4 e

žrl
“^>1.
gJLačJ^Jr?

m M|
. ,S.^M
■■Amv
p|	sM 1^
|X, £$i ^	^
Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat

Ljubljana, 19. oktobra 1990 številka 43, letnik 49, cena 10 dinarjev
Naslaja tretja Jugoslavija
Petkovo zasedanje zvezne skupščine, na katerem bo Bo-risav Jovič prebral referat, ki ga delegati zveznega zbora v sredo niso hoteli poslušati, bo verjetno omogočilo začetek razpletanja ustavne krize v Jugoslaviji. Nekateri dogodki in javno objavljena mnenja namreč kažejo, da začenja nastajati tretja Jugoslavija; to bo verjetno nekakšna nova zvezna federalna država, ki bo temeljila na različni stopnji suverenosti in samostojnosti sedanjih republik. Tretja Jugoslavija je tudi pogoj, da se začasno končajo razprtije, ki zdaj povzročajo vsesplošno anarhijo, veliko gospodarsko škodo in ki ljudi v nekaterih okoljih silijo k prisvajanju orožja.
Ta teden Srbija in njena na-denakopravnost izgublja moč nad republikami, ki so se ji dozdaj priklanjale. Srbija, ki je pri glasovanjih dozdaj dosegala majorizacijo nad neposlušnimi in drugače mislečimi Slovenci in Hrvati, se bo naenkrat znašla v vlogi, v katero je do zdaj pošiljala tiste, ki so se ji upirali. Zaradi vsega tega pa bo tudi slovenska suverenost, ki se je že začela uveljavljati, vsaj začasno omejena. Dogajanja namreč kažejo, da bo še nekaj časa treba delati in živeti v Jugoslaviji, iz katere ni možno oditi čez noč, ne samovoljno in ne po diktatu srbskih voditeljev.
V teh dneh pa moramo ugibati tudi o posledicah možnega sporazuma med Srbi in Hrvati, katerega sklenitev bi lahko omogočila dominacijo obeh največjih nacij v Jugoslaviji in ki bi bil v škodo manjših narodov, še posebej Slovencev, ki Hrvate brez potrebe preveč in tudi nekritično podpiramo. O takšnem kompromisu lahko sklepamo zaradi tega, ker so Hrvatje nekaj dni po tem, ko smo skupaj objavili konfederalno pogodbo, poslali v javnost še svojo ra-
zličico konfederalne pogodbe.
V to smer je govoril tudi Franjo Tudman, ko je pred milijonom Hrvatov odkrival spomenik banu Jelačiču. Hrvati in Srbi so verjetno prisiljeni k sporazumu tudi zato, ker se brez njega ne morejo ločiti v dve samostojni nacionalni državi; vsak dan vidimo, da bi Srbi v Kninu Srbijo branili tudi z orožjem.
Kljub temu, da javnomnenjske ankete v Sloveniji kažejo, da se povečuje število tistih, ki mislijo, da je treba iz Jugoslavije oditi takoj in dokončno, pa vrsta naših pomembnih politikov, med njimi je tudi Lojze Peterle, govori le o osa- S' mosvojitvi in ne pristaja na Ji radikalne korake v obliki od- jg-hoda iz Jugoslavije. Verjetno N vedo, da je zdaj čas, da utr- § dimo del suverenosti, ki smo si 'g' jo pridobili z ustavno reformo § v republiki Sloveniji. Skupaj jg z njimi mislimo, da nam tega :5 nihče več ne more vzeti. Niti $0 tisti, ki navijajo za vojaški udar in uvedbo izrednih razmer. Ta tretja Jugoslavija, ki po našem mnenju že nastaja, pa nam mora to suverenost priznati in omogočiti njeno uveljavljanje v skladu z ustavo Republike Slovenije.
V zadnjih dneh smo se Slovenci skupaj s svojo oblastjo in opozicijo tudi marsikaj naučili. Spoznali smo, da ne smemo dovoliti, da nas izganjajo iz Jugoslavije, če lahko še vedno uporabljajo naše bi-anco naročilnice. Tudmana ne podpirajmo več brez zadržkov, saj smo na hrvaški šahovnici objektivno le kmetje, ki se žrtvujejo za boljši položaj, ki ga predstavlja hrvaško-srbski sporazum. Ne smemo živeti v zablodi, da bo položaj Slovenije boljši, ko bodo v vseh republikah opravljene strankarske volitve. Zlasti v Srbiji ne bo prišel do oblasti nihče, ki ne bo vodil velikosrbske politike.
Franček Kavčič
Minuta čez dvanajsto
Revščina pritiska na ljudi. Vse manj je jasna usoda zaposlenih, številke o nezaposlenih skokovito naraščajo; za močnik ne bo več denarja, kaj šele za kakšen priboljšek. V takih, za delavce gmotno neverjetno težkih razmerah, nova slovenska oblast obljublja ustavo, spremembo druge temeljne zakonodaje in skozi parlamentarne klopi spravlja zakonske predloge, ki delavcem ne obetajo normalnih pogojev za preživetje.
Temu se kajpak ni ravno čuditi, saj je gospodarstvo potrebno spraviti na zdravo podlago. Toda je res potrebno na vsakem koraku omejevati delavske pravice, ki tudi v Zahodni Evropi dobivajo domovinsko pravico, delavce naganjati v položaj liberalnega kapitalizma iz konca prejšnjega stoletja in lomiti vsa zgodovinska nesoglasja na njihovih, samo njihovih plečih!? Ne bi bilo potrebno in tudi možno ne: če bi sindikati družno in na osnovi jasnih dogovorov povedali, kaj hočejo, če bi bili sposobni ta retrogradni proces zaustaviti.
Pa niso, kajti tudi na tem področju srečujemo dobro premišljeno taktiko oblasti in strank, ki jim akcijsko sodelovanje med sindikati ni povšeči. Svobodni sindikati pa se še zmeraj, kljub kongresnim listinam, akcijskim programom in očitno potrebnim opredelitvam do aktualnih vprašanj delavčevega vsakdanjika, ukvarjajo sami s sabo, s svojimi nesporazumi, izsiljevanji z odstopi (ki so na marsikateri ravni tudi potrebni!), samo z akutnimi vprašanji delavcev ne. Skrajni čas je, da se nekaj prelomi, da se sindikalna vodstva »preštejejo« in na grd — če ne gre na lep — način postavijo v sredico svojega angažiranja delavske probleme namesto ozkih, sebičnih in spolitiziranih kadrovskih vprašanj.
V prihodnjih štirinajstih dneh bodo morale v Zvezi svobodnih sindikatov in v posameznih sindikatih dejavnosti pasti odločitve, ki bodo sedanje blokade dela odpravile. Če se to ne bo zgodilo, bomo priče razsulu organizacije, ki je imela vse možnosti za solidno zastopanje interesov svojega članstva in delavcev sploh, vendar zaradi obrobnih vprašanj tega ni izkoristila in izneverila zaupanje skoraj 450 tisoč članov. Temu ta čas ni več kaj dodati!
Marjan Horvat
Če vprašate mene
Zdi se, da so v zadnjem času vsaj za Slovenca pomembna dogajanja v znamenju odpadkov. Takšnih in drugačnih. Trenutno resda prevladuje spontana in organizirana nejevolja zaradi nizko in srednje radioaktivnih, toda gotovo jo bo prav kmalu iz javnega zanimanja izrinila kakšna naslednja smetiščna vojna.
Če vprašate mene, se je na to temo mogoče tudi resno pogovarjati, čeprav mi to le stežka uspeva.
Začelo se je že v pradavnini, pred volitvami, ko je kakor za stavo hotel v tej deželi vsak prepričati vsakogar, da samo pometa pred svojim pragom, ko odriva smeti k sosedu. Skušali smo se takrat kar čez noč znebiti vsakršne navlake, marksistične, samoupravne, neuvrščene...
Potem smo izvolili snažnejšo prihodnost in kar tekmovali v velikonočnem čiščenju, ko smo javno in vsem na očeh razkazovali svojo ljubezen do novega in čistega. Skozi okna smo zmetali ideologijo, ki nam je baje strašno krivila hrbtenice, z njo vso njeno jezikovno navlako in napihnjeno retoriko. Skozi vrata pa smo nagnali človeško šaro, ki se je v teh dolgih letih zasmradila v sistemskih zavetiščih negativne kadrovske selekcije. Kljub pogumnemu in nazornemu pouku enega od novih narodovih vodnikov in predhodnikov, se počasi in stežka lotevamo le pospravljanja podob nekdanjih malikov v uradnih, poslovnih in javnih prostorih. Pa ne bo težav, le trajalo bo malo dlje, ker smo pač katoliško ljudstvo, ki potrebuje svetnika na steni in boga v kotu. Dokler ne dobimo novega, prejšnji preprosto ne bo šel v staro šaro.
Sicer pa je vsakršno pometanje zajelo deželo podolgem in počez. Najhuje se je pometačem zataknilo pri sindikatih, s katerimi so hoteli kar na kratKO pomesti. Le-ti sedaj s sramotno visokim številom članov kvarijo higiensko podobo podalpskega raja. No, z rajo (kakšna rasistična asociacija) je tudi
treba opraviti na kratko. Mestni ljubljanski deratizatorji so seveda pozabili, da se bodo tokrat morali pri čiščenju v Snagi spopasti s profesionalci za čiščenje. To, da se je še prej zataknilo tudi pri Muri, Smeltu, Primexu, Vibi in še kje, ne pomeni, da nam očiščevanje ne uspeva, le odpadkov je preveč, da bi jih zmogli v eni sapi.
Koliko bo te šare šele po naslednjem koncu svetovne in državljanske vojne, ko bomo pospravili spomenike, obeležja, grobišča, imena krajev, ulic in parkov, si komajda predstavljam.
Pa lotiti se bo treba arhivov, knjižnic, muzejev. Eno- in dvoumnega plevela je toliko, da bi prenekatera jama, kjer pri čiščenju nismo slučajno odkrili ničesar, lahko postala kompostnica.
In neokusnih in žaljivih pisunov, ki opozarjajo, da se je treba bolj ukvarjati z živimi in semenom kot z mrtvimi in plevelom, je tudi preveč. Treba jih je spraviti na gnojišče ali vsaj silirati (saj nikoli ne veš).
Strupeni odpadki distancirajo podpredsednika, radioaktivni žalijo Haložane, kadrovski v prvi rundi položijo pravosodnega ministra in vzkipijo prenovitelje, odpadnikom (miselni preskok) izklopijo elektriko in telefone, najzahodnejši odmetavajo na smetišče potne liste, ker imajo prepustnice; drugi (naši) pobegnejo s seje YU predsedstva, ker so s svojimi predlogi odpadli iz nadaljnjih kombinacij... Odpadki, odpadki. Spet tretji odpadniki minirajo proge, rušijo ceste, da...
Če že druge koristi ne bo, bomo vsaj hitreje odpadli od federacije. Igranje z besedami? In zakaj ne.
Ko bodo od Svobodnih drug za drugim odpadli še sindikati (za šolstvom še zdravstvo, pa grafiki, pa nekaj območij), bo odpadla tudi ta rubrika. Prav mi je, zakaj pa še vedno verjamem, da se bomo morali naučiti živeti tudi z odpadki, vsakršnimi.
Doro Hvalica
Iz vsebine
Zakon o privatizaciji podjetij
Zbogom družbena lastnina, dober dan - državna!	Stran 3
Iz kakšnih afer so nastali Moderni interieri
Lesnina, podčrtano s črnim
Trendu pokajo šivi
Upniki zajahali kavboja strani 8-9
Anarhija brez odgovornosti
Uveljavlja se »samopostrežba menedžerskih plač«___________________stran 1 o
Nekaj Murphyjevih
Če zavrtiš napačno
številko, ni nikoli zasedena stran 16
Hudo razburljiva tema na Slovenskem: kam pomesti radioaktivne odpadke
Strokovnjaki mirijo, ljudje pa se razimrjaio
Prejšnja oblast je preložila v roke sedanji nekaj zelo vročih krompirjev:	eden med
njimi je postavitev odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke: odpadke iz nuklearke Krško, bolnišnic in raziskovalnih inštitutov ter vojaške odpadke. Ali bo oblast določila kraj odlagališča na političen način, kot trdijo krajani, živeči v okolici predlaganih desetih možnih odlagališč, ali na podlagi strokovnih raziskav, je poskušala odgovoriti tiskovna konferenca pred dnevi na sekretariatu za energetiko RS ter istega večera izpeljana okrogla miza na to temo na TV Slovenija. Iz obeh smo izluščili, z veliko verjetnostjo, tale odgovor: radioaktivni odpadki, ki smo jih in jih bomo »pridelali« v Sloveniji, bodo ostali v slovenski zemlji.
Odgovor na uvodoma zastavljeno vprašanje (politična ali strokovna odločitev) pa je že bolj zapleten. Nekaj bi lahko izluščili iz odgovorov na vprašanje, ki ga je na tiskovni konferenci zastavil naš časnik, v TV oddaji pa voditelj oddaje. Namreč, kaj se bo zgodilo v primeru, da nobena od predlaganih lokacij ne bi povsem ustrezala zelo strogim geološkim in tehničnim pogojem? Ali bi v tem primeru znižali vrednost pogojev? Ali so nemara v pogojih že sedaj predvidene tolerance?
Na TV smo slišali, da si ni moč predstavljati, da nobena od desetih možnih lokacij ne bi ustrezala. Na tiskovni konferenci smo bili deležni obširnejših pojasnil. Najprej tega, da to je lahko problem in da
tolerance v pogojih so. Potem pa, da so možne zahtevnejše tehnične rešitve, če geološki pogoji ne bi bili idealni. Da je odpadke mogoče namestiti tudi tako, da bi jih lahko nadzorovali, da bi takoj ugotovili, če bi začeli slučajno sevati v okolje.
Ali to pomeni, da so seizmološki in geološki pogoji manj pomembni kakor tehnični?
Glede na to, da ni mogoče računati, da bi te odpadke lahko kam izvozili ali da bi skupno odlagališče zgradili na hrvaških tleh, bi dejali, da bo treba najti primeren kraj doma, pa čeprav ne bo »idealen«. Odločitev bo torej v vsakem primeru tudi politična, ne le strokovna. Predstavniki oblasti (izvršnega sveta) pravijo, da odlagališča ne bodo postavljali na silo, brez pristanka lokalne oblasti (in krajanov), s katerimi se bo republika pogajala glede odškodnine za manj vredna zemljišča v okolici odlagališča in za odkupljena zemljišča.
Iz dobro postavljenega odlagališča praktično ni škodljivega vpliva, smo slišali na tiskovni konferenci.
Okoličani desetih možnih odlagališč, zlasti Haložani, se hudo razburjajo in grozijo, da bodo tako ali drugače preprečili postavljanje odlagališča na svoji zemlji.
Strokovnjaki pravijo, da strah ljudi izvira iz povsem neupravičenega nezaupanja v stroko.
Radioaktivnih odpadkov pa ni več mogoče pomesti pod preprogo.
Boris Rugelj
Sporočila novinarskega sindikata
Spremembe zakona o RTV
Javnost je seznanjena z vsebino predloga sprememb zakona o RTV in odmevi, ki so sledili odločitvi, da ta predlog skupščinska komisija za informiranje posreduje republiškemu parlamentu. Med odmevi je bilo tudi sporočilo treh novinarskih sindikatov v hiši RTV. Glede na način dela, za katerega smo se odločili v Sindikatu novinarjev Slovenije, so ti sindikati najpristojnejši znotraj SNS za zavzemanje sta-liča do tega zakona in pri tem uživajo celovito podporo ostalih delov SNS.
Če bi bile uzakonjene, bi predložene rešitve pomenile čvrst nadzor države nad radijskim in televizijskim medijem ter skrajno nasprotje tistega, kar naj bi bili mediji v demokratični družbi, namreč oblika kritičnega nadzora oblasti ter instrumenti kulturne in politične javnosti. Domnevali smo, da glede tega obstaja soglasje tudi v političnem prostoru, pa očitno ni tako.
V politiko se tudi v bodoče ne nameravamo vtikati; sodimo, da je bilo opozorilo naših sindikatov pravočasno, da bo parlament znal oceniti argumente - in prevzeti nase odgovornost za odločitev. Premislek bi moral biti tehten, ker utegne izid te razprave prejudicirati rešitve v novem zakonu o medijih in celotno postavljanje tega področja v nove zakonske okvire.
Novinarski sindikati se zaenkrat odpovedujemo drugim oblikam pritiska, s katerimi bi sicer lahko skušali vplivati na parlament in javnost, ob tem pa moramo ponoviti nekaj naših stališč:
-	v nobenem primeru ne bomo odstopali od obrambe novinarske avtonomnosti, ki jo jemljemo kot del mednarodno dogovorjenih in z ustavo zagotovljenih pravic do obveščenosti;
-	ne pustimo si vzeti iz rok pravice, da soodločamo o kadrovskih rešitvah, ko te zadevajo delo novinarjev oziroma novinarskih kolektivov;
-	prav tako bomo vztrajali pri našem soodločanju o bistvenih vprašanjih vsebinskih usmeritev v medijih, kjer delamo.
Naše zahteve utemeljujemo ^ izhodiščem, da le v tako oblikovanih delovnih pogojih lahko odgovorno in profesionalno opravljamo naše delo. Za njihovo uresničitev se bomo borili ne glede na način, kako bo položaj medijev in novinarstva zakonsko urejen.
ANTE MARKOVIČ predsednik ZIS,
BEOGRAD
Spoštovani gospod predsednik!
Sindikat novinarjev Slovenije je prejel v vednost pismi, ki ju je na Vas naslovil generalni sekretar Mednarodne federacije novinarjev iz Bruslja, gospod Aidan White, 10. 8. in 3. 9. 1990. Z vsebino pisem je bila javnost v Sloveniji seznanjena. Ker nisem obveščen, da bi na pismi odgovorili ali da bi karkoli ukrenili v zvezi z očitnimi kršitvami 19. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, hkrati s tem pismom pošiljam gospodu Adnanu Whiteu predlog, da preko organizacije, ki jo zastopa, sproži pobudo za obravnavanje kršitev omenjenega člena Splošne deklaracije na Kosovu v ustreznih organih Organizacije združenih narodov.
Če so v teku ukrepi za zaščito svobode izražanja mnenja albanskega prebivalstva na Kosovu, s katerimi nisem seznanjen, Vas prosim za informacije o tem, da jih tudi sam posredujem Mednarodni federaciji novinarjev.
AIDAN WHITE General Secretary,
IFJ Brussels,
BELGIUM
Spoštovani gospod sekretar!
Obveščam Vas, da smo Vaši pismi, s katerima gospoda Anteja Markoviča opozarjate na kršitve Splošne deklaracije človekovih pravic (10. 8. in 3. 9. 1990) na Kosovu, posredovali medijem v Republiki Sloveniji, in tako je bila njuna vsebina predstavljena javnosti. Nisem pa zasledil, da bi Vam gospod Markovič karkoli odgovoril ali da bi zvezni izvršni svet, ki mu predseduje, ukrepa s tem v zvezi. Nedemokratični pritiski na pravico izražanja mnenja se medtem na Kosovu stopnjujejo in dobivajo posnemovalce v Vojvodini, Kninu...
Sram nas je, da se to dogaja, in globoko obžalujemo, da pristojni organi na naše proteste niti ne odgovarjajo. Zato, in tudi zato, ker zaradi osamosvajanja posameznih republik reševanje tovrstnih vprašanj sodi na mednarodne instance, predlagamo, da IFJ oziroma organizacija, katere del je IFJ,' da pobudo za obravnavanje kršitev 19. člena Splošne deklaracije človekovih pravic na Kosovu na ustreznih organih Organizacije združenih narodov.
Koper, 11.10.1990
S spoštovanjem Venčeslav Japelj, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije
j#
V V.
Povprečni čisti osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije za zadnje trimesečje (junij-avgust 1990) znaša
5.438,00 dinarjev.
Ta znesek se uporablja za uveljavljanje splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in sindikalne liste.
Valorizacija izhodiščnih osebnih dohodkov po splošni koieklivni pogodbi___________
V skladu z 32. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo se izhodiščni osebni dohodki valorizirajo v skladu z rastjo življenjskih stroškov. V mesecu oktobru 1990 so življenjski stroški v primerjavi s septembrom 1990 porasli za 7,7%.
Skladno z določilom 32. člena Splošne kolektivne pogodbe se do 5-odstotne rasti življenjskih stroškov sorazmerno povečajo izhodiščni osebni dohodki. Če življenjski stroški porastejo za več kot 5%, se za vsak odstotek rasti življenjskih stroškov nad 5% izhodiščni osebni dohodki povečajo za 0,9%.
Življenjski stroški so se povečali za 7,7%, kar pomeni da se za valorizacijo izhodiščnih osebnih dohodkov uporabi 7,43%, rasti življenjskih stroškov (7,7 = 5 + 2,7 x 0,9% = 7,43).
		Izhodiščni OD	
		bruto po 30. čl.	Valorizirani
Tarifni razred		Spl. kolekt. pog.	izhodiščni OD
I	Enostavno delo	5.670,00	6.091,00
II	Manj zahtevno delo	6.240,00	6.704,00
III	Srednje zahtevno delo	6.970,00	7.488,00
IV	Zahtevno delo	7.700,00	8.347,00
V	Bolj zahtevno delo	8.790,00	9.443,00
VI	Zelo zahtevno delo	10.490,00	11.269,00
vn	Visoko zahtevno delo	11.910,00	12.795,00
VIII Najbolj zahtevno delo		14.180,00	15.234,00
IX	Izjemno pomembno najbolj	17.010,00	18.274,00
zahtevno delo
Valorizirani osebni dohodki se uporabljajo za obračun osebnih do-•ikov za mesec oktober.
skladu z 39. členom Splošne kolektivne pogodbe znaša povračilo kov za prehrano med delom za mesec oktober 752,00 dinarjev, ičuni so usklajeni s strokovno službo GZ Slovenije.
Brane Mišič
Kriza rojeva nasilje
Za tiste skupine prebivalstva, ki si minimalne socialne varnosti ne morejo zagotoviti z delom, je v naši republiki izdelan in že šesto leto uveljavljen enotni sistem socialnovarstvenih pravic. V okviru tega sistema so občani teoretično upravičeni do 12 vrst socialnovarstvenih pravic. Večina, to je 75 odstotkov upravičencev prejema le eno pomoč, dve pomoči prejema 20 odstotkov, tri ali več pomoči pa prejema le 5 odstotkov upravičencev. Trenutno prejema v Sloveniji socialnovarstveno pomoč 269.000 občanov ali 13 odstotkov vseh prebivalcev naše republike. Približno 86 odstotkov jih ima stalno bivališče v naši republiki, 14 odstotkov pa zunaj nje.
Še najbolj zaskrbljujoč pa je podatek centrov za socialno delo, da je v družinah vse več nasilja. Stiske brezposelnih in socialno ogroženih staršev namreč nemalokrat pomenijo tudi njihovo nemoč in odtujenost pri vzgoji in varstvu otrok. Stiske staršev se prenašajo na otroke, to pa slabo vpliva na oblikovanje njihove osebnosti, kar bodo na svoji koži občutile vse bodoče generacije. Zato je nedopustno, da gospodarsko krizo, ki je na socialnem področju že tako globoko zarezala, tako počasi rešujemo.
M. F.
Zvezna in republiška vlada poskušata pomagati izvoznikom
Ugotavljajo, da je raven minimalne socialne varnosti zagotovljene z obstoječim sistemom socialne pomoči, prenizka, da bi bilo mogoče v do-voljšnji meri blažiti naraščajoče socialno ekonomske zagate. Zelo očiten primer za to je Maribor, ki se dobesedno duši v gospodarskih težavah in socialnih stiskah.
Število upravičencev do socialnovarstvenih pomoči je namreč v Mariboru v prvih devetih mesecih letos v primerjavi z istim obdobjem lani naraslo kar za četrtino, v posameznih primerih pa se je celo potrojilo. Eno izmed socialnovarstvenih pomoči je letos prejelo v Mariboru več kot 17.000 posameznikov. Ob koncu leta bo številka še večja, saj brezposelnost skokovito narašča.
Uvaianle Izvoznih spodbud
Zvezna vlada je še pred nedavnim trdila, da smo lahko z našimi ekonomskimi odnosi s tujino zadovoljni, da se skupni in konvertibilni izvoz povečujeta, da vse več blaga prodamo v industrijsko razvite države in da se v strukturi naše izvozne ponudbe povečuje delež izdelkov z višjo stopnjo obdelave. Ob tem je nekako zamolčala, da kaže del povečanja izvoza pripisati »statističnim čarovnijam« (razmerje med zahodnonemško marko in ameriškim dolarjem se je v letošnjih osmih mesecih poslabšalo v škodo slednjega za 13 odstotkov), da se hitreje od izvoza povečuje uvoz, da se zunanjetrgovinski primanjkljaj pospešeno povečuje in da jugoslovanski izvozniki na tujem v primerjavi s prodajo doma zaslužijo vse manj. Analize kažejo, da se t.i. terms of trade (razmerje med izvoznimi in uvoznimi cenami) v letošnjem letu niso spremenili na slabše, toda
zaradi rasti domačih cen z okoli 100-odstotno letno stopnjo so cene na tujem za pol nižje kot pri nas doma, tako da je vse več izvoznih podjetij nerentabilnih in se njihove izgube povečujejo. Zvezni izvršni svet je, kot je znano, resda ukrepal in na primer zmanjšal uvozne dajatve, a kaj, ko so se hkrati povečevali davki in poslovni stroški izvoznikov (plače in obrestne mere).
Ker je tečaj dinarja, ki je vezan na marko, že deset mesecev zamrznjen, postaja problem dohodkovne nemotiviranosti izvoznikov vse bolj boleč. Zvezna vlada se je zato odločila za ponovno uvajanje okoli 10-odstotnih izvoznih stimulacij, slovenska vlada pa bo za izvoznike iz naše republike izplačevala še dodatne »republiške« spodbude. Na ta način naj bi zajezili povečevanje izgub v izvoznem gospodarstvu in izvoznike podprli, češ ostanite na tujih trgih,
(Novi tednik, 18. 10. 19!
v središču pozornosti
Ljubljana, 19. oktobra 1990
Delavska enotnost
3
Delnice
ali ljudsko posojilo?
Zbogom dražbena lastnina,
dober dan dižavna
Delavski razred Republike Slovenije in drugi zainteresirani so končno dobili tolikanj pričakovani zakon o privatizaciji podjetij. Pravzaprav njegov osnutek. In to je dobro. Kajti če bi po kakršnem koli naključju ta osnutek tudi dejansko postal zakon, potem že zdaj lahko napišemo, da od njega ne bi bilo kakšne posebne koristi. Tembolj, ker bi snovalci tega zakona v njegov naslov mirne duše lahko zapisali tudi »zakon o podržavljenju družbene lastnine« ali še bolje »državni udar na družbeno lastnino«. Zakaj?
Preden odgovorimo na vprašanje, povejmo, da je avtorjem tega zakonskega gradiva uspelo vanj vtakniti ravno vse, kar je v več kot dveletnem naprezanju za transformacijo družbene lastnine kdo predlagal. Pomeni torej, da v njem lahko najdemo prvine Staničeve ideje o delitvi premoženja delavcev pa vse do Ribnikarjevega modela s pokojninskim skladom. Podpredsednik slovenske vlade dr. Jože Mencinger je na tiskovni konferenci dejal, da gradivo vsebuje devet znanih modelov privatizacije družbene lastnine. Mimo torej lahko zapišemo, da ni ne tič ne miš. Pač, edino kar je zelo jasno in kar se prepleta skozi vse to zakonsko modrovanje, je poseben in pooblaščen status slovenske države (ali morebiti Demosove?), ki si lasti pravico prvega in spet pooblaščenega delničarja. Dr. Mencinger je dejal, da je Markovičev model delničarstva samo eden od devetih v njihovem zakonskem gradivu, toda pozabil je omeniti načelno Markovičevo izhodišče, po katerem nihče ne more dobiti ničesar zastonj. Niti država.
Smo torej pri ekonomskih izhodiščih tega zakona. Če je bil glavni moto snovalcev tega zakona povečati učinkovitost narodnega gospodarstva, potem je nerazumljivo, zakaj si slovenska država jemlje pravico največjega in brezplačnega deleža sedanje družbene lastnine. Izkušnje povsod po svetu nam namreč jasno govore, kako zna država gospodariti z lastnino.
