£V, C C N (D o JSPt' ”št r~ c D < 'št- 3 CD O O O O O C) O O O O o o o KAZALO Naročnike obveščamo, da naročnina na revijo TIM ne velja samo za eno leto, pač pa do pisne odpovedi. KAZALO Revija za tehniško ustvarjalnost mladih DECEMBER 2009, LETNIK XLVII, CENA 2,50 € POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠT11102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Za založbo: Blaž de Costa Odgovorni in tehnični urednik revije: Jože Čuden Lektoriranje: Katarina Pevnik Trženje oglasnega prostora: Bernarda Žužek Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 01/479 02 20, brezplačna številka: 080 17 90 faks: 01/479 02 30, e-pošta: cuden@TZS.si internet: http://www.TZS.si Naročniški oddelek: telefon: 01 /479 02 24, e-pošta: mojca.borko@TZS.si Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslov uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 2,50 €, naročnina za prvo polletje pa 12,50€. Transakcijski račun: 07000-0000641745 (Gorenjska Banka, Kranj) in 02922-0012171943 (NLB, Ljubljana). Celoletna naročnina za tujino znaša 50 €. Devizni transakcijski račun pri Novi ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana IBAN: SI56029220012171943 Koda SWIFT: UBASI2X Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Računalniški prelom in izdelava filmov: Studio Luksuria, d. o. o. Tisk: Delo tiskarna INPO, d. o. o. Naklada: 5.000 izvodov Publikacijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport - Urad za znanost ter Urad za šolstvo. Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 %. Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Letalo IK-3, izdelano v beograjski tovarni Rogožarski v letih pred drugo svetovno vojno, ne po obliki ne po sposobnostih ni zaostajalo za tedaj najboljšimi lovci. Ker je bilo izdelano v majhni seriji, predstavlja to za graditelje maket še poseben izziv. Foto: Silvo Privšek 4 40 LET ARK V. M. KOMAROV IZ LJUBLJANE. 6 ROGOŽARSKI IK-3 10 MODEL LETALA ROGOŽARSKI IK-3 12 ČOLNIČEK S POGONOM NA ELASTIKO. 14 MALA SOLA MODELARSTVA (2. DEL). 17 LETALCA IZ PAPIRJA 18 MERLIN - MALI ČAROVNIK . 29 MAKETA S PREMIKAJOČIMI SE VOZILI NA CESTAH (13. DEL) 32 DIGITALNA FOTOGRAFIJA (2. DEL). 34 ELEKTRONIKA ZA JASLICE (2. DEL) 36 DODATKI ZA JASLICE. 40 PRAZNIČNI VENČEK IZ STORŽEV 42 BOŽIČNI OKRASKI . . v* m 43 LATERNA ALI SATULJA 3 TEKI 4 december 2009 REPORTAŽA 40 let Astronavtsko raketarskega kluba Vladimir M. Komorov iz Ljubljane Vse se je začelo pred 40 leti, ko so ljubljanski osnovnošolci na Osnovni šoli Toneta Tomšiča (danes OŠ Poljane) ustanovili astronavtsko-raketarski klub, življenje pa sklenili posvetiti raketam in popularizaciji osvajanja vesolja. Na¬ tanko 19. novembra 1969 so se 13- in 14-letni navdušenci sestali na ustanov¬ nem sestanku in svoj klub poimenovali po kozmonavtu Vladimirju Komarovu, ki se je leta 1967 smrtno ponesrečil pri neuspelem pristanku vesoljske ladje so- juz 1. Samo leto pozneje so v eni od ro¬ ških stolpnic pridobili v uporabo delov¬ ne prostore, v katerih se je nato skoraj dve desetletji odvijala bogata klubska dejavnost. Sprva bolj nagnjeni k ekspe¬ rimentiranju in preizkušanju najraz¬ ličnejših konstrukcij enostopenjskih in večstopenjskih modelov raket, rake¬ toplanov ter maket so se mladi raketni modelarji kmalu preusmerili v športno udejstvovanje, raketno modelarstvo pa je predvsem po zaslugi zavzetosti čla¬ nov kluba kmalu postalo uveljavljena tehnično-športna disciplina sprva pod okriljem Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije in pozneje tudi Le¬ talske zveze Slovenije, kamor sodi tako strokovno kot organizacijsko, na medna¬ rodni ravni pa enako kot drugi letalski športi v Mednarodno aeronavtično zve¬ zo FAI. Že kmalu so se uveljavili kot zavzeti popularizatorji astronavtike in uspešni raketni modelarji. Občasno so se ukvar¬ jali tudi z amatersko raketno tehniko in opravili vrsto uspešnih izstrelitev. Do današnjih dni so izvedli nad tisoč strokovnih in poljudnih društvenih in javnih predavanj, tečajev, video- in kino- projekcij, razstav ter okoli 200 demon¬ stracijskih nastopov z raketnimi modeli. V klubu so ves čas posvečali poseb¬ no pozornost izobraževanju najmlajših, za katere so redno organizirali tečaje raketnega modelarstva in modelarske tabore, ki so jih vodili izkušeni inštruk¬ torji. Delo z mladimi je nekoliko zamr¬ lo šele zadnje leto, ko je zaradi krčenja sredstev za tehnično kulturo v Ljubljani klub ostal brez svojih prostorov in tako rekoč na cesti. Aprila 1973 so začeli izdajati prvo strokovno glasilo na temo kozmonavti- ke in raketnega modelarstva v Sloveniji, Kozmoplov. Pionirsko delo članov kluba se je po¬ kazalo pri spodbujanju nastanka, pove¬ zovanja in koordinacije sorodnih orga¬ nizacij v Sloveniji. V prostorih kluba je bil 16. junija 1974 prvi koordinacijski se¬ stanek vseh slovenskih astronavtsko-ra- ketarskih društev, ki je pomenil začetek enakopravnemu sodelovanja tovrstnih društev ter ustvaril možnosti za poznejši nastanek in obstoj Zveze astronavtičnih in raketnih organizacij (ZAROS). Člani kluba so strokovno, moralno in materialno podpirali razvoj večine po¬ zneje nastalih klubov v Sloveniji ter po¬ magali krožkom raketnega modelarstva in klubom mladih tehnikov ter se udej¬ stvovali kot mentorji mladih modelarjev na osnovnih šolah. Na pobudo ARK V. M. Komarov je bila septembra 1975 ustanovljena Ko¬ misija za raketno modelarstvo Sloveni¬ je. Komarovci so izšolali prvi sodniški kader in leta 1974 organizirali 1. repub¬ liško prvenstvo raketnih modelarjev. S sodelovanjem članov kluba je stekla v Kemijski industriji Kamnik proizvodnja prvih kakovostnih serijskih modelarskih raketnih motorčkov v Sloveniji, kar je vplivalo na razmah raketno-modelarske dejavnosti v celotni državi. Skoraj hkrati je leta 1976 v klubu ste¬ kla proizvodnja didaktičnih kompletov pionir za raketno-modelarsko izobraže¬ vanje podmladka, kar je omogočilo, da so tudi v najbolj odročnih krajih Sloveni¬ je in med Slovenci v zamejstvu vzletele prve modelarske rakete. Temu so pozne¬ je sledili novi tipi kompletov, po katerih še danes radi posegajo tako začetniki kot izkušeni modelarji. To so vrhunski tekmovalni model rakete s padalom ozi¬ roma trakom, dva modela raketoplana, raketa nova in priljubljeni model goljat za tekme v nacionalni kategoriji raket s padalom. Poleg demonstracijskih nastopov, klubskih, medklubskih in mestnih tek¬ movanj raketnih modelarjev Ljubljane, ki so bila svoj čas najbolj množične to¬ vrstne prireditve v državi, ter raket- no-modelarskega dela mestnih srečanj mladih tehnikov so člani kluba začeli izvajati tudi zvezno tekmovanje raket¬ nih modelarjev za Pokal Ljubljane, ki je z leti preraslo v najuglednejše tovrstno mednarodno tekmovanje FAI z najdaljšo mr 4 december 2009 tradicijo v svetu. Vsako leto se ga udele¬ ži najmanj petdeset raketnih modelarjev iz mnogih evropskih držav, ki jih je vsa¬ kokrat okrog deset, zato se v strokovnih krogih o prireditvi govori kot o evrop¬ skem prvenstvu v malem. Letos okto¬ bra so na Kamniško-mengeškem polju uspešno izpeljali že 31. po vrsti. Po dolgoletnih naporih članov kluba je bilo leta 1981, podobno kot že prej v svetu in v drugih tedanjih republikah Jugoslavije, tudi v Sloveniji raketno mo¬ delarstvo končno priznano kot panoga Zveze letalskih organizacij Slovenije (zdaj LZS), klub pa je bil kot prvo tovrst¬ no društvo sprejet v ZLOS. Tega leta je član kluba kot prvi Slo¬ venec obiskal Zvezdno mestece pri Mo¬ skvi, kjer se za polete v vesolje priprav¬ ljajo ruski in drugi kozmonavti. Na Prešernov dan 8. februarja 1984 je na krovu vesoljske ladje sojuz T-10 po¬ letela v vesolje značka - emblem kluba Komarov. To je bil prvi slovenski in ta¬ krat tudi prvi jugoslovanski predmet, ki je kdaj letel v vesolju. Med prvim uradnim nastopom slo¬ venske reprezentance na 9- svetovnem prvenstvu na Floridi leta 1992 so člani obiskali tudi Kennedyjev vesoljski cen¬ ter in bili navzoči pri prvi izstrelitvi Spa- ce Shuttla Endeavour. Člani kluba so objavili številne stro¬ kovne prispevke v domačih in tujih medijih ter sodelovali na domačih in tujih posvetovanjih, simpozijih, kongre¬ sih itd. Tako je Vojko Kogej napisal dve publicistični uspešnici o težavnem in nevarnem prodiranju človeka v vesolje, ki sta izšli v skupni nakladi 30.800 iz¬ vodov. Jože Čuden in Rasto Snoj pa sta napisala knjigo Raketno modelarstvo, prvi celovit slovenski priročnik o tej de¬ javnosti, ki je izšel pri Tehniški založbi Slovenije tudi kot prva slovenska knjiga v novi državi Sloveniji (novinarska kon¬ ferenca ob izidu knjige je bila 26. junija 1991!). Člana kluba Simon Zajc in Vojko Kogej sta zasnovala in vodita spletni por¬ tal »Vesolje.net« (1997) ter Vesoljsko ti¬ skovno agencijo VTA (2001). TEM 4 Večkrat so se posamezno ali sku¬ pinsko srečali s številnimi vesoljskimi strokovnjaki in vesoljci iz Rusije, ZDA, Poljske, Češke, Nemčije, Bolgarije, Ro¬ munije in Madžarske: Oberthom, Leono- vom, Conradom, Cernanom, Lazarevom, Prunariem, Hermaszevvskim, Lichten- bergom, Feoktistovom, Farkašem, Sa- vicko, Ivanovom, Aldrinom, Grečkom, Bikovskim, Volinovom, Šego, Volkom, Atkovom, Ivančenkovom, Makarovom, Baturinom, Gidzenkom, Linengerjem, Williamsovo in mnogimi drugimi. Prvi astronavt slovenskega porekla dr. Ronald Sega, ki je bil leta 1994 na ne¬ uradnem obisku v Sloveniji, je obiskal tudi klub Komarov in članom podelil spominsko plaketo Nase. Sega je takrat postal tudi častni član kluba. Pred petnajstimi leti je mednarodna letalska zveza FAI prvič zaupala Sloveniji izvedbo svetovnega prvenstva raketnih modelarjev. Prvenstvo je ob pomoči so¬ rodnih slovenskih društev in nekaterih posameznikov izvedel ARK Komarov. Septembra 1996 se je 11. svetovnega pr¬ venstva na Kamniško-mengeškem polju udeležilo okoli 400 tekmovalcev, sod¬ nikov in častnih gostov iz 24 držav, kar je bil dolga leta nepresežen rekord tako po številu udeležencev kot tudi po šte¬ vilu držav. Junija 1997 je član kluba kot prvi Slo¬ venec obiskal muzej družbe RKK Ener¬ gija po imenu S. P. Koroljova v mestu Koroljov pri Moskvi, kjer so razstavljene originalne vesoljske ladje prvih sovjet¬ skih kozmonavtov in se vpisal v knjigo častnih gostov. Člani kluba so nato trikrat obiskali tudi kozmodrom Bajkonur v Kazahsta¬ nu, prvič novembra 1999, ko so sodelo¬ vali na mednarodni študentski konfe¬ renci, in nazadnje leta 2006, ko je tam potekalo svetovno prvenstvo raketnih modelarjev. Član kluba je na kozmo¬ dromu Bajkonur bil navzoč tudi pri iz¬ strelitvi nosilne rakete sojuz, ki je proti Mednarodni vesoljski postaji ponesla prvo mednarodno posadko. Člani kluba, ki se ukvarjajo z raket¬ nim modelarstvom, se lahko pohvalijo tudi s številnimi vrhunskimi športnimi dosežki. Doslej so osvojili številne na¬ slove republiških in državnih prvakov tako posamezno kot ekipno. V klubu je trenutno enajst dobitnikov medalj na tekmovanjih najvišjega ranga, ki so v mladinski in članski konkurenci kot posamezniki ali ekipno osvojili skupno 44 medalj na svetovnih prvenstvih in 39 medalj na evropskih prvenstvih. Po¬ našajo se z desetimi naslovi svetovnih prvakov, od tega šestimi posamezno in šestimi naslovi evropskih prvakov (peti¬ mi posamezno). Postavili so tudi 23 dr¬ žavnih rekordov in pet uradno prizna¬ nih svetovnih rekordov. Jedro državne reprezentance v raketnem modelarstvu že vrsto let tvorijo prav člani ARK Ko¬ marov. Ob teh dosežkih pa ne smemo pre¬ zreti niti tistih posameznikov iz vrst članstva kluba, ki v mednarodni zvezi FAI že vrsto let opravljajo najodgovor¬ nejše funkcije kot delegati v komisiji za modelarstvo CIAM FAI, kot mednarodni sodniki ali člani mednarodnih žirij ter reportaža ITT - -E&J glavni sodniki na svetovnih in evrop¬ skih prvenstvih ter mednarodnih tek¬ mah FAI, brez katerih marsikaterih pri¬ reditev ne bi bilo. Zadnja leta je v klubu znova oživela eksperimentalna dejavnost na podro¬ čju amaterske raketne tehnike. Rezultat strokovnega dela na tem področju je več amaterskih raketnih motorjev višje¬ ga totalnega impulza, ki so jih razvili in uspešno preizkusili člani kluba. V rakete se vgrajuje tudi elektronska oprema za izvajanje različnih meritev, oddajniki za povezavo z lansirnim mestom, elektron¬ ski časovniki za odpiranje padal, digi¬ talni fotoaparati in kamere za snemanje iz rakete med letom ter druga oprema. Člani kluba so lani na enem od med¬ narodnih srečanj raketarjev v tujini iz¬ strelili eksperimentalno raketo z motor¬ jem lastne izdelave, ki je dosegla višino 4500 m, zabeleženo z elektronskim vi¬ šinomerom v raketi. Žal pri nas in v ne¬ posredni bližini ni ustreznih poligonov, kjer bi bilo mogoče večje amaterske rakete lansirati tudi mnogo višje, kar za strokovnjake v klubu ne bi bil kak pose¬ ben problem. i * Za svoje delo in zasluge za razvoj ra¬ ketnega modelarstva in amaterske raket¬ ne tehnike, popularizacijo astronavtike in razvoj tehnične kulture nasploh je klub prejel številne pisne pohvale, za¬ hvale in priznanja doma in v tujini, med katerimi velja posebej izpostaviti: »Na¬ grado občine Ljubljana - Center« (1990), sovjetsko »Diplomo Jurija A. Gagarina« (1986), plaketo ameriške vesoljske agen¬ cije Nasa (1994), »Honorary Diplomo« FAI (2008) in »Diplomo za razvoj in šir¬ jenje idej raketno-modelarskega športa v Rusiji« (2008). Ob 40. obletnici ustanovitve klu¬ ba so člani kluba v Tehničnem muzeju Slovenije v Bistri organizirali obsežno razstavo modelov, maket in vesoljskih artefaktov, hkrati z razstavo likovnih del kozmonavta Alekseja Leonova in umet¬ nika Andreja Sokolova, ki je bila v pro¬ storih muzeja na ogled do nedavnega in si jo je ogledalo veliko število obiskoval¬ cev. S tem dogodkom so obeležili časti¬ tljiv jubilej kluba. december 2009 5 PRILOGA Prototip IK-3 na letališču v Zemunu po opravljenih spremembah hladilnih rež in podvozja (Arhiv avtorja) Rogožarski IK-3 MARKO MALEC Ko je 6. aprila 1941 več kot 400 nem¬ ških bombnikov nenapovedano napadlo Beograd, se jim je po robu postavilo 43 jugoslovanskih lovskih letal. V zračnih bojih, ki so se odvijali tistega dne, so bile posebne pozornosti nemških spremlje¬ valnih lovcev deležna za njih do takrat skoraj neznana lovska leta IK-3, ki so se po svoji specifični obliki in odlični okretnosti precej razlikovala od nem¬ ških messerschmittov, ki so bili tedaj prav tako v oborožitvi jugoslovanskega kraljevega letalstva. V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja sta se mlada jugoslovanska letal¬ ska inženirja, Ljubomir Ilič in Kosta Siv¬ čev, ki sta sicer končala šolanje na Visoki aeronavtični šoli v Parizu, odločila, da Komandi vojaškega letalstva ponudita že končan projekt sodobnega lovca s ko¬ vinsko konstrukcijo. Za takratno jugoslo¬ vansko letalsko industrijo, ki je izdelova¬ la le letala iz lesa in platna, je uresničitev takega projekta predstavljala svojevrsten izziv. In tako je v začetku aprila 1934 iz montažne hale zemunskega Ikarusa pri¬ šel povsem