LETO X. ST. 38 (473) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. OKTOBRA 2005
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Čemic
Levosredinska
matematika
Pravijo, da postajamo vse bolj amerikani-zirana družba, da nekritično uvažamo vse, kar si "yankeeji" domislijo: od Mc Donaldsov in Burger kingov do kulturnih in političnih navad. Kot npr. primarne volitve, ki so se mnogim do zaprtja volišč v nedeljo zvečer zdele samo nepotrebna spek-takularizacija notranjih strankarskih obredov.
Ampak... nedeljske primarne volitve levosredinske Unije so pokazale nekoliko drugč-no sliko. Res je, da so imele primarne volitve za levo sredino pomemben marketinško-medijski blišč in da so spektakularizirale proces izbire prvega moža Unije. Vseeno pa je na volišča prihrumelo več kot 4 milijone ljudi. Spet bodo nekateri vihali nos, češ da je ob tako nizkem "davku" na primarne volitve (simbolični evro) bilo zelo neboleče (in posledično lažje) prestopiti prag volišča. Bistvo pa je daleč od tega.
V tem primeru je bistvo v številkah: 4 milijoni levosredinskih volilcev na neobveznih volitvah je v prvi vrsti uspeh demokracije v svoji najosnovnejši obliki neposredne demokracije, ki se neposredno obrača na državljana in od slednjega dobi ustrezen odgovor. Preprosto povedano, tako kot v Švici.
Ja, številke, ali bolje levosredinska matematika.
4.000.000: volilci so pokazali, da so živi in da spremljajo dogajanje v državi. Apatija, ki je značilna za postmoderno politiko (dokaz za to je evropski trend upada volilcev na voliščih), je tokrat prepustila mesto politični angažiranosti in dejavnemu političnemu duhu. Hkrati je ta številka zaušnica Berlusconiju ter v prvi vrsti njegovim poskusom spreminjanja volilnega sistema. Forza Ita-lia, ki je nastala na pogorišču prve republike ter proporcionalnega sistema, je po referendumu Segni iz leta 1993 (uvedba večinskega sistema) dejansko v Italijo uvozila bipolarnost. In prav večinskemu sistemu, ki mu je leta 2001 zagotovil veliko večino v parlamentu, se mora Berlusconi zahvaliti, da je po vseh krizah in odstopih (Follini je samo zadnji primer) v zadnjih petih let, danes lahko še na oblasti z isto koalicijo. 4 milijoni volilcev so posredno tako izrazili nasprotovanje, da se bipolarno politično prizorišče druge republike ponovno pomeša z volilnim sistemom prve republike (in povprečnim desetmesečnim življenjskim obdobjem posameznih vlad).
74%: Prodijeva uveljavitev je bila plebiscitarna. Volilci so izrazili zelo močno podporo vodji, ki je investituro dejansko prejel že pred volitvami, in navsezadnje človeku, ki je Italijo pripeljal v območje evra ter je kot predsednik Evropske komisije skupaj s takratnim komisarjem za širitev Verheugenom sklenil projekt prvomajske razširitve Evro-pe.
Kaj pa primarne volitve v optiki naše manjšine? Slovenci smo ravno tako množično sodelovali bodisi z udeležbo kot z organizacijskim pripravljanjem primarnih volitev, posebno še na lokalnem nivoju v Trstu. S to oceno je Damijan Terpin, deželni tajnik SSk, povzel izid nedeljskega glasovanja in dodal: "Zato na naslednjih lokalnih in parlamentarnih volitvah pričakujem večjo vidljivost za celotno slovensko manjšino in za samo SSk tako pri pisanju programa kot pri sestavljanju kandidatnih list."
Se bo to uresničilo? Pomladni čas bo znanilec novosti. Do takrat bo treba počakati.
I.
O
r
Foto IG
Lojze Peterle v Kulturnem domu
Evro in Schengen sta za Slovenijo edina perspektiva
Širitev EU na vzhod in vstop Slovenije v veliko evropsko družino je po dobrem letu od magičnega 1. maja dejansko že zgodovina. Pred Slovenijo in ostalimi novimi članicami so veliki izzivi, ki pomenijo pomembne korake naprej po poti evrointegracije. V mislih imamo seveda predvsem evro in Schengenski sporazum. Gre za dve poglavji, ki sta sicer še odprti, a jih namerava Slovenija uspešno zapreti v letu 2007. Tako kot vstop v EU, bosta tudi omenjena dejavnika pomembno vplivala na odnos med matico in manjšino.
To je bilo izhodišče petkovega srečanja v nizu Evropskih večerov, ki jih prireja Mladinska iniciativa SKGZ in ki so v petek, 14. oktobra, v Kulturni dom v Gorico pripeljali evroposlanca Lojzeta Pe-tereleta. Večer, ki ga je povezoval Livio Semolič, je imel še posebnega gosta, goriškega župana Vitto-ria Brancatija, ki je z uvodnimi besedami in sklepnimi pozdravi srečanje odprl in zaključil. Med poslušalci je bilo veliko predstavnikov družbenega in političnega življenja: deželna predsednika SSO in SKGZ Sergij Pahor in Rudi Pavščič, deželna svetnika Mirko Špacapan in Igor Dolenc, konzul Zorko Pelikan, pokrajinski odbornik Marko Marinčič, goriška občinska odbornika Claudio Cressati in Mara Černič, bivši goriški občinski odbornik in deželni tajnik SSk Damijan Terpin, goriški pokrajinski predsednik SSO Janez Povše ter
odbornik Damjan Paulin.
Peterle je poudaril, da sta evro in Schengen dva cilja, ki zavezujeta slovensko vlado. Gre za velika izziva in projekta, ki jima je bila Slovenija pogajalsko doslej vedno kos in ki predstavljata sklenitev velikihjjoosamosvojitvenih zunanjepolitičnih ciljev. "Sele, ko bomo pristali v evru in postali polnopravni podpisniki Schengenskega sporazuma, si bom lahko oddahnil" je Peterle poudaril pomembnost zdajšnjih slovenskih prizadevanj v Evropi. Po mnenju evroposlanca mora Slovenija ob tem razmišljati tudi na vključevanje v kako evroregijo. "Osebno se zavzemam za projekt Alpe-Adria" je ob tem še pripomnil Peterle, ki se je nato spustil v analizo širše evropske politike.
Po njegovem mnenju so v veliki Evropi številni izzivi, s katerimi se je treba soočati. Evropska ustava je bila poskus odgovora na omenjene izzive. Francija in Nizozemska sta jo zavrnili. Pravzaprav pa nista zavrnili ustave same na sebi, ampak kontekst, v kateri je nastajala. Po Peterletovem mnenju bi morali ob zavrnitvi danega predloga državi predlagati alternativo: tega pa nista storili. V debati se je evropski poslanec iz vrst Nove Slovenije lotil še ratifikacije evropske ustave v Sloveniji ter načel splošni problem imigracije.
Tudi Brancati se je v svojem posegu zaustavil pri pozitivnih plateh širjenja enotne valute in Schen-
ln memoriam
Pogovor
Znani gledališčnik, pesnik in kulturnik dr. Filibert Benedetič se je za vedno poslovil
Goriški gospodarstvenik dr. Boris Peric o gradnji novih prostorov za slovensko univerzo v Gorici
Vremenoslovec Darko Bradassi bo z ustanovo OSMER skrbel za vremensko napoved v našem tedniku
Foto Bumbaca
gena. Kljub temu da se z omenjenima procesoma porajajo novi problemi vse od imigracije do izgube konkurenčnosti na krajevni ravni (primer SDAG), je treba širitev monetarne unije in dokončni (tudi fizični) padec meja pozdraviti kot možnost za napredek in za iskanje novih izzivov, ki zahtevajo pogum in predrznost na mikro in makroravni. Rešitev problemov ni v ponovnem postavljanju zidov (francoski preklic Schengena letos poleti), temveč v politični volji do sodelovanja, ki naj v prihodnosti obrodi take sadove, kot je npr. skupni sistem evropskih delovnih pogodb.
Med ambicijami in stvarnostjo
Tržaške politične in gospodarske dileme
Uspeh levosredinske koalicije na primarnih volitvah
Spodbuda za Prodija in zaveznike
OZN obeležila mednarodni dan boja proti revščini
Na sedežu ZN v New Yorku in po drugih izpostavah ZN posvetu so minuli ponedeljek potekale slovesnosti ob mednarodnem dnevu boja proti revščini s pozivi k sodelovanju med bogatimi in revnimi državami pri uresničevanju razvojnih ciljev Deklaracije tisočletja, ki med drugim predvideva prepolovitev svetovne revščine do leta 2015. Prihodnje leto se bo izteklo prvo desetletje, odkar si OZN prizadeva za odpravo revščine, vendar je do uresničitve cilja še zelo daleč, saj smo dnevno priča strahoti revežev.
Generalni sekretar OZN Annan je spomnil, da na svetu kar 800 milijonov ljudi vsak dan trpi za kronično lakoto, zaradi katere vsak dan umre 30.000 otrok. Revščina uničuje ljudi, družine, skupnosti, povzroča nestabilnosti in spopade.
Opozoril je, da revščine ne bo moč odpraviti brez sodelovanja med bogatimi in revnimi, ter izrazil upanje, da bo prišlo do napredka pri uresničevanju zavez deklaracije, ki sojih septembra spet potrdili svetovni voditelji na vrhu v New Yorku.
"Obljube moramo prevesti v konkretne ukrepe,’’je dejal Annan, med konkretnimi načini pomoči pa navedel odpravljanje trgovinskih ovir za najrevnejše države. Predsedujoči Generalni skupščini ZN, Šved Jan Eliasson, je poudaril, da svet čakajo štirje veliki izzivi. Na prvem mestu je uresničevanje obljub, zagotovitev napredka na pogajanjih o sprostitvi svetovne trgovine v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WT0) letos v Hongkongu, vzdrževanje trenutka in širjenje zgodbe o revščini.
Poslanska zbornica je prejšnji teden odobrila nov volilni zakon, ki odpravlja temeljna pravila, po katerih so italijanski volivci eno desetletje izbirali svoje zastopnike v obeh vejah zakonodajne oblasti, se pravi v poslanski in senatni zbornici. Berlusconijev Dom svoboščin je med tridnevno razpravo v poslanski zbornici nastopal zelo samozavestno in se pri vseh tajnih glasovanjih strogo ravnal po navodilih strankinih veljakov. Ce je kdo računal na morebitne odklone, se je pošteno motil. Prav nič ni zaleglo opozarjanje domala vseh izvedencev s področja ustavnega prava in tudi mednarodno uveljavljenih politologov, da se volilni red praviloma spreminja s soglasjem vseh prizadetih političnih sil in nikakor ne tik pred koncem legislature in torej tik pred novimi državnozborskimi volitvami. Z drugimi besedami: med igranjem ne spreminjaš pravil igre. Berlusconi in njegovi prijatelji so se na vse to kratko-malo požvižgali in svojo voljo tudi povsem uveljavili. Če bo vladajoča desnosredinska koalicija tako enotno nastopala tudi v senatni zbornici, bodo prihodnje državnozborske volitve potekale po novih pravilih. Vladajoča večina govori o proporčnem volilnem sistemu, priznani pravni
izvedenci in politologi pa o njegovi karikaturi.
V takem političnem ozračju, ki ga dejansko ni skvaril niti odstop političnega tajnika UDC Marca Follinija, so v nedeljo, 16. t.m., potekale primarne volitve, ki jih je bil razpisal levosredinski politični vrh. (Follini se je bil spotaknil ob ponovno kandidaturo Silvia Berlusconija za predsednika vlade, a so ga v sami stranki pustili na cedilu). Berlusconi in njegovi najožji sodelavci kot tudi voditelji ostalih desnosredinskih strank so se glede na uspeh, ki so ga bili dosegli njihovi poslanci, ko so na tridnevnem zasedanju kljub obstrukciji opozicije izglasovali novi, večinski volilni red, naravnost posmehovali levosredinskemu vrhu, ki je bil za nedeljo, 16. t.m, razpisal primarne volitve za določitev kandidata za novega predsednika vlade, to je za Berlusconijevega tekmeca. Nekoliko poparjeni in potrti so bili tudi sami levosredinski voditelji, ki očitno niso pričakovali tolikšne strnjenosti v poslanskih vrstah vladajoče večine.
Lahko si predstavljamo, kako so si v levosredinskih vrstah oddahnili, ko so v nedeljo zvečer, ko so
se zaprla volišča, zvedeli, da se je primarnih volitev udeležilo veliko število ljudi, kmalu zatem pa so tudi uradno potrdili, da je volilo kar štiri in pol milijona ljudi, to je skoraj 10% celotnega italijanskega volilnega zbora. Prof. Prodi, ki je bil prvi pobudnik takih volitev, je naravnost žarel od sreče in veselja. Dejal je, da so državljani na ta dan "Berlusconija nagnali domov". Za njegovo kandidaturo se je izreklo kar 75% udeležencev, kar je gotovo velika in krepka uveljavitev. Izid teh volitev bo gotovo spodbudno vplival na potek nadaljnjih priprav na veliko in odločilno volilno preizkušnjo v prvi polovici prihodnjega leta.
DL
Mirko Špacapan o sinhrotronu
Deželni svetnik SSk Mirko Špacapan je vložil novo svetniško vprašanje v zvezi s širjenjem struktur na območju sinhrotrona pri Bazovici. Podrobnostni načrt je tržaška občinska uprava sprejela lansko leto; ob tej priložnosti je Špacapan že naslovil na Predsednika dežele lllyja interpelacijo. Kot znano, je prejšnji teden tržaški občinski svet odobril podrobnostni načrt, v tem času se deželna uprava o tem ni izrekla. Zato se deželni svetnik SSk spet obrača na Predsednika dežele. V svojem novem dopisu se Špacapan navezuje na svoj prejšnji dokument, predvsem pa na dogovor, kije bil sklenjen leta 1990, pred začetkom gradnje sinhrotrona. Dokument, ki so ga takrat podpisali predstavniki zainteresiranih pri gradnji novega znanstvenega centra in zastopniki prizadetega prebivalstva, je sprejel deželni odbor v obliki odloka. Izpolnjevanje obvez vseh osebkov je prve čase koordinirala Kraška gorska skupnost; z leti je deželna uprava namenjala v te obveze vedno manj finančnih sredstev, naposled pa je bila Kraška gorska skupnost ukinjena in z njo spoštovanje postavk, ki bi vsaj delno povrnile škodo kraškemu prebivalstvu, kije moralo odstopiti svojo zemljo. Špacapan, ki je omenjeni odlok tudi priložil k svojemu vprašanju, še posebej podčrtuje dejstvo, da predvideva sedanji načrt za širjenje raziskovalnega centra tudi strukture, ki niso raziskovalnega značaja; bari, restavracije in druge usluge bi morale namreč pripadati domačim zasebnikom, ki bi v ta namen popravili svoje strukture in bi z osebjem in sodelavci raziskovalnega območja imeli zagotovljeno delo.
Povejmo na glas
Desnica želi razburkati vode
Nedvomno se na italijanskem prizorišču dogajajo velike spremembe, in to v luči bližajočih se političnih volitev. Že kar nekaj časa je bilo mogoče prebirati izvedenska mnenja, da je zmaga leve sredine tako rekoč zagotovljena, ker je pač ekonomska kriza opravila svoje ter prepričala večji del države, da je čas dati priložnost drugačni politiki oziroma sedanji opoziciji. Kljub javnemu zavračanju takšnega razumevanja počutja državljanov je desna sredina v resnici začutila, da se veter zares obrača proti njej, in se je zagotovo resno zamislila, kar še posebej velja za Berlusconija: položaj je slab in utegne biti še slabši in če ne podvzamemo odločnejših pobud, je poraz lahko neizbežen. Verjetno je desna sredina ugotovila še nekaj, namreč da ji velja, če so stvari takšne, kot so, v kar največji meri razburkati vode, čimbolj spremeniti trenutne razmere in nemara vse do volitev vnašati v politični prostor nove in nove elemente, ki bodo za levo sredino ugodno razporeditev ukinili in jo nadomestili s povsem novo. Tovrstna logika je bila in je za desno sredino edini izhod in utegne biti še kako na delu tudi v naslednjih mesecih. Tako je bilo prvo dejanje korenita sprememba volilnega sistema, sprožena in uzakonjena v pičlih sedmih dnevih. Zanimivo je, da se je operacija z volilnim zakonom neverjetno posrečila, saj v širšem javnem mnenju začuda ni vzbudila primerno močnih in ostrih ugovorov, ki bi jih kot poseg v enega temeljnih instrumentov demokracije vsekakor morala
vzbuditi, poleg tega je Berlusconi osupljivo poenotil celotno desno sredino, osebno okrepil svoj položaj in se vrh vsega znebil nadležnega ter sicer zelo sposobnega ugovarjajočega Follinija. Z drugimi besedami, prva poteza spreminjanja političnega prizorišča se je iztekla bolje od najboljših pričakovanj in sedaj lahko samo čakamo, kakšne bodo naslednje poteze.
In kaj lahko pri vsem tem stori leva sredina, ki je edina priložnost, da Italiji ponudi smotrno alternativo bodisi na področju vse bolj obubožane socialne države bodisi na področju vprašljivega zavzemanja za vojaško izvajanje globalizacije? Ne nazadnje je dokazano, kako ni najmanjšega dvoma, da imamo v navedeni alternativi tudi kot slovenska manjšina daleč več plodnih razvojnih možnosti kot pa v miselnosti sedaj vladajoče koalicije. Torej kaj lahko stori leva sredina ob zelo možnem nadaljnjem ostrem poseganju desnice v razmere v državi z željo po dodatnem burnem spreminjanju predvolilnega prizorišča? Lahko se obrača na državljane z jasno in odkrito besedo, prepričana je lahko, da je kljub predrugačenemu volilnemu zakonu različnost dveh političnih programov popolnoma razvidna in jasna, zato tega dejstva ne velja zamegljevati z malenkostnimi in škodljivimi notranjimi prepiri. Predvsem pa si velja izbiti iz glave prepričanje, da so volitve že dobljene. Takšno prepričanje je namreč že marsikoga dobesedno pokopalo.
Janez Povše
Trst - in pri tem mislimo na njegove upravne, politične, gospodarske in družbene strukture - ostaja spet med ambicijami in stvarnostjo. To se odslikava v načinu, kako sprejema izzive današnjega časa v zvezi s svojim razvojem. Zaradi politične razdvojenosti in še vedno obremenjujoče preteklosti se oprijema vseh mogočih načrtov, ki naj bi ga potegnili iz vseh obstoječih razmer, ki mlajšim rodovom ne zagotavljajo perspektivne prihodnosti. Videli smo, na primer, kako se je naivno zagnal v potegovanje za organizacijo mednarodne razstave Expo 2008, kar se je potem negativno izteklo. Sedaj se nekateri ogrevajo, da bi se mesto spet potegovalo za Ex-po 2012. Novica, da se za to razstavo poteguje Milan, je FotoKroma nekoliko ohladila razpoloženje za ponovitev poskusa. Upati je, da bo to pripomoglo tudi k stvar-nejšemu pristopu k pobudam, s katerimi mestu omogočiti razvoj predvsem na osnovi geopolitičnih okvirov, ki naravnost silijo k odpiranju svetu, ki ga obdaja.
V ta širši sklop razmišljanja nedvomno spada zavzemanje za uresničitev petega prometnega koridorja od Portugalske do Ukrajine, ki je izredno pomemben za vso severovzhodno Italijo in Trst oz. njegovo pristanišče še posebej. Ob tej prometnici se je pri nas že dosti pisalo in govorilo in tudi očitalo Sloveniji, ki želi nanjo priključiti tudi koprsko pristanišče s posodobitvijo železniške povezave od Divače do Kopra, da jo zavira. Komisija za ocenjevanje vpliva na okolje pri italijanskem ministrstvu za okolje je sredi septembra zavrnila preliminarni načrt za odsek hitre železniške proge od Ronk do Trsta oz. Opčin. Zaradi tega mora Italija izdelati nov načrt za dokončno traso odseka od Ronk proti Sloveniji, glede katere obstajata dve varianti: čez tržaški Kras prek Opčin ali prek Gorice in Vipavske doline.
Nekaj razčiščenja je glede tega vprašanja rodil nedavni obisk evropske koordinatorke Loyole
de Palacio v Ljubljani in v Trstu. Pojasnila je, da slovenska vlada pripravlja načrte za speljavo proge petega koridorja na svojem območju, na katerega se bo priključila posodobljena proga od Kopra do Divače. V tem sklopu je Slovenija pokazala zanimanje tudi za železniško povezavo med tržaškim in koprskim pristaniščem, kar nujno predpo-
stavlja sodelovanje med obema lukama in za kar se zavzema tudi evropska koordinatorka Loyola de Palacio. Na tržaških krogih je sedaj, da takšno sodelovanje (ponovno) vzpostavijo in razvijajo. Odprto ostaja vprašanje obstoja škedenjske železarne, katere obratovanje je po dogovoru poli-
tičnih in sindikalnih sil predvideno do leta 2009. Kam naj bi potem preusmerili nad šesto njenih delavcev, se za zdaj samo razpravlja. Desnosredinske politične sile, ki upravljajo tržaško Občino in Pokrajino, se zavzemajo za njeno čimprejšnje zaprtje zaradi njenega onesnaževanja okolja, a v ozadju so bližnji volilno interesi. Večinski lastnik
železarne rusko podjetje Sever-stal je že dalo jasno vedeti, da želi nadaljevati njeno obratovanje. Za konec oktobra je napovedano srečanje med predstavniki omenjene družbe, krajevnimi upravitelji, sindikati in Deželo. Tik pred tem srečanjem pa je Pristaniška oblast ultimativno zahtevala od železarne, da poravna najemnino za uporabo njenih
površin ob morju v višini osem milijonov evrov (za deset let). S tem je nekako podprla zahtevo desnosredinskih strank po zaprtju železarne.
V tem pregledu tržaških razmer žal ne moremo mimo ugotovitve, da je bila letošnja tradicionalna pomorska regata Barkolana nelojalno instrumentalizirana s strani pokrajinske uprave. Slednja je namreč za omenjeno tekmovanje športne narave najela znano veliko avstralsko jadrnico Skandia za 50 tisoč evrov. Zaradi svoje velikosti in tehnološke o-premljenosti omenjena jadrnica konkretno ni imela enakovrednih tekmecev in je zato brez težav osvojila prvo mesto. To je ne samo izvotlilo duha tekmovalnosti regate, ampak sprožilo vprašanje, ali lahko javna ustanova, kot je Pokrajina, uporabi javni denar za takšne namene. Zadevo sedaj proučuje tukajšnje računsko sodišče. S političnega vidika pa je očitno, da so z omenjeno poslovno operacijo hoteli preprečiti zelo verjetno zmago slovenske jadrnice Maxi Jene iz Kopra. Naknadno je prišlo na dan, da je tudi Pristaniška oblast, ki ji predseduje Marina Monassi (katere imenovanje izpodbija ustavno sodišče), najela posebno jadrnico za udeležbo na barkovljanski regati. Tudi ta primer proučuje računsko sodišče. Vsekakor gre za grobo poseganje politike v športno tekmovanje. Kam plovemo...
Alojz Tul
Jurijpaijk Preproste stvari
NOVI
GLAS
"Trst, Gorica, to naša je pravica!"
Če ste kdaj pomislili, zakaj takšna razlika med Trstom in Gorico, ste gotovo pomislili predvsem na razliko med slovensko prisotnostjo v Trstu in Gorici, v prostoru namreč, da se razumemo. Vse bolj je namreč očitno, da je slovenskega v Trstu vse manj, da pa je v Gorici prisotnost nas Slovencev očitna, jasna in stalna.
Seveda govorim o vidni prisotnosti nas Slovencev v mestu, ki je v Trstu na žalost skorajda ni več zaznati, če seveda odmislimo Tržaško knjigarno in še kako drugo ustanovo, za katero pa moramo vedeti, da je slovenska, če jo hočemo najti, tudi na nekdaj simbolu slovenstva v Trstu, na Narodnem domu, boječe in sramežljivo sameva slovenski napis, za katerega bolj kot italijanski meščani vemo mi Slovenci.
Takoj mi boste oporekali in rekli, da imamo v Trstu Kulturni dom, ki je močna kulturna slovenska točka v mestu, a vsi vemo, da je Kulturni dom v Trstu na obrobju mesta in tudi to moramo povedati, da nikdar ni zaživel tako, da bi lahko zanj rekli isto, kar lahko rečemo za goriška kulturna hrama Kulturni dom in Kulturni center Lojze Bratuž, v katerih se zbiramo in se prepoznavamo mi Slovenci, a sta postala tudi pomembni kulturni žarišči za Italijane in Furlane, ne nazadnje tudi za Slovence iz bližnje Nove Gorice in iz Goriške na slovenski strani državne meje. Ko se včasih neupravičeno, a jedko oporeka Goričanom razkošje dveh kulturnih domov, se pozablja, da sta oba aktivna, da oba delujeta, da so med njima razlike, a da sodelujeta, predvsem pa se pozablja, da sta živa goriška in seveda naša stvarnost in gre prav delovanju teh ustanov zasluga, če smo danes Slovenci v Gorici sprejeti kot polnopravni člani skupnosti, če na nas someščani gledajo z zavidljivim spoštovanjem in nam večkrat našo bogato kulturno delovanje in organiziranost celo zavidajo.
Ni torej problem v tem, da ima Gorica dva kulturna hrama, ki presegata zgolj manjšinske okvire, saj sta trdno usidrana v goriški in čezmejni stvarnosti, ampak v tem, zakaj Kulturni dom v Trstu ni nikdar zaživel kot središčna kulturna ustanova Slovencev v Trstu. Že res, da v njem domuje naše edino poklicno gledališče v Italiji, Slovensko stalno gledališče, ki nas je že dodobra utrudilo s svojim večnim pomanjkanjem sredstev in večkrat tudi s svojo odmaknjenostjo od naše stvarnosti, za katero vedno vsi povedo, da je več ne bo, ker se bo gledališče ponovno približalo ljudem, a res je tudi to, da Kulturni dom v Trstu, odmaknjen iz središča mesta, kot je, z zastrašujočim pomanjkanjem parkirnih prostorov v bližini in s svojo neljubo podobo navzven, prav nikogar ne vabi v svoje prostore, predvsem pa ne mladih ljudi, ki bi morali v njem videti odraz lastne podobe in lastnih kulturnih hotenj, če bi lahko v prihodnje pričakovali njegovo večjo vlogo. Preprosto povedano, a tudi brez dlak na jeziku: vsi vemo, da najem prostorov v Kulturnem domu v Trstu stane preveč in se zato naše organizacije in zveze raje odločajo za velike prireditve za najem prostorov na Pomorski postaji in drugod, mladi pa si najema v njem ne morejo privoščiti. Galerijska dejavnost v Kulturnem domu je zamrla, ta kulturni hram ostaja torej središče našega gledališča in skorajda nič več, žal.
Gotovo ni dosegel nivoja Kulturnega doma v Gorici in ne Kulturnega centra Lojze Bratuž, za katera vedo vsi meščani Gorice in vanj danes brez predsodkov tudi prihajajo, če so le razstave, dogodki, prireditve širšega pomena in ne samo slovenski javnosti namenjene.
Kulturni in Bratuž, kot ju pogovorno imenujemo Slovenci, Furlani in Italijani, sta pomembna dejavnika goriškega in ne samo goriškega kulturnega življenja, predvsem pa sta nam Slovencem v ponos. Nastala sta v času ostrih ideoloških razlik in tudi trenj, ki so danes zvečine presežena, a hvala Bogu, da sta nastala, ker ju imamo danes v Gorici dva.
Oba delata, oba sta odraz naše stvarnosti, oba sta nam v ponos, vse več je naših in drugih ljudi, ki zahajata v oba, vse več je tudi usklajevanja med njima, vse bolj sta tudi v podzavesti Slovencev iz matične domovine, več kot zgledno sta in še s svojim sodelovanjem s slovenskimi ustanovami iz novogoriškega in širšega slovenskega območja pomagata brisati državno mejo v zavesti nas, Slovencev v Italiji, in ne samo v naših glavah.
Pa ne gre samo za te razlike.
Gre za večje in bolj zastrašujoče razlike, ki se jih zaveš, ko po dolgem času prideš v Trst in v njem skorajda ne najdeš več bara in ne restavracije, v kateri bi sproščeno z gospodarjem govoril slovensko, ko ne najdeš več slovenskega napisa v mestu in skorajda nikjer več, razen tistih majhnih, na zvoncih na vratih seveda.
A to je druga zgodba.
Pravzaprav je ista zgodba, ki pa je ne maram.
In me zato nobena sociološka in druga razlaga o tem, kako se Slovenci iz Trsta umikajo na Kras, ne prepriča.
Stvar je dosti bolj prozaična in seveda po svoje grozljiva: Slovencev je v Trstu vse manj in še tisti, ki so, so maloštevilni, saj njihove prisotnosti v mestu ne opaziš, česar za Kitajce in Srbe ne bi mogel zapisati.
paljk@noviglas.lt
POGOVOR
Boris Peric
n
Naši mladi ljudje morajo biti ponosni na naše domove, na naše delo!"