Naslednje izhodišče bi bilo, da je lastninjenje družbenega premoženja predvsem priložnost za kapitalizacijo kronično podkapitali-ziranih gospodarskih osebkov. Pa še mudi se zelo, saj mnoga podjetja vidijo v tem trenutku edini izhod za svoj obstoj v takojšnji lastninski kapitalizaciji. Država pa, kot da ni nikoli slišala za ekonomijo, tebi nič meni nič jemlje levji delež premoženja, ne da bi si seveda kaj plačala, kapitalizacijo
podjetij pa s številnimi (neekonomskimi) omejitvami prepušča delavcem.
Poglejmo nekaj absurdnih ekonomskih nelogičnosti. V modelu interne privatizacije na primer predvideva, da delavci lahko postanejo lastniki celotnega ali dela podjetja le v primeru, če vplača delnice več kot polovica zaposlenih. Docela po Marxu, ki je v delničarstvu videl prvine socializacije lastnine. Je več kot polovica delavskih delničarjev porok za večjo učinkovitost podjetja? Absurdno vprašanje, kajne?
Kaj so na primer avtorji gradiva hoteli z zakonskim členom, ki določa, da so »delnice, ki se izdajajo zaposlenim, neprenosljive«, kar pomeni, da mora podjetje odkupiti delnice od zaposlenih v primeru prenehanja delovnega razmerja? Ali v tem primeru lahko govorimo o delnici kot posebni vrsti vrednostnega papirja, ki vsebuje prvine lastninskih, uprav-Ijalskih in konec koncev čisto denarnih pravic?
Zakonski osnutek nikjer eksplicitno ne govori o prometu z delnicami. Razen seveda na relaciji dr-žava-imaginamo podjetje. Kot da delnica ne bi bila tržno blago, ki se svobodno kupuje in prodaja. Kaj je z borzami kot temeljnim pogojem delovanja sistema delnic? O tem v gradivu ne najdemo niti besedice. Kakšne delnice naj bi torej kupili delavci in državljani Slovenije? Res je, da v praksi po svetu poznamo različne vrste delnic, toda delnice so pojem, po katerem neki vrednostni papir je delnica ali pa to ni. In mirne duše lahko rečemo, da to, kar nam ponuja umetelni birokratski zmazek z naslovom »Zakon o privatizaciji podjetij«, ni delnica. Je, če se kaj razumemo na vso stvar, zgolj poskus Demosove vlade, s katerim naj bi delavci in državljani Slovenije vpisali neke vrste ljudsko posojilo, ki naj bi ga uporabljala Demosova država. Kako naivno zamišljena zgodba. Zanjo je, če se kaj razumemo na psihologijo Slovenca in njegov odnos do denarja, ta vendarle malce prepameten. In prav v tem vidimo zagotovilo, da bo treba sedanji zakonski zmazek slej ko prej vreči v koš in napisati novega. Vedeti pa je treba, da čas teče in da ga slovenskemu gospodarstvu za takšne igrice zmanjkuje.
Ivo Kuljaj
Svobodni Sindikati Slovenije
Slovenski zakon o privatizaciji podjetij je pripravljen. Pričakovati je, da se bodo o osnutku kmalu pričele razprave med poslanci. Prepričani smo, da bo o tem zakonu izjemno veliko razprav - iz preprostega razloga, ker gre za pričakovanje, da se bodo s preoblikovanjem lastninskih odnosov stvari uredile same po sebi, sedanji problemi bodo za nami, vrata Evrope pa na stežaj odprata.
Osnutek zakona naj bi urejal privatizacijo in preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom. To so podjetja v družbeni lastnini in podjetja v mešani lastnini (tudi njihove sestavljene oblike), v katerih združena ali odstopljena sredstva ne dajaj o lastninskih pravic fizični ali pravni osebi. Med ta podjetja štejejo tudi organizacije združenega dela, ki se še niso organizirale kot podjetja. Ta zakon se ne uporablja za:
-	podjetja, ki opravljajo dejavnost na področju elektrogospodarstva, pridobivanja in predelave premoga, PTT storitev, zračnega prometa (prevoza potnikov in blaga v zračnem prometu in letališke storitve), železniškega prometa, pomorskega prometa, luškega prometa in komunalnih dejavnosti;
-	banke in druge finančne organizacije, ki so organizirane po zakonu o bankah in drugih finančnih organizacijah, ter zavarovalnice;
-	podjetja, ki opravljajo dejavnosti na področju kmetijske proizvodnje in gozdarstva.
Da bi lažje dojeli stanje in da bi nam bil jasen predmet privatizacije, povzemamo definicije družbenega kapitala in sredstev podjetja, kot jih definira osnutek zakona.
Družbeni kapital je po tem zakonu razlika med vrednostjo sredstev (aktive) podjetja in vrednostjo trajnega kapitala z znanimi lastniki ter dolgoročnih in kratkoročnih obveznosti podjetja do drugih pravnih ali fizičnih oseb.
V	družbeni kapital se ne vštevajo trajne vloge družbenih pravnih oseb v podjetje, razen če so se te s pogodbo odrekle pravici do vračila, pravici do udeležbe pri dobičku ter pravici do sodelovanja pri upravljanju.
V	družbeni kapital se ne
vštevajo trajni viri izven poslovnih sredstev, razen če se izvenposlovna sredstva s sklepom organa upravljanja trajno prenesejo med poslovna sredstva oziroma se vložijo v novo podjetje ali prodajo, kupnina pa se uporablja za poslovne namene.
Knjigovodska vrednost družbenega kapitala je vsota poslovnega sklada, rezerv, dolgoročnih rezervacij, nerazporejenega dobička preteklih let ter nerazporejenega dobička v tekočem letu.
V podjetju, ki ima poleg družbenega kapitala tudi trajni kapital z znanimi lastniki, se kot knjigovodska vrednost družbenega kapitala štejejo poleg poslovnega sklada tudi del rezerv, ki izhajajo iz poslovanja z družbenim kapitalom, del dolgoročnih rezervacij ter del nerazporejenega dobička, ki ustrezajo kapitalskim razmerjem v takem podjetju.
Osnutek zakona nakazuje postopke za preoblikovanje podjetij z reorganizacijo v kapitalne družbe z znanim lastnikom za celoten kapital.
Podjetje samo nosi stroške preoblikovanja in samostojno izbira metode; če jih pri privatizaciji kombinira, se obvezno uveljavlja nadzor Agencije republike Slovenije za privatizacijo.
Pri uporabi avtonomnih metod privatizacije podjetje samo izvede privatizacijo, brez sodelovanja Agencije in sklada.
Avtonomne metode preoblikovanja podjetij v kapitalske družbe so:
a)	Avtonomni prenos na-
vadnih delnic na sklad (sklad republike Slovenije za razvoj). V tem primeru se delnice izdajo v višini družbenega kapitala po knjižni vrednosti v podjetju. Torej ni potrebno, da družbeni kapital vrednotijo posebne organizacije z licenco in z izbiro Agencije. Po tej metodi privatizacije dajajo navadne delnice pravico:	do
upravljanja (vsaka delnica ima en glas), do dividende na dobičku in do sorazmernega dela preostanka premoženja po poplačilu upnikov v primeru stečaja ali likvidacije podjetja.
b)	Avtonomni prenos parti-cipativnih prednostnih delnic na sklad. Po tej metodi podjetje proda navadne delnice
domačim fizičnim osebam najmanj v višini 20% od skupnega trajnega kapitala. Za preostali znesek trajnega kapitala pa se izdajo in prenesejo na sklad participativne prenosne delnice. Participa-tivna prenosna delnica se izda v nominalni vrednosti 1.000 DEM. Participativne prenosne delnice se izdajo na podlagi ocenjene vrednosti. Te delnice dajajo (kar je za da-lavce interesantno) v primeru stečaja ali likvidacije pravico do poplačila nominalne vrednosti pred poplačilom navadnih delničarjev. Sklad (beri: država) si je zase v startu predpisal bonitete.
c)	Interna privatizacija, ki se v podjetju opravi v skladu z vnaprej sprejetim programom. Po tej metodi izda podjetje narodne in neprenosljive delnice zaposlenim, ki jih morajo odkupiti in plačati v višini vsaj 20% družbenega kapitala. Za preostali del družbenega kapitala podjetje izda odkupljive prenosne delnice in jih prenese na sklad (pozneje jih lahko od sklada odkupi). Delavci in državljani Slovenije imajo pri nakupu delnic pravico do 30-odstot-■nega popusta pri čemer je nakup delnic za posameznika omejen na 20.000 DEM. Uresničevanje privatizacije po tej metodi zahteva, da delnice odkupi in plača več kot polovica delavcev, zaposlenih v podjetju.
Delnice se odkupujejo z gotovino in udeležbo delavcev pri dobičku podjetja. Kreditiranje in dajanje popusta za kredite pri nakupu teh delnic pa je za podjetje izrecno prepovedano.
Pod nadzorom Agencije se podjetje privatizira po tehle metodah:
-	prodaja podjetja,
-	privatizacija s povečanjem kapitala,
-	prodaja ali vlaganje znatnega dela sredstev podjetja,
-	leasing in
-	pogodba o zaposlovanju.
Za nas je zanimivo določilo, da se s prodajo podjetja določi dan njegovega prenehanja.
Z dnem prenehanja podjetja pripadajo delavcem pravice, ki jih imajo delavci, katerim je prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečajnega ali likvidacijskega postopka. S pogodbo o prodaji sredstev
kamor je tako težko priti in si izboriti tržne deleže.
Kot ugotavljajo strokovnjaki, gre za kratkoročen ukrep, od katerega pa tako izvozniki kot vsi skupaj ne smemo pričakovati veliko. Razvidno je, da so okoli 10-odstotne izvozne stimulacije zvezne vlade preskromne in da bodo dohodkovni položaj izvoznikov le olajšale, ne pa ga dolgoročno sanirale. Če bi vlada hotela povečati konkurenčnost izvoznikov na dolgi rok, bi predvsem morala izdelati dolgoročno strategijo nastopanja na tujem, kot so to naredili na primer Japonci, v okviru nje pa med drugim bistveno zmanjšati davčne obremenitve podjetij, regresirati obresti za izvozne kredite, doseči trdno odvisnost rasti plač od povečevanja produktivnosti, drastično zmanjšati javno porabo in še kaj. Zaradi dražje uvožene nafte, naraščanja materialnih stroškov v podjetjih, prehoda s klirinškega na konvertibilni način poslovanja z nekaterimi dosedanjimi »klirinškimi« vzhodnoevrpskimi državami, manjše finančne pomoči Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke je vlada verjetno prisiljena vestno razmišljati o vseh teh in drugih vprašanjih in bo morala ustrezno ukrepati. Samo vprašanje časa je torej, kdaj bo prišlo do korenitega zasuka tekoče ekonomske
politike v korist izvoznikov in celotnega gospodarstva, saj po starem očitno ne bo šlo več naprej.
Problema dohodkovnega položaja izvoznikov seveda nikakor ne bi smeli obravnavati ločeno od celotne palete vprašanj, ki^se z vso ostrino postavljajo tudi pred gospodarstvenike v drugih podjetjih. Gre enostavno za to, da nočemo ali ne znamo racionalizirati našega celotnega poslovanja, to je zmanjšati stroške vseh vrst in povečati stopnje donosa. Ponekod je zaposlenih preveč ljudi, drugod imajo preveč škarta, tretji spet ne znajo prodati izdelkov na trgu, vse skupaj pa muči problem gospodarjenja »po jugoslovansko«. Preprosto nismo navajeni tržno poslovati, in tako lastni kot sposojeni kapital, namesto da bi ga oplajali,'iz dneva v dan vrednostno uničujemo. Izvozniki niso pri tem nobena izjema, kajti če ne bi bilo tako, bi se uspeli prebiti na tujem v višje cenovne razrede. Naj bo tečaj dinarja tak ali drugačen, zgolj z njegovo pomočjo omenjenega cilja še lep čas oziroma nikoli ne bodo dosegli. Izvozne stimulacije so žal le aspirin, ki bi mprda komu olajšal bolečine na mikro ravni, na makro ravni pa se bo jugoslovanska agonija fizičnega povečanja izvoza za enak ali celo manjši zaslužek nadaljevala.	Emii Lah
se lahko določijo pravice delavcev, da se zaposlijo pri kupcu ali drugje, ter druge pravice.
Kaže izpostaviti vlogo Agencije in sklada. Agencijo ustanovi Republika Slovenija in njeno delovanje ureja poseben zakon. Sklad ustanovi Republika Slovenija. Sklad posluje kot javno podjetje - delniška družba.
Ob zaključnem računu se likvidna sredstva sklada iz privatizacije v višini 75 % prenesejo v enakih deležih na Republiko Slovenijo in Skupnost invalidskega in pokojninskega zavarovanja.
Razlika likvidnih sredstev v višini 25% se nameni za socialne, razvojne in ekološke programe ter nadomestila oškodovancev iz naslova nacionalizacij v skladu z zakonom. Podrobnejše opredelitve se določijo vsako leto s posebnim programom, ki ga sprejme skupščina Slovenije.
Z gotovostjo trdimo, da bo o tem zakonu zelo pe-tra razprava. Že uvodoma smo omenili, da od privatizacije pričakujemo preveč. Dejstvo je, da vseh negativnih elementov ni mogoče izključiti in se človek odloča za najhujše med boljšim in slabšim v danem trenutku. Zdi se nam, da se z interno privatizacijo skuša priti do novih likvidnih sredstev za razvoj, čeprav večina delavcev nima denarja za nakup delnice. V tem pogledu so po našem mnenju ugodnejša rešitev interne delnice, ki jih ponuja Markovič. Menimo, da bi del družbenega kapitala razdelili delavcem v obliki brezplačnih delnic. Vsebina te odločitve je, da na začetku vsi dobijo enako in imajo enake možnosti. Sedanji model je kombinacija različnih znanih modelov in pretežno podržavlja lastnino. Ni sporno, ali ima država tudi v kapitalizmu re-gulativno vlogo (zelo veliko na Švedskem, zelo majhno v Švici in ZDA), vendar je po osnutku zakona o privatizaciji vloga države izjemno velika. O tem je potrebna širša in argumentirana razprava, predvsem o ekonomskih učinkih, ki imajo lahko nepredvidljive posledice za gospodarstvo, delavca in razvoj. S privatizacijo se namreč izgublja ali pa pridobiva ekonomska moč nad gospodarstvom kot podlaga za izražanje politične moči. Zdi se nam neposrečeno, da se pri prodaji podjetja status delavcev rešuje kot v primeru stečaja ali likvidacije. Znano je, da na Zahodu zamenjava las-nika ne pomeni hkrati odpustitev delavcev. Država mora skrbeti za delavca in njegovo zaposlitev, saj ravno produktivna zaposlitev pomeni največjo socialno in materialno varnost. Brez izboljšanja gospodarjenja, brez močnih socialnih programov bo privatizacija omogočila le spremembo titularja lastnine.
Moč Agencije in sklada je izjemna, odgovornost pa bo prenešena na skupščino. Da bo zadeva še bolj zapletena, uvajamo še institut skrbništva, namesto da bi nesposobne menežerje takoj zamenjali. Pričakujemo, da bo o privatizaciji resno povedala svoje mnenje širša javnost in zlasti stroka, ker bo popravljanje zakona sila drago in izjemno občutljivo.
Brane Mišič
Trgovci pisali ministru za trg in ministrici za delo
Člani sindikata, pa ne
plačujejo članarine
Zadnja seja izvršnega odbora sindikata delavcev trgovine Slovenije, bila je pred dnevi v Ljubljani, je potekala v znamenju mnogih težav in nedorečenih vprašanj, zaradi katerih predstavnike Svobodnih sindikatov že nekaj časa boli glava. Ja, marsikaj gre narobe. Od 74.000 delavcev, kolikor jih je v trgovini, se jih je doslej včlanilo v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije 31.500, članarino pa plačuje le peščica. Po podatkih Marije Lukman, sekretarke republiškega odbora, le kakih 2000. Zato je marsikaj na dokaj ma-
javih nogah, saj ob pomanjkanju najnujnejših sredstev ni moč več speljati niti elementarnih nalog, denimo sklicati sejo republiškega odbora. Še za vlak ni denarja.
No, če delavci, ki so se odločili za svobodni sindikat, tudi v prihodnje ne bodo spoštovali dogovora in za svojo organizacijo »tvegali« tistih nekaj dinarjev, potlej gotovo ne bodo mogli računati na kakršnokoli pomoč. Te pa bo marsikdo izmed nas v prihodnje še kako potreben. Gre le za vprašanje časa, o čem drugem gotovo ne gre dvomiti. Kot pri-
bito namreč je, da nas bo še veliko ostalo brez dela. Morda so v tem pogledu prav trgovci še na slabšem kot nekateri drugi. Saj vemo, kako je z našo trgovino in njeno konkurenco, ki je, hočeš nočeš, iz dneva v dan večja in - močnejša.
V zvezi s svojimi številnimi težavami so slovenski trgovci napisali posebno pismo in ga poslali na dva naslova: Maksu Bastlu, ministru za trg in splošne gospodarske zadeve, ter Jožici Puhar, ministrici za delo. Pismo objavljamo v celoti in se glasi takole:
Na seji Republiškega odbora sindikata delavcev trgovine Slovenije, na kateri smo obravnavali priprave na splošno stavko, smo v skladu z našo opredelitvijo, da je stavka le skrajno sredstvo za dosego ciljev, ko so vse druge možnosti izčrpane, sklenili, da predlagamo razgovor o najbolj žgočih problemih, ki
zadevajo delavce naše dejavnosti in jih ni mogoče rešiti brez vašega sodelovanja. Ti so:
1. Razbremenjevanje gospodarstva Iz rezultatov poslovanja slovenske trgovine v prvem polletju letošnjega leta smo razbrali, da nekateri
kazalci opozarjajo na nadaljnje slabšanje položaja družbene trgovine. Predvsem so to dajatve za potrebe družbene skupnosti, ki so od lanskih 46 % narasle na 51,4%. To poleg zmanjšane kupne moči dodatno slabša naš položaj.
2. Panožna kolektivna pogodba
Sekcija za trgovino pri Gospodarski zbornici Slovenije se je opredelila, da ne potrebujemo panožne kolektivne pogodbe, ki jo republiški odbor sindikata delavcev trgovine zahteva, saj tako posamezni členi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo kot tudi Zakon o delovnih razmerjh določata za posamezne probleme rešitev v panožnih pogodbah. Ker so panožne pogodbe v rabi tudi po Mednarodni konvenciji št. 98, pričakujemo od naše vlade, da bo v boju dela in kapitala delovala kot posrednik in amortizer, ki bo onemogočil, da bi se vse gospodarske težave reševale na škodo delavcev.
3. Predvideni presežni delavci
a) Zaradi slabšanja položaja panoge se pojavljajo težnje po odloku, ki bi maksimaliziral poslovni čas. Ta naj bi bil po možnosti »evropski« in delavci bi izgubili možnost nadomestila za deljen delovni čas. Hkrati z zahtevami po skrajšanju poslovnega časa se pojavlja ocena o 30% preveč zaposlenih, ki pa po našem mnenju zahteva podrobnejšo analizo, saj celo v trgovini na drobno, kjer je dvoizmensko delo najbolj razširjeno, dela v dveh izmenah komaj kak odstotek več kot polovica zaposlenih. Po drugi strani pa je v analizi razvojnih možnosti trgovine za srednjeročno obdobje do leta 1996 ugotovljeno, da imamo bistveno manj prodajnih površin in prodajalcev kot v državah, s katerimi se primerjamo. Prav tam pa veliko govorijo o prilagajanju poslovnega časa trgovin kupcem, torej se pojavljajo težnje po podaljševanju poslovnega časa trgovin.
Iz odstavka programskih usmeritev izvršnega sveta, ki govori o trgovini, je razbrati, da naj bi
trgovina končno pričela izvrševati svojo pravo funkcijo. Možnosti za to pa v razmerah, kakršne so, ne vidimo. Vidimo pa možnosti, ki jih ima vlada, da bo pomagala ustvarjati takšne razmere, ki bodo tudi trgovini omogočale razvoj.
b)	Močan razvoj privatnega sektorja, ki naj bi po nekaterih napovedih izpodrinil družbeno trgovino, odpira tudi vprašanje smiselnosti trgovskih kvalifikacij. Družbena trgovina je v preteklosti zaradi Odloka o izobrazbi oseb, ki opravljajo blagovni promet in storitve, vložila velike napore in sredstva v izobraževanje. Za ustanovitev podjetja pa niso več potrebne kvalifikacije, kar spet pomeni manj dela za trgovsko usposobljene delavce.
c)	Vračanje trgovskih lokalov v zasebno lastništvo povzroča presežke delavcev, ker v družbenih podjetjih zaradi zmanjšanja prodajnih površin postanejo nepotrebni, prvotni lastnik pa jih največkrat tudi ni pripravljen zaposliti.
č) Odpiranje novih privatnih trgovin in predvideno vračanje trgovskih lokalov zasebnikom ima za posledico močnejše zaposlovanje kadrov z neustrezno kvalifikacijo tudi na črno, seveda v škodo brezposelnih trgovcev.
d) Večina poslovodnih delavcev vidi rešitev iz težav, ki se kopičijo zaradi že nekaj let trajajočega padanja kupne moči, vse težjega položaja trgovine, ki nima denarja za kritje zalog, še manj pa za razvoj, le v odpuščanju delavcev, ne loteva pa se reševanja teh problemov z novimi programi.
Pričakujemo, da se boste odzvali vabilu, da bi v strpnem dialogu dobili odgovore, kako se vlada namerava spopasti z našimi problemi in kaj namerava storiti, da se ne bi še bolj poslabšal že sedaj nezavidljiv položaj trgovskih delavcev. Na predlaganem sestanku z vami in predsednico komiteja za delo bomo probleme podrobneje obrazložili.
Vaš odgovor z vašim predlogom za čas in kraj sestanka pričakujemo vsaj do 15.10.1990 in vas lepo pozdravljamo!
Sekretarka ROS	Predsednik ROS
Marija Lukman	Igor Hrvatin
Razgovor sindikatov delavcev v družbenih in državnih organih
Pivi korak k sindikalni enotnosti
V sredo, 17. oktobra so sindikati, ki zastopajo delavce v družbenih in državnih organih, storili nekaj, kar že dolgo pogrešamo tudi pri drugih sindikatih. Sedli so namreč za skupno mizo in skušali doseči dogovor o možnih oblikah in vsebini sodelovanja med njimi. Pogovora, ki ga je pripravil Sindikat delavcev družbenih in državnih organov pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, so se udeležili tudi predstavniki sindikata delavcev, zaposlenih v Gospodarski zbornici Slovenije, policijskega sindikata, iniciativnega odbora sindikata delavcev, zaposlenih v krajevnih skupnostih, in sindikata delavcev, zaposlenih v kazensko poboljševalnih domo-
vih. Morda so ravno zaradi tega, ker pogovoru nista prisostvovala najhujša nasprotnika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, in sicer konfederacija Neodvisnih sindikatov Slovenije in Neodvisnega sindikata Slovenije, dosegli zavidanja vredno enotnost glede skupnih stališč. Seveda pa to ne zmanjšuje pomena tega dogovora, saj je ta dobro izhodišče za skupno delovanje sindikatov in enotno varstvo vseh delavcev, ne glede na to, v katerem sindikatu so.
Vsi prisotni so predlog sekretarja republiškega odbora Sindikata delavčev družbenih in državnih organov Slavka Kovačiča podprli. Ta predlog obsega pet
točk. Tako bodo ustanovili skupno komisijo, ki bo pripravila osnutek panožne kolektivne pogodbe, organizirala naj bi se vzajemna pravna pomoč vsem članom sindikatov, sprejeli bodo moratorij na odprodajo sredstev iz sklada skupne porabe, dokler se ne razreši vprašanje njihove lastnine (to so predvsem počitniški domovi in podobno). Vsem zaposlenim v družbenih in državnih organih, bodo poslali poziv, naj se organizirajo in ustanovijo sindikat, če ga še nimajo. Na državno upravo pa bodo naslovili zahtevo, naj se čimprej sprejme Sistemska zakonodaja, saj se zaradi tega niti zakon o družbenih in državnih delavcih ne uresničuje.
Za koordinatorja dela te skupne komisije so predlagali Slavka Kovačiča, ki je tudi obljubil, da bo vsem prisotnim zagotovil osnutek splošne kolektivne pogodbe za družbeno dejavnost. Poleg tega bo k sodelovanju ponovno povabil tndi druge sindikate, ki se tega sestanka niso udeležili, da bi vsaj pri nastajanju kolektivne pogodbe za to dejavnost dosegli enotnost vseh sindikatov v Sloveniji.
Ali sredin sestanek že pomeni odtajevanje odnosov med posameznimi sindikati in pomeni, da bo zmagal razum? Upajmo, da je tako in da bodo temu zgledu sledile tudi druge dejavnosti.
Robert Peklaj
Delavci ustanavljajo območno organizacijo
Konec neplodnih razprav v ZSSS
Delovna skupina, ki pripravlja koncept organiziranosti Zveze svobodnih sindikatov na Dolenjskem, je ta teden končala delo in pripravila predlog, ki naj bi po skupni seji predsedstev vseh občinskih svetov šel v javno razpravo. Kot so mi povedali Miran Jurak, Igor Vizjak, Jože Miklič in Jože Kočevar, člani te delovne skupine, bodo poslej sindikati dejavnosti na Dolenjskem organizirani avtonomno, in jim Zveza sindikatov ne bo več nadrejena organizacija. Člani delovne skupine računajo, da bodo v Črnomlju, Metliki, Novem mestu in Trebnjem po javni razpravi sprejeli predlog sindikalne organiziranosti, kot so ga pripravili v delovni skupini. To pomeni, da bodo po razpravi, v kateri bo članstvo povedalo svoje mnenje, sprejeli statutarni sklep območne sindikalne zveze in pravila sindikatov posameznih dejavnosti.
Na tej podlagi bodo organizirali tudi strokovno službo, v katero bodo vključeni sekretarji odborov sindikatov dejavnosti, ki bodo opravljali delo za več odborov in na območju vseh štirih občin. Zaradi tega bodo Svobodni sindikati obdržali poslovne prostore v vseh štirih občinah in v njih bodo po vnaprej določenem razporedu delali sekretarji odborov sindikatov in
drugi sindikalni strokovnjaki, zlasti odvetniki v službi pravne pomoči. Sedež vseh sindikatov in območne organizacije pa bo v domu sindikatov v Novem mestu.
Vsa sekretarska in druga profesionalna mesta so odprta in računajo, da jih bodo po evidentiranju zapolnili z najboljšimi kadri. To pomeni, da bodo odpadli vsi tisti, ki v bazi ne bodo dobili podpore, in po njihovem mnenju bi podobno morali ravnati na drugih območjih in v republiških organih. Dolenjski sindikalisti menijo, da bodo s tem predlogom in z njegovo uveljavitvijo končali neplodne debate, v katerih so se ukvarjali sami s seboj. Računajo, da bodo začeli delati za sindikate podjetij in za članstvo, ki je v čedalje težjem položaju. Za sindikat v Krki so že pripravili koncept urejanja pogojev za njihovo delo in odnosov s poslovodstvom podjetja. Obnovili bodo sindikalno šolo in usposabljanje sindikalnih kadrov, ki je povsem zamrlo in ki naj bi omogočilo izpopolnjevanje velikih kadrovskih vrzeli.
Igor Vizjak, predsednik novomeških sindikatov je omenil tudi nesporazume, ki so nastali v zvezi £ konceptom organiziranosti, ki ga je pripravilo predsedstvo ZSSS, in njihovimi razmišljanji. Novomeš-
čani menijo, da mora biti članstvo edini kriterij za razpolaganje s članarino in zaposlovanje profesionalnih delavcev. Iz članarine bi se moral financirati enak minimalni program na vseh območjih in v vseh sindikatih dejavnosti. Ta program ne bi smel biti manjši, kot so obljube na hrbtni strani članskih izkaznic Svobodnih sindikatov.
Med območnimi sindikalnimi zvezami in republiško zvezo ter sindikati dejavnosti bi morali opraviti smotrno delitev dela. Vsak člen organizacije sindikatov oziroma zveze sindikatov pa naj bi dobival sredstva za izvajanje vnaprej dogovorjenih nalog. Članarina mora zadoščati za financiranje vseh dejavnosti, ki so dogovorjene v Zvezi sindikatov. Zaradi nesporazumov pri delitvi predlagajo, da naj bi sindikati podjetij dogovorjeni del denarja pošiljali na občinsko raven, drugi del pa odvajali republiki.
