B li JIjI. Po sijajnem koncertu slavnega češkega komornega kvarteta in odličnem koncertu komornega virtuoza - goslača Frana Ondfička je Glasbena Matica želela prirediti tri dobrodelne koncerte v dobrodelne namene in izvajati svetovnoznani, klasični Mozartov Requiem ter novo, na Simon Gregorčičevo besedilo komponirano Sattnerjevo kantato »S o č i«. Za oboje so se že dolgo časa vršile priprave in ko je občinstvo izza kulis izvedelo za Matično namero je zanimanje zavladalo povsod. Vsled sedanjih težkih raznier je Glasbena Matica naletela pri svojem stremljenju na toliko težkoč, da je v resnici čudno, če so se koncerti sploh mogli vršiti. Največ sitnosti je bilo radi godbe, ki jo naši zavezniki Madžari niso hoteli posoditi. To je bilo potov in korakov! Slednjič je bilo treba koncerte preložiti in bali smo se, da jih sploh ne bo. Požrtvovalnost in vztrajnost, pri kateri jc Glasbena Matica" osta- la in zlasti trud ter skrbi, ki jih je imel zaslužni g. koncertni vodja Matej Hubad, da je koncerte omogočil, je treba odkritosrčno pohvaliti! Čudno.je, da se ima Giasbena Matica boriti s takimi zaprekanii, ko hoče proslaviti spomin pokojnega cesarja in s svojimi koncerti podpirati soški sklad ter pomagati ubogim goriškim beguncem. Kdo je neki bolj podpore potreben kot ti? Občinstvo je njen namen razumelo: utile cum dulci in je pokupilo vstopnice za vse tri koncerte v par dneh, tako, da se je Matica rhorala odločiti navreči še četrti koncert. Pa se pomenimo o koncertih saniih. Dne 6.' februarja je po ljubljanskih egiptovsko temnih ulicah vse vrelo v Frančiškansko cerkev k Mozartovemu »R e q u i e m u«. O tej klasični črni maši pravijo, da jo je Mozart komponiral po tajnem naročilu nekega grofa v času, ko je zlagal opero »Čarobna piščal«. Mozart je delo sicer prevzel, toda nehote se mu je vedno vsiljevala misel, da komponira to črno mašo — sebi. In res mu je izčrpala zadnjo moč, da se je mogel udeležiti skušenj zanjo le še v naslonjaču. Kmalu potem je moral v posteljo, ki je ni zapustil več. Ustvaril je pa s svojim Requiemom eno najlepših svetovnih cerkvenih del. Glastiena Matica ga je že parkrat izvajala, vendar mislim, da je topot prišel do največjc veljave, ker so ga peii v ccrkvi s spremljevanjem velikega or- kestra in orgel. V celoti se je sicer poznalo premalo skupnih skušenj — menda so imeli radi zakasnitve prihoda orkestra sarno eno — drugače pa je prednašanje potrdilo sloves Matičnega zbora in dobro kvalificirano godbo zagrebških domobrancev. Kot solisti so sodelovali g. prof, Lovšetova (sopran), gdč. Jelica S ad a r j e v a (alt), g. L. K o v a č (tenor) in g. .1. Križaj (bas), vsi štirje pohvalno, čeprav so razven Križaja vsi glasovi prešibki za tako velik prostor kot je Frančiškanska cerkev in je marsikatero krasno mesto v solistovih partijah utonilo v morju orkestra in orgel. Pri teh je sedel g. Stanko P r e m r I, stolni regens chori, ki se je izkazal odličnega mojstra na svojem instrumentu. Medigre in predigre med posameznimi odstavki bi bile brez škode lahko izostale. Splošno je »Requiem zapustil jako dober vtis, točno absolvirani, težki fugirani stavki so učinkovali mogočno. G. K r i ž a j zasluži za občuteno prednašanje »Tuba miruni« posebno pohvalo. Ves glasbeni aparat je z njemu lastno vnemo in preciznostjo vodil gosp. koncertni vodja Matej H u b a d. — Občinstvo je z vidnim zadovoljstvom poslušalo prekrasno svetovnoslavno glasbeno delo, med