Na dnu te strani boste lahko prebrali zapis o prenovi nekdanjega Šolskega centra v Križni ulici v Gorici, ki bo po obnovi služil kot univerzitetno središče, saj bo v njem našla svoj prostor najprej goriška Politehnika, kasneje pa, vsaj upajmo, da bo tako, slovenska goriška univerza.
Nobena skrivnost ni, da je ideja o povabilu in konkretni realizaciji za vse Slovence, a ne samo, pomembnega visokošolskega središča prišla na misel dr. Borisu Periču, znanemu goriškemu političnemu, kulturnemu, predvsem pa gospodarskemu izobražencu, ki vsa leta, odkar je na čelu finančne družbe KB1909, posveča veliko pozornost življenju naše narodne manjšine, predvsem pa goriškemu prostoru, ki je postal po vstopu Slovenije v Evropsko unijo še bolj odprt in za našo manjšino še bolj zanimiv. Prav zato smo se z dr. Borisom Peričem pogovorili, pričujoči izvleček je sad daljšega pogovora z njim pred predstavitvijo prenove slovenske stavbe v Križni ulici.
Tvojo misel, željo, pravzaprav tudi tvoje delo, ki je vse uperjeno vvečjo in boljšo prepoznavnost slovenske narodne skupnosti na Goriškem, poznamo. Spada ta nova zahtevna investicija, ki presega goriške okvire, v ta načrt?
Gotovo! Dejstvo je, da smo pripadniki slovenske narodne manjšine v Gorici in na Goriškem ena od glavnih, vodilnih duš in akterjev celotnega goriškega prostora. Na dejstvo, da smo v Gorici vidno uveljavljeni, vidno prisotni v mestu, da smo gotovo najbolj aktivna skupnost širšega goriškega prostora, moramo biti Slovenci še kako ponosni! Prav naša manjšina je tista, ki je največ naredila za preseganje nekdanjih sporov, nesporazumov ob državni meji, kot je tudi naša zasluga, zasluga vseh Slovencev, da smo že pred dmgimi razumeli, kakšne izzive in možnosti nam ponuja vstop Slovenije v Evropsko unijo. Predstopetimi leti so Slovenci v Križni ulici ustanovili šolski center, stopet let kasneje bo v iste prostore prišla slovenska univerza. Ogromno simbolike je v tem in prav je tako! Za vse nas je izjemnega pomena, da imamo sodobno urejene prostore, da so naše hiše prenovljene, lepe navzven in navznoter, da smo prisotni v središču mesta z našimi ustanovami, hišami, da naši ljudje vidijo vse to in so na to prisotnost, za katerim se skriva naše, slovensko delovanje, upravičeno ponosni! Lepo je, da
kulturno gospodarska zveza, povabili pa smo k sodelovanju tudi Svet slovenskih organizacij. Naš namen je, da bi v Križni ulici poleg Politehnike in v konferenčni dvorani KB centra v Gorici (Korzo Verdi št. 51)terna sedežu SDZPI v Trstu imeli tako središče, v katerem bi študentje družboslovnih ved imeli predavanja in seminarje, tudi knjižnico in drugi didaktični material, ki bi jim služil, da bi dopolnili svoja znanja, tmdili se bomo tudi, da jim bomo omogočili prakso v naših podjetjih. Vse moramo narediti, da nam ne bodo vsi mladi slovenski izobraženci uhajali drugam! V Križni ulici bo v stavbi prostora za 250 študentov Fakultete za znanost okoljevarst-va, v stavbi bodo sodobne učilnice in laboratorij.
Brez nepotrebnega sprenevedanja ti povem, da marsikomu delovanje in uspeh vaše družbe KB1909 ni všeč, češ da ste preveč finančno uspešni in zato tudi močni...
Poznam to govorjenje in moram reči, da me je včasih tudi bolelo, a moraš mi verjeti, da si sam želim, da bi podobnih finančnih dmžb, kot je naša, bilo pri nas več. Vsaj tri bi morale biti! Ni zanemarljiv niti podatek, da imajo 15% lastništva naše finančne družbe sorodne ustanove iz Slovenije, še enkrat zato ponavljam, da bi bilo lepo, če bi takih dmžb, kot je naša, bilo več v slovenski lasti! Prenova stavb, ki so vlasti in so namenjene za uporabo vse slovenske manjšine, je naša dividenda, če smem tako reči, ki jo naša finančna družba daje naši, slovenski skupnosti, katero imamo za idejnega delničarja. Sam se držim načela, da moramo biti mi boljši od naših sogovornikov, da morajo naši mladi ljudje v naših ustanovah videti izziv in možnost osebne in širše dmžbene uveljavitve! Mladi potrebujejo konfrontacijo, hočejo in morajo biti ponosni na to, kar delajo! In če gre komu v nos naša uspešnost, naj sam zaviha rokave! Ze res, da moramo imeti dobre podjetnike, a še kako rabimo tudi "nadgradnjo", visoko izobražene ljudi, ustanove, v katerih lahko zaposliš najboljše ljudi!
Destmktivnih ljudi in razdiranja imam dovolj, s tem se ne obremenjujem več, mi moramo graditi naprej! Mimogrede še povem, da sodeluje v naši skupini okrog 300 ljudi, samo v zamejstvu imamo več kot 200 sodelavcev. In to ni malo! Prostora jeza vse dovolj, od nas pa bo odvisno, kako uspešni bomo!
Jurij Paljk
mo goriške nadškofije, kjer stoji na pročelju vedno slovenski napis. Prisotni smo in tu smo, to je naše sporočilo! Zato moramo biti uspešni in na svoje lepe hiše in domove ponosni!
Poleg prihoda Politehnike v Križno ulico, kaj še načrtujete področju izobraževanja?
Pred časom smo že ustanovili Slovenski izobraževalni konzorcij, ki je nastal z namenom, da spodbuja in uresničuje raziskovalne ter izobraževalne dejavnosti na gospodarskem področju. Slov.I.K. želi s svojimi izobraževalnimi programi izpopolniti znanje bodočih kadrov med Slovenci v Italiji ter jim posredovati dognanja iz družbenega okolja, ne samo poslovnega, temveč tudi kulturnega, socialnega in verskega, za razširitev pogledov na pomembnost izvirnega in ustvarjalnega razmišljanja in dela. Nobena skrivnost ni, da se sam zavzemam, da bi v naših ustanovah in v naših podjetjih imeli čim-več visokošolskih izobraženih ljudi, kajti izobraževanje je temelj, ki pa ga je danes treba še dopolniti s specifičnimi programi, da našim mladim izobražencem omogočimo širšo splošno izobrazbo, ki jim bo koristila pri uveljavitvi na trgu dela in seveda tudi v njihovem osebnem uveljavljanju v razvoju njihove poklicne kariere. Zato mora Slov.I.K postati most med izobraževalnim svetom in gospodarsko stvarnostjo, moja osebna želja pa je, da bi postal stalno središče dopolnilnega izobraževanja mladih kadrov, pripadnikov Slovencev v Italiji, istočasno pa tudi spodbujevalec izobraževanja in raziskovanja dela na gospodarskem, upravnem in organizacijskem področju.
Koga ste povabili k sodelovanju?
Že med člani Konzorcija so naša finančna delniška dmžba KB1909, Sklad Trinko, Politehnika iz Nove Gorice, Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje, Slovenska
imamo dva kulturna hrama, da je Kulturni center Lojze Bratuž prenovljen, da je Kulturni dom sodobno urejen, da sta oba živi kulturni središči našega in širše goriškega, tudi čezmejnega kulturnega delovanja. Prav je, da smo prenovili t.i. Hišo filma na Travniku, kjer smo dali prostore Videmski univerzi, oddelku za študij filma, ki deluje vokvim DAMS, da
smo v tej hiši našli prostor za Ki-noatelje. Prav tako sem ponosen, da na Korzu, v nekdanjem poslopju Kmečke banke, raste nov Trgovski dom, ker sem realist in vem, da Trgovskega doma ne bomo dobili, vsaj sedaj še ne, Slovenci nazaj. V tej stavbi imajo sedež organizacije in društva, ki delujejo v okviru SKGZ, prav tako pa bo tam tudi sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta v Italiji, knjižnica, Glasbena matica, še enkrat ponavljam, da moramo biti sodobni, aktivni, umeščeni v prostor, da moramo biti v njem glavni akterji, da moramo kot manjšina iskati in najti oblike sodelovanja s Slovenijo in goriškim prostorom v njej. Prav tu smo naredili pomembne korake in imamo "tisto brzino več", ki nam omogoča, da smo uspešni. Sam sem vesel, da smo v mestu uspešni, da imamo na Travniku prenovljeno Katoliško knjigarno, da ima Novi glas urejene in lepe prostore, da imamo lepo Hišo filma na Travniku, da ima naša dmžba v ulici Malta prenovljeno stavbo, skratka: ponosen sem na vse to, kot sem ponosen, ko grem mi-
NOVA GORICA-GORICA
J V post-schengenskem duhu
Odsek Politehnike v Šolskem domu
Februarja prihodnje leto bo 100 dodiplomskih in 50 podiplomskih študentov novogoriške Politehnike zasedlo prenovljene prostore starogori-škega nekdanjega Šolskega doma v ul. Croce.
Gre za širokopotezen načrt, pri katerem je soudeleženih kar nekaj krajevnih gospodarskih dejavnikov, poleg sicer vodstva visokošolskega zavoda. Le-ti so v torek minulega tedna predstavili načrt na sedežu finančne družbe KB 1909. Glavna akterja čezmejnega načrta, predsednik Politehnike Danilo Zavrtanik in predsednik družbe Alpe Danjel
Jarc, sta izrabila priložnost tudi za podpis desetletne najemniške pogodbe, ki jo bo mogoče podaljšati.
Čezmejna poteza je za Politehniko izrednega pomena, saj odpira visokošolskemu zavodu marsikatero novo možnost na tej strani meje, ki se ne izčrpa v goli simbolni prisotnosti v starem posoškem predelu. "Za nas je ta projekt pomemben, saj smo edina slovenska ustanova, ki se s tem in drugimi projekti širi v evropski prostor, predvsem pa čez mejo med Slovenijo in Italijo." Predsednik Politehnike je še dejal, da bodo tudi zamejski štu-
dentje imeli na ta način možnost izbire visokošolskega študija na slovenskem zavodu, "čeprav le v eni smeri", in sicer Znanosti o okolju. Starogoriški prostori Politehnike pa bodo na voljo tudi italijanskim študentom, "saj pri podiplomskem študiju potekajo lekcije v angleškem jeziku", je še dodal predsednik Zavrtanik. Predsednik družbe KB 1909, Boris Peric, je predvsem izrazil zadovoljstvo glede izbire sedeža, saj "ima Šolski dom za slovensko manjšino simbolni pomen." Odprli so ga namreč leta 1898 in je bil od samega začetka do leta 1976 namenjen izrecno šolskim dejavnostim. Peric je obenem poudaril elan, ki ga načrt lahko vliva v luči dodatnega dopolnila goriški univerzitetni ponudbi.
S tem sta se strinjala tako pokrajinski odbornik za čezmejno sodelovanje Marko Marinčič kot odbornica goriške občinske
uprave Mara Černič. Marinčič je mnenja, da poteza predčasno odpravlja schengensko mejo in pri tem je manjšina aktivno soudeležena. Černičeva je poudarila prizadevanje občinske uprave pri razvoju tovrstnega visokošolskega sodelovanja, saj je tudi Gorica sama primeren prostor za univerzitetno življenje. Livio Semolič je v imenu Konzorcija za razvoj goriškega univerzitetnega pola odvzel projektu goli simbolni pomen in podčrtal odprto vizijo protagonistov v "post-schengenskem obdobju”, za katere je prosto gibanje prek meje nekaj povsem običajnega. Goriška 'podružnica' novogoriške Politehnike gotovo spodbuja pri Konzorciju razmišljanje o priključitvi samega visokošolskega zavoda v snop skupnih projektov, "kjer se ne upošteva meja, temveč potrebe teritorija".
IG
20. oktobra 2005
Kristi ani in družba
NOVI
GLAS
S plenarnega zasedanja predsednikov evropskih škofovskih konferenc
Evropski škofje o smernicah za prihodnost
Ti
FISC - ITALIJANSKA ZVEZA KATOLIŠKIH TEDNIKOV
Srečanje v Grljanu
Vloga krajevnega tiska v posredovanju znanosti
r | ~\udi mi, mi, bolj kot drugi, smo varuhi človeštva V Rimu je od četrtka, 29. septembra, do nedelje, 2. oktobra 2005, potekalo letno plenarno zase-denje predsednikov evropskih škofovskih konferenc, ki ga je pripravil Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE). V imenu Slovenske škofovske konference (SŠK) se ga je kot njen predsednik udeležil mariborski škof msgr. dr. Franc Kramberger. Zasedanje je potekalo pod naslovom Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-1965) in Evropa. Smernice za prihodnost? Končalo se je s sv. mašo ob otvoritvi rednega zasedanja škofovske sinode v nedeljo, 2. oktobra 2005, v Rimu.
Papež Benedikt XVI. je v svojem sporočilu predsednike spodbudil, naj se ne bojijo soočenja z aktualnimi pastoralnimi izzivi in naj prisluhnejo konkretnemu človeku. Vsem naj bodo pripravljeni oznanjati evangelij upanja. Evangelij je luč, zaupana tudi kristjanom tretjega tisočletja, ki naj s pomočjo pogumnega oznanjevanja in verodostojnega pričevanja sveti vsem, ki so v hiši (prim. Mt 5,15).
Škofje so se pogovarjali o naslednjih aktualnih temah:
1. Proces združevanja Evrope in drugi aktualni dogodki Škofje so se dotaknili posledic, ki jih je povzročila zavrnitev Evropske ustavne pogodbe v Franciji in na Nizozemskem. To kaže na strah ljudi pred izgubo lastne identitete in avtonomije. Škofje so obžalovali dejstvo, da je španska vlada sprejela zakon, s katerim je istospolne skupnosti izenačila z zakonsko skupnostjo, ki jo s poroko skleneta moški in ženska. Ocenili so, da tovrstno reševanje problematike ni znamenje napredka, ampak je bumerang, ki se bo vrnil in bo prinesel težke posledice za nove generacije. Evropski škofje so izrazili solidarnost s španskimi škofi v njihovem prizadevanju za zaščito družine in temeljnih krščanskih vrednot. Rezultat referenduma o umetnem oplojevanju junija 2005 v Italiji je pokazal, da ljudje ne želijo odločati o tako pomembni in nedotakljivi vrednoti, kot je življenje.
2. 40-letnica zaključka drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965)
Drugi vatikanski cerkveni zbor je bil zadnji vesoljni cerkveni zbor škofov. Škofje so iskali možnosti
o tem, kako se soočiti z zgodovinsko - kulturnimi spremembami, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih, in si obenem prizadevati za evangelizacijo v sedanji družbi, za ekumenizem med krščanskimi Cerkvami ter dialog med drugimi verami in kulturami v združeni Evropi.
1 V
1
3. Evangelizadja in vera v Evropi
Tradicionalno krščanska Evropa potrebuje novo evangelizacijo. Na njenem Zahodu je močno prisoten pojav sekularizacije, na Vzhodu pa kot posledica komunizma ateizem. Evropa mora samo sebe na novo evangelizirati.
4. Prostor je za evangelizacijo in pastoralo
Prihodnost Evrope je močno odvisna od vzgoje. Kateheza in formacija mladih na vseh vzgojno -izobraževalnih stopnjah oziroma ustanovah predstavljata privilegirano in uspešno pot za vzgojo za življenje po veri. Misliti ne smemo samo na nove generacije, ampak tudi na odrasle, ki imajo vedno znova potrebo po poglobitvi vere. Vrednote, ki jih odrasli posredujejo mladim, morajo najprej osvojiti oni sami. Verodostojen pripomoček za katehezo in vzgojo je Katekizem katoliške Cerkve in odslej tudi njegov Povzetek, ki je izšel pred kratkim. Škofje so podprli proces izvajanja bolonjskega procesa na evropskih univerzah in ob tem izrazili pripravljenost za sodelovanje. Bolj intenzivno povezovanje med evropskimi univerzami, profesorji in študenti je potrebno in koristno.
Na področju sredstev družbenega obveščanja se kaže potreba po večji uporabi modernih tehnologij komunikacije in po vzgoji za njihovo kritično uporabo na področju pastorale in oznanjevanja.
Migracije so današnje dejstvo, ki na tak ali drugačen način zadeva vse države v Evropi. Evropa je prostor velikih migracij, Cerkev pa ob tem	pozorno
spremlja predvsem nemočne, ki se iz takih ali drugačnih razlogov selijo.
Na	evropskem
kontinentu je navzoče pomanjkanje duhovnih poklicev, zato je posebno pozornost potrebno nameniti razločevanju in odkrivanju novih duhovnih poklicev. Veliko mladih svojo poklicanost spozna med velikimi in posebnimi cerkvenimi dogodki oziroma v cerkvenem gibanju ali prek osebnega odnosa z Bogu posvečeno osebo.
5. Dialog - pot ekumenizma Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE) in Konferenca evropskih Cerkva (CEC) pripravljata 3. ekumensko skupščino. Gre za proces z več stopnjami, njegov namen pa je ponovno odkriti krščanske korenine Evrope. Skupščina bo potekala pod naslovom Kristusova luč vse razsvetljuje. Upanje za prenovo in edinost v Evropi. Prvo srečanje bo januarja 2006 v Rimu, sklepno, tretje pa v Sibiu v Romuniji 2007. Delegat SŠK na tej skupščini bo dr. Bogdan Dolenc.
6. Svetovnega dneva mladih v Kolnu v Nemčiji se je udeležilo več kot milijon mladih iz več kot 180 držav, 10.000 duhovnikov in 750 škofov. V Nemčiji se doslej o papežu, Cerkvi in krščanstvu še nikoli ni toliko govorilo. Svetovni dnevi so postali moderna tradicija in primer občestva Cerkve, ki ga je potrebno podpirati. Mladi so na tem srečanju škofe prosili za pomoč, da bi skupaj ponovno odkrivali veselje vere in veselje ob dejstvu, da jih Bog išče in ljubi. Dogodek kaže na pojav nove generacije, ki se je podala na pot iskanja in je odprta za duhovnost ter Boga.
Znanost je kulturna pustolovščina, ki lahko vsakomur kaj dopove in ga prevzame. Zato bi bilo prav, ko bi o znanosti v širšem pomenu besede pogosteje poročala vsa sredstva	družbenega
obveščanja.
O tem je prepričan Fabio Pagan, dolgoletni časnikar dnevnika II Piccolo, zadnjih deset let zaposlen na tržaškem Mednarodnem središču za teorično fiziko Ab-dus Salam in podravnatelj ma-sterja za komuniciranje znanosti na mednarodni visoki šoli Sissa. V petek, 14. oktobra, je bil kot "znanstveni časnikar" posebni gost srečanja katoliških časnikarjev iz Triveneta v prostorih Adriatico guest house omenjenega Mednarodnega središča v Grljanu pri Trstu. Tokratni "meeting" je organiziralo uredništvo tržaškega škofijskega tednika Vita Nuova, ki sta ga zastopali urednica Fabiana Martini (prva ženska na mestu odgovornega urednika kakega škofijskega tednika v Italiji!) in Tiziana Melloni; sodeloval je predsednik Zveze italijanskih katoliških tednikov za Triveneto in urednik goriškega tednika Voce Isontina g. Andrea Bellavite. Znanost in tehnologija sta močno prisotni ob vsakem koraku našega življenja, četudi se tega vedno ne zavedamo. Dovolj je, da pomislimo na hrano, prevozna in komunikacijska sredstva, zdravstvo itd. Ker pa je naša dežela na področju znanosti razmeroma zelo razvita, je prav, da o vsem tem kaj več vemo tudi na krajevni ravni.
Pomenljiva je bila uvodna molitev udeležencev posveta; slišali smo namreč nekaj odlomkov iz enciklike Fides etratio, ki govori prav o odnosih med umom (oz. filozofijo) in vero (oz. teologijo), o tem, kako med njima ni
nujno spora, o tem, da morata oba težiti po iskanju zadnjega in globalnega smisla življenja. Besede papeža Wojtyle so globoko resnične in na neki način preroške; spor med tistimi, ki prisegajo na um in človeka v središču vesolja, in med tistimi, ki jemljejo življenje kot Božji dar, pa še zdaleč ni rešen, kar smo lahko uvideli tudi na srečanju. Po uvodnem pozdravu tržaškega škofa msgr. Evgena Ravignanija in podpredsednice deželne časnikarske zbornice Marie Stelle Malafronte je Pagan obrazložil nekaj osnovnih pojmov časnikarskega poklica in poudaril, da znanstveniki na splošno težko razumejo mehanizme, ki urejajo delo pri sredstvih javnega obveščanja. In vendar je prav, da se tudi znanost prilagodi standardom medijev in postane dostopna širši množici ljudi; v nasprotnem primeru ostane namenjena samo visoko specializiranim strokovnjakom.
Na znanstvenem področju je težko opredeliti dogodek, ki pa je kot pojem ključnega pomena v časnikarskem poklicu; znanost postane dogodek, je povedal Pagan, ko npr. kakšna specializirana revija objavi izsledke kakšne raziskave, ki pa je lahko trajala leta in leta. Znanstveniki - z izjemo nekaterih posameznikov, ki so po predavateljevem mnenju malo "narcizisti" ali želijo biti nosilci kakšne misli oz. "ideologije" - ponavadi niso niti zelo komunikativni oz. učinkoviti pred širšim občinstvom. Zaradi vsega tega in tudi zato, ker v zahodnih državah znanost ne obeta strmih družbenih vzponov, smo v današnjem času, ki ga sicer močno zaznamuje tehnološki napredek, priče pojavu, da se vse manj mladih odloča za študij znanstvenih predmetov; v manj razvi-
tih državah, kot sta npr. Indija ali Kitajska, se mladi še zanimajo za take študije, opravljajo jih povečini v tujini, znanje pa potem unovčijo v domovini, kjer se v nekaj letih lahko povzpnejo na sam vrh družbene lestvice.
Znanost lahko pripovedujemo na različne načine, je še povedal Pagan. Bralci oz. poslušalci oz. gledalci se pri časopisu oz. radiu oz. televiziji ustavijo, če najdejo, kar jih zanima. Vsakomur moramo zato ponuditi na primeren način nekaj, kar ga pritegne tudi na čustveni ravni. Svet znanosti je namreč privlačen, "še vedno obstajajo na svetu pojavi, ki uhajajo našemu razumevanju." Vedno znova si lahko tudi zastavljamo večna vprašanja: odkod prihajamo, kam gremo, kako smo se spremenili? Vse to je polno čara, še zlasti ko nas hoče misel pospremiti tja, kjer naj bi bile korenine sveta, človeka, zgodovine. "Toda pozor! Nikdar ne bo mogoče znanstveno dokazati obstoja Boga." Res je, da zlasti nekateri televizijski programi pretirano poenostavljajo oz. banalizirajo zapletene znanstvene teme, toda tudi to je lahko iskra, ki zaneti ogenj zanimanja v človeku in ga prisili, da si nakupi kakšno znanstveno revijo ali drugače poglobi snov. Resnici na ljubo predavatelj ni povsem prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili navzoči; marsikdo je verjetno pričakoval bolj globalno vizijo in jasnejša stališča. Tudi zato je bil vodeni ogled bližnjega multimedijske-ga in interaktivnega muzeja Znanstvenega imaginarija po predavanju toliko prijetnejši -sprehod med preprostimi, radovednost in čudenje vzbujajočimi eksponati.
DD
30. NAVADNA NEDELJA-MISIJONSKA
2 Mz 22,20-26; Ps 18, 1 Tes 1, 5c-10;
Mt22, 34-40
Tujce, vdove in sirote je Gospod vedno ljubil s posebno ljubeznijo. Tem je pridružil tudi vse kakorkoli trpeče ter vse uboge.
Pri njih se ne omenja njihov greh, marveč krivica, ki se jim godi (2 Mz 22, 20-26). Nebeški Oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina, ko ga najde, mu ne pusti do besede, medtem ko bi sin rad izpovedal svojo krivdo, pač pa ga objame in priredi njemu na čast pojedino. Samo starejši sin godrnja nad očetovim ravnanjem. Samo on očita mlajšemu bratu razuzdanost in razvalino življenja in greh (Lk
15,	30).
Jezus se v tej priliki gotovo spomni begunstva v Egipt, kjer je bival kot tujec (Mt 2, 13-23). Spomni se tudi naroda - rojakov, ki so živeli v Egiptu kot tujci štiristo let.
Očita pa nehvaležnost, s katero so žalili Očeta in ljudi, ko govori: "Ljudstvo moje, kaj sem ti storil? Ali s čim sem te užalil? Odgovori mi! Ker sem te izpeljal iz egiptovske dežele, si svojemu Odrešeniku pripravilo križ" (Očitanja - veliki petek).
Bog je milostljiv (2 Mz 22,26). Psalmist pravi, da je Gospod "moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moja pečina, rog moje rešitve, moje zavetje" (Ps 18, 2-3).
Rog pomeni namreč moč. Še posebej se kaže moč Božjega varstva celo do zločinca, ki se je zatekel v tempelj in se oprijel roga pri oltarju. Bil je nedotakljiv. Čeprav imamo tudi primere, ko je kdo koga ubil kljub Božjemu varstvu pri rogu. Kar pa Sv. pismo graja kot zločin. Sv. pismo nas torej navaja na brezmejno upanje in zaupanje v Boga. Apostol Pavel hvali vero Solunčanov, ker so sprejeli evangelij v veliki stiski, t.j. v hudem preganjanju in z veseljem Svetega Duha. Postali so zgled vsem verujočim v Makedoniji in Ahaji ter drugod. Vsi jih poznajo kot verne, ki so se spreobrnili od malikov k živemu in resničnemu Bogu
(1 Tes 1, 6-9).
Tu imamo prelep primer življenja laikov po veri. S svojim zgledom pridobijo še druge za gorečo vero v Boga (1 Tes 1, 7). Obenem dobimo vpogled v misijon, v začetek oznanjevanja in osnutek pridiganja takole: spreobrnitev od poganskih malikov k edinemu Bogu (v. 4, 1 nss.): oznanilo o njegovem sinu Jezusu Kristusu, ki ga je Bog obudil od mrtvih in povišal k sebi (v. 4-14) in ki bo kmalu prišel iz nebes, da reši verujoče pred Božjo jezo, ki se bo zgrnila nad vse ljudi (p. 4,15-17. vse po NT. U. Wilkens 1970, 725).
Dandanes lahko enačimo huda preganjanja nekoč z indiferentizmom, z grobo nevero, s terorizmom in še s čim. V tem je velika preizkušnja vere, ki naj premaga svet (ljn 5, 4). Pokaže naj moč ljubezni do Boga in do človeka tedaj, ko se vse zaroti proti veri. Kajti vera v Boga gre po ljubezni do človeka. Boga vidimo le po človeku in še najprej po človeku Jezusu, po križanem, iznakaženem Jezusu. Tudi Pilat nam ga pokaže kot masko krvi in ponižanja, češ, ali je to še človek? (Jn 19, 5).
Današnja, misijonska nedelja ali svetovni molitveni dan za misijone in poživitev dela pri oznanjevanju blagovestipo celem svetu nam sprašuje vest, ali ljubimo Boga po ljubezni do sočloveka? Tudi z darom za misijone? Ta dar je dolžnost, po kateri delim dobrine s tistim, ki nima nič ali ki ima manj kakor jaz. Misijonarji po svetu trkajo na naša srca zlasti za tiste, ki umirajo od lakote, in za tiste, ki jih preganjajo, kot npr. v Sinbabweju (Afrika), kjer jim oblast z buldožerji ruši revne kolibe in ubožne hišice ter siromašno opremo. Krutost ne pozna meje, reveži se jim ne smilijo. Vodi se vojna proti lastnemu narodu. Pomagamo lahko pri župniji z misijonskim prispevkom ali po znanem misijonarju. Tako pomagamo pri gradnji domov, pri zaposlitvi, ki nudi ljudem kruh, šolo, tovarno. Tak način dela je boj proti korupciji, je usmerjanje mladih v pošteno delo in napredek.
Molitev, delo, denarna pomoč, ki naj jih vodi ljubezen po poti resnice in pravičnosti, bodo polagoma odpravili nečloveške razmere med ljudmi in pokazale pot k Bogu.
NOVI	jt • • • •	-t v"|
glas	Kristi am m družba
Praznično slavje za s. Justo Dolhar, upokojeno predstojnico
95. rojstni dan v skupnosti Marijinih sester v Gorici
sta že pokojni, zatekla iz Ljubljane v '40 letih preteklega stoletja zaradi tedanjih težkih vojnih razmer. V Gorici se je začelo "iz nič", a z Božjo pomočjo in s pomočjo dobrih ljudi, od katerih je prav omeniti msgr. Rudija Klinca in Stefana Viatorija, je goriška redovna skupnost pod vodstvom s. Juste pričela rasti in se razvijati.