Dolenjski sindikalisti menijo, da je o vseh teh vprašanjih v republiki mnenje dovolj enotno in da Svobodni sindikati nimajo dovolj moči, da bi nujne organizacijske predloge tudi izvedli. Zaradi tega člani v Svobodnih sindikatih še vedno bolj vidijo prejšnjo Zvezo sindikatov kot novo organizacijo in bojijo se, da bo Svobodnim sindikatom pote-
kel time out za njihovo dokazovanje.
V Novem mestu so ugotovili, da sindikalna trgovina ne daje pravih koristi članstvu tudi zato, ker so tudi drugi trgovci znižali cene. Ustanovili pa bodo hranilno-kre-ditno službo, v kateri bodo člani dobivali kredite pod najugodnejšimi pogoji.
Vsi dolenjski sindikalisti ugotavljajo, da so delavci trenutno .najbolj oškodovani tam, kjer začasno čakajo na delo. Podjetjem, ki se tako odločajo, ni treba dajati nobenih poročil in utemeljitev in sindikat niti o odločitvah niti o spiskih ne more dati niti mnenja. Podobno se dogaja tudi pri reorganizacijah podjetij, npr. v IMV. Svobodni sindikati bodo morali čimprej določiti politiko in akcije ob vseh posameznih primerih, ki na Dolenjskem še niso najhujši tudi zato, ker še niso imneli večjih stečajev.
Franček Kavčič
Pismo pristojnim za razmere v Snagi
Ne
prehitevajte
Republiški odbor sindikata komunalnega in stanovanjskega gospodarstva je na svoji seji dne 11. oktobra 1990 obravnaval stavko v podjetju »Snaga« Ljubljana in .odmeve na sklepe DPZ mesta Ljubljana ter med drugim sprejel naslednje sklepe, s katerimi vas želimo seznaniti:
1.	Že ves čas podpiramo stališče, da se za vodstvo javnega podjetja Snaga imenuje novo neobremenjeno osebnost, zato naj IS skupščine mesta Ljubljane upošteva sklep izredne seje DPZ. ROS poziva SML, naj na vodstvena mesta tudi v javnih podjetjih imenuje ustrezn,p . strokovnjake, ki znajo imeti human odnos do delavcev.^
2.	Zavrniti je treba napovedan poskus vsiljenega spre-* minjanja sedanjega odloka o ustanovitvi JP »Snaga«, ker , , je preuranjen in usmerjen v sistemsko nesprejemljivo odpravo številnih delovnih mest. Najmanj kar je potrebno' zagotoviti, je normalni postopek sprejemanja tako pomembnih odločitev, saj za »hitri« postopek ni ne zakonske ne moralne osnove. Zagovarjamo premišljeno in postopno reorganizacijo podjetja z zaščito delovnih mest ter pro- ■ gramom razreševanja presežnih delavcev. V določbah, kjer se napoveduje koncesijska oddaja poslov, je potrebno preveriti pravne možnosti in zagotoviti do sedaj zaposlenim delavcem oz. podjetju prednostno pravico prevzetja teh poslov.
3.	Predstavnikom stavkovnega odbora »Snage« je po- '
trebno zagotoviti možnost prisotnosti na sejah, kjer se obravnava njihov položaj in jim omogočiti, da seznanijd poslance in druge pristojne organe s svojimi stališči in pogledi tako, da se jih argumentirano preveri v strpnem dialogu.	■ _ „
4.	Zaradi javno izrečenih groženj s kazenskim pregonom delavcev »Snage« smo se dogovorili, da bomo stalno spremljali dogajanja. Če pride do disciplinskih ali drugih ukrepov zaradi udeležbe v protestih ali stavki, bo ROS takoj odločno reagiral, zagotovil pravno zaščito ter opozoril tudi javnost na kršenje pravil in mednarodnih konvencij. Zagotovila o zaščiti delavcev so bila sprejeta tudi v zaključnih pogajanjih med stavkovnim odborom in predstavniki IS SML.
Dogovorili smo se tudi, da se bo ROS takoj sestal, če skupščina mesta Ljubljane na seji 16. 10. 1990 ne bi upoštevala omenjena stališča, da bi opredelili naše nadaljnje aktivnosti o zaščiti delavcev. Prosimo, da s temi stališči seznanite prisotne na seji SML.
Sindikat komunalnega in stanovanjskega
gospodarstva .
Sekretar ROS: Miloš Mikolič
Svobodni Sindikati W Slovenije
sindikati
Ljubljana, 19. oktobra 1990
Delavska enotnost
5
Na obisku v tovarni rastlinskih specialitet in destilacije Dana na Mirni
Ali je sindikat lahko mati delavcem
Delavci na deželi so popoldne zaposleni tudi doma in zato nimajo časa sodelovati v raznih političnih igricah. Ker imajo navadno tudi kmetije, niso socialno ogroženi tudi pri sorazmerno nizkih plačah. Stavk zaradi plač pa tudi ni veliko, ker pač razmišljajo »po kmečko«, da lahko dobiš le toliko denarja, kolikor narediš oziroma kolikor prodaš. Ali še bolj realno, kolikor za prodano dobiš plačano. Prav zato, po njihovem, zaradi plač niti ne potrebujejo sindikata. In zakaj bi ga potem še izbirali? Ker pa stara
Veste, to ni tako nepomembna dejavnost sindikata, kot bi jo nekateri, tudi visoki sindikalni funkcionarji, radi prikazali.
Organiziramo cenejše nakupe premoga, jabolk, izdelkov Ete, tekstila, televizorjev, gospodinjskih pripomočkov, knjig in še česa. Precej stvari kreditira sindikat, da jih delavci lahko plačajo v dveh obrokih. Letos smo organizirali tudi že tri izlete za naše delavce, kjer je sindikat prispeval deset odstotkov. Pa ne iz članarine.
O članarini bi se dalo
bilejne nagrade, pa še kaj, pogodba ne predvideva. Naš sindikat pa od priborjenih pravic ne misli odstopati. V naši panogi je osnova za plače 535 DEM. Ob tej zahtevi se ljudje ne upajo biti preveč glasni, ker se bojijo, da bi postali tehnološki presežek. No, mimogrede, teh pri nas trenutno ni. Kar pa se jih pojavi, rešujemo s prerazporeditvami. Odnos sindikata do vodstva je še relativno dober. Za zdaj še vse razčiščujemo v normalnem dialogu. Stvari pa, ki niso bistvene, ne postavljamo na nož.
Bo pa vloga predsednika
prodaja gre. Lahko prodajamo, samo denarja lep čas ne vidimo. Naše izdelke pa podražijo še posojila, ki jih moramo najemati za sezonsko nakupovanje sadja. Ob vsem tem pa ni niti tako nezanemarljiva konkurenca kmetov. Ti namreč lahko kuhajo žganje in ga prodajajo brez vsakega davka. Tako ni nikjer na svetu.«
Savka Ivanič, delavka za točilnim strojem, je že skoraj leto dni sindikalna zaupnica.
»Mislim, da kar delamo. Na sestankih povem, kaj mislijo in kaj zahtevajo delavci. Po-
tem pa njim, kaj smo se na sestanku zmenili. Včasih se moramo tudi zagovarjati, če ne dosežemo vsega. Tudi o kolektivni pogodbi smo se pogovarjali. Če jo bomo uresničili, bo za nas kar dobro. Zavzemali pa se bomo seveda še za boljše plače.
Jaz, recimo, z otroškimi dodatki za dva otroka dobim na mesec 3.600 dinarjev. Največkrat mi ob koncu meseca zmanjka denarja.«
Leopold Zupančič je sindikalni zaupnik v ekspeditu.
»Kaj bolj resnega se doslej v sindikatu še nismo pogovar-
jali. Ja, o kolektivni pogodbi že.
Največ o plačah. Žal pa se zavedamo, da nam nobena kolektivna pogodba ne bo pomagala, če naših izdelkov ne bomo mogli prodati.
Zakaj sem se odločil za Svobodne sindikate? Če sem čiste odkrit, zato, ker so se tako odločili tudi drugi. Je pa tudi nekaj res. Če malo premisliš, je ta sindikat že doslej vsaj nekaj naredil. Za druge pa še nisem slišal, da bi kaj pametnega storili.«
Andrej Agnič
Pavlina Hrovat
pravila težko na hitro obrneš, so pač ostali člani sindikata. Ko pa so ob bežnem premisleku ugotovili, da jim je »stari sindikat«, pa čeprav o njem govorijo, da je bil režimski, le nekaj dal in jim še sedaj daje, so se odločili zanj. Raznim obljubam pa tako že dolgo niso več navajeni verjeti.
Takšno razmišljanje ni samo plod obiska v tovarni Dana na Mimi in pogovora s predsednico sindikata in delavci, ampak se je oblikovalo že dalj časa.
Kaj je povedala o delu sindikata v Dani njegova predsednica Pavlina Hrovat, ki je sicer referentka v avtoparku.
»Najprej moram povedati, da se je izmed 350 zaposlenih pri nas v Svobodne sindikate vključilo kar 96,4 odstotka. Lahko se s tem kar malo pohvalim. Prepričana sem namreč, da je bil tako velik odziv tudi zato, ker smo zadnje čase kar dobro delali. Med ljudmi smo si ustvarili zaupanje, ker nismo nikoli zatajili, kadar nas je kdo potreboval. Na to pa je gotovo vplivalo tudi dejstvo, da smo akcijo vključevanja izvedli že pred. prvim majem.
Kaj delamo? Vse mogoče. Tudi z ozimnico se ukvarjamo.
Dipl. inž. Božidar Pernarčič
sindikata prav gotovo čedalje bolj težka. Vse bolj se bo moral izpostavljati. Tisto o imuniteti pa še ni preizkušeno in jaz v to ne verjamem preveč. Res pa je, da mene ni posebno strah, saj bom šla tako kmalu v pokoj. Pa še to je, da ljudi, ki ti zaupajo, ne moreš razočarati.«
Diplomirani inženir Božidar Pernarčič, direktor Dane, je najprej dejal, naj se o sindikatu pogovarjava kar s predsednico. Vseeno pa je dodal:
»Najprej naj se sindikati v Ljubljani dogovorijo, kaj bi radi. Po mojem mnenju premalo upoštavajo pripombe iz baze. V podjetju mora biti sindikat mati delavcev, ki skrbi zanje in jih usmerja. Panožno kolektivno pogodbo pa tudi sam komaj čakam. Rad bi nekatere stvari v .tovarni dokončno uredil.
Gospodarjenje v današnjih razmerah je vse težje. Vlade se zaletavajo z ukrepi, ki nič ne prinesejo. Spreminjajo pogoje vsakih nekaj mesecev, namesto da bi bili znani za leta naprej.
V naši panogi pa imamo še dodatne težave. Za izvoz smo zaradi prispevkov (za žganje 172 odstotkov - zunaj največ do 35 odstotkov) veliko predragi. Doma, v Jugoslaviji,
mnogo govoriti. Tisto, kar nam ostane, že prav uporabimo. Kako? Kot sem že dejala, kreditiramo ozimnico, dajemo za vence, ob smrtih, porokah, odhodu v pokoj in ob rojstvu družinskega člana dobi vsak naš delavec 15 odstotkov od mesečne članarine, ki ostane podjetju. Za tisti del članarine, ki jo odvajamo, pa še sedaj ne poznamo ključa, koliko in kam gre. Radi bi že enkrat vedeli, zakaj ga porabijo.
Organiziranost po panogah oziroma združevanje panog po območjih še ni stekla. Vloga občinskih svetov pa že slabi. Smo v položaju, ko bomo morali hitro kaj storiti, drugače bomo izgubili še tisto, kar smo imeli.
Seveda tudi o kolektivni pogodbi se pogovarjamo in to kar temeljito. Zaupniki, petnajst jih imamo, so iz baze prinesli kar precej pripomb. To pa pomeni, da so se res temeljito pogovarjali z delavci.
Zdaj čakamo na panožno pogodbo. Nestrpni smo vsi, tudi direktor. Potem pa se bo za nas šele prav začela bitka. Ko bo šlo za kolektivno pogodbo v tovarni. Marsičesa, kar smo si že zdavnaj pridobili, kot so malica, posebne ju-
STAUŠČA
k delovnemu osnutku nove ustave Republike Slovenije
Predsedstvo Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je obravnavalo delovni osnutek nove ustave Republike Slovenije. Pri tem je predsedstvo izhajalo iz stališč Sveta ZSSS o predlogu za začetek postopka za sprejem Ustave Republike Slovenije z dne 17. julija 1990. V njih smo se opredelili, da je v novi slovenski ustavi treba izhajati že iz uveljavljenih pravic in svoboščin človeka in državljana, vključno z vsemi socialno ekonomskimi pravicami. Pri tem pa seveda zahtevamo vsaj enak nivo socialno ekonomskih pravic, ki jih definira mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, vključno s pravico do participacije, ki vsebuje tako pravico do sodelovanja pri upravljanju kot pravico do sodelovanja na ustvarjenih poslovnih rezultatih oz. dobičku na podlagi vloženega dela.
Predloženo besedilo osnutka nove slovenske ustave je po oceni predsedstva dobra podlaga za dograjevanje? Smatramo pa, da ga je z vidika sindikalnih pravic in svoboščin ter z vidika socialno ekonomskega položaja in pravic delavcev (delojemalcev) potrebno dopolniti zlasti v naslednjem:
Sindikalnih pravic in svoboščin, ki jih določa ustava, ni mogoče omejevati oz. dozirati z zakonom, razen v okvirih določb mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Smatramo, da že prvi odstavek 76. člena ni skladen s cit. paktom, saj njegov 8. člen določa, da ima vsakdo pravico, da skupaj z drugimi ustanavlja sindikate... Torej je to individualna pravica, ki ni vezana na status delavca. Glede določbe, da je mogoče sindikatom predpisati le pogoje za registracijo, pa menimo, da vsak zakon oz. drug predpis, ki na kakršen koli način posega v sindikalno delovanje, pa čeprav zgolj predpisuje pogoje za registracijo, omejuje uresničevanje sindikalnih pravic in svoboščin, zagotovljenih s cit. paktom.
Določbe 42. člena delovnega osnutka o pravici do zbiranja in združevanja, ki enopomensko obravnavajo društva, politične organizacije, sindikate in druge organizacije, je treba spremeniti, ker imajo lahko za posledico enačenje sindikatov s političnimi organizacijami.
Pravica do stavke je socialnoekonomska in sindikalna pravica. Smatramo, da je obveznost sindikatov, da uredijo uresničevanje te pravice, le če sindikati tega ne store, lahko način uresničevanja te pravice uredi zakon. Zato smatramo, da naj bi ustava zgolj dopustila možnost, da se z zakonom uredi način uresničevanja pravice do stavke, ne pa da se ta pravica lahko uresničuje le na način, določen z zakonom. V bistvu taka določba, kot je v 77. členu delovnega osnutka omejuje sindikalne pravice in svoboščine.
Participacija delavcev je odločilnega pomena za socialnoekonomski položaj delavcev (delojemalcev) in poleg pravice do dela temeljna socialnoekonomska pravica. V novi slovenski ustavi je potrebno čvrsto določiti, da imajo delavci (delojemalci) pravico do participacije in sicer kot pra-
vico do sodelovanja pri upravljanju podjetij, v katerih so zaposleni in kot pravico do udeležbe v poslovnem rezultatu oz. dobičku podjetja na podlagi vloženega dela.
Take določbe delovno besedilo ustave nima, je pa po naši oceni ta pravica nujni sestavni del novega socialnogospodarskega sistema. V 73. členu delovnega osnutka je zato treba vsebinsko preoblikovati tako, da ustava zagotavlja delavcem pravico do participacije, zakon pa določi njeno uresničevanje.
Varstvo pravice do dela in vseh pravic, ki izvirajo iz dela, mora zagotavljati že ustava. 75. člen delovnega osnutka, ki opredeljuje pravico do dela, je potrebno dopolniti z določbo, da pravico do dela in pravice, ki izvirajo iz dela, uživajo sodno varstvo in da odloča o zahtevah za varstvo teh pravic delavsko sodišče.
Socialna funkcija lastnine mora biti posebej varovana, zato naj ustava določi, da lastnine ni dopustno uporabljati v nasprotju z njeno funkcijo. Taka določba bi preprečevala, da sredstva za proizvodnjo ostajajo izven funkcije, oz. bi omogočala državi intervencijo, če bi lastnik lastnino uporabljal v nasprotju z njeno funkcijo.
Nova slovenska ustava mora sindikatom zagotoviti položaj socialnega partnerja državi in delodajalcem ter s tem vpliv na sprejemanje odločitev, ki zadevajo socialno-ekonomski položaj in pravice delavcev (delojemalcev) v organih oblasti Republike Slovenije. Ta vpliv je potrebno omogočiti s tem, da:
-	imajo sindikati zakonodajno iniciativo in sicer naj bi bili sindikati pooblaščeni predlagatelj zakonov in ukrepov, ki zadevajo varovanje in zboljšanje socialnoekonomskega položaja in pravic delavcev (delojemalcev)
-	imajo sindikati položaj pooblaščenega predlagatelja zahteve za oceno ustanovnosti in zakonitosti pred ustavnim sodiščem
-	sindikati sodelujejo v postopkih oblikovanja, obravnavanja in sprejemanja zakonov, drugih predpisov in ukrepov, ki zadevajo socialno-ekonomski položaj in pravice delavcev (delojemalcev)
-	sindikati sodelujejo v upravljanju področij, ki so pomembna za socialnomaterialno varnost delavcev (delojemalcev), kot so zaposlovanje, socialno zdravstvo, invaliasKO, pokojninsko zavarovanje in podobno
-	ekonomski svet naj ne bo posvetovalni organ predsednika republike, ampak organ v slovenskem parlamentu, ki pred obravnavo in sprejemom obravnava vse predpise in ukrepe, ki imajo ekonomsko in socialno vsebino in posledice; stališča ekonomskega sveta bi moral parlament obvezno obravnavati in se do njih opredeliti pred sprejemom odločitev, na katere se stališča ekonomskega sveta nanašajo; v sestavi sveta bi morali biti predstavniki sindikatov zastopani s tretjino njegovih članov.
Predsednik Sveta ZSSS
i\nna Ravnik
Ljubljana, 19. oktobra 1990
gospodarska politika
Vlada skuša iz slovenske energetike napraviti evropski primerljivo dejavnost
V Evropo - s poslovanjem in oraanizironostjo
Z odlokom o ustanovitvi šestih javnih podjetij za prenos in distribucijo električne energije, ki ga je sprejela pred dnevi, je slovenska vlada odločno spodkopala obrambne okope za dosedanje vlade neosvojljive trdnjave - slovenskega elektrogospodarstva in premogovništva. Posebne družbene skrbi bo tako deležna le še tretjina elektrogospodarstva - prenos in distribucija električne energije. Izkop premoga in proizvodnjo električne energije pa bo vlada prepustila tržnim odnosom, čeprav bo kapital v velikih elektrarnah in premogovnikih ostal državen. Z novo organiziranostjo elektrogospodarstva in premogovništva ter z novimi censkimi razmerji naj bi ta dejavnost postala primerljiva z evropsko.
S tem naj bi bil razrešen tudi spor med republiško in mariborsko vlado glede kraja, v katerem naj bi imel sedež (zdaj že bivši) sozd Elektrogospodarstvo Slovenije. Novo javno podjetje za prenos električne energije Elektro-Slove-nija bo imelo sedež v Ljubljani. Za distribucijo električne energije bo skrbelo pet javnih podjetij v Mariboru, Ljubljani, Kranju, Novi Gorici in Celju. Iz Soških, Savskih in Dravskih elektrarn se v Eles vključijo dejavnosti prenosa energije. IZ EGS pa se izločijo republiški center vodenja, nakupa in prodaje električne energije, izmenjava električne energije ter zunanjetrgovinsko poslovanje. Tako elektrogospodarstvo Slovenije ni ukinjeno (razpadel je samo sozd), izgubilo je le, kot pravi dr. Miha Tomšič, slovenski minister za energetiko, nekatera pooblastila.
Organiziranje proizvodnje električene energije in premogovnikov je vlada prepustila trgu. Premogovniki lahko ostanejo samostojni, saj jih prav noben »ukaz« ne sili več v zakon z elektrarnami. Morali pa se bodo, po Mihi Tomšiču, čimbolj prilagoditi evropskim censkim razmerjem med premogom in električno energijo. Termoelek-
za gigajoul. Razliko do kake sprejemljive cene premoga bo krila republika iz proračuna v obliki subvencij, vendar bo morala biti ta cena znatno pod. današnjo stroškovno mejo, ki presega 10 DEM za gigajoul. V nasprotnem primeru rudniki pač ne bodo mogli preživeti, saj jim nihče ne bo pokrival višjih proizvodnih stroškov.
V proizvodnji električne energije bo osem podjetij: Savske, Dravske in Soške elektrarne, termoelektrarne v Šoštanju, Trbovljah, Ljubljani in Brestanici ter nuklearka. Republika ne bo neposredno nadzirala niti investi-
cij elektrogospodarstva v drugih republikah, ampak posredno, prek direkcije za naložbe, ki bo delovala v sklopu ministrstva za energetiko. Ta podjetja se bodo lahko organizirala po svoje. Po Tomšiču bi bilo najbolj smiselno, če bi se organizirala kot eno podjetje, s sedežem na primer v Mariboru. Edinole nuklearka bi morala ostati samostojno podjetje, zaradi dvojnega, slovensko hrvaškega lastništva. Morda bi se tako lahko organizirala tudi ljubljanska to-plarna-elektrarna. Kakorkoli, republika se ne bo vtikala v organiziranost dveh tretjin elektrogospodarstva (s premogovništvom) Slovenije, ka-
trarne bodo plačevale za pre-nog (preračunano po seda- . njem tečaju) kakih 5,5 DEM
terega osnovni kapital znaša najmanj 2,5 milijarde DEM, letni promet pa več kot 900 milijonov DEM.
Elektrogospodarstvo naj bi po novem začelo poslovati najkasneje 1. januarja prihodnje leto. V samem načinu poslovanja prihodnje leto ne bo kakega bistvenega »preloma«, pravi dr. Tomšič, saj bo ta dejavnost še vedno povezana med seboj preko lastništva države nad kapitalom. Ta dejavnost ni zajeta v zakonu o privatizaciji - kar sicer ne pomeni, da so vrata drugim oblikam lastništva, kot je državno, zaprta. Ni pa, zaradi visokih vrednosti posameznih objektov, pričakovati privatizacije tega gospodarstva, razen seveda pri malih novogradnjah.
Ob reorganizacijah in racionalizacijah poslovanja je vedno, v današnjih časih pa sploh, pomembno vprašanje števila potrebnih . delavcev. Dr. Tomšič pravi, da presežki tudi v elektrogospodarstvu in premogovništvu so, vendar ne v vseh podjetjih v enakem številu. Kritično je Zasavje, kjer bo v kratkem več kakor 1000 zaposlenih v premogovnikih odveč. Problematičen je rudnik urana, ki ga bodo zaprli in kjer bo od 450 zaposlenih odveč kakih 300 delavcev. Presežki pa so tudi v samih elektrarnah, vendar bo treba šele videti in strokovno ugotoviti, kje in koliko. Pri tem je namignil, da imajo savske elektrarne daleč na j večje stroške poslovanja... Na drugi strani pa bi v Mariboru, na EGS, morda potrebovali še več ljudi, če se bo izkazalo, da so sposobni opravljati nekatere storitve za vse elektrogospodarstvo, kot na primer remonte, ki so zdaj zelo neusklajeni, ali investitorska dela, ki tudi ne zadovoljuje podjetniških meril.
Skratka, slovenska energetika skuša vstopati v Evropo ne samo z daljnovodi, ki so v gradnji, ampak tudi z načinom organizacije podjetij ter s poslovanjem. O tem, ali je tokratni vladni poseg v to dejavnost uspel, pa se bomo lahko sorazmerno kmalu prepričali.
♦ Boris Rugelj
Humoreska
Hle Rlmdus, hic salta!
Tokrat smo za naš intervju naprosili dr. Dušana Pluta, člana predsedstva Republike Slovenije in tistega zelenega moža, ki si prizadeva, da bi po odhodu Jugoslovanske ljudske armade Slovenija ne ustanavljala svoje vojske, s čimer bi postala demilitarizirana dežela.
-	Kaj imate proti slovenski vojski?
»Nič proti slovenski, ampak veliko proti vojski. Armada namreč veliko stane. Že zdaj Slovenija plačuje JLA letno okrog 700 milijonov dolarjev. In ves ta denar bi lahko uprabila za ekološke in socialne programe. Sicer pa izračunajte: na vsakega Slovenca pride okrog 350 dolarjev; ali: povprečna slovenska štiričlanska družina plača letno za vojsko 1400 dolarjev, to pa znese okrog 15.000 sedanjih dinarjev.«
-	Torej bi ves ta denar lahko uporabili za dvig našega standarda?
»Seveda, kar predstavljajte si, kaj vse bi se lahko naredilo za 700 milijonov dolarjev.«
-	Torej bi bila Slovenija v kratkem ena najbogatejših dežel na svetu?
»Zelo verjetno. Relativno najbogatejša seveda.«
-	Pa se vam ne zdi, da bi tako bogata dežela povzročala . nadpovprečen apetit sosedov, saj bi si najbrž vsakdo rad takšno bogato deželo, kjer se cedita med in mleko in ljudje nesejo zlata jajca, rad podjarmil?
»V mirni Evropi po letu 1992 se tega ni bati«.
-	Toda v državah, kjer bi še naprej imeli vojsko, bi ljudje začeli negodovati, češ zakaj pg lahko takšnale Slovenija tako dobro živi, mi pa moramo plačevati za vojsko ...
»Najbrž. In potem bi tudi v teh državah odpravili vojsko.«
-	A kaj, če se vojska v teh državah ne bi hotela demilitariziran in bi s pučem prevzela oblast?
»To je seveda problem za te države.«
-	Pa tudi za nas, kajti militaristi vseh dežel bi kaj hitro radi spravili s sveta neko državo, ki dobro živi predvsem zato, ker nima svoje vojske. Že zato, da ne bi begala njihovih davkoplačevalcev.
»Nič nam ne bi mogli, mi bi imeli močno policijo in nemudoma bi nam na pomoč priskočile čete združenih narodov.«
-	Toda če ne bi imeli vojske, bi nas agresorji zasedli še prej, preden bi prišle na pomoč plave čelade. Saj nam primer Kuvajta vse pove.
»Prav, da ste omenili Kuvajt. Kuvajt je veliko dajal za obrambo, pa je padel v pol ure.«
-	Že res, toda če bi Kuvajt dajal za vojsko še malo več in zdržal kakšen teden, bi plave čelade lahko prišle na pomoč. Tako pa že dva meseca ždijo v sosednji Arabiji in preveč miroljubni Kuvajtčani že dva meseca in pol plačujejo prekleto visok davek ne za svojo, ampak za tujo vojsko.
»Vidim, da ste militarist in da ste skregani z logiko.'«
-	Nasprotno, mislim, da je logika na moji strani. Sem
pa pripravljen nemudoma priznati, da imate prav, le Jugoslovansko ljudsko armado spravite iz Slovenije, da ne bo treba plačati tistih 700 milijonov dolarjev. Če pa vam uspe še za nazaj dobite nekajkrat po 700 milijonov dinarjev, pa vas bom dosmrtno volil. Saj poznate tisto, gospod doktor, Hic Rhodus, hic salta!	.
Bogo Sajovic


Opozicija po »sestopu« z oblasti sestopa tudi z oblakov
Gospodje že kako;
pa delavci?
Slovenskemu gospodarstvu bije plat znova. Že v nekaj prihodnjih mesecih se bodo sedanja razmerja v Sloveniji tako spremenila, da bo na dva zaposlena (750.000 delavcev) prišel en »vzdrževan« delavec (320.000 upokojencev, '0.000 nezaposlenih) in dve nedorasli osebi. Lje vzeti denar za toliko ljudi? V Slovenji praktično ni več podjetja ali ustanove, kjer bi zaposleni lahko v miru opravljali svoje delo in j optimizmom načrtovali svoje prihodnje življenje. Do konca leta bo nezaposlenost v marsikateri občini presegla kritično mejo 10 odstotkov; pri tem pa je najhuje to, da niti s strani ZIS niti s strani republiškega izvršnega sveta ni nobenih trdnih zagotovil, da se bo to gospodarsko razsulo v kratkem zaustavilo.