nov kovinski visokokrilnik, imenovan IK-1, z motorjem hispano Sui¬ za in močjo 860 KM. Po odpravljenih začetnih pomanjkljivostih, ki jih je po¬ kazal prototip, je letalo prešlo v serijsko proizvodnjo. Zanimivo je, da je bil IK-1 hitrejši od večine tedanjih lovskih letal. Kljub temu se konstruktorja z uspe¬ hom IK-1 nista zadovoljila. Že med gradnjo prototipa IK-1 in med serijsko proizvodnjo IK-2 sta začela načrtova¬ ti nov še sodobnejši nizkokrilni lovec z uvlačljivim podvozjem, ki naj bi bil v razredu angleških hurricana in spitfire- ja, francoskega morana 406 in nemške¬ ga Bf-109. IK-3, kot je projekt dobil ime, naj bi bil po osnovni zamisli nekje med angleškimi in nemškimi konstrukcijami, še najbližje pa mu je bil francoski, saj je imel enak motor - hispano suiza 12Y-29 z močjo 925 KM, vendar je bil IK-3 kar za 40 km/h hitrejši od francoskega so¬ dobnika. Konstruiranje IK-3 se je začelo v za¬ sebni režiji. Leta 1936 se je Iliču in Sivče- vu pridružil inženir Slobodan Zrnič, ki je prav tako končal Visoko aeronavtično šolo v Parizu in je imel veliko izkušenj s projektiranjem kovinskih rešetk, iz kate¬ rih je bil pozneje narejen trup IK-3. Ma¬ keto novega letala so preizkušali v prvi polovici leta 1936 v vetrovniku Eifflove- Prototip IK-3 z lepo vidnim konveksno-konkavnim pokrovom kabine Prototip IK-3 z enim od preizkusnih pilotov. Po vsej verjetnosti je v ka- (Arhiv avtorja) bini Milan Pokorni, ki se je ponesrečil s prototipom. (Arhiv avtorja) Po obliki in po zmogljivostih je bil IK-3 povsem enakovreden najbolj¬ šim lovskim letalom tistega časa. (Arhiv avtorja) Še ena slika prototipa (Arhiv Srečka Bradica) 6 december 2009 mr PRILOGA Tretji IK-3 v kamuflirnih barvah. Od prototipa so se serijski IK-3 naj¬ bolj razlikovali po enostavnejši kabini in nekoliko predelanemu Osmi IK-3 pred prevzemom. Letalo še ni pobarvano v kamuflažnih nosu zaradi vgradnje drugega motorja. (Arhiv Srečka Bradica) barvah. (Arhiv Srečka Bradica) ga inštituta v Parizu. Pridobljeni podatki so veliko obetali, zato so se pri Komandi letalstva takoj odločili, da naredijo pro¬ totip. Izdelavo prototipa so zaupali beograj¬ ski tovarni Rogožarski in do poletja 1938 jim je uspelo izdelati prototip. Prvi test¬ ni leti, ki jih je konec maja opravil pilot Preizkusne skupine, stotnik Milan Bje- lanovič, so potrdili predvidevanja kon¬ struktorjev glede sposobnosti letala. Izka¬ zalo se je, da je največja hitrost prototipa 527 km/h, kar je bilo za vgrajeni motor odlično. Poleg tega so ugotovili, da je le¬ talo v vseh režimih leta in med akrobaci¬ jami izjemno okretno in ima zelo učin¬ kovita krmila. Na strelskih preizkusih na poligonu so se kot odlični izkazali tudi v Tehnični podatki Motor: hispano suiza 12Y-29 Moč motorja: 925 KM Razpetina kril: 10,3 m Dolžina: 8,1 m Višina: 3,25 m Površina kril: 16,5 m 2 Masa praznega letala: 2068 kg Največja dovoljena masa: 2630 kg Največja hitrost: 527 km/h Hitrost križarjenja: 400 km/h Čas dviganja do 5000 m: 7 minut Vrhunec leta: 9400 m Dolžina vzleta: 200 m Dolet: 785 km os motorja vgrajeni top hispano 404 ka¬ libra 20 mm in dva mitraljeza FN kalibra 7,92 mm. Končni rezultat je bilo vrhun¬ sko lovsko letalo, ki se je lahko kosalo z vsemi svetovno primerljivimi letali tiste¬ ga časa. Kljub uspešnosti je prototip doživel več sprememb. Konveksno-konkavni po¬ krov kabine je nadomestil nov, ki je bil enostavnejši za izdelavo. Francoski mo¬ tor so zamenjali s češkoslovaško kopijo avia HS 12Y, top hispano 404 pa so za¬ menjali s švicarskim topom oerlikon FF enakega kalibra. 19. januarja 1939 je prišlo do nesreče prototipa. Z letalom je letel stotnik Mi¬ lan Pokorni, med letom pa se je odtrgal vetrobran. Z naglim potegom palice je pilot preobremenil konstrukcijo, zaradi česar se je odlomilo krilo in letalo je tre¬ ščilo na tla. V nesreči je Pokorni umrl. Serija dvanajstih IK-3 je bila naroče¬ na že v času trajanja preizkusov. Prvi se¬ rijski IK-3 je vzletel 15. decembra 1939, šest letal pa so vojaškemu letalstvu pre¬ dali do aprila 1940. Ostali so bili zaradi stavke zaposlenih v letalski industriji in zakasnitve predaje podvozij predani 51. lovski skupini 6. lovskega polka šele v začetku julija. Druga serija petindvaj¬ setih lovcev, ki so bili v različnih fazah montaže v tovarni Rogožarski, je bila ob napadu na Jugoslavijo še vedno v to¬ varni, ker so čakali na nove, močnejše motorje in na nekatere izboljšave, kar je povsem normalno za razvoj tako zaplete¬ ne konstrukcije, kot je lovsko letalo. Pilotom 51. lovske skupine je uspelo do aprila 1941 povsem obvladati novo le¬ talo. IK-3 so preizkusili v simuliranih le¬ talskih spopadih z Bf-109E, ki so bili od leta 1939 prav tako v različnih eskadri¬ ljah takratnega Jugoslovanskega kralje¬ vega vojnega letalstva. Primerjava med njima je pokazala, da je IK-3 okretnejši kot Bf-109E, ki pa je bil nekoliko hitrejši. Na osnovi teh spoznanj so tudi izdelali taktiko zračnega bojevanja teh dveh le¬ tal. Ker so med temi fiktivnimi zračnimi borbami sodelovali tudi nekateri nemški piloti, je bodoči nasprotnik na ta način spoznal tudi nekatere prednosti in po¬ manjkljivosti možnega nasprotnika. Priložnost za pravo merjenje moči se je pokazala 6. in 7. aprila 1941. Piloti šestih IK-3 so se vključili v boj nad Beo¬ gradom, vendar so bili nemočni v boju z mnogo številčnejšimi nemškimi lovci. Poveljniku eskadrilje IK-3, Savu Poljan- V nekaterih besedilih navajajo, daje ori¬ ginalna oznaka letala IK-Z (Z - Zrnič). Vendar je na vseh letalih jasen napis IK-3 (številka 3). Tudi v vseh uradnih dokumentih za to letalo navajajo isto oznako. Poleg tega je IK-3 naslednja oznaka po IK-1 in IK-2. Da gre za šte¬ vilko 3, govori tudi podatek o nasled¬ njem letalu konstruktorske skupine, ki je imelo oznako IK-5. Prototip IK-3 na ploščadi zemunskega letališča (Arhiv avtorja) mi 4 december 2009 Operativni IK-3- Pred kabino je lepo viden vizir za top in strojnici. (Arhiv avtorja) 7 PRILOGA Kabina 1K-3 (Arhiv avtorja) nemške oklepne kolone približale Srem¬ ski Mitroviči, so piloti in tehnično oseb¬ je zažgali zadnje primerke tega uspelega jugoslovanskega lovskega letala, ki se ni hotelo predati. Spodnja stran tretjega IK-3 Prototip IK-3 cu, je uspelo sestreliti enega od nemških bombnikov, nato je sestrelil še nemške¬ ga lovca Bf-109E. V nadaljevanju boja je bil Poljančev IK-3 poškodovan, ko pa se je pripravljal na zasilni pristanek, ga je napadel dvomotorni Me-110 in še do¬ datno poškodoval letalo, pilota pa ranil. Podobne letalske boje so bojevali tudi drugi piloti IK-3, ki jim je uspelo se¬ streliti še nekaj nemških letal. Vendar so imeli izgube tudi sami. Eden od IK-3 s pilotom Dušanom Borčičem je bil se¬ streljen, nekaj pa je bilo poškodovanih. Po končanih letalskih bojih so odleteli na pomožno letališče Veliki Radinci v Sremu, s katerega so se še nekaj dni boje¬ vali proti nemškim letalcem. Ko pa so se Zgornja stran tretjega IK-3 z zgodnjo barvno shemo v sivo zeleni barvi in z nacionalnimi oznakami na obeh krilih 8 december 2009 TEKI 4 PRILOGA IK-3 z nekoliko drugačnim vzorcem tribarvne kamuflažne sheme, kije bila nanesena naknadno. Letalo je brez taktične številke. Risba kabine prototipa IK-3 (risal: Nenad Miklušev) Peti IK-3 v tribarvni kamuflažni shemi. Robovi med barvami niso ostri, ampak se prelivajo. Vse barvne risbe: Srečko Bradič Ena od različic kamuflažne sheme z nacionalno oznako samo na desnem krilu Osmi IK-3 v tribarvni kamuflažni shemi mi 4 december 2009 PRILOGA Model letala rogožarski IK-3 ROBERT RESMAN Letalo IK-3 je bilo enosedežno pre- strezniško lovsko letalo s kovinsko-le- seno konstrukcijo, ki je bilo izdelano v Kraljevini Jugoslaviji v tovarni Rogožar¬ ski v letih pred drugo svetovno vojno. Ker se je serijska proizvodnja zavlekla, je bilo vojnemu letalstvu izročeno le malo teh letal. Prav majhna serija predstavlja še poseben izziv za gradnjo te polma- kete. Večina modelarjev se običajno od¬ loči za gradnjo modelov znanih letal iz druge svetovne vojne, toda tudi IK-3, ki po obliki in sposobnostih ne zaostaja za njimi, je lahko zanimiv izbor. Konstruiranje RV-polmakete letala IK-3 mi je predstavljalo pravi izziv, saj sem želel gradnjo modela poenostaviti, obenem pa posneti čim več značilnih podrobnosti tega letala. Zanimiv je ka¬ nal pod nosom trupa, ki usmerja zrak v hladilnik pod krilom, kupolasta oblika trupa in grba za kabino. Teh podrobno¬ sti nikakor nisem mogel izpustiti in sem poskusil najti čim enostavnejši način gradnje. Model ima razpetino kril 120 cm, ki je kot nalašč za električni pogon. Pred¬ viden je za motor velikosti 3536, ki se napaja s tremi celicami Li-po. Vanj lahko vgradite manjši servomehanizem s ko¬ vinskimi zobniki, saj model zmore tudi večino akrobacij. Celoten načrt v prilogi je narisan v merilu 1 : 2 in ga lahko pri fotokopiranju enostavno povečate na pravo velikost. Večina delov je izdelana iz 3 mm debele topolove vezane plošče, ki je na načrtu označena s kratico VP. Nekateri deli so iz trše letalske vezane plošče (AVP) debeline 3 mm, ostali pa iz balze in so označeni s črko B. Trup Zaradi električnega pogona je trup zasnovan tako, da se od nosa trupa do kabine lahko odpre ves zgornji del. S tem imamo dovolj prostora za vgradnjo elektronskih komponent ter prilagaja¬ nje težišča s spreminjanjem lege akumu¬ latorja. Iz topolove vezane plošče debeline 3 mm izrežite vsa rebra trupa od Tl do T15. Zaradi zmanjšanja teže so nekatere stene reber precej tanke, zato raje režite z žagico za aluminij, ki mehkega lesa ne trga. Na opiati T15 prilepite balzove let¬ vice 5x5 mm, ki jih utrdite na šablon¬ ski deski, da stojijo pod pravim kotom. Ko se lepilo posuši, lahko začnete niza¬ ti rebra v trupu, ki morajo lepo sesti v svoja ležišča. Rebra v zadnjem delu tru¬ pa prilepite na ustrezne razdalje, kot je razvidno iz načrta. Pravo lego preverite tako, da vrhove reber T5, T6, T7 in T8 postavite v ravni liniji. Na ta rebra lahko zdaj prilepite tudi vrhnji letvici. Letvi- 10 ci pobrusite po zunanjih obrisih reber. Skozi luknje v rebrih potegnite cevki za povezave pogonov za smer in višino. Spodnja letvica trupa je iz balze debe¬ line 10 mm in jo odrežete konično. Po- brušena je polkrožno, kot je prikazano na posameznih presekih trupa. Zgornji zadnji del trupa od rebra T5 do T8 pre- krijte z mehko balzo debeline 1,5 mm. Zaradi kupolaste oblike trupa morate obvezno uporabiti mehko balzo, da se pri prekrivanju ne zlomi. Na zgornjih letvicah lahko ta opiata sega nekoliko ven in jo po sušenju lepila ravno po¬ brusite. Na vrh prilepite balzo debeline 10 mm in jo polkrožno obrusite, da do¬ bite pravo obliko trupa z značilno grbo. Na spodnjem delu nosu trupa naj¬ prej prilepite oba dela T18, nato še rav¬ no dno iz 3 in 10 mm debele balze. Let¬ nice opiate, ki jo položimo čez rebra T2, T3 in T4, naj potekajo prečno, da jo lažje polkrožno prilepite, pa tudi trdnejša bo. Balzo med rebroma Tl in T2 polkrožno obrusite. Ko je spodnji obris trupa kon¬ čan, bočno prilepite dve 10 mm debeli mehki balzovi deščici in trup obrusite v polkrožno obliko. Pri brušenju bodite previdni, saj lahko pokvarite videz celo¬ tnega modela. Zgornji del nosu istoča¬ sno prekrijte z dvema oplatama 1,5 mm debele balze, ki ju lažje ukrivite. Dve uporabite zato, da lahko zgornjo obrusi¬ te polkrožno po obliki trupa. Pokrov trupa Trup je v grobem sestavljen in na vr¬ sti je snemljivi del trupa. Na trup nani¬ zajte rebra od T9 do Tl3 in jih povežite z balzovimi letvicami. Najbolje je, da z lepilnim trakom na trup najprej pritrdi¬ te spodnji letvici in nato nanje prilepite rebra. Tri rebra imajo nekoliko daljše stranice, da segajo v notranjost trupa in določajo lego pokrova. Čez rebra upo¬ gnite oplato iz balze debeline 1,5 mm. Ker je oblika trupa nekoliko ukrivljena, je najbolje, da prilepite več trakov balze, ki se stikajo na sredini letvic. Tako pri¬ lepljeno oplato natančno obrusite in iz¬ režite odprtino za kabino. Kabina Kabino oblikujte iz stirodura, da se lepo prilega na svoje mesto. Obdelan kos potisnite v plastično steklenico, ki ste ji odrezali dno in privili pokrovček. S kosi lesa ali stirodura model kabine pritrdi¬ te tako, da se stika s stenami steklenice. Pripravite vrelo vodo in vanjo potopite steklenico. Plastika se bo začela krčiti in se oblikovati po modelu kabine. Ko se plastika lepo uleže po celotni obliki, jo potegnite iz vode, počakajte, da se ohla¬ di, in jo samo še obrežete po robovih ka¬ bine. Na trup jo prilepite s kontaktnim lepilom, nikakor pa ne s sekundnim, saj se pri tem lepilu ustvarjajo hlapi, ki po¬ belijo površino prozorne plastike. Stabilizatorji Višinski in smerni stabilizator sta grajena na enak način. V vzdolžni smeri uporabite letvice 6 x 6, ki jih izrežete iz trde balze. Prečniki so široki 5 mm, za¬ nje lahko uporabite tudi mehko balzo. Zaobljene zaključke izdelajte iz več ko¬ sov 6 mm debele balze, ki jih na koncu obrusite v pravilno polkrožno obliko. Na koncu vse zunanje robove polkrožno obrusite. Nepremični del višinskega stabiliza¬ torja pravokotno prilepite na trup, ven¬ dar ga podložite z dvema 5 mm debelima balzovima letvicama. Na ta stabilizator lahko zdaj prilepite tudi nepremični del smernega stabilizatorja, ki mora biti pravokoten na višinskega in vzporeden s smerjo leta. Na obeh straneh smerne¬ ga stabilizatorja prilepite bloka balze, ki ju oblikujte po liniji trupa. Krilo Krilo ima klasično gradnjo in ima za nosilec pokončno stojino. Iz topolove vezane plošče debeline 3 mm izrežite vse tri nosilce K12, K13 in K14. Dela K12 izdelajte dva, za vsako polovico enega. Dela na sredini zlepite in ju okre¬ pite z delom K14. Nosilec je na mestu, ki nalega na trup, raven, nato se ukrivi navzgor, da zagotovi pravilen V-lom kri¬ la. Krilo sestavljajte na ravni deski, in to vsako polovico posebej, da se med gradnjo ne zvije. V utore nosilca nani¬ zajte rebra. Rebra KI, K3, K4 in K5 so iz topolove vezane plošče, ostala pa iz balze debeline 3 mm. Na sprednji rob prilepite balzovo letvico 8 x 14 mm, ki je še ne brusite v polkrožno obliko, na zadnji rob pa trirobno letvico iz balze s presekom 8x25 mm. Na delu, kjer pri¬ dejo krilca (eleroni), na rebra prilepite balzovo letvico s presekom 6 x 14 mm. Zaključke kril Kl6 izdelajte iz balze 3 mm in jih prilepite na zadnje rebro ter nosilec. Letnice naj tu potekajo vzdolž krila, da se lahko del na sprednjem delu ukrivi nekoliko navzgor po zadnjem re¬ bru. Zaključek okrepite še s trikotnimi balzovimi ploščicami in rob polkrožno obrusite. V utor pod rebri K3, K4 in K5 pri¬ lepite ploščico K17 iz 3 mm debele le¬ talske vezane plošče, ki bo za pritrditev podvozja. Med rebroma K6 in K7 prile¬ pite pritrdilni ploščici K15 za servome- hanizma. Ploščici utrdite še s kosi bal- december 2009 mi 4 PRILOGA ze, ki bodo pri prekrivanju krila s folijo hkrati omejevali prostor za servomeha- nizma. Krilca zbrusite iz 12 mm debele bal¬ ze, ki naj bo mehka zaradi manjše teže in lažje obdelave. Zadnji rob, ki je precej tanek, na koncu prepojite s sekundnim lepilom, ki bo rob močno okrepil. Sprednji del krila do nosilca na obeh straneh prekrijte z mehko balzo debeli¬ ne 1,5 mm. Prekrijte tudi del, ki nalega na trup med rebroma KI in K2. Tako se¬ stavljeno krilo gladko obrusite in zaob¬ lite sprednjo letvico. Pri brušenju spred¬ njega roba krila bodite zelo previdni, da bo rob res zaobljen in ne koničast, saj so od tega roba najbolj odvisne letalne last¬ nosti modela. Iz topolove vezane plošče izrežite še dele Tl8, T19 in T20, ki tvorijo hladilnik pod krilom. Na sprednjem delu hladil¬ nika (T20) izrežite odprtine, zadnji del hladilnika pa pustite odprt. Dele zlepi¬ te, jih po robovih polkrožno obrusite ter prilepite pod krilo. V krilo zvrtajte luknjo za pritrditve- ni vijak, ki je med obema rebroma KI ter luknjo za okroglo bukovo paličico, s katero nasadite krilo v trup. Ta izvrtina je lahko tudi nekoliko globlja. Bukovo paličico vtaknite v luknjo v rebru T4 ter nasadite v krilo. Krilo postavite v pravi¬ len položaj na trupu ter paličico utrdite s sekundnim lepilom. Ko lepilo prime, lahko krilo snamete in paličico dokon¬ čno prilepite. Krilo prekrijte s folijo in ga prelikaj¬ te najprej na mestih, kjer folija nalega na balzo. Za napenjanje preostale folije Timov nagradni Tema letošnjega Timovega natečaja so ladijski modeli, natančneje modeli motornih čolnov v prosti vožnji z različnimi vrstami pogona ter radijsko vodeni modeli. Na natečaj se je mogoče prijaviti do 20. 