Praznično slavje se je začelo zgodaj zjutraj z zahvalno sv. mašo, ki jo je daroval msgr. Oskar Simčič, med katero je nanizal nekaj priložnostnih misli.
Dopoldne sta prišli iz Ljubljane višji predstojnici, to je s. Voditeljica in s. Provincialka, ki sta prinesli osebna voščila in voščila vse slovenske province.
Sestri sta se skupaj z vso goriško skupnostjo tudi udeležili prazničnega obeda. Slavljenka je bila prav lepo razpoložena in bistra. Pri mizi je ponovno povedala, da je Bogu hvaležna, da je dočakala 95. leto pri še kar lepem telesnem in duševnem zdravju. V odgovor na čestitke in voščila je povedala, da je Bogu hvaležna za dar življenja, za redovniški poklic, za zdravje in vse druge milosti. Vsem zbranim sestram je priporočala: Bodite vesele, imejte rade Gospoda in Marijo in seveda tudi vse ljudi, s katerimi se srečujete.
Skupnost Marijinih sester v Gorici se je 12. tega meseca z veseljem spomnila in se Bogu zahvalila za 95 let življenja sestre Juste Dolhar iz znane Dolharjeve družine od Sv. Ivana v Trstu. S. Justa je bila ustanoviteljica goriške postojanke Marijinih sester in njena dolgoletna, zdaj upokojena predstojnica.
Takšna okrogla obletnica le zasluži malo praznovanja, zlasti če pomislimo na tako dolgoletno zvestobo izbranemu poklicu. Ni važno le dolgo živeti, marveč dolgo dobro živeti, tudi s preizkušnjami, ki jih življenje vsakomur prinaša.
V Gorico se je s. Justa, skupaj s s. Angelo in s. Mediatriko, ki
Kratke
Benedikt XVI.: "Lakota je škandal". Poklon Wojtyli
Prejšnji konec tedna je sv. oče z ostrimi besedami spregovoril o lakoti in podhranjenosti, ki po njegovih besedah žal predstavljata enega najhujših škandalov človeštva. Zaradi podhranjenosti je ogrožen obstoj več milijonov ljudi, ki zahtevajo pozornost mednarodne skupnosti. Najhujše je, da lakoto povzročata tudi človek sam in njegov egoizem, ki se izraža v nezadostni družbeni organizaciji, je med drugim zapisal Benedikt XVI. Po njegovih besedah ambicioznih ciljev, ki sijih je zadala FAO, ne bo mogoče uresničiti brez zaščite človekovega dostojanstva in spoštovanja osnovnih človekovih pravic. Svetovne voditelje je pozval, naj se odzovejo na potrebe revnih in okrepijo boj proti pomanjkanju.
V nedeljo, 16. t.m., je Benedikt XVI. dal prvi televizijski pogovor kakega papeža v zgodovini. Za poljsko televizijo je izrazil upanje, da bo domovino svojega predhodnika obiskal junija 2006. Petnajst minut dolgi pogovor, ki so ga posneli 20. septembra v Castelgandolfu, so predvajali ob 27-letnici dneva, ko je poljski kardinal Karol Wojtyla postal Janez Pavel II. Tudi na Trgu sv. Petra se je Benedikt XVI. posebej poklonil spominu na predhodnika. 0 njem je povedal, daje “osvojil srca ljudi zaradi ljubezni in predanosti v trpljenju". Vsi smo lahko občudovali moč njegove vere in ljubezni, je rekel. Medtem je nekdanji tajnik pokojnega papeža in sedanji krakovski nadškof Stanislavv Dzivvisz potrdil, da bodo v Krakovu zgradili center v spomin na Janeza Pavla II.
Jean Vanier v Sloveniji
V cistercijanskem samostanu v Stični so od 7. do 9. oktobra potekale duhovne vaje Društva za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju Barka z naslovom: Daj mi piti! Duhovnih vaj se je udeležil tudi ustanovitelj skupnosti Barka in velik karizmatik našega časa Jean Vanier. Danes je po vseh celinah več kot 200 hiš, kjer moški in ženske z motnjami v duševnem razvoju živijo s svojimi spremljevalci v družinskih skupnostih. Od leta 1997 dalje je skupnost Barka tudi v Sloveniji (dve hiši na Zbiljah). Vanier je soustanovil tudi gibanje Vera in luč, ki na mesečnih srečanjih združuje osebe z motnjo,
njihove starše in prijatelje. Gibanje v Sloveniji deluje od leta 1983. Obe gibanji uresničujta ustanoviteljevo spoznanje, da je medsebojna ljubezen tista, ki človeka globinsko osmišlja. Osebe z motnjo niso breme za družbo, temveč jo lahko bogatijo z iskrenostjo, z veseljem, s pristnimi odnosi in z odpuščanjem. Duhovne vaje v Sloveniji so bile priložnost za srečanje slovenskih in hrvaških skupin z Vanierom ter njegovo besedo. Skupaj so molili, se veselili, praznovali, se pogovarjali po skupinah in prisluhnili Jezusu v tišini in pri sv. maši. Dne 7. t.m. je mašo daroval ljubljanski nadškof Alojz Uran.
V Sloveniji vsako leto posvojenih od trideset do petdeset otrok
V Sloveniji veliko število zakonskih parov razmišlja in si želi družino z veliko otroki. Vse pogosteje pa načrte prepreči neplodnost para. Odstotek le-teh se viša, saj jih je že okrog 13%. Takim staršem v duhovni stiski pomaga humanitarno društvo Deteljica. Tja prihajajo po tolažbo in nasvete tudi zakonci, ki so se prej pogovarjali in iskali pomoč že pri duhovniku. Zaradi neplodnosti vsako leto išče pomoč okoli tisoč novih parov, ki bi radi postali starši s posvojitvijo otroka. Postopek za posvojitev pa je dolgotrajen in zapleten. Po podatkih občinskih centrov za socialno delo je bilo v Sloveniji v zadnjih petih letih posvojenih od 30 do 50 otrok na leto. Obstaja seznam družin, vseh je okoli 200, ki bi rade posvojile otroka. V Sloveniji čakajo posvojitelji na otroka povprečno šest let. Kot je povedal Jožef Tivadar, generalni direktor Direktorata za družino v pristojnem ministrstvu, pripravljajo meddržavni sporazum o posvojitvi otrok z Makedonijo. Že zdaj se nekateri zakonci sami odpravljajo v Makedonijo ali drugam v tujino, kjer iščejo otroka za posvojitev. / M.
Prejeli smo
Ali je danes mogoče spoznati "Boga, ki dela"?
Prejšnji mesec sem prebral v Novem glasu zelo zanimiv članek; zdelo se mi je nekaj lepega in novega, da si je nekdo upal malo odkriti krinko, ki jo imamo mnogi na obrazu, da bi lažje izpadli kot dobri, prijazni, spoštljivi, zato bolj sprejemljivi za druge.
Članek “Vse bolj osamljenega se počutim v skupnosti, ki naj bi bila krščansko občestvo", razumem kot klic na pomoč človeka, ki je v veliki duhovni stiski in ki ne ve, kam naj bi se obrnil, da bi našel pomoč. Kot vedno, ko smo v stiski, posebno v duhovni stiski, ker nas je božja milost malo prepustila samim sebi, povemo tudi nekaj zgrešenega. Jaz sem prepričan, da je duhovna stiska, v katero Bog dovoli, da od časa do časa pademo, zelo važna v božji pedagogiki, ker samo tako lahko spoznamo, če je naš namen čistin kaj v resnici smo. Toda čim večja je duhovna stiska in čim manj tolažbe dobimo v tej stiski od ljudi, od katerih pričakujemo pomoč, in zato se nam zdi, da smo na nek način opeharjeni, ko nam ti ne morejo ali ne znajo pomagati; morda se naš protest obrne direktno na Boga in ga krivimo, da nas je zapustil, da je preveč trd do nas, da je daleč od nas, tem večja je lahko milost in tolažba, ki jo ima Bog pripravljeno za nas, če mu ostanemo kljub vsemu zvesti in zaupamo v Njegovo zvestobo. Vsaj tako se mi zdi, da sem razumel ob branju knjižice "Hoja za Kristusom".
Ob branju zgoraj omenjenega članka pa se mi zdi, bolj kot kdaj
koli res, da je zame, za gospoda, ki je napisal zgornji članek, za vse ljudi dobre in manj dobre, največji problem čutiti se ljubljene takšni, kot smo, v vsej človeški resnici in bedi ter iz te ljubezni, zaradi te ljubezni, ljubiti druge takšne kot so, lepi, grdi, simpatični, godrnjavi, sitni, prijazni, dobri, hudobni itd.
Seveda takšne ljubezni ne more dati noben človek, ne sebi ne drugim, tako ljubezen lahko daruje le Bog in tako ljubezen je za nas zaslužil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem.
"Božja pravičnost pa se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike, saj so vsi grešili in so brez božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, v moči odrešenja, ki je prišlo po Kristusu Jezusu" (Rim, 3,22-24). Na nas je, na vsakem izmed nas stoji svobodna odločitev, ali to ljubezen sprejmemo ali zavrnemo.
In prav tu stoji vsa tragika človeka, ranjenega od izvirnega greha in lastnega greha, da izrabi svojo svobodo tudi zaradi hudičevega zapeljevanja, ker je ta neizmerno nevoščljiv človeku, zaradi ljubezni, ki jo ima Bog do njega, da odvrne to tako ponižno in preprosto ponudeno božjo ljubezen, največkrat zaradi lastne ošabnosti.
Seveda vse to, kar sem povedal, ni tako enostavno. Cerkveni očetje, pa tudi vsi duhovni voditelji, tudi danes nam razkrivajo, da človek počasi dozoreva v spoznanju neizmernega Božjega
usmiljenja in sprejemanja do vsakega človeka, ne glede ali je človek dober ali slab, in to do človekovega zadnjega trenutka življenja.
Do prve polovice prejšnjega stoletja se je to dozorevanje tu pri nas odvijalo v sklopu celotne družbe in ne samo v župnijskih občestvih, ker je bila celotna družba sestavljena iz ljudi, ki so bili v veliki večini Cerkvi in njenim naukom naklonjeni. Danes ni tako, danes je večina družbe do Cerkve in njenih naukov indiferentna ali pa celo nasprotna. Danes je, posebno v zahodni civilizaciji, položaj kristjanov bolj podoben položaju kristjanov prvih krščanskih skupnosti v starem rimskem cesarstvu, kjer je bila družba poganska.
Prva evangelizacija takratnega poganskega sveta se je začela z majhnimi skupnostmi vernikov, v katere so bili sprejeti v glavnem odrasli ljudje. Kot poznamo tudi iz poročil raznih cerkvenih koncilov tedanjega časa, tisti, ki so sprejeli veselo oznanilo, so morali določen čas dozorevati v spreobrnjenju in dobrih delih, preden so bili sprejeti kot polnopravni člani neke skupnosti. To pomeni tudi, da so za določen čas prisostvovali samo besednemu delu svete evharistije, ne pa posvečenju in obhajanju, in to dokler niso dokazali z novim načinom življenja, da so vredni po-s ta ti "poln opra vni" kris tjani. Mislim, da tudi ponovna evangelizacija današnje družbe, ki je postala ponovno poganska, bi se morala, med drugim, zgledovati po krščanskih skupnostih prvih stoletij v večji resnosti pri pripravljanju in podeljevanju svetih
zakramentov. In pri tem imajo ali bi morale imeti verske skupnosti, kot celota, važnejšo vlogo-
Pokojni papež Janez Pavel II. je takole povedal v knjigi "Prestopiti prag upanja":	"Danes je
kljub drugačnemu videzu veliko tistih, ki najdejo pot, da preizkušajo Boga, ki dela. To je veliko izkustvo današnjega časa, zlasti če gre za mlade generacije. Kako drugače pa naj si razlagamo ne le vsa združenja, marveč toliko gibanj, ki cvetijo v Cerkvi? Kaj drugega so kot božja beseda, ki je bila slišana in sprejeta... To poslušanje, to poznavanje je vir akcije: iz tega se rodijo gibanje misli, gibanje srca, gibanje volje. Predstavnikom apostolskih gibanj sem nekoč rekel, da je Cerkev predvsem "gibanje" poslanstvo. Je poslanstvo, ki se začenja v Bogu Očetu in ki po Sinu v Svetem Duhu vedno znova na nov način doseže človeštvo in ga oblikuje na nov način. Da, krščanstvo je veliko božje dejanje. Dejanje besede prehaja v dejanje zakramentov."
Tudi odgovor patra Mirka Pelicona v Novem glasu: "Gre za vprašanja stvarnosti ali miselnosti tega sveta ", na zgoraj omenjeni članek, mislim, da potrjuje to papeževo misel, ko pravi: "...bistveno je, da je v Bogu vse mogoče, da v Njem vse postaja novo in da se vsak pobeljen grob - citiram Vas - lahko odpre, da v njem zasije luč odrešenja. Moja pot me je pripeljala do te duhovne izkušnje in verjemite mi, se je do sedaj splačalo hoditi po tej poti!".
Tu pater Mirko omenja neko pot, po kateri je hodil in da se je splačalo hoditi po njej. Naj mi ne zameri pater, če konkretno imenujem to pot, čas, ko se je formiral v družbi jezuitov, torej v neki živi krščanski skupnosti.
Če k temu dodamo še, da se je v
tistem času zbirala pri jezuitski družbi v Gorici skupina mladih Italijanov in Slovencev, teh slednjih mislim, da jih je bilo okrog petdeset in da od teh petdeset so štirje postali duhovniki, precej deklet si je izbralo redovniški stan, med ostalimi pa so mnogi ustvarili lepe in precej številne krščanske družine, lahko spoznamo, kako veliko važnost imajo združenja in gibanja.
To potrjuje tudi duhovna pot letošnjega novomašnika iz Jamelj, saj je ta na svoji prvi sveti maši povedal, da se mora najprej zahvaliti italijanski skupnosti neoka-tehumenske poti iz Gorice, h kateri se je pridružil pred približno desetimi leti, zadnja leta pa, ko je bil semeniščnik Pulju, neokatehumenski skupnosti v Pazinu, da je lahko spoznal duhovniški poklic in v njem vz-trajal do posvetitve.
Naj omenim, da se zbira pri tej italijanski neokatehumenski skupnosti v Gorici, in to zato, ker nimamo ne vgoriški ne v tržaški škofiji nobene slovenske neoka-tehumenske skupnosti, manj kot deset Slovencev, torej iz te male skupine je eden postal duhovnik in ena mlada družina je do sedaj sprejela iz božjih rok že šest otrok.
To so sadovi, ki jih dajejo tisti, ki v neki živi krščanski skupnosti "preizkušajo Boga, ki dela".
Naši italijanski bratje lahko kar izbirajo med raznimi združenji in gibanji. Med njimi delujejo: Katoliška Akcij a, Ognjiščarji, Prenova v Duhu, Neokatehumenska pot, Comunione e Liberazione in morda še katera meni neznana.
Iz vsega tega sledi, da smo zamejski Slovenci, bodisi vgoriški kot
v	tržaški škofij ji, zelo prikrajšani, ker ni po naših župnijah nobene teh skupnosti in gibanj.
"Kaj drugega so kot božja beseda, ki je bila slišana in sprejeta?"
tako pravi papež Janez Pavel II. Kako veliko odgovornost si prevzemajo tisti, ki bi lahko pomagali, da bi taka gibanja vzklila tudi med nami, saj kot omenja pater Mirko v svojem članku "Zdi se mi, da ni največji problem pomanjkanje duhovnikov, torej, ampak pomanjkanje Boga in to ne med ateisti, ampak med kristjani samimi, ki žal poznajo premalo samospoštovanja, nasprotno pa preveč samopomilovanja in se nimajo za ljubljene, ampak se imajo za žrtve neljubljenosti, ker niso doumeli še s srcem, dušo in telesom Sv. pisma".
Podobno lahko preberemo ^ koncilski konstituciji "Lumen Gentium": "...Vendar se ne zveliča, čeprav se včlani v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve "s telesom", a ne “s srcem". Zavedajo naj se vsi otroci Cerkve, da morajo svoj odlični položaj pripisovati ne lastnim zaslugam, ampak posebni Kristusovi milosti; če tej milosti niso poslušni ^ mislih, besedah in dejanju, ne le da se ne bodo zveličali, ampak bodo strože sojeni."
Večkrat sem imel priložnost obiskati v zgodnjih jutranjih urah kraje, kjer se naša mladina "zabava", in videti, kako se "zabava". Prepričan sem, da, če bi to večkrat storili vsi, ki so nam ti mladi zaupani, bodisi na človeški kot duhovni ravni, bi poizkusili vse, kar je v naših močeh, da bi lahko vsaj nekatere rešili, in to ne samo zaradi odgovora, ki ga bo od nas zahteval Nekdo ob določenem času, ampak preprosto iz sočutja do teh nemirnih in ne
-	srečnih sinov in hčera.
Naj zaključim s parafraziranjem besed msgr. Jakoba Ukmarja: "Ne delajte iz naših cerkvenih organizacij nekaka dramska, pevska, glasbena in športna društva".
Emil Radetič
Obvestila
V nedeljo, 23. oktobra, bomo imeli v štandreški cerkvi v gosteh cerkvenih pevski zbor iz Vipavskega Križa, ki bo pel pri maši ob 10. uri. Ob 15. uri pa se bomo srečali z lurškimi romarji pri blagoslovu in rožnem vencu. Priložnost bo za o-bujanje spominov na lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj v Lurdu. Za vse bo na razpolago misijonski srečolov.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da od 10. oktobra dalje poteka vsak ponedeljek od 15. do 16. ure rekreacijski sprehod po Pevmskem parku. Zbirališče je ob vhodu. Prijavite se pri poverjenikih!
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da je novi društveni sedež od srede, 12. t.m., na korzu Verdi 51, v pritličju notranje zgradbe (poleg dvorišča). Urad je odprt ob sredah od 10. do 11. ure.
Darovi
Za Pastirčka: Karmen Koren 34,00 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 21.10. do 27.10.2005}
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 21. oktobra (v studiu Andrej Baucon): V diskoteki 103 z Andrejem: domače viže, zanimivosti in obvestila. - Iz krščanskega sveta. Ponedeljek, 24. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: moderna glasba, zanimivosti in obvestila.
Torek, 25. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 26. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Camino - peš do Kompostele. -bor melodij.
Irtek, 27. oktobra: Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev.-Glasba iz studia 2.
KD SABOTIN in KRAJEVNA SKUPNOST PEVMA-ŠTMAVER-OSLAVJE v sodelovanju s Centrom za arheološke in zgodovinske raziskave na Goriškem in z župnijo sv. Maura in Silvestra
vabita na
16. JESENSKI POHOD NA SABOTIN
Petek, 21. oktobra, ob 20.30
- Predavanje dr. Pierpaola Merluzzija s projekcijo slik OKOLJE IN RASTLINSTVO NA SABOTINU
Sobota, 22. oktobra, ob 20.30
- Nastop MoPZ Stmaver pod vodstvom Nadje Kovic - Predstavitev razstave slikarke Katerine Kalc PO KLANCIH
Nedelja, 23. oktobra,
- ob 9. uri: Odhod ob 10.30: sv. maša ob ruševinah cerkve sv. Valentina.
Sledi družabnost na sedežu društva v Stmavru ob 14. uri: PD Podgora - Že čriček prepeva - slovenska trgatev nekoč
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Srečanja 2005-2006
NEODKRITI BISERI OD KOGOJA DO DANES Vokalna skupina ČarniCe
Mateja Urbanč, klavir Milena Lipovšek, flavta Stojan Kuret, dirigent
Kulturni center Lojze Bratuž, četrtek, 20. oktobra 2005, ob 20.30.
	
	
Slovenski duhovniki, Novi glas, Katoliško tiskovno društvo, Kulturni center Lojze Bratuž, Zveza slovenske katoliške prosvete in Slovenska zamejska skavtska organizacija iz Gorice nameravajo prihodnje leto, ko se bomo spomnili 5. obletnice smrti msgr. Kazimirja Humarja, duhovnika, vzgojitelja, časnikarja, kulturnega delavca in organizatorja, postaviti v spominskem parku ob Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici doprsni kip. Zato pozivajo vse, naj darujejo sredstva za izdelavo bronastega doprsnega kipa. Denar zbiramo tudi v našem uredništvu in upravi. Za postavitev spomenika dr. Kazimirju Humarju ste do 31. avgusta 2005 darovali 3.730 evrov in 250 am. dolarjev. Novi darovi: Irenka in Dino 100,00 evrov; Adolf Močnik 200,00 evrov.
Občni zbor SKPD F.B. Sedej
Nadaljevati delo predhodnikov
Na 23. občnem zboru SKPD F.B. Sedej iz Šte-verjana se je zbralo lepo število somišljenikov, prijateljev in dosedanjih članov samega prosvetnega društva. V petek, 14. oktobra, je v veliki dvorani župnijskega kulturnega hrama bil začrtan obračun celotnega delovanja društva od leta 2001 vse do danes.
Po uvodnem pozdravu je dosedanji predsednik Mihael Corsi podal predsedniško poročilo, v katerem je poudaril važnost in pomen nadaljevanja ter nadgradnje vsega, kar so
predhodniki že zgradili in dejstvo, da se mora taka dejavnost pozitivno razvijati le s pomočjo zdravih in mladih temeljev skupnega sožitja. Tajnica Andrejka Hlede je podala poročilo skoraj štiriletnega bogatega delovanja, iz katerega je bila razvidna pestra in razgibana dejavnost društva. Občni zbor se je nato nadaljeval s poročilom blagajnika Martina Drufovka in s poročili samih članic društva, ki so prodorno orisale delovanje v okviru društva: Simon Komjanc je predstavil delovanje dramske
družine, Martina Hlede mešanega pevskega zbora, Aljoša Dorni Mladinskega krožka, Eliana Humar otroškega in mladinskega zbora in Marjan Drufovka števerjanske-ga vestnika.
Steverjanske prosvetarje so nagovorili številni gostje. Župan občine Števerjan Hadrijan Corsi je podrčrtal neizmerno važnost, ki jo kulturna dejavnost igra v vaškem prostoru; pokrajinski predsednik SSO Janez Povše je pohvalil pestro, razvejano dejavnost števerjanske-ga društva, zaradi katerega se ustvarja prav prijetna skupnost na tem koščku briške zemlje; podpredsednik ZSKP iz Gorice Walter Bandelli je pritrdil hrabrost števerjanskega društva, vendar opaža vedno večji problem zakoreninjenja kulturne dejavnosti v celotnem zamejskem prostoru. Sledili so pozdravi predsednika KD Sabotin
Jordana Figlja, predsednika PD Štandrež Marka Brajnika, predsednika Mepz Lojze Bratuž Marka Terčiča, predsednika sekcije SSk za Števerjan Branka Terčiča.
Po razrešnici staremu odboru in razpravi so sledile volitve novega odbora in nadzornega odbora. Nov odbor sestavljajo: Evelin Bulfoni, Nevenka Corsi, Milko in Niko Di Battista, Aljoša in Katja Dorni, Martin Drufovka, Andrejka, Filip, Jurij in Martina Hlede, Evgen Komjanc, Florjan Lango, Gian-ni Maničj, Franka Padovan, Alexander, Matej in Nikolaj Pintar, Liliana Terpin in Martina Valentinčič; nadzornega pa Rinaldo Dorni, Martin Komjanc in Branko Terčič.
Ob koncu so dosedanji člani ter novi skupaj nazdravili v obetu plodne, nadaljnje skupne poti.
MD
Občni zbor PD Štandrež
Pestro delovanje in dobri obeti
Petnajstčlanski odbor Prosvetnega društva Štandrež je na občnem zboru 11. oktobra podal obračun o enoletnem delovanju. Člani Prosvetnega društva se namreč vsako leto zbirajo v začetku sezone v župnijski dvorani Anton Gregorčič in pregledajo opravljeno delo in odobrijo okvirne smernice za nadaljnje delovanje. O društvenih uspehih in o novih načrtih so na občnem zboru spregovorili predsednik Marko Brajnik, tajnica Tiziana Zavadlav, odgovorni za dramsko dejavnost Božidar Tabaj, odgovorna za zborovsko dejavnost Ros-sana Zotti in blagajničarka Daniela Puja. Iz poročil je razvidno bogato in kakovostno delo na raznih področjih, predvsem dramskem, pevskem in publicističnem. Leta 2005 je društvo praznovalo 40-letnico ustanovitve in delovanja dramskega odseka. Slavnostne prireditve so
bile v januarju za 40-letnico dramske dejavnosti in v juniju za enako dobo društva samega. Ob teh obletnicah je društvo organiziralo in pripravilo več uspešnih in odmevnih prireditev. Izšli sta tudi dve publikaciji, ki pričata o izredni društveni aktivnosti in o raznih prizadevanjih za ohranitev in krepitev slovenske kulturne prisotnosti v vasi in v širšem prostoru. V spodnji dvorani župnijskega doma Anton Gregorčič sta bili za to priložnost tudi pregledni razstavi dokumentarnega in fotografskega gradiva, ki se ga je kar nekaj nabralo v 40 letih. Prosvetno društvo Štandrež je veliko energij posvetilo dramski ustvarjlanosti in sodelovanju z drugimi gledališkimi skupinami. Uprizorilo je dve vedri igri Za blagoslov in rdeče zvezde Janeza Povšeta in Kdo je zadnji go-riškega avtorja Maura Fontani-nija. V tej sezoni so večkrat upri-
Na goriškem sejmišču
Uspel sejem Ruralia
Po okusih srednje Evrope, Made in Italy. Oktobrska manifestacija Ruralia ponuja že osmo leto sejem in degustacijo deželnih in italijanskih specialitet. Gre za kulinarične dobrote, za katere jamčijo evropske oznake DOP in IGP o zaščitenem geografskem izvoru. Na sejmu je sodelovalo 150 razstavljalcev, ki so zastopali konzorcije, podjetja, vinogradnike ter področne proizvajalce za Salon specialitet in prodajno razstavo. Obisk sejma je bil možen do nedelje, potekal je na goriškem sejmišču, na 25.000 m2 površine, vstop je bil prost. Protagonisti pobude so bile, kot rečeno, najrazličnejše specialitete iz raznih italijan-
M
GALERIJA ARS
GALERIJA ARS
Vljudno vas vabimo na predstavitev
REBULOVEGA ZBORNIKA
v srede, 26. oktobra 2005, ob 18. uri.
Ob avtorju bosta o delu govorila Marija Pirjevec in Janez Povše.
Galerija Ars nad Katoliško knjigarno
zarjali tudi druge igre. Največkrat so se predstavili s Staro gardo, na raznih gostovanjih pa so odigrali tudi vedre igre Na trimu, Čudna bolezen in Kdo je zadnji. Dramski odsek je prejel razna priznanja, na festivalu v Mavhinjah je bilo nagrajeno izvirno besedilo Za blagoslov in rdeče zvezde, Daniela Puja je prejela nagrado za žensko vlogo, Franko in Joško Kogoj pa sta prejela priznanje za sceno. Stara garda pa je bila deležna posebnega priznanja na srečanju italijanskih dramskih skupin Ca-stello di Gorizia. Za uspešno delovanje in za izjemne dosežke je dramski odsek prejel prvo priznanje dr. Kazimirja Humarja, ki so ga razpisali Zveza slovenske katoliške prosvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov. Prosvetno društvo Štandrež je organiziralo gledališki abonma, na katerem so sodelovale razne ljubiteljske skupine iz Slovenije. Na zborovskem področju se je uveljavil mešani pevski zbor Štandrež, ki ga vodi David Bandelli. Nastopil je na tradicionalnih revijah Cecilijanke in Primorska poje ter ob raznih drugih priložnostih. Sodeloval je
tudi na tekmovanju Primorskih pevskih zborov v Postojni. 27. novembra je zbor imel celovečerni koncert v domači cerkvi ob praznovanju farnega zavetnika sv. Andreja. V božičnem času pa se je predstavil s koncertom božičnih melodij.