Razumljivo, da ob takšnem stanju slovenskega gospodarstva opozicija ni tiho. Nasprotno: kritika, ki jo naslavlja na novi izvršni vet, postaja vse bolj neprizanesljiva. Tako
ugotavlja, da koalicija vladajočih strank v času svojega delovanja po volitvah, ki so ji prinesle večino, ni izpričala pripravljenosti ali sposobnosti za uspešen-spopad z osnovnimi problemi, ki onemogočajo razvoj slovenske družbe. Oblikovala je vlado, v kateri je svojim ljudem resorje razdelila predvsem kot nagrado za zvestobo in uspešnost v predvolilnem boju, pri tem pa prezrla in zanemarila težo problemov, s katerimi se sooča slovenska družba. Svoje ukrepe zasnavlja na podlagi svoje predvodilne popularnosti, pri čemer »gorečnost nekaterih strank po poračunavanju z grehi preteklosti dosega celo meje militarnosti«. Opozicija novi vladi zlasti zameri, da ni uspela:
-	zaščititi slovenskega gospodarstva pred naraščajočim odlivom kapitala in substance v federacijo in tujino;
-	spodbuditi gospodarske aktivnosti tako v družbenem kot zasebnem sektorju; nespretne
poteze nasproti Jugoslaviji da podaljšujejo in povečujejo učinke ter posledice srbske blokade ob koncu lanskega leta in groze s ohromitvijo financiranja življenjskih funkcij slovenske družbe (znanja, zdravja, infrastrukture itd.), kar lahko povzroči dolgoročno zakrneldst teh ključnih razvojnih sestavin;
- odpravljati usedlin, ki jih je prejšnji sistem ni povzročal zaradi svoje ideološke naravnanosti, temveč zaradi napačne gospodarske in razvojne politike, neustreznega sistema zaposlovanja in nagrajevanja ter kadrovske neselektivnosti, ki je vodila v splošno korumpi-ranost itd.
Zakaj s takšno ihto na dražbo
Ekonomsko moč slovenskega gospodarstva najbolj spodkopava grabljenje družbene lastnine, čemur da je nova slovenska vlada stopila
na prste šele »tik pred zdajci«.
Bankrot Elana je najbolj drastično opozorilo, da pred tem rokom ni varen niti donedavna zdravi del tkiva slovenskega gospodarstva. Problem lastninjenja družbene lastnine ni tako enostaven, kot si predstavlja vlada. Očitno ga ni mogoče reševati z uporabo enostranskih rešitev v okviru posameznih ortodoksnih ekonomskih modelov (kot na primer: vse dati pokojninskemu zavarovanju, vse razdeliti delavcem, vse razdeliti podjetnikom ali vse podržaviti). Tisto, kar vzbuja upravičeno skrb opozicije, je nevarnost, da bi v ihtavem uveljavljanju sprememb ne zamenjavali enih ideoloških kriterijev z drugimi, novimi, prav tako ideološkimi. Zato opozicija od izvršnega sveta pričakuje in terja, naj čimprej pripravi rešitve, ki bodo temeljile na strokovnih ekonomskih izhodiščih, takšnih, ki bodo omogočale učinkovitejše gospodarjenje, preprečile v bistvu roparsko pričaščanje družbenega pre-moženja in zagotovile socialno varnost brezposelnim. Samo pravno in civilizacijsko (za)varo-vana javna lastnina lahko predstavlja stvarno perspektivo za njihovo ponovno produktivno zaposlitev ter jim zagotovi varnost, družbi pa socialno, ekonomsko in politično stabilnost.
Pri tem bo treba poiskati tudi odgovor na vprašanje, ali je res potrebno na hitro z zakoni ukinjati družbeno lastnino v primerih zdravih podjetij, saj je jasno, da je za normalne odnose na trgu bistvena predvsem konkurenca in avtonomija ekonomskih subjektov. Njihov pravni status in način upravjanja pa morata biti takšna, da bo lastnike in delavce, ki so tudi lahko lastniki ali solastniki, kar najbolj motiviral za uspešno gospodarjenje.
Vse delne in parcialne rešitve (denacionalizacije, delavske delnice, podržavljanje, za-
soočanja
Delavska enotnost
Beneficirana doba v tekstilni industriji
Olajšanje za tkalke in predice
Dolgoletno trpljenje krivic se slovenskim tkalkam in predi-cam naposled le približuje koncu. Posebna komisija, ustanovljena po 165. členu statuta republiške skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se že skoraj leto dni ukvarja z uveljavljanjem beneficirane dobe v tekstilni industriji - in sicer s področja tkanja in predenja, je dozdaj celovito obdelala že zahtevke iz 33 od skupno predloženih 42 tekstilnih tovarn v Sloveniji.
V teh 33 slovenskih tekstilnih podjetjih je bila beneficirana delovna doba priznana že več kot 5000 zaposlenim tkalkam in predicam, ki morajo sedaj individualno uveljaviti svoje pravice.
Težak in škodljiv poklic
Za osvežitev spomina kaže na kratko omeniti, koliko let je trajal in s kakšnimi težavami se je spopadal postopek za ugotavljanje škodljivosti in težavnosti zaposlenih na delih
tkanja in predenja v slovenskih tekstilnih tovarnah. Ta postopek je sprožil sindikat tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije v Sloveniji in spočetka je naletel na precejšnje uradno nasprotovanje.
Zadeve so se premaknile naprej šele po tistem, ko so opravili natančne strokovne raziskave. Te so namreč pokazale, da je le borih deset odstotkov tistih tkalk in predic, ki odhajajo zdrave v pokoj, medtem ko jih je večina mo-
rala že kmalu po izpolnjenem 45. letu starosti, zaradi posledic, ki jih je povzročilo nevarno delo, zamenjati delovno mesto, mnoge pa so odšle predčasno v pokoj. Po dolgih letih dokazovanja je bil lani novembra končno sprejet sklep, da se šteje delo predenja in tkanja za beneficirano, to je 12 mesecev za 14.
»Normalen postopek, ki je sledil, je ugotavljanje stanja v vsaki posamezni tekstilni tovarni, in sicer v tistih, ki so vložile zahtevek,« nam je povedala Vera Sluga, članica komisije, sicer pa zaposlena pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. V komisiji je tudi Ružiča Škof, republiška inšpektorica za delo s področja tekstilne industrije. Komisija je
svoj prvi obisk opravila v začetku letošnjega marca v kranjski Zvezdi in nato v mengeškem Traku, zatem pa so sledili obiski v Kamniku, Žireh, Domžalah, Mariboru in drugod po Sloveniji.
Naloga te komisije je predvsem ta, da na kraju samem preveri, ali tista delovna mesta, ki jih je določena tovarna predlagala za beneficiranje, tudi v resnici ustrezajo vsem potrebnim predpisom. Do septembra je vložilo zahtevke 42 slovenskih tekstilnih tovarn, od tega so jih 33 že zmogli obdelati. V komisiji pa računajo, da bodo do konca letošnjega leta delo tudi opravili.
Največ iz Melja in MTT
Na delovnih mestih, ki so priznana za beneficirana od
leta 1945 naprej, je po do zdaj obdelanih tovarnah največ zaposlenih v Tovarni tkanin Melje, in sicer 9265. Sledi mariborski MTT - 5000, nato pa mariborska Svila - 1880, Predilnica Litija - 1821, Gorenjska predilnica Škofja Loka
-	1519, tržiški BPT - 1357, ljubljanska Dekorativna
-	1271, Predilnica Laško
-	1054 itd.
Pri tem je pomembno omeniti naslednje: Ker se beneficirana delovna doba priznava od leta 1945 naprej, je dobilo mnogo tekstilcev, zaposlenih na delih predenja in tkanja, to delovno dobo priznano tudi za nazaj. Prav tako se je tistim, ki so bili že upokojeni z manj delovne dobe, kot pa je bila potrebna za polno pokojninsko dobo, zdaj delovna doba povečala, s tem pa se jim je zvišala tudi pokojnina - kajpak ne avtomatično, ampak na podlagi zahtevkov.
Na tistih delovnih mestih, ki so priznana za beneficirana, je zdaj vsega skupaj že
približno 30.000 delavcev, vendar še brez Tekstilindusa, ki je zahtevke vložil šele pred kratkim. Delovne organizacije, ki so že prenehale s to tehnologijo, imajo kljub temu pravico uveljaviti beneficiran staž za svoje delavce za nazaj.
Problem pa so predvsem finančna sredstva, saj morajo delovne organizacije v ta namen plačevati 3,50 odstotka prispevka iz bruto osebnega dohodka in po sklepu Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja še valorizirano razliko za pet let nazaj.
Znano pa je, da so tekstilne tovarne v hudih finančnih zagatah, tako da pomeni ta prispevek zanje novo finančno breme. Delavci, ki gredo v pokoj prej kot sicer, bremenijo pokojninski sklad, ki iz prazne vreče tudi ne more jemati. Vsekakor pa se tej akciji ne kaže odpovedati, in tiste tekstilne tovarne, ki še niso vložile zahtevkov, naj to store čimprej.
Marija Frančeškin
Himne v suvereni siovenui (in kakšna ie vloga sindikatov
Slovenija je suverena - o tem ni dvoma. In mi se počasi spreminjamo iz državljanov SFRJ v državljane Republike Slovenije. Ker to hočemo, želimo, da bi življenje takoj teklo znotraj na novo začrtanih meja, ki smo jih postavili zato, da bi se zavarovali. Predlog konfederativne ureditve Jugoslavije iz oktobra 1990 zaenkrat-pušča odprto vprašanje, ali bomo v konfederaciji skupaj urejali tudi vprašanja sistema socialnega zavarovanja. Kako se stvari obračajo, pa se vidi že po tem, da je Slovenija z ustavnim zakonom odpravila veljavnost nekaterih določil zveznih zakonov, ki urejajo socialno zavarovanje. Neveljavni so tisti zvezni predpisi, ki urejajo pravice drugače, kot to želi Slovenija. To pa najbrž pomeni, da želi Slovenija tudi to področje urejati po svoje.
Potem ko je ustavni zakon odpravil veljavnost nekaterih določb zveznega pokojninskega zakona, je postalo jasno, da bo treba temu dejstvu pirilagoditi republiški pokojninski zakon. Hkrati pa spremembe Ustave Republike Slovenije iz zadnjega leta zahtevajo, da se v istem zakonu na novo uredi organizacija Skupnosti pokojninskega in invalidskega zava-
rovanja v RS, tako da bo ta izgubila značilnosti samoupravne interesne skupnosti in se bo prilagodila drugačni organizaciji družbe.
Sprememb torej več kot dovolj. Toda prav tako pomembno je ohraniti trdnost sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je pomemben temelj socialne varnosti prebivalstva Republike Slovenije. Tudi to ne bo lahka naloga. Marsikatera pravica - zlasti tiste iz invalidskega zavarovanja - je povezana s predpisi iz drugih področij, ki so se v letu 1990 povsem spremenili. Novi so predpisi s področja delovnih razmerij, sklepajo se kolektivne pogodbe na vseh ravneh, podpisujejo se individualne pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja, nov sistem odmere osebnih dohodkov in še marsikaj bo vplivalo na spremembe predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bo torej treba spremeniti. Matija Malešič, podpredsednik Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije vodi strokovno komisijo, ki za republiško skupščino pripravlja potrebne podlage za začetek postopka za sprejem novega zakona.
V sestavo komisije so vključeni tudi predstavniki sindikatov.
In to ne po naključju. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja so povezane z delovnim razmerjem. Gre torej za neposredno področje dela sindikatov, v katere se zaposleni organizirajo prav zato, da bi vplivali na zanje ugodne rešitve. Pokojninski sistemi v drugih evropskih državah predvidevajo sodelovanje sindikatov pri urejanju pravic zaposlenih na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zlasti v državah, kjer pokojnine iz obveznega zavarovanja ljudem ne zagotavljajo željene ravni materialne varnosti, pa sindikati povrh tega v podjetniške in tudi panožne kolektivne pogodbe vnašajo še obveznosti delodajalcev in delavcev za sklenitev dodatnih panožnih in podjetniških pokojninskih zavarovanj.
Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS se bo spremenila v sklad ali v zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšen sklad na primer v Nemčiji, ki nam je glede potrebnih sprememb najbližji, upravljajo predstavniki države, delodajalcev in sindikatov. Naloga sindikatov je seveda, da zastopajo
interese zaposlenih in se zanje borijo. Delodajalci in država svoje interese namreč še kako znajo uveljavljati preko svojih predstavnikov v upravnem odboru in skupščini takšnega sklada.
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije ima že 425.000 članov. Število članov narašča iz meseca v mesec. Zato bo ena izmed nalog, ki jih bodo sindikati, ki so sklenili to zvezo, uresničevali preko te zveze, prav gotovo vpliv na kvalitetno pokojninsko in invalidsko varstvo svojih članov. Vsi namreč vemo, da skupaj dosežemo več kot vsak posameznik zase. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je zapleten sistem, ki zahteva visoko strokovnost tistih, ki želijo vplivati nanj. Kdor se ne bo znal pametno organizirati, bo dosegel malo ali nič, ali pa bo svojim članom celo škodoval.
Prva koordinacija predstavnikov sindikatov, ki ustanavljajo Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, je glede priprave strateškega odnosa teh sindikatov do novega zakona že sklicana. Bralce Delavske enotnosti bomo sproti seznanjali s tem, kako nastaja novi zakon in kakšna bo vloga sindikatov v njem.
Lučka Bohm
družna lastnina, lastnina bivših DPO) bi torej morale biti podrejene, skupnim kriterijem in ciljem olastninjenja družbene lastnine. Vsa ta vprašanja je zato nujno treba reševati celotno in hkrati, ne pa zdaj enega, zdaj drugega, v naglici in premalo premišljeno, kot zdaj počne Peterletova vlada.
Se nam spet obeta »revolucionarna pravičnost«
Podobno zaletavo kot lastninjenje družbene lastnine se - po oceni opozicije - nova vlada loteva tudi vzpostavljanja ekonomske samostojnosti Države Slovenije. Ali lahko Slovenci (kljub vsemu, kar doživljamo) res tako brez skrbi vzklikamo: Vsi na referendum (plebiscit) za odcepitev?!
Vrsta ekonomskih, obrambno-varnostnih, mednarodnih in drugih razlogov govori za to, da ima za Slovenijo prednost vključitev v preoblikovano jugoslovansko skupnost pred popolno osamosvojitvijo. Zlasti so glede tega prepričljivi izračuni o visokih gospodarskih stroških vsakega projekta, ki bi kakorkoli vjdil do drobljenja jugoslovanskega gospodarskega prostora, za katerega je gospodarstvo Slovenije kot pretežni proizvajalec končnih izdelkov še posebej zainteresirano. Učinkovito je lahko le gospodarstvo, ki omogoča neoviran pretok proizvodov, storitev in delavcev ter ob državni nacionalni suverenosti ne pozablja na suverenost podjetja in porabnika. Za decentralizacijo vrste sedanjih ekonomskih federalnih pooblastil nedvomno obstoje še velike možnosti, zavedati pa se velja, da kratkoročno ni možnosti za to, da bi sedanjo prodajo na jugoslovanskem trgu pretežno ali v celoti nadomestili z izvozom drugam. Toliko bolj, če bi se že jutri znašli zunaj jugoslovanske skupnosti, morda celo
sprti z njo in zunaj evropske (gospodarske) skupnosti hkrati. Upoštevati namreč velja, da z vzpostavljanjem novih carinskih in drugih omejitev lahko kratkoročno pridobiva država, ki jih uvaja, izgublja pa porabnik; dolgoročno seveda izgubljata oba.
Opozicija je nasploh prepričana, da ekonomska, socialna in z njimi povezana razvojna vprašanja ne uspejo prodreti v ospredje zanimanja slovenske vlade pa čeprav te resorje pokriva strokovno najbolj usposobljen del njenih članov. Namesto tega se iz dela vladnih strank potiskajo v ospredje ideološka vprašanja in vsiljujejo ideološki kriteriji pri reševanju sicer realnih razvojnih vprašanj. Tipičen primer takega pristopa da je vprašanje vračanja nacionaliziranih nepremičnin, ki bi brez premišljene zgodovinske in pravne analize tedanjih razmer nujno povzročilo vsaj toliko novih krivic, kolikor bo odpravilo starih. S tem izvorov socialnih napetosti ne bomo odpravili, marveč bo prihajalo do rojstva novih napetosti in konfliktov. Ta sporni del sedanje družbene lastnine je namreč prehajal v sklad družbenega premoženja na različnih pravnih podlagah, z različnimi pravnimi instrumenti in z različnimi pravnimi, socialnimi in ekonomskimi posledicami. Rešitve, ki ne bodo izhajale iz razčlenjene analize te le na videz povezane celote vprašanj, bodo v svojem bistvu le nov prispevek k spodkopavanju moči prava in pravne varnosti ljudi. Opozicija je zato proti vsakršnemu novemu revanšističnemu prekucuštvu, »revolucionarni pravičnosti«, zato pa pripravljena sodelovati z vlado pri odpravljanju vseh tistih krivic, napak in zmot ter njihovih posledic, ki so v skladu s sodobnimi pravnimi standardi v primerljivih demokratičnih evropskih državah in ki ne bodo povzročale novih krivic.
Pri tem gre zlasti za odpravljanje posledic škodljive in nepremišljene nacionalizacije stanovanj in poslovnih prostorov v letu 1958 ter za posamezne primere zaplembe premoženja, ki so bile uveljavljene kot stranska kazen v grobem nesorazmerju z današnjo ali celo takratno težo kaznivih dejanj, pa tudi za nekatere druge kategorije (srenjska zemlja, kmečki gozdovi), za kar bodo seveda državni organi morali izvesti skrbne dokazne postopke. Tudi način vračanja tega premoženja bo moral upoštevati spremembe, nastale v zadnjih desetletjih, zlasti investicije in druge izboljšave, kar bo marsikje privedlo do nastanka mešane lastnine, ali bo podlaga za izplačilo realnih odškodnin v denarju ali vrednostnih papirjih. Ne smelo bi tudi biti možno fizično vračanje oziroma vzpostavljanje prvotnega stanja. Odločno pa opozicija nasprotuje zahtevam po vračanju premoženja vsem, ki so pomagali okupatorju, zahtevam pa vračanju z zapoznelo agrarno reformo odvzetih ostankov fevdalnih veleposesti ter cerkvenih veleposesti, kakor tudi posesti tujih, večinoma avstrijskih, madžarskih in italijanskih državljanov.
Oblast si želi pohlevne sindikate
Nedvomno je prav živahno zanimanje novih gospodov za lastnino (ki jo izpričuje njihova vnema za uzakonitev čimbolj pridobitniškega modela lastninjenja družbene lastnine v njihovo korist) vzdramila skrb opozicije tudi za usodo slovenskega delavstva (materialne podlage njegovega dela). Ugotovila je, da ima delavstvo vse manj ekonomskih pravic (ker Svobodni sindikati v nasprotju z Neodvisnimi že dolgo pripovedujejo gluhim oblastnim ušesom). Tako zdaj tudi opozicija (ZKS-SDP, ZSMS-Liberalna stranka, Socialistična
stranka Slovenije) na podlagi izkušenj ob napovedani in preloženi splošni opozorilni stavki, ki so jo pripravljali Svobodni sindikati Slovenije, odločno terja, da se poleg svobode stavke uveljavi in zakonsko uredi tudi odgovornost organizatorjev stranke do stavkajočih delavcev, demokratičnega postopka odločitve o stavki in do varovanja zdravja, premoženja in varnosti ljudi. Bolj jasno kot doslej je treba (ustavno) opredeliti in uveljaviti tudi svobodo sindikalnega organiziranja in delovanja ter obveznosti državnih organov do sindikatov.
Sindikati naj ne bodo odvisni od strank, kaj šele pod njihovim skrbništvom. Delavstvu bo v boju za svoje ekonomske, socialne in druge pravice samo škodilo, če bodo skrbništvo ali pretežni vpliv še naprej nad posameznimi sindikati poskušale uveljavljati Demosove stranke. To bi vprašanje delavčevega položaja in pravic in odnose med sindikati samo politiziralo, kar nikakor ne more koristiti družbeni stabilnosti in uveljavljanju socialne države.
In ne nazadnje: opozicija je končno izrekla jasno besedo tudi o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij. Od integralnega samoupravljanja, ki je doživelo zgodovinski neuspeh, do popolne oblasti državnih organov, kapitala ali poslovnih ekip v podjetjih, je, po njeni sodbi, le še majhen korak. To pa da ni dober obet za graditev socialne države, za uveljavitev socialnega partnerstva, za večjo motivacijo delavcev in uveljavljanje tudi ekonomske demokracije v Državi Sloveniji.
Svobodnim sindikatom ni treba k tej ugotovitvi ničesar dodati, saj sodi med glavne programske oporne točke njihovega delovanja, in, če hočete, celo smisla obstoja sindikatov na Slovenskem.
Peter Porenta
Iz kakšnih korenin je zrasla afera Moderni interieri

H

i M
I i H
M
s
Ur
Lesnini Modemi interieri. Kost za novinarsko glodanje, da bi težko našli podobno. Začelo je Delo plus, in sicer v njemu lastnem stilu - z avtomobili in direktorskimi plačami. Ali bolj natančno: ost Guzljevega članka je najbolj dregnila v nov audi 100 qua-tro, katerega nabavna cena naj bi bila v ZRN dobrih 100 tisoč DEM, in julijsko plačo v višini 48.243 dinarjev, kar vse si je privoščil direktor Modemih interierov, gospod Peter Zajc. Novinar načelno ni imel nič proti visokim plačam niti proti luksuznim avtomobilom na leasing vodilnih v Modemih interierih, hudo pa ga je zmotilo takšno razmetavanje denarja v podjetju, ki se mu je promet v prvih šestih mesecih tega leta zmanjšal za 40 odstotkov. Celotni prihodek pa je bil skoraj za polovico skromnejši od lanskega. Pač, ob astronomskih zneskih v kuvertah čelnih mož Modernih interierov je novinarja čisto človeško motil skromni zaslužek prodajalke začetnice v PE, ki je znašal le 2.120 dinarjev. Od tod je nadaljeval naš novinar Janez Sever, ki je navrgel še marsikaj zanimivega. Tako naj bi po njegovem pisanju ti isti Moderni interieri oziroma konkretno direktor, gospod Zajc samo v Hočah postavil na cesto 25 delavcev, po vsej državi pa okoli sto. Kaj tak podatek pomeni v okoliščinah že opisanih visokih osebnih dohodkov in luksuznih avtomobilov | vodilnih ljudi, k čemur je a treba pridati še 600.000 mark, .. ki naj bi jih Zajc samo v pr- jS vem polletju letos namenil za t/j
reprezentanco, njegove drage pojedine in zabave itd. itd. Razlog za tokratno naše pisanje pa je podatek, da je takšnemu vedenju vodilnega moža v Modemih interierih skušal stopiti na prste generalni direktor Lesnine Pavel Brglez, vendar brez uspeha. Celo več, kdo je kdo v Lesnini hiši, je dal Zajc Brglezu lepo vedeti z nameravanim izstopom Mo-
dernih interierov iz Lesnine. Povsem razumljivo pa je tudi, da takšnega dogajanja v Modernih interierih ni mogel mimo gledati sindikat, ki je samopašnežem napovedal vojno. O tem bo v našem časniku še tekla beseda, mi pa si tokrat oglejmo vzroke, ki so vrgli na površje novodobne fevdalce in ki s podjetništvom v pravem pomenu besede ni-
majo nič skupnega. Stvari smo skušali priti do dna v pogovoru z generalnim direktorjem Lesnine Pavlom Brgle-
Da bi lažje razumeli vse te današnje zaplete v Lesnini, smo najprej pokukali v njeno zgodovino. Zvedeli smo, da je Lesnina stara 42 let, da je dobro podjetje s takšno tradi-
nova podjetja), in ne narobe, kakor se v teh naših fiktivnih reorganizacijah dogaja.
Ker pa se dogaja ravno to, je delavski svet Modemih interierov pod direktorsko palico njihovega direktorja Petra Zajca nekega dne tebi nič meni nič sprejel sklep o izločitvi iz sistema Lesnine. In zdaj ga lovi, če ga moreš. Da ga ne moreš, je predvsem jasno Petru Zajcu, medtem ko si Pavel Brglez še vedno dela iluzije. Tako vsaj lahko sodimo po nekem njegovem pismu, ki ga je naslovil na Moderne interiere in v katerem »samoupravljal-cem« s Petrom Zajcem na čelu dopoveduje, da njihova »odpoved samoupravnega sporazuma O združitvi v zdmžena podjetja Lesnine ni z ničimer utemeljena«. Seveda se Zajc za takšno Brglezovo modelo-vanje niti zmenil ni. Po tem
Zbor delavcev Melodije se je odločil za stečaj
Ali konec stare pomeni
začetek nove melodije
V petek, 12. oktobra se je v Melodiji Mengeš razpletlo tako, kot je bilo pričakovano: Melodija gre po odločitvi zbora delavcev in delavskega sveta v stečaj. Lastnik bivše Melodije bo postal Elex, ki naj bi ohranil proizvodni program in večino delavcev. To so glavne odločitve petkovega zbora delavcev.
Razlogi za stečaj
Čeprav smo nekatere razloge za stečaj že omenili v enem od člankov o Melodiji (DE, št. 41), naj jih še enkrat ponovimo: padec prodaje na domačem trgu, za kar je delno kriva tudi srbska blokada, neprimerni izdelki za izvoz, presežek delavcev in zato premajhna izraba delovnega časa, neuspešna kadrovska politika in zastareli proizvodni programi. Vse to je Melodijo pripeljalo na rob prepada, kljub temu da je bilo v tem letu, ko je Elex postal, njen sanator, doseženih nekaj uspehov (vsaj po njihovih besedah). Tako so skrajšali dobavne roke in izboljšali odnos do kupcev, prenovili so 400m2 delovnih prostorov, ugotovljena in v večini tudi odpravljena so bila ozka grla v proizvodnji ter posodobljeni modeli akustičnih kitar, kar naj bi prineslo sadove predvsem pri izvozu.
Zakaj se je mnenje delavcev in delavskega sveta v teh desetih
dneh tako spremenilo? V tem času je bil zelo dejaven sindikat lesarstva in njegov zastopnik, odvetnik Jože Rožman, ki je zbiral dodatne podatke, kako bi najbolj zaščitili delavce. Dan pred zborom delavcev je zasedal tudi izvršni svet občine Domžale, ki je prav tako obravnaval položaj v Melodiji.
Seveda je bil njihov sklep, da podprejo predlog Elexa za stečaj, pričakovan, saj so s tem razbremenili občinsko blagajno, ki bi bila zaradi dodatnih sto nezaposlenih dodobra izpraznjena. So pa podprli zahtevo sindikata, da da Elex oleg ustne obljube, ki jo je izrekel glavni direktor Elexa Leon Petrač, še pisno-zagotovilo, da bodo v novi Melodiji zaposlili med 80 do 100 ljudi. To pisno zagotovilo, ki so ga med zborom delavcev prek telefaksa tudi dobili, je, kot kaže, tudi odločilo, da je odvetnik Rožman v imenu sindikata predlagal delavcem, naj sprejmejo predlog za stečaj, saj bo na ta način dobilo zaposlitev omenjeno število ljudi. Poleg tega je vršilec dolžnosti direktorja Melodije Marjan Drašler v imenu Elexa, ki ga je tudi nastavil in plačeval, obljubil, da bodo v primeru, da bo zbor delavcev za stečaj, osebni dohodki za september normalno izplačani in da bodo tisti delavci, ki bodo v novi Melodiji zaposleni, imeli višje plače. Na podlagi teh obljub so se delavci (zaradi solidarnosti ali pa v upanju, da bodo med zaposlenimi) odločili, da dajo pooblastilo delavskemu svetu, da sprejme predlog sanatorja za stečaj. Ta je takoj po zboru delavcev to tudi soglasno storil. Tako je
usoda Melodije v nega sodišča.
rokah stečaj-
Ali bodo obljube meso postale
Delavci lahko sedaj čakajo in upajo, da se bodo vse te obljube tudi uresničile. Pisno zagotovilo, ki ga je dal direktor Elexa Leon Petrač, na sodišču ne pomeni ničesar, zato te obljube ni dolžan izpolniti, saj kazni za to ni. Do tega pa verjetno le ne bo prišlo, saj bi postavil sebe in tudi podjetje, ki ga predstavlja v zelo slabo luč, kar pa je v poslovnem svetu lahko že usodno.