5. 2010. Udeleženec sodeluje na natečaju tako, da po¬ šlje pisno prijavo in navede kategorije modelov motornih čolnov, v katerih bi želel sodelovati. Razpis predvideva tekmovanje v treh kategori¬ jah, in sicer: 1.) MODEL MOTORNEGA ČOLNA S POGONOM NA GUMO • V tej kategoriji je mogoče sodelovati z mo¬ deli plovil, narejenih po vzorcih oz. priporo¬ čilih, ki bodo objavljeni v reviji TIM ali iz¬ delani po lastni zamisli, pri čemer je treba obvezno upoštevati naslednje omejitve: o Model je lahko izdelan iz kakršnih koli gradiv. Vsaj polovica modela mora biti izdelana iz odpadnih gradiv. Uporaba to¬ varniško izdelanih modelov ali sestavnih delov z izjemo propelerja ni dovoljena, o Za pogon modela se lahko uporabi poljub¬ no število gumijastih trakov, o Zunanje mere modela ne smejo presegati 250 x 400 x 200 mm (Š x D x V). uporabite vroč sušilnik, med napenja¬ njem pa krilo rahlo torzijsko zvijte, da ima zaključek krila negativni vpadni kot. Če postavite dokončano krilo na ravno podlago, mora biti zadnji rob na koncu krila dvignjen za 7-8 mm glede na rob v korenu krila. To zvitje je pomembno pri počasnem letenju, da model prehitro ne omahne na krilo. Tudi če je zvitje nekoli¬ ko večje ali manjše, ne predstavlja večje nevarnosti med letom, pomembno je le, da sta obe polovici krila zviti enakomer¬ no. Podvozje Sprednje podvozje ukrivite iz 3 mm debele jeklene žice, ki jo s sponkami privijete na krilo. Podvozje je nagnjeno naprej, da sega pred težišče in je model manj dovzeten za prevračanje na nos pri pristajanju. Zaradi lepšega videza na žico pritrdite še pokrove, ki so pri pravem letalu pokrile odprtino pri uvle¬ čenih kolesih. Pokrove izdelajte iz 1 do 2 mm debele letalske vezane plošče in jih prav tako s sponkami pritrdite na žico. Zadnje podvozje se lahko kupi že z nastavkom, lahko pa ga naredite tudi sami in privijete na spodnji del trupa. Pri pritrjevanju pazite, da bo vrtišče kolesa in smernega stabilizatorja v isti liniji. Montaža elementov in nastavitve Model prekrijte s folijo, ker na ta na¬ čin najmanj prispevate k teži modelu. Poskusite uporabiti barve, ki bodo čim bolj podobne tistim na pravem letalu, da bo model kar se da dobra kopija ori¬ ginala. Servomehanizma za nagib sta pritr¬ jena z zgornje strani krila in ju pritrdite tik pred prekrivanjem. Če bo treba, lah¬ ko pozneje ob menjavi samo odrežete košček folije in nato prilepite nov pravo¬ kotnik. Servomehanizma za smer in viši¬ no sta nameščena pod pokrovom trupa in z bovdni povezana s krmili. Akumu¬ lator, sprejemnik in krmilnik vrtljajev s sprijemnimi trakovi pritrdite na mizico v trupu. Te komponente razporedite tako, da bo težišče na predvidenem me¬ stu brez dodajanja balasta. Pri tem bodi¬ te pozorni le na to, da bosta sprejemnik in krmilnik vrtljajev zaradi morebitnih motenj čim bolj narazen. Za začetek uporabite hode krilc +/- 7 mm, višine +/- 12 mm in smeri +/- 30 mm. Pozneje lahko te hode tudi povečate glede na svoje znanje in želje letenja. Diferencialno krmiljenje krilc ni potrebno, lahko pa si, če vam oddajnik to omogoča, vključite funkcijo ekspo- nential, da zagotovite natančno vodenje in obenem tudi velike hode. Zaradi ožanih kril ima lahko model pri nepravilno zvitih krilih težavo in se rad zvrne v vrij. Temu se lahko izognete tako, da folijo na krilu znova segrejete in krilo držite zvito v želenem položaju. V najslabšem primeru pa lahko uporabite trik, da obe krilci v srednji legi odkloni¬ te za kak milimeter navzgor. S tem se na koncih krila zmanjša vpadni kot. Pri tem triku pa je treba vzeti v zakup dejstvo, da se s tem poveča tudi upor krila. natečaj - »Tekmujmo z modeli plovil« o Tekmuje se lahko le z enim modelom. o Z modelom lahko tekmuje posameznik ali dvojica. o V tej kategoriji lahko tekmujejo učenci do 6. razreda osnovne šole. • Izdelki, ki bodo presegali navedene omejitve, ne bodo mogli sodelovati na tekmovanju. • Cilj tekmovanja je izdelati model čolna s pogonom na gumo, ki bo sposoben čim hi¬ treje in čim bolj naravnost prevoziti razdaljo 10 metrov. Tekmuje se v: 1. Natančnosti vožnje v cilj V tej panogi bo moral model prevoziti razda¬ ljo 10 m in čim bolj natančno zapeljati skozi cilj. 2. Hitrostni vožnji V tej panogi bo model moral čim hitreje pre¬ voziti razdaljo 10 m. 3. Poleg tega bo strokovna komisija ocenila tudi videza izdelka, kakovost izdelave, ino¬ vativnost in domiselnost pri konstruiranju izdelka ter smotrno uporabo odpadnih gra¬ div. • Skupni seštevek statične ocene izdelka in točkovanja obeh tekmovanj v hitrostni vožnji in natančnosti vožnje v cilj bo odločal o zma¬ govalcu. 2. ) MODEL MOTORNEGA ČOLNA KATEGORIJE MČ-1 o Za tekmovanje v tej kategoriji veljajo določi¬ la Nacionalnega modelarskega pravilnika. 3. ) MODEL RADIJSKO VODENEGA MOTORNEGA ČOLNA ZA TEKMOVANJE V SPRETNOSTNI VOŽNJI o Za tekmovanje v tej kategoriji veljajo dolo¬ čila Nacionalnega modelarskega pravilni¬ ka, • Pred udeležbo na zaključnem tekmovanju priporočamo, kjer je to mogoče, izvedbo regijskih tekmovanj. • Vse zainteresirane bomo pravočasno ob¬ vestili o kraju in času izvedbe regijskih tek¬ movanj. • Finalno tekmovanje, na katerem se bodo po¬ merili najuspešnejši tekmovalci z regijskih tekmovanj, bo predvidoma sredi junija 2010. Kraj dogajanja bo objavljen naknadno. • Udeleženci naj pošljejo prijavnico na na¬ slov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541 s pripisom Timov nagradni natečaj - »Tekmujmo z modeli plovil«, najpozneje do 20. 5. 2010. Vse podrobnosti v zvezi z nagradnim nateča¬ jem in prijavnico bodo objavljene tudi na splet¬ ni strani www.tzs.si. TEKI 4 december 2009 11 MODELARSTVO IlblujSiils a pjjgojjjjiu lin LdiidiJlib MIHA ČUDEN Pogon na elastiko je eden izmed al¬ ternativnih pogonov za modele plovil. Ker je način razmeroma preprost, smo se odločili, da bodo tovrstni modeli ena od panog letošnjega Timovega modelar¬ skega natečaja, namenjena najmlajšim modelarjem. V tem članku predstavlja¬ mo model enega izmed takih čolničkov s pogonom na elastiko, po katerem se lahko zgledujete pri izdelavi svojega tek¬ movalnega modela. Gradnja ni zahtevna in ji bodo kos tudi popolni začetniki. Prav gotovo je vsak med vami že kdaj napravil ladjico papirja in jo spustil po vodni gladini. Izdelava modela na elasti¬ ko pa je naslednji korak v svet modelar¬ stva. Model s takim pogonom naj bi bil sposoben prepluti razdaljo 10 metrov, in to čim hitreje ter natančneje skozi cilj. Čeprav naloga na prvi pogled ni za¬ htevna, se bo vseeno treba kar nekoliko potruditi, predvsem pri izbiri elastike in njeni namestitvi na model. Na prvih dveh slikah je čolniček na¬ risan v 3D-programu, da si lažje pred¬ stavljamo, kakšen naj bi bil po končani izdelavi (sliki 1 in 2). 3 mm za os vodnega kolesa, košček tan¬ ke pločevine (0,3-0,5 mm) za krmilo, modelarski nož, žagico za rezljanje, bu¬ cike, lepilni trak, čopič, brusilni papir različnih zrnatosti in po možnosti rez- ljačo z uporovno (cekas) žico za rezanje stirodura. Za začetek si iz kartona ali tršega papirja po merah v načrtu izdelamo šablone za sestavne dele. Najprej preri¬ šemo in izrežemo dele kabine, ki bodo iz 4-rnm balze. Ob dno kabine, ki je pre¬ proste pravokotne oblike, z belim lepi¬ lom prilepimo obe stranici in pustimo, da se lepilo posuši. Ob tem ju podpre¬ mo s primernim predmetom, da stojita pod pravim kotom. Za prekrivanje ka¬ bine uporabimo 1 mm debelo balzo, ki je dovolj tanka, da jo lahko ukrivimo po robovih stranic. Kritino še lažje položi¬ mo, če letnice v lesu potekajo prečno. V tem primeru jo naredimo iz dveh ali več delov. Lepimo z belim lepilom za les, ki ga nanesemo na zgornje robove stra¬ nic. Strešico položimo na stranici in jo začasno pritrdimo z bucikami, da med sušenjem lepila ostane na svojem mestu (slika 3). pomočjo šablone iz papirja prenesemo obliko na vezano ploščo (slika 4) in dele izrežemo z ročno žagico za rezljanje ali električno rezljačo. Na sredini lopatic naredimo 3-mm utora, da ju lahko sesta¬ vimo (slika 5). Vse robove pobrusimo, da odpravimo morebitne napake pri rezljanju. Lopatici z belim lepilom zle¬ pimo pod pravim kotom in vse dva- do trikrat prelakiramo z akrilnim lakom. Trup čolnička izrežemo iz odpadne¬ ga kosa stirodura ali tršega stiropora. Obe gradivi se uporabljata za izolacijo ter sta lahki in odporni na vodo, kar čol¬ ničku omogoča dobro plovnost. Obliko Slika 5. Izrezani lopatici trupa najlažje izrežemo z rezljačo z upo¬ rovno žico (slika 6) ob šabloni iz papir¬ ja, da je rez čim bolj enakomeren, sicer pa se da trup izrezati tudi ročno z več¬ jim modelarskim nožem. Vsi nakloni na spodnjem delu čolnička so pod kotom Slika 1. Pogled od zgoraj Slika 3■ Streho kabine med lepljenjem začas¬ no utrdimo z bucikami. Slika 2. Pogled s spodnje strani Za izdelavo modela potrebujemo kos stirodura (lahko tudi tršega stiropora), topolovo vezano ploščo 3 mm, nekaj balze debeline 1 mm in 4 mm, belo le¬ pilo za les, akrilni lak (brezbarvni ali v poljubnih barvnih odtenkih), različne elastike, bambusovo paličico premera 12 Po sušenju robove poravnamo z bru¬ silnim papirjem in dva do trikrat pre¬ lakiramo z akrilnim lakom. Po vsakem lakiranju celotno površino prebrusimo s finim brusilnim papirjem. Sledi izrezovanje krova in lopatic, ki bodo poganjale model. Za oboje upora¬ bimo 3-mm topolovo vezano ploščo. S Slika 4. Obliko krova prenesemo na vezano ploščo s pomočjo papirnate šablone. Slika 6. Izrezovanje trupa iz bloka stirodura s pomočjo uporovne žice 10 stopinj. Površine previdno prebrusi¬ mo s srednje grobim, nato pa še s finim brusilnim papirjem, da poravnamo ne- ravnine. Vsi glavni sestavni deli modela so pripravljeni in na vrsti je sestavljanje. Kabino z belim lepilom prilepimo na krov, in ko se to posuši, vse skupaj prav tako z belim lepilom prilepimo na trup (sliki 7 in 8). Mesta na krmi, kjer bo napeta ela¬ stika, utrdimo s 3-mm vezano ploščo, da bo trup trdnejši (sliki 9 in 10). Po¬ gonsko kolo z lopaticami je sicer lah¬ ko prosto povezano z elastikami, kot kaže slika 11, vendar je vrtenje kole¬ sa enakomernejše, če je kolo vpeto v trup prek osi. V ta namen upora¬ bimo bambusovo paličico premera 3 mm, ki jo z dveh strani vstavimo skozi december 2009 mr MODELARSTVO Slika 7. Nanašanje belega lepila na dtto ka¬ bine Slika 8. Pritrditev krova iz vezane plošče na stirodurni trup s pomočjo primežev izvrtini v trupu in prilepimo v luknjici na sredini obeh strani lopatic. Da bo čolniček peljal naravnost, potrebuje še krmilo, ki ga izrežemo iz tanke pločevi¬ ne in prilepimo na levi ali desni bok tru¬ pa na krmi (lahko tudi na oba). Model je pripravljen na vožnjo. Kolo z lopaticami navijemo v nasprotni smeri od smeri vožnje, model položimo v vodo in ga spustimo (slika 11). Smer vožnje naravnamo z rahlim upogibanjem krmi¬ la, dokler ne pelje naravnost. Kolikšno razdaljo mu bo uspelo prevoziti, pa je odvisno od vrste ter števila pogonskih elastik in še česa. Da čolniček ne bo ne- Slika 9. Na obeh bokih trujta na krmi nare¬ dimo ojačitev iz vezane plošče 3 mm, kjer bo napeta elastika. Slika 10. Na ojačitev iz vezane plošče zareže¬ mo utor za elastiko. močno ostal sredi vodne površine, ko se bo elastika odvila, ga med preizkuša¬ njem ne pozabite privezati na močnejši sukanec ali laks, saj ga boste le tako lah¬ ko povlekli nazaj k bregu. Slika 11. Lopatice so lahko na model prosto navezane z elastiko, bolje pa je vez s trupom narediti prek osi. Slika 12. Model na vodni gladini TEKI 4 december 2009 13 _ \ MODELARSTVO MaJa šo Ja mo c Druga gradiva O ormtva (2. dsJj SAŠO BABIČ Ekspandirana gradiva Ekspandirana (penasta) gradiva so zadnje čase izredno priljubljena. Iz njih je izdelana večina že narejenih mode¬ lov oziroma modelov imenovanih ARF (Almost lleady to Fly) ali RTF (Ready to Fly). Razlika med kraticama ARF in RTF je v vgrajeni RV-opremi. Model ARF za¬ hteva še njeno vgradjo in dokončanje, medtem ko pri modelih RTF največkrat samo priključimo sprejemnik in napol¬ nimo pogonske baterije. Prednost pe¬ nastih gradiv je predvsem majhna masa, slabost pa slaba odpornost na mehanske poškodbe. Lepimo jih lahko z lepilom za stiropor, belim polivinilacetatnim, epoksidnim ali ustreznim sekundnim lepilom, ki tega gradiva ne topi. Depron kupimo v ploščah različnih debelin, navadno gre za plošče velikosti 80 x 125 cm, debelin od 3 mm naprej. Uporablja se za izdelavo manjših akro¬ batskih modelov na električni pogon, popularno imenovanih »deprončki«. Depron zlahka režemo z modelarskim nožem, vendar je kot tak za konstrukci¬ jo modela prekrhek, zato ga okrepimo z že pripravljenimi profili iz ogljikovih vlaken ali deli iz balze. Kljub ojačitvam na ustreznih mestih so tako izdelani modeli dokaj krhki in dovzetni za lom. (V zbirki Timovih načrtov in prilog je bilo že nekaj modelov, ki jih lahko iz¬ delamo z omenjeno tehniko.) Za leplje¬ nje uporabimo lepila, ki za gradivo niso agresivna, ob uporabi sekundnega le¬ pila preverimo tudi, ali uporabljeni ak- tivator razžira gradivo. Končan model okrasimo z nalepkami ali z ustreznimi barvami iz pršilk, ki jih dobimo v mode¬ larski trgovini, ali katero koli barvo na vodni osnovi. Stiropor in stirodur sta komer¬ cialni imeni za modelarjem dobro znani penasti izolacijski gradivi, ki se množično uporabljata v gradbeništvu. Stiropor je bele barve, stirodur pa spo¬ znamo po svetlo modri, svetlo zeleni ali rožnati barvi. Dobimo ga v različno debelih