Društvo Štandrež je organiziralo vsakoletni tradicionalni Praznik špargljev z bogatim kultur-no-rekreacijskim programom. Občni zbor so pozdravili goriški predsednik SSO-ja Janez Povše, predsednica ZSKP Franka Padovan in predstavniki društev Hrast iz Doberdoba, FB Sedej iz Šte-verjana, Sabotin iz Štmavra, MePZ Lojze Bratuž in MoPZ Mirko Filej. V imenu štandreške-ga rajonskega sveta se je Dimitri Brajnik zahvalil društvu za sodelovanje pri raznih pobudah in izrazil priznanje za bogato delo, ki ga je društvo opravilo. Občni zbor je izvolil tudi nov odbor, ki ga sestavljajo: Vanja Bastiani, Marko Brajnik, Marjan Breščak, Lucijan Kerpan, Joško Kogoj, Chiara Mučič, Jordan Mučič, Marjo Mučič, Damjan Paulin, Daniela Puja, Alessandra Schettino, Božidar Tabaj, David Vižintin, Tiziana Zavadlav in Rossana Zotti.
skih dežel, šlo je za pravi sprehod po okusih italijanskega polotoka, ki zajemajo sir, olje, sadje, mesnate izdelke, sladkarije, med in kruh itd. Tudi letos so bile na programu spremljevalne pobude. Na programu sta bila tudi dva posveta, omenimo le privlačne "Dneve palačinke" in Pizza show, na katerem so si prizadevali, da bi presegli lanskoletno število 5.000 pic. Novost letošnjega sejma je predstavljal sklop iniciativ Ruralia Kids, ki so bile namenjene mlajšim in najmlajšim. Namen srečanj in delavnic je bil vzgajati mlajše rodove k zdravi prehrani ter jih približati tipičnim jedem krajevne kulinarične tradicije.
Kratke
Slovenska skupnost o primarnih volitvah
Goriško pokrajinsko tajništvo stranke Slovenske skupnosti nam je poslalo tiskovno sporočilo, v katerem "z zadovoljstvom ocenjuje izid nedeljskih primarnih volitev v sklopu leve-sredine. Številčna udeležba in več kot prepričljiva zmaga Romana Prodija kažeta na veliko zavzetost volilcev, zato da bi v Italiji vendarle prišlo do korenite spremembe pri demokratičnem upravljanju države."
Razlog za posebno zadovoljstvo članov pokrajinskega tajništva Slovenske skupnosti pa je res “množična udeležba slovenskih volilcev v občinah Gorici, Števerjanu, Sovodnjah in Doberdobu, ki so se enotno opredelili za kandidata Romana Prodija, katerega je Slovenska skupnost podpirala. Zato se stranka zahvaljuje vsem Slovenkam in Slovencem, ki so sledili navodilom objavljenim v medijih, in niso razprševali glasov.”
Pevci iz Podgore v Vidmu
Mešani pevski zbor Podgora je v nedeljo, 9. oktobra, sodeloval pri maši po starem latinskem obredu v cerkvi S. Spirito v Vidmu. Tam društvo Una Voce, pri katerem sodeluje dr. Mario Della Savia, upokojen živinozdravnik, poročen s Slovenko, zdaj vdovec, vsako drugo nedeljo v mesecu organizira sveto mašo v latinščini. K sodelovanju povabi razne zbore iz Furlanije, da izvajajo pete maše v latinskem jeziku, poleg tega pa tudi druge napeve iz lastne zakladnice. Vabilo je pred nekaj leti prišlo tudi do našega slovenskega zbora, tako da Podgora že nekaj let sodeluje pri videmski maši. Tokrat se je zbor predstavil s skladbami Ignacija Hladnika, od maše Sancti Rosarii preko Marijinih Ave Marija, Je mrak končan in Marija, skoz življenje. Naključje je naneslo, da je tokrat maševal slovenski duhovnik Ciril Čarga, ki preživlja jesen svojega bogatega življenja v duhovniškem domu v Vidmu in pomaga tudi čez poletje na Svetih Višarjah. Tako se je letos pojavila zamisel, da bi v Vidmu ponovno organizirali mesečno slovensko mašo, kot je že nekoč bila. O tem bo treba še govoriti, saj je Slovencev v furlanski prestolnici kar nekaj.
jPf§l|gL%£-
r f.fn	ji
Š|!gj |fe a "M
NOVI
GLAS
SKULTURA 2001
| Od 8. do 15. oktobra 2005 je najeremitišču pri Štandrežu potekalo 3. mednarodno kiparsko srečanje
Umetnine z letošnjega simpozija vabijo k sožitju in miru ter naznanjajo svetlejšo prihodnost
Letošnje kiparske stvaritve
^ Bojana Križanec
Prireditelji in predstavniki krajevnih uprav na zaključni prireditvi
ukvarjal sem se z železom. Pred štirimi leti so me povabili in sem sprejel: izkušnja je bila zame res zanimiva." V teh letih ni bil kaj dosti dejaven: "Doma sem naredil samo dva študija." Čestital sem mu, ker me je njegovo delo nagovorilo: "Saj ni težko. Človek ne zna, dokler ne poskusi kaj narediti! Zamisliti si moraš podobo, nato pa začni. Ne rečem, da boš naredil točno to, kar si si zamislil, gotovo pa nekaj podobnega. S tega vidika je zame zelo enostavno. Z lesom se igram." Prireditelj Marjan Breščak je strnil sporočilo letošnjega kiparskega simpozija v te besede: "Vera v prihodnost, mir in sožitje. To izhaja iz nastalih
del, to je tudi duh, ki se je v tem tednu širil po Štandrežu. V zadoščenje nam je, da SKultura raste: na začetku so pomagali vaščani, letos nas je podprla deželna uprava, kar nam omogoča kakovostni skok, saj so stroški kar visoki. Zadovoljni smo, ker so bili umetniki navdušeni nad srečanjem z nami.” Kam pa bodo nameščena dela? "Zbranih imamo že okrog 25 del; spomladi bomo pomislili na kakšen način, da bi bila na ogled ljudem." Koordinator Dimitri Brajnik pa nam je povedal: "Enkratna je skladnost, ki je nastala med kiparji. Med našimi ljudmi, ki so jim bili zraven, so se počutili kot doma; čutili so ekipnega duha, ki je duh SKulture: pomagali so si, si svetovali in se medsebojno oplajali. Isto so čutili novi gostje kot tisti, ki so med nami že bili. Zadeli smo v polno, sedaj pa že razmišljamo na naslednjo, četrto izvedbo kiparskega srečanja, ki ga želimo kakovostno še izboljšati."
Danijel Devetak
Prijeten praznik na vaškem trgu v Štandrežu je v soboto zvečer, 15. oktobra, sklenil 3. kiparsko srečanje, ki ga je nadvse uspešno priredilo društvo SKultura 2001 pod pokroviteljstvom goriške občine, občine Šempeter-Vrtojba, goriške pokrajine in v sodelovanju s številnimi krajevnimi društvi in ustanovami. Medtem ko je na nebu vedrega jesenskega večera sijala polna luna, se je okrog sedmih razstavljenih del v parku štandreškega župnišča in na trgu pred cerkvijo podila množica ljudi ter se veselila stvaritev, ki so nastale na tokratnem umetniškem srečanju. V prisotnosti občinskih odbornikov Claudia Cressatija in Mare Černič ter pokrajinskega odbornika Marka Marinčiča je predsednik krajevne skupnosti in skrben pobudnik kiparske kolonije Marjan Breščak z zadovoljstvom ugotovil, da SKul-
tura raste. Zahvalil se je vsem sponzorjem, krajanom, Zadružni banki Doberdob in So-vodnje ter Čedajski banki, Fundaciji Cassa di Risparmio in deželni upravi, ki je bila letos prvič zraven, pa tudi umetniškemu odboru, ki je odločilno pripomogel k začetni zasnovi prireditve, in sicer Francu Dugu, Davidu Faganelu in Juriju Paljku. Breščak je poudaril, da je bilo letošnje srečanje "izreden izraz sožitja na meji", saj je večina nastalih del iskrena nositeljica sporočil miru, prihodnosti, vedrine in luči.
V tednu od 8. do 15. oktobra
je marsikdo zašel med domačije na Jeremitišču in radovedno opazoval umetnike pri delu pod belimi šotori. Vsak je bil svet zase, s svojo zgodbo, svojim slogom, svojo dušo. Lepo je bilo spremljati različne faze dela, se z njimi pogovarjati. Zaradi birokratskega zapleta je bila odsotna Srbinja Danijela Mrsulja, zaradi zdravstvenih težav pa Goričan Marco Bernot žal ni dokončal svojega dela.
Vincenc Kovačec iz Žalca je res zanimiv umetnik. "V stik s to kolonijo sem prišel po naključju," in sicer prek dramske skupine iz Žalca, ki sodeluje z dramskim odsekom Prosvetnega društva Štandrež. "Letos imam za sabo že tri delavnice," nam je povedal; "ko pa sem slišal, da se gre k našim zamejcem v Italijo, sem si rekel: Vincenc, moraš iti!" V družbi kolegov se je lepo znašel: "Predmete oblikujem že od malih nog. Vidim pa, da mi je tako srečanje v korist, ker vidim kaj novega; izgleda, da bom ogromno odnesel. Glede na svoja leta še vseeno sprejemam nova spoznanja." Vincenc je samouk in rad se pohvali s tem, da dela skoraj izključno s sekirami in z dleti. "Hočem obdržati stik z lesom. Zdi se mi, da stroj ne gre zraven; sem pač tak..." Najraje uporablja hrast, češnjo in oreh, "les, ki ima čimveč notranjih struktur". Zanimivo je, da je g. Vincenc delal 30 let v rudniku v Velenju, upokojil se je star 46 let. "Imam ogromno veselje in željo ustvarjati. Nočem postati slaven, toda želim uspeti kot kipar, ker se mi zdi, da je moje delo nekaj vredno. Ljudje pravijo, da ima v sebi močno govorico." Res je. Kovačec je pustil za sabo stvaritvi, iz katerih
seva izrazita slovenska duša. "Na delavnicah se najprej rad pogovorim z ljudmi, da začutim, kaj živijo, kaj jih teži in kaj veseli. Na tisto tematiko naredim svoj kip. Rudar z dvema svetilkama predstavlja svetlo prihodnost tu živečega naroda; to je moja želja: naj vam bo svetla prihodnost! Totem Pra-slovana pa želi biti močna slovanska podoba na tem robu našega sveta."
Bojana Križanec, absolventka kiparstva v Ljubljani, je tudi bila prvič na Jeremitišču. Kolonijo je spoznala prek prijatelja kiparja. "Ker tu še nisem bila, sem se z veseljem odzvala." Znašla se je zelo dobro: "Vreme je lepo, orodje je v redu, les
je zelo v redu." V tednu dni je iz hrastovega debla izklesala ogromen oljčni list. "Oljka ima v sebi veliko simbolike, ponazarja mir, ki naj bo na tej zemlji. Oblika pa se mi zdi zelo elegantna." Doslej je Bojana že sodelovala pri delavnicah v Španiji in Sloveniji, svoja dela je razstavljala v več krajih, prejela tudi več odličij in nagrad. "Letos sem v Salzburgu na polet-
ročilo. Najeremitišču je iz njegovih spretnih rok nastala zgovorna "Romarjeva Mati Božja". Sam je izkusil trpljenje, ki ga je prinesla druga vojna, zato je njegova želja ena sama: "Spreminjati vojna sredstva v simbole miru."
Igor Lukič je Hrvat, po rodu z otoka Ist blizu Zadra. Leta 2003 je iz kiparstva diplomiral na akademiji v Benetkah. V istem letu je bil na srečanju mladih umetnikov na Jeremitišču. "Tudi tokrat se tu dobro poču-
ni akademiji prejela štipendijo in bila na kiparski delavnici." Z nasmehom nam je povedala, da je vzdušje prisrčno, "kot Štajerki mi je vaše narečje zelo lepo!"
Sergio Pacori iz Gorice je poseben in takoj prepoznaven umetnik. Zanj je značilno, da se je odločil za svojevrstno "snov", ki je polna dramatičnega naboja. Kipe - med njimi številne svete podobe - namreč ustvarja iz vojnih ostankov prve svetovne vojne, ki se še vedno lahko najdejo v jarkih med
tim." Tokrat je naredil abstrakten kip, ki spominja na velik cvet. "Na kolonijah je lepo, ker lahko delam na velikih objektih; to mi je posebno všeč." V zadnjih časih je pomagal domači družini, kmalu pa se bo odselil na Kitajsko: "Spoznal sem kiparja, s katerim bom delil delavnico; končno bom lahko naredil kaj zase. Material tam stane zelo malo; bron npr. stane tudi 10-15-krat manj kot tu. Kolega je zanimiv tip: mesece in mesece preživlja v divjih, zapuščenih krajih, kjer išče navdih. Pojdem z njim, se moram pripraviti," nam je nasmejano, a navdušeno povedal Igor. Se bo vrnil čez dve leti na 4. kiparsko srečanje? "Upam, da ja. Na Kitajskem mislim ostati največ leto dni; to bo zame preizkusno leto, ker bom delal samo kiparja. Izkušnja bo gotovo zanimiva.”
Ervin Potočnik, akademski slikar iz Grosupljega, je že bil najeremitišču pred štirimi leti. Rad se je vrnil, saj "domačini so prijazni, s kolegi pa se je lepo družiti. To je tudi koristno." Tokrat je ustvaril sloko, skrbno zglajeno, prefinjeno stilizirano totemsko podobo. "Malce sem se poigral z risbo letnic, linijo sem še malo poenostavil kot bi sicer." Za Potočnika je to že peta letošnja kolonija: "Še ena me čaka. Saj je v redu! Imaš priložnost narediti kakšen večji kos. Sem zadovoljen, to je pač moje delo." Ivan Zotti, domačin iz Štan-dreža, je že sodeloval pri prvi izvedbi kolonije. V kiparstvu je samouk, takoj pa se vidi, da dobro obvlada orodje, ima razvite ročne spretnosti, v sebi pa vsebine. "Začel sem pred 12-13 leti,
kraškim kamenjem: šibre, bodeče žice, granate, bajoneti itd. na tak način postanejo ne le nositelji smrti, ampak iskrice upanja in miru. Pacori je v zadnjih dveh desetletjih veliko razstavljal v Italiji in tujini. Vsak njegov kip, nam je povedal in pokazal bogat katalog, ima svojo zgodbo in svoje spo-
NOVI
GLAS
In memoriam
Tiho je odšel v večnost dr. Filibert Benedetič
Minuli četrtek, 13. t.m., je ugasnilo srce dr. Fi-liberta Benedetiča. Od njega smo se poslovili najprej na žalni seji v soboto, 15. t.m., ko smo v Kulturnem domu v Gorici prisotvovali nagovorom predsednika SKGZ Rudija Pavšiča in Igorja Tute, ki sta spregovorila o njegovem političnem, kulturnem in gledališkem delovanju ter seveda o njegovi vlogi na Radiu Trst A; spregovoril pa je tudi naš urednik Jurij Paljk, čigar glavne misli objavljamo v strnjeni obliki. Pogreb za pokojnikom je bil v ponedeljek, 17. tm., v Pev-mi, nagovor je imel Igor Gabrovec, župnik Marjan Markežič pa tople besede za pokojnika in spremno molitev, ki je odmevala v lepem sončnem vremenu med lepim številom zbranih prijateljev pokojnega.
"Naj takoj v začetku izrazim osebno, a ne samo osebno, iskreno, globoko sožalje vsem vam, predvsem pa gospe Nadji in hčerki Vesni ter sorodnikom, a tudi vsem sodelavcem iz kroga SKGZ, tudi iz SSO-ja, našega gledališča, Radia Trst A, slovenske televizije in seveda vsem prijateljem našega Filiberta, za katerega sem sam prepričan, da nas sedaj tu zbrane iz večnosti gleda ter zadovoljno opazuje in si pri sebi misli: "Nekaj vendarle je, ne, ko so tako lepo zbrani?"!
Ko pišem te besede prijatelju v slovo, mi pride na misel drugi veliki pokojni iz našega prostora, prav tako kot Filibert vsem nam ljubi msgr. Kazimir Humar, ki me je nekoč kot duhov-
nik v uredništvu Novega glasa na Placuti blagovoljno pokaral, da kristjani ne moremo biti prepričani v večnost, ampak da vanjo verujemo.
A sem sam prepričan, da je tako in zato naj mi bo dovoljeno kot pesniku, da se pesniku Filibertu oddolžim s prepričanjem, da je sedaj miren in tih, a vesel, zadovoljen, ker se je njegovo polno življenje izteklo tako, kot je Bog hotel, tako, kot mu ga je življenjska usoda začrtala! Filibertovo življenje je bilo polno zato, ker je bil Filibert predvsem pesnik. Pesnik vidi daleč in vidi več, pesnik ima vizijo prostora in časa, tudi prihodnosti in je zato aktivni akter v areni življenja.
"Nisem ljubil preveč, / vendar vsekakor zadosti,/ da sem lahko tudi nesrečen. Filibert Benedetič?"
To je moto pesniški zbirki Soba 150 na pot, knjigi, na katero sem sam posebej navezan, a ne toliko zato, ker je to moja pesniška zbirka, ampak zato, ker je pomenila slovo od mladosti skupine mladih slovenskih ljudi, ki smo se v Trstu na univerzi zbirali in bili nezadovoljni z našo stvarnostjo, v kateri smo danes prav vsi živi akterji. To je samo nekaj verzov iz čudovite Filibertove pesmi, ki so me takrat in me še danes tako presunejo, da ni naključje, če sem ga že kot mlad "mule" hotel pred skoraj tridesetimi leti spoznati. Takrat je imel moč, bil je mlad in poln življenja, bil je veliki direktor programskega oddelka slovenskih oddaj, bil je naše gledališče in persona. Tudi sam
sem bil večkrat pred njegovimi vrati v četrtem nadstropju; ko sem mu prvič prinesel neke svoje napisane stvari, jih je prebral, me čez nekaj dni poklical in mi rekel: "To je dobro, bomo dali v oddajo, piši naprej, pazi
Tudi sam sem za vedno zavil v pisano slovensko besedo in spominjam se, kako je Filiber-tov prijatelj in sodelavec na radiu Trst A, kjer je vodil časnikarski oddelek naše radijske hiše, dr. Dragio Legiša, vedno vidno
gove korenine!
Govorim o časih, ko je bila naša narodna skupnost razdeljena, ko si natanko vedel, kdo je kdo, ko je bil ideološki naboj še premočan za take oblike sodelovanja med različnimi, kakršnim smo priče danes, in dovolite mi, da se v imenu tridesetletnikov, štiridesetletnikov in še skoraj petdesetletnikov zahvalim javno pokojnemu prijatelju Filibertu, ker nas je vedno združeval in ni nikdar sektašil, ker nas je vse nagovarjal, naj pišemo, naj delamo za našo stvar.
9
na jezik!"
Da, jezik!
Filibert je pisal in govoril imenitno italijanščino, a je živel in delal, mislil v slovenskem jeziku, do konca.
Pisna, izbrana slovenska beseda!
Živel je za gledališče in z gledališčem v očeh.
zadovoljen prinesel kakšen govor ali kakšno razmišljanje pokojnega Filiberta in nam mladim sodelavcem Novega lista vedno rekel: "Filibert mi je dal sijajno stvar, to bomo na vidnem mestu objavili!" Sijajen slog, naše vsebine, vedno in samo naše vsebine svetovljana, ki je vedel, kje so nje-
Širok, razgledan in inteligenten je bil, prav gotovo eden tistih tvorcev današnje pluralne slovenske manjšine, ki se je od nekdaj zavzemal za sodelovanje, za preseganje zamer in razlik, za skupno dobro, za našo stvar.
Knjiga mu je pomenila vse, slovenska knjiga, slovenska bese-
da in to vedo vsi, ki so z njim kdajkoli sodelovali, vedno je bil pripravljen pomagati, ko je šlo za pripravo knjige, in to vedo tako pri Goriški Mohorjevi družbi kot pri Transmedi, kjer je v zadnjem času pomagal pripravljati nekaj knjig, kot so vedeli v Trstu prej in nekateri to vedo še danes, saj je do zadnjih kapljic iztekajočega življenja na smrtni postelji pripravljal novo knjigo.
Sam sem prepričan, da mi je izkazal čast, ko sem ga lahko obiskoval do besedno do zadnjega diha na domu prav zato, ker sem kmečki sin in imam do življenja, bolnikov in smrti zato tisti naravni odnos, ki ga je tudi sam Filibert imel, saj je bi-
lo	njegovo prenašanje hude bolezni izjemno stoično, naravnost kmečko vdano in zato življenjsko lepo, če je smrt seveda lahko lepa!.
Zemlja!
Ko ga je "mamica zemlja", kot je sam pesniško imenoval naš prostor in našo zemljo, priklicala nazaj v Gorico, sva se še bolj zbližala, prihajal je v uredništvo, prihajal je na naš lepi Travnik, dihal je slovensko, dihal in trpel je za gledališče. Redno sva hodila na kavo, kjer sva premlevala vse naše stvari, bil je odličen sogovornik, ki je vedno skušal najti izhod iz vsake težave, predvsem pa se je zavzemal za sodelovanje, za našo primorsko širino, ki je, žal,včasih tudi med nami primanjkuje.
Ko se mu v imenu vseh organizacij, ki delujejo v SSO-ju zahvaljujem za vse, kar nam je dal, ko se od njega poslavljam v imenu vseh vas, ki ste ga imeli radi, se morda kdaj niste strinjali z njim, a ste ga imeli radi, vem, da mu bo Bog dal večni mir in tisto veselje, ki ga je med nami premalo!
Da, vem, ne verujem, ampak vem, kajti pokojni Filibert je bil gospod, pošten in moder mož!"
POSLAVLJANJE V ZATONU
Tomaž Šalamun: Sončni voz. Ljubljana: Študentska založba, 2005.
Ime Tomaža Šalamuna je znano že širšemu in celo ne samo slovenskemu občinstvu. Že davno je veljal za enega izmed slovenskih najdrznejših avantgardnih pesnikov, ki so s svojim delom močno zaznamovali tok slovenske književnosti v šestdesetih letih. Kot pa se dogaja za večino literarnih generacij, je čas Šalamuna z vidika sodobnosti že prehitel. Kar pa ne pomeni, da je Šalamun ostal na okopih zdaj že ne več sodobne slovenske literature in se času pokoril do te mere, da je postal “preživet”. Totalno nasprotno.
V	novi pesniški zbirki Sončni voz (naslov, ki je zelo “nešalamunski”) je vsem znani in poznani Šalamun
-	nerazpoznaven.
Čeprav je njegov lirski subjekt še vedno vezan na avantgardno pojmovanje jezika, z drznimi podobami in asociacijami, so teme in motivi za avantgardo nenavadni.
K temu nas napeljujeta že uvodna mota k prvemu delu zbirke, ki jujepesnikvdveh delih prevzel iz Herodota in iz Picabie. Herodotov odlomek iz Zgodb spregovori o vodi, viru, kije bil Egipčanom dan z Nilom, Grkom pa dan samo z dežjem, torej Zevsov dar. Drugi del mota pa je Picabiev izrek, da “resni ljudje smrdijo po mrhovini”. Naj ta dvojnost sodobnosti in antike pomeni različno gledanje na življenje, zaobseženo v dveh daljnih instancah človeštva? Naj razbiramo Šalamunovo izbiro skozi prizmo večnosti: nekaterim je življenje lažje, drugi se lahko zanašajo na Absolutno instanco, tretji se morajo bojevati, da bi lahko življenje bilo vredno tega imena, četrti...
Da pa bi se ne zdelo vse tako preveč tragično, nam Picabiev stavek o resnosti ljudi vzbuja sum, daje na to življenje treba gledati tudi z zornega kota ne-resnosti in s tem olajšati in omiliti strah pred minevanjem, ki v resnih ljudeh (po mnenju Picabie) ustvarja tisti rahli vonj...
Na novo obrnjeni Šalamun, torej.
Ne. Le zreli Šalamun, ki gleda s Herodotovimi očmi in s Pica-bijevo mislijo.
Kako?
Predvsem skozi izkušnjo lirskega subjekta, kije svetovljanska, temačna in včasih grenkobna. Kljub naslovu zbirke, Sončni voz. Ali ni to morda Apolonov voz, ki prinaša in odnaša sonce z neba? Je morda sonce v zatonu - odhajanju?
To so samo nekatera od številnih vprašanj, ki se bralcu odpirajo ob prebiranju nenavadno bogatega Šalamuna.
Drugi del zbirke uvaja VVittgensteinov komentarv svojem delu Tractatus logico-philosophicus, kjerje podana misel o poveza-
vi	med jezikom in stvarnostjo. Za Šalamuna je to dodatna zgovornost. Šalamunovjezik, četudijessvojimi podobami hermetičen, karje nekako v nasprotju s trendi sodobne slovenske poezije, uvaja torej povezavo s stvarnostjo, ki je komplicirana, a prav zato fascinantna. Šalamun prestavi VVittgensteinovo teorijo v prakso. Njegov jezik je odraz vsakdanjega čutenja in motrenja, ki pelje v ugotovitev, daje človek le potnik v tem časovno omejenem obdobju, ki mu pravimo življenje.
Tretji del zbirke je predstavljen prek besed Aleša Debeljaka (v hrvaškem jeziku...) o brezsmiselnosti in povedi Andraža Šalamuna “človek pride s pištolo, omahne s šopkom oljčnih vejic, vmes pa so slike”. Čudno izražanje, ki je na prvi pogled abotno, v resnici pa ugotavlja, da je človek s svojim početjem vržen v nesmisel sveta, ki ga obdaja. Karje vmes, so samo dogodki, ki nimajo povezave.
Pošteno je, da na tem mestu označimo pesnika Tomaža Šalamuna za nepoboljšljivega nihilista. A s pripisom, dajeta nihilzem le posledica njegovega soočanja s kruto in resnično stvarnostjo, ki ne dopušča individuumu poti do sreče. Najprej je svojo pot iskal pesnik z avantgardo, ker je ni našel, je zašel v nesmisel. Karje huda ugotovitev “na stara leta”. Taka poezija je zato tragična, kljub ne-resnosti. Ker je zadnja, poslednja prošnja po razlagi naših misli, besed in dejanj. Zadnji, obupani krik po življenju, ki ni bilo izživeto do kapljice.
In da prepričamo še v avantgardo zaverovanega bralca, naj svoje zaključke rezimiramo s samim Šalamunom in njegovo pesmijo Sluh: “Želja, da bi bil hiter, me klonira./ O kako temen in težek in tih je zvon. / Enakomerni presledki umirijo. / Zakaj ne bi enkrat čisto enostavno / povedal, da se bojim smrti?” Vse to nam pove, da seje Šalamunova poetika bistveno spremenila in pesnikjezdaj na odhajajočem vozu, ki jemlje hudo, trpeče in boleče slovo od sonca. In ga nosi s seboj v temo.
David Bandelli
Pestrost In ohranjanje kraške pokrajine
Dežele sredozemskega prostora povezujejo skupni kulturni ambient in podobni odnosi z naravnim okoljem. To je uvodna ugotovitev v zanimivi publikaciji, ki sojo pripravili strokovnjaki Znanstveno - raziskovalnega središča Univerze na Primorskem in Avtonomne vlade španske pokrajine Valencije.
Naslov publikacije je Pestrost in ohranjanje kraške pokrajine: Primeri iz Valencije in Slovenije ter je sad sodelovanja pri načrtovanju in razvoju programov za zaščito rastlinskih vrst v bodočem regionalnem parku Slovenije, ki bo obsegal področje Kraškega roba in Primorsko. Skupne točke so strokovnjaki našli tako v problemih, s katerimi so se srečevali, kot tudi v možnih rešitvah zanje, saj sta si ekosistema španske pokrajine Valencije in slovenskega Krasa zelo podobna. Skupne lastnosti in možnost, da se na področje
Kraškega roba prenese valencijski naravovarstveni model, je spodbudil slovenske in španske strokovnjake, da so izpeljali tak projekt v okviru programa Life - Narava. Pred nekaj leti je Evropska komisija projekt potrdila in tako odobrila sodelovanje med omenjenima inštitucijama, ki se je v preteklih letih dodobra utrdilo in postalo zelo uspešno.
Publikacija prinaša glavne značilnosti v ekosistemu pokrajine Valencije in vrsto opravljenih strokovnih raziskav na tistem območju, slovenski strokovnjaki pa objavljajo izsledke svojih raziskav na območju Kraškega roba. Poseben prispevek je namenjen ohranitvi in varstvu ogroženih habitatov in vrst na omenjenem območju.
Publikacija, ki je bogato opremljena z barvnimi reprodukcijami, je izšla v slovenščini, španščini in angleščini. / (mab)
Štipendije sklada »D. SARDOČ«
Upravni odbor Sklada »D. Sardoč« - Onlus razpisuje natečaj za dodelitev sledečih štipendij:
• pet štipendij v znesku petsto evrov, za učence Državne dvojezične osnovne šole v Spetru. Prošnji mora biti priložen družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov;
• šest štipendij v znesku tisoč tristo evrov za univerzitetne študente. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov;
• štipendijo v znesku tri tisoč evrov, za podiplomski študij ali specializacijo. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: potrdilo o opravljenem univerzitetnem študiju s končno oceno, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov.
V	prošnjah morajo biti navedeni podatki o drugih prejetih štipendijah. Pri dodelitvi štipendij bo upravni odbor upošteval predvsem študijske uspehe in potrebe prosilcev na osnovi 5. člena statuta sklada. Štipendije bodo dodeljene do 30. novembra 2005. Za vse potrebne informacije so na razpolago člani odbora Boris Peric (048132545), Zdravko Custrin (0481387310) in Karlo Černič (048178100). Zainteresirani naj dostavijo prošnje do 31. oktobra 2005 v zaprti ovojnici na sledeči naslov: SKLAD - FONDAZIONE D. SARDOČ C/O Studio Legale - Odvetniška pisarna SANZIN, ulica Diazšt. 11,34170 Gorica.