navzočimi je bilo mnogo odličnih oseb iz vojaških in civilnih krogov. Začetek — bi rekel — Matičnega glasbenega tedna je bil posrečen in zapuščali smo cerkev z upravičenim upanjem, da nam tiidi prihodnji koncerti prinesejo dovolj glasbenega užitka. Ves ostali vzpored koncertov dne 14., 15. in 16. februarja ni zbujal toliko zanimanja kot novejše p. Hugolina Sattncrjevo delo »S o č i«. Kdor je bil priča izvajanju prejšnjih njegovih skladb od Jeftejeve prisege do Oljkeje pričakoval, da bo »Soči« kot produkt sedanje dobe, ko so se prorokovanja Simona Gregorčiča žal prehltro izpolnila, veliko, mogočno delo, ki bo pokazalo p. Hugolioa Sattnerja na novi poti, stremeči čedalje kvišku. Zdi se mi, da se je pri teh mislih marsikdo inalo zmotil. Nočem trditi, da »Soči« ni dobra stvar, da ni nič novega in v novejšem duhu pisanega. Sattner je v vokalni glasbi mojster, o tem ni nobenega dvoina. Res, da zbori kantate »Soči« z malimi izjemami ne učinkujejo tako kot zbori recimo oratorija »Assumptio« ali kantate »Oljki«, imajo pa lepo vlogo, niso bogvekaj pripravni za petje, kar so menda pevci sami lahko izprevideli. Orkestralni part kaže očividno napredek. Simfoniško mišljeni uvod, ki nam prinese glavne misli skladbe je zasnovan po vzoru simfoniške pesmi »V 11 a v a« češkega skladatelja B. Smetane. Soča izvira v. skalovju in žubori veselo dalje. Tisti čelo solo mi ne gre zlepa iz spomina. Obigravajo ga krasno godala in flavte. Potem Sattner spretno razpreda motive in uvod bi se poslušal imenitno ko* samostojna simfonična točka, ko bi imel le nekoliko drugačen konec. Pozdrave »Krasna si bistra hči planin« je skladatelj položil v usta zboru, ki »Sočo« vsakokrat drugače, a vedno navdušeno pozdravlja. Ljubek je prvi sopranski solo »T v o j tek je živ in je legak«, tudi tenorjev solo »R a d g 1 e d a m t i v v a 1 o v e b o d r e« ne zaostaja za njim. Nekoliko prekratki so pač obe vlogi, tako da solistom ni bilo mogoče bogvekaj iz njih napraviti. G. prof. L o v š e t o v a in g. K o v a č sta jih lepo pela. Zlasti prva ima nežen glasek kot škrjanček, škoda da ga je proti dirigentovi volji večkrat grdo zateinnil orkester. Sledi alt solo: »Ti meni si predraga znanka« v ljubeznivem tonu pisan odstavek, ki je dal priliko solistinji gdč. Jelici S a d a r j e v i, da je pokazala svoj pastozni alt in tudi njegove vrline. V Hubadovi šoli je gdč. Sadarjeva izredno napredovala in obeta postati priIjubljena altistka. Z njeno izgovarjavo vokala a pa se nisem mogel sprijazniti. — Po altovem solu pride do besede zopet zbor v fugiranein stavku »A ko pridereš na ravnine«, nakar poje bas občuteni, v jugoslovanskem tonu komponirani solo s krasnimi mesti: »Ogromna solza se m i z d i š , a š e k o t s o 1 z a k r a s n a«. Ta del je name globoko učinkoval in ne inotim se, če truim, da je eden najlepših v vsi kantati. — Nato zopet Sočo prisrčno pozdravlja najprej ženski, potem ves zbor in neha z ostro disonanco. Bojni signali in silen zbor, slika vojno. Sattnerju se je velikanski hrup posrečil, dasi ga (podobno kot v Oljki nevihto) nekoliko prehitro konča. Poki pušk, strojnih pušk in kanonov-grme med zborom, ki je onomatopoetično razsekan pri besedah »Tod sekla, bridka bodo jekla«. Bas solo »Takrat se spomni bistra Soča« je odličen plod Sattnerjeve muze. Gradacije pri besedah »Tačas pridrvi vse na dan« so sila eiektne. Zadnja zborova naloga: »Ne stiskaj v nieje se bregov« je hvaležna, če