e2 Marica : Alphonse Daudet.
Alphonse Daudet.
(t 16 decembra 1897.)
Sredi decembra minolcga leta je umrl v Parizii vsemu omikanemu
svetu znaui pisatelj Alphonse Daudet.
Kdor l)i hotel vedeti, kako je bil pisatelj v Francozili priljubljen,
moral bi citati francozkc listo od 17. decembra naprej, v katerih so se
dan za dnevom oglašali najimenitnejši francoski pisatelji, proslavljajo ime-
nitnega romanoiiisca, bodisi, da so govorili o njem kakor človeku- u/or-
nem, plemenitem človeku ter pripovedali zanimive dogodke iz njegovega
življenja, bodi si, da so v entuzijazmu govorili o njegovih dolih.
Alphonse Daudet je bil star še-le 57 let a trpel je skoro 20 let. ()
tej bolezni se je izrazil nekdaj : „Moje ti'pljenje je kakor jitič, ki soda
povsod, sedaj sem sedaj tja."
Dasi se je vedelo, da je bolan, vendar je pretresla njegova nenadna
smrt vse njegove prijatelje, čestilce in znance. Istega dne zjutraj, ki je
bil slavnemu pisatelju zadnji, se je zdelo, da bode imel Daudet enega
svojih najboljšiii dnevov in bil je res izredno vesel ves dan. Zvečer pa
ga je sredi njegovih ljubljenih ljudi, s katerimi je baš večerjal zadela
nenadna smrt. Brzo poklicana dva zdravnika nista mogla pomoči, a du-
hovnik je mogel ob njegovi postelji le še moliti.
Fatalistični arabski pregovor pravi : Ko bo hiša pripravljena, stoi)i
vanjo smrt. In res so delavci komaj končali urejevati lepo, iu)vo stano-
vanje, kjer je imel praznovati se svojo ljubljeno rodl)ino in dvema „Sap-
homa" — kakor je pisal nekemn ])rijatelju — z Rčjane in Calve božične
praznike, ko ga je mahoma v novem stanovanji pobrala nemila smrt.
O tem pisatelju — piše Figaro — se vsaj ne more reči kakor o
tolikih drugih, da je umrl jiozabijen, potem ko je preživel samega sebe
in ona moralna smrt je jiač strašnejša od fizične. -Ne, ne ! on je šel od
nas poln slave, poln življenja, lekli l)i mladosti, klub dolgemu fizičnemu
trpljenju.
Kaj treba povedati o tem ljubem pisatelju, ki je bil vedno pesnik,
tudi ko je pisal prozo? Koga je treba spominjati, kako je znal ]jisati,
slikati in peti oni mož, ki jo bil nadarjen tako čudovito, čegai' talent je
bil še v polni moči in iine v polni luči in čegar ,,Sapho-', da ne govori-
mo nego o enem samem delu, se je naznanjala z lepaki v istem tednu,
ko je pisatelj umrl, zajedno za dve pariški gledališči !
Al|)honse Daudet je kot romanopisec jako originalen in jako velik.
Realist jo on in ne E. Zola — Zola sam se je tako lojalno izrazil enega
dne ter dejal, da je bil Daudet od realizma kakor „liipnotizovan" (Zolov
izraz). On je opisoval samo, kar je videl ; svoje osebe nam kaže vedno
le delujoče : on ne opisuje ni enega čustva, katerega bi ne spremljal kak
Miiric.i : Alphonse Paiukt. 6"!
iTiIKljn.), hviiz lica, ali jtiimeiiio kretanje. Radi tega nani ostajajo vse uje-
gi)vc osche tako močno vtisnjene v spominii.
On je realist iz srca, on ljubi, on ima usmiljenje, on odpušča, on
no ])rozii-a. Obvaroval se je onega brutalnega in zaničevanja vrednega
pesimizma, ki je sedaj v modi in katerega imenujemo — sami ne vede
zakaj — naturalizem.
Alpliouse Daudet je skrit v vsaki svoji knjigi v kakem kotu kakor
ljubeznjiv pesnik - ljubitelj malih in skromnih ljudi. ;
Toda on ni samo realist, on je tudi historik in sicer v romanih :
„Nabob", ,Numa Roumestan" ter „Les rois en exil". (Kralji v pre-
gnanstvu.)
Njegova knjiga Evangelist je pa največja in najglobokej.ša Studija
verskega fanatizma. Pisatelj Daudet je imel najredkejše lastnosti osobito
v svojem slogu. Mikdar ni rabil nobene oratorične fraze ali didaktičnih
ritmov. Zadnji utis njegovih spisov je včasi skoro premočan tako, kakor
bi ga ob času delovanja tlačilo premnogo čustev, ki morajo naposled
vzkipeti.
Prelistovaje njegovo prozo, se je reklo, da se zdi, kakor bi skakale
iskre izpod prstov ... O Daudet-u se more reči, da je bil eden onih
srečnih pisateljev, ki očarjajo, imel jc, kar se po francosko i)ravi : „le
charme". Jules Leraaitre piše : Naj preidem k njegovi duši, ki je bila
tako plemenita in tako nežna. Spominjati se moramo — piše imenitni
literat — da najotožnejše strani napolnjene z ljubeznijo do domovine in
do rodne zemljo, nam je napisal Daudet. Pozabiti se tudi ne sme, da ta
mož, katerega čustvovanje in domišlija je bila tako živa, opazovanje tako
drzno, da ta mož ni pri vsem tem zapustil ni ene nečiste grde strani
(une seule page impure), da v tem času Inksurjoznega slovstva — in če
se je dotikal tudi naj kočiji vejših stvari — jo vendar neka ponosna deli-
katesa zadrževala njegovo pero tako, da avtor „Saphe" je morebiti izitiM"
vseh naših velikih romanopiscev najbolj nedolžen. — ^/
Francoski slovstveniki so ob njegovi smrti pokazali veliko IjuiJežen*^
in udanost do nesmrtnega pisatelja. Drugi ga je hotel bolj povzdigniti
od druzega in vsi so pisali v enem in istem zmislu, da je bil Daudet
])lemenit, dober človek, vzgleden, ljubeč soprog in oče, navdušen Francoz
ter velik nepopisno velik pisatelj. Naj omenim le nekatere najznamnitejše :
.lules Claretie, Gasten Descliamps, Emil Zola, Maurice Barres, Henri
liochefort, Edouard Drumont, Gustav Geffroy, Paul in Victor Margueritte,
Pierre Loti, Lucien Descaves itd.
