1-38
Pesnikovo srce nosi vase vtisnjen pečat Križa-nega — zelo je prodrl 'v misterij njegove bridkosti in smrti, pa tudi v neminljivo življenje, ki klije iz njega. Lepša ilustracija k Gospodovim besedam, da „mora seme prej umreti, preden skali", skoro ni mogoča, kakor je tale:
»
Sem li zlato? Naj v ognju se očisti! Sem zmes le blatna, bolje da zgorim, dovolj brez mojih je v ljudeh strasti!
Neplodovit pepel vendar gnoji! Prijatelji, na mlade trate ž njim, iz njega boljše naj rasto kali!"
Iz te pesnikove religioznosti, ki kaže neizmerno moč v svoji nežni milobi, izvira ljubezen do ljudstva, domovinsko čuvstvo, ki je, skoro bi rekel, le religioznost v drugi obliki, narodna misel sub specie aeternitatis. Tako na primer se vprašuje pesnik, zakaj naš narod trpi tako bridko usodo, in res kakor mislec, ki išče rešitve za zagonetko tostranskega življenja v načelih nadsvetovnih resnic, smotrov in vzorov, tako-le odgovarja :
„Čudni Tvoji so naklepi,
tepeš, biješ narod moj,
ker Ti veš, da še smo slepi
in nevredni, da s Teboj
Tvoj bi sveti uk vršili,
ljudstva ljubiti — učili..."
Pravi biser v tem oziru pa je »Molitev":
„Ti, ki si v kamen dahnil zlato, Ti, ki si zvezde vzidal v nebo, stresaš grom, blisk z roko loviš, v stvarstvo nebroj darov deliš: solncu oblast, da zemljo gnoji, roži, da vonj po vrtu rosi, ptici, da med prostosti slavi, srcu dekliškemu, da gori:
Daj domovju mojemu zvezd, vrni mladino s krivih cest in za vse, kar odmenil si rož, daj nam mož; daj nam mož!"
To je duh, ki preveva vso zbirko; z njim si je Pregelj zasigural za bodočnost častno mesto med našimi pesniki in bogzna, če ne bo kdaj, ako zraste njegova moč do popolnega moštva, s svojimi ideali ogrel nove slovenske generacije, zakaj njegovo srce bije udarce, ki so uglašeni po onih vzorih in po onem stremljenju, ki pravkar povzdiguje duha naši krščanski mladini; ali bi Pregelj ne mogel postati glasnik našega katoliškega rinascimenta? Oh, da bi le bilo! Saj se zdi, da je prav naš ponižni Pregelj tisti, ki bi mogel najbolj biti pesnik božje ljubezni, ,,der Gottesminne", kakor je lepi srednji vek rekel.
Končno pa si ne moremo kaj, da ne bi iz zbirke navedli še dveh krasnih antitez, nekaj iz ,,Nedolžnosti", nasprotno pa nekaj verzov iz „Tožbe zapuščene":
„V svetišče mračno svetih sanj ni dahnil še nemir brezdanj, ni dahnil bridkih še resnic, oskrunil ni boginji lic.
Vsa lepa v lilijah sedi, lasje ko noč, ko dan oči; nje lica kri, in ustnic slaj ne ve za izgubljeni raj.
Drhteč poklekajo pred njo želje nemirnih src, z boljo poljubljajo prah samo nog, ne upajo si njenih rok . . .
— — — — — misterij svet! Moliti moram te, to vem, ljubiti te, ne smem, ne smem!" (Nedolžnost.)
Propala žena pa tako-le:
Najstrašnejših želja sem žrtev, najbujnejših zaslon pohot. Moj vonj je živ, moj sram je mrtev, moj tempel tuintamintod.
Za slast brezsrčnežev kupljena, sem sebi v sram in bol samo, jaz, vaza nekdaj dragocena, ko solza čista in zlato . . .
Iz srede srečnih sem prognana, izrodek davnega gorja, človeštva sem ostudna rana, in moja pot: tema, tema! . . ."
(Tožba zapuščene.)
Da bi ,ne usahnil, da bi se ne izpel, ti pristni pesnik naše misli, to je nas vseh najbolj vroča želja.
X.
Skrivnosti srca. Francoski spisal Paul Bour-get, poslovenil A. Kalan. Ljubljana 1909, Katoliška Bukvama, cena K T20, vez. K 1*40. — V tej zbirki je zbranih sedem vzor-novel velikega francoskega pisatelja, ki je Slovencem že dobro znan po „Razporoki". Bourget se odlikuje po dovršenosti, s katero se poglablja v najskrivnejše kotičke duše, in po ostrosti svojega uma, s katerim posveti v brezdno modernega življenja in ga vsega razgali ter odkrije bistvo njegovega bistva. Izobražencem moremo to zbirko le toplo priporočati.
Povesti slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo. Zbral in uredil A. Kalan. Ljubljana 1909, Katoliška Bukvama, cena 80 v, vezano K L20. — Ta knjižica mora vsakega prijatelja ljudstva razveseliti in je le želeti, da se tudi med ljudstvo kolikor mogoče bolj razširi. Vse pripovesti so velikega moralnega pomena, pa obenem literarne, estetske vrednosti. Za ljudsko vzgojo je zlasti primerna „Iz bolezni alkoholnega norca". Knjižica bo povsod, kamor bo prišla, ljudska srca blažila.
Kato Vrankovič. Drama v treh dejanjih. Spisal Etbin Kristan. Zabavna knjižnica „Slovenske Matice". XXI. zvezek. Ljubljana 1909. — Ni ga bralca, ki ne bo na prvi mah spoznal, da je „Kato Vrankovič" nastal naravnost pod Ibsenovim vplivom, in če bi tudi kdo pregledal vse zunanje podobnosti, ga bo etiški problem, na katerem sloni Kristanova drama, neposredno spomnil na starega Norvežana. Kritika je to delo, ko so ga igrali v gledališču, sprejela dosti ugodno, čeprav ni nikakor mogoče zatisniti oči pred njega velikimi napakami. V prvi vrsti je motiv sam, ki ga bi moral živiti in gibati vsa tri dejanja, vzet iz mnogokrat subtilne etike Ibsenove, ki je včasi nemogoča in neresnična ter vedno dvomljive vrednosti. Niti iz pisanih zakonov prava, niti iz nepisanih postav človeške duše ni razvidno, zakaj bi moral Kato Vrankovič napasti očeta, ko napade vlado, in vse vzvišene  besede o značajnosti in začrtanih  potih  ne