NOVI
GLAS
Kratke
Posvet o odporništvu na Goriškem
Inštitut za družbeno in versko zgodovino prireja v petek, 28. oktobra, z začetkom ob 9.15 v dvorani pokrajinskega sveta v Gorici mednarodni študijski simpozij “Viri in težave odporništva na Goriškem: med brigado Osoppo in osvobodilno fronto”. V režiji Inštituta, ki ima na področju preseganja meja v glavah veliko zaslug, bodo ugledni slovenski in italijanski zgodovinarji v vzdušju tvornega sodelovanja obravnavali še ne dovolj razjasnjeno temo in predstavili nekaj doslej neobjavljenih virov. Za našo javnost bodo gotovo zanimivi dnevniki msgr. Rudolfa Klinca 1943-45, kijih bo prikazal prof. Franc Kralj, ali pa izsledki o oživitvi katoliških Slovencev na Goriškem v istih letih (prof. Peter Černič). Prof. Tamara Griesser Pečar bo spregovorila o odgovornostih pri državljanski vojni med Slovenci. Poleg njih bodo sodelovali še France M. Dolinar, Italo Santeusanio, Luigi Tavano, Luciano De Cillia, Raoul Pupo, Nevenka Troha, Tomaž Simčič in Liliana Ferrari. Vabljeni!
V Goriškem muzeju o naši preteklosti
V Goriškem muzeju v gradu Kromberk nadaljujejo s predavanji, predstavitvami dogodkov in osebnosti, ki javnost seznanjajo s preteklostjo Goriške oz. Posočja. Udeležuje se jih precejšnje število Novogoričanov, prihajajo pa tudi posamezniki iz Gorice. Magister Vojko Paulin je imel predavanje o Goriškem gospostvu na začetku
16.	stol. Spomnil seje, daje 1.1500 Maksimilijan Habsburški po zadnjem goriškem grofu dedoval goriško grofijo, v kateri je osrednji del predstavljalo deželnoknežje gospostvo z uradom v Gorici. Le-temu je bila podložna večina vasi od Hublja in reke Vipave do Goriških gor in Idrijce ter do bližnjih furlanskih krajev. Deželnoknežji
urbar iz 1.1507 nam s pomočjo drugih podobnih virov razkriva nekatere gospodarske in družbene značilnosti tedanje Goriške.
Potem ko je Goriški muzej v Coroninijevem dvorcu v Šempetru pripravil razstavo kuhinjskega in namiznega posodja, so v gradu Kromberk 11. t.m. predstavili knjigo zbranih zapisov Edmunda Čibeja, učitelja ter prizadevnega prosvetitelja in raziskovalca na najrazličnejših področjih. Rojen je bil 15. 3. 1861 v zaselku Slokarji pri Lokavcu na Vipavskem, umrl pa je 9. 1. 1954. Bil je nemara najbolj zaslužen za opis narave, ljudi in značilnosti Gore, območja nad Ajdovščino, z vasmi Predmeja, Otlica in Kovk. Knjiga obsega okoli 360 strani in je bogato ilustrirana. Izdalo jo je Društvo za ohranjanje in varovanje kulturne in naravne dediščine na Gori. Delo sta predstavila urednik Franc Černigoj in zgodovinar dr. Branko Marušič. Slednji je Čibeja obravnaval tudi z vidika časa ter političnih in drugih razmer, v katerih je živel in deloval. / M.
Branko Marušič
Tudi slovenska beseda na slovesnem odprtju razstave
Sodobna likovna umetnost v palači Lantieri
V	nedeljo, 9. t.m., je bila v lepi goriški palači grofov Lantieri nevsakdanja otvoritev razstave sodobne likovne umetnosti, ki je sicer pomenila naravni in slovesni zaključek tri dni trajajoče likovne pobude, t.i. "wok-shop" likovne delavnice, na katero so bili povabljeni najsodobnejši likovniki iz evropskih držav, tudi iz Slovenije.
Slovenski umetniki so prišli v okviru združenja ŠKUC. Zapisali smo, da je bila otvoritev nevsakdanja predvsem zato, ker sta bila gostitelja grofica Carolina Lantieri in njen mož Niccolo', tudi sam plemič iz slovite rodbine Piccolo-mini, ki je v zgodovini iz svojih vrst dala dva papeža,
pripravila sprejem za sodobne umetnike, a tudi za ljubitelje najbolj sodobne umetnosti, med njimi je bilo veliko ljudi, ki so prišli od daleč, veliko pa tudi predstavnikov plemstva iz sosednjih držav in Italije. Alberto Princis, Daniele Piero-ni in Jurij Paljk so bili povabljeni pesniki, ki so z branjem pesmi v različnih jezikih, tudi v slovenskem, uvedli priredi-
tev s pesniško besedo, vizijo in izbornim jezikom; gostitelja sta tako hotela pokazati odprtost družine in palače Lantieri goriški večnarodni stvarnosti.
V	imenu prirediteljev je pozdravila grofica Carolina, v imenu goriške občine odbornik za kulturo Claudio Cres-satti, v imenu Dežele FJk pa
odbornik za kulturo Roberto Antonaz.
Sodobna umetnost vključena in vezana na arhitektonski kontekst, ki je precej daleč v času in koncepciji, je tisto, kar označuje goriško razstavo. Iskanje kontrasta, ki postaja soočanje, izzivalne kombinacije, ki se ozmotično prepletajo s prostorom in se oboje-stranko obogatijo. Tri inštalacije odmevnih umetnikov v dialogu med sabo in s prostorom, zgodovinsko palačo Lantieri. Gre za drugo goriško srečanje z nizom, ki so ga poimenovali Akumulacije. Razstavno-kritični načrt je nastal v Rimu pred desetimi leti v iskanju dialoga med idejami in različnimi stilnimi izražanji. V sobanah Lantie-rijeve palače se freske, slike in notranja oprema stapljajo z eksperimentiranjem, inovativnimi idejami, vsebinskimi reinterpretacijami okolja.
Vizualni umetnik, gledališki režiser in pisatelj Jan Fabre se sooča s starimi portreti pinakoteke, v delu "Ponaredba skrivnostne zabave" njegove risbe s kemičnim svinčnikom
dopolnjujejo poglede, podobe in stoletne prisotnosti. Zanimiva je tudi njegova mala, a prodorna upodobitev pokojnega svetega očeta Janeza Pavla II.
Michelangelo Pistoletto se predstavlja z delom "Skies". Na lesenem stropu glavne sobane palače Lantieri se zrcali njegova karta Srednje Evrope, ki objema mešanico politike in umetnosti in se vključuje v projekt Love Difference, gre zares za veliko delo. Inštalacija avstrijskih umetnikov Franza Westa in Heimo Zoberniga in srbskega Zlatana Vukosavljeviča si je izbrala lokacijo v sobani s freskami Fogolina. Delo prikliče in v sodobni obliki preuredi tip renesančne sobe, vendar ne v obliki zasebnega kotička, temveč kot prostor za sproščanje gledalčeve psihične sile.
Gre za prvovrstne in za Gorico neobičajne umetniške podvige, zanimive predvsem zato, ker je bila Gorica izbrana tudi zaradi svojih kulturno - zgodovinskih značilnosti, ki se stapljajo z novimi umetniškimi podobami.
Če k temu dodamo, da so v palači Lantieri in na njenem prelepem vrtu na ogled še dela Domenica	Bianchija,
Guentherja Foerga ter Maria Merza, smo povedali dovolj, da bodo vsi privrženci konceptualne umetnosti gotovo odšli na ogled razstave.
ZUT
Cankarjeva založba
Evangelij po Jezusu Kristusu Joseja Saramaga
V	posameznem obdobju človekovega časa štejejo vsa temeljna pričevanjska dela - kot zidaki naše civiliziranosti, načel življenja in odnosov, kulture in omike. O nadčasni aktualnosti evangelijev priča dejstvo, da so iz njih črpale, se ob njih profilirale, jih po svoje, znova in na novo tolmačile vse družbe in kulture "našega štetja" ... Da pomembne, marsikje in kdaj odločilne vloge katoliške cerkve v svetovni zgodovini niti ne omenjamo.. Kaj je pomembno, v kaj verjeti, o tem človeka ni mogoče prepričati. Če ga ni oblikovala in usmerila vzgoja, ga zgnetejo izkušnje in preizkušnje,
na videz naključen splet dogajanj v njegovem času. Vendar tudi kot tak se človek, razumnik pa še posebej, ne more ogniti knjigam zaveze, knjigam življenja in njegove nad-bivanjske vsebine. Evangeliji so takšna dela, ki kličejo po nenehnem branju in silijo k razmisleku, tu pa tam pa se v branje ponudi tudi kaka knjiga, ki njihova pričevanja želi zrelativizirati.
Cankarjeva založba nam je minuli teden ponudila eno takšnih, Evangelij po Jezusu Kristusu pisatelja Joseja Saramaga, v prevodu Barbare Juršič Terseglav. Knjiga je bila ob svojem izidu leta 1991 na Portugalskem sprejeta kot bla-
Zn naš jezik
Dva ali oba?
Ne bomo se ustavili ob uporabi števnika dva, dve, ker je jasno, da se uporabljata za dve osebi, stvari ali predmeta. Ni pa vsem jasno, vsaj tako se zdi, kdaj moramo uporabljati količinski zaimek oba, obe.
Vzemimo primer:
Mati je poslala dva otroka na tržnico po sadje.
Mati je poslala oba otroka na tržnico po sadje.
Kakšna je razlika? V prvem primeru (dva otroka) pomeni, da ima mati več otrok (mogoče tri ali celo štiri), je pa poslala na tržnico samo dva. V drugem primeru pa pomeni, da ima mati samo dva otroka in je oba poslala na tržnico.
Poglejmo še nekaj primerov: Objel ga je z obema rokama. Potolkel si je obe koleni. Drevje je raslo na obeh bregovih reke. Slovenci živijo na obeh straneh meje.
Roki sta samo dve, prav tako koleni, tudi reka ima samo dva brega, ravno tako deli meja ozemlje na dva dela. Zato v teh primerih uporabljamo oba, obe.
sfemično besedilo, saj naj bi onečaščala evangelije. Zato so avtorja takratni kulturni funkcionarji umaknili s seznama kandidatov za evropsko nagrado. Očitek sam po sebi ni izvit iz trte, če pod tem razumemo ironijo, s katero pisatelj razlaga nekatera ključna mesta v evangelijih, si izmišljuje nove čudeže in prerokbe ipd. Če pa se odmaknemo od dogmatike, ga lahko beremo kot fascinanten roman, ki nam zastavlja vrsto večnih vprašanj in spodbuja k razmišljanju.
Ali je človek res svoboden in koliko - v odnosu do Boga, do družbe, do države ...? Bog in Satan sta po njegovem soodvisna - dve plati enega počela,
ki se v romanu prepirata okoli zla. Jezus pa je neprenehoma na preizkušnji, ne nazadnje je zanimiv tudi njegov odnos do Očeta, saj se le-ta prikaže kot dober manipulator, ki izkoristi zemeljsko po-
slanstvo svojega sina. Knjiga se ponorčuje iz mnogih stereotipov, hkrati pa je kritika družbe, katere paradigmatski vzorci in vzgoni se od Jezusovih časov niso kaj dosti spremenili. Saramago je izjemen
tudi v opisovanjih, ki so terjali temeljito preučevanje, tako da bralec uživa v predstavah Jeruzalema, templja, takratnih noš in ekste-riera nasploh.
Na isti novinarski konferenci smo dobili v branje in oceno tudi knjigo Samo jesen avtorice Marjane Moškrič
-	roman o življenjskem obračunu junakinje Jerce na pragu njenih petdesetih, ki so ga uredniki pospremili z oznako: novo privlačno branje za bolj zrelo publiko.
Dušan Rogelj
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE TEATRO STABILE SLOVENO
otvoritev gledališke sežone 05/06
Trst - Kulturni dom
petek 21. oktobra 05 20.30-(Red A, D in F)
na trgu Perugino bo odprto parkirišče sobota 22. oktobra 05
20.30-(Red B in T)
na trgu Perugino bo odprto parkirišče nedelja 23. oktobra 05 16.00-(RED C)
Izbira sedežev prosta
Sofokles
“ena izmed najboljših slovenskih predstav lanske sezone“
abonma 05/06
KRALJ OJDIPUS
režiser Vito Taufer
gostujoča predstava Gledališča Koper v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj
Urnik gledališke blagajne
od ponedeljka do petka 10.00- 13.00	17.00-20.00
tel.: 040 362542 ali j Brezplačna številka 800 214 302
C!
8
www.teaterssg.it
Abonente prosimo, da čimprej dvignejo abonma pri blagajni Vstopnice so naprodaj pri blagajni najkasneje do 15’ pred pričetkom predstave
NOVI
GLAS
ES] Vabilo v gledališče
Zafrkon s patino rje
SKGZ in SSO ter italijanska skupnost v Sloveniji
Posvet o gospodarski vlogi manjšin
Zelo uspelemu prvemu vabilu v gledališče s Pupkin Kaberettom in z nepredvidljivim Paolom Rossijem je sledilo drugo, tokrat s preverjeno domačo dvojico, Sergejem Verčem in Borisom Kobalom, ki je v svojih nastopih po radijskih valovih, pa tudi na zaslonih koprske televizije ničkolikokrat drzno, brez dlake na jeziku dregnila v zamejske politične zdraharske blodnje, finančne zablode in pogube ter podobne zadevščine, ki se tako pogosto izrisujejo na našem ozkem, večkrat utesnjujočem prostoru, pa tudi na širšem ozemlju matične domovine. Gotovo sta spomin na te bodeče satirične strelice, dobro zadete v tehtno odbrane tarče, in misel na neponovljivo Afriko in malce nostalgičen čustveno izpovedni Allegro, ma ne preveč pritegnila najprej v Kulturni dom v Trstu, 30. septembra, 1., in 2. t.m., nato pa še v goriškega, v ponedeljek, 3. t.m, množico gledalcev, ki je z radovednostjo v srcu polno zasedla dvorani, da bi prisluhnila Zafrkonu.
Ali je bilo to povabilo v gledališče zares tako učinkovito, kakor si ga je obetalo prenovljeno vodstvo SSG, pa bo pokazal ob koncu abonmajske kampanje seštevek prodanih abonmajskih vstopnic.
Znani duo in edini tovrstni kabaretni duet, kralj v zamejstvu in tudi na vseslovenski sceni, ki še zmeraj ne premore ostro iskrivih satirikov, ki jih je v Italiji bilo in jih je še lepa skupina, je na tokratnem nastopu izzvenel mnogo manj prepričljivo kot sicer. Iz dvorane je bilo slišati kar nekaj smeha, vendar so ga izzvali pogosti (prepogosti!) kosmati poulični izrazi, povzeti iz italijanske in srbske pritlehne
govorice, ki resnici na ljubo v prenasičeni natrpanosti izgubijo še tisto trohico humorja, ki ga lahko sproži taka nabrita besedica, izrečena v pravem trenutku.
Prepričani smo bili, da bosta svoj nastop, kot uvod v preporod našega gledališča in spodbuden vstop v novo sezono, pošteno prezračila in prevetrila z novimi "junaki" in domislicami. Pa smo se ušteli! Verč je nastopil v ustaljeni podobi spraševalca-novinarja, ki v knjižnem govoru postavlja vprašanja vrsti znanih ali tipiziranih oseb; slednje seveda pooseblja Kobal in jim vsakič narečno obarva odgovore in jim tudi z mimiko orisuje značajske poteze. Tako so spet zaživeli, v predolgo trajajočih dialogih in razvlečenem tempu nastopa, liki nekdanjega partizana, tigrovca, zamejskega višješolca, ki ima zelo medle pojme o naši zgodovini, Tržačana, ki v običajni mentalni omejenosti vsili svoj psevdopevski nastop v tržaškem narečju, in še katerega drugega, ter redke nove podobe, (Marko Sosič, novinar Tence...), ki jih je Kobal bolj ali manj ustrezno in prepričljivo opisal v svoji parodiji.
Zob časa je pač neusmiljen in je začel glodati tudi znano satirično dvojico, v kateri sta prepoznavni nekakšna ustvarjalna okostenelost in tančica prahu, ki prekriva njuno nekoč zelo učinkovito zajedljivost. Gledalec ima občutek, da jima je zmanjkalo sveže vsebinske tematike, saj v glavnem pogrevata že neštetokrat slišane zgodbe in dogodke iz polpretekle zgodovine. Zato je v svoji antologični zmesi Zafrkon izzvenel tudi kot malce usihajoč komičen izvir.
Iva Koršič
Predsednik Slovensko-kul-turno gospodarske zveze, Rudi Pavšič, je tako na tiskovni konferenci minuli teden, na kateri so predstavili Posvet o gospodarski vlogi manjšin, kot tudi na samem ponedeljkovem simpoziju odločno izrazil željo, naj ne bi to snidenje obrodilo zgolj knjige visokoletečih sanj: zaželel si je, da bi iz tega srečanja, ki je v prvem delu potekal v Trgovinski zbornici v Trstu, zaključil pa se bo prihodnji ponedeljek v Kopru, izšel dokument, na podlagi katerega bi uresničili prave smernice dejanskega in trajnega sodelovanja tako med manjšinama na eni kot na drugi strani meje ter med Slovenijo in Italijo oz. deželo F-Jk.
Posvet je nastal na pobudo SKGZ in SSO, Italijanske unije in Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti v okviru delovnega omizja za manjšine pri Mešani komisiji za vprašanja razvoja med RS in deželo F-Jk.
Jutranji del je bil posvečen pretežno institucionalnim pozdravom številnih gostov tako iz naših krajev kot tudi iz matične domovine. Med vsemi gre najbolj izpostaviti poseg državnega sekretarja Franca Pukšiča, ki
je glede zaščitnega zakona jasno opozoril italijansko stran, da si Slovenija pričakuje zamenjavo tistih članov paritetnega odbora, zaradi odsotnosti katerih je delovanje odbora nesklepčno. To pa je bila edina
pikra - a dobrodošla - izpostavitev v okviru strogo gospodarskega gledišča, s katerega so prisotni pretresli dosedanje, predvsem pa bodoče možnosti čezmejnega sodelovanja. Minister za regionalni razvoj RS, Ivan Žagar, je poudaril prizadevanje Slovenije glede razvoja tako italijanske skupnosti na slovenskem ozemlju, kot tudi slovenske manjšine v Italiji. Pozitiven je bil pogled deželnega
predsednika II-lyja, ki je v svojem posegu jasno izpostavil prednost teritorija, na katerem so prisotne manjšine. Naša dežela predstavlja edinstven primer: tako furlanska manjšina (če lahko Furlane imamo sploh za manjšince), kot tudi nemška in slovenska lahko gotovo postanejo izvrsten faktor za povečanje blaginje našega področja. Večkulturnost in večje-
zičnost tudi v raziskovalnih središčih in na vseučiliščih vzpostavijo večje in plodnejše debatno okolje. Naj povemo, da je v nadaljnjem posegu to stališče zagovarjal tudi rektor tržaške univerze Domenico Romeo. Gotovo je treba nadaljevati s politiko izboljšav sedanjih infrastruktur, ki za Illyja pomenijo predvsem, če že ne izrecno, peti koridor. Predsednik F-Jk je poudaril tudi razvojni po-
men turističnega področja (omenil je uresničitev mednarodnega Kraškega parka). Glede delavskega sektorja si deželni glavar želi, naj se čimprej ukine moratorij o pretoku delovne sile iz Slovenije v Italijo. Kar pa se našega zaščitnega zakona tiče, je Illy popolnoma podprl Pukšičeva stališča. Osrednji poseg je v jutranjem delu simpozija imel Rudi Pavšič. Predsednik SKGZ je najprej prikazal sedanji gospodarski položaj na našem koncu v okviru evropske vizije, ki presega pojem meje oz. čezmejnega sodelovanja. Naš prostor je treba zato jemati bolj globalno kot sicer: v tej luči ni dobro, da se gospodarstvo naše manjšine zapira vase, a treba ga je vključevati v večinski prostor. Delati je treba v prid bolj organske povezave z drugimi faktorji naše družbe, predvsem pa je pomembno investirati v izobrazbo novih gospodarskih kadrov. Pavšič je obenem izrazil željo po vzpostavitvi trajnega gospodarskega foruma, ustanovitvi razvojnega inštituta za stimuliranje podjetništva in skupni finančni družbi, pri kateri bi bile manjšine neposredno soudeležene.
Na drugem delu srečanja so sodelovali izvedenec na področju podjetniških strategij, Giuseppe Boni, predsednik Holdinga Istrabenz, Igor Bavčar, predsednik Zveze zadružnih bank F-Jk, Italo Del Negro, nekdanji predsednik Vsedržavnega združenja kmetov Giuseppe Avolio in Vesna Peric s fakultete za turizem Primorske univerze.
IgoiGiegoii
no varnost in sodstvo), po načelu dobrega sodelovanja pa se lahko obrne še na ostale javne uprave. Dolcherjeva je v Peterlinovi dvorani povedala, da največ posega v primerih varstva okolja, šolstva, zdravstvenih uslug, urbanističnih in gradbenih posegov. Državljani se iz leta v leto vse več obračajo na deželno branilko, dejstvo, da je njena vloga v javnosti bolj malo poznana, pa je še vedno hud problem. Največja težava pa je v tem, da ombudsman ni sodnik ali odvetnik in da torej ne more vsiljevati ničesar nobenemu. Zadeve preuči, nakaže možne rešitve in le v primeru kazenske ali računovodske odgovornosti prijavi zadevo javnemu tožilstvu ali računskemu sodišču. Dolcherjeva je ob tem poudarila, da zelo dobro sodeluje z raznimi javnimi upravami, tudi s takimi, ki niso po predpisih dolžne sodelovanja z njenim uradom.
Ob koncu je Dolcherjeva poudarila, da se zelo malo predstavnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji zglasi v njenih uradih, morda pa je tudi ponedeljkovo srečanje koga spodbudilo v tej smeri.
MR
Kratke
Foto IG
[HI Deželna branilka odv. Caterina Dolcher
Posrednik med javno upravo in državljani
bražencev, je jasno predstavila vlogo ombudsmana. Izvoli ga deželni svet, pri opravljanju funkcije je samostojen in neodvisen ter je po formaciji ponavadi pravnik. Naša dežela je med prvimi v Italiji predvidela ta urad, sicer državljanovega branilca že imajo nekatere občine (Trst, Gorica, Videm in druge manjše občine), veliko deželnih uprav, predvsem na jugu Italije, pa ga še nima. Tudi na državni ravni ga ni, kot je na primer v Sloveniji, pa bi bil še kako potreben, je dejala Dolcherjeva. Naša dežela prednjači pred ostalimi tudi v tem, da ima državljanov branilec urade na celotnem deželnem teritoriju, in sicer v Trstu, Gorici, Pordenonu in v Tol-meču.
Deželni ombudsman lahko posega pri vseh deželnih uradih, pri ustanovah in družbah, ki so odvisne od dežele in tudi v državni upravi (razen pri tistih, ki so pristojne za obrambo, jav-
Ceprav nima pooblastil neposrednega odločanja, državljanov branilec ali ombudsman, kot mu pravijo v skandinavskih državah, kjer ta ustanova deluje že več kot sto let, posreduje v sporih ali nesporazumih med javnimi upravami in državljani. Skrbi, da uprave dobro in nepristransko delujejo
ter ščiti človekove pravice. Pogosto pa mora tudi državljanom na razumljiv način razložiti ravnanje javnih organov, saj zna biti birokracija zelo zapletena stvar. Državljanova branilka za Furla-nijo-Julijsko krajino odv. Caterina Dolcher, ki je bila gostja prejšnjega ponedeljkovega srečanja v Društvu slovenskih izo-
M Na festivalu Zlata paličica
Ptička smejalka prejela nagrado
Na 11. bienalnem mednarodnem festivalu otroških predstav poklicnih gledališč Zlata paličica 2005, ki je potekal od 3. do 9. oktobra v Gledališču za otroke in mlade v Ljubljani, je v petek, 7. t.m., v tekmovalnem sporedu nastopilo tudi Slovensko stalno gledališče s predstavo Ptička smejalka. Razgibana predstava je nastala v sezoni 2003/04 iz spleta iskrivih otroških pesmic Mi-
roslava Košute v dramatizaciji in režiji Vladimirja Jurca. V Ljubljani so jo uprizorili igralci Janko Petrovec, Vladimir Jurc, Stojan Colja, Gregor Geč in Nikia Petruška Panizon. Žirija, v sestavi Polonca Kovač (predsednica), Andres Valdes in Matej Bogataj - je Vladimirju Jurcu prisodila nagrado za priredbo in režijo z utemeljitvijo: Vladimir Jurc iz igrivih pesmi ustvari v sebi zaključeno nanizanko, jo po-
stavi v okvir enega dneva, pri čemer verzi niso izgubili svoje zvočnosti in besednih iger, ker so jih odrske akcije dopolnile in nadgradile, kot dobra ilustracija nadgradi besedilo. K iskrivosti in uspešnosti predstave so pripomogli prav gotovo koreograf Miha Lampič, avtor scenske podobe ilustrator Danijel Demšar in glasbenik Andrej Šifrer, ki je uglasbil songe.
Levji delež so seveda prispevale otroške pesmice priljubljenega tržaškega pesnika Miroslava Košute, ki vabijo otroške duše k gledališkemu sanjarjenju. Košutova poezija namreč pomaga otrokom odraščati, odraslim pa se vračati v otroštvo. V njej so
igra, smeh, glasba, ples in cel cirkus živali - celo ptička smejalka.
IK
Festival latinskoameriškega filma
Minuli teden so na tiskovni konferenci, ki je potekala v tržaški občinski palači, predstavili 20. izvedbo Festivala latinskoameriške kinematografije. Potekal bo od 22. do 30. oktobra v gledališču Miela. Skromni finančni pogoji, s katerimi lahko razpolagajo južnoameriški režiserji, ne zavirajo docela njihove ustvarjalnosti. Gre pa vsekakor za take filmske proizvode, ki jih bomo težko
srečali v običajnem filmskem obtoku. Ravno zato je tržaški festival nenadomestljiva priložnost, da se predamo poetičnemu filmskemu izražanju umetnikov južne pol ute, ki se bodo tudi tokrat predstavili z obsežnim izborom dokumentarcev in celovečercev.
Zmagal je Ettore Rosato
Ettore Rosato, predstavnik Demokratičnega zavezništva, je krepko prekosil svoja tekmeca, Claudia Boniciollija, ki so ga podpirali Levi demokrati, in 'zelenega’ Alessandra Metza. Primarne volitve so z
množično udeležbo torej jasno dokazale, kdo se bo v levosredinskem taboru zoperstavil sedanjemu županu Dipiazzi na občinskih volitvah prihodnje leto. Izidi nedeljski primarnih volitev jasno izpričujejo ljudsko podporo v prid Rosata. Slednji je na podlagi zadnjih podatkov, s katerimi razpolagamo v trenutku, ko pišemo, dosegel 70,2%; Boniciolli je z velikim zaostankom dosegel 23,7%, Metz pa 6,1%. Čeprav bi se bil Rosato primarnemu krogu soočanja rade volje izognil, lahko sedaj z mirno dušo načrtuje nadaljnje poteze, v upanju da bo celotna leva sredina strnila moči njemu v prid.
NOVI
SKEDENJ
Jakob Ukmar
Postopek za beatifikacijo končno napreduje
Postopek za kanonizacijo msgr. Jakoba Ukmarja je v zadnjih mesecih pridobil novega zagona. Začel se je daljnega leta 2000 in v petih letih doživel marsikateri zastoj, kar je slovenskim pobudnikom, ki so si za ta korak močno prizadevali, pustilo grenak priokus.
Kakor koli že, je treba na stare vozle pozabiti in upreti pogled
Tako se glasi prisrčni poziv Skedenj skega kaplana, g. Dušana Jakomina, ki je v ponedeljek minulega tedna predaval v Domu Jakoba Ukmarja na temo Ukmarjeve beatifikacije. G. Jakomin je na večeru pobližje razčlenil četverico argumentov: kanonizacijo, simpozij o Ukmarju, ki je pred nedavnim potekal v Rimu, avdienco, ki so je udeleženci simpozija imeli
odbor, ki se je nato predstavil škofu Ravignaniju, nakar je bilo na vrsti širše srečanje s koprskimi duhovniki ter vsemi škofi naše dežele; beneški patriarh pa je bil nadzornik celotnega procesa. G. Jakomin je medtem marljivo zbiral dokumente in jih leta 2001 izročil škofu skupno z raznimi pismi, ki so jih slovenski dušni pastirji, verniki, izobraženci, mariborski
tv
Foto IG
v prihodnost, predvsem pa bi bilo sedaj priporočljivo, da vsak pripadnik naše slovenske verske skupnosti - ožje škedenj-ske, pa tudi širše tržaške - napne svoje moči v prid skupnega prizadevanja. "Še vedno iščemo prevajalce, da bi prevajali Ukmarjeva dela v italijanščino, dobrodošle so tudi osebe, ki bi bile pripravljene ponuditi kanček svojega časa, da bi fotokopirale njegove spise in jih nato posredovale prevajalcem. To je pač dolgo delo".
pri papežu na Trgu sv. Petra in televizijski dokumentarec o nekdanjem škedenjskem dušnem pastirju.