Pierre Loti je poslal Figaru iz daljne Hpanjske prekrasen članek, v
katerem se spominja prvega srečanja sé slavnim pisateljem pred IStiini'
leti, poiskal ga je Daudet sam, ko je izšla ena prvih Lotijevih knjig ;
spominja se ure, ko sta bila poslednjikrat skupaj ter Doudetovega po-
64 Marica : Alphonse Daudet.
gleda, katerim, se mu zdaj zdi, da mu je očital, ker ga ne bo poleg, ko
ga bodo peljali k zadnjemu počitku.
— Toda, jaz nisem mogel priti — piže Loti, — in dolgo mi bode
žal zato. A jaz sem eden onih, ki ne razumejo zunanjih manifestacij in
če so še tako ganljive, jaz sem prav malo — 1' homme des cérémonies
et des corteges — mož ceremonij in sprevodov, in čntim se mnogo bliže
njega v tej divjej samoti, nego da l.-i bil tam doli ter šel v velikem dirin-
daju množice za črnim vozom, ki nam ga odpelje.
Ob mrtvaškem odru so čuli i-azven sinov najznamenitejši pisatelji,
pokojnikovi ])rijatelji. Pogreb je bil irapozanten. — O smrti Dnmassina
— ))iše Lemaitre — je bil sprevod tako velikansk, a bilo je vendar nekaj
drnzega „une autre chose'-'.
Svetovno znani skladatelj Massenet je skrbel za glasbeni del v cerkvi,
ki je trajal čez eno uro časa.
Leou Daudet, sin Aljihonsa Daudet-a, napiše knjigo o svojem očetu,
v katerej ne bo govoril toliko o pisatelju, kolikor o možu, kajti nihče
baje ni spoznal tako dobro dnševne in srčne plemenitosti Dandetove, ka-
kor njegov sin.
*       »
*
Kratke te odlomke sem posnela iz francoskih dojiisov a čitajočej o
Daudetu so se mi neprenelioma vsiljevale misli o nas Slovencih.
V nas se osobito v zadnjem času mečejo imena francoskih pisate-
ljev kar križem sem ter tja, metaje v en koš tudi najrazličnejše pisatelje.
Često sem si dejala, čitaje dolge litanije ])riimkov francoskih pisateljev :
— Non me la dai d'intendere, da si jih citai, če jih ne razločuješ, jih
ne poznaš ! — Osobito sem čestokrat videla Daudeta in Zolo jiisana skn-
pej, kakor bi to bilo eno in isto. In vendar kolik razloček je med Zoli-
nimi in Dandetovimi romani! S tem pa nočem reči, da Zola ni velik, ali
da je manjši od Dandola, ne, Zola je v svojem genru jako velik in
dasi ima posnema,lccv v vseh velikih narodih, približal se mu vendar ni
še nobeden, kamo-li ga dosegel ! Vsi so, osobito nekateri Italijani, le nje-
gove slabe, prav slabe kopije, katerih knjige imajo vel avo le od danes
do jutri.
Daudet in Zola sta si bila prijatelja, ker je Zola tudi plemenit,
dober uzoren človek in mož, a piše „tako'-, ker ve, da je le v tem genru
velik, da more le v tem genru ostati nedosežen!
In še druge misli so se mi usiljevale, čitaje toliko stvari o Daudetu.
Glej, sem si dejala, kako oi se morali mi Slovenci vzgledovati v Fran-
coze ! Glej, kako ima narod lahko več, celo mnoge velikih mož zajedno,
a ti možje se v Francozih ne zavidajo med seboj, ne blatijo se, občujejo
prijateljsko ter pošteno priznavajo drug drugemu vrline!
Kako je pa v nas? Kdor je vžil enkrat nekaj hvale in slave po
K. pi. Radić : Novi šopki. 85
listili, misli, da je Bog ter ne priznava zraven sebe nobenega druzega.
Kdor ne piše kakor jaz, kdor ne bodi za mano, on lii nič, ne more
biti nič ! To je v nas geslo. No, nadejajmo se, da ko doraslemo, izgine
ta grda napaka, ta neprijetna senca se slovenskega obzorja. Tako hitro
pa še ne izgine, ne delajmo si iluzij, kajti baš v zadnjih letih so bolj
nego kedaj opravičene kitice Petra Samotarja, ki toži :
,.Kako veselo vriskamo.
Če Bog nam pošlje korenjaka !
A enega pritiskamo
Čim dva nam prideta enaka".
„Dva ščinkovca ne gnezdita ,
Vkup v enem vrtu — star pregovor !
ve na Parnas dva jezdita.
Grdo se gledata za lovor'.
Naše slovstvo se je še le razvilo in ako pomislimo bolje, tudi ni
čudo, da se ta in oni prevzame vslcd slave, kajti slava blišči, a temu
blesku naš narod ni še prav vajen. Marka.