ploščah velikosti 100 x 50 cm. Najpogosteje ju uporabljamo za sredice kril motornih in jadralnih RV-modelov v tehniki sendvič v kombinaciji z balzo ali abahijem ter za razna polnila. Pri iz¬ biri moramo biti pozorni na gostoto, ki nam pove, kolikšna je masa enega ku¬ bičnega metra gradiva. Težji kot je stiro¬ por, bolj homogena je njegova struktu¬ ra. Najlepše se reže s pomočjo segrete uporovne žice. Iz stiropora ali stirodura lahko izdelamo tudi posamezne sestav¬ ne dele modelov, največkrat hrbtišče, zgornji del nosa, dno trupa, smerni sta¬ bilizator ali celoten model. Stiroporno jedro za krilo je treba vedno ustrezno prekriti oziroma okrepiti z balzovim ali podobnim furnirjem oziroma stekleno tkanino, prepojeno z epoksidno smolo. Če je iz stiropora ali stirodura izdelan celoten model, ga modelarji po navadi prekrijejo s tehniko kaširanja ah vsaj s folijo za prekrivanje modelov. Pri kaši- ranju na model v nekaj plasteh nanesejo v razredčenem belem lepilu namočen močnejši rjav papir, ki se uprablja za za¬ vijanje paketov. Ker se obe gradivi lepo obdelujeta z rezanjem in brušenjem, se posebno gostejši in trši stirodur pogo¬ sto uporablja za izdelavo pramodelov. Pod oznako EPP se skriva še eno pe¬ nasto gradivo podobno stiroporu s sko¬ raj neverjetnimi mehanskimi lastnost¬ mi. Medtem ko sta stiropor in stirodur zelo dovzetna za mehanske poškodbe in precej krhka (tanjši deli se zlahka lomijo), je EPP prav nasprotno izredno elastičen. Gradivo je precej težko dobi¬ ti v ploščah, če pa že, je prej dražje od stiropora ali stirodura. Običajno je tem¬ no sive barve ali pa ima izrazito pisana zrna. Tudi EPP lahko režemo klasično ali z uporovno žico. Proizvajalci mode¬ lov ponujajo različice EPP-ja v različnih barvah pod svojimi komercialnimi ime¬ ni. Modeli, izdelani iz tega gradiva, se ob grobem ali nerodnem pristanku za¬ radi prožnosti dobesedno odbijejo od tal. S tem pred udarcem zaščitijo vgraje¬ ne RV-komponente, pa tudi konstrukci¬ ja modela se ne poškoduje tako kot pri klasično grajenem modelu. Če je grobih pristankov preveč, se gradivo sčasoma toliko deformira, da poškodovani del iz¬ delamo na novo ali kupimo nadomestni del. Modele iz EPP-ja navadno okrasimo z nalepkami ali jih barvamo z ustrezni¬ mi laki v pršilkah, ki se dobijo v mode¬ larskih trgovinah. Seveda lahko upora¬ bimo tudi večino barv na vodni osnovi. Gradiva za izdelavo epoksidnih laminatov V modelarstvu kot tudi v letalstvu in navtiki uporabljeni laminati so najboljši mogoči približek naravnim materialom, v našem primeru lesa. Vsak laminat tvo¬ rita armatura in vezivo, običajno so to različna vlakna ali tkanine in epoksidna smola. Z ustrezna kombinacija obojega dosežemo želene lastnosti izdelka. Pri delu pazimo na to, da veziva ni preveč, saj to negativno vpliva na mehanske lastnosti laminata, z ustrezno orientaci¬ jo vlaken v tkanini lahko močno izbolj¬ šamo njegove lastnosti. Steklena tkanina je tkanina, stkana iz steklenih vlaken. Na videz je srebrn- 14 december 2009 TIRI 4 MODELARSTVO kasto bela. Tkanine se razlikujejo med seboj po načinu tkanja glede na namen uporabe, torej kakšno obremenitev naj bi naš izdelek prenašal in kakšne oblike bo naš izdelek. Navadno križno tkanje se brez dodatnega rezanja slabo prila¬ gaja vbodenim in izbočenim oblikam pramodelov ali orodij za izdelke, med¬ tem ko se tkanje vrste keper brez težav prilagaja skoraj vsaki obliki. Stekleno tkanino kupimo že odrezano v kosih ali na tekoči meter v balah različnih širin. Za modelarja je pomembna vrsta tkanja in površinska masa tkanine. Običajno se dobi že od 24 g/m 2 naprej. Tkanino s površinsko maso 25 g/m 2 uporabljamo večinoma za vrhnji sloj ali za izdelavo zelo lahkih modelov (tudi s tehniko va- kuumiranja). Tkanine od 50-80 g/m 2 so splošno uporabne za laminiranje sestav¬ nih delov in okrepitev na modelih, na primer za spajanje krilnih polovic; tka¬ nine 100-150 g/m 2 pa za izdelavo debe¬ lejših laminatov, na primer za podvozja, za ojačitve močno obremenjenih delov večjih modelov in podobno. Tkanine večjih gramatur se v modelarstvu upo¬ rabljajo za posebne namene, največkrat za izdelavo orodij oziroma kalupov. Naj razložimo še kratico ELSV, ki pomeni epoksidni laminat iz steklenih vlaken. Za ogljikovo tkanino velja podo¬ bno kot za stekleno tkanino. Tkanina iz ogljikovih vlaken ali »karbonska« tka¬ nina je v modelarstvu zelo priljubljena, včasih se uporablja zgolj za doseganje želenega optičnega učinka, saj je na čr¬ nih ogljikovih vlaknih lepo vidna igra svetlobe. V modelarstvu so uporabne predvsem tkanine s površinsko maso od 65 do 160 g/m 2 . Pri modelih iz ELSV se uporabljajo predvsem za okrepitve najbolj obremenjenih mest v konstruk¬ ciji. Deli modelov, kjer se zahteva visoka mehanska odpornost na obremenitve in nizka masa (podvozja modelov, krilni bajoneti ipd.), so lahko v celoti izdela¬ ni iz ELOV (epoksidni laminat iz oglji¬ kovih vlaken). Negativna lastnost takih delov pa je električna prevodnost, zato je treba na primer sprejemniško anteno modela za ustrezen sprejem signala iz¬ Roving je splošno ime za snop vla¬ ken določenega materiala. Tudi tega la¬ hko kupimo glede na specifično maso na dolžinsko enoto, lahko pa tudi na širino snopa. Ogljikove rovinge upora¬ bljamo podobno kot tkanino za ojačitve delov modela ali pri izdelavi izdelkov iz ELSV. Z njim okrog raznih odprtin in na robovih zagotovimo boljšo odpornost na strižne in torzijske obremenitve. Za isti namen lahko uporabimo tudi roving iz aramidnih vlaken, ki je podobno kot tkanina, prožnejši od ostalih. Kevlarski roving oziroma tanek pramen iz snopa lahko uporabimo tudi za krmilne pove¬ zave »vleci-vleci« na manjših modelih, saj aramidna zelo dobro prenašajo na- tezne obremenitve in ni zaznati skoraj nobenega raztezka. Polizdelki iz laminatov S premišljeno gradnjo in uporabo že pripravljenih izdelkov iz epoksidnih laminatov lahko dosežemo nižjo maso modela in boljše mehanske lastnosti. Pri načrtovanju modelov je treba misli¬ ti na ustrezno dimenzioniranje posame¬ znih delov modela, saj se izdelki iz la¬ minata po presegu praga obremenitve ne deformirajo plastično, kot recimo jeklo in aluminij, temveč se enostavno zlomijo. Še vedno pa velja, da premi¬ šljena konstrukci¬ ja odtehta več kot visokotehnološki materiali. V bolje založeni modelar¬ ski trgovini lahko tako kupimo tudi naslednje izdelke: Profili ELSV so v večini primerov na voljo le kot pol¬ ne palice manjših premerov ali votle cevke. Uporablja¬ mo jih za izdelavo krmilnih povezav, ogrodja zmajev, ojačitve modelov Tkanine iz ogljikovih vlaken ter kombinacije ogljikovih in aramidnih vlaken unidirektional) je trak, pri katerem so enosmerno po¬ tekajoča vlakna na določenih razda¬ ljah prečno preple¬ tena oziroma po¬ vezana. Trak je lah¬ ko iz steklenih ali ogljikovih vlaken, področje uporabe je zelo specifično, največkrat pa se uporablja za ojači¬ tev nosilca krila z vzdolžnimi pasni- cami. Enosmerni trak izbiramo gle¬ de na širino in po¬ vršinsko maso. Ogljikov roving, enosmerni (UD) trak iz steklenih vlaken ter profili iz ogljikovih vlaken (ELOV) peljati ven iz trupa takšnega modela. La¬ minat iz ogljikovih vlaken ima podobne mehanske lastnosti kot tisti iz steklenih, le da je občutno lažji. Tkanina iz aramidnih vlaken ali kev- larja ima specifičen namen uporabe. Rumena aramidna vlakna imajo visoko natezno trdnost (kevlar je splošno znan pri izdelavi lahkih neprebojnih jopičev). Tkanina se težko obdeluje, saj se razen s posebnimi orodji težko lepo reže, vla¬ kna pa se pri ob¬ delavi na koncih cefrajo. Tkanino iz aramidnih vla¬ ken srečamo tudi v kombinaciji z ogljikovimi vlak¬ ni kot t. i. hibrid¬ no tkanino. Ta se uporablja na zelo obremenjenih de¬ lih konstrukcije modelov, kjer je poleg mehanske trdnosti zaželena tudi prožnost ozi¬ roma odpornost na vibracije in udarce. Enosmerni (UD) trak (nem.: Tkanine iz steklenih vlaken različnih površinskih mas TLET december 2009 15 MODELARSTVO M _2v. iz penastih gradiv. Ker so v primerjavi z enakimi profili ELOV precej težji, kljub ugodnejši ceni niso tako priljubljeni. Profile ELOV lahko kupimo v več različnih oblikah, kot na primer polne palice, votle cevke, štirikotne votle cevke, I-profile, L-profile, polkrožne profile itd. Uporabljamo jih za najrazličnejše ojačitve, zara¬ di raznovrstnosti oblik pa jih lahko vgradimo v klasične lesene kon¬ strukcije, kjer uspešno nadomestijo lesene sestavnih dele in letvice. Polkrožni profil lahko uporabimo za izdelavo naletnega roba manjših prostoletečih ali jadralnih modelov, I-profil za zadnji rob krila. Tudi L-profile in štirikotne votle cevke lahko zelo domiselno uporabimo kot sestavne dele vzdolžnikov trupa in kril, z votlimi okroglimi ali štirikotnimi cevkami pa lahko pri določenih modelih celo nadome¬ stimo krilne nosilce. Polne palice so lahko krilni bajoneti in čepi za poravnavo kril. Vitroplast je strukturno fin laminat steklene tkanine majhne gramature z epoksidno smolo, največrat izdelan v avtoklavu, stiskal¬ nici ali z vakuumiranjem. Na voljo je v manjših ploščah debelin od 0,5 mm naprej. Pri kakovostnih sestavljankah modelov so krmilne ročice po navadi izrezkane iz vitroplasta. Gradivo je zelo zahtev¬ no za obdelavo, saj hitro skrha rezila in žagice, se pa lepo brusi. Za zaščito pred finim prahom, ki nastaja pri brušenju vitroplasta in drugih epoksidnih laminatov, si vselej nadenemo respirator oz. za¬ ščitno masko za dihala. Deli iz vitroplasta so glede na svojo velikost razmeroma težki, a izredno močni in dobro prenašajo obremenitve. Vitroplast uporabljamo za izdelavo ojačitev, pritrdilnih mest, zakle¬ pov, krmilnih ročic na večjih motornih modelih in podaljševanje ro¬ čic servomehanizmov. Plošče ELOV lahko prav tako kot vitroplast kupimo v modelar¬ skih trgovinah, namen in področja uporabe pa so enaki. Poleg iz¬ delave manjših sestavnih delov modelov lahko zaradi nižje mase plošč glede na njihovo debelino izdelamo tudi večje konstrukcijske sestave modelov, na primer vpetja podvozij, vpetja kril in krmil. Iz tako laminiranih plošč iz ogljkovih vlaken je izdelana velika večina modelov avtomobilov in helikopterjev višjega cenovnega in kako¬ vostnega razreda. S tema dvema prispevkoma nismo opisali vseh gradiv, veziv in polnil, ki jih uporabljamo v modelarstvu, smo se pa dotaknili vsaj najpomembnejših. Želeli smo na kratko predstaviti in opisati po¬ samezna gradiv ter namen njihove uporabe, kolikor je potrebno za začetnika. V tem smislu bomo tudi nadaljevali. Tako si bomo v na¬ slednjih prispevkih ogledali nekaj osnovnih modelarskih orodij in tehnike obdelave doslej opisanih gradiv. Gradiva za dokončanje in površinsko zaščito modelov, torej barvanje in prekrivanje pa pride¬ jo na vrsto pozneje. m Dr AKULA. Tehniška založba Slovenije BramStoker DRAKULA Zlovešči grof Drakula prebiva v napol porušenem gradu v Transilvaniji. Okoli srhljivega gradu vsako noč tulijo volkovi. Zakaj se ga okoliški domačini tako bojijo? Kam odhaja v nočeh, oblitih z mesečino? Ali je mogoče, da je v resnici krvoses ... pošast, ki živi večno? Ena najslavnejših srhljivk vseh časov je v tej knjižici živo in prepričjivo upodobljena v obliki stripa. 48 barvnih strani I Cena:11,99€ Charles Dickens OLIVERTVVIST Že ob rojstvu postane sirota in zdi se, da je Oliverju Tvvistu usojeno življenje siromaka. Kot po čudežu preživi leta zanemarjanja, lakote in nasilja. Na osmi rojstni dan ga odpeljejo v ubožnico, kjer se njegove težave pravzaprav šele začnejo. Spoznajte Oliverja in njegovo napeto življenjsko izkušnjo v tej živahni stripovski različici Dickensove uspešnice. 48 barvnih strani Cena: 11,99 € Penko Gclcv JofvnTdal.un TIMOVI NAČRTI Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vseTimove načrte. Cena vsakega je 4,20 EUR. Naročniki revije TIM imajo v novembru in decembru ob nakupu vseh knjig Tehniške založbe Slovenije 30-% popust TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV TIMOV NAČRT 1 - motorni letalski RV-model basic 4 star NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa I NAČRT 3 - RV-jadralni model HOT-94 NAČRT 4 - polmaketa letala cessna 180 NAČRT 5 - RV-model katamarana KI M I NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke NAČRT 7 - RV jadralni model HOT-95 NAČRT 8 - Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke NAČRT 9 - tomy-E, elektromotorni jadralni RV-model NAČRT 10 - polmaketa lovskega letala polikarpov 1-15 bis NAČRT 11 - jadralni RV-model gita NAČRT 12 - racoon HLG-3 NAČRT 13 - akrobat 40, trenažni motorni RV-model NAČRT 14 - maketa vodnega letala utva-66H NAČRT 15 - RV-model trajekta NAČRT 16 - spitfire NAČRT 17 -trener 40 NAČRT 18 - lupo, elektromotorni RV-model NAČRT 19 - P-40 warhawk, RV-polmaketa za zračne boje NAČRT 20 - potepuh, RV-model motorne jahte NAČRT 21 - bambi, šolski jadralni RV-model NAČRT 22 - Slovenka, RV-jadrnica metrskega razreda NAČRT 23 - e-trainer, trenažni RV-model z električnim pogonom NAČRT 24 - P-51 B/D mustang, RV-polmaketa za zračne boje NAČRT 25 - messerschmitt Bf-109E, RV-polmaketa za zračne boje NAČRT 26 - RV-polmaketa aeronca L-3 NAČRT 27 - fokker E lil, RV park-fly polmaketa NAČRT 28 - vektra, RV-model z električnim pogonom v potisni izvedbi NAČRT 29 - Eifflov stolp, 1 m visoka maketa iz vezane plošče NAČRT 30 - maketa bagra C AT 262 VAKUUM OPREMA ■ folije ■ vreče ■ flis ■ tesnilni trakovi... LAMINIRNE SIM©L£ - MATRIX za impregnacijo kompozitov RTM, RI - infuzije, FW, autoclave LOČILO ■ voski ■ silikoni ■ šemi permanentni ločilci STEBCliii TKANINE od 25 g - 2500 g/m 2 polnila - mikrobaloni ■ tix ■ bombaž ■ stekleni prah... n i k BS MIRNIK TG podjetje za sodobne, napredne materiale. tel.: 00386 / 01 546 54 14 gsm: 00386 / 031 418 665 fax.: 01 546 54 15 e-mail: info@mirnik.si www.mirnik.si december 2009 mr 4 PRVI KORAKI Letalca iz papirja MIHA ČUDEN Manta V prejšnji številki Tima smo načeli temo o preprostih papirnatih letalcih, ki jih lahko izdelamo z zgibanjem iz enega lista pisarniškega papirja. Letalce, ki smo ga predstavili kot prvega, je eno od najbolj običajnih, kakršnega pozna skoraj vsak in ga je gotovo že kdaj izde¬ lal, najverjetneje kar iz lista, iztrgane¬ ga iz šolskega zvezka. To se sicer ne spodobi, pa vendar. Tudi to je lahko za koga začetek modelarjenja in mu to lahko štejemo kot opravičilo. Seveda je bolj primerno v ta namen vzeti nov list pisarniškega papirja. Današnji model je že nekoliko bolj neobičajen in ima celo ime - manta. Ime ni bilo izbrano povsem naključno, saj letalce, ko ga zložimo, zares spomi¬ nja na to čudno morsko bitje. Postopek zgibanja letalca je sicer nazorno prika¬ zan po korakih, vendar je predvsem na koncu treba kar malce pomisliti, kako ga zaključiti. Pri tem ne pozabimo na sponko, s katero na spodnji strani na označenem mestu spnemo navpična preklopa. Manta kljub neobičajni obliki, če je le natančno izdelana, izvrstno leti. Tekmovanje s papirnatimi letalci Vse