G. Dušan Jakomin, ki so ga slovenski duhovniki 4. oktobra 2000 predlagali tržaškemu škofu za postulatorja - to je oseba, ki je v prvi vrsti soudeležena pri postopku kanonizacije - se je tako podal v oris običajnih in vendar dolgih ter strogih korakov, po katerih se vije vsaka prošnja za beatifikacijo. Najprej se je sestal t.i. Ukmarjev
duhovniki in drugi napisali, da bi poudarili svojo naklonjenost glede Ukmarjeve beatifikacije. Beneški patriarh je nato vsaj posredno privolil na sprožitev nadaljnjih postopkov, saj doslej še ni podpisal uradnega pisma. Sočasno pa so po-stulator in ostali prizadevni možje prosili škofa Ravigna-nija, naj ustanovi posebno sodišče, ki bi služilo dejanskemu kanonizacijskemu procesu na prvi krajevni stopnji. Tako je tudi bilo: ko pa je bila stvar na
tem, da se zlahka razplete, se je pa zapletla. Predsednik sodišča, italijanski duhovnik Pelaschier, je medtem umrl in celotni proces je doživel nepričakovan zastoj, ki je trajal kar tri leta. Na srečo pa so se letos v Sloveniji odločili posvetiti pomembni simpozij, ki ga od časa do časa prirejajo, da bi osvetlili like pomembnih osebnosti naše slovenske cerkve, ravno msgr. Jakobu Ukmarju. Simpozij je pred nedavnim potekal v Sloveniku v Rimu; udeležili so se ga številni izvedenci, ki so vsak s svojega zornega kota predavali o različnih Ukmarjevih razsežnostih. Postalo je tako jasno, da se za kanonizacijo nekdanjega škedenj-skega dušnega pastirja zavzema vseslovenska javnost in tudi visoki cerkveni krogi. Naposled se je zato zgodilo, da je postopek za beatifikacijo nenadno napredoval. Tržaški škof je namreč imenoval župnika g. Malnatija kot novega predsednika sodišča. Slednji ima veliko izkušenj na tem področju, saj je neposredno sledil kar petim postopkom kanonizacije, med drugim tudi tisto, ki je predala blaženosti zaslužnega patra Corteseja.
G. Jakomin je občinstvu nato opisal avdienco, na kateri je papež Benedikt XVI. spregovoril tudi v slovenščini in izrecno pozdravil slovenske vernike, ki so sodelovali na Ukmarjevem simpoziju. Nazadnje je škedenjski kaplan še dodal, da je na deželnem sedežu Rai v pripravi dokumentarec o msgr. Jakobu Ukmarju. "Ta načrt snujemo zato, da bi Ukmarjevo osebnost spoznale tudi mlajše generacije". Po televiziji ga bodo predvidoma predvajali 1. novembra, v škedenjski cerkvi pa bo potekala predpremierna uprizoritev.
IG
BAMBIČEVA GALERIJA
Razstavlja Klavdij Palčič
Umetnik ujet v neljubi vsakdan
Stene Bambičeve galerije na Opčinah odsevajo Palčičev vznemirljiv pogled oz. razglabljanje o tem, kar se dogaja okrog nas. Gre za apokaliptično vizijo našega časa, ki umetnika raz-
1
Foto IG
žalosti, vendar ga docela ne potre.
Tako bi lahko zaokrožili sporočilnost razstave tržaškega slikarja, scenografa, kostumografa in ilustratorja, se pravi vsestranskega likovnega umetnika Klavdija Palčiča, ki so jo odprli v soboto minulega tedna v galeriji Sklada Mitja Čuk.
Umetnika je predstavila mag. Jasna Merku', ki je v svojem posegu podčrtala sinergično prepletanje različnih umetniških ravni, preko katerih Palčič razvija svoje razmi-
šljanje. "Čeprav je umetnik slikar, to še ne pomeni, da je goli ilustrator, saj se preko podobe dokoplje do metaforične razsežnosti stvari", je povedala likovna kritičarka. Razstavo, ki je v bistvu izbor najnovejše Palčičeve produkcije, sestavljajo slikarska dela na platnu in kolaži na papirju: v njih se namreč razbere ujetost, s	katero
umetnik upodablja vojne grozote - tanki, letala, helikopterji -, ki polnijo	naš
vsakdan. Sredi dvoranice pa so postavljene tudi male plastike v bronu, ki so za Palčiča novost glede na njegovo dosedanjo likovno proizvodnjo.
Umetnik, ki se je najprej zahvalil prirediteljem in kitaristu Marku Feriju, ki je večer obogatil s svojo glasbo, se je v svojem priložnostnem posegu spomnil na pred kratkim preminulega Filiberta Benedetiča, ki "je kot mlad gori-ški kulturnik predstavil mojo prvo razstavo". Zadnja po vrsti pa bo gotovo ostala v spominu zaradi globokega mirovnega naboja, saj "umetnik ne more mimo tega, kar se dogaja okrog njega".
Tri področne raziskave
Mladi gospodarstvo kultura
Tri področne raziskave, ki so nastale v sklopu delovnih skupin programske konference, ki je potekala v Gorici pred dvema letoma, je Slo-
Foto IG
venski raziskovalni inštitut objavil v enotni publikaciji z naslovom Mladi, gospodarstvo, kultura. Slednjo so predstavili v petek minulega tedna v konferenčni dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah.
Študije, vsaka izmed katerih predstavlja zase zaključeno enoto, zadevajo pogled naše višješolske populacije glede na manjšino in njeno organiziranost, stanje, probleme in perspektive našega gospodarstva in trgovine ter položaj slovenskih kulturnih in prosvetnih društev v Italiji.
Prvo raziskavo so sestavile mlade 'Slorijevke' Maja Mezgec, Daša Bolčina, Zaira Vidali in Anna Wehrenfennig. Najzanimivejši izsledek, ki je izšel iz raziskave, priča o kritičnem razmerju, ki v okviru društev nastaja med sta-
rejšo in mlajšo generacijo. Mladi so namreč večinoma izjavili, da jih starejši člani nekoliko ovirajo v slučaju, da bi radi vnesli v delovanje društva kako novost. Raziskava o gospodarskem sektorju, ki jo je izvedel Maksimiljan Gulič, pa priča o pomanjkanju večje koordinacije in politične opore gospodarstvenikom. Prof. Emi-dij Susič pa je predstavil izsledke svoje raziskave, ki je pokazala pretežno tradicionalen okvir, v katerem delujejo naša društva.
Izvedene študije so tako postale osnova, na kateri želijo 'Slorijev-ci' sprožiti nadaljnje diskusije. V tej luči so se zato odločili prirediti dve delavnici z naslovom Starejši ovirajo novosti, ki bi jih mladi radi vnesli: ali je to res? in Med tradicijo in inovacijo. Obe zadevajo sedanje stanje naših društev; prva bo potekala 10. novembra pod mentorstvom Daniele Birsa, druga pa 2. decembra in vodila jo bo Nives Košuta. Kdor se jih želi udeležiti, se mora predhodno prijaviti po telefonu (040636663) ali faksu (040369392). Prijavnica je dosegljiva tudi na spletni strani www.slovenci.it.
Obvestila
V nedeljo, 23. oktobra, bo misijonska nedelja v Mačkoljah. Ob 15. uri bo slovesen blagoslov v cerkvi, nato bo srečanje s s. Elizabeto Likar. Sledil bo bogat srečolov v Srenjski hiši.
Radijski oder obvešča, da bo naslednja predstava Gledališkega vrtiljaka v nedeljo, 23. oktobra, v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu (Ul. Brandesia 27). Na sporedu bo igra 0 kuri, ki je izmaknila pesem, v izvedbi Lutkovnega gledališča iz Maribora. Začetek prve predstave ob 16. uri (red SONČEK), druge pa ob 17.30 (red ZVEZDA).
Društvo slovenskih izobražencev vabi v ponedeljek, 24. oktobra, na
predstavitev Rebulovega zbornika. Na večeru bodo sodelovali urednica zbornika prof. Lojzka Bratuž, prof. Marija Pirjevec, akademik prof. Kajetan Gantar in prof. Igor Škamperle. Večer bo v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3. Začetek ob 20.30. Obnavljamo cerkev na Socerbu. Ker v vasi ni veliko ljudi, so zato dobrodošli vaši darovi, kijih lahko nakažete na TRR župnije Klanec 10100-0038972461 s pripisom "Socerb”. Bog povrni!
Darovi
V spomin na Marto Godina daruje Anica Ciani 30,00 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV in DEVINSKA DEKANIJA
vabita na
DEKANIJSKO REVIJO
ki bo v nedeljo, 23. oktobra 2005, ob 18. uri
v župnijski cerkvi sv. Mihaela nadangela v Zgoniku.
Galebov šolski dnevnik
Galebov let na stenah Kraške galerije
V petek, 14. oktobra, so v galeriji Kraške hiše v Repnu odprli razstavo Galebov let. Na zidovih so izobešene ilustracije in teksti iz priljubljenega Galebovega šolskega dnevnika 2005/2006. Razstavo, ki sta
varjalcem in zadrugi Naš Kras, ki gosti razstavo. Galebov šolski dnevnik spremlja slovenske šolarje že od začetka osemdesetih let. Prvi korak je Galeb lahko naredil na pobudo takratnega urednika Lojzeta Abrama, ki
jo priredili zadrugi Naš Kras in Novi Matajur, je na petkovem odprtju predstavila profesorica in likovna ustvarjalka Jasna Merku', kijev svojem kratkem opisu poudarila predvsem poljudnoznanstveni pristop dnevnika in pohvalila ilustracije dolgoletne sodelavke Galeba Magde Tavčar. Ilustracije - je povedala profesorica Merku' - znajo v otroku vedno vzbuditi tudi radovednost. Slike, ki so izobešene v Kraški galeriji, na izredno preprost in učinkovit način upodabljajo različne ptice iz naših krajev. Ob slikah so razstavljeni tudi teksti, ki bodo otroke kratkočasili, obenem pa -zakaj ne - tudi kaj naučili. Vsebino tekstov, z opisom posameznih vrst ptic in njihovih navad, je pripravil ornitolog Kajetan Kravos, učiteljica Vera Poljšak pa je poskrbela za izbiro pesmic. Na odprtju, ki je potekalo pod košatim kostanjem, je bil prisoten tudi Igor Gabrovec, odgovorni urednik Galeba, ki se je zahvalil vsem prisotnim. Posebna zahvala pa je seveda šla trem ust-
je našim osnovnošolskim in srednješolskim dijakom omogočil, da imajo dnevnik v slovenskem jeziku. Glavno vlogo so pri tem imeli - in jo še imajo, kakor je poudaril Gabrovec - tudi bančni zavodi, Zadružna Kraška Banka, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje ter Banka iz Čedada. Pot, ki jo je naš dnevnik do sedaj opravil je na odprtju razstave opisal sam Lojze Abram, nekaj besed pa je povedala tudi Majda Železnik. Na dan je prišla predvsem iznajdljivost vseh sodelavcev, oblikovalcev, pesnikov, pisateljev in ilustratorjev, ki so pripomogli k temu, da je vsaka številka Galeba imela vedno drugačno temo. Večer so popestrili otroci osnovne šole Alojz Gradnik s Cola, ki so zapeli nekaj pesmi.
Razstava bo na ogled do tridesetega oktobra, in sicer ob nedeljah in praznikih, z urnikom 11.00-11.30 in 15.00-17.00. Šolske skupine si bodo lahko razstavo ogledale tudi med tednom s predhodno najavo na tel. 3283625499.
Meti
Foto Kroma
20. oktobra 2005
Koroška / Beneška
NOVI
GLAS
Dežela Koroška je pretekli konec tedna priredila že šestnajstič t.i. evropski manjšinski kongres, in sicer v samem mestnem središču Celovca, v Domu glasbe, kjer sicer tudi slovenske organizacije prirejajo svoje prireditve, med drugim gimnazijske plese in zborovsko revijo Koroška poje.
Za glasbeni uvod evropskih dnevov pa tokrat ni poskrbel zbor ali ansambel koroških Slovencev, torej avtohtone manjšine dežele, ki je gostila kongres z zvenečim naslovom "Vloga narodnih skupnosti pri čezmejnih modelih sodelovanja", temveč židovski ansambel iz ukrajinskih Čer-novcev, ki ga resnici na ljubo sestavljajo poklicni glasbeniki 15 narodnosti.
Geslo Gradimo mostove so tokrat organizatorji posveta razumeli povsem različno, kot je bilo do zdaj značilno za to prireditev. Ko so Urad za slovensko narodno skupnost pri koroški deželni vladi vodili koroški Slovenci, je bilo težišče programa predstavitev in analiza slovenske narodne skupnosti na Koroškem v primerjavi z drugimi skupnostmi po Evropi. Letos so mostovi segli sicer do Ukrajine, vendar so skorajda popolnoma prezrli slovensko narodno skupnost na Koroškem. Mostovi po eni strani povezujejo različne stvarnosti, po drugi strani pa peljejo mimo drugih.
V	celovškem Domu glasbe je bilo sicer poskrbljeno za večjezično prevajanje, napisi in vabila so bila tudi v slovenskem jeziku, vendar slovenska beseda je na otvoritveni svečanosti izzvenela samo (če odvzamemo običajne vljudnostne "dober večer" pozdrave) v krajšem pozdravnem nagovoru Zalke Kuchling, ki je pozdravila prisotne v nemščini in slovenščini kot predstavnica Zelenih, slovensko civilno družbo (ZSO, NSKS, EL in SKS) pa so pozdra-
Evropski manjšinski kongres
Oblika in bistvo
vili organizatorji kar z govorniškega odra.
Med pozdravnimi govori je vsebinsko najbolj izstopal poseg koroškega deželnega predsednika Ljudske stranke Josefa Martinza. Njegova stališča v zvezi z manjšinsko situacijo na Koroškem so že v preteklosti odražala stališča, ki jih je kasneje v javnosti podprl avstrij-
roškem deželnem svetu v zvezi z vprašanji, ki zadevajo slovensko narodno skupnost.
Od slednje pa Martinz pričakuje, da bo znala preseči sedanje stanje tudi z "depolitizacijo" jezika oziroma uporabe jezika. Frontalna konfrontacija pelje po Martinzovem mnenju do neodločenega položaja, saj je na drugi strani še vedno živ
/
-.>r
	
Foto PER
ski kancler Schtissel, ki prav tako pripada Ljudski stranki. Martinz, ki je v koroški deželni vladi odgovoren tudi za evropske zadeve, je na otvoritvi poudaril, da je bilo v letošnjem jubilejnem letu narejeno sicer nekaj korakov naprej tudi na področju dvojezične topografije (mislil je namreč na postavitev petih topografskih napisov), a to je bilo nedvomno premalo. Konferenca o konsenzu je žal propadla, zato je Martinz tudi ob tej priložnosti ponovno poudaril potrebo o javnopravnem predstavništvu narodne skupnosti. To bi omogočilo, da bi lahko lažje spreje-
li	sklepe, ki bi bili kasneje zavezujoči za vse. Med možnostmi, ki jih je Martinz izrecno naštel, je tudi ta, da bi predstavnik tega gremija lahko mdr. nastopal tudi kot govornik v ko-
strah pred Slovenijo na koroškem ozemlju, kar je po Martinzovem mnenju odvečni strah, saj EU priznava nedotakljivost meja. Bistveno je torej preseči dosedanje razprave, ki temeljijo na poudarjanju preteklosti: jezik, ki je bil nekoč vzrok stigmatizacije, naj postane sedaj pozitivna vrednota, in sicer kot jezikovno znanje.
V	svojem posegu se je Martinz večkrat skliceval na vlogo kanclerja Schiissla pri pogovorih v zvezi s slovensko narodno skupnostjo tako na Dunaju kot v Celovcu. Ponovno je prišla v ospredje trditev, da je število tabel pravzaprav le eno in ne najvažnejše vprašanje za narodno skupnost, ter v isti sapi omenil npr. vprašanja sredstev javnega obveščanja in šol - skratka druga še nerešena vprašanja slovenske narodne skupnosti. Iz
navedenega je bilo razumeti, da je še vedno prisotna želja reševati vsa omenjena vprašanja v paketu, in sicer z velikim konsenzom znotraj Koroške. V podkrepitev tega je Martinz dejal, da se za to potrebni pogum, enotnost in konsenz.
Predsednik koroške organizacije Združenja za prihodnost Avstrije (torej Haiderjeve stranke) Martin Strutz je med svojim posegom omenil, da bi morala biti vloga slovenske narodne skupnosti na Koroškem pri sodelovanju s Slovenijo v pomoč koroški politiki, in sicer predvsem "prepričevalnega" značaja. Kot tak primer je navedel dejstvoma Slovenija ni pristala na skupno zastopstvo v Bruslju skupno z deželo Furlanijo-Julijsko krajino in Istro.
Osrednji govornik na uvodnem dnevu je bil predsednik kulturnega društva avstrijskih Romov Rudolf Sarkozi. Avtohtonih Romov je v Avstriji 10.000, skupno s priseljenimi iz sosednjih vzhod-no-evrospkih držav pa šteje romska skupnost v Avstriji nad 30.000 članov. Problemi, s katerimi se še danes sooča romska skupnost, pa so še vedno ekonomsko - socialnega značaja. Izključenost Romov iz socialnih mrež skušajo danes nadoknaditi in premostiti tudi s pomočjo čezmejnih sodelovanj.
V	tem je bilo uvodno predavanje v sozvočju z drugimi posegi, med katerimi velja omeniti poseg Karla Hrena, tajnika Slovenske gospodarske Zveze, ki je spregovoril o izkušnjah in izzivih slovenske narodne skupnosti na (ne samo) ekonomskem čezmejnem sodelovanju. Prav iskanje pomembnih vsebinskih sodelovanj lahko koristi daljnoročno vsem partnerjem, kratkoročno črpanje evropskih sredstev brez vsebin pa se lahko kaj kmalu izjalovi, saj se zdi, da bo tudi teh sredstev na razpolago v manjši me-
ri.
Peter Rustja
Časnikar in publicist
Bogdanu Pogačniku v spomin
V	Ljubljani je nedavno umrl Bogdan Pogačnik, uveljavljeni kulturni publicist, časnikar, scenarist in prevajalec, avtor več knjig, živahni razpravljalec na številnih literarnih srečanjih in kongresih. Bil je svetovljanski Slovenec, ki je na suveren način tudi pred tujim občinstvom opozarjal na posebnosti slovenske kulture in duha ter znal istočasno posredniško prisluhniti sogovornikom iz neslovenskih kulturnih krogov. Že zgodaj, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je v slovenske časopise začel uvajati lahkotnejši in osebno zasukani slog, ki se je bistveno ločil od tedaj še velikokrat togo napisanih politično -ideoloških sestavkov. Kot sodelavec Slovenskega poročevalca, Dela, Naših razgledov in drugih javnih občil pa tudi kot večletni dopisnik ljubljanskega časopisa De-
lo	iz Pariza je v številnih člankih in esejih rad poročal o dosežkih
v	drugih kulturnih prostorih in tako v slovenski javnosti širil zanimanje za duhovna dogajanja v svetu.
Bil je vsestransko razgiban opazovalec slovenskega in svetovnega dogajanja. O domačih in tujih osebnostih in dogodkih je napisal številne reportaže, potopise in intervjuje in jih objavil v več knjigah. Med te sodita tudi zbirki
cem komunizma v Sloveniji je sprva previdno in potem vedno jasneje spregovoril v Delu o tedaj v Jugoslaviji več ali manj nezaželenih temah, o pisateljih - disidentih in emigrantih, med katere sem sodil tudi sam. Vedno znova mi je skušal pomagati, da bi me slovenska javnost po tridesetletni odsotnosti v emigraciji sprejela v krog svojih avtorjev. Hitro sva postala prijatelja in ostala tudi v času Bogdanove težke bolezni v pismih in v telefonskih razgovorih povezana vse do njegove smrti.
Bogdan Pogačnik ni nikoli pozabil, da je Slovenec. V smislu tega gesla je slovenska televizija lani predvajala dokumentarni portret tega pomembnega kulturnega publicista, ki ga je zrežiral njegov brat Jože Pogačnik.
Jasno je, da je Pogačnika zanimala usoda vseh Slovencev, tudi tistih v emigraciji - in še posebej Slovencev v zamejstvih, v Italiji in na avstrijskem Koroškem. Na Koroško je hodil s prisrčno naklonjenostjo in s spoštljivostjo zaradi tamkajšnjega težkega boja za uveljavitev slovenske narodne identitete. Kot ljubitelju petja in glasbe mu je bila posebno pri srcu koroška slovenska narodna pesem in koroška slovenska glasbena kultura, ki prihaja do izraza v nastopih številnih pevskih zborov in drugih glasbenih skupin. Leta 1985 je pod naslovom Pel je za vse objavil celo knjigo o Pavlu Kernjaku.
Lev Detela
Tiskovno sporočilo Slovenske skupnosti
Zakon za Slovence v zamejstvu in po svetu
Slovenska skupnost izraža zadovoljstvo, da seje Republika Slovenija končno resno lotila obravnave zakona o Slovencih v zamejstvu in po svetu. Sedanja vladna večina je končno od besedičenja prešla k dejanjem in vendarle smo Slovenci v zamejstvu in po svetu dobili besedilo zakona, ki ga je pripravila vlada in ga bo sedaj začel obravnavati slovenski državni zbor. SSk torej pozdravlja resen namen te vlade, da Slovencem v zamejstvu in po svetu z zakonom prizna poseben status in jih opredeli kot enakovreden del enotnega slovenskega naroda. Zato SSk izraža priznanje državnemu sekretarju Pukšiču in njegovemu Uradu za konkreten in vsebinski prispevek k urejanju tega vprašanja. Glede vsebine samega zakona izraža stranka Slovencev v Italiji globalno pozitivno mnenje, prizadevala pa si bo, da bo v parlamentarnem postopku prišlo še do kakšnih izboljšav in dopolnitev na posameznih področjih. Nadalje SSk posebej pozitivno ocenjuje poglavje o statusu Slovencev brez slovenskega državljanstva, ki bo Slovencem zunaj meja matične države dodelilo posebne pravice in možnost tesnejše povezave z matično državo, s katero bodo lahko sklenili tudi formalno tesnejše vezi. Pozitivna je tudi ustanovitev posebnega Sveta za Slovence v zamejstvu, glede katerega si je SSk prizadevala in dosegla, da ga bodo v njem zastopali tudi predstavniki političnih organizacij Slovencev v zamejstvu, čeprav bi bile njegove pristojnosti lahko še nekoliko večje. Pozitivno je tudi dejstvo, da so v zakonu opredeljeni kriteriji za dodeljevanje finančne pomoči našim organizacijam, kjer je poglavitna skrb za ohranitev in krepitev slovenske identitete. SSk se bo zavzemala za to, da bi Republika Slovenija Slovencem v zamejstvu in po svetu zagotovila sedež v državnem zboru, po zgledu Italije, ki je Italijanom po svetu zajamčila kar dvanajst sedežev v poslanski zbornici in šest v senatu! Tako bi Slovenija lahko dodala še dva sedeža v svojem državnem zboru, enega za Slovence v zamejstvu in enega za Slovence po svetu. Pri tem ni potrebna ustavna sprememba, pač pa ustrezna večina za spremembo volilne zakonodaje.
SSk končno ocenjuje, da niso na mestu ocene, češ da gre za slab zakon in daje bolje ne imeti takšnega zakona, ki so bile javno izražene s strani nekaterih vidnih predstavnikov SLOMAK-a. Takšne ocene se npr. niso pojavljale ob sprejetju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki zagotovo ni dober zakon, zato so še toliko bolj nerazumljive. Potrebno je, da se vsi dejavniki v zamejstvu potrudimo in zakonski osnutek še izboljšamo v upanju, da bo čim prej tudi sprejet.
CONCORDIA ET PAX
Srečanje v Borovnici
Poti spomina in sprave se nadaljujejo
Cerkveno čezmejno združenje Concordia et pax, ki na Goriškem in Novogoriškem združuje lepo število ljudi, je priredilo tudi letos občuteno letno slavje. Številni člani in znanci so se zbra-
li	v soboto popoldne, 15. t.m., v župniji sv. Marjete v Borovnici blizu Ljubljane na srečanju Poti spomina in sprave. Iz Gorice je odpeljal poln avtobus ljudi, marsikdo je šel z osebnim avtomobilom. Slovesnosti so se med drugimi udeležili go-
riški nadškof msgr. Dino De Antoni, beograjski upokojeni nadškof Franc Perko, v zasebni obliki predsednik državnega zbora RS France Cukjati, predsednik goriške pokrajine Gior-gio Brandolin, številni duhov-
niki idr. Pomenljive so bile besede predsednika Cukjatija, ki je poudaril norost vojne; razumemo jo lahko, samo če gledamo na te dogodke ne v perspektivi ideoloških razlik, ampak s človeškega vidika. De Antoni in Perko sta podčrtala pomen sprave, odpuščanja in skupnega spomina. Spregovorili so tudi zgodovinarji Nataša Nemec, Nevenka Troha in Marco Tuzzi. Na podstavek velikega razpela sredi pokopališča so postavili bronasto tablico z napisom "Concordia et pax 1945-2005" v spomin na tragične dogodke pred 60 leti. V Dolu pri Borovnici je namreč bilo povojno taborišče, kamor je v letih 1941-43 italijanska vojska odvedla slovenske prebivalce v internacijo; v letih 1945-46 pa je Titova vojska imela koncentracijsko taborišče za italijanske vojake.
Po trenutku molka in blagoslova je bilo polaganje cvetja pred razpelo, pred partizanski spomenik in pred spomenik padlim domobrancem izven pokopališča. Sledila je maša, ki jo je daroval nadškof Perko.
Bogdan Pogačnik
velikokrat pronicljivo oblikovanih sestavkov o različnih sodobnikih, ki ju je izdal pod naslovoma Povsod so ljudje in Ljudje mojega časa. Veliko zaslug si je pridobil za uveljavljanje Slovenskega okteta v svetu, ki ga je kot njegov vodja spremljal na številnih gostovanjih v tujini in o tej uspešni glasbeni skupini leta 1991 objavil monografijo Slo-
venski oktet.
Ob vsem tem močnem zanimanju za stvarno in aktualno politično pa je do konca ohranil mehkobo duše, saj je bil po nara-
vi	v bistvu pesniški značaj in je kot maturant že leta 1940 sodeloval s pesmimi v zborniku Maj olika, po drugi svetovni voj-
ni pa je sestavil danes malo znano pesniško zbirko. Nekaj časa je bil tudi tajnik slovenskega Pen-a in skušal tudi s pomočjo te funkcije uveljaviti ugled slovenske kulture v svetu. Poleg tega je napisal scenarije za različne kratke filme. Rodil se je sicer leta 1921 v Mariboru, vendar mu je bila posebno pri srcu usoda Slovenj Gradca, v katerega segajo korenine njegovega rodu. Močno se je zavzemal za uveljavitev tam rojenega svetovno znanega komponista Huga Wolfa tudi med Slovenci, še posebej pa je pripomogel, da se je Slovenj Gradec v svetu afirmiral kot mesto miru.
Osebno sem ga spoznal na mednarodnih pisateljskih srečanjih v koroških Brezah (Fresachu) nad Beljakom. Tam je v diskusijah sodeloval s tehtnimi posegi in istočasno v Književnih listih Dela in drugod pisal o tekočem literarnem dogajanju. Še pred pad-
NOVI
GLAS
Preplah med ljudmi in pripravljanje ukrepov za zaščito pred možno ptičjo gripo
Iskanje razumevanja in podpore za gospodarske in socialne reforme
Kratke
Deset uspešnih let Politehnike v Novi Gorici
V Novi Gorici bodo v soboto, 22. oktobra, s slovesnostjo v dvorani Slovenskega narodnega gledališča zaznamovali 10-letnico delovanja visokošolskega izobraževalnega in znanstveno - raziskovalnega zavoda Politehnika. Delovati je začel v akademskem oz. študijskem letu 1995/1996 kot Fakulteta za znanosti o okolju, slednja pa je bila prva mednarodna podiplomska šola v Sloveniji, ki stajo ustanovila Mestna občina Nova Gorica in Inštitut Jožef Štefan iz Ljubljane. Politehnika seje v preteklih desetih letih hitro razvijala in širila svoje izobraževalne in znanstveno - raziskovalne programe. Svojo dejavnost v novem akademskem oz. študijskem letu izvajajo v okviru šestih šol, ki jih obiskuje skupaj okoli 800 študentov. Nova študijska programa sta instrumentacija, to je preučevanje fizike, ter vinogradništvo in vinarstvo. Napovedujejo, da se bo Politehnika kmalu preoblikovala v univerzo, ki bo četrta v Sloveniji. Širjenje univerzitetnega prostora je predvideno v koalicijski pogodbi med političnimi strankami, ki sestavljajo sedanjo parlamentarno in vladno večino, oblikovanje univerze v Novi Gorici pa je v govoru ob združitvi Primorske z matično domovino, nedavno v Portorožu, omenil tudi predsednik vlade Janez Janša. Po sedanjih predpisih oz. določilih zakona o visokem šolstvu mora imeti vsaka nova univerza ob ustanovitvi vsaj tri fakultete. Postopek za preoblikovanje Politehnike v univerzo-imenovala naj bi se Goriška univerza oz. Univerza v Novi Gorici - izvaja Svet Republike Slovenije za Visoko šolstvo. Predsednik tega organa prof. dr. Peter Jambrek je zamisli oz. projektu o novi univerzi zelo naklonjen.