Odprto pa ostaja še vedno vprašanje, ki ga je postavila ena od delavk na zboru delavcev: kdo je kriv za to? Kljub pripravljenosti za razreševanje nastalega položaja Elex vseeno nosi del odgovornosti za tako povečano izgubo v minulem letu in da ni že prej in pravočasno ukrepal. Sicer pa je že vseeno, ker tega ne more nihče dokazati in ker Melodija ne obstaja več. Upajmo le, da bo nova, Elexova Melodija veliko bolj uspešna in da bodo vsaj zaposleni delavci dobili tisto, kar jim gre.
Robert Peklaj
P.S. Prvo obljubo je Elex že izpolnil. V torek, 16. oktobra so zaz-daj še vsi zaposleni dobili osebni dohodek za september, tako kot je bilo predvideno. Ali to pomeni, da bodo tudi druge obljube izpolnjene? Ne preostane nam drugega, kot da počakamo.
cijo. Lesnina naj bi ves čas svojega obstoja gojila koncept decentraliziranega vodenja in upravljanja. Skladno s tem konceptom se je kot večino drugih podjetij po zakonu o združenem delu tozdirala. Prav tu pa je iskati izviren greh današnjih neumosti, ki se jih gredo posamezniki v Lesnini. Četudi je leta 1949 začelo v Lesnini delati le 11 delavcev, ki so bili kajpak eno (matično) podjetje, iz katerega so se kasneje razvili tozdi, to po uvedbi zakona o podjetjih nikogar ni motilo, da ne bi iz nekdanjih tozdov preprosto oblikovali družbenih podjetij kot polnopravnih poslovnih subjektov. In teh dvanajst družbenih podjetij se je skupaj s tremi družbami (nekdanjimi dejavnostmi skupnega pomena) združilo v združena podjetja Lesnine. Vse lepo in prav, dokler se ne vprašamo, kaj so ta združena podjetja. Direktor Pavel Brglez nam je to kar najbolj plastično prikazal: »To sem jaz in še drugih 9 delavcev, 1500 kvadratnih metrov poslovnih prostorov tukaj na Parmovi 53, fikus...«
Zdaj so stvari že bolj jasne. Čeprav so v Lesnini ves čas njenega obstoja čislali koncept decentraliziranega vodenja in upravljanja, kar naj bi bila tudi značilnost sodobnih zahodnih korporacij, so ob sicer zmešanih pojmih tvorcev jugoekonomskega sistema pozabili na nekaj bistvenega. To pa je prav čvrsta kapitalska povezava, ki ne glede na obliko organiziranosti podjetja omogoča glavno besedo v njegovem vodenju in poslovanju lastniku. Z drugimi besedami povedano, to tudi pomeni, da lahko le oče in mati rojevata otroke (posamezna
Zalomilo se je v Hočah...
Brglezu ni preostalo drugega, kot da je napisal poziv vsem sodelavcem MI — Modemi interieri, v katerem jih med drugim obvešča, da so padli v vodo vsi njegovi poskusi, s katerimi je skušal njihovega direktorja Petra Zajca prepričati za sodelovanje. Predlagal jim je, naj prekličejo sklep delavskega sveta o izstopu iz Lesnine, kot tudi, naj odrečejo podporo dosedanjemu direktorju Petru Zajcu, ki naj bi ga predčasno razrešili. In rezultat? Ponovno sklicevanje zborov delavcev, za katere je prosil Pavel Brglez, je Peter Zajc še isti dan v posebnem dopisu označil kot »motenje delovnega procesa«.
In kaj zdaj? Ker je na dlani, da »razdvajanje, neusklajenost in drobljenje škoduje vsem v Lesnini«, kar ugotavlja tudi Pavel Brglez in kar je konec koncev pripeljalo do tega, da se maje doslej uspešno podjetje, bi bilo nujno nekaj storiti. Ker pa rešitev spričo opisanih okoliščin ni pričakovati znotraj Lesnine, bi morala v dogajanje v njej kot tudi v vseh podobnih primerih poseči slovenska vlada. Cilj takšnega njenega posega pa bi moral biti to, da takoj prepreči drobljenje in fevdalno samopašno zapravljanje že tako kronično neučinkovite družbene lastnine. Takšen vladni ukrep bi moral veljati tako dolgo, dokler se ta družbena lastnina ne bi olastninila. Morebitno pišmeuhovsko vedenje slovenske vlade pa lahko spričo tega in takšnih primerov pripelje do gospodarske in socialne katastrofe, česar si gotovo nihče (še najmanj pa vlada) ne želi.
Ivo Kuljaj
spon
Ljubljana, 19. oktobra 1990
Delavska enotnost 9
Ivan Atelšek,', »oče* Gorenja s svojimi nekdanjimi sodelavci, ki so pred 40 leti začeli graditi Gorenje in so zdaj dobili priznanja: Anton Orešnik, Vinko Klinar, Zdravko Satler, Vinko Stopar, Anton Zlovše, Franc Klančnik, Franc Vrhovnik in Zdravko Veš.
40 let Gorenja
Velikan je slavil
»V slovenski gospodarski zgodovini ni primera, da bi kaka podjetniška družba v štiridesetih letih prehodila pot od delavnice r desetimi ljudmi v majhnem zaselku, od katerega je prevzela ime, do sodobnega, v svet odprtega koncema z osemnajst tisoč zaposlenimi, ki ima svoja podjetja, predstavništva, prodajalne in servisne izpostave povsod po Jugoslaviji ter podjetja in enote na
S^IzpostavdbTsvojo oceno in dilemo, pred katero se sam večkrat znajdem: vsa podjetja v Sloveniji se v teh časih bolj ali manj poskušajo ohranjati pri življenju s prisilnimi dopusti, odpuščanjem delavcev, ker nimajo dovolj dela, v Gorenju pa v glavnem tega m. Dela imamo na srečo dovolj, delati bi morali celo tudi ob sobotah, to delo prinaša rezultate, mi pa se ubadamo s problemom, kako bi delali Še manj...*	Iz nagovora Hermana Rigelnika na nedeljski svečanosti v Lajšah
A Zla to plaketo Gorenja so izročili delav-$cem rpdnika in termoelektrarne, okrog ' deset tisoč delavcev in njihovih svojcev pa je shod nadaljevalo s kračo in buteljko. V kulturnem programu so sodelovali rudarska godba na pihala, Delavska godba Zarja in mešani pevski zbor Gorenja.
Gorenje predstavlja danes desetino slovenskega družbenega proizvoda in je med največjimi slovenskimi izvozniki na konvertibilna tržišča. Toda kako v teh čudnih časih naprej? Predsednik Lojze Peterle je zbrane skušal potolažiti, da bo država Slovenija nanje odslej gledala
i drugače, da ho oklestila zakonodajo na
___j vsega pet, šet zakonov, dve, tri dajatve.
Lepo vreme, kuhana svinjska krača in buteljka izbranega štajerskega vina so praznovanje raztegnili v popoldan in noč. Le delavci Gore-nja-Glin iz Nazarij so menili, da bi raje plačo kot kračo. Z moratorijem na sečnjo so tako oni kot gozdarji ostali brez kruha.

Nejasnosti v Kipu bo raziskala občinska komisija
V Kipu nekaterim prekipelo
V Lajšah seje zbralo okrog deset tisoč delavcev Gorenja in njihovih svojcev. Pisana druščina, ki ji ne jezik ne narodnost nista ovira. Mlade Split-čanke so se prvič srečale š Prekmurci, Elradovci z Bosanci.
V ponedeljek, 15. oktobra je skupina delavcev v Kipu Ivančna gorica prekinila delo. Pravzaprav pa pravega dela nimajo že od julija naprej. Takrat so se preselili iz starih proizvodnih obratov na Opekarski ulici v Ljubljani v bivše prostore Agrostroja v Ivančni gorici. Proizvodnja pa kljub temu še ni stekla in delavci v glavnem postavajo ali pa opravljajo vzdrževalna dela na objektih.
Hočemo odstop vodilnih
Povod za začetek ponedeljkove stavke približno 30 ljudi (v Kipu Ivančna gorica je zaposlenih 62 ljudi) je neuresničitev zahtev, sprejetih na sestanku izvršnega odbora sindikata podjetja, ki je bil 4. oktobra. Na tem sestanku so se dogovorili, da bodo ustanovili komisijo, ki bo raziskala vse nejasnosti glede položaja v podjetju, vendar se ta komisija zaradi bolezni enega od članov do danes še ni sestala in ni začela delati. Zato je omenjena skupina delavcev ustavila delo in ponovno zahtevala, naj odstopijo delavski svet, skupina direktorjev in vodje proizvodnje. Dokler se to ne uresniči, bodo stavkali. Razlog za odstop: krivi naj bi bili za sedanji položaj v podjetju oziroma za njihovo nedelo. Poleg tega so našteli še nekaj grehov, ki naj bi bremenili dušo vodstva podjetja. Tako naj bi nenamensko porabili denar iz sklada za
nerazvite in sklada za prestrukturiranje delavcev, nadalje naj bi Služba družbenega knjigovodstva ugotovila skoraj 60 nepravilnosti v poslovanju podjetja v lanskem letu, generalni direktor pa naj bi se obnašal ignorantsko do zahtev delavcev. Zato, kot je dejala Danica Blaguš, ki je predstavljala stavkajoče delavce, temu vodstvu ne zaupajo več.
To je laž
Tako vsaj trdita v odgovoru na trditev stavkajočih delavcev generalni direktor Jože Ašič in njegov pomočnik Ivan Lapajne. »Na vse te njihove trditve lahko odgovorimo z urejeno dokumentacijo, ki je vsakomur na voljo. Res pa je, da v razmerah, ko nenehno zahtevajo naš odstop, ne moremo dobro delati. Zato smo takoj v ponedeljek sklicali izredno sejo delavskega sveta, ki je obravnaval nastali položaj.« Najpomembnejši sklep te seje je bil, da se celotna stvar dokončno uredi, in sicer naj bi sodbo o nepravilnostih v podjetju izrekla nevtralna komisija, ki jo bo določil izvršni svet občine Ljubljana Vič. Če bo ta komisija ugotovila kakršnokoli nepravilnost, je, po njihovih besedah, vodstvo podjetja pripravljeno takoj odstopiti.
Sklenili so tudi, da morajo delavci takoj začeti delati, saj se s tem ustvarja škoda podjetju in ni nobenih razlogov,
da stavko nadaljujejo. Ivan Lapajne je še dodal: »Ostali zaposleni teh stavkajočih delavcev ne podpirajo, saj je na to sejo delavskega sveta prišla delegacija delavcev, ki je celo zahtevala odpustitev stavkajočih. Večina delavcev nas torej podpira in je zato njihova stavka še toliko bolj nerazumljiva.«
Na vrsti je komisija
Usoda vodstva podjetja je sedaj v rokah že omenjene komisije, ki naj bi ugotovila resnično stanje v podjetju. Ta naj bi tudi ugotovila, kdo ima prav: stavkajoči delavci ali drugi delavci, ki zaupajo vodstvu. Vse do takrat (to pa naj bi bilo že kmalu) ostaja položaj nespremenjen, saj svojega dela, tudi če bi nehali stavkati, ne bodo mogli opravljati še nekaj časa. Krajevna skupnost namreč ne dovoli začetka proizvodnje zaradi morebitnega škodljivega vpliva na okolje. Zato so se v Kipu v sodelovanju s tujim partnerjem odločili za vpeljavo popolnoma drugega proizvodnega programa, ki naj bi bil za okolje neškodljiv. Prenos tehnologije in prilagajanje delavcev nanjo bo seveda zahteval nekaj časa. Do takrat bo tovarna samevala in bodo delavci še naprej prejemali vsak mesec osebni dohodek za svoje nedelo (čeprav popolnoma brez dela tudi niso).
Robert Peklaj
Trendu pokajo šivi
ipniki zajahali kavboja
Maribor se je končno zganil in prisluhnil opozorilom delavcev občinskega sindikalnega sveta, ki so nekaj mesecev zaman opozarjali, da zadeve Trend Forma iz Višnje gore, Cesta dolenjskega odreda 21, in Lileta še zdaleč niso tako čiste, kot so nekateri dopovedovali in dokazovali po Liletovem stečaju in odkupu.
Delavci občinskega sindikalnega sveta se s Trendom in Sandijem Grubeličem, njegovim direktorjem, bojujejo na dveh frontah. Na prvi gre za uveljavitev pravic nekdanjih delavcev Lileta, nad rugi pa za pravice zaposlenih delavcev v nekdanjem Liletu, zdaj Trendu.
Po ugotovitvah Metke Rok-sandič in Veke Krašovec Svobodni sindikati ne morejo pristajati na dokaj megleno in po njunem mnenju nezakonito
poslovanje omenjene firme. Svobodnih sindikatov v Mariboru ne zanimajo niti vprašljivi posli Trenda v Višnji gori v zvezi s prodajo avtomobilov niti nakup Lileta, ki ga je Trend kot najboljši in edini ponudnik tako poceni kupil. To kar aktiviste Svobodnih sindikatov v Mariboru skrbi, je trenutna brezpravnost zdaj zaposlenih v nekdanjem Liletu.
Kot smo že poročali, so zato na občinskem sindikalnem svetu Svobodnih sindikatov v Mariboru sklicali skupno sejo predstavnikov mariborskih inšpekcijskih služb, predstavnikov v mariborskem delu Trenda zaposlenih delavcev in vodstva Trenda na čelu z direktorjem Sandijem Grubeličem. Na sestanek so prišli vsi razen predstavnikov Trenda. Tako so vsi ostali brez odgovorov na vprašanja, ki
zadevajo okrog 190 delavcev zaposlenih, v mariborskem delu Trenda.
Za kaj gre? Kot smo že poročali, so septembra v delu nekdanjega Lileta znova pognali čevljarsko proizvodnjo. Del tovarne pa je, kot je bilo videti skozi okna, vodstvo Trenda uporabilo za skladišča bele tehnike in motorjev. V Lilet se je težko prebiti, tudi delavci, ki takrat še niso imeli niti sklenjenih pogodb, ne upajo govoriti. V Trendu imajo vse informacije naravnane na direktorja Sandija Grubeliča, ki pa je nenehno na poti.
Kot je soditi po vznemirjenju Mariborčanov, so se ti šele zdaj začeli spet spraševati, kaj in kako je z Liletom, in to predvsem zaradi njegovih prodajaln, ki jih je kupec kupil skupaj s tovarno in eno že prelevil iz prodajalne čevljev
v donosnejšo prodajo bele tehnike. Manj pa se vznemirjajo zaradi delavcev, ki so pred dnevi prvič po svoji volji spet ustavili stroje in s stavko vodstvo Trenda in javnost opozorili, da zadeve ne tečejo ne po dogovoru ne po zakonih.
Delavce je najbolj prizadelo to, da se jim je tudi po poldrugem mesecu dela iz dneva v dan izmikal - plačilni dan. Delavce je vznemiril stran tistih ljudi, ki so Trendu zaupali nakup avtomobilov, pa so zdaj ostali brez njih in tudi brez svojega denarja. Po stavki so delavci pristali na razlago, da bodo o svojem položaju pravočasno obveščeni, da bodo delovne pogodbe podpisane (in so bile res, vendar na škodo delavcev) in da plača - bo.
Ker vodstvo Trenda svojih obljub delavcem ni izpolnilo, so se znova organizirali in napovedali - stavko. Po vsem sodeč tudi pokojni Lilet vstaja od mrtvih, kar upravičeno skrbi mecene te, tudi za Maribor nerazumljive razprodaje družbenega imetja z delavci vred.	Janez Sever
Slovenci in slovenski cestni križ
Pod Tmianami izainialo avtomobili
Štajerci, Korošci in Prekmurci se po besedah Antona Rojca, celjskega župana ne-morejo strinjati s sedanjo politiko slovenskega izvršnega sveta o izgradnji slovenskih avtocest. Minister Marjan Kranjc pa se ne more strinjati s pritiski, ki že mejijo na »uveljavljanje avtonomije«. Tako bi lahko na kratko strnili še en neuspešen sestanek med načrtovalci bodočega slovenskega cestnega križa in prizadetim območjem. Sestanek je bil organiziran potem, ko je celjski župan v dogovoru z drugimi občinami vladi zapretil, da na Štajerskem zbranega cestnega dinarja ne bodo več odvajali republiki, temveč ga bodo obdržali na prizadetem območju in v resnici porabili za prepotrebno izgranjo avtocest.
Severovzhodna Slovenija se
še vedno ne more sprijazniti z delno rešitvijo, z dograditvijo tretjega pasu mimo Trojan in s presekom »Babo«, ker meni, da se vlada s tem popravkom skuša izmakniti predvolilnim obljubam in odgovornosti za zdajšnje, nemogoče cestne razmere. Tudi ta sestanek je pokazal, kako daleč so si narazen možnosti in hotenja, obljube in zasaditev lopate za izgradnjo avtoceste na Štajerskem. Toda minister Kranjc vztraja pri trditvi, da bodo gradnjo začeli takoj potem, ko bo na voljo vsa potrebna dokumentacija in urejene lastninske zadeve. Gradili bodo po odsekih. Ob tem naj povemo, da se na drugi strani zdaj že oglašajo Zeleni in kmetje, ki pravijo, da za avtocesto zemlje ne bodo dali...	J. S.
Pod Trojanami že nekaj mesecev brnijo stroji, ki sekajo novo traso v »Babo«, medtem ko se odgovorni še vedno niso mogli zediniti, kako in po kateri strani mimo Trojan. Najbolj zanimivo pa je to, da uradni merilci na Trojanah naštejejo tudi po osem tisoč vozil na dan manj, kot
10 Delavska enotnost
Ljubljana, 19. oktobra 1990
soočanja
Anarhija brez odgovornosti
Uveljavlja se »samopostrežba menedžerskih plač«
Tudi v sindikatih se zavedamo, da je uspešnost poslovanja podjetja v največji meri odvisna od dobrega vodenja in poslovodenja. Zato vsekakor podpiramo načelo, da je treba dobrega menedžerja tudi dobro plačati. Vendar pa odločno nasprotujemo v zadnjem času vse bolj množičnemu pojavu, da se naša uboga podjetja, ki v celoti ali z večinskim deležem poslujejo še vedno z družbenim kapitalom, že danes spreminjajo dobesedno v »samopostrežbe menedžerskih plač« po znani utopični ideji komunizma »vsak dela po svojih zmožnostih, jemlje pa po svojih potrebah«. Ko bomo, in če bomo kdaj v komunizmu, se bomo po tem načelu z največjim veseljem ravnali vsi, danes pa se seveda (pa ne samo pri nas), ne more še nihče, pri čemer takšni in drugačni »menedžerji« niso prav nobena izjema. Tudi zanje mora veljati načelo nagrajevanja po zahtevnosti in rezultatih dela in ne po potrebah. Žal pa je v tem našem kaotičnem gospodarskem in političnem sistemu očitno možno prav vse, torej tudi takšni nesmisli, da se nam danes stari direktorji in vodilni delavci vsevprek proglašajo za novopečene in nenadkriljive menedžerje ter si na ta račun z različnimi prefinjenimi metodami »prepričevanja« prek naših ubogih delavskih svetov za svoje delo določajo plače, ki v nekaterih primerih že presegajo vse meje zdravega razuma, če jih primerjamo z dejansko vrednostjo njihovih prejemkov. Če gre pri tem za perfidno obliko kraje družbenega premoženja, naj bo prepuščeno v presojo pristojnim. Mi zaenkrat omenjene ekscesne primere obravnavamo le kot nesmisel in deviacijo, ki z uveljavljanjem pravega trga delovne sile nima niti najmanjše zveze in jo je treba čimprej preprečiti.
Kriteriji za nagrajevanje poslovodnih delavcev, ki jih je pripravilo Društvo poslovodnih delavcev »MANAGER« kot podlago in pripomoček za sklepanje pogodb o zaposlitvi poslovodnih in drugih vodilnih delavcev, sami po sebi niti niso tako slabi in neuporabni, čeprav bi jim bilo mogoče marsikaj očitati. Tragika pa je v tem, da jih nekateri brezvestni direktorji v praksi izkoriščajo zgolj kot dobrodošlo fasado za neupravičeno bogatenje na račun plač, s katerimi so se pojavili in v mnogih primerih tudi uspeli pred takšnimi ali drugačnimi organi upravljanja v podjetjih, namreč s pravilno in pošteno uporabo omenjenih kriterijev nimajo prav nikakršne zveze. Predvsem je treba ugotoviti, da ob sprejemanju sklepov o brezumnem dvigovanju plač delavcem s posebnimi pooblastili in odgovornostmi praktično v nobenem podjetju ni bila sklenjena z njimi tudi ustrezna pogodba s posebno prilogo (o njihovih delovnih obveznostih in odgovornostih na podlagi plana in ciljev poslovne politike podjetja). Obravnavani kriteriji namreč
to izrecno zahtevajo in le-to bi tudi lahko predstavljalo vsebinsko in pravno podlago za utemeljeno uveljavitev drugačnega sistema menedžerskih plač. Poleg tega ni bilo nikjer zaslediti resnega strokovnega pristopa k določanju višine izhodiščnih menedžerskih plač. Če kriteriji za direktorja predvidevajo najmanj 3-kratni (za majhna podjetja), najmanj 4-kratni (za srednja podjetja) ali najmanj 5-kratni poprečni OD v podjetju (za velika podjetja), bi bilo seveda logično pričakovati precej široko analitično utemeljitev konkretnih predlogov za določitev izhodiščne plače direktorja v višini na primer 15- ali 20-kratnega poprečnega OD v podjetju. Pa je v večini primerov ni bilo, čeprav danes tudi takšne direktorske plače celo v dokaj slabih podjetjih niso prav nobena izjema. Predlagati si jih drznejo celo nekateri direktorji, ki so sami pripeljali svoja podjetja v današnji težak ekonomski položaj. Edino zveličavno merilo je bilo običajno direktorjeva večja ali manjša moč »prepričevanja«, in vsakdo si je pač naračunal takšno višino bodoče plače, kakršno je bil po lastni oceni sposoben brez težav spraviti skozi »proceduro«. Zato bi bilo treba v vseh takšnih kritičnih podjetjih zahtevati ponovno preverjanje in ustrezno korekcijo že sprejetih tovrstnih sklepov, v drugih pa odgovornejši pristop pristojnih organov k odločanju o predlogih, ki jim bodo v tem smislu še ponujeni.
Že uvodoma je bilo poudarjeno, da nismo zastopniki že davno preživete »teorije enakih želodcev« in da nimamo nobenih načelnih pomislekov zoper dobro nagrajevanje dobrih menedžerjev. Vendar pa je treba te usmeritve v praksi posameznih podjetij začeti izvajati nešablonsko in z upoštevanjem dejanskih razmer v konkretnem okolju, pri čemer bi morali organi upravljanja pred sprejetjem kakršnekoli odločitve o ponujenem predlogu za določitev plač in drugih oblik stimulacije svojih menedžerjev najprej zares temeljito pretehtati vsaj tri vprašanja:
a)	kdo je v podjetju sploh menedžer,
b)	kdaj in pod kakšnimi pogoji je lahko kdo štel za dobrega menedžerja,
c)	kakšna je primerno dobra izhodiščna plača za dobrega menedžerja v konkretnem podjetju.
Vsak ni menedžer
Prav gotovo se bomo v naši družbi morali najprej sploh dogovoriti za definicijo pojma »menedžer«. Vsak »vodja treh čistilk« prav gotovo ne more biti menedžer, čeprav je lahko delavec z določenimi posebnimi pooblastili. Pri nas je žal zaenkrat tako, da sp s splošnimi akti podjetij dela s posebnimi pooblastili in odgovornostmi opredeljena precej široko in prav vsak takšen ali drugačen »vodja« bi želel biti po novem nagrajevan po si-
stemu, ki velja za menedžerje in je izvzet iz tarifnega dela kolektivnih pogodb. Mnogo je tudi primerov, ko ta dela sploh niso določena v splošnih aktih, ampak jih po lastni presoji določa direktor sam. Pri tem pa seveda nekateri direktorji v želji, da bi si pridobili čim širši krog »lojalnih sodelavcev«, strahotno pretiravajo s številčno krepitvijo t. i. podjetniškega menedžementa.
Iz teh razlogov je vsak organ upravljanja dolžan pred sprejetjem odločitve o načinu in višini nagrajevanja svojih menedžerjev vsekakor najprej temeljito pretehtati, katera delovna mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi je dejansko smiselno in potrebno šteti za menedžerska delovna mesta. To so resnično lahko samo delovna mesta s pooblastili za sprejemanje najpomembnejših poslovnih odločitev, od katerih je neposredno odvisen poslovni rezultat podjetja, torej odločitve, ki pomenijo vodenje, poslovanja podjetja v pravem pomenu besede. Vsako organiziranje dela delovnega procesa po načelih strokovnega vodenja prav gotovo še ni vodenje poslovanja podjetja, kar je sicer glavna karakteristika pojma »menedžer«. Zato seveda ni nobene logike v tem, da bi neki vodja takšnega ali drugačnega oddelka v proizvodnji lahko avtomatično dobival večjo plačo, kot je po kolektivni pogodbi priznana npr. doktorju znanosti. Poslovni uspeh podjetja ni toliko odvisen od dobre organizacije delovnega procesa, ki bi morala biti tako ali tako samoumevna, pač pa predvsem od pravilne izbire in usmerjanja vrste in količine takšne ali drugačne proizvodnje na podlagi raziskave tržišča, smotrne naložbene politike in drugih strateških poslovnih odločitev, učinkovitega prodora na tržišče in dobrega marketinga, pravilnega vodenja finančnega poslovanja podjetja in kadrovske politike ipd. Samo neposredno organiziranje delovnega procesa pa je v glavnem strokovno in ne menedžersko delo. Zato je treba v vsakem podjetju zares temeljito pretehtati, kateri delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi so dejansko tudi menedžerji podjetja v pravem pomenu besede in jih je smiselno nagrajevati po drugačnem sistemu, kot velja za delavce.
Vsak menedžer ni tudi dober menedžer
Zato (enako kot to velja za delavce), nobenemu menedžerju ne more biti zagotovljena takšna ali drugačna dogovorjena plača samo zato, ker je pač menedžer, in ne glede na dejansko dosežene poslovne rezultate podjetja, ki ga vodi. Prav takšen logično nesmiseln sistem nagrajevanja pa nam zase danes ponujajo nekateri direktorji in se pri tem sklicujejo na že omenjene kriterije Društva »MANAGER«. V primeru pozitiv-
nega poslovanja naj bi bili namreč menedžerji upravičeni tudi do deleža pri dobičku (in to precej visokega), medtem ko ni niti z besedico omenjeno, kakšen je vpliv negativnega poslovnega uspeha na menedežerjevo plačo. Delavcem, ki ne dosegajo t. i. predvidenih delovnih rezultatov, torej ni zagotovljen niti zajamčeni, kaj šele izhodiščni osebni dohodek, menedžerju pa naj bi bila izhodiščna plača zagotovljena ne glede na njegovo delovno uspešnost, pri čemer je lahko v primeru dobička le dodatno stimuliran, čeprav je le-ta nižji od predvidenega. Kje je tu ekonomska logika, nam ni jasno.
Edino logično in nujno potrebno je torej tudi sistem nagrajevanja menedžerjev zasnovati na t. i. predvidenih delovnih rezultatih. To pa pomeni, da mora organ upravljanja ob določanju višine OD menedžerjev obvezno določiti tudi rezultate, ki jih mora podjetje doseči na posameznem področju dela vsakega od menedžerjev. Le z doseženimi predvidenimi rezultati menedžerju pripada tudi predvideni OD. V primeru nižjih rezultatov mora biti vnaprej dogovorjen tudi ustrezno nižji OD in obratno. Pri tem je treba seveda tudi vedeti, da vsak dobiček podjetja še ni nujno tudi dober rezultat podjetja, za katerega bi moral biti menedžer obvezno dodatno nagrajen. Odvisno od konkretnih razmer v konkretnem podjetju je treba ugotavljati, kakšen poslovni rezultati je primeren poslovni rezultat, ki ga bomo ocenili za dober poslovni rezultat.