tiste, ki bi se želeli udeležiti Timovega zimskega tekmovanja s papirnatimi letalci, obvešča¬ mo, da nam že lahko pošljejo svoje prijave po elektronski pošti ali na naslov uredništva: Tehni¬ ška založba Slovenije, revija TIM, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana, p. p. 541, s pripisom »Za tekmovanje s papirnatimi letalci«. Tekmovanje bomo organizirali predvidoma v februarju na eni od osnovnih šol v Ljubljani ali bližnji okolici. Tekmovanje bo potekalo z modeli, ki jih bodo tekmovalci po svoji zamisli naredili na samem tekmovanju, in sicer v treh panogah: v trajanju leta, dolžini leta in natančnosti pristajanja v cilj. Tekmovalec si bo lahko za vsako panogo po želji pripravil drug model ali pa bo vse lete opravil z istim modelom. V vsaki panogi bo imel tekmovalec na voljo več poskusov, odvisno od števila udeležencev. Za končno uvrstitev se bo upošteval seštevek trajanja vseh letov oziroma točk v posameznih panogah. Najboljši trije udeleženci tekmovanja bodo prejeli diplome in praktične nagrade. Seznam nagrad, točen datum in kraj tekmovanja bomo objavili v reviji TIM in na naši spletni strani www.tzs.si. TTEwt 4 december 2009 17 MODELARSTVO Merlin - mali čarovnik SAŠO BABIČ Pogosto nam po letenju tik pred mrakom pride prav majhen, okreten model za »še en krog«. Ali pa nas kdo, ki ga modelarstvo zanima, prosi, naj mu pokažemo, kako to gre. Seveda je treba začeti pri vsaj na videz dolgočasnih in precej počasnih modelih, ki jih krmi¬ limo samo po smeri, višini in s plinom, vendar ti za naključnega opazovalca niso dovolj atraktivni. V ta namen so primer¬ nejši privlačni, razmeroma zmogljivi in okretni modeli, ki s šviganjem po zraku in z izvajanjem preprostih akrobacij po¬ kažejo, kako zabavno je letenje. Eden od takih modelov je Multiplexov merlin ali mali čarovnik, po katerem je dobil ime. Naj vas njegova velikost ne zavede; na¬ menjen je modelarjem, ki že znajo leteti vsaj z osnovno krmiljenimi RV-modeli, ali pa izkušenim modelarjem za zabavo. Gre za model, ki ga lahko izdelamo v ja¬ dralni in elektromotorni različici. Kaj nas čaka v škatli? Vsebina škatle prepriča že na prvi pogled. Vsi deli modela iz t. i. elaporja so izredno kakovostni z gladkimi površina¬ mi. Nad drobnimi plastičnimi deli, ki jih uporabimo za montažo elektromotorja in RV-komponent, krmilnimi povezavami in drugimi malenkostmi tudi ni nobenih pripomb. Deli, pa naj bodo iz elaporja, trde plastike ali kombinacije obeh mate¬ rialov, se med seboj izredno dobro pri¬ legajo. Pri nakupu modela priporočam tudi nakup pripadajočega pogonskega kompleta. Ta je sicer dražji kot model, a je namenjen izključno temu modelu in zanj tudi optimiziran. Opazimo tudi, da je model lično vložen v notranji okvir škatle, izdelane iz stiroporju podobnega materiala, tako da lahko embalažo po¬ zneje uporabimo tudi za shranjevanje in transport modela. Model se namreč popolnoma razstavi. Z njega snamemo Odprtino za servomehanizem z zgornje strani krila prelepimo s priloženimi belimi nalepkami, čeznjo nato na krilo namestimo razrezane potiskane okrasne nalepke. Pri sestavljanju mehanizma pomika višin¬ skega stabilizatorja pazimo, da ohišja ne privijemo premočno. Celoten mehanizem se mora premikati lepo brez zračnosti in brez odpora. Sestavljanje modela Čeprav je večina delov izgotovljena, jih je nekaj kljub temu treba še sestaviti. Navodila za sestavljanje, ki so priložena modelu, so zelo pregledna in prepro¬ sta, vsak korak je jasno narisan, tako da prebiranje teksta niti ni potrebno. Za se¬ stavljanje modela uporabimo sekundno lepilo, ki elaporja ne topi. Da lahko de¬ lamo hitreje, svetujem uporabo ustrez¬ nega aktivatorja. Lepimo lahko tudi s petminutnim epoksidnim lepilom, a s tem bistveno podaljšamo čas sestavlja¬ nja modela, naletimo pa še na dodaten problem. Vse plastične dele moramo pred lepljenjem z elaporjem ali med se¬ boj rahlo obrusiti, saj epoksi na gladko plastiko ne prime. na polovici deljivo krilo in prav tako na polovici deljiv višinski stabiliza¬ tor. Poleg tega lahko dokupimo tudi lično torbico za nošenje škatle. Montaža servomehanizma v krilo je prepro¬ sta, saj servomehanizem samo zataknemo v ustrezen utor in ga jjritrdimo z nekaj kaplji¬ cami sekundnega lepila. Čez krmilne pove¬ zave nato namestimo ličen pokrov. TTBiid®w _I Pred združevanjem polovic trupa v desno polovico vgradimo mehanizem pomika višinskega stabilizatorja, servomehanizem za višino s krmilno povezavo in plastična dela v sprednjem delu trupa: okvir lopute za dostop do baterij in del, kije namenjen pritrditvi krilnih polovic. Po spajanju polovic trupa v za to ustrezno odprtino na levi strani namestimo še servo¬ mehanizem smernega krmila in ga z daljšo krmilno povezavo povežemo s krmilom. 18 december 2009 mi 4 MODELARSTVO Zelo všečna in dobrodošla rešitev je popolno¬ ma snemljiv dvodelni višinski stabilizator. Ker so deli modela precej majhni, pri lepljenju s sekundnim lepilom pa¬ zimo, da posameznih sestavov ne de¬ formiramo ali jih postrani prilepimo. Posebno pozorni bodimo pri lepljenju vzdolžnih ojačitev kril in trupa, saj la¬ hko že z manjšim zvitjem posameznega dela tako majhnemu in lahkemu mode¬ lu opazno poslabšamo letalne lastnosti. Modelu je priložen plastičen nos, ki je obenem tudi nosilec motorja, a nanj v primeru jadralne različice enostavno namestimo nosni okrov trupa. Prilega¬ jočo se kapo propelerja z vmesnikom za krake propelerja dobimo v pogonskemu kompletu. Do pogonskih akumulatorjev prak¬ tično dostopamo skozi loputo na spod¬ nji strani modela. Če bomo imeli model večino časa sestavljen in ga bomo take¬ ga tudi prenašali naokoli, nas občasno priključevanje servomehanizmov na¬ giba neposredno v sprejemnik ne bo motilo. Če pa bomo model vsakokrat razstavljali, bi bilo tu smiselno razmisliti o kratkih podaljških iz sprejemnika. Če se odločimo za jadralno različico, ima¬ mo skozi loputo neposreden dostop do sprejemnika, v primeru elektromotorne različice, ki je za letenje privlačnješa, pa Nos modela z že pritrjenim elektromotorjem s sekundnim lepilom enostavno prilepimo na sprednji del trupa, pri čemer pazimo, da zadnji vrteči del elektromotorja ne drsi po priključnih kablih, kar bi nam pozneje lah¬ ko povzročalo težave. Kabino modela lahko pobarvamo z vodoodpornim črnim floma¬ strom. je sprejemnik pomaknjen nekoliko na¬ zaj in ni več tako enostavno dostopen. Zaradi majhnih dimenzij modela je pri¬ poročljiva uporaba 2,4-GHz RV-sistema za vodenje, da klasična sprejemniška antena, ki je daljša od razpetine kril mo¬ dela, ne bo visela dobrega pol metra prosto v zrak. Priprava na let Pogonski sklop, ki ga predvideva proizvajalec, je za model več kot dovolj močan. Polnega plina tako skoraj niko¬ li ne uporabimo, krmiljenje modela po vseh treh oseh z dovolj velikimi krmili pa ga naredi zares okretnega. Naj opozorim, da ima model t. i. pla¬ vajočo izvedbo višinskega krmila, kjer kr¬ milimo celoten vi¬ šinski stabilizator, ne pa samo krmil¬ nih površin na njegovem zadnjem robu. Taka izvedba zahteva natančno nastavitev ničelne lege višinskega sta¬ bilizatorja oziroma nastavitev razlike vpadnih kotov med krilom in višino - t. i. EWD (nem.: EinstellWinkelDiffe- renz). Ostane nam samo še okraševanje s priloženimi nalepkami. Glede na to, da je model majhen in nam ob nepazljivosti hitro predaleč uide, je smiselno razmi¬ sliti o pisani in dobro vidni barvni she¬ mi. Ta naj ne razkrije samo položaja mo¬ dela, temveč tudi njegovo orientacijo. Pri nastavitvi modela v oddajniku ne komplicirajmo - ravnajmo se po navodi- Krilni polovici domiselno združimo s po¬ močjo dveh plastičnih kosov; v vsakega se zatakneta prosta konca bajonetov. Rešitev je enaka tisti na pravih jadralnih letalih. Ker imajo vgrajeni servomehanizmi dymond D47 prekratke priključne kable, sem upora¬ bil doma izdelane 15 cm dolge podaljške. lih. Glede na namen modela je tu razmi¬ šljanje o nastavitvah posameznih faz leta popolnoma odveč. Pred prvim poletom še enkrat preverimo krmilne odklone in smeri odklanjanja, položaj težišča pa do¬ ločimo z ustrezno namestitvijo pogon- Merlin PROIZVAJALEC, PRODAJALEC: CENA MODELA: VRSTA MODELA: VRSTA POGONA: RAZPETINA KRILA: MASA MODELA: KRILNA OBREMENITEV: KONSTRUKCIJA: RV-NAPRAVA: UPRAVLJANJE: MODEL 'JE PRIMEREN: Multiplex, MIBO modeli, d. o. o. 69,00 EUR za zabavo izkušenejših pilotov jadralni model ali gnan z brezkrtačnim zunanjevrtečim elektromotorjem moči okoli 150 W 783 mm jadralna različica 240 g, motorna različica 290 g 21,2-25,7 g/dm 2 elapor 4-kanalna nagib, višina, smer, plin za modelarje, ki obvladajo model, krmiljen po nagibu Priporočen pogonski komplet modelu zagotavlja več kot dovolj moči za živahno letenje. Nosilec elektromotorja, nosilec krakov, krake in kapo propelerja dobimo v kompletu z modelom. Uporabljen komplet za elektropogon - merlin tuning Uporabljene RV-komponente oddajnik graupner mc-22 35 MHz servomehanizmi 2 x dymond D-47 (nagib) 2 x HD-1581 HB (smer, višina) sprejemnik graupner R16 scan 35 MHz PROIZVAJALEC, PRODAJALEC: CENA KOMPLETA: MOTOR: KRMILNIK VRTLJAJEV: PROPELER: POGONSKE BATERIJE: TEKI december 2009 Multiplex, MIBO modeli, d. o. o. 99,80 EUR himax HC-2212 1180 kV multicont BL-20 S-BEC kapa propelerja 0 33 mm z vmesnikom za os 0 3 mm, zložljivi kraki propelerja aeronaut 7 x 4 in 8 x 5 Li-po 3S 450 mAh 25C 19 Čeprav je model zelo majhen, je v trupu ogromno prostora za spre¬ jemnik, krmilnik vrtljajev in pogonske akumulatorje. Sprejemnik je skrit v zadnjem delu trupa, krmilnik in pogonske baterije pa s prilo¬ ženim sprijemnim trakom pritrdimo v sprednji del trupa. V osnovnemu pakiranju so tokrat že deli modela lično vloženi v sti- roporno ohišje. Za izgotovljen model lahko jtozneje dokupimo lično torbico iz najlona, ki nam shranjevanje in prenašanje modela še olajša. skega akumulatora. Model je zasnovan tako, da pravilen položaj težišča 40 mm od naletnega roba krila pri trupu dose¬ žemo brez dodatnega obteževanja samo s sestavljanjem modela po navodilih. Njegov razpon hitrosti mu omogoča letenje tako v mirnem ozračju, kot v rahlem vetru, vendar bi ob tako nizki masi modela imeli ob sunkih vetra ali v močnejšemu vetru kaj hitro težave. konstrukcija nam omogoča tudi kroženje v večerni termiki in pobočno jadranje, seveda v pogojih, ki so modelu primerni. To je eden od tistih modelov, ki vas takoj očarajo in jih enostavno morate imeti. Letenje Vzlet iz roke je neproblematičen, motor ima več kot dovolj moči tudi za zelo strma vzpenjanja. Vsa krmila po vzletu »primejo« v trenutku, pozna se, da je model težak le slabih 300 g. Mo¬ del je v zraku miren. S kablom učitelj- učenec je z njim mogoče tudi učenje letenja, vendar je treba pri morebitnem učenju model zaradi skromnih mer dr¬ žati na primerni razdalji. Krmiljenje po vseh treh oseh in dovolj močan pogon omogočajo še marsikaj drugega in ne samo izvajanje osnovnih akrobacij. Na¬ tančno izvedeni premeti čez krilo in počasno valjanje na nizkih višinah so še posebno dobra zabava. Model leti pre¬ senetljivo natančno, a kljub vsemu ni akrobatski model; tega od njega tudi ni pričakovati. Čeprav je nazivna kapaci¬ teta pogonskih akumulatorjev na prvi pogled nizka, se model izkaže z dovolj dolgimi časi poletov. Poln plin namreč uporabimo zelo redko, poraba energije med normalnim letom pa ni visoka. Model se dobro odreže tudi pri lete¬ nju na pobočju kot jadralna izvedenka. Zaključek Koliko zabave nam torej nudi ta modela, ki ga lahko sestavimo v dveh večerih? Vse¬ kakor več, kot smo pričakovali. »Mali čarovnik« je eden izmed tistih mo¬ delov, ki jih ima¬ mo zlahka vedno in povsod s seboj. Njegova torbica ne zasede veliko pro¬ stora, pogonske baterije trajajo do¬ volj časa, letenje z njim pa je prav za¬ bavno. Zna marsi¬ kaj, saj je krmiljen po vseh treh oseh in zmore več kot samo nekaj osnov¬ nih akrobacij. Pre¬ mišljeno aerodina¬ mično zasnovana HUMOR 20 december 2009 mi 4 MAKETARSTVO Maketa s premikajočimi se vozili na cestah (13. del) SASA OGRIZEK V zadnjih prispevkih o Fallerjevem si¬ stemu premikajočih se vozil smo izvede¬ li, da lahko vozila med premikanjem po cestiščih izzovejo različne spremembe režima vožnje, ki ponazarjajo primere iz resničnega življenja. Spoznali smo, kako lahko s pomočjo treh elektronskih vezij preprečimo nalete, krmilimo vključeva¬ nje vozil s stranskih cest, spreminjajočo vožnjo na odcepu, prehitevanje stoječih vozil na dvopasovni cesti in postanke avtobusov na postajališčih. Tokrat bomo spoznali dva primera ustavljanj vozil, ki ju v grobem lahko razdelimo na dve sku¬ pini: kot časovno nadzorovane postanke malih vozil ter parkiranje vozil na vzpo¬ rednih parkirnih prostorih. Postanke malih osebnih vozil lahko naprej delimo na primere, ko se vozila preprosto usta¬ vijo na parkiriščih ob cesti ali se zapelje¬ jo in ustavijo na bencinskem servisu ali v avtopralnici (slika 1). Postanki malih vozil Kot smo spoznali doslej, potrebu¬ jemo za izvedbo prometnih situacij proženje elektronskih vezij prek tipal. Določena proženja dosežemo z name¬ stitvijo dodatnih magnetov na podvoz¬ ja vozil. Pri majhnih osebnih vozilih je na podvozju premalo prostora za pri¬ trditev dodatnih magnetov. Tovarniško prilepljen permanentni magnet na po¬ dvozju se uporablja za sklenitev kontak¬ ta reed med vožnjo, njegova magnetna Slika 1. moč pa ne zadošča za proženje tipal v cestišču. Zato bomo za proženje elektronskih vezij uporabili perma¬ nentni magnet, prilepljen na kr¬ milno vodilo (sli¬ ka 2). Tovarniško so vsi magneti vodil na vozilih polarizirani tako, da njihov severni pol drsi po cestišču. Da zago¬ tovimo razliko med malimi vozili in drugimi (avtobusi, tovornjaki, vlačilci, gasilska vozila), je treba obrniti perma¬ nentni magnet na vodilu. Najprej z urar¬ skim izvijačem previdno odvijemo vijak, ki drži krmilno vodilo. Nato z barvnim flomastrom označimo zgornji, vidni del magneta in ga odstranimo s kapljico acetona, ki razje lepilo, ali ga previdno odrežemo z modelarskim nožem. Per¬ manentni magnet s sekundnim lepilom prilepimo nazaj na isto mesto tako, da je barvna oznaka obrnjena proti vodilu in je ne vidimo. Za proženje posebej določenih funk¬ cij elektronskih vezij moramo uporabi¬ ti tipala, ki loči¬ jo magnetna pola. Za to so primerna elektronska tipala, ki smo jih omeni¬ li v devetem delu niza prispevkov o teh vozilih. To so npr. Siemensova magnetna tipala z oznako TLE4905L, ki jih znana tr¬ govska hiša Con- rad ponuja pod kataloško številko 15 37 51. Tipalo je zaradi majh¬ nih dimenzij skoraj neopazno (4 x 3 x 1,5 mm) in je izredno občutljivo na magnetno polje, pri čemer loči sever¬ ni pol od južnega. Njegova prednost je tudi zelo širok razpon napajalne nape¬ tosti (med 3,5 in 24 V) pri toku 50 mA. Na sliki 3 je prikazana občutljivost tipala glede na polariziranost magneta. Če smo krmilni magnet obrnili, zdaj drsi po podlagi z južnim polom, zato mo¬ ramo magnetno tipalo vgraditi v podlago tako, da je