polja in zvezde bežijo —
oj bežijo
polja kamnita
zvezde molčeče.
Svinčeni metulji
s pepelom na krilih rojeni
pobegnemo v veter in mraz.
III.
Težke besede
oj težke besede
v ramenih premaganih nosimo
težke besede
340
Vladimir Memon
Iz lirike mladih
oj težke besede
prosimo
nosimo v veter in mraz...
Noč nas pokrije.
Otrplih korakov grebemo temne gazi
v tišino kamna
in hrastov posekanih —
kri bolnih dreves
brizga iz raztrganih žil.
Kot morje.
Kot veter —
kot pesek strupeni v telesu.
Temnih korakov korakamo v noč,
sence pred nami bežijo ...
Nad nami vzhajajo zvezde iz ur.
In mraz.
In tišina ...
vode vklenjene v zemljo bobnijo
iz kamna se luščijo bele kosti
ogenj razpara nebo ognjeni kristali ogenj razpara nebo
oj ples noči
bobnajo ure
meso veselo cvrči
oj cvrči
pelerina ognja kriči
na kosteh
od peska zglodanih
od vode
od temnih korenov razžrtih
para drobovje
drobi
rdeči ples
se kamen odpira
in zemlja bobni
se plamen zažira
v nove in nove in nove podobe
jekleno
341
342                                                                                                                   Vladimir Memon
strupeno strupeno stekleno
v kosti
se plamen zažira
se kamen odpira
oj v ples noči
oj v ples noči
kriči
rdeča pelerina ...
Tisoč jeklenih številčnic
bobna
v mraz
v veter
bobna strupeno.
Pozabljeni stroji
ležijo
v travi požgani...
tisoč jeklenih številčnic v ramenih poraženih nosimo...
IV.
Trave požgane
zarežejo
sence
v tvojih korakov sledove.
Temne sence v led zakopane.
S trnom porasle.
Z besedo razbito
na ustih hripavega stroja.
S črvi v čeljustih . . .
Molčijo.
Sneg tiho izpira
žalno črnino
s skorje ožganih dreves
rahlo
kapljo za kapljo.
343
Iz lirike mladih
Besede tvoje na pesku ležijo
v alge pokrite
neme
v kamen vklesane
z vetrom nad polji kričijo . . .
in ure
na zvezde pripete
pozabijo teči...
Molčijo. Vetrovi. . . Molčijo.
V.
In v prah se povrnemo ...