Uveljavitev opisanega sistema za nagrajevanje mana-gerjev pa seveda zahteva dvoje:
a)	cilji, ki naj bi jih podjetje doseglo v določenem obdobju (npr. v poslovnem letu) na posameznih poslovnih področjih, morajo biti natančno določeni s planskimi ali drugimi akti, ki jih morajo menedžerji predložiti v sprejem organom upravljanja;
b)	menedžerji med letom lahko prejemajo le akontacijo OD v dogovorjeni višini, poračun OD (navzgor ali navzdol), pa se lahko opravi šele ob ugotovitvi dejanskih poslovnih rezultatov v primerjavi s predvidenimi ob koncu dogovorjenega planskega obdobja.
Resnici na ljubo je treba povedati, da bi bilo mogoče tudi tretjo točko kriterijev, ki jih predlaga Društvo »MANAGER«, razlagati v tem smislu. Ker pa v tekstu ni posebej govora o t. i. predvidenih rezultatih dela poslovodnih delavcev, jih večina predlagateljev sistema svojih plač najraje enostavno spregleda. Če jih namreč ne bi, bi marsikdo od njih svojo plačo moral nazadnje resnično šele potrditi tudi s svojim delom. Tu pa bi utegnile pogosto že nastati »nepotrebne« težave.
Prav bi bilo, da se v tej zvezi že vnaprej določijo tudi minimalni poslovni rezultati, ki so
za podjetje še sprejemljivi. Le-ti naj bi služili kot kriterij za eventualni začetek postopka za razrešitev nesposobnih menedžerjev. V novelirani Markovičevi podjetniški zakonodaji je namreč iz neznanih razlogov popolnoma izpadlo določilo, ki je tudi slabe poslovne rezultate podjetja doslej navajalo kot enega izmed razrešitvenih razlogov za direktorja. Pri tem se je očitno računalo s tem, da bodo odslej lastniki podjetij oz. njihovi organi (upravni odbori) po lastni presoji postavljali in odstavljali svoje menedžerje. Pozablja pa se, da bo v večini takšnih in drugačnih bodočih družb še dolgo prevladoval družbeni kapital, ki verjetno še dolgo ne bo dobil svojega titularja in ga bodo morali tudi v bodoče upravljati delavci. Delavce pa v praksi glede upravljanja podjetij vse bolj postavljajo na stranski tir, in če niso že vnaprej določena neka merila za ugotavljanje (ne)uspešnosti menedžerjev, bodo tudi najbolj nesposobni menedžerji na svojih mestih tudi v bodoče zavarovani kot kočevski medvedje.
Zahtevnost vodenja v podjetju je lahko izhodišče za plačo
Tudi menedžerji naj bi torej imeli določen le t. i. izhodiščni OD v pravem pomenu besede, ki bo zagotovljen le v primeru doseganja predvidenih rezultatov in ne avtomatično. V primeru slabših poslovnih rezultatov bo tudi njihov dejanski OD lahko bistveno nižji od izhodiščnega, v primeru boljših rezultatov od predvidenih pa bo prav tako dogovorjen način in obseg njihove stimulcije iz naslova delovne uspešnosti. Seveda pa ostaja odprto temeljno vprašanje - kakšna je primerna višina izhodiščnega OD menedžerja v konkretnem podjetju.
Omenjeno je že bilo, da kriteriji, ki jih ponuja Društvo »MANAGER«, v tem pogledu določajo kot univerzalno merilo le velikost podjetja. To sicer je eno od možnih meril, vendar pa bi vrednotenje zahtevnosti dela menedžerjev v različnih podjetjih zgolj na podlagi tega merila kljub vsemu vendarle bila prehuda poenostavitev problema, kar ne nazadnje že potrjujejo tudi najnovejša dogajanja v praksi.
Tudi podjetja iste velikosti se namreč med seboj zelo razlikujejo, s tem pa se seveda močno razlikujejo stopnje zahtevnosti vodenja takšnih podjetij. Prav ocena zahtevnosti vodenja konkretnega podjetja pa je lahko edina osnova za določitev višine izhodiščnega OD menedžerjev v konketnem podjetju. Prav gotovo ni enako zahtevno delo menedžerja v podjetju, katerega proizvodi in storitve se tako rekoč »sami prodajajo« (npr. pekama kruha), kot delo menedžerja v sicer enako velikem podjetju, ki pa mora svoje poslovne rezultate dosegati in vsakodnevno potrjevati v trdi tržni konkurenci.
Glavna naloga menedžerja v prvem primem je namreč predvsem racionalna organizacija proizvodnje in gospodarjenja s sredstvi podjetja, medtem ko uspešno vodenje poslovanja podjetja v drugem primem zahteva tudi bistveno večja in drugačna znanja ter sposobnosti menedžerja. Obstajajo pa še mnogi drugi elementi in značilnosti različnih podjetij, ki pogojujejo zahtevnost menedžerskega dela (npr. trenuten ekonomski položaj podjetja, obseg in teža obstoječih in nerešenih problemov s presežki delavcev, zastarelo tehnologijo ipd.) in jih je treba upoštevati pri vrednotenju tega dela. Iz t.eh razlogov so organi upravljanja dolžni začeti odločati o obravnavanih vprašanjih mnogo bolj odgovorno, kot pa se to v praksi dogaja danes. Predvsem pa morajo od menedžerjev, ki prihajajo prednje s konkretnimi predlogi za odobritev svojih plač, zahtevati natančnejšo analitično utemeljitev predloga v zgoraj opisanem smislu ter natančno opredelitev poslovnih ciljev, ki bodo predstavljali podlago za ugotavljanje »predvidenih rezultatov« menedžerskega dela.
Naj se nazadnje dotaknemo še vprašanja zaupnosti podatkov o plačah menedžerjev. Praksa izplačevanja menedžerskih plač v t. i. zaprtih kuvertah se je namreč v zadnjem času močno razširila in ponekod povzročila med delavci upravičeno hudo razburjenje.
Iz vsega doslej povedanega izhaja, da za tajnost podatkov o višini menedžerskih plač v podjetjih ni prav nobenega logičnga razloga. Kaj takega tudi ni določeno v nobenem predpisu ali kolektivni pogodbi in z vso odgovornostjo lahko trdimo, da na zaupnosti podatkov o svojih plačah vztrajajo le tisti »kvazimened-žerji«, ki imajo v tem pogledu upravičeno slabo vest. Če namreč pristajamo na stališče, da so izhodiščni OD vseh delavcev javni, potem mora to veljati tudi za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ker pa morajo biti merila za določanje stimulativnega dela OD teh delavcev vnaprej dogovorjena in objektivizirana (npr. določen odstotek udeležbe pri dobičku podjetja) ter ugotavljanje uspešnosti menedžerjev ni in ne more biti stvar subjektivnega ocenjevanja (vsaj za vrhovni menedžment), je seveda jasno, da tudi ta del njihovega OD že po logiki stvari ni zaupne narave. Takšno stališče zanesljivo drži vsaj za menedžerje družbenih podjetij in za menedžerje mešanih podjetij z večinskim deležem družbenega kapitala. Tudi delitev OD je namreč oblika razpolaganja z družbenim kapitalom, ki pa (vsaj teoretično) ne prenese nobene privatizacije upravljanja in mora biti izpostavljeno vsestranski kontroli delavcev kot zaenkrat še vedno edinih legalnih uprav-Ijalcev družbene lastnine.
Mato Gostiša, dipl. iur.
V krškem Vidmu želijo v Evropo 92
Slovo starega oapimega stroja
Brez posebne otožnosti so v krškem Vidmu (novo ime za Tovarno celuloze in papirja) začeli v ponedeljek razstavljati stari papirni stroj 1. Zadnja izmena je sicer temu primerno označila zadnji tambur, ki ga je ta stroj še navil, Predvsem z dvema datumoma: 20. avgust 1955, ko so ga pognali, saj je bil takrat prvi takšen stroj v Jugoslaviji, in 30. september 1990, ko je bil navit poslednji valj. Poudarili so seveda, da je v tem obdobju naredil kar 1.173.024 ton časopisnega papirja. V pičlih 75 dneh naj bi sestavili in namestili prenovljenega, kupljenega večidel z italijanskim posojilom. To znaša 27 milijard lir, sicer pa je ta tačas ena največjih slovenskih naložb “težka« 478 milijonov dinarjev.
Madc in Krško
Vodja projektne skupine za ta Podvig, Zoran Dular, je na tiskovni konferenci v ponedeljek Povedal tudi nekaj zgodovine. »V svetu sta delala le dva taka stroja, kot je bil ta stari z dvojnim sitom, danes ni nobenega več,« je dejal ta znani papirniški strokovnjak v dokaz tega, kako se tehnologija spreminja. Ko so nameščali sedaj odpisani stroj (mimogrede, vzdrževali so ga tako dobro, da bi še lahko delal, a bi bilo to negospodarno), so v Vidmu kuhali celulozo še v dveh Bonačevih kuhalnikih, delavci pa so morali, kar si danes že težko predstavljamo, sekanico premetavati s kmečkimi vilami! Takrat so namestili tudi novi kuhalnik in posodobili proces pridobivanja celuloze. Sledili so nekakšni 8- in 12-letni cikli prenavljanj. Danes ocenjujejo, da je bilo to veliko prepočasi. Že lani so pogumno začrtali strategijo, ki so jo imenovali kar Videm 92. Žal se je, tudi zavoljo notranjih konfliktov v naši državi, italijansko posojilo »medilo« skoraj osem mesecev.
Ko so Krčani gradili prvi sodobnejši papirni stroj, so morali Papimičarji na usposabljanje v Veliko Britanijo. Danes je domača Dularjeva skupina strokovnjakov, kakšnih 10 do 12 mož, Pripravila ves projekt. Niso pre-
prosto kupili vsega pri italijanskem Beloitu, temveč vključujejo nekatere stvari, ki so še uporabne.
Tudi 40 tovarniških vzdrževalcev in še nadaljnjih 30 do 40 papirni-čarjev je prevzelo razstavljanje starega stroja. Gre za gmoto, ki je velika kot kakšna solidna tovarna. Delali bodo 20 dni po šest dni v tednu in po 12 ur na dan.
Krški strokovnjaki so cenjeni in dobrodošli kjerkoli v svetu, od Finske do Japonske.
Boljši papirji
Če prijemljete v roke naše časopise, pred tem pa ste imeli v rokah kakšne tuje, opazite precejšnjo razliko. V tej stroki ne velja, da je bolj tog »Špeh« listov kaj cenejši, raje nasprotno. V Krškem so sklenili, da bodo raje kot tone v prihodnje prodajali kakovost. Jugoslovanska papirna industrija je že v primerjavi z evropsko hudo razdrobljena in zastarela. V svetu uspevajo velikani s proizvodnjo 150.000 do 280.000 ton, računalniško in digitalno vodeni. Pridobljene izkušnje in druge prednosti v Vidmu ne bi radi izgubili, zato poskušajo slediti tehnološkemu napredku. Delati.želijo boljše časopisne papirje, visokokakovostne tiskovine in pisalne leso-vinske papirje. Pri brezlesnih pa-
pirjih imajo prednost pred drugimi tovarnami, ker lahko v proizvodnji papirja uporabljajo še tekočo celulozo, s čimer se izognejo visokim stroškom izžemanja, sušenja, baliranja in transporta. Kot tržno zanimiv proizvod bodo na ta način lahko uporabljali tudi krat-kovlaknato bukovo celulozo.
Še več starega papirja
Angleški pregovor pravi, da na svetu ni slabše stvari, kot je star časopis. V Vidmu so že pred časom vpeljali postopek uporabe starega papirja. Tu je vredno pohvaliti naše šolarje, ki ga marljivo zbirajo. Vračanje starega papirja v prizvodnjo je ekološko izredno pomembno. Na tono takšnega starega papirja prihranijo 5,5 kubičnega metra lesa, kar pomeni, da prizanašajo gozdovom, privarčujejo kar 4.000 kilovatnih ur električne energije in toliko pitne vode, kot bi jo porabilo v enem dnevu tisoč ljudi. Tudi ta podatek bodo ob sedanji rekonstrukciji obnovili. Ko bodo v tovarni vpeljali še drugačen postopek beljenja, bo tudi to pomemben ekološki dosežek.
Alfred Železnik
V svetu ne merijo napredka dežele le po narodnem dohodku, temveč je zanimiv kazalec tudi poraba papirja na prebivalca. Marsikje na Zahodu ta znaša okrog 400 ali vsaj 140 kilogramov. V Jugoslaviji smo pred časom dosegli letno porabo pičlih 50 kilogramov papirja na prebivalca, v sedanji krizi pa je ta padla že na 47 kilogramov. Slovenija se s porabo 95 do 100 kilogramov papirja na prebivalca tu bistveno razlikuje. Med evropskimi državami pa je Slovenija pri vrhu v zbiranju starega papirja.
Naše gospodarstvo v očeh tujcev
Jugoslavija (še) ni zrela za Evropo
Odkar smo Jugoslovani spoznali, da se prerokbe naših nekdanjih voditeljev o skorajšnjem raju na našem koščku zemeljske oble ne bodo tako kmalu uresničile (še posebej, če ga bomo čakali prekrižanih rok), bolj radi kot nekoč (ko je bilo takšno početje prepovedano) prisluhnemo, kaj govorijo dr :gi o nas. Še posebno, če nas kdaj (po)hvalijo ali nam kako drugače izrazijo zaupanje. Takšnih izrazov naklonjenosti pa nismo veseli le Slovenci, marveč tudi drugod po državi.
Tako npr. v Srbiji ugotavljajo, da je ta republika med vsemi še najbolj privlačna za tuje naložbe. Tujci so samo v prvi polovici letošnjega leta podpisali okoli 1.000 novih pogodb o vlaganju v jugoslovansko gospodarstvo, kar je skoraj dvakrat več kot lani (578). Žal pa je bilo uresničenih samo nekaj več kot polovica podpisanih pogodb (515, med temi 263 v Srbiji), pa tudi njihova vrednost je veliko manjša od predvidene vsote (754,4 milijona nemških mark).
Vrednost pogodb o tujih vlaganjih v Srbiji znaša, po podatkih GZ Srbije in Zveznega sekretariata za ekonomske odnose s tujino, približno 170 milijonov mark.
Tujci se odločajo predvsem za dejavnosti, ki ob majhnem tveganju prinašajo hiter dobiček, npr. za zunanjo in notranjo trgovino, turistične in druge storitve itd., ne vlagajo pa v proizvodnjo. Zanimivo je, da se prvič kot tuji vlagatelji pojavljajo tudi pravne in fizične osebe iz vzhodnoevropskih držav (iz SZ in Bolgarije). Po obsegu vlaganja v srbsko gospodarstvo je na prvem mestu Francija, sledita pa ji Italija in ZRN. Iz skupine držav EFTA je največ pogodb podpisala Avstrija (65).
Ameriška podjetja vlagajo relativno majhne vsote denarja, predvsem zaradi političnih vzrokov, nekaj pogodb pa so podpisali tudi rojaki iz Avstralije in Kanade.
In zakaj (še vedno, kljub pozivom) ni med tujci pretiranega
navdušenja za investiranje v Jugoslavijo.
- Ne zanašajte se na to, da bodo velike ameriške družbe kupovale vaša podjetja, je na seminarju v Centru za mednarodno.sodelovanje dejal Kenneth Michael Zapp, profesor za ekonomiko in finance^ na Metropolitan State University v ZDA in strokovnjak za vzhodno Evropo in Jugoslavijo.
-	Velike ameriške družbe so s svojimi dosedanjimi izkušnjami na jugoslovanskem trgu razočarane. Honeywell npr. sodeluje z zagrebškim podjetjem Markantile. Rezultat tega sodelovanja je 80% delež na hrvaškem trgu in 20 % na slovenskem, v druge dele države pa jim s pomočjo hrvaškega partnerja ni uspelo prodreti. Ce želi tuje podjetje prodreti na jugoslovanski trg, ne zadostuje ena sama naložba, temveč vsaj dve ali tri. Tega pa si ameriško podjetje ne more privoščiti, pravi Kenneth Zapp in dodaja, da za ameriško družbo vlaganje v deželo z dvema milijonoma prebivalcev, kolikor jih ima Slovenija, niso zanimiva
-	trg jih ne opravičuje. Tudi splošni tokovi v ameriškem gospodarstvu trenutno naložbam v Jugoslaviji niso naklonjeni.
Pravijo, da se bodo Američani odločili za investicijo v tista podjetja pri nas, ki bodo imela bodisi znaten tržni delež ali tehnološko napredne izdelke. Seveda pa se mora investicija ujemati s celovito strategijo družbe, obrestovati pa se mora naglo in obilno.
Profesor Zapp meni, da na nekaterih področjih v Sloveniji tem
zahtevam lahko ugodimo - na primer v gradbeništvu in turizmu (skupaj s Hrvaško). Američanom lahko prodamo tudi najboljše dele velikih slovenskih podjetij (npr. Litostroj). »Po določeni ceni«, kljub vsem finančnim težavam, bi bil za Američane zanimiv tudi Elan, saj sodijo njegovi izdelki v svetovni vrh, blagovna znamka pa je dobro uveljavljena na Zahodnih trgih, predvsem ameriškem.
Te in druge izjave pričajo, da naše podjetništvo še ni zrelo za poslovni vstop v Evropo in sVet.
- Jugoslavija v tem trenutku še ni pripravljena na to, da piostane polnopravna članica EGS, je izjavil Patrick Artisian, predavatelj mednarodne ekonomije na univerzi v Cardiffu, na seminarju, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica Makedonije o »Evropski skupnosti v devetdesetih letih«.
Po njegovih besedah Jugoslavija še ni sposobna izpolniti pogojev »rimskega sporazuma«, poleg tega pa so zahodni krogi prepričani, da na Kosovu ne spoštujejo človekovih pravic. Ovira za priključitev k ES je tudi zelo nizka udeležba Jugoslavije v uvozu ES, ki znaša samo 1,2%. Ogromno ameriških in angleških poslovnežev se pritožuje tudi nad sodelovanjem z jugoslovanskimi partnerji, ki ne odgovarjajo na naročila.
Upanje, da bo Jugoslavija postala del »evropske družine«, pa vseeno obstaja. EGS pričakuje, da bo ekonomska reforma predsednika Anteja Markoviča v celoti uspela in da bo sporazum o razširitvi trgovinske menjave čimprej podpisan. Jugoslavija pa bo morala do leta 1992 storiti veliko več za izboljšanje kakovosti izdelkov, ki jih izvaža, več pozornosti nameniti marketingu in doseči, da bodo njeni izdelki bolj konkurenčni, je med drugim poudaril Patrick Artisian.
Komentar k tem izjavam najbrž ni potreben.
V. O.
Svobodni Sindikati W Slovenije
Gospodarska in socialna prenova Češko-Slovaške
Boleče prilagajanje dognani teoriji
Ali se je nova češko-slovaška vlada dokončno odločila obra-čunati z ostanki realsocialističnega državno-planskega gospodarstva? Takšna naloga v težavnih družbenopolitičnih in gospodarskih razmerah vsekakor ni enostavna. Lanski optimizem, ki je zavladal med ljudmi na Češkoslovaškem ob padcu komunističnega režima, se je pokazal za neutemeljenega, saj se niso izpolnile napovedi, da bo »nova oblast sama od sebe prinesla hitre in otipljive rezultate pri reševanju družbenopolitičnih in gospodarskih težav«.
Češko-slovaška vlada v svojem programu trdi, da je ureditev lastnmskopravnih odnosov prva ovira, ki jo mora pre-magati češko-slovaška družba ha poti v tržno gospodarstvo. yiada vidi v privatizaciji edini izhod iz ideološke teme planske ekonomije, vendar pa je iz dneva v dan vse več tistih, ki hapadajo vlado, da je sprejela Program brez javne in demokratične razprave. Vladi očitajo, da se zavzema za terapijo s šokom, ki bo potisnila gospodarstvo še globlje v krizo. Pri tem imajo kritiki vladnega Programa močno oporo v podatkih, ki kažejo na vse težji Položaj posameznih podjetij in gospodarstva nasploh. Vsi se sicer strinjajo, da je vlada teoretično dobro rešila glavno
vprašanje lastninskih odnosov, vendar pa obenem opozarjajo, da teorija, pa čeprav je ocenjena z najvišjimi ocenami, še ne zagotavlja uspeha, v praksi. Bistvo reformnega programa je namreč v zagotavljanju svežega kapitala, ki naj bi omogočil preživetje opešanemu gospodarstvu. To je zamisel, ki jo je svet ob podobnih priložnostih že preizkusil, vendar pa češko-slova-ški reformisti pozabljajo na bistvo: na pomanjkanje denarja. Primanjkuje domačega denarja, priliv tujega pa je zdaj še vedno odvisen od še nesprejetih sistemskih zakonov v gospodarskih stikih s tujino, zatorej ne preseneča, da je vse več glasov, ki terjajo od vlade jasno strateško
usmeritev, ki bo vsem gospodarskim subjektom povedala, na kakšne pogoje za gospodarjenje lahko računajo v prihodnje. Najprej mora vlada jasno in glasno povedati, da takšna reformna politika, katere ukrepi ne bodo nikogar prizadeli, ni smiselna. Podatki so namreč neizprosni in kažejo na vse težji položaj češkoslovaškega gospodarstva in družbe nasploh. Industrijska proizvodnja se je v prvih osmih mesecih 'v primerjavi z enakim obdobjem lani bistveno zmanjšala. Povečuje pa se inflacija (trenutno se giblje okoli 8 odstotkov, vendar pa naj bi se po nekaterih podatkih do konca leta povzpela na 20 in več odstotkov), povprečna rast drobnoprodajnih cen v zadnjih treh mesecih pa presega 9 odstotkov. Približno za toliko so se povečali tudi življenjski stroški. Statistiki opozarjajo še. na nekaj: z vse večjim socialnimi težavami (ki se bodo s 1. 1. 1991 še povečale, saj je vlada že napovedala popolno sprostitev cen), se je namreč močno poslabšal
tudi varnostno-politični položaj. V prvih šestih mesecih letošnjega leta se je število kriminalnih dejanj v primerjavi z enakim obdobjem lani povečalo za več kot sto odstotkov.
Čeprav še niso bili uradno objavljeni podatki o stroških, ki jih ima povprečna češkoslovaška družina, pa je že na prvi pogled jasno, da povprečna plača, ki trenutno znaša približno 3100 čeških kron, komajda zadošča za preživetje. Pri tem pa ne smemo pozabiti na tiste, ki prejemajo nižje plače, kot je povprečen zaslužek (nekateri zatrjujejo, da je takšnih skoraj tretjina). Napovedana sprostitev cen, ki bo nedvomno povzročila vrtoglavo naraščanje cen in seveda stroškov, pa bo prav gotovo še poslabšala socialni položaj večine ljudi, povečale pa se bodo tudi socialne razlike.
Kritičen položaj gospodarstva, vse večja nezaposlenost (ki bi naj konec leta dosegla stopnjo 20 odstotkov) in s tem povezan padec življenjske ravni delavcev in njihovih
družin, izkoriščajo razni demagogi, med katerimi so tudi nekateri sindikalni funkcionarji. Ti si tako želijo poceni pridobiti naklonjenost volil-
cev' Tudi sindikalni voditelji namreč v imenu delavcev zahtevajo od države, naj jim zavaruje delovna mesta. Nikakor nočejo razumeti, da država ne more prevzeti skrbi za nelikvidna podjetja samo zato, da zagotovi polno zaposlenost, ki pa je v resnici zgolj umetna, ampak da je osnova državnega kapitala v tem, da povečuje storilnosti. Iz vsega napisanega sledi, da je vprašanje produktivnosti neločljivo povezano s številom zaposlenih in se bodo morali tudi delavci (in njihovi sindikati) sprijazniti z dejstvom, da za nekatere delavce dela ne bo več. Ravno na tem področju pa morajo sindikati skupaj z vlado ustanoviti takšne službe, ki bodo odpuščenim delavcem ponudile možnost za prekvalifikacije in prezaposlitve.
Temeljito gospodarsko prenovo uveljavljajo v časovni stiski, nekatere ukrepe sprejema vlada tako rekoč čez noč, brez natančnejše analize možnih posledic na gospodarskem in socialnem področju. Načrtovane dinamične spremembe gospodarske ureditve pa vendarle »zahtevajo« tudi določeno spremembo v zavesti človeka, predvsem njegovega sistema vrednot, življenjskega stila, socialnih navad in običajev. Vlada bi morala pri sprejemanju gospodarskih ukrepov bolj upoštevati po-
men časa in socialnih ustanov, kar naj bi ljudem olajšalo prilagajanje novim ekonomskim in socialnim vrednotam, kajti večino teh vrednot je komunistični režim zavračal kot nevarne in za socializem nesprejemljive. Omenimo samo nekatere, ki jih je stari režim označil z negativnim predznakom: zasebna lastnina - izkoriščanje, tržno gospodarstvo
-	nezaposlenost, podjetništvo
-	karierizem.
Družbenopolitične spremembe v minulih mesecih so postavile v ospredje predvsem tiste vrednote, ki jih je nekdanji režim zavračal: demokracija, narodna identiteta, svoboda veroizpovedi in podobno.	Češko-slovaška
družba ocenjuje te vrednote izredno pozitivno, ne soglaša pa ž načinom njihovega uveljavljanja v družbenem življenju. Dogaja se, da se vprašanje narodne identitete zlorablja v nacionalistične namene, politično svobodo pa nekatere sile razumejo kot anarhijo.
Dialog in iskanje konsenza na vseh področjih zapletenega družbeno-političnega in socialnega življenja mora postati osrednja točka gospodarske in socialne reforme. Socialna reforma ne more nastati kot rezultat administrativnega odpravljanja socialnih posledic gospodarske. Iz tega tudi izhaja, da je radikalizem na tem področju za današnje če-ško-slovaške razmere popolnoma nesprejemljiv, saj bi nedvomno povzročil večjo škodo kot pa morebitni neuspeh gospodarske prenove.
Borut Meršak, Bratislava
Šolski sindikat hoče besedo pri novi zakonodaji
Oblast se obnaša, kot da ga sploh ni ______________________
Sindikat delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije trenutno šteje več kot 16.000 članov in deluje neodvisno od sindikalnih zvez. Za čim učinkovitejše uveljavljanje interesov svojega članstva se namerava tesneje povezovati z drugimi sindikati zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Na nedavnem posvetovanju sindikalnih zaupnikov iz srednjih šol in domov za učence so zlasti kritično spregovorili o gmotnem položaju in popolnem zatišju glede sprejemanja kolektivnih pogodb.
O znižanju osebnih dohodkov prosvetnih delavcev v septembru na nekaterih šolah smo že pisali. Tako dobiva profesor začetnik za dvajse-tumo učno obveznost ponekod samo 5.720 dinarjev. Po drugi strani pa na šolah ugotavljajo, da pripravnik dobi višje nadomestilo za pripravništvo, kot dobi profesor plače za redno delo. Šole, ki izvajajo gimnazijski program, so obremenjene z dodatnimi izbir-
nimi vsebinami, program interesnih dejavnosti pa se je pri vseh šolah prenesel v redno letno učno obveznost in ga sekretariat za šolstvo posebej ne financira.
Sindikat delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije opozarja, da zaposleni v šolstvu že dve leti intenzivno zahtevajo spremembo sedanjega načina financiranja dejavnosti šol. Dosedanji sistem financiranja povzroča velike razlike v izplačanih osebnih dohodkih ob zelo različni učni obveznosti pedagoškega kadra. Zato rešitev vidijo v sklenitvi kolektivne pogodbe za zaposlene v šolah in domovih ter neposrednem pokrivanju materialnih stroškov šolam. Podpirajo tudi zahteve republiškega sekretarja za izobraževanje, da se je treba odločiti za določen delež družbenega proizvoda za to področje (šest odstotkov) in sanacijo materialnih razmer na tej osnovi.
Glede na obete predstavnikov sekretariata za vzgojo in izobraževanje ter telesno kul-
turo, da bodo oktobrske akontacije omogočile srednjim šolam izplačilo povprečnega osebnega dohodka v višini 7.530 dinarjev, bodo sindikalni zaupniki povsod tam, kjer ne bodo dosegli te višine, zahtevali pojasnila ter ustrezno ukrepanje ravnateljev.