konični del obrnjen navzgor. Ker tipalo potrebuje napajanje, ga elek¬ trično priključimo tako, kot je prikazano na sliki 3 desno, gledano na tipalo s ko¬ nične strani. Levi priključek povežemo s pozitivnim polom napetosti, srednjega z negativno točko napajanja, desni priklju¬ ček pa predstavlja izhod, na katerem se ob proženju pojavi negativni potencial. Časovno nadzorovane postanke ma¬ lih vozil ob cestišču bomo izvedli s po¬ močjo vseh treh znanih elektronskih vezij (slika 4). Slika 2. Ob tem moramo narediti spremem¬ bo priključitve tuljave v elementu od¬ cepa (kat. št. 161 677). Jekleno jedro, ki potuje skozi tuljavo tega elementa, je magneteno tako, da je v aktivnem sta¬ nju njegova konica polarizirana na južni pol (slika 8 v 8. delu), kar povzroči spre¬ membo smeri vozilom, ki imajo na kr¬ milnih vodilih permanentne magnete to¬ varniško polarizirane na severni pol. Ker smo pri malih vozilih obrnili polariteto magnetov na krmilnih vodilih, moramo spremembo narediti tudi pri priključitvi tuljave v elementu odcepa. Najprej od¬ stranimo pokrovček ležišča tuljave in jo previdno izvlečemo (slika 5). Bakreni lakirani žici, ki sta skupaj z elektrolitskim kondenzatorjem prispaj- kani na kontakte usmerniškega mosti- mi 29 december 2009 MAKETARSTVO Slika 7. Slika 5. čka, je treba med seboj zamenjati. Pri tem ne smemo zamenjati priključkov elektrolita! Po končani zamenjavi žic vrnemo tuljavo in pokrovček v začetno lego. Pravilnost delovanja elementa od¬ cepa lahko preverimo tako, da ga pri¬ ključimo na napetost od 16 do 18 voltov ter približamo krmilno vodilo malega vozila, ki smo mu obrnili permanent¬ ni magnet. Ob tem mora vodilo skočiti proti jedru odcepa. Na sliki 6 je prikazan primer odcepa za mala vozila. Tipali Tl in T3 sta Faller- jevi tipali s kataloško številko 161 773, T2 pa je magnetno tipalo. metrom. Ob pre¬ vozu tipala T2, ki zazna južni pol, pride negativen impulz na priklju¬ ček VH časovnega vezja C. To vezje na priključku IZ napaja element odcepa in avto¬ mobilček zapelje na izogibališče. Impulz, ki nasta¬ ne ob prevozu tipala T3, postavi elektronsko vezje B na priključku V12 v stanje, ko na izhodu 111 ni potenciala. S tem magnetno tipalo T2 izgubi napajanje in postane neaktivno, zato morebitno na¬ slednje vozilo z obrnjenim magnetom na krmilnem vodilu pelje mimo za¬ sedenega izogibališča. Zaradi aktivne tuljave zaustavitve se avtomobilček na izogibališču ustavi za čas, ki je nastav¬ ljen s potenciometrom. Vsa vozila, ki prevozijo tipalo Tl, povzročijo impulz, ki vedno znova podaljša čas postanka. Ko se čas zaustavitve izteče, ustavitve- na tuljava izgubi napajanje in malo vo¬ zilo nadaljuje vožnjo. Pri tem negativ¬ ni potencial na priključku 132 vezja A postavi vezje B na priključku V 1 v sta¬ nje, da je na točki 111 negativen poten¬ cial in s tem magnetno tipalo T2 spet aktivno. del jedra iz permanentnega magneta. Ob prihodu vozila nad parkirni element njegovo jedro prek kontakta reed v vo¬ zilu prekine napajanje motorja in vozilo se trajno ustavi. Jedro permanentnega magneta je obdano z električnim navi- tjem, ki ob aktiviranju izniči magnetno polje jedra, posledica česar je vnovični stik kontakta reed v vozilu in speljeva¬ nje. Vozila lahko trajno ustavimo ali par¬ kiramo tako med izvajanjem prometa na maketi kot tudi ob koncu aktivnosti, ko se promet ustavi (slika 7). Parkirišče ima lahko dva (slika 8) ali več vzporednih parkirnih prostorov. Opisali bomo primer z dvema ustavitve- nima mestoma, v primeru potrebe po več mestih pa sistem smiselno nadgra¬ dimo. Vozilo, ki pelje z desne proti levi, na tipalu Tl sproži impulz na priključku VH časovnega elektronskega vezja B na sliki 9. To vezje na priključku IZ napaja element odcepa 1 in vozilo zapelje proti parkirnemu mestu. Impulz, ki nastane ob prevozu tipala T2, postavi elektron¬ sko vezje A na priključku V12 v stanje, ko na izhodu 111 ni potenciala. S tem ti¬ palo Tl izgubi napajanje in postane ne¬ aktivno. Vozilo se ustavi nad parkirnim elementom 1. Naslednje vozilo, ki pelje od desne proti levi, zaradi neaktivnosti tipala Tl pelje naravnost čez odcep 1 in na tipalu T3 sproži impulz na priklju¬ čku VH časovnega elektronskega vezja C. Slika 6. V ta namen moramo vgraditi pre¬ delan element odcepa, ustavitvena tu¬ ljava pa ostane nespremenjena. Vozila, ki vozijo z leve proti desni z nespre¬ menjenimi krmilnimi vodili, peljejo po trasi voznega pasu mimo izogibališča. Ob navozu na tipalo Tl sicer sprožijo časovno elektronsko vezje A in s tem tuljavo ustavitvenega elementa, vendar ta nima vpliva na mimovozeča vozila. Tudi mala vozila, ki imajo na krmilnem vodilu obrnjen magnet, na tipalu Tl sprožijo časovno elektronsko vezje A. Na izhodu 131 tega vezja se pojavi ne¬ gativen potencial, ki napaja element za¬ ustavitve za čas, nastavljen s potencio- Parkiranje vozil na vzporednih parkirnih prostorih V osmem delu člankov o premi¬ kajočih se vozilih na cestah smo poleg drugih stva¬ ri za krmiljenje prometa spoznali tudi element par¬ kiranja (kat. št. 161 674), ki ima 30 december 2009 mr 4 MAKETARSTVO Slika 9- Na njegovem priključku IZ se pojavi negativni potencial, ki na¬ paja element odcepa 2, zato vozilo zapelje proti parkirnemu mestu 2. Ob prevozu tipala tipalo T4 na vhodu V22 postavi elektronsko vezje A v stanje, ko na izhodu 121 ni potenciala. Tipalo T3 izgubi napajanje in postane neaktivno. Vozilo se ustavi nad parkirnim mestom 2. Vsa naslednja vozila, ki peljejo z desne proti levi, prepeljejo neaktivni tipali Tl in T3 ter na¬ daljujejo vožnjo naravnost, ustavljeni vozili pa stojita na svojih parkirnih mestih. Nadaljevanje vožnje stoječih vozil omogočimo z aktivira¬ njem tipke Sl oziroma S2. Ob pritisku na katero koli od obeh tipk pripeljemo negativni potencial na določen element parki¬ ranja (1 oziroma 2), ki izniči magnetno polje permanentnega magneta in omogoči speljevanje parkiranega vozila. Obenem ta potencial na vhodu Vil oziroma V21 elektronskega vezja A »preklopi« logiko tako, da postane tipalo Tl oziroma T3 znova aktivno in prosto parkirno mesto pričakuje novo vozilo, ki bo med vožnjo z desne proti levi zapeljalo k postanku. TEKI 4 december 2009 31 FOTOGRAFIJA Digitalna fotografija (2. dei) morejo videti. Izbrati je treba torej opti¬ malno velikost pikslov glede na namen uporabe slike. Zgradba digitalnih slik MIHA ZOREC Digitalne slike so v bistvu mozaiki majhnih barvnih kvadratkov, ki jim pra¬ vimo piksli, vendar kockaste zgradbe di¬ gitalnih slik običajno ne opazimo, saj jih sestavlja več milijonov izredno majhnih pikslov. Kljub temu na mozaično zgrad¬ bo digitalnih slik ne smemo preprosto pozabiti, še posebno pri spreminjanju njihove velikosti. Če digitalno sliko zelo povečamo s preprostim raztegom, se s tem lahko velikost pikslov poveča do te mere, da nazobčanost postane vidna in seveda moteča. ča število in velikost pikslov. Če želimo ostro sliko z gladkimi robovi in mehkimi tonskimi prehodi, moramo zagotoviti ve¬ liko število čim manjših pikslov. Zakaj vse digitalne slike nimajo naj¬ manjših možnih pikslov? Predvsem za¬ radi tega, ker digitalni fotoaparati (in skenerji) zmorejo ustvariti le omejeno število pikslov, npr. 5 milijonov. Po¬ leg tega uporaba zelo majhnih pikslov v vseh primerih tudi ni potrebna, saj zelo drobnih podrobnosti tiskalniki ne morejo natisniti, pa tudi naše oči jih ne Ločljivost digitalnih slik Vidnost podrobnosti na digitalnih slikah ali ločljivost (»resolucija«) je od¬ visna od velikosti pikslov. Toda ločlji¬ vosti ne podajamo z velikostjo pikslov, temveč s številom pikslov na palec (2,54 cm) - ppi (pixel per inch). Ločljivost slik vedno določimo glede na namen uporabe (glej tabelo). Seveda pa je vedno dobro ohraniti originalno sliko za primer, ko bomo potrebovali sli¬ ko z večjo ločljivostjo. Ločljivost digital¬ ne slike lahko namreč kadar koli zmanj¬ šamo, povečati pa je ne moremo, ne da bi pri tem okrnili njeno kakovost. Velikost digitalnih slik Velikost digitalnih slik je neposred¬ no povezana z njihovo ločljivostjo oziro- Ce digitalne slike zelo povečamo, postanejo njihovi robovi nazobčani, površine pa kockaste. Pri največji povečavi postanejo vidni tudi posa¬ mezni piksli. Velikost pikslov torej ni določena! Lahko so veliki le tisočinko milimetra ali nekaj metrov. Digitalne slike si lahko predstavljamo kot nekakšni elastični mo¬ zaik enako velikih barvnih kvadratkov, ki ga lahko poljubno raztegujemo ali sti¬ skamo. Dejansko velikost slik tako dolo- Slika z ločljivostjo 72 dpi december 2009 TTKX 4 FOTOGRAFIJA Mala originalna slika (1x1 cm, 300ppl) ma s številom pikslov. Pri tem se mora¬ mo zavedati, da dokler so digitalne slike v digitalni obliki, v bistvu nimajo fizične velikosti, to dobijo šele, ko jim določimo ločljivost - ko povemo, koliko pikslov bomo porabili na en palec slike. To ve¬ lja tako za slike, ki jih nameravamo pri¬ kazovati na računalniškem zaslonu, kot tudi za slike, namenjene tisku. Razlika je le v tem, da velikost oziroma širino in višino zaslonskih slik podamo s števi¬ lom pikslov, velikost natisnjenih slik pa z običajnimi dolžinskimi enotami, npr. centimetri. Slika, ki jo prikazuje računalniški za¬ slon, ima v bistvu podobno zgradbo kot digitalne slike. Tudi zaslonska slika je nekakšen mozaik, sestavljen iz drobnih kvadratnih slikovnih elementov - slikov¬ nih pik. Računalniški zasloni LCD lahko prikažejo le toliko slikovnih pik, kolikor jih imajo. Vsaka slikovna pika pa lahko prikaže največ en piksel. Povprečen 15- palčni zaslon zmore prikazati 1280 x 800 slikovnih pik. Če izmerimo stranico zaslona, lahko s preprostim izračunom ugotovimo, da je ločljivost zaslona okoli 100 dpi (dot per inch - slikovnih pik na palec). Zato je za prikaz na zaslonu ne¬ smiselno uporabljati slike z ločljivostjo večjo od 100 ppi. Spodnja tabela prikazuje, približno koliko pikslov potrebujemo za nekatere standardne dimenzije fotografij. Poleg tega so podane tudi dejanske dimenzije v pikslih in centimetrih. Tabela podaja tudi približno velikost slikovnih dato¬ tek, kakršna bi bila, če bi fotografije v nestisnjeni obliki shranili na disk v for¬ matu TIF. Povečevanje in pomanjševanje digitalnih slik Pomanjševanje digitalnih slik v bi¬ stvu ni problematično, celo nasprotno, s stiskanjem namreč zmanjšamo velikost pikslov, kar poveča ločljivost. Težave na¬ stopijo, če digitalno sliko s preprostim Dpi ali ppi? Ločljivost digitalnih slik običaj¬ no podajamo z dpi (dot per inch ali barvnih pik na palec), kar pa je v bi¬ stvu narobe. Enota dpi namreč poda¬ ja število barvnih pik, nanesenih na papir, zaradi česar jo uporabljamo pri opisu ločljivosti natisnjenih slik, pravimo ji tudi »tiskarska ločljivost«. Dokler so digitalne slike v digital¬ ni obliki oziroma dokler obstajajo v obliki pikslov, bi morali njihovo loč¬ ljivost podajati s številom pikslov na palec, torej s ppi (pixels per inch). Ko pa digitalne slike postanejo odtis na papirju ali jih prikažemo na zaslo¬ nu, njihovo ločljivost opišemo s števi¬ lom barvnih pik na palec - dpi. Povečava s preprostim raztegom po diago- Povečava z interpolacijo (6x 6 cm, 300ppi) nali (6x6 cm, 300ppi) raztegom povečamo. Pri tem se lahko piksli povečajo do te mere, da slika po¬ stane kockasta. Zaradi tega digitalnih slik ne smemo povečevati z raztegova¬ njem, temveč moramo uporabiti poseb¬ na programska orodja za interpolacijsko spreminjanje velikosti. Ta orodja po posebnem postopku izračunajo dodat¬ ne piksle in jih vstavijo med originalne piksle. Tako lahko slike ob nespreme¬ njeni velikosti pikslov precej povečamo. Čeprav je rezultat v primerjavi s prepro¬ stim raztegom zelo dober, ne smemo prezreti zmanjšane ostrine slike. Pravi¬ loma digitalnih slik nikoli ne povečuje¬ mo za več kot 30 odstotkov. mr 4 december 2009 33 ELEKTRONIKA JERNEJ BOHM in JANEZ ČEKADA Izdelovalec jaslic, ki namerava po napotkih iz revije ponazoriti nočno nebo nad Betlehemom, ima zdaj že pri¬ pravljeno in vsestransko preizkušeno elektroniko iz letošnje 3. številke revije TIM. Izdelava sama ni problematična, le še nekaj kratkih uric bo potrebnih, da dokončamo projekt, in letošnje jaslice bodo nemara lepše in zanimivejše. Seve¬ da pa lahko izdelek tudi še dopolnimo z lastnimi mehanskimi in navsezadnje tudi elektronskimi rešitvami. Izdelava nosilca LED-diod in nosilne letvice Možnosti je vsekakor več. V izved¬ benem primeru, ki se je izkazal povsem uporaben, smo uporabili 45 cm dolgo letvico iz balze s presekom 3x3 mm. Dolžina letvice je bila prilagojena veli¬ kosti prototipnih jaslic oziroma neba nad njimi. Kot smo zapisali, je to redka tkanina temnejše barve velikosti pribli¬ žno 50 x 100 cm (višina x dolžina), nav¬ pično razpeta za dioramo jaslic. Letvi¬ co pritrdimo na servoročico s pomočjo termoskrčljive cevke ali plastičnih ve¬ žic (PVC-kravat), ki jih sicer uporablja¬ mo za povezovanje kablov (glej slike v 3. številki revije). Letvica je precej ela¬ stična, kar pogojuje nihanje sistema, vendar nič ne de, svetlobna predstava utegne biti celo bolj zanimiva in skriv¬ nostna. Alternativna rešitev je lahko tudi 50 cm dolga varilna žica s preme¬ rom 2 mm. Izdelovalec jaslic se bo sam odločil, kako in kaj. Panoramske LED-diode, v elektron¬ ski shemi v prvem nadaljevanju so ozna¬ čene z D2-D4, prispajkamo na plošči¬ co tiskanega vezja (glej predlog), to pa nato s kratko termoskrčljivo cevko spet pritrdimo na letvico (glej slike v 3. šte¬ vilki). Izberemo povsem običajne bele ledice premera 3 mm. Alternativno lah¬ ko uporabimo svetleče diode poljubne barve z veliko svetilnostjo in premerom Tiskano vezje za montažo panoramskih sve¬ tlečih diod D2-D4 Tiskanimi diod D2-D4 hkrati nosi svetlečo diodo, omogoča priključitev žične povezave z elektroniko ter omogoča enostavno pritr¬ ditev na 45 cm dolgo letvico iz balze. 