Proti delitvi mestne občine Nova Gorica
Po dopolnilih zakona o lokalni samoupravi v Sloveniji, ki jih je sprejel Državni zbor, lahko tudi manjša območja z omejenim številom prebivalcev ustanovijo svojo občino. Zaradi tega so krajevne skupnosti in občani na območju Renč, Vogrskega, Bukovice in Volčje drage obnovili že nekaj let staro pobudo za ustanovitev samostojne občine, ki bi vključevala omenjene kraje. Župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc pa je na sestanku s predsedniki krajevnih skupnosti pobudo zavrnil. Menil je, da bi se z upravno delitvijo mestne občine Nova Gorica slednja oslabila.
Priprave na 100-letnico odprtja prometne poti
V Novi Gorici so se sestali predstavniki občin, ki obstajajo vzdolž Bohinjske železniške proge. Obravnavali so program prireditev in slovesnosti, s katerimi bodo zaznamovali 100-letnico odprtja te važne prometne poti oz. infrastrukture. Praznovanje bo 15.julija 2006, in sicer na železniški postaji v Novi Gorici. Slovesnosti bodo potekale pod simboličnim naslovom: 100-letnica Bohinjske železnice, Proga treh dežel. Na praznovanje bodo povabili tudi predstavnike italijanskih in avstrijskih železnic. Predstavniki občin Jesenice, Bled, Bohinj, Tolmin, Kanal ob Soči, Nova Gorica, Komen in Sežana so se najprej dogovorili o enotnem poimenovanju proge. To zaradi tega, ker se v občilih oz. v javnosti pojavlja več imen te proge, in sicer Bohinjska železnica, Soška železnica, Goriška železnica, Čezalpska železnica, Transalpina in VVocheinerbahn. Odločili so se za slovensko ime Bohinjska železnica, ki je bilo prvotno ime ob gradnji železniške proge in je bilo zapisano tudi na razglednicah ob njenem odprtju leta 1906. Občine,ki delujejo vzdolž proge, pričakujejo boljši odnos do omenjene proge in njeno ponovno ovrednotenje, posebej za potrebe in razvoj turizma. Na omenjenem pogovoru županov in drugih predstavnikov lokalnih skupnosti so opozorili, daje Bohinjska železnica ena najlepših gorskih železniških prog, ki ji posebno obeležje daje znameniti solkanski kamniti železniški most. Organizacijski odbor mestne občine Nova Gorica za obeležitev 100-letnice Bohinjske železnice vodi mestni svetnik Ivo Hvalica. / M.
Predstavitev
Spomin na trpljenje primorskih deklet
V Sloveniji so se v prejšnjih dneh pojavljali dogodki, ki so spodbudili odmeve v javnosti. Poročila o možni epidemiji ptičje gripe so povzročila preplah v državi. Prof. dr. Franc Saje, predstojnik infekcijske klinike v Ljubljani opozarja, "da ni države, ki bi možnost nastanka nove epidemije na širšem območju držav in celin ne jemala resno. Potresi in vojne so neprimerljivi s tem, kar se lahko zgodi. Pri nas so ljudje eni preveč, drugi pa premalo prestrašeni. Sicer pa panika ničesar ne rešuje. Najbolje je razmišljati s hladno glavo in se trezno pripravljati."
Javnost je poskušal pomiriti minister za zdravje dr. Andrej Bručan z izjavo, "da so možnosti za izbruh epidemije ptičje gripe v Sloveniji zalo majhne." Ker cepiva proti ptičji gripi še ni, izvedenci ljudem svetujejo, naj uporabljajo protivirusno zdravilo tami-flu, ki sicer pomaga le pri običajni gripi. Predstojnica Centra za nalezljive bolezni na inštitutu za varovanje zdravja, dr. Alenka Kraigher, pa poudarja, "da bodo ljudje najbolj preventivno delovali, če se bodo cepili proti običajni gripi. Letos bo na voljo nekaj odstotkov več cepiva kot ponavadi. Menim, da bo cepiva dovolj, če ga bo zmanjkalo, ga bomo poskušali zagotoviti. Prebivalcem svetujem naj ne potujejo na območja, kjer se ptičja gripa pri perjadi že pojavlja, naj ne hodijo blizu perutninskih farm, naj se izogibajo tržnicam, kjer prodajajo živo perutnino, in se ne dotikajo mrtvih ptičev." Na Inštitutu za va-
Rajmund Kolenc, turistični in družbeno - politični delavec na območju Nove Gorice in Lokev, je v časniku Primorske novice objavil razmišljanja in svoje poglede na razmere na območju Trnov-sko-banjške planote. Po njegovem mnenju je stanje v devetih krajevnih skupnostih, ki tvorijo omenjeno planoto, zelo kritič-
V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so na novinarski konferenci (13. t.m.) predstavili prvo letošnjo produkcijo, ki se obeta kot odmeven uvod v 50., zlato sezono novogoriškega teatra. V četrtek, 20. t.m., bo na odru SNG krstno zaživel musical Aliča v prepletu slovenskega in angleškega jezika. Po znani literarni predlogi Lewisa Carrola so ga zasnovali štirje mednarodni ustvarjalci, italijanski skladatelj Arturo Annecchino, francoski libretist Rene de Ceccatty, nemški scenograf in kostumograf Juergen Lancier in poljski režiser Janusz Kica, ki je že četrtič gost v SNG. Njegov Sen kresne noči z novogoriškimi igralci mu je leta 2002 prinesel Borštnikovo nagrado za režijo in nagrado žlahtni režiser na fe-
rovanje zdravja so odprli posebno telefonsko številko, 01-2441-433, na kateri je vsak dan od 10. do 14. ure mogoče dobiti odgovore v zvezi s ptičjo gripo.
Med dogodki iz notranje politike pa najbolj odmevajo posvetovanja o gospodarskih in socialnih reformah, ki jih pripravlja vlada in naj bi začela veljati v začetku leta 2007, sočasno z uvedbo evra. Načrtujejo okrog šestdeset ukrepov, s katerimi bi povečali gospodarsko konkurenčnost in rast Slovenije ter utrdili socialno državo. Podjetniki in Gospodarska zbornica predvidene reforme podpirajo, zlasti napoved, da bo država
no. Tam so v minulih desetih letih zaprli enajst gostinskih lokalov, devet trgovin, bencinsko črpalko, zmanjšala pa se je tudi indrustrijska dejavnost v Trnovem in Čepovanu. Na Tr-novsko-banjški planoti je že 180 praznih oz. opuščenih ali propadajočih stanovanjskih hiš. Samo v redkih primerih zgradbe obnavljajo, da se v njih
stivalu Dnevi komedije v Celju. Poleg omenjenih bodo uvertur-no predstavo sooblikovali prevajalec libreta in lektor Srečko Fišer, glasbeni sodelavec Gior-gio Scardino, oblikovalec zvoka Ferdinando Nicci, glasbena asistentka Rosana Peršolja, dramaturginja Martina Mrhar, oblikovalec luči Samo Oblokar, oblikovalec mask Branko Drekonja in igralci Alida Bevk (Aliča), Ivo Barišič, Radoš Bolčina, Ana Facchini, Primož Pirnat, Lara Jankovič, Iztok Mlakar, Marjuta Slamič ter gosta Danijel Malalan in Eva Hren.
Umetniški vodja Primož Bebler je uvodoma dejal, da se odpira jubilejna sezona z musicalom, žanrom, s katerim se SNG srečuje prvič. Upa, da bo ta dogodek, pobudnik katerega je sk-
odpravila davek za izplačane plače. Sindikalni predstavniki opozarjajo, da ne bodo pristali na noben ukrep, s katerim bi zmanjšali plače ali kako drugače okrnili pravice delavcev. Zlasti nasprotujejo predlagani uvedbi enotne davčne stopnje, ki bi davčno obremenitev povišala od sedanjih 8,5% na 20 odstotkov. Po izračunih sindikatov bi s takim povišanjem občutno povečali življenjske stroške, kar bi najbolj prizadelo delavce in ljudi, ki žive v revščini.
V Ljubljani pa je bil v soboto, 15. t.m., izredni volilni kongres LDS. Anton Rop, predsednik LDS, ki ni več kandidiral za predsednika, je v uvodnem nagovoru opozoril, da bo imelo novo vodstvo odgovorno nalogo pri utrditvi stranke in oblikovanju programske alternative vladi Janeza Janše. Predsedniški kandidati so predstavili svoje programe. Ivo Vajgl bi se zavzemal za povezovanje stranke in dvig politične kulture, Jelko Kacin bi odprl novo poglavje strankinega delovanja, Jožef Školč pa bi se zavzemal za vrni-
naseli kaka nova mlada družina. Pisec pisma v omenjeni časnik, sicer doma iz Lokev, je zapisal tudi naslednje: "Ko človek gleda življenje na Trnovsko-banjški planoti, na kateri sedaj živi komaj nekaj več kot tri tisoč prebivalcev, se razžalosti, še posebej ob primerjavi z ureditvijo podobnih okolij v Evropi, zlasti v alpskih deželah".
ladatelj Annecchino, že dvakrat gost v SNG, res zapisan z zlatimi črkami v anale novogoriškega gledališča. Prav Annecchino je v to dogodivščino vpletel tudi svoja prijatelja de Ceccatyja in Kico. De Ceccatty je poudaril predvsem to, da je imel zelo proste roke pri pisanju besedila in da je iz originala izpostavil to, kar ga je najbolj nagovarjalo. Zato bodo morali gledalci odmisliti vse dosedanje izvedbe za otroke, ki naglašujejo domišljijski svet najmlajših. Njegova inačica je namreč namenjena predvsem odraslim. V njej je ohranil glavna Alicina spremljevalca, Zajca in Klobuč-mana. Naglasil je tudi, da je vse nastajalo v sodelovanju z An-necchinom in Kico. Slednji je izoblikoval predstavo po svoji estetski viziji in uprizoritvenem
tev k liberalnemu programu.
Za novega predsednika LDS je bil že v prvem krogu glasovanja izvoljen Jelko Kacin, evropski poslanec in eden od voditeljev osamosvojitvene vojne. Zanj je glasovalo 220 delegatov, za njegovega glavnega tekmeca Iva Vajgla pa 133. Jožef Školč je kot tretji kandidat dobil 45 od 398 veljavnih glasov. Po izvolitvi je novi predsednik LDS napovedal precejšnje spremembe, za ponovno zbli-žanje z javnostjo.
Dva aktualna prispevka v novi številki revije Primorska srečanja
V novi številki Primorskih srečanj sta objavljena dva zelo aktualna prispevka. Zgodovinarka dr. Milica Kacin-VVohinz je napisala članek o vlogi in delovanju organizacije TIGR, v katerem je ovrgla znano izjavo podpredsednika S D dr. Igorja Lukšiča, da je bil Tigr teroristična organizacija. Tej izjavi je pritrdil tudi predsednik Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne Janez Stanovnik, kar je povzročilo proteste in zgražanj e v primorski in slovenski j av-nosti.
V novi številki omenjene revije je objavljen tudi pogovor z zadnjim predsednikom Izvršnega sveta Slovenije, Dušanom Šinigojem. Intervju z njim je pripravil publicist Milan Gregorič. Nekdanji predsednik hvali delo Izvršnega sveta (vlade), ki da je pripravljal pogoje za osamosvojitev naše države. Šinigoj je med drugim dejal, "da je bila Jugoslavija tvorba, ki je lahko obstajala samo v totalitarnem sistemu."
Marijan Drobež
Rajmund Kolenc meni, da bi ustanovitev nove samostojne občine na Trnovsko-banjški planoti spričo kadrovskih in drugih zmogljivosti, ki jih ima to območje, "lahko resnično premaknila voz v pozitivno smer. Nova Gorica, pa ne samo po svoji krivdi namreč ne more dati Trnovsko-banjški planoti tistega, kar bi nove ustanove in dejavnosti v novi občini lahko storile za resnični napredek, zlasti turističnega, omenjenega območja". O možnih novih občinah v Sloveniji naj bi kmalu razpravljal Državni zbor, to je slovenski parlament.
M.
konceptu. Predstava dobi poseben čar ob glasbi, ki jo je Annecchino napisal tako rekoč na kožo novogoriških igralcev. Če bi delal v kakšnem drugem gledališču, je dejal glasbenik, bi gotovo izzvenela drugače. To so z zadovoljstvom potrdili tudi prisotni igralci, ki jim je seveda v čast, da je umetnik ob zlaganju melodij upošteval njihove glasbene sposobnosti. Režiserju Kici je bilo, ob delu s čudovitim novogoriškim ansamblom, najbolj pri srcu to, da bi izdelal predstavo, ki bi ne imela nič skupnega z že videnimi izvedbami Aliče, o interpretaciji katere obstaja nešteto knjig. Sam ni hotel ilustrirati dela, pač pa le voditi gledalca po poti fantazije.
SNG je ob tej jubilejni predstavi pripravilo dobrodelno akcijo. Osnovnošolci so v gledališče prinesli plišaste zajce in muce. Dve izmed teh igrač so izbrali kot rekvizita za predstavo, ostale pa bodo poslali otrokom Don Boscovega mladinskega centra v Gomi (Kongo).
Iva Koršič
S posebno zbranostjo in tihim spominom na naše ljudi, ki so prestajali veliko gorj a v italij anskih in nemških zaporih in taboriščih 2. svetovne vojne, smo v Vipavi v stari šoli 6.10.2005 spremljali predstavitev knjige "Primorska dekleta v Nemčijo gredo" avtorice Dorice Makuc.
Predstavitev je vzorno organiziralo Društvo "Razmetano podstrešje" iz Vipave. Besede povezovalke večera Polone Puc, kakor tudi nastop solopevke Lej le Irgl ob klavirski spremljavi Irene Frelih, so pričarale vzdušje, primemo temi in zbrani publiki, ki se je številčno odzvala. Med nami so bile še žive priče resničnih medvojnih dogodkov, kar je večeru dajalo še posebno težo. Mnogi med zbranimi so bili svojci preminulih v taboriščih. Občinstvo je bilo iz vasi Zgornje Vipavske doline, ki je bila na udaru fašizma in nacizma.
Msgr. Oskar Simčič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je uvodoma opozoril na že izdane knjige iste avtorice "In gnojili boste nemško zemljo", "Sardinci" in "Aleksandrinke". V vseh treh je avtorica še posebno občutljiva za socialno razsežnost malega človeka. Kakor so vse tri, je tudi njena no-
va knjiga "Primorska dekleta v Nemčijo gredo" nadvse dragocena zaradi številnih ustnih virov bivših internirank iz vse Primorske in njihovih dnevnih zapisov iz časov, ko so številke na rokah izbrisale njihova imena. Kljub strahotnemu ponižanju človeškega dostojanstva naši ljudje niso izgubili upanja. Vse štiri knjige so pravzaprav križev pot Primorske. Tudi zadnjo knjigo bogatijo številne ohranjene fotografije iz težkih vojnih časov.
Avtorica Dorica Makuc je ob koncu dodala zanimivo ugotovitev, da je naš človek ob vsem hudem zmogel o tem govoriti, pisati in prepevati. Tudi naša dekleta so v taboriščih govorila, pisala in pela. Tako so premagovala bolečino in veliko domotožje... Žal je danes za našo polpreteklo zgodovino vedno manj posluha, čeprav je nujno, da se moramo z njo soočati. Zgodovinski spomin ne sme zamreti. Moramo ga ohranjati iz generacije v generacijo. Tudi naše srečanje z zadnjo knjigo Makučeve v Vipavi je bilo temu namenjeno. Izrazila je veselje, da se pri Goriški Mohorjevi družbi trudijo, da bi se vse to branje prevedlo v italijanščino. Le tako bi se naroda bolje spoznala in lažje živela drug ob drugem.
Magda Rodman
Izločila naj bi se iz mestne občine Nova Gorica
Pobuda za ustanovitev nove občine na Trnovsko-banjški planoti
Jubilejna sezona
Predstavitev musicala Aliča z mednarodnimi ustvarjalci
SNG NOVA GORICA
M. 20. oktobra 2005	Primorska	/	Gospodarstvo
NOVI
GLAS
V okviru družbe MIP v Kromberku
Gospodarsko interesno združenje Vipavskih mesnin
Na pobudo in v organizaciji Mesne industrije Primorske v Kromberku pri Novi Gorici so ustanovili Gospodarsko interesno združenje Vipavske mesnine. Združevalo bo rejce živine in proizvajalce pršuta, salam in drugih mesnih izdelkov, ki jih tržijo pod blagovno znamko omenjenega območja. Surovino za mesne izdelke, prašičje večje teže, dobavlja gospodarska družba Perutnine Ptuj. Gospodarsko interesno združenje je odprtega tipa in vanj se lahko
vključijo vsi, ki bodo delovali v skladu s strogimi pogoji gojenja prašičev ali drugih živali in predelave v razne mesne izdelke.
V	gospodarski družbi Mesne industrije Primorske so ob ustanovitvi omenjenega gospodarskega interesnega združenja poudarili, da bodo pri proizvodnji pršuta, salam in drugih mesnih izdelkov uporabljali izključno meso slovenskega izvora. S tako usmeritvijo bodo zagotavljali izdelke najvišje kakovosti, skladno z načelom "Od vil do vilic - iz Slovenije".
M.
Mladinska knjiga
Pravni priročnik za trženje
dijih oz. posebni pravni ureditvi medijev in Zakona o medijih, kar je lepo razčlenjeno od
Pred kratkim je GV Založba iz Ljubljane izdala praktični priročnik z naslovom Pravni priročnik za trženje, ki so ga napisali dr. Renato Vrenčur, mag. Martina Repas in Borut Zajc.
V delu, ki ima 263 strani, bomo spoznali najpomembnejše zakonske in druge akte, ki jih pri vsakdanjem delu in gospodarjenju potrebujejo menedžerji, podjetniki, obrtniki in drugi. Avtorji so se potrudili, da so osvetlili najprej gospodarsko pogodbeno pravo in se pri tem dotaknili sklepanja gospodarskih pogodb, kršitev obveznosti, plačilnih instrumentov ter instrumetov zavarovanja med gospodarskimi subjekti.
V novejšem času igra izredno pomembno vlogo pravo industrijske lastnine, kar je izredno praktično prikazano v obliki posameznih pravic (model, patent, znamka, vzorec, geografska označba) ter postopkov za pridobitev omenjenih pravic oz. prenosa ali odstopa uporabe pravic.
Za vsakdanjo prakso imamo v zgoščeni obliki prikazano lojalno nastopanje podjetij na trgu s poja-
snili, kaj je nelojalna konkurenca, posamezni primeri nelojalne reklame, varstvo lojalne konkurence ter kazensko pravno varstvo.
Glede na dejstvo, da se je poslovanje preko interneta izredno razširilo, imamo na voljo pojasnitve o internetu in pravu, pri čemer so prestavljene domene in domenski spori, registracije in spletne povezave, kar je razmeroma za marsikoga prava novost. Tudi avtorsko pravo igra v trženju pomembno vlogo. V ta namen so avtorju pojasnili, kaj zajema pravne vire, avtorske pravice, njihov prenos, trajanje, registracija in varstvo avtorskih pravic. Dotaknili so se varstva ideje v okviru pogodbenega razmerja, kar je v gospodarstvu razmeroma slabo poznano.
Velika pozornost je v priročniku namenjena oglaševanju s poudarkom na pravni predpis po številnih veljavnih pravilih. V zgoščeni obliki je osvetljen tudi slovenski oglaševalni kodeks. Povezano z oglaševanjem je v samostojnem poglavju govor o me-
vpisa v register medije neodvisnosti medijev, urednikov in novinarjev, do pravice popravka in odgovora v smislu objavljanja v medijih.
V	zaključnem poglavju bomo spoznali pogodbe o sponzoriranju, pravnih virih in sestavine sponzorske pogodbe, ki bi jo morali dobro poznati in v praksi izvajati poslovneži oz. manedžerji. Avtorjem velja posebno priznanje, da so v knjigo vključili številne teoretične in praktične primere, slovensko in tujo sodno prakso ter praktične primere uporabe pravnih virov in nasvetov. Ta knjiga predstavlja odličen primer uporabe pravnih virov in nasvetov ter odličen pripomoček tako za ponudnike, povpraševalce, oglaševalce, potrošnike, avtorje, ustvarjalce in druge, kot smo jih ravnokar omenili. Zato smo prepričani, da bo s Pravnim priročnikom za trženje in gospodarjenje odpravljenih veliko nejasnosti in osvetljenih pogledov za nadaljnje uspešno delo, ustvarjalnost in gospodarjenje z najrazličnejših vidikov.
Gabrijel Devetak
Življenje in smrt
Sedem ali osem let sem bila stara. S starši smo tisto leto šli na morje. Spominjam se večerne ure, sončnega zatona in predvsem tistega nedopovedljivega stalnega butanja vode ob skalo. Sedim na skali, mama me vpraša, kaj delam. "Poslušam tišino morja".
Ravno približne starosti. Sedem, osem, mogoče devet let. Teden ali dva se na vse kriplje trudim, da ne izustim ničesar, niti besedice. Kimam z glavo, teden ali dva se izražam le z gestami. Nedvomno mama misli, da sem trmasta ali čudna. Sama pa ||ij se za kratek čas strogo oklepam zapiranja besed v sebi, zato ker se mi takrat v možganih vrti čudna misel, da moram hraniti besede za trenutek, ko bo pome prišla smrt in bom želela spregovoriti o tem, česar me je zemeljsko življenje naučilo. Zakaj te misli? Se danes ne poznam odgovora. Podzavest? Pogledi na reinkarnacijo, bi rekli, da je spregovorila starejša duša.
Trenutki, ko se je moje vsakdanje življenje dotaknilo smrti, so bili vedno nekam simbolični. Nono umre ravno na dan mojega fiziološkega preobrata v dekliškem telescu, kot da bi mi odprl neko novo pot v življenje. Pogreb drugega no-nota na dan zadnjega izpita na univerzi, ko se je zaključeval nek ciklus. Po nonotu odhod v Wales in življenje, ki krene v drugo smer. Vožnja z očetom proti bolnišnici, kjer se od življenja poslavlja njegova tašča, moja nona. Mama je že pri njej. Pri Padričah dolga kolona vozil, po dvajsetih minutah klic na prenosni te-
lefon, da se je nona v spanju poslovila. Vožnje v avtu z očetom po smrti tega ali onega prijatelja, tega ali onega sorodnika, ko si skušaš predstavljati njegov občutek strahu in osamljenosti in veš, da je njegova aktivnost tudi boj zoper občutek nemoči.
Cmok v grlu in občutek krivde ob misli na obdobje pred toliko leti, ko je današnja prijateljica doživljala samomor bližnjega in mene ni bilo.
Nedeljsko jutro pred toliko leti, ko sem prišla po nono v to stanovanje, kjer danes živim. V podhodu možje v uniformi. Karabinjerji ali policija? Spomin je to zabrisal. Občutek nelagodja, ko me dvigalo prevaža v gornja nadstropja, vrata se od-pro, dve ali tri osebe pred sosednjim stanovanjem, nona na vratih. "Soseda je naredila samomor. Sama ne vidim, poglej ti skozi okno". Stopim v spalnico, na balkon. Osamljena nonina soseda, ki se je pred par meseci priselila v hišo, je ležala v lahki spalni srajci z obrazom proti tlom. Razmišljanje o stiski človeka, o občutku nemoči in nerešljivosti problemov. Misel, da bi ta ženska bila lahko jaz, lahko ti, kdorkoli ni v določenem momentu v sebi našel roke, ki te izvleče iz pogrezanja. Spomin, ki se mi zavrti nazaj v najstniško obdobje, ko sem v cerkvi izpovedovala svoj Gredo vedno z načrtnim izpuščanjem vere v posmrtno življenje, ki se mi je zdelo utopija. Danes bi ne znala drugače živeti, kot tako, da verjamem, da je bil nek prej in bo nek potem. Drugače bi deset, dvajset, osemdesetletno življenje ne imelo smisla.
Nasveti varčevalcem
Kljub orkanu Katrina, ki je dvignil ceno nafte na nove rekorde, ter vztrajnemu višanju ključne obrestne mere v ZDA, večina svetovnih delniških tečajev kaže ob izteku 3. tromesečja tekočega leta dobre rezultate. V sklopu evropskih borz zelo pozitivno izstopata nemški "DAX" (+ 17,55%) ter francoski "CAC 40" (+ 19,22%). Podoben pora-stek beleži tokijska borza (+ 17,86%), "HANG SENG" v Honkongu pa je zaključil 9-mesečno poslovanje z izredno zadovoljivim vzponom (+ 34,19%). V tem pozitivnem scenariju predstavljata negativno presenečenje ameriška borzna indeksa "DOW JONES" in tehnološki "NASDAQ". Slednja sicer ohranjata psihološko mejo 10.000 oziroma
Priložnosti na delniških trgih
2.100 točk, vendar sta v istem časovnem razmahu rahlo nazadovala (- 1,50% oziroma -0,11%).
Z razliko od tradicionalnih borznih indeksov imajo tečaji panožnih delnic iz visoke in biotehnologije dober potencial za dodatne bliskovite vzpone navzgor. Investitor ima namreč priložnost, da kupi to vrsto vrednostnih papirjev po še vedno nizki ceni. Ameriški tehnološki indeks "Nasdaq" je sicer nekoliko popravil izredno negativen trend zadnjih let, vendar je še daleč od maksimalnih vrednosti iz marca leta 2000 (- 57,36%). Donosnost tehnoloških investicijskih skladov v ZDA (CSFB Technology Index) in v Evropi (Morgan Stanley Eurotec Index) je po 5 letih še vedno krepko negativ-
na (- 59,00% oziroma - 79,30%).
V	luči hudih razočaranj zadnjih let vlagatelji seveda niso poklicani, da v tem trenutku vse svoje prihranke preusmerijo v tehnološke delniške trge. S strateškega vidika pa je umestno, da v osebni naložbeni načrt vnesemo v omejenih odstotkih tudi investicijo v visoko oziroma biotehnologijo. Vlagatelj se lahko odloči za nakup delnic različnih družb, operativnih v teh gospodarskih sektorjih, ali za vstop tehnološki delniški sklad. Za vlaganje v slednjo obliko varčevanja niso potrebna velika finančna sredstva. V obliki enkratnega pologa spodnja meja pri večini skladov je od 500,00 do 2.500,00 evrov. Varčevalec se lahko odloči za mesečno varčevanje po vsaj 50,00 evrov mesečno. Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it.
Stojan Pahor
NOVI
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
Oglaševanje: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6-Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it
/|LU|Y| Novi glas je član Združenja periodičnega tiska
v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali v tisk v torek, 18. oktobra, ob 14. uri.
Človek Je Pristal Na Luni? Da, Da, Nedvomno...
Freudova napaka
Na začetku je bil Jim Carrey in njegov Trumman show.
Kot premestitev na platno Orwellovega apokaliptičnega gledanja na svet. In končno, po dolgem čakanju, smo le dočakali: celo trumo reality šovov. Toda vseeno še vedno nismo bili zadovoljni. Nekaj smo še pogrešali, čutili smo pomanjkanje izstopajoče dodane vrednosti. In tudi to smo dosegli, sicer nenačrtovano in neprogramirano, ampak zato še bolj resničnostno: nogometni trener in strokovnjak Franco Scoglio se je v televizijskem studiu pred kamerami v živo zgrudil na tla zaradi srčnega infarkta. Ja, smrt v živo. Kolikor paradoksalno zveni ta besedna zveza, je gotovo najprimernejša. Najbolj resničnostna. Scogliov primer je višek oddaj tipa veliki brat, pri kateri občuti človek odrešenjsko slo ob gledanju in "občudovanju" morbidnosti. Sodobni človek je vsega tega nenasitno lačen. Omenjeno temno stran
meseca človeške duše je odlično povzel Quentin Tarantino v vseh svojih filmih, posebej še v prvem delu svoje zadnje stvaritve, Kili Bill. Tarantino prikazuje to v ironičnem in sarkastičnem ključu, ko postanejo potoki krvi, odrezani udi ter skalpiranja tako groteskni, da so včasih celo smešni. V njihovi morbidnosti. In ljudje so zadovoljni. Zakaj bi gledali samo streljanje, če imajo na voljo tudi rezanja rok in nog z motornimi žagami? Rambo je torej za v smetnjak: v vietkongovce je samo izstreljeval cele zaboje metkov, nikoli pa se jih ni lotil z nožem ali mačeto. Ni kaj, dečko je bil olikan, sploh pa preveč umirjen. Pri njem res pogrešamo malo pustolovskega duha. Zelo buržuazno zgleda z mitraljezom v rokah.