Na nedavni seji republiškega' odbora sindikata delavcev v kulturi so z zaskrbljenostjo ugotovili, da se podpisovanje kolektivne pogodbe za področje kulture, enako kot za druge družbene dejavnosti, nikamor ne premakne. Kljub različnim demantijem in obljubam oblast ni pokazala nobenega odziva na njihovo pripravljeno kolektivno pogodbo niti je ni sama pripravila.
Položaj je nemogoč zaradi tega, ker utegne biti gmotna osnova
Sindikalni zaupniki so izrekli oster protest zaradi odnosa, ki ga kaže sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo do zaposlenih v šolstvu, ko gre za pripravo zakonodaje o zaposlenih v šolstvu ter priprave na sklenitev kolektivnih pogodb. V tem sindikatu so oblikovali delovna gradiva za pripravo kolektivnih pogodb v osnovnem šolstvu, srednjem šolstvu, vrtcih in zavodih za usposabljanje, vendar s strani pristojnih izvršilnih organov ni nobenega odziva. Zato opozarjajo, da zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja zavezuje k urejanju delovnih razmerij in plač s kolektivnimi pogodbami.
Splošna kolektivna pogodba za družbene dejavnosti,
ogrožena za daljši čas. Sedaj so v pripravi izračuni za finančno leto 1990. Če sedaj ne bodo v razpravi osnovne izhodiščne postavke, potem to pomeni, da tudi upoštevane in sprejete ne bodo. To pa bi pomenilo, da ostajajo vsa prizadevanja sindikata delavcev v kulturi in kulturnih ustanov zamrznjena. Ocenili so, da je ta bojazen, glede na izkušnje s staro prakso, povsem utemeljena in realna. Če ne bo podpisana kolektivna pogodba, bodo za eno leto
ki je v pripravi in jo vedno znova obljubljajo za »prihodnji teden«, je lahko samo zelo splošen okvir in ne bo mogla upoštevati vseh specifičnih pogojev v šolstvu. Zato zahtevajo sklenitev kolektivnih pogodb za ožje dejavnosti v vzgoji in izobraževanju ter predlagajo, da se takoj nadaljuje delo delovnih skupin za pripravo predlogov.
Kot interesna organizacija zaposlenih - kljub obstoju cele vrste različnih, majhnih sindikatov (na kaki vzgojno izobraževalni ustanovi jih deluje več) želijo imeti možnost razprave o novi zakonodaji, ki bo urejala položaj šol kot javnih ustanov ter delovna razmerja in pravice zaposlenih v šolstvu. Ta sindikat terja pravico do interesnega zasto-
izgubili možnost urediti gmotni položaj v kulturi. Posledice pa se bodo vlekle še naprej, saj je prihodnje leto prvo leto novega srednjeročnega obdobja in srednjeročnega načrta, ki bo za daljši čas opredelil gmotne okvirje kulture. Tudi s tem imajo doslej že dovolj slabih izkušenj, zato vztrajajo, da se podpisovanja kolektivne pogodbe takoj in resno lotijo.
Na seji so sprejeli tudi predlog osnutka statuta sindikata delavcev v kulturi in ga posredovali
Izvršni svet se ne meni za kolektivne pogodbe
Posledice se bodo vlekle
panja zaposlenih v šolstvu in pravico soodločanja o zadevah, ki vplivajo na njihov položaj. Zato ne soglaša s prakso, ko napoveduje bistvene spremembe že z letom 1991, še oktobra pa niso znane niti temeljne rešitve ali osnutki zakonov.
Vsekakor sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije čaka še veliko dela pri zagotavljanju svojega ustreznega mesta in pogajalske funkcije. Kot ga »šolska oblast« po eni strani snubi, da bi jo podprl v zahtevah za večji delež sredstev za izobraževanje v družbenem proizvodu, se po drugi strani obnaša, kot da ga sploh ne bi bilo.
Igor Žitnik
v obravnavo delavcem v kulturnih ustanovah. Glede na to, da so kulturne organizacije praviloma maloštevilne, so v statutu kot izhodišče postavili sindikalno skupino. Tako bodo poskušali zagotoviti, da bo sindikat in sindikalni zaupnik res v vsaki kulturni delovni organizaciji. Članstvo v sindikatu delavcev v kulturi so postavili zelo široko, tako da bi bil po predlogu član tega sindikata lahko vsak redno ali pogodbeno zaposleni v kulturnih organizacijah, samostojni delavaci v kulturi pa tudi študentje kulturoloških usmeritev.
Glede članstva ocenjujejo, da so še vedno v zagonu vključevanja. Zagotovili pa so vse programske in formalne pogoje, da bodo še bolj zanimivi za vključevanje svojih potencialnih članov.	I. Ž.
PREJELI SMO
v revščini, odločno pa zahtevamo enakopravno porazdelitev bremen v sedanjem položaju, ne samo na gospodarstvo, ampak tudi na državno upravo in drugo nadgradnjo. To ponavljamo že dalj časa. Ali ste toliko gluhi, da vam bomo morali priti to povedat pred občinsko stavbo, kjer delate?
Na koncu pa še samo vprašanje: »Člani komisije za kadrovska vprašanja in imenovanja, ki ste sprejeli to odločitev in člani IS kot predlagatelj, ali vas ni vsaj malo sram, in kako vi opravičujete to odločitev glede na gospodarski položaj Maribora?«
Predsednik SPM, Bogdan Ivanovič
Protest zoper povišanje plač voljenim funkcionarjem
Povečanje akontacij plač voljenim funkcionarjem je med delavci »razburilo duhove«, ki zahtevajo oster protest preko sindikata in poslancev v mariborskem parlamentu. Zahteva po protestu je bila izpostavljena tudi na zadnji seji Občinskega sveta ZSSS. Ker pa je pot sindikata v parlament blokirana, je bilo na tej seji dogovorjeno, da delavci zahtevamo od svojih poslancev, da se zoper to odločitev protestira v mariborskem parlamentu. Da se ne bi napačno razumeli: sindikat in delavci so za plače, ki bodo omogočale dostojno življenje zaposlenim in njihovim družinam, kakor tudi za stimuliranje strokovnega in kakovostnega dela. Toda to naj velja za vse: gospodarstvo, družbene dejavnosti in upravo, upoštevati pa je potrebno splošno gospodarsko situacijo. V zvezi s tem pa se ugotavlja, da je v naši družbi že dalj časa nekaj hudo narobe. V gospodarstvu je namreč potrebno delo najprej opraviti, pa tudi izdelek prodati, šele nato se lahko pogovarjamo o plači, in marsikateri delavec danes niti ne ve, kdaj bo plačo dobil, čeprav je delo opravil. Kljub podražitvam življenja se moramo najprej vprašati, ali smo zbrali dovolj sredstev za maso s prispevki, šele nato se lahko pogovarjamo o morebitnem zvišanju plač. In če nam tudi to uspe, ugotovimo (seveda spet velja le za gospodarstvo), da ne moremo dobiti gotovine, ampak vrednostni papir, za katerega »živ bog« ne ve povedati, koliko bo vreden, ko bo prišel čas, da ga lahko vnovčimo. Tudi zvišane plače voljenim funkcionarjem glede na julijske potrebe in po-, membnost dela niso kdo ve kaj. Pa vendar, odločitev nima materialne osnove glede na gospodarski položaj, posebej pa še glede principa, saj za upravo velja povsem drugačen režim: najprej dvig plač in šele nato delo ter materialna osnova (seveda dvig proračuna). Ne vztrajamo na izenačevanju
Zakaj del plač v delnicah samo delavcem v gospodarstvu
Pred kratkim je neki znan politik na vprašanje občana v televizijski oddaji, čemu ne dobijo tudi delavci v državnih organih del povišanih osebnih dohodkov v delnicah, odgovoril približno takole: kako pa si vi predstavljate, da bi delavci v državnih organih ali družbenih dejavnostih postali »lastniki« svoje občinske stavbe, šole, zdravstvenega doma in podobno.
Ne takrat in ne kasneje ni nihče reagiral na takšen absurden izgovor in izvijanje. Mislim pa, da je šlo pri vsej stvari za občanovo pošteno razmišljanje in željo, da bi sprejeta bremena pravično porazdelili med vse občane, ki partici-pirajo pri narodnem dohodku.
Sedaj se vprašanje izplačevanja dela osebnih dohodkov v delnicah še ostreje pojavlja v naši zavesti (pa tudi podzavesti), ko se gospodarstvo sooča s prehodom na izplačevanje osebnih dohodkov v skladu s kolektivno pogodbo. Podjetja so namreč živela v prepričanju, da bo možna prekoračitev mase izplačanih osebnih dohodkov, vsaj v višini, ki omogoča upoštevanje zneskov tarifnih razredov najmanj v minimalnih mejah dogovorjenih izplačil. Pa vse kaže, da je bila to le še ena napačna predpostavka v vrsti predpostavk, na katere se je naslanjalo gospodarstvo v teh in preteklih časih in za kar je vedno tudi plačalo svojo ceno.
Rigorozni predlog slovenske vlade, da se lahko masa izplačanih osebnih dohodkov poveča z upoštevanjem sorazmerja med delom, izplačanim v gotovini, in delom, izplačanim v delnicah, je ravno v tem, da se tudi za znesek delnic poravnajo obveznosti do družbe.
Če problem poenostavimo, vidimo, da vlada s tem ubija dve muhi. Po eni strani rešuje problem »lastninjenja«, po drugi strani pa polni svoje proračunske vreče s »pravim« denarjem. Če že hočemo hkrati slediti dvigu rasti
življenjskih stroškov in pravičnejšemu določanju cene delovne sile ter po drugi strani lastniniti družbeno lastnino, ne vidim nobene omejitve, da ne bi pri tem sodelovali tudi gospodje in gospe v državnih organih in družbenih dejavnostih.
Kako? Preprosto tako, da bi se tudi njim del povišanja osebnega dohodka izplačal z dobropisom, ki bi ga lahko v določenem časovnem obdobju (npr. 6 mesecev) uporabili za nakup delnic podjetja po lastni izbiri (v samem podjetju ali preko agencije ali na borzi). Takšen pristop bi bil pošten, ker pa sedi večina te strukture v parlamentu, je jasno, da sama sebi ne bo »kopala« jame, zato bi bilo dobro razmisliti, kako ustvariti ustrezen družbeni pritisk, da bi takšen princip veljal za vse enako. To bi tudi omogočilo, da bi se del denarja vrnil nazaj v tista podjetja, ki so sedaj v hudih likvidnostnih problemih, so pa vseeno tržno perspektivna in v tem trenutku molzne krave slovenske družbe.
Drug pomislek velja izhodiščem za določanje cene delovne sile v državnih organih in družbenih dejavnostih. Še vedno se uporablja kategorija povprečnega osebnega dohodka v gospodarstvu, ki je čisti realsocialistični konstrukt. Po eni strani smo priče kritiki vsega dosedanjega, po drugi strani pa prav tako priče, da se skorajda celoten stari sistem in metodologija ohranjata, tudi pri določanju stroškov države in družbene nadgradnje.
Gospodarstvo vsake države si želi stabilno državo, ta stabilnost zahteva v prvi vrsti konstantne (stabilne) stroške države. Če pa se država obeša na povprečje, je seveda konstantnost naenkrat zelo variabilna. Človek se odkrito vpraša, kakšne so lahko zasluge države, če se npr. zahtevnostna struktura v nekem podjetju (panogi) spreminja, kar daje temelj za višje (ali nižje) povprečje osebnega dohodka in s tem neko formalizirano pravico do »izravnave« osebnih dohodkov. Država ima tako ali tako v rokah platno in škarje za določanje najnižje cene delovne sile, Pa tako lahko določa tudi svojo ceno, ki je, gledano objektivno, za gospodarstvo strošek. Dilema je naslednja: ali ima država gospodarstvo ali ima gospodarstvo državo. To vpršanje je preizkusni kamen naše usmeritve v stabilno podjetniško družbo.
Verjetno ne bi nikogar motilo, če bi bil sprejet takšen zakon o osebnih dohodkih državnih uslužbencev, v katerem bi npr. pi-.salo, da ima predsednik vlade osnovo osebnega dohodka v višini 15 najnižjih osebnih dohodkov (sedaj 6,5 povprečnega), predsednik občine 12 najnižjih osebnih dohodkov (sedaj 5,6 povprečnega), občinski javni tožilec 9.najnižjih (sedaj 4,2 povprečnega), itd.
Znani so ugovori, da bi se moral s tem v celoti spremeniti sistem izračunavanja potrebnih sredstev za državo in družbene dejavnosti. Vendar, ali bi bilo greh to storiti? In če to ni greh, potem to storimo takoj, ker bo že jutri prepozno.
Erik Kos
Izkorišča nas tudi nova oblast
Prosim, da mi v vašem glasilu odstopite nekaj prostora, ker bi rad pojasnil nekatere nejasnosti oz. dileme, ki so ostale nedorečene ob obisku vladajočih strankarskih veljakov na Gomilskem dne 30. 9. 1990.
Kot pripadnik stranke v opoziciji, to je socialistične stranke, sem se udeležil imenovanega shoda, ker je na lepaku organizator vabil vse, ne glede na strankarsko pripadnost. V naivni veri, da bo možno z demokratično izvoljenimi oblastniki vzpostaviti dialog in z njimi razpravljati z argumenti, sem bil grobo razočaran, saj je nova oblast mnogo bolj oblastniško	samoprepričana
v upravičenost svojih ukrepov in vzvišenost idej kot bivša.
Kot delavec v družbenem kmetijstvu sem v svojem imenu in imenu 21.000 ljudi, ki so tako ali drugače eksistenčno vezani na usodo družbenega kmetijstva, vprašal spoštovanega prof. dr. Toplaka, kaj bo z usodo imenovanih. Zanimalo me je, kako bo vladajoča koalicija rešila problem zaposlitve za vse tiste, ki bodo ob napovedanem konceptu vlade, to je razlastninjenju, ostali na cesti brez sredstev za preživljanje. Pričakoval sem razgrnitev programa za preu&posabljanje 11.000 kmetijskih delavcev, od hlevarja, traktorista, molznika do višje in visokošolsko izobraženih kmetijskih strokovnjakov. Na ta način bi bila upravičena predvolilna obljuba, da s popravljanjem starih krivic ne bodo storjene nove krivice.
Odgovor, ki je zabeležen tudi v NT, je pokazal vso vzvišenost in prepričanje v nezmotljivosti. Pojasnilo, da nam je bil z možnostjo dela na ukradeni zemlji dan privilegiran položaj in da izguba tega položaja in s tem dela ne pomeni povzročanja krivic, kaže, kakšen je odnos novih oblastnikov do ti-
stih, ki si želijo samo pravice do življenja od dela. Nihče od nas, ki danes delamo v družbenem kmetijstvu, ni nikomur ničesar ukradel, naša edina krivda je v tem, da smo se usposobili za delo v kmetijstvu. Za to delo smo bili evidentno vedno slabo plačani, kljub temu pa smo z rezultati dokazali, da se lahko kosamo z vsemi agrarno razvitimi v svetu. Kadarkoli lahko komurkoli z argumenti dokažem, da smo bili skupaj s slovenskim kmetom vseskozi in smo še danes predmet eksploatiranja s strani stare in nove oblasti. Tudi mi se zavedamo, da je Kardelj storil krivico slovenskemu kmetu in med drugim tudi zato končal na smetišču zgodovine. Prepričan, da popravlja neke marksistom evidentne krivice, je uničil slovenskega kmeta. Enako je tudi dr. Zagožen s sodelavci prepričan samo v svoj prav in skupaj z dr. Toplakom razglaša pošteno delo po dvanajst in več ur v kmetijstvu za privilegij, ki ga je nujno privilegirancem odvzeti. Morda bi novi kreatorji slovenske agrarne politike namesto sejanja mržnje med oba sektorja kmetijstva raje poskrbeli za realno in ne zgolj deklarativno izenačenje pogojev med njima, pa naj ekonomika odloči o tem, kdo in pod kakšnimi pogoji bo ostal. Spopasti se z nepotrebnim uvozom mesa, mleka in mlečnih proizvodov, je prav gotovo dosti teže kot pa prikazovati družbeni sektor kmetijstva kot ekskluzivnega krivca za vse zablode in napake v preteklem in sedanjem agraru. Ustvariti pogoje za delo in preživetje na Goričkem, Kozjanskem, Halozah, je oreh, ki ga lahko stre samo znanje in sposobnost in ne izpričana aroganca.
Dve desetletji sem se boril proti rdeči diktaturi in morda si ravno zaradi tega še danes služim kruh v gumijastih škornjih v hlevu. Z velikim obžalovanjem danes ugotavljam, da moj boj in boj vseh, ki jih želi nova oblast razčlovečiti, še ni končan. Rdeči so me tepli, zaprli, vzeli so mi potni list, toda dovolili so mi, da sem si z rokami zaslužil vsaj kruh. Nova oblast pa mi želi vzeti tudi tega.
Akademik dr. Trstenjak je v polni dvorani na Gomilskem prisotnim oznanil:	»Slovenski
kmet ne potrebuje kontracepcije, ker potrebuje močno in številno družino.« Hvala za takšne ideje,
Ti
Svobodni Sindikati W Slovenije
spoštovani gospod akademik. Prepričan sem, da večina slovenskih kmetov ne bo uspoštevala vaših idej. Doma producirati hlapce, dekle, strice in tete, po mojem prepričanju, čeprav sem samo delavec v kmetijstvu, ni rešitev za slovensko kmetijstvo. Morda bi bilo dobro vprašati slovensko kmečko ženo, kaj misli o tem, da bi postala stroj za produkcijo cenene otroške delovne sile. Takšna delovna sila bi morda še dovoljevala nadaljnje eksperimentiranje v agraru. Akademiki in doktorji imajo še mnogo izvirnih idej; upajmo, da jih bomo preživeli in tako kot Kardeljeve zabrisali na smetišče zgodovine.
Srečko Čater, farma Podlog, Šempeter v Sav.
dolini
Zahtevek po vloženem delu in plačanih prispevkih
V Delavski enotnosti z dne 5. 10. 1990 je bil objavljen članek »Zahtevek po vloženem delu in plačanih prispevkih«. Z navedbami v članku se v celoti strinjam. Predvsem se strinjam z zahtevkom, da je treba pokojninski sistem takoj spremeniti v tem smislu, da ima vsakdo, ki je npr. 20 ali več let plačeval prispevke za pokojninsko zavarovanje, pravico do ustrezne pokojnine, če iz kakršnihkoli razlogov ne dela več in torej ne plačuje več prispevkov.
Menim, da je nevzdržen sistem, ki ti npr. 25 let jemlje denar in ničesar ne vrne, ko vanj ne plaču-ješ več.
Tudi pokojninsko zavarovanje naj bi bilo na prostovoljni osnovi - morda bi pa kdo raje varčeval in se preživljal s prihranki, potem ko ne bi bil sposoben več za delo.
Sem za to, da dobi vsakdo vrnjeno, kar je vplačal, in da se odpravi solidarnost, ki je predraga in nestimulativna za človeka. Strokovnjaki bi lažje dokazovali, kaj spodbuja ustvarjalnost in kaj ne - sama pa menim, da bi se moral vsak postaviti v času svojega življenja na svoje noge po tolikokrat zapisanih in izrečenih tržnih načelih. - Izjema so resni bolniki.
Ta generacija žensk se je »razprodala pod ceno« z delom na delovnem mestu in doma. Po tem pokojninskem sistemu pa naj bi drago plačala dokup let, če ima seveda pogoje za dokup - kakšna ironija! - Da ne pomislim na to, kakšne posledice je to pustilo na otrocih, ki so živeli bolj ali manj sami... Tudi o tem bi lažje pisali strokovnjaki.
Oglasite se, zaposlene žene, ki ste stare 40, 45 in več let, in povejte, kaj predlagate!
Tudi jaz se ne bom podpisala iz enakih razlogov...
oddih, šport in rekreacija
Ljubljana, 19. oktobra 1990
Delavska enotnost 13
Podjetje ATRIS bo poskrbelo za učinkovitejše izkoriščanje počitniških zmogljivosti
Spodbudne dveletne izkušnje
boize sindikalnega turizma
Zaradi nepovezanosti, zaprtosti, dolgoletnih navad, povezanih z nostalgijo, pomanjkanja posluha za poslovnost to podobnih stvari so počitniške zmogljivosti podjetij in ustanov oziroma naših delov-nih ljudi še vedno slabo izkoriščene. V večini primerov le v poletnem času, to je julija in avgusta, ko si ljudje najbolj želijo vode in sonca.
Zato so ti naši počitniški domovi presneto dragi. Koliko nas pravzaprav stanejo, le fedkokje natančno vedo, saj uinogih izdatkov zanje sploh Ue prikazujejo oziroma jih, po domače povedano, prikrivajo. Ob čistih računih bi se namreč marsikje odločili za druge možnosti dopustovanja. Ce-jmjše, pa zato nič manj mikavne.
Da bi bolje izkoristili svoje Počitniške zmogljivosti, teh Slovenci sploh nimamo tako malo, in da bi prispevali k bolj ekonomičnemu poslovanju domov, so se pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije
že pred časom odločili za posredovanje prostih počitniških' zmogljivosti oziroma za »borzo sindikalnega turizma«. Sicer pa ta ni bila potrebna zgolj zaradi računice in cenejšega poslovanja. Osnovni namen je bil pomagati in omogočiti čim večjemu številu ljudi potreben letni oddih ali, kot pravimo, vsaj enkrat na leto zaslužene počitnice.
Popusti za člane ZSSS
Je borza sindikalnega turizma opravičila svoj obstoj?
Glede na svojo izredno pestro ponudbo in obenem veliko povpraševanje prav gotovo. Lahko bi celo zapisali, da je presegla tudi najbolj optimistična pričakovanja. Obenem pa je potrdila, da možnosti na tem področju še zdaleč niso izkoriščene.
»O aktivnosti borze sindikalnega turizma in o njeni ponudbi je letošnje leto redno poročala Delavska enotnost, predstavili pa so nas tudi TV
Metod Zalar
Slovenija in lokalne radijske postaje,« pripoveduje Metod Zalar, vodja borze. »Do konca avgusta smo letos ponudili 50.000 nočitev in penzionov v počitniških domovih, stanovanjih, bungalovih, prikolicah, planinskih postojankah in drugje. V svojo ponudbo smo vključili tudi zmogljivosti zasebnikov. Članom Svobodnih sindikatov Slovenije smo nudili popust, in sicer od 5 do 10 odstotkov. Ocenjujemo, da nam je uspelo vnovčiti veliko prostih zmogljivosti, ki smo jih ponudili delavcem in njihovim družinam...«
S tem, da je sodelovala pri boljšem izkoriščanju in večji zasedenosti počitniških zmogljivosti, je borza sindikalnega turizma prispevala tudi k manjšim stroškom poslovanja in posredno s tem k cenejšemu dopustovanju. To pa je bil tudi eden izmed njenih namenov, saj imajo naši delavci vse manj denarja, zato zelo malo tudi za počitnice.
Naloge borze prevzema podjetje ATRIS
Dveletne izkušnje borze sindikalnega turizma so potrdile, da kaže s prizadevanji na tem področju nadaljevati. Predvsem zato, da bi naše delavske počitniške zmogljivosti še bolj čvrsto povezali in jih približali zaposlenim, mladim ljudem in seveda tudi upokojencem.
Borza je doslej slonela na amaterskem delu, od letošnje jeseni naprej pa bo drugače.
»Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je namreč
sprejel projekt za oblikovanje poklicne borze sindikalnega turizma z razširitvijo njenega delovanja na vsa področja kakovosti življenja in prostega časa,« pripoveduje Metod Zalar, vodja novega podjetja ATRIS - borza sindikalnega turizma. »Ustanovitvene formalnosti nove firme gredo h koncu, že danes pa imamo polne roke dela. Zastavili smo namreč dokaj smelo, saj se v prihodnje ne mislimo več ukvarjati le s posredovanjem prostih zmogljivosti. Podjetje smo registrirali za tele dejavnosti: sindikalno turistično borzo, posredovanje najrazličnejših turističnih storitev, od potovanj do prireditev, organizacijo medicinsko programiranega aktivnega oddiha in preventivnih rekreacijskih aktivnosti, mednarodno turistično posredovanje, informativno, propagandno in promocijsko dejavnost, založniško dejavnost, izobraževanje, inženiring storitve za področje sindikalnega turizma, za svetovanje na področju turizma, promet z nepremičninami in podobno...
Gre torej za zares široko zastavljen in zahteven program, ki bo terjal ne le veliko dela, temveč tudi precej časa. In s čim naj bi se ATRIS najprej spopadel? Metod Zalar odgovarja na vprašanje takole:
»Glede na popolno zmedo na področju lastninskih odnosov moramo najprej zaščititi svojo lastnino. Stečaji, likvidacije in reorganizacije botrujejo številnim primerom odtujevanja delavskih počitniških zmogljivosti, ki smo jih pridobili z odpovedovanjem, s pomočjo regresa za letni oddih in tudi prostovoljnim delom. Slovenski delavci so v minulih desetletjih zgradili s svojim denarjem počitniške zmogljivosti s 53.000 ležišči. Marsičemu so se morali odpovedati, tudi lepšim plačam, da so prišli do svojih počitniških postojank. Zato moramo z vsemi možnimi sredstvi preprečiti njihovo odtujevanje. To pa ne bo lahko, saj je vse več takih, ki sploh ne skrivajo želje po imetju drugih.«
Res je, kar pravi Metod Zalar. Ob tem se človek le sprašuje, čemu šele danes, ko nam gre za nohte bolj kot kdajkoli, ustanavljamo pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije poklicno borzo sindikalnega turizma.
Andrej Ulaga
Zbirka »Razgibajmo življenje« bogatejša za tri priročnike
Tenis, Gorsko kolesarjenje. Lokostrelstvo
Če bi bili vsi skupaj trdno fepričani v to, da je zdravje ajveč, kar utegnemo imeti svojem življenju in da je zanj toi potrebno nekaj storiti, otlej bi bili Slovenci že avno športni narod. Toda, rav v tem grmu tiči zajec, kot toi pravimo. Večina ljudi se !ga zave šele takrat, ko je že fepozno, ko postanejo od-isni od zdravnikov in proiz-toov farmacevtske indu-rije. Kako pa je z zvonjenjem a toči, prav dobro vemo.
No in prav zato, ker se še skaj časa ne bomo mogli ah valiti, da smo glede zdra-Jga načina življenja in varo-mja našega največjega boga-
stva, to je svojega zdravja, ozaveščen narod, bodo potrebne najrazličnejše akcije, ki spodbujajo k redni športni aktivnosti. Ena izmed teh akcij je tudi »razgibajmo življenje«, še posebej pa njena zbirka zanimivo napisanih in mikavno opremljenih drobnih priročnikov o priljubljenih športnih panogah. Doslej je izšlo 17 del: Hoja (avtor prof. Drago Ulaga), Tek na smučeh (Janez Pavčič), Rekreativni tek (Janez Penca), Orientacijski tek (Roman Vočič), Kolesarjenje (Bojan Ropret, Ivo Tomc), Plavanje (Mitja Prešern), Kajakaštvo (Aleš Vest), Vadi med delom (dr. Herman
Berčič), Odbojka (Igor Slobodnik), Gimnastika doma (Ulaga, Urek, Erbežnik), Turno smučanje (Silvo Kristan), Na konju v naravo (Marica Hočevar), Tenis (dr. Otmar Kugonič), Gorsko kolesarjenje (Milan Šinko, Lokostrelstvo (Frane Merela in-Brane Štefančič) in dva Koledarja športnorekreativnih prireditev in sicer za lansko in letošnje leto. Poleg omenjenih sedemnajstih zvezkov sta Zveza telesnokultumih organizacij Slovenije in Republiški odbor za šport izdala še dve zanimivi kaseti in sicer Vadi med delom in Gimnastika doma. Med zadnjimi
deli, ki so izšla pred dnevi, so Tenis, Gorsko kolesarjenje in Lokostrelstvo.
Vrednost zbirke oziroma posameznih priročnikov je v tem, da nudijo bralcu na razmeroma majhnem prostoru vse nujno potrebne napotke za to ali ono športno dejavnost. Avtorji so izbrani strokovnjaki, njihova dela pa črpajo znanje sodobne svetovne tovrstne literature. Priročniki so sicer namenjeni bolj začetnikom kot izurjenim športnikom, radi pa jih vzamejo v roke tako eni kot drugi, saj slone na najnovejših izsledkih športnih strokovnjakov.