5 mm. Vsekakor oba priključka diode primerno skrajšamo in nato prispajka¬ mo (vrstni red seveda ni pomemben). Pri tem moramo biti pozorni na orien¬ tacijo diode, sicer se prav lahko zgodi, da ne bo svetila. Daljši priključek iz trgo¬ vine prinesene LED-diode je anoda. Nič ne de, če ne prepoznamo priključka, te¬ daj bomojpač pravilni stik določili s po¬ skusom. Če torej ne zadenemo v prvo, obrnemo priključni žici in dioda bo sve¬ tila tako, kot mora. Na nosilno tiskano vezje diode še pred toplotno pritrditvijo na letvico prispajkamo tudi obe priključni žički. Uporabimo enak ploščat kabel kot za povezave KI, opisane v prvem delu pro¬ jekta jaslic. Ker smo tedaj že izbrali (in izdelali) tudi priključni konektor, tokrat izberemo pripadajočo moško kontaktno letvico. Priključke tudi tokrat zaščitimo kar s termobužirko. Pri povezovanju panoramskih svetle¬ čih diod z elektroniko lahko zgrešimo s programsko opremo določeno razpo¬ reditev. Vrstni red LED-diod na letvici je pomemben le pri zvezdi repatici. Če se ta ne bo »pojavila« na najbolj oddalje¬ nem koncu letvice, bomo z zamenjavo žičnega para na mestu priključitve na tiskano vezje stvar hitro in uspešno ure¬ dili. Pritrditev servomehanizma Izvedbena montaža se prav nič ne razlikuje od tistih, ki smo jih vajeni v modelarstvu. Naslednje besede so na¬ menjene torej tistim, ki še nimajo iz¬ kušenj z radijskim vodenjem modelov. Servomehanizem kupimo v modelarski trgovini (cena je približno 10 evrov). Povsem zadostuje analogna izvedba. Servomehanizem ima ohišje že pri¬ rejeno za montažo na trdno podlago. Poskrbeti moramo le za primerno (ko¬ mercialno) pritrditveno konzolo, ki pa jo lahko izdelamo tudi iz vezane plošče, celo iz ostanka plošče vetronit (za tiska- Končni videz naprave za popestritev jaslic. S stikalom izberemo eno izmed svetlobnih predstavitev, s potenciometrom pa pogostost dogajanj na nočnem nebu. Zvezda repatica naj se prikaže le enkrat v minuti. no vezje), ali zakrivimo primerno plo¬ ščico iz 1,5 mm debele aluminijaste plo¬ čevine. V en krak konzole z modelarsko rezljačo izrežemo odprtino za izbrani Nosilec servomehanizma ukrivimo iz alumi¬ nijaste pločevine. Gibanje ročice servomehanizma upočasnimo z vezjem, kije bilo objavljeno v Timu št. 5, let¬ nika 2008/09. Risba prikazuje uporabo (vključitev). Dodatna naprava ima potenciometer za nastavitev stopnje dušenja. 34 december 2009 mi 4 ELEKTRONIKA servomehanizem ter zvrtamo pritrdil¬ ni izvrtini 0 2 mm. Dve izvrtini, tokrat 0 3 mm, napravimo še v drugi krak kon¬ zole za pritrditev konzole na nosilno konstrukcijo jaslic. Za prvo pritrditev uporabimo vijake, ki so navadno prilo¬ ženi servomehanizmu, za drugo pa kraj¬ še lesne vijake. Montažo bomo izvedli po vsestranskem preverjanju mesta pri¬ trditve. Ta mora omogočiti neovirano gibanje na servomehanizem pritrjene letvice z LED-diodami tik za tkanino, ki ponazarja nebo nad jaslicami. Pritrditev smemo izvesti tudi na kak drug način. Servomehanizem npr. pritr¬ dimo na konzolo s pomočjo dveh kovin¬ skih distančnikov, lahko pa jo pritrdimo tudi neposredno na dioramo z manjšo mizarsko spono. Konzolo s servomehanizmom sicer pritrdimo na sredino zadnjega dela kon¬ strukcije jaslic tako, da se panoramske diode popolnoma neovirano premikajo v ravnini tik za razpeto tkanino neba. Čeprav mehatronika v daljšem časov¬ nem obdobju teoretično pričara kar 768 zvezdic in zvezdo repatico, vizualno sliko dopolnimo še z množico »stalnih« zvezd, ki jih ustvarimo s pomočjo mre¬ že običajnih novoletnih lučk. Tudi zanje moramo rezervirati prostor za jaslicami. Umestitev elektronike in napajanja V prostor za jaslicami namestimo tudi elektroniko z napajalnim akumula¬ torjem oziroma mrežnim napajalnikom, kar zagotovo ne bo težko, posebno, ka¬ dar ne bomo potrebovali pogostega in enostavnega dostopa do potenciometra Pl in stikala Sl. Vseeno pa moramo zara¬ di splošnih varnostnih pravil predvideti možnost preprostega izklopa elektro¬ nike. Če bomo uporabili manj zmogljiv Pdf-datoteka za izdelavo barvne nalepke je dosegljiva prek spletne strani www.faro.si. TTK.1 4 godimo nastavitev T p (npr. T p = 34 DC). Konstanti T n in T x v tem primeru seveda ne spreminjamo! Vezje upočasnjevalnika v kompletu lahko naročimo prek naslova www.faro.si. akumulator, moramo pomisliti še na možnost polnjenja. Upočasnitev servomehanizma Krmiljenje servomehanizma sledi ideji hitrega preleta zvezde repatice, kar morda vsaj nekaterim graditeljem jaslic ne bo preveč všeč, zato lahko premika¬ nje ročice skoraj poljubno upočasnimo z dodatno napravo (vezjem), ki smo jo v reviji objavili v 5. številki letnika 2008/09- Upočasnjevalnik vstavimo med elektroniko in servomehanizem. Noben dodaten poseg ni potreben, tudi do¬ datno napajanje ni potrebno. Vezje ima jtotenciometrično nastavitev »dušenja«. Če tedaj z gumbom potenciometra Pl izberemo 60-sekundno ponavljanje, bo ročica servomehanizma dosegla končni položaj šele približno po 10 sekundah. Spremenjenim razmeram seveda prila- 0 konektorjih Konektorje uporabljamo za enostav¬ no demontažo elektronike jaslic ob koncu praznikov in seveda morebitno vnovično postavitev ob letu osorej. Pri¬ ključek servomehanizma že sam po sebi ne dovoljuje napačne spojitve z elektro¬ niko, kar pa ne velja tudi za druga dva konektorja. Na nepravilno priključitev napajalnega akumulatorčka opozarja rdeča svetleča dioda na ohišju elektro¬ nike. Da se izognemo tuhtanju, kaj bi utegnilo biti narobe ob prižiganju ozi¬ roma neprižiganju panoramskih diod, oba povezovalna konektorja označimo s kemičnim pisalom. Napačna priklju¬ čitev sicer v nobenem primeru ne po¬ vzroči škode. I Oznaki, ki ju lahko naredimo kar s kemi¬ čnim svinčnikom, zagotavljata pravilen spoj konektorjev. Zvezdno nebo Jaslice običajno stojijo v kotu ali kako drugače pred zidom, na katerega namestimo zvezdna¬ to nebo kot ozadje. Na zid namestimo letev s presekom 5x5 cm, nanjo pa pritrdimo modro polprosojno tkanino (svila za krojaško podlogo). Tako je podloga oddaljena le 5 cm od zidu. Na zid pritrdimo verigo običajnih novoletnih lučk. Servomehanizem z nosilno letvico svetle¬ čih diod zakrijemo z redko tkanino. S prižiganjem in ugašanjem diod med tem, ko se gibljejo, ustvarimo prelet zvezde repatice in migetanje zvezd na nočnem nebu Betlehema pred dobri¬ mi 2000 leti. december 2009 35 MAKETARSTVO MATEJ PAVLIČ V Timu že dve desetletji objavljamo načrte za jaslice iz naj¬ različnejših gradiv. Ker se jih je torej nabralo že kar precej, smo se letos odločili za nekoliko sodobnejši pristop. Tako je bil v prejšnji številki na straneh 34-37 objavljen prvi in v tej še drugi del članka o elektronskih jaslicah. Da pa ne bi razočara¬ li tistih bralcev, ki prisegajo na »klasične« jaslice, je v tem pri¬ spevku predstavljena izdelava nekaterih dodatkov zanje. Jezerce, potoček z mlinskim kolesom ali vodnjak s tekočo vodo zelo popestrijo videz jaslic. Žal pa si vsi graditelji zaradi najrazličnejših vzrokov in omejitev dodatkov te vrste pogosto ne morejo privoščiti, zato so prisiljeni mlako ponazoriti s pli¬ tvo posodo vode, strugo potoka z modrim papirjem in folijo, curek vode pri napajališču s koščkom prozorne plastične cev¬ čice ipd. Teh preprostih rešitev nima smisla podrobneje opi¬ sovati, zato bomo raje nekaj več pozornosti posvetili izdelavi dodatkov za jaslice, ki so sicer vsi po vrsti tako ali drugače po¬ vezani z vodo, a je v resnici sploh ne potrebujejo. Gradivo Vsi v tem prispevku predstavljeni dodatki za jaslice so na¬ rejeni iz gradiv, do katerih res ni težko priti. Za prst debelo vejo lahko urežete v vsakem grmu, v skrajnem primeru pa so uporabne tudi kolikor toliko enakomerno debele veje dreves z domačega vrta. Smrekove letvice prodajajo v modelarskih tr¬ govinah in na oddelkih z lesom v gradbenih centrih. Zelo pri¬ ročen vir različno debelih deščic so trgovine s sadjem in zele¬ njavo, kjer je vedno mogoče dobiti kak prazen lesen zabojček oz. gajbico. V trgovini z gradbenim materialom vam bodo rade volje odstopili poškodovan kos siporeksa (porobetona) za iz¬ delavo vodnjaka, kakšna prazna pločevinka, ki je primerna za izdelavo obročev pri sodu za deževnico, pa se bo tudi gotovo našla pri hiši. Poleg naštetega boste potrebovali še nekaj tanke žice in žebljičkov, lepilo za les ter lužilo oz. vodne ali tempera barvice. Orodje Žaga za les, kombinirane klešče, kladivo, groba rašpa in pila, oster nož, močne škarje, brusilni papir, majhen čopič, elastike in ščipalke za perilo spadajo med osnovno opremo vsakega sta¬ novanja. K temu je zaradi lažjega dela treba dodati še rezljačo s podložno mizico, modelarski vrtalnik s čim manjšimi svedri in garnituro iglastih pil. Prehod čez potok Če je potok čisto ozek, prehod čezenj lahko v najbolj pre¬ prosti različici ponazorite kar z nekaj ploščatimi kamenčki, ki jih nekoliko vsaksebi razporedite od enega brega do drugega. Naslednja možnost je brv iz dveh koščkov lesa, ki ju z žico po¬ vežete med seboj in položite z brega na breg. V ta namen lahko uporabite z ostrim nožem na tanko nacepljeno leskovo ali bu¬ kovo vejo oz. tanke deščice, iz katerih so narejeni zabojčki za december 2009 36 mi 4 MAKETARSTVO sadje. Nekoliko drugače je pri širši stru¬ gi in večjih figurah, kjer je treha narediti »pravi« mostiček. Izvedba brez ograje je prikazana na sliki 1. Kot je razvidno z risbe 2, ki kaže mostiček v stranskem risu in tlorisu, zanj potrebujete dva 180 mm dolga vzdolžna nosilca in okoli deset 60 mm dolgih koščkov s prerezom približno 12 x 3 mm, ki jih nacepite iz leskove ali bukove veje. Mere na omenje¬ ni risbi (in tudi na vseh drugih v članku) so zgolj informativne in jih prilagodite velikosti svojih figur oz. jaslic nasploh. Deščice lahko na nosilca nalepite (v tem primeru jih med sušenjem lepila utrdi¬ te s ščipalkami za perilo) ali pritrdite z 10-15 mm dolgimi žebljički, ki jih na spodnji strani zvijete postrani in potol- čete s kladivom. Robov in površine ni treba brusiti, ampak jim raje z nožem naredite nekaj zarez, da bo mostiček vi¬ deti bolj naravno. Kdor želi, ga lahko še malce »umaže« z zelo razredčeno rjavo in sivo barvo. Vedro in sod za deževnico Za izdelavo teh dveh dodatkov boste potrebovali smrekove letvice ali pa ustrezno široke kose z mo¬ delarsko rezljačo nažagajte kar iz okoli 5 mm debele deščice od zabojčka za sadje. Z nožem jim nekoliko posnemite robove (risba 3), narežite jih na ustrezno dolžino (oz. nekaj milimetrov več) ter po dva in dva zlepite, kot kaže slika 5. Ko se lepilo posuši, posame¬ zne segmente oboda drugega poleg drugega zlepite v cevasto obliko in utrdite z nekaj elastikami. Sledi posnemanje robov z grobo rašpo in pilo. Do tod iz¬ delava vedra in soda poteka enako, od tu naprej pa je nekaj razlik. Da bi dobili vedro, je treba iz letvic zlepljeno cev zožiti na eni strani (risba 4), za sod pa je treba to storiti na obeh straneh. Poleg tega je tre¬ ba v stene vedra tik pod vrhom izvrtati luknjici za ročaj, ki ga ukrivite iz žice (slika 6). Kdor želi, lahko iz tanke deščice z modelarsko rezljačo izžaga še dno vedra. Sod bo videti kot pravi, če mu boste dodali dva obroča iz tanke pločevine, ki ju z močnimi škarjami izrežite iz pločevinke, ki jo prej dobro sperite z vročo vodo. Pazite, da se pri delu s pločevino ne urežete. V dobljena trakova z modelarskim vrtalnikom naredite luknje s premerom 1 mm, nato pa ju ukrivite okoli oboda soda in odrežite tako, da se na stiku nekaj mili¬ metrov prekrivata. Na tem mestu ju pritrdite z žeb¬ ljičkom, ki ga prej ustrezno skrajšajte s kleščami. Med pazljivim pribijanjem preostalih žebljičkov kovinska obroča pritrdite na obod z nekaj ščipalkami za perilo. Ko naredite še dno, je sod gotov. Tudi vedro in sod je treba »postarati«, da ne bi bila videti kot pravkar prinesena iz trgovine. Enako kot pri mostičku si pomagajte z nožem in barvicami (slika 7). TEM 4 december 2009 37 MAKETARSTVO Vodnjak Za konec smo prihranili izdelavo vodnjaka s streho, ki za¬ hteva že kar nekaj spretnosti in izkušenj. Mere nosilcev stre¬ he in vretena ter posameznih kosov lesa, ki sestavljajo strešno konstrukcijo, so podane na risbi 8. Ogrodje zlepite in utrdite z nekaj žebljički, da bo čim bolj trdno. Skodle za streho nažagaj- december 2009 38 mi 4 MAKETARSTVO zoritev fug med posameznimi kamni, ki jih naredite z iglastimi pilicami in brusilnim papirjem. Vodnjak na koncu pobarvajte. Ce ste bili pri delu natančni, je pred vami izdelek, kot ga pri¬ kazuje slika 11. Komur se zdi gradnja vodnjaka z dvokapno streho preza¬ htevna, naj se raje odloči za nekoliko preprostejšo različico s slike 15. Spodnji del je takšne oblike zato, da je vanj mogoče skriti oglato plastično posodo, v kateri je na zadnji strani še dovolj prostora za majhno električno vodno črpalko (slika 12). Narejen je iz siporeksa (slika 13). Cevčico napeljite skozi hrb¬ tno steno iz lesene deščice, ki jo pobarvajte sivo, da bo vide¬ ti kot kamnita. Rešetka nad koritom je iz žice ali koščka žične mreže. Za vodnjak postavite steno in pred njo na dveh nosilcih streho iz lesenih deščic, kot je v stranskem risu prikazano na risbi 14. Risba 14. te iz tanke deščice. Vsako posebej obdelajte z nožem in nalepi¬ te na strešne letve (slika 9). Ročico vretena in kavelj na koncu vrvice ukrivite iz debelejše žice. »Kamniti« del vodnjaka je narejen iz koščka siporeksa. To gradivo je zaradi njegove penaste sestave zelo lahko žagati, vr¬ tati, brusiti in barvati (slika 9). Najprej skozi ustrezno velik kos z ostrim predmetom (npr. z izvijačem) izdolbite luknjo, ki jo nato razširite in njene stene poravnate s pilo (slika 10). Ko ob¬ delate še zunanje stene, s flomastrom označite mesta za pona¬ ZA SPRETNE ROKE LM: Praznični venček iz storžev lotejpom (slika 6). Preden se lotite barvanja obroča z zlato barvo, ga prej ovijte še z bombažnim povojem (sli¬ ka 7). Obroč položite na časopisni pa¬ pir in ga pobarvajte z zlato akrilno bar¬ vo (slika 8). LILI-ANA JAKLIČ Praznovanje božiča in novega leta je za marsikoga družinski praznik, zato si lahko proste dneve, praznike ter dne¬ ve, ko ste ustvarjalni, polepšate tako, da doma izdelate venček iz različnih narav¬ nih materialov. Čeprav danes v trgovinah lahko ku¬ pimo najrazličnejše umetne ali plasti¬ čne venčke, je doma izdelan venček iz naravnih materialov lahko prava umetnina in nepogrešljiv dodatek pri okraševanju. Če mu dodate primerne okraske, lahko venček uporabite za ra¬ zlične priložnosti. Lahko ga obesite na vrata ali na steno (slika 1). Če bo vaš venček namizni, mu lahko dodate šti¬ ri svečke (slika 2) in bo primeren za adventni čas, to je čas pričakovanja, svečke pa simboli¬ zirajo štiri advent¬ ne tedne oziroma nedelje. Gradiva in pripomočki: (slika 3) • časopisni papir ali revije, • ličarski papir¬ nat samolepilni trak ali selo¬ tejp, • tanjši bombažni povoj, • suhi storži, • povezovalni tra¬ kovi in poljubni okraski, • akrilne barve: zlata, rdeča, • škarje, • tanek in debel ploščat čopič, • pištola za toplotno lepljenje in lepilni vložki, • štiri čajne svečke rumene barve. Izdelava Iz časopisnega papirja ali revij na¬ redite poljubno dolg svitek (slika 4) in iz njega oblikujte obroč (slika 5). Da bo obroč iz papirja trši, ga ovijte z li¬ čarskim samolepilnim trakom ali se- ZA SPRETNE ROKE Med tem, ko se obroč suši, razdrite storže (slika 9) tako, kot kaže slika. Pripravite si pištolo za toplotno le¬ pljenje. Pri delu s pištolo za toplotno le¬ pljenje pazite, da se ne dotaknete vroče konice, kjer se nabira toplo lepilo, saj se lahko opečete. Luske iz razdrtega storža sestavite v obliko rože in jih zlepite s pištolo za to¬ plo lepljenje (slika 10). Iz časopisnega papirja naredite manjšo kroglico (slika 11) in jo prilepi¬ te v sredino rožice (slika 12). Za okrasi¬ tev enega venčka naredite šest rožic in jih v enakomernih presledkih prilepite na venček (slika 13). Kroglice v sredini rožic pobarvajte z rdečo akrilno barvo (slika 14). Ko se barva dovolj osuši, »cve¬ tove« olepšajte še z zlato akrilno barvo (slika 15). Na spodnji strani venčka za okras prilepite rdeč trak, ki ga že prej zložite