To je le ena plat. Morbidnost odigrava v vsakdanjem reality življenju pomembno vlogo, a le
do določene mere. Še pomembnejša je druga plat: resničnostni šov kot legitimirani javni užitki virtualne spolnosti in vsega, kar je z njo povezano. Spet podoben primer, svojevrsten višek današnje družbe: ločitev in razporoka pred milijoni gledalcev preko satelitske antene. Zakonca Al Bano Carrisi in Loredana Lecciso sta to preizkusila. Uspeh je zagotovljen. Priborila sta si bronasto kolajno med najbolj uspelimi razporokami. Pristala sta samo za neulovljivima bivšima paroma Tom Cruise&Nicole Kidman ter Brad Pitt&Jennifer Aniston. Čestitke, saj je tretje mesto za takimi ^ velikani res odličen uspeh. Žal nam je edino lahko le, da nismo doživeli dneva, v katerem bi Loredana Lecciso z vso svojo eleganco pripravila prvorazredno plesno koreografijo ob glasbeno-
vokalni spremljavi zdaj že bivšega moža. Spektakel, ki bi ga lahko primerjali s Cajkovskijevim Labodjim jezerom.
Prikrajšani bomo za vrhunsko umetnost. Žal.
Medijsko najavljena in tako oglaševana razporoka zapade nujno v področje seksualnih škandalov, vsaj v dojemanju televizijskega gledalca. Kako, zakaj, kje tiči problem? Navsezadnje niti ni važno, kje problem tiči. Bolj bistveno je, da problem obstaja, da pride na dan in da se o njem govori.
Današnja družba: višek tehnologije. Današnji človek: logično, ponosen postmodernist. Ali v preprostejših besedah: nekoliko zafrustriran uradnik z belim ovratnikom in v kravati.
Freud bi se moral roditi danes in ne v devetnajstem stoletju. Dela bi imel čez glavo. Pa bajne zaslužke pri tem. Res je bil zelo bister in izredno pronicljiv, a zgrešil je zgodovinsko obdobje.
Andrej Čemic
NOVI
GLAS
V:
zadnjih letih opažamo tudi v naših krajih več zanimanja za gojenje plemenite rastline-oljke in za pridelovanje njenega olja.
O tem smo se pogovorili z Milošem Čotarjem iz Gorice, agronomom, ki je vpisan v državnem registru pokuševalcev žlahtne tekočine.
Opravil si državni tečaj za strokovno usposobljenega pokuševalca olivnega olja in končno si vpisan v uradni register. Odkod tvoje zanimanje? Kaj bi povedal o samem tečaju in tvojem sedanjem statusu?
Moje zanimanje za olivno olje sega v zadnja leta študija na fakulteti agronomije. Tu sem sledil ekonomski smeri. V zadnjem letu obiskovanja fakultete sem moral opraviti predvideno delovno prakso. Ker sem imel že precej izkušenj z delom v vinskih kleteh, sem se raje odločil za nekaj drugačnega. Poleg tega me od vedno posebno privlačujeta pridelovanje in trženje pridelkov, ki spadajo v t.i. tržne niše. Tako sem stopil v stik z družino Pa-rovel iz Mačkovelj in jo zaprosil za "gostovanje" na njihovi kmetiji oz. podjetju, ki je poznano daleč naokoli prav po pridelovanju ekstradeviškega olivnega olja. Tako se je v bistvu začelo moje navdušenje za svet oljk in olivnega olja. Pri Parovelovih sem doživel zelo lepe jesenske dni med oljčnimi nasadi in delom v torklji. Tako sem od blizu spoznal oljkarje in njihove žlahtne pridelke. Ob trdem delu se je vedno našel trenutek za pogovor z izkušenimi gospodarji ali za prve pokušnje olja, ki je teklo iz torklje.
Po končanem delu na kmetiji in v njihovem podjetju, ki se ukvarja s prodajo, sem se spomladi leta 2003 vpisal na uradni tečaj degustacije oljčnega olja. Ti tečaji potekajo po standardih in klišeju, ki ga predvideva evropska normativa. Evropska zveza skuša poenotiti zakonodajo oz. pravila za poimenovanje, klasificiranje in trženje s pridelki. Za olivno olje je tako ob vrsti kemijskih parametrov, ki določajo kategorijo pridelka, predvidena tudi organolektič-na pokušnja. Zato, da so ocene verodostojne, strokovne in opravljene na isti podlagi, je tudi izobrazba pokušateljev strogo nadzorovana. Tiste, ki smo opravili izpit ob koncu tečaja in smo želeli nadaljevati po predvideni poti, je za tem čakala dveletna doba, v kateri je bilo treba opraviti najmanj 20 uradnih pokušenj. Na teh srečanjih in seminarjih te vpeljejo v pravo pokušnjo olja; učiš se ocenjevanja, dela v komisiji in seveda spoznavanja morebitnih napak, prisotnih v olju.
Kako ste se tečajniki uvajali v pokušnjo?
Največ pozornosti in časa smo morali na začetku posvečati vajam za določanje vonjav. Pokušnja drugih pridelkov se ponavadi prične z optično analizo (npr. pri vinu). Pri olju se ta faza preskoči, ker barva olivnega olja ni pokazatelj kakovosti ali morebitnih napak. Zato imamo pokušatelji celo temne kozarce. Vaje predvidevajo razlikovanje vonjav in prepoznavanje oz. uvrščanje vzorcev po intenzivnosti. Temu sledi učenje napak, katerim so podvržena olivna olja zaradi slabe predelave ali nepravilnega
POGOVOR/Miloš Čotar
Žlahtni sok plemenite rastline
hranjenja. Te vaje so ze-
lo	zahtevne, saj si mora vsak precej izostriti vohalne sposobnosti, ker so razlike in nianse obravnavanih vzorcev največkrat neznatne. To je pravzaprav sposobnost, ki se je nikoli ne doučimo, temveč jo moramo vedno izpopolnjevati. Postopoma smo začeli tudi izpopolnjevati sheme, ki so predvidene pri raznih oblikah ocenjevanja olivnih olj, in seveda dajati prve ocene. V dveh naslednjih letih smo se začeli pokuševalci vedno bolj bližati enotni oceni; tako postajajo te vedno bolj verodostojne.
Kako poteka delo pokuševalca olivnega olja?
Komisijo-panel, ki lahko uradno deluje, sestavlja deset članov, ki so opravili predvideno izobraževalno pot in so se naposled vpisali v državni register pokuševalcev olja. Glede tega smo v Furlaniji-Julijski krajini pravzaprav šele na začetku. Za tovrstne tečaje sicer vlada veliko zanimanje, bolj redki pa so tisti, ki se odločijo za redno delo v pokušnji. Vpeljano skupino strokovnih pokuševalcev mora potrditi tudi Ministrstvo za kmetijstvo, ki ga s tem vpiše v seznam vsedržavnih komisij in ji tako poveri vse pristojnosti in legitimacije. Poleg izobrazbe je - kot v vseh stvareh - potrebna oz. bistvena izkušnja. V tem smislu imamo v naši deželi gotovo še veliko dela. Uradni panel F-Jk namreč še zdaj ne obstaja. Oljkarstvo in zakoni. Kako je to področje urejeno v Italiji?
Žal je tudi v oljkarstvu, predvsem pa v prodaji olja, italijanska zakonodaja šibka oz. nepopolna. V Italiji imajo glavno besedo velike družbe-tovarne, ki v bistvu odločajo o lepem in grdem dogajanju na tržišču. Ker so za temi velikani ogromni interesi, jih tudi zakonodaja brani. Najhuje je, da v takih razmerah ostane zelo malo prostora za kakovost. O tem se veliko govori, a zdi se mi, da na državni ravni v resnici ni prave odločnosti za to pot. Preveč je prostora za goljufije, pre-
Za take neurejene razmere sicer Italija že plačuje svojo kazen: s prvih mest na svetovni lestvici v pridelovanju olja je krepko zdrsnila nazaj. Prehitele so jo druge države, ki vodijo drugačno politiko, vsaj deloma bolj pozorno do razmerja med kvaliteto in ceno.
V	naši deželi se je zanimanje za oljko v zadnjem desetletju znatno povečalo. Kako ocenjuješ to?
Gotovo zelo pozitivno in to iz raznih razlogov. V prvi vrsti mislim, da ima samo gojenje oljk velik pomen bodisi zaradi tradicije, kulture in simbolike, ki jo to drevo nosi s seboj, bodisi iz agronomsko-okoljskega vidika, saj prispevajo k razbitju enoličja, v katero vodi sodobno kmetovanje. Ne gre zanemariti niti ekonomskega vidika, saj obdelovanje oljk dopolnjuje paleto domačih pridelkov in vsekakor prispeva k raznolikosti ponudbe na kmetiji.
Kako je z oljkarstvom na Tržaškem, kako pa na Goriškem?
Na Tržaškem je bilo nekoč oljkarstvo zelo razvito, njegovi začetki segajo vse do rimske dobe. Leta 1929 je huda pozeba zdesetkala drevesa. Ostala so le nekatera, ki so si počasi opomogla, a takrat se je zanimanje kmetov že preusmerilo predvsem na trte, ki so tedaj začele biti donosnejše. Sedanje čvrsto oživet j e oljkarstva v
ne načine prispevale pri tem načrtu. V zadnjih petnajstih letih smo bili torej priče revitalizaciji starih dreves, ki so samevala na kraških pobočjih, sajenju novih nasadov, urejenih po modernih kriterijih, nabavi novih torkelj in splošnemu zanimanju za to področje. Tako beležimo kmetije, ki so v to stroko usmerile visoke investicije, vedno več pa je tudi tistih, ki z oljkami vrednotijo majhno, doslej zapuščeno parcelo ali take, ki se na oljko spomnijo ob urejanju vrta pred hišo. Vsi skupaj prispevajo k temu, da je na Tržaškem oljkarstvo ponovno prava panoga.
Na Goriškem so za gojenje oljk dokaj primerni briški griči. V zadnjih desetletjih so tukajšnji kmetje izrabili vse površine za vinograde. Še danes si malokdo upa vsaj deloma preusmeriti vinograd v oljčevje. Tisti, ki so se za to odločili "malo za šalo malo za res", imajo že v rokah briško olje. Osebno sem imel priložnost
stvo, da je glavnina oljkarjev dojela pomen kakovosti. Dobro olivno olje se rojeva na drevesu, gre prek pravilnega nabiranja in skrbne nege direktno v predelavo in se konča pri pravilnem hranjenju olja. Ker je pravzaprav ena največjih težav razložiti končnemu porabniku pojem kakovosti, je gotovo pravilno izhodišče to, da je v pomen vrhunske predelave prepričan v prvi vrsti pridelovalec sam. Dokaz za to je tudi odločitev tržaških oljkarjev, da se povežejo v odbor in da skupaj podprejo načrt o zaščitenem poreklu Tergeste, ki je bilo pred nedavnim potrjeno od Evropske zveze. Skupno nastopanje dovoljuje hitrejše in večje korake na poti promocije izdelka, ki si mora šele odpreti poti v svet. Taka sinergija med pridelovalci zahteva v večini primerov veliko več let, velikokrat pa do nje sploh ne pride. Ob osebnih zadoščenjih	posameznih
oljkarjev (pomembne nagrade, uspešna prodaja in povpraševanje po njihovih izdelkih v najboljših restavracijah) mislim, da je skupno nastopanje eden glavnih dosežkov.
Kakšno vlogo lahko ima na tržišču žlahtno olje manjših deželnih oljkarjev?
Žlahten pridelek, kot je ekstra-deviško olje iz naše dežele, lahko zagotovo dobi svoje me-
več je steklenic na policah, ki kupca varajo z nepopolnimi, zavajajočimi ali celo neresničnimi podatki. Vse to močno škodi celotnemu področju, saj se mora pošten oljkar z odličnim oljem še toliko bolj truditi, da kupcu vse razjasni, ga prepriča in nazadnje tudi opraviči sorazmerno visoko ceno.
naši deželi dolgujemo prav nekaterim pridelovalcem s Tržaškega, ki so se z obilico dobre volje in ljubezni do tradicionalne prisotnosti oljk na kraških terasah in s precejšnjo mero poguma na novo lotili gojenja. Njihovo trmasto vz-trajanje je očitno prepričalo tudi javne uprave, ki so na različ-
pokusiti nekatere zanimive in dobre izdelke. Upamo, da bodo ta zadoščenja vlila pionirjem in še komu drugemu novega poguma. Prav lepo bi bilo videti malo oljčnih gajev tudi po Brdih.
Gotovo imaš več izkušenj z oljkarji v naših krajih. Katere so v zadnjih letih njihovi dosežki in s katerimi težavami se srečujejo?
Mislim, da so v zadnjih letih oljkarji v naših krajih upravičeno zadovoljni, in to predvsem na tržaškem Krasu. Močno so okrepili obdelovanje, tako da ima tržaška pokrajina (beri: slovenski Kras) danes približno 120 hektarov oljk. V državni statistiki ta neznatna površina prav malo pomeni, izredno pomembno pa je dej-
sto na tržišču kakor vsak pridelek, ki se uvršča v visokokakovostno tržno nišo. Seveda zahteva prodaja v končni fazi veliko dela in tudi naložb. Porabnikom je treba čimbolje razložiti značilnosti olja, njegovo visoko zdravstveno in prehrambeno valenco, ki bistveno razlikuje pravo ekstrade-viško olivno olje od večine tistih, ki jih običajno vidimo v veleblagovnicah.
Kakšna je sploh razlika med navadnim olivnim in ek-stradeviškim olivnim oljem?
Z blagoznanskega vidika sta to dve različni kategoriji pridelka. Ekstradeviško olivno olje zastopa po kakovosti najboljšo kategorijo. Tovrstno olje moramo pridobiti le iz oliv, in to z mehanskimi postopki. Odgovarjati mora vrsti kemijskih parametrov, med katerimi je tudi skupna kislina, ki ne sme presegati 0,8%. Poleg tega mora ob koncu še skozi komisijo pokuševalcev, ki potrdi njegovo uvrstitev v kakovostni razred. Seveda lahko posamezni pravilniki za olivna olja z zaščitnim poreklom določajo tudi strožje mere. Olivno olje pridobivajo sicer ravno tako iz
samih plodov, vendar lahko ima vse do 2% kisline. To dejansko dovoljuje blagovnim znamkam, da ustvarjajo mešanice, v katerih so pomešane velike količine nizkokakovostnih olj. Taki pridelki praktično izgubijo vse prehrambene in zdravilne lastnosti. Tema dvema sledijo še drugi razredi olja, ki jih industrija pridobiva z različnimi kemičnimi postopki. Ti blagovni razredi nimajo več kaj opraviti s pojmom kvalitete.
Je kakovost ekstradeviškega olivnega olja samo v njegovem okusu ali tudi v njegovih prehrambenih ali drugačnih lastnostih?
Okus je v bistvu neposredno povezan s prehrambenimi in zdravilnimi lastnostmi olivnega olja. V mladem in kvalitetnem ekstradeviškem olju je lahko zaznati prijeten vonj in pikantno-grenak okus, ki ga v veliki meri dajejo polifenoli. Količina le-teh je odvisna od vrste oljk, od zdravih plodov in ne nazadnje od tehnologije pridelovanja olja. V vseh fazah je treba skrbeti, da se polifeno-
li	čimmanj porazgubiljo in pokvarijo. Od tega kemijskega razreda snovi je odvisna tudi zdravilna moč olja. Polifenoli omejujejo oksidacijske procese v celicah, saj nevtralizirajo proste radikale, ki nastajajo kot posledica naravnih celičnih procesov. S tem dejansko zavirajo poškodbe in staranje celic, znižujejo pa tudi možnost celičnih mutacij (rakaste tvorbe). Polifenoli torej podaljšujejo življenje človeških celic, obenem pa prispevajo tudi k samemu trajanju olja.
Drugo izredno pomembno značilnost olivnega olja predstavljajo maščobne kisline, ki so v njem po večini nenasičene. Levji delež maščobne komponente ima oljna (oleinska) kislina, ki je nasičena z eno samo dvojno vezjo. Take maščobne kisline imajo dragoceno lastnost, da dvigujejo zaščitni holesterol (HDL),
znižujejo pa njegovo nevarno obliko (LDL), ki pospešuje nastanek in razvoj ateroskleroze. Tudi ostali odstotek maščobnih kislin je vse prej kot zanemarljiv, saj ga v glavnem tvorita linolna in li-nolenska kislina, ki sta za življenje nujni maščobni kislini, v smislu, da ju človeški organizem ne zna izdelati sam. To je tudi razlog, zaradi katerega svetujejo pediatri žličko olivnega olja že vse od prvih otroških obrokov.
Za pol litra ekstradeviškega olja iz naše dežele moramo odšteti deset ali več evrov. Se ti cena ne zdi vseeno previsoka?
Ne. Mimo tega, da so stroški pridelovanja zares visoki, lahko žlička zares dobrega olja popolnoma spremeni obrok hrane. Najbolj enostavna solata lahko postane s takim dodatkom nekaj imenitnega. Ljudje pač niso navajeni uporabljati dobrega olja in ga večinoma niti ne poznajo. Kakovostno olje se jim zdi predrago, meni pa se zdijo dosti bolj pretirane vsote, ki jih moramo odšteti v lokalu za alkoholno pijačo, veliko manj vredno od steklenice pravega olivnega olja.
Danijel Devetak
NOVI
GLAS
Vremenska napoved ARPA-OSMER za Furlanijo-Julijsko krajino
RESTAVRACIJA SVETA GORA - Nova Gorica Tel.: 00386 5 30-02-701
Izlet Prosvetnega društva Rupa-Peč v Španijo
Zlati trikotnik
Vzdolž reke, pred dolgim trgom, stojijo krasne in zanimive zgradbe: la Seo (stolnica) iz 11. stol. -večkrat predelana. Notranjost ima pet ladij, v sredini je kor, naokrog ob stenah so različne kapele. Mestu pa daje sloves velika cerkev Nuestra Senora del Pilar: to je še eno znano Marijino svetišče v Španiji. Ustanovitelj je bil sv. Janez apostol: prikazala se mu je Marija na stebru (pilar). Cerkev je mogočna: na sredi je velika kupola, ob straneh je še 10 drugih manjših; notranjost je razdeljena na tri ladje;
stebre in oboke krasijo freske Ve-lazqueza in Goye. V osrednji ladji je kapela Marije na stebru; kip je iz alabastra, pokrit z dragocenimi oblačili. Ob cerkvi so še občinska palača, Lonja (borza). Novejši del mesta je bolj v notranjosti; središče je Plaza de Espana s širokimi ulicami in pisanimi kavarnami.
Naslednje jutro smo spet sedli v avtobus in se odpeljali proti morju, proti Valenciji. Tudi to živahno mesto ima dve lici: staro mestno jedro s stolnico in baziliko, muzejem in Lonjo; novejši del pa je ob nekdanjih bregovih reke Turije. Obe zgoraj omenjeni cerkvi stojita na širokem trgu z lepim Neptunovim vodnjakom v sredini. Obe sta vsestranko zanimivi zaradi ku-pel, oltarjev itd. Obe imata oltar posvečen Mariji. V baziliki je Marija zapuščenih, v stolnici pa Marija zavetnica porodnic.
Vse nas pa je pritegnil moderni predel mesta. Skozi mesto je pred leti tekla reka Turia, ki pa je ob večjih deževnih nalivih poplavljala mesto. L. 1957, po zadnji poplavi, so preusmerili tok reke, strugo pa spremenili v park, otroško igrišče Gulliver, športne centre itd. Oba bivša bregova so povezali še z novimi mostovi. Zelo slikovit je most cvetja: na tisoče pisanih cvetov krasi obe strani mosta in vsake štiri mesece jih menjajo. Mi smo videli vsevprek same petu-nije.
Večer smo preživeli ob praznovanju rojstnega dne gospe Patri-zie, neutrudne organizatorke in spremljevalke izletov PD Rupa-Peč. Zadnji dan, 30. avgusta, smo se že zgodaj zutraj odpeljali proti Barceloni (350 km), kjer smo na letališču opravili vse potrebne formalnosti ter odleteli proti Benetkam in nato do Gorice. Res lepo doživetje! Vsestransko!!!
KP
Tudi letošnje poznopolet-no potovanje PD Rupa-Peč se je lepo in srečno končalo. Marsikdo se je 25. avgusta s strahom vkrcal v Benetkah na letalo, saj je bilo v letošnjem poletju, zlasti v avgustu, kar precej letalskih nesreč. Prav tako smo mirno preleteli Tirensko morje iz Barcelone spet v Benetke (30. 8.). Barcelona, drugo špansko mesto, je res vredno ogleda. Kljub velikosti, obljudenosti, je mesto urejeno, ulice so široke z drevoredi, palače so v glavnem pet -šestnadstropne, skoraj ni videti zanemarjene hiše. Povsod je čutiti utrip velemesta in vpliv znanih, a svojevrstnih arhitektov in umetnikov zadnjih desetletij. Tu so živeli in ustvarjali Gaudi', Picasso, Dali', Miro' ne manjka pa pomembnih zgradb v gotskem, romanskem, baročnem ali "azu-lejskem" slogu (azul: pisana modra keramika arabskega izvora). Veliki, široki trgi so med seboj povezani s kilometrskimi ulicami kot je "rambla". Tu je živžav ob vsakem času, zlasti v večernih urah, ko se v odprtih kavarnah in restavracijah zadržujejo gostje ob kozarcu "sangrie" ali piva, na pladnju pa imajo "ta-pas".
Tu smo na žalost preživeli le tri popoldneve in večere. Že takoj ob prihodu nas je prevzela in presenetila mogočna cerkev Sa-grada Familia: že od 1.1884 je tu stalno gradbišče. Zamislil si jo je Gaudi': visoki stolpi, dve pročelji (Rojstvo in Vstajenje Kristusovo) polno okrasov in
simbolov, kipov. V tolikih letih so se izmenjavali arhitekti, uporabljen material pa je skromnejši, saj država ne podpira stroškov. Finančna sredstva so darovi vernikov. Ko bo in če bo cerkev dokončana, naj bi merila 110 m v dolžino, 45 m v višino s sedmimi ladjami, z 12 stolpi 115 m visoki. Gaudijev pečat je videti marsikje v Barceloni. Znane so hiše Pedrera, Batllo', Ama-tller; v severozahodnemu delu mesta pa je velik park-labirint, Parque Quell, kjer naj bi po zamisli Gaudija in s podporo podjetnika Quella zgradili 60 stanovanjskih hiš. Danes sta tu vidni še vedno le njuni hiši, vmes pa je velika terasa na 100 stebrih, vse ostalo so preuredili v park.
V starem mestnem jedru je gotski Barrio: tu so občina, deželna palača, stolnica, nedaleč je Plaza del Rey s staro kraljevo palačo, škofijo in raznimi zgodovinsko pomembnimi spomeniki. V eni izmed teh hiš je bil 1. 1492, prejet Kolumb, ko se je vrnil iz Amerike. Še bi lahko naštevali: s Trga Španije vodi široka cesta z raznimi fontanami (vodometi) mimo muzeja katalonske umet-
nosti (Palacio National) do velike zelene površine, ki se dviguje 215 m nad morjem. Ta razgledna točka, Parque de Montjuich, je nastala 1.1929 ob priliki Expoja. Od tu je Barcelona kot na dlani: na desni pa je veliko pristanišče, kjer pristajajo krasne prekooceanske ladje in
bov, v levem kotu gospodarijo pa gosi. Po ozkih ulicah, skozi judovski predel, smo se spustili navzdol proti reki in "rambli". V soboto zjutraj je bila pot krajša, saj leži Marijino svetišče Montserrat le dobrih 50 km od Barcelone. Na žalost je bilo vreme bolj muhasto. Na višini 720
m, kjer stoji samostan s cerkvijo, je bila megla, da se ni videlo dobro divjih skal, ki obdajajo kraj. Tudi ta cerkev ima eno samo ladjo; zelo znana in oboževana je Crna Marija (12. stol.), zavetnica Katalonije. Kip je visoko nad oltarjem; mimo nje se vije po zaprtem hodniku vrsta vernikov. V tem kraju smo imeli zelo zajteno kosilo, prav po starem: bob s panceto, pečenko s krompirjem in solato ter sladico.
V nedeljo, 28. avgusta, smo na žalost zapustili Barcelono in se odpeljali proti Saragozi (300 km). Tudi to mesto je vredno obiska. Leta 2008 bo tukaj EX-PO; Trst je zgubil tekmo!
Z vodičko smo si najprej ogledali Aljaferijo: to je stara arabska palača, lahko rečemo utrdba (11. stol.), kjer je imel svoj sedež aragonski dvor, kasneje pa celo inkvizicija. Tu najdemo najrazličnejša obeležja: arabsko dvorišče, ostanke mošeje, Trubadurjev stolp (junak iz Verdijeve opere Trovato-re); glavno stopnišče kaže gotski vpliv.
Sonce je neusmiljeno pripekalo, zato smo se z avtobusom peljali proti hotelu mimo lepih trgov in arene za bikoborbe. Po kosilu smo si oddahnili, nato šli z vodičem na ogled mestnega jedra. Skozi mesto teče reka Ebro, čez njo je nekaj mostov; tudi tukaj je stari kamniti most.
razne jahte za križarjenje. Na razširku so postavili spomenik "sardani": to je katalonski narodni ples, simbol samostojnosti in vzajemnosti. Na zahodnem delu parka je Pueblo Espanol: v naravni velikosti so postavili različne znane zgradbe in značilnosti Španije. Tako vidimo tukaj stolp iz Avile, veliki tipični aragonski trg, stopnišče Santiaga de Compostela, delček
Andaluzije itd.
V Barceloni je veliko muzejev, kar pa nam ni uspelo videti v tako kratkem času. Tudi vse tri večere v Barceloni smo preživeli zelo intenzivno. V četrtek smo prisostvovali zelo učinkoviti predstavi luči in glasbe ob vodometih pred Palacio National, v petek smo se sprehajali (= krepko pešačili) po "Rambli" in Barrio Gotico, v soboto smo v restavraciji ob morju oz. na morju pokuševali najrazličnejše katalonske jedi (tapas). Dopoldneve smo preživeli izven mesta; prvič v 100 km oddaljeni Gero-ni. Mesto je znano že iz rimskih časov, značilno je zaradi mostov čez Onar: kamniti most, Eiffe-lov most itd. Z mostov je krasen pogled na stari del: zgoraj desno stoji cerkev sv. Felixa z ostanki sv. Narcisa, še više pa gotska katedrala (14. -16. stol.). Stolnica ima eno samo ogromno ladjo, vse naokrog pa so najrazličnejše kapele z baročnimi oltarji; v sredini je kor. Cerkev ima dva vhoda. Do gotskega vodi 90 stopnic, sicer položnih, desno, na ploščadi, pa je baročno pročelje. Na romanskem križnem hodniku (12. stol.) je veliko gotskih gro-
SPLOŠNA SLIKA:
Nad našo deželo se trenutno zadržuje zmerna atlantska fronta. ČETRTEK, 20. oktobra 2005:
Po vsej deželi bo pretežno oblačno s šibkimi do zmernimi padavinami. Zvečer bodo padavine postopno oslabele.
Avstrija
Slovenija
O	O	O
t	i	t
Nižina Obala
Najnižja temperatura (°C)	5/8	9/12
Najvišja temperatura (°C)	8/11	11/14
Srednja temperatura na 1.000 m (°C)	9
Srednja temperatura na 2.000 m (°C)	5
PETEK, 21. oktobra 2005:
Po vsej deželi bo oblačno do pretežno oblačno z možnostjo poslednjih padavin, predvsem v dopoldanskih urah. Od popoldanskih ur se bo vreme postopno izboljšalo, najprej v goratem svetu. Ozračje bo ves dan razmeroma vlažno.
Avstrija
Slovenija
Veneta
Nižina Obala
Najvišja temperatura (°C)
12/15
13/16
Najnižja temperatura (°C)
6/9
11/14
Srednja temperatura na 1.000 m (°C)
Srednja temperatura na 2.000 m (°C)	7
OBETI:
V gorah bo spremenljivo ali oblačno, drugod po deželi pa večinoma spremenljivo.
Deželna meteorološka opazovalnica F - Jk
www.meteo.fvg.it,slovensko@osmer.fvg.it, tel. 0432 934111
Na dnu...
POLNI VSEGA
SE NAJBOLJ
DANDANES SMO RES
PA SMO POLNI PRAZNINE !