bi bila bolj raztegnjena, morda fugirana, bi učinkovala grandiozneje in zmagonosneje. Orkestrova mirna poigra pesmi: »s habsburškim bo tronom vedno sreča trdna Avstrije« konča kantato. Pri prvem koncertu je name delo napravilo nekoliko medel vtis. Niti zbor, niti orkester, niti solisti se niso mogli popolnoma uživeti iz vzroka, ker ni bilo mogoče imeti več skupnih skušenj in delo tako vzorno naštudirati kot jc to pri g. koncertnem vodji Hubadu stara navada. Pri drugcm in zlasti pri trctjem koncertu je pa marsikak pomislek padel. Uvidel sem, da ima »Soča« več občutenih mest, iz katerih žari toplota in seva ljubezen do rodne grude, ki jo sedaj poji kri v potokih. Živi tempi, ki jih je vzel g. dirigent pri zadnjem izvajanju, so zborom pomagali do zmage, podžgali so poslušalce in napravili primerno mnogo večji užitek kot na prvem ^oncertu. Na Matičin zbor smo Slovenci lahko ponosni še sedaj, ko ima ninoRo odličnih pevcev v strelskem jaiku in jih nadomestuje naraščaj, v katerega pa lahko stavimo mnogo nad za bodočnost! Poleg »Soče« sta bili na vzporedu šc dve zborovski točki s spremljevanjem orkestra, dr. A. Schwabova »K a n g I ic a« kot koncesija sladkih melodij navajcnim ušesom in času primerna Premrlova »K r a n j s k a z o p e t z A v s t r i j o«, ki se skromno reprezentira pa je prav prijetna skladbica z narodno pobarvanim bariton solom, ki bi vsakemu zboru delal ast. Vse basovske in baritonsko partijo je pel g. K r i ž a j in sicer tako, da si lepše misliti ne moremo. V njem imamo Slovenci solista, ki bi nam ga drugi narodi lahko zavidali. Naj nam še dolgo ostane ohranjen! Naj ne hodi delj kot do Zagreba! Doinobranskemu orkestru iz Zagreba je poverjcno mu delo šlo gladko izpod rok. Nastopil je pa tudi samostojno v doslej neznanega hrvatskega skladatelja Iianda »S v e č a n i h r v a t s k i u v e rt u r i« pod vodstvom svojega izbornega kapelnika g. Ivana M u h v i č a.' Uvertura, zložena iz hrvatskih narodnih pesmi, bujno orkestrirana je ugajala posebno na koncu, kjer skladatelj po Smetanovem načinu parafrazira motiv himne »L e p a n a š a domovina«. Občinstvu je izredno ugajala. In še neki novinec pianist se narn je predstavil: g. Dragotin S i m o n , rodom Slovenec, po stanu sodnik, sedaj v vojaški suknji. Obvlada svoj instrument popolnoma in je pokazal hvalevredno tehniko. Lisztovo »Tarantela Napoli« je prednašal aa drtigeni večeru prav odlično. Vsakokrat je koncert zaključil A D v orakov 149 psalm, mogočno delo bogate invencije, ki tako izvajano kot ga je izvajala Glasbena Matica mora doseči popolen eiekt. Vsi štirje koncerti so bili do zadnjega sedeža razprodani in stavim, če bi Matica dala še peti koncert, da bi doživela zopet polno Unionsko dvorano. Naj to zanimanje občinstva in navdušenje na koncertih vzame Glasbena Matica in predvsern neumorni g. koncertni vodja jMatej liubad, ki je imel s koncerti dela in truda, ki ga ne more vsakdo razumeti, kot pri/.nanje za odlične nspehe in umetniški užitek! P. Hugolinu Sattnerju pa naj bo lavorov venec, ki ga je prejel že na prvem koncertu, dokaz hvaležnosti za njegovo kulturno delo. On je edini izmed slovenskih skladateljev, ki nam ustvarja večja koncertna dela. Pri izvajanjih kantate »Soči« jc gotovo sam spoznal hibe in bo delo tako predelal kot je storil z oratorijeni »Assumptio« in njegova zasluga bo, če stopiino Slovenci z izvirniini deli na kak koncertni oder v tujini. Zorko Prelovcc.