v obliko pentlje (slika 16). Če želite imeti venček, ki bo visel na steni, mu na vrh¬ nji strani obroča dodajte rdeč trak za obešanje (slika 17). Venček obesite na steno (slika 1). Če želite venček uporabljati v advent¬ nem obdobju, nanj prilepite štiri svečke in dva trakova rdeče barve, ki ju zaveže¬ te v pentljo (slika 18). Venček postavite na mizo (slika 19). TEKI 4 Ves material, ki je potreben za izde¬ lavo venčka, dobite v trgovinah s hobij- skim materialom ali v trgovinah s teh¬ ničnim blagom, povoje v lekarni, storže pa naberite v naravi. Pri ustvarjanju vam želim veliko ve¬ selja in domišljije! december 2009 41 ZA SPRETNE ROKE ZVONKA VRENČUR Kamor koli pogledamo, lahko vidi¬ mo, vonjamo in občutimo utrinek praz¬ ničnega vzdušja. Pričarajmo si del tega tudi v naših domovih. V trgovinah naj¬ demo najrazličnejše okraske za dom in božična drevesa. Če želimo, da je naše božično drevo unikatno in je v njem za¬ jeta naša ustvarjalnost, si naredimo okra¬ ske sami. Ste že pomislili, tla bi naredili obesek polarnega medvedka iz orehov in arašidov (slika 1)? Se vam zdi zamisel zanimiva? Potem pa kar veselo na delo, saj do praznikov ni več daleč. Gradiva in orodja, ki jih potrebujemo (slika 2): - orehi, - arašidi, - storž borovca, - bela akrilna barva, - črn in rdeč vodoodporni flomaster, - rdeča kosmata žička ali trak, - čopič, - pištola za toplotno lepljenje, - ščipalke, - laks ali sukanec, - zanka za vdevanje sukanca, - vrtalnik. Izberemo dva cela oreha, od katerih naj bo eden malo večji. Večji oreh bomo uporabili za telo, manjšega za glavo. Prav tako izberemo štiri neoluščene arašide, ki jih bomo uporabili za roke in noge medvedka. Med arašidi poiščemo tak¬ šne, ki bodo po obliki čim bolj podobni rokam in nogam, ter približno propor¬ cionalne velikosti. Borovemu storžu s ščipalkami odščipnemo zunanji del, da dobimo obliko ušes. S pištolo z vročim lepilom prilepimo manjši oreh vodoravno na večjega, ki je postavljen navpično (slika 3). Nato pri¬ lepimo arašide za roke in noge na oreh, ki predstavlja telo medvedka (slika 4). Na manjši oreh - glavo medvedka - pri¬ lepimo še ušesa, ki smo jih naredili iz storža (slika 5). Slika 3. Za glavo in telo zlepimo dva oreha. Slika 4. Arašidi bodo predstavljali roke in noge. Slika 5. Delčke storža prilepimo kot ušesa. Med ušesi zvrtamo dve luknji, ki ju navrtamo s strani oreha in ne iz vrha, saj bomo tako skoznju lažje napeljali laks (slika 6). Pri napeljevanju laksa ali sukanca si pomagamo z žično zanko za vdevanje sukanca, s katero lažje povleče¬ mo laks skozi luknjici. Zanko potisnemo skozi obe luknjici in vanjo napeljemo laks (slika 7), nato potegnemo zanko z laksom skozi luknjici in laks povežemo v vozel, da dobimo zanko za obesek. Figurico pobarvamo z belo akril¬ no barvo (slika 8) ter počakamo, da se nanos posuši. S črnim vodoodpornim flomastrom narišemo oči in nos, z rde¬ čim pa usta. Medvedku zavežemo okoli vratu šal iz rdeče kosmate žičke dolžine 15 cm ali rdečega traku dolžine 15 cm in širine 1 cm. Če vam je ljubši domači kosmatinec rjave barve, lahko medvedke pustite ne¬ pobarvane. Figurica je tako pripravljena, da kra¬ si vaše božično drevesce (slika 9). Slika 6. Zvrtamo dve luknjici. Slika 7. Skozi luknjici s pomočjo zanke za vdevanje sukanca napeljemo laks. Slika 8. Figurico pobarvamo z belim akril¬ nim lakom. Slika 9. Božično drevesce s polarnimi med¬ vedki 42 december 2009 TEKI ' 4 Šatulja ali laterna MATEJ PAVLIČ Foto: Manca Pavlič Izdelek, ki ga predstavljamo v tem prispevku, se od šatulj in latern, kate¬ rih izdelavo smo opisali v Timu v minu¬ lih letih, razlikuje po tem, da je lahko prvo ali drugo (slika 1): če namreč vanj spravite nakit ali kakšne manjše pred¬ mete, je šatulja s pokrovom, če pa vanj postavite čajno svečko, se spremeni v laterno. Spretnejši modelarji lahko »astronomske« motive nadomestijo s kakšnimi drugimi ali pa osnovno iz¬ vedbo nadgradijo tako, da škatlico z notranje strani obložijo z blagom oz. s tankim barvnim steklom - pač odvisno od njenega namena. Glede na to, da je pred vrati čas praznikov in obdarova¬ nja, je zamisel, ki vam jo predstavlja¬ mo, mogoče z nekaj truda spremeniti v praktično darilce. Izdelave se lahko lotijo tudi začetni¬ ki, saj ni zahtevna. Motive na stranicah sestavljajo v glavnem krive linije (z iz¬ jemo zvezde na motivu E), kar pomeni, da manjših odstopanj od njih zaradi ne¬ natančnega žaganja z rezljačo nihče ne bo opazil. Vsekakor pa se velja čim bolj potruditi pri žaganju zunanjih robov, ki morajo biti popolnoma ravni, sicer se škatlice ne bo dalo sestaviti. Če kdo še nima dovolj izkušenj pri uporabi rezlja- če in se mu zdijo nekateri motivi, npr. sonce (B) in luna (C) prezahtevni, naj pač večkrat uporabi samo preprostejšo različico polmeseca (D) ali motiv zvez¬ de (E). Gradivo Vse stene škatlice so iz 5 mm debe¬ le bukove vezane plošče. Poleg te za oblaganje sten z notranje strani (pri šatulji) potrebujete še nekaj 1,5-2 mm debelega kartona ali vezane plošče in primernega blaga. Za lepljenje stranic škatlice je uporabno vsako belo (poli- vinilacetatno) lepilo za les (npr. Mekol special), za lepljenje blaga se najbolje obnese kar katero koli univerzalno oz. kontaktno lepilo, za zaščito izdelka pred prahom in vlago pa barve na akril¬ ni osnovi. Orodje Od orodja potrebujete risalni pri¬ bor, ročno (ali električno rezljačo) z žagicami št. 4 ali 5, škarje, modelarski nož, podlago za rezanje, modelarski vrtalnik, sveder za les 0 0,8-1 mm, garnituro iglastih pilic, fino ploščato rašpo, grob in fin brusilni papir, nekaj modelarskih spon in ščipalk ter manjši čopič. Kdor bo laterno z notranje stra¬ ni »zasteklil«, mora k naštetemu orodju dodati še tanek flomaster, ravnilo ali kotnik, nož za rezanje stekla, koničaste kombinirane klešče in dvokomponent- no lepilo. Izdelava Najprej se morate odločiti, katere motive boste izbrali in kako jih boste razporedili po obodu. Vse oblike stra¬ nic so namreč popolnoma enake, zato jih lahko poljubno kombinirate med seboj. Da ne bi izgubljali časa s preriso¬ vanjem motivov, načrt, ki je na prilogi narisan v merilu 1 : 1, prefotokopirajte in kopije z odstranljivim lepilom v stiku (npr. Scotch Re-positionnable ali Scotch UP) nalepite na obrušeno vezano plo- TEU december 2009 43 ščo (slika 2). Najprej izžagajte notranje zaključene površine posameznega mo¬ tiva in šele nato njegov zunanji rob. V ta namen morate v vsako zaprto polje z modelarskim vrtalnikom in tankim svedrom že prej izvrtati luknjico, skozi katero nato od spodaj navzgor potisne¬ te žagin list. Z izžaganih elementov od¬ stranite papir (slika 3) ter jih obdelajte z iglastimi pilicami in brusilnim papir¬ jem, da odstranite zatrgana vlakna lesa na spodnji strani. Temu sledi poskusno sestavljanje (slika 4). Morebitno neuje¬ manje utorov odpravite s ploščato pilo ali fino rašpo. Še posebno bodite po¬ zorni na utore pri stikih stranic, ki naj bodo čim bolj neopazni. In ne pozabite s svinčnikom označiti medsebojnih sti¬ kov posameznih stranic, da jih pri lep¬ ljenju ne boste pomešali med seboj! 44 Lepilo nanašajte s tankim čopičem, čim bolj enakomerno in samo na stične površine. Zlepek dobro stisnite, pre¬ sežek lepila pa takoj obrišite z vlažno krpo, sicer bodo na površini ostali ma¬ deži, ki bodo postali še bolj očitni po luženju oz. lakiranju. Moteče posuše¬ ne ostanke lepila je mogoče delno od¬ straniti le z brušenjem, učinkovito pa jih skrije samo pokrivna barva, zato se splača biti pazljiv. Morebitne špranje zapolnite z mešanico finega lesnega prahu in belega lepila ter zbrusite. Od tu naprej imate na izbiro dve poti. Če ste se odločili za izdelavo šatu- lje, jo je priporočljivo z notranje strani obložiti, da nakit ne bi silil skozi odpr¬ tine v stranicah. Pri izbiri blaga, s kate¬ rim boste polepšali videz šatulje, upo¬ števajte, da ga bo le bolj malo videti skozi izrezljane dele stranic in pokrova, zato kakršni koli izrazitejši vzorci za¬ gotovo odpadejo. Po možnosti izberite material, ki ni preveč tanek in ki bo s svojo barvo ravno prav poudarjal iz¬ rezljane motive (slika 5). Iz 1,5-2 mm debelega kartona ali vezane plošče izrežite 4 kose z merami 83 x 82 mm za stranice, 1 kos z merami 81 x 81 za dno in 1 kos z merami 64 x 64 mm za pokrov. Obloga dna je lahko oblepljena samo na zgornji strani, za obloge stra- december 2009 mi 4 ZA SPRETNE ROKE nic urežite 180 * 95 mm velike kose blaga, blago za pokrov pa naj bo veli¬ ko približno 75 * 140 mm. Za lepljenje uporabite univerzalno lepilo, ki pa ga morate nanesti čisto na tanko (slika 6), sicer lahko prodre skozi blago in pusti vidne madeže, ki zelo pokvarijo videz izdelka. Lepite ob robovih in na tisti strani obloge, ki bo pozneje obrnjena proti zunanjim stranicam. Tudi za lep¬ ljenje v blago ovitih oblog na stranice in pokrov uporabite univerzalno lepilo. Zadostuje že, če ga nanesete samo na robovih. Najprej prilepite obloge stra¬ nic in na koncu še oblogo dna. S tem je izdelava šatulje pri kraju (slika 7). Z laterno je nekoliko manj dela kot s šatuljo. Seveda morate najprej izžagati in zlepiti vse štiri stranice (v poljubni kombinaciji motivov) ter dno F, na sre¬ dino katerega nalepite iz 5 mm debele vezane plošče izžagano držalo (H) v ob¬ liki kolobarja, katerega notranji premer mora ustrezati premeru pločevinastega lončka čajne svečke. Da bi laterno lažje prenašali ali jo celo kam obesili, iz ne¬ koliko debelejše žice s koničastimi kom¬ biniranimi kleščami ukrivite ročaj pol¬ krožne ali oglate oblike, ki ga z zunanje strani potisnite v luknjici, ki ju v dve nasproti stoječi stranici tik pod zgor¬ njim robom naredite z modelarskim vrtalnikom. Za lakiranje ohišja upora¬ bite brezbarvni lak na akrilni osnovi (slika 8), seveda pa se lahko odločite tudi za kak toniran ali pokrivni zaščit¬ ni premaz. V vsakem primeru naj bosta nanosa vsaj dva. Kdor želi, lahko stene Merilo 1 : 1 TIKI december 2009 45 ZA SPRETNE ROKE z notranje strani obloži s štirimi 82 * 83 mm velikimi kosi 2-3 mm debelega barvnega stekla (slika 9). S finim bru¬ silnim papirjem jim pazljivo obrusite zgornji rob, da se pri vstavljanju sveč¬ ke v laterno ne bi porezali. Kose stekla drugega za drugim z notranje strani postavite ob lesene stene (slika 10) in jih na vogalih utrdite z nekaj kapljicami dvokomponentnega lepila (slika 11). □nEMEU Podjetje Dremel je pravi naslov za vse tiste, ki se vneto ukvarjajo s projekti »naredi sam«, restavriranjem, obdelavo lesa, modelarstvom in drugimi hobiji. Od iznajdbe večnamenskega električnega orodja Dremel pred več kot sedemdesetimi leti je Dremel v tej kategoriji postal znamka, kiji mnogi zaupajo in ki ponuja izdelke za širok krog uporabnikov. V seriji večnamenskih orodij Dremel ponuja novo orodje serije 4000 s 175 W moči in popolnoma nastavljivo hitrostjo med 5000 in 35.000 vrt./min za širok obseg del. Ta prilagodljiva motorna enota visoke hitrosti lahko poganja različne komponente sistema, pri katerem je na voljo več kot 150 različnih kosov pribora in nastavkov. www.dremeleurope.com Prodaja: Bauhaus Zastopa: Robert Bosch, d. o. o., Celovška 228,1117 Ljubljana, tel.: 01/583 91 33 1 §1 POZOR! Laterno s prižgano čajno sve¬ čko (slika 12) je prepovedano pre¬ krivati s pokrovom (A) ali čimer koli drugim, ker lahko pride do požara! Ne glede na to pa ji seveda vse¬ eno lahko naredite pokrov, ki ga bo¬ ste uporabili takrat, ko laterna ne bo v uporabi. V ta namen na pokrov s spodnje strani nalepite vložek kva¬ dratne oblike (G), ki se mora čim bolj tesno prilegati obodu laterne. december 2009 TEU 4 46 V tffiJEKTJVU 1. Eduardov fokker E.V. v merilu 1 : 48 je izdelek Avgusta Kladuška iz Ljubljane, predstavlja pa letalo letalskega asa nadporočnika Ericha Lovvenhardta (53 zmag), nosilca najvišjega nemškega vojnega odli¬ kovanja Pour le Merite iz Francije, poleti 1918 leta. 2. Maketa samohodnega topa M-36B1 v barvah Jugoslovanske ljud¬ ske armade je delo Novomeščana Antona Furlana in je verna kopija originalnega vozila, ki je svoj čas služilo v Novem mestu, na koncu pa je leta 2001 končalo v starem železu, čeprav je šlo za eno od samo 187 izdelanih in morda iz pol ducata ohranjenih vozil na svetu. 3. Handley page heyford je bil britanski bombnik iz 30. let prejšnje¬ ga stoletja. Gre za enega izmed zadnjih dvokrilnih bombnikov. Ma¬ keta proizvajalca Matchbox v pakiranju Revell Classic je v merilu I : 72. Pri izdelavi je bilo potrebno veliko samogradnega dela in iz¬ boljšav, uporabljenih je tudi nekaj komercialnih delov. Maketo je iz¬ delal Sašo Krašovec. 4. Model lokomotive SŽ 644, popularno imenovane »Španka«, v me¬ rilu 1 : 87 (HO) avtorja Boruta Puklavca je izdelan v popolni samo¬ gradnji. 5. X.T.O. (Experimental Training Object), maketa šolskega zračnega plovila prihodnosti je izdelek Primoža Krašne iz Maribora. Zanimivo fantazijsko vozilo v merilu 1 : 72 je v osnovi narejeno iz predela¬ ne računalniške miške, dodano je še elektronsko vezje odsluženega CD-predvajalnika, plastični zidni vložek, injekcijske igle, ostaline sta¬ rih maket in nekaj drobnega materiala. Avtor je z njim sodeloval na letošnjem DP v plastičnem maketarstvu. Foto: A. Kogovšek, S. Krašovec in I. Kuralt Vec kot 80 risarskih projektov Želiš narisati osupljivo risbo helikopterja, letala, gradbt Ds NfiR ™ IN UNIVERZIT ™ knjižnica Ali pa prikupno sliko vile, pravljične princese, morske dt , - - _ _ Ne veš, kako se risanja lotiti? 1 00 0/12009 /2010 Potem sta knjigi Osupljive zamisli in Prikupne zamisli za risanje kot naročeni zate. 920095021,4 OIUVCILIJC Hovo! OSUPLJIVE ZAMISLI ZA RISANJE Knjiga Osupljive zamisli za risanje mladega umetnika s pomočjo preprostih navodil korak za korakom seznani s temeljnimi risarskimi znanji, s katerimi lahko razvije in izpopolni svoje risarske spretnosti. Knjiga vsebuje tudi nasvete pri izbiri materialov in risarskih sredstev, namige pri osvajanju tehnik ter številne napotke za boljše in učinkovitejše risanje. 191 strani, 26 x 29 cm Cena: 24,99 € PRIKUPNE ZAMISLI ZA RISANJE Knjiga Prikupne zamisli za risanje vsebuje ogromno motivov za risanje in razumljiva navodila, s katerimi se bo mlada umetnica naučila pravilnih osnov risanja in tako okrepila risarsko samozavest. 191 strani, 26 x 29 cm Cena: 24,99 € Naročniki revije TIM ne pozabite: samo še do konca leta lahko pri nakupu knjig Tehniške založbe Slovenije izkoristite 30-% popust. Kako ustvariš več kot 80 risb ndoAlckL Hk OdW>v 'Mlodo, yy[ltolo^cx, 'Y\jX; o* tu, MODRA ŠTEVILKA Naročila: (( (• 080 17 90 ) ali www.tzs.si/eknjigarna 'ERI 4 • december 2009 TILE 4 * december 2009 • 21 Ni X M TIM 4 • december 2009 TISE 4 . december 2009 • 25 22 • TILE 4 • december 2009 TELI 4 * december 2009 • 27 ON ■J M n &. rt n rt 3 cr rt "» bj o o c:: K12 VP 3mm K12 VP 3mm B 3mm K8 B 3mm Prednje podvozje Jeklena žica premera 3 mm Rogožarski IK-3 Konstruiral: Robert Resman B 3mm B 3mm K10 B 3mm K10 B 3mm B 3mm B 3mm U K11 ► * S* fr rt rt 3 cr rt n to o o \D to OJ