A. U.
V drugi polovici minulega tednaje bil v Portorožu prvi seminar o trženju športne rekreacije. Prvi v Sloveniji in skoraj gotovo prvi tudi v širši domovini. Športni strokovnjaki ob tem dogodku nikakor niso bili presenečeni, saj Se mora ponudba tudi v naših razmerah že nekaj časa prilagajati povpraševanju rekreativcev in ljubiteljev aktivnega športnega razvedrila. Zato so novejši športni objekti, kot so na primer igrišča za tenis, plavalni, bazeni, trim kabineti, steze za smučarske teke in podobni, dobro obiskani, medtem ko po drugi plati marsikje propadajo.
Podobne zakonitosti, kot veljajo za druga področja našega življenja, so začele veljati tudi za šport. Od tistega, kar je bilo še pred časom zanimivo in edino aktualno, so v glavnem ostale le sledi. Včasih smo morali pri urah šolske telesne vzgoje predvsem stati v lepih ravnih vrstah, zelo veliko smo korakali, skoraj edina »telovadba« pa je bila simultano izvajanje vaj na mestu. V rokah smo imeli palice, kije, obroče, žoge ali pisane trakove. Telovadili nismo za svoje potrebe, temveč za nastope, za gledalce. Zato so bila tudi nujna enaka oblačila, medtem ko na zdravje mlade generacije, na psihofizične sposobnosti šolarjev učitelji niso kaj dosti mislili. V svojih glavah so imeli predvsem učni program, katerega jedro so bile simultane vaje in skupinski nastopi. O pravi telovadbi ni bilo ne duha ne sluha.
Podobno kot v šolah je bilo tudi drugod, kjer naj bi skrbeli za množičnost. Rezultat takega pojmovanja.vloge športa sta bila odpor in nezadovoljstvo. Društva so imela vse manj članov, na šolah pa je postala telesna vzgoja vse kaj drugega kot priljubljen predmet. Namesto da bi športni programi privlačevali, so odvračali.
No, kot že rečeno, je čas tudi na tem področju opravil svoje. Mnogi, ki so dolgo, odločno predolgo vztrajali pri starih, že davno preživetih prijemih, so spoznali, da se hočeš nočeš morajo začeti pogovarjati, pozorno prisluhniti ljudem in svojo ponudbo kar najbolj približati željam in potrebam.
Tako so svojo težko pričakovano pomlad dočakale že mnoge naše športne organizacije. Med drugimi se je za prenovo odločil tudi Partizan Slovenije. Prijateljem rekreacije je ponudil program po meri današnjega človeka, ki ga poznamo pod imenom »Lipa - naš športni klub«. Za prenovo in večjo odprtost so se pri Partizanu odločili zato, da bi popestrili telesnokultumo ponudbo, jo napravili bolj privlačno in tako pripomogli k večji množičnosti na tem področju. Odločitev jc bila nedvomno edino pravilna, saj društva, ki ne gredo v korak s časom in nimajo posluha za želje ljudi, so, preprosto povedano, obsojena na vegetiranje in počasno umiranje.
Podobno prenovo kot Partizan Slovenije doživljajo tudi mnoge druge športne organizacije. Na dlani namreč je, da je dandanes moč pritegniti ljudi z domiselnimi, izvirnimi in vedrimi programi, ki temeljijo na strokovnosti in upoštevajo temeljna pravila zdravega življenja. In tak program, ki je po meri sodobnega človeka, so ljudje pripravljeni tudi pošteno plačati.
Portoroški seminar o trženju športne rekreacije torej ni bil kar tako ali zaradi, denimo, lepšega. Sploh ne. Tudi na področju športa se namreč iz dneva v dan bolj uveljavljajo zakonitosti ponudbe in povpraševanja. Kdor jih bo upošteval, bo preživel, medtem ko se vsem drugim zagotovo ne piše dobro.
Andrej Ulaga
Prijetno pod Meblovo počitniško streho
Letos mani ljudi na dopustu
Končuje se letošnja počitniška sezona in vsi tisti, ki so bili vpeti v to dejavnost, sedaj seštevajo številke, opravljajo analize, inventure, skratka vse tisto, ki naj bi ob koncu pripomoglo k temu, da bi bilo v letu 1991 boljše, kot je bilo letos. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Meblu, novogoriškemu 2170-članskem kolektivu, ki prav v-letošnjem letu doživlja pretresljive organizacijske, kadrovske pa tudi druge težave.
Ta kolektiv, ki je bil pred letom in več pojem urejenosti tudi na počitniškem področju, danes ni več tisto, kot je bil nekoč. Težki gospodarski časi so dobesedno zaustavili nakup novih počitniških zmogljivosti, tako da ima kolektiv še vedno na voljo le 232 ležišč (od tega 28 počitniških prikolic, ki so po starosti že dvakrat odpisane) in to v kar 14 različnih počitniških krajih ob morju in v notranjosti.
Kljub temu pa so lahko delavci z zasedenostjo zmogljivosti zadovoljni, saj je letos
letovalo kar- 425 družin s skupno 1452 družinskimi člani, kar je 18,0 % vseh zaposlenih. Številka je sicer nekoliko manjša od lanske, toda še vedno sprejemljiva.
Še vedno vlada največje zanimanje za letovanje v apartmajih ob morju in tudi v podobnih enotah v Bovcu.
Težko je natančneje predvidevati razvoj te dejavnosti v tem goriškem (pa tudi drugih) podjetju, saj stalni organizacijski premiki še niso dosegli tiste točke, kot naj bi dokončno rešili sistem financiranja tega področja. Tako bo verjetno v bodoče vse težje postavljati takoimenovane »sindikalne cenike«, saj denarja iz skladov skupne porabe praktično ne bo več in zopet se bo treba dogovarjati na podlagi dejanskih stroškov, torej povsem tržno.
Upajmo, da ne v škodo delovnega človeka, torej tistega od katerega je in bo odvisna usoda nas vseh.
Rajmund Kolenc
14 Delavska enotnost
Ljubljana, 19. oktobra 1990
Borza dela
Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje
Informacije o objavljenih delovnih mestih dobite v podjetjih oziroma v organizacijah, ki so navedene v časopisu. Prijavitelj vas bo informiral tudi o roku prijave, delovnem času, drugih pogojih za zasedbo in komu pošljite vašo prijavo. Za informacije o objavljenem delovnem mestu odgovarja prijavitelj.
Enota LJUBLJANA
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
snažilka	4.500 Osnovna šola Tone Seliškar, Lj., Pruie 13
kuharski pomočnik	5.000 HP Kolinska, Lj., ŠmartinskaSO
živilec	5.400 HP Kolinska, Lj., Šmartinska 30
voznik avtomehanik	4.970 Elektrotehna - Jugotehnika Post., Lj., Šmartinska 152
voznik avtomehanik	5.470 Elektrotehna - Jugotehnika Post., Lj., Šmartinska 152
el. teh. ind. elek.	5.000 Metalka, podjetje MDS, Informacijski inženiring, Lj., Titova 33
ekon. tehnik	10.545 SALUS, Lj., Mašera Spasičeva 10
pru slov. jezika	7.000 Osnovna šola Tone Seliškar, Lj., Pruie 13
i. gradbeništva	10.000 Metalka, podj. Commerce p. c., Lj., Dalmatinova 2
dr. fizike	8.000 FNT Lj., Tozd Fizika Lj., kadr. sl., Aškerčeva 9 a
knjigoveški del.	4.000 Tiskarna Tone Tomšič Lj., Gregorčičeva 25
snažilka	3.400 Osnovna šola T. Tratnika-Tomaža, Lj.-Sostro, C. II. grupe odredov 47
snažilka	4.000 Osnovna šola 10. SNOUB Ljubljanske, Lj., Karunova 14
izd. pap. izd.	4.000 KTL Potiskana embalaža, Lj., Letališka c.
kuharski pomočnik	3.750 Dom upokojencev Center Tabor-Poljane, Lj., Tabor 10
hišnik-kurjač	5.000 Osnovna šola Simona Jenka, Smlednik 73
ključavničar	5.500 Lek Lj., Enota Farmacija, Lj., Verovškova 57
strugar	4.500 IEVT Inštitut za elektroniko in vakuumsko tehniko, Lj., Teslova 30
elektromonter	6.800 Mercator Dolomiti d. d. Lj., Trnovski pristan 2
monter ogrevalnih naprav special	5.000 Suning, d. o. o. Lj., Tržaška 133
elektrotehnik	6.000 Gimnazija Lj.-Moste, Zaloška 49
skladiščni tehnik	5.000 Mercator-Spectrum Lj., Kranjčeva 22
ekon. t. za rač.	6.000 Autoemona Lj., Celovška 252
ekonomski tehnik	4.000 Mednarodna špedicija Intertrans Lj., C. VII. korpusa 1
ekon. za anl. plan	9.000 Mercator Dolomiti d. d. Lj., Trnovski pristan 2
učitelj raz. pouka	7.700 Osnovna šola Ledina Lj., Komenskega 19
učit. raz. pouka	8.900 Osnovna šola T. Tratnika-Tomaža Lj., Sostro, C. II. grupe odredov 47
učit. raz. pouka	4.110 Osnovna šola Toneta Čufarja Lj., Čufarjeva 11
pru thn. vzg.	7.300 Osnovna šola E. Kardelja Lj.-Polje, Polje 358
d. eco. za anl. pl.	8.000 Velana, tovarna zaves Lj., Šmartinska 52
d. pol. medn. pol.	11.079 Skupščina republike Slovenije, Lj., Šubičeva 4
pomožni delavec	4.000 Liplast p. o. Grosuplje, Polica 10
natakarski pomočnik	4.000 Kirn-Železnjak-Klub Škorc, Kočevje, Ljubljanska 4
kuhar	4.500 ABC Pomurka DO Tabor Grosuplje, Adamičeva 14
komerc. tehnik	6.500 K.L.M. d. o. o. Kočevje, Kolodvorska 14
učit. za ved. m. ml. C. Dolenjskega odreda 19	7.500 Dekliško vzgajališče Višnja gora,
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
prodajalec	3.500 PIT d. o. o. Moravče, C. Heroja Vasje 3
kuhar	'	5.800 Dom upokojencev Domžale, Cesta talcev 7
voznik inštr. ABCDE	6.300 Avto moto društvo Domžale
prf. nemš. jezika prf. angl. jezika	11.000 NIANSA d. o. o. Domžale, Pšata 7, Dol pri Ljubljani
i. geodezije pripravnik	3.750 Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo Fagg Lj., Jamova 2
učit. raz. pouka	8.025 Osnovna šola Nove Fužine, Lj., Leninov trg 1
učit. raz. pouka	6.890 Osnovna šola Oskar Kovačič, Lj., Dolenjska 20
pru biologije	6.890 Osnovna šola Oskar Kovačič, Lj., Dolenjska 20
d. i. lesarstva	9.000 Unitex zunanja trgovina, Lj., Titova 81
d. eco. za anl. pl.	10.000 GZL podjetje za geotehnična dela, Dimičeva 16, Lj.
obramboslovec	5.600 Mesto Lj., Služba za kadrovske zadeve, Prešernov trg 2
zdravnik	7.600 UKC Lj., Tozd Univerzitetna psihiatrična klinika Lj., Studenec 48
zdr. spec. psihiat.	9.000 UKC Lj., Tozd Univerzitetna psihiatrična klinika Lj., Studenec 48
kurir	4.000 OHL-Worldwide express d. o. o. Lj., Šaranovičeva 12
gradbeni delavec	3.970 Skubic Srečko - Zidarstvo, Lj., Wolfova lOa
snažilka	4.000 Kulturni dom Španski borci Lj., Zaloška 61
ključavničar	4.500 Tovarna dušika Ruše, PE Tehnični plini Črnuče,Lj„ Brnčičeva 27
zidar	5.150 Skubic Srečko - Zidarstvo Lj., VVolfova 10 a
pot. blagajnik	5.300 Podjetje za vzdrževaje avtocest Lj., Linhartova 10
prod. tekusnj. art.	5.900 Labod kemična čistilnica Lj., Poljanski nasip 6
ekonom, tehnik pripravnik	2.830 Interevropa Koper, poslovalnica Lj., Šmartinska 134 a
ekonom, tehnik	4.000 DHL - Worldwide express d. o. o. Lj., Šaranovičeva 12
pomožni delavec	3.150 Modic Tomaž in Tatjana - Sitotisk Radomlje, Prešernova 34
snažilka	1.495 Osnovna šola Frana Albrehta Kamnik, Šutna 9
ključavničar	5.000 Pozd Plastenka Radomlje, C. Radomeljske čete 1
inf
indikati Slovenije W
Svobodni Sindikati Slovenije
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
strojni mehanik	5.000 Pozd Plastenka.Radomlje, C. Radomeljske čete 1
elektromonter	5.000 Pozd Plastenka Radomlje, C. Radomeljske čete 1
voz. inštr. ABCDE	6.000 TAL avtošola Vir, Aljaževa 10, Domžale
ekonomski tehnik	4.000 Ljubljanska banka Domžale, Ljubljanska 62
snažilka	3.500 Občina Kočevje, Ljubljanska 26
Enota Koper	
gozdarski delavec (3 delavci)	7.200 Gozdno gospodarstvo Postojna, tozd Gozdarstv II. Bistrica, Bazoviška 4
delavec brez poklica	3.500 Droga Portorož, tozd Delamaris Izola, Tovarniška 13
snažilka	4,500 Dom upokojencev Izola, Kosovelova 22
strojni mehanik	4.000 Droga Portorož, tozd Delamaris Izola, Tovarniška 13
elektromonter	4.500 Droga Portorož, tozd Delamaris Izola, Tovarniška 13
zdr. terapevt	4.000 Zdravstveni center Koper, tozd Splošna bolnišnica Izola, Polje 35
kuharski pomočnik	5.200 Elektro Primorska Nova Gorica, tozd Elektro Koper, Ul. 15. maja 5
ključavničar ,	4.000 Kinematografi - cinematografi Globus film Koper, Trubarjeva 1
elektromonter	5.200 Elektro Primorska Nova Gorica, tozd Elektro Koper, Ul. 15. maja 5
elektromonter	6.000 Slikoplast Koper, Ul. 15. maja 5
adm. tehnik	5.000 Adriacommerce Koper, C. JLA 8
d. i. strojništva pripravnik	4.500 Invest biro Koper, Trg revolucije 12
vzgoja v domu	8.000 RSPUP Lj., zapori Koper, Destradijev trg 11
ekonomski tehnik (2 delavca)	4.000 Optimizem, ekonomsko svetovanje in trgovina, d. o. o. Postojna
avtomehanik (2 delavca)	4.000 Elektro Primorska Nova Gorica, tozd Elektro Sežana, Partizanska 47
elektromonter (3 delavci)	4.000 Elektro Primorska Nova Gorica, tozd Elektro Sežana, Partizanska 47
obratni električar	5.500 ŽG CD Lj., tozd za vzdrž. voz in lokomotiv Divača, Ul. Ludvika Požrlj 22
Enota Kranj	
natakar	3.500 Kompas Jugoslavija, tozd Hoteli Kranjska gora, Borovška cesta 100
hotelska gospodinja	5.000 Kompas Jugoslavija, tozd Hoteli Kranjska gora, Borovška cesta 100
tehnik strežbe	3.500 Kompas Jugoslavija, tozd Hoteli Kranjska gora, Borovška cesta 100
stroj. teh. vzdrž.	3.000 ZPS IKOS ind. kovinske opreme in strojev Kranj, Savska cesta 22
adm.tehnik	4.928 Gorenj, bol. Jesenice, tozd Bolnica za ginek. in porodništvo Kranj
i. str. za konstr. pripravnik	4.000 ZPS IKOS ind. kovinske opreme in strojev Kranj, Savska cesta 22
pom. živil, delavec (2 delavca)	3.500 Žito Lj., tozd Triglav Gorenjka Lesce, -Rožna dolina 8
inž. strojništva	7.000 Kovinska Bled, Seliška cesta 4
strojni tehnik pripravnik	3.000 Iskra elektromotorji Železniki, Otoki 21
del. brez poklica (2 delavca)	3.200 Tržiška tovarna kos in srpov Tokos Tržič, Cankarjeva 9
inž. strojništva	4.330 Tržiška tovarna kos in srpov Tokos Tržič, Cankarjeva 9

Tone Peršak
Nova knjižica iz zbirke Aktualne teme
SLOVENSKI USTAVNI MNOGOBOJ
Slovenski pisatelj, poslanec in podpredsednik družbenopolitičnega zbora skupščine republike Slovenije objavlja svoja razmišljanja, objavljene članke in ocene o smiselnosti samo slovenske ustave kot ustave suverene in samostojne države.
Cena: 70 dinarjev
Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost^ Ljubljana, Dalmatinova 4 telefon 321-255, 310-033
Naročilnica1
jj
■
m
- >§
izvodov
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo -
knjižice Toneta Peršaka Slovenski UStavni mnogoboj. Naročeno pošljite na naslov-------------------,----—-----------------------------
Ulica, poštna št., kraj. Naročeno dne:_____
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
žig
Podpis naročnika

razvedrilo
Ljubljana, 19. oktobra 1990
Delavska enotnost 15
LADISLAV ČRNOLOGAR
tehnološki presežek rdečelasa lisica in še kaj
(22)
Ladislav Črnologar je delavec jeseniške železarne in že desetletje znan kot pisatelj povesti in romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in nekoliko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute sedanjosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Na drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine ljubezenske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe.
Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in stranskih likov.
Kaj praviš o Tonetu?« je vprašala Jasna.
»Vem, kdo je, spoznal sem ga. Njemu ne bi bilo treba delati na gradbišču,« je odvrnil Janez.
»Res? Nihče v vasi ga doslej ni poznal razen strica. Tudi meni je on povedal.«
»Zakaj se je skril tu v Jelju?«
»Menda je nekoga, ki je kradel delavcem, ustrelil. Bil je sekretar v gozdnem podjetju. Njegova preteklost ga je rešila pred sodiščem. Vse so prikazali kot nesrečo. Na hitro so ga upokojili. Zakaj je prišel v Jelje, se ne ve. Zdaj je pač tu in nam pomaga.«
»Samo da ne bi tudi tukaj reševal kaj na svojo pest. Videti je, da ima pravo obveščevalno mrežo, vse ve,« je zaskrbelo Janeza.
»Verjetno ga je izučilo. Še vedno ima veliko prijateljev na vplivnih mestih, pa tako izve, kar ga zanima,« je pojasnila Jasna. Zdaj ni več tajila, da kar precej ve o Tonetu.
»Preseneča pa me Peter,« je rekel Janez. Iz zapitega pesnika je naenkrat postal pohlepnež. Vse bi storil za denar. Komaj verjamem.«
»Ima že kakšen cilj. Mogoče bo povedal..«
»Izdal me je in se udinja Milanu...«
»Jaz ne bi tako strogo sodila. A saj nam veliko ne more škoditi. Tako, zdaj pa je bilo za tvojo glavo dovolj napora. Odpočij si.« Popravila mu je odejo in se sklonila čezenj. Ali ji je roka sama spodrsnila ali namenoma, obležala je na Janezu in njune ustnice so se kar same poiskale. Potapljala sta se drug v drugega, kot da sta vse življenje čakala samo na to. Prva se je ovedela Jasna in se odtrgala od njega.
»Ali je res?« je šepetaje vprašal Janez.
»Res, ti norček moj, zdaj pa mir, da ozdraviš,« je odvrnila in ga še enkrat rahlo poljubila na ustnice.
Prav isti hip je vstopila Katica. Jasna se je sunkovito odtrgala od Janeza, a Katica je rekla:
»Tudi jaz bi se rada mojčkala!«
Jasna jo je vzela v naročje, jo stisnila k sebi in odnesla ven, češ da je ati bolan in se ne sme preveč mojčkati. Janezu pa se je po telesu razlivala toplota, ki jo je vanj vdahnila Jasna. Na temenu mu je razbijalo kot ob pritrkavanju na veliko noč, a ni vedel, ali zaradi pretresa ali zaradi tega, kar je pravkar doživel.
Komaj se je nekoliko pomiril, že je dobil nov obisk. Prišel je Ferdo, pozdravil, primaknil fotelj in sedel. Pod njegovo obilnostjo je v drobovju fotelja presunljivo zaječalo. Po običajnih besedah o zdravju, vremenu, tarnanju, da ni več pravega posla zaradi vse višjih cen, je prešel na tisto, zaradi česar je prišel na Podrekar-jevino.
»Janez, Jasna mi je nekaj omenila elektrarno, ki so jo začeli graditi. Rekla je, da bi se dalo pametno pomeniti s tabo, kaj naj bi vaščani naredili, da bi imeli kaj od nje.«
Janez mu je razložil, kako je z gradnjo in kaj ima v mislih. Ferdo je kar dolgo premišljeval in v sebi premleval, kar je slišal, potem pa rekel:
»Videti je izvedljivo. Kaj naj bi vaščani naredili?«
»Vi organizirajte prostovoljno delo. Ob končanem obračunu se bo lahko reklo, da ste naredili toliko in toliko ur za elektrarno v svojem kraju in prispevali toliko in toliko zemljišča, lesa in podobno. Videti naj bo, kot da pomagate za vodovod. Vse ostalo je moja in Tonetova skrb.«
»2e razumem. Pametno. Kako ti je uspelo pridobiti Toneta? Nič kaj rad se ni družil z nami. Kaj načrtujeta? Bojim se, da ne bo uspeha. Tisti tovariši gospodje niso od muh. Gostil sem jih. Lovil sem njihove besede. Kaže, da so vse dobro premislili in imajo močne zveze, kolikor ni moči v njihovih rokah,« je Ferdo povedal v eni sapi.
»Ferdo, lepo počasi. Prvič, najvažnejše: vaščanom ni treba vedeti drugega, kot da boste dobili novo zajetje za vodo, ki ste ga izvrtali od Milana in morda nekaj elektrike, če boste sodelovali. Se razumeva?«
»Popolnoma,« se je zarotniško nasmehnil Ferdo in še bolj primaknil fotelj, ki je spet tako zaškripal, da se je Janez resno zbal zanj.
»Drugič, Toneta je pridobila Jasna, čeprav se dela, kot da je vse naključje. Vse bolj si mislim, da je ves načrt nastal v Jasnini glavi. Za Toneta me malo skrbi, da njegova agresivnost ne bi izbruhnila na dan takrat, ko bo najbolj potrebno delati v rokavicah in udariti šele potem, ko bo stvar dokončno zrela. Kaj podrobneje načrtujeva? Precej dela bo. Za ves material in delo podjetij bo potrebno zbrati čim več izjav, da je podarjeno kot pomoč nerazvitim v Jelju. Bomo pač še mi malo izkoristili nerazvitost, s katero zbira denar pol države. Pritisniti bo potrebno, če ne drugače, tudi z grožnjo o nepravilno odtujenih sredstvih. Tone je začel delati na tem. Ferdo, zdaj gre zares za Jelje! Prvič imate možnost, da bi se dvignili iz zaostalosti. Saj res, morda bi pri pridobivanju izjav tudi ti lahko pomagal. Vajen si delati z ljudmi,« je razložil Janez večji del načrta.
»Seveda, bom, bom! Ferdka bom doma malo bolj vpregel... Čakaj, če nam uspe, kaj boš pa ti imel od tega?« se je spomnil Ferdo.
Kako, kaj bom jaz imel od tega?« ni razumel Janez.
»Kaj boš hotel od elektrarne?«
»Še vedno ne razumem.«
»Kakšno korist boš imel ti?«
»A, to misliš! Ferdo, ničesar nimam na pretek, a nikoli prej se nisem pretirano gnal za denarjem. Ko se mi je podrlo, ko so mi uničili tisto, v kar sem verjel, za kar sem delal in živel, ko so se mi odprle oči, sem sklenil, da se pač nekdo mora upreti oblastnikom, malim bogovom. Morda boš težko razumel, a tega ne počnem zaradi denarja, ampak zaradi upanja, da bo vse več pogumnih, ki se bodo upali upreti. Glej, tukaj živite v čisto drugačnem okolju, in niste še tako potrošniško naravnani. Sprejeli
ste mojega otroka kot svojega, in tudi mene. Predvsem vam, Podrekarjem sem velik dolžnik. Tudi zato ne bi nikoli hotel plačila. V veliko zadovoljstvo mi bo, če lahko pomagam - vam in Jelju, vasi, kakršna je bila moja rojstna vas.«
»Aha, saj je Jasna rekla, da si tako malo po svoje. Vseeno pa mislim in čutim, čeprav ne vem popolnoma, kaj se pravi biti komunist, da si ti pravi komunist. Če bi bili vsi taki, bi bilo drugače pri nas,« je rekel Ferdo. Bolj pametna pohvala mu ni prišla na misel in ni vedel, kako bi se Janezu zahvalil že samo za upanje, da bodo enkrat le morda prišli na zeleno vejo tudi v Jelju.
»Ne, Ferdo, samo navaden človek sem. Sicer pa še zdaleč nismo zmagali in se ni treba prezgodaj veseliti, velja pa se potruditi,« je opozoril Janez in se utrujeno naslonil na vzglavnik.
»Ja, velja se potruditi,« se je strinjal Ferdo in se začel poslavljati, češ da naj čimprej ozdravi, do takrat pa se bo o vsem pogovoril s Tonetom. Prijateljsko je lopnil Janeza po rami in odšel.
Janezu je od udarca spet zabrnelo v glavi, a se je kljub temu nasmehnil. Prvič v življenju se mu je nasmehnila sreča in to tam, kjer jo je najmanj pričakoval. Se mu je zdaj obrestovalo poštenje? Komaj je lahko verjel, da ženska, kot je Jasna, nekaj čuti do njega. Tudi fizično jo je še čutil na svojih ustnicah. Jasna je imela vse, a kaj je imel on? Dvoje rok, ki sta doslej vedno pošteno delali, pa, po mnenju mnogih, ne preveč pametno glavo. Še nekaj je imel - srce, srce, ki je bilo, ga stiskalo ob misli na hčerko in Jasno. Zazdelo se mu je, da človek za srečo kaj več tudi ne potrebuje.
#
Milan Ravnik se je zdaj, ko je bila elektrarna skoraj dograjena, počutil nekoliko nelagodno. Skrbela ga je obsežnost del, ki bodo le težko ostala tako neopazna, kot si je želel. Zaenkrat je še vse potekalo po načrtu in se nihče ni vznemirjal. Je bil pa ves sistem tak, da nihče ni podrobneje preverjal v kolektivih, ki so prispevali za gradnjo. Prav na to je Milan računal.
Uspel je dobiti soglasje združenja elektrogospodarstva, da se gradi elektrarna kot prototip bodočih malih energetskih objektov, kar je bilo pravno dovolj za pridobivanje solidarnostne pomoči, kolikor mu pomoči ni uspelo zvrtati pri poslovnih znancih. Sproti je uničeval obvezne dokumente in tako onemogočil odkritje virov finansiranja. Projekt je zavaroval tudi z navideznim lastništvom Jasne Podrekar, lastnice zemljišča.
Načrt je bil skoraj popoln. Seveda bi ravnal drugače, če bi lahko legalno prišel do denarja. Sprva je tako tudi nameraval. Vloženo bi se kmalu povrnilo, a novi posojilni pogoji so postali tako strogi, da to ni bilo mogoče. Tudi glede Janeza se ni uštel. Vedel je, da bo našel nekaj, kar ga bo utišalo. Sploh se mu ni-bilo potrebno zelo truditi. Zaradi hčerke je požrl vse, kar sicer ne bi.
Nadaljevanje prihodnjič
Svobodni Sindikati Slovenije
DeŠav&T enotnost	STENOGRAF, KI OBVLADA TUDI STROJEPIS	NAPRAVA ZA PRENOS BESEDILA NA DALJAVO	ŠPANSKI PISATEU (MATEO)	TENIŠKI LOPAR	DANSKA FILMSKA IGRALKA NIELSEN	KRMILJEN USMERNIŠKI ELEMENT, S ŠTIRIMI PLASTMI, POLPREVODNIK NIKOLAJ OMERSA	NAJVEČJA REKA NOTRANJE AZUE	IVAN KRIL0V	ZEMEUSK0- BOGASTVO	SODOBNICA KELTOV	100	TUUE TUL0V0 PREDIVO	PLANINSKA UJEDA	ODPRTA POŠKODBA TKIVA
PTIČJA SAMICA														
DEJAVNOST ZA RAZVOJ IN 0HRANJ. TELES. SPOSOBNOSTI														
NEKDANJI POLJSKI VOLILNI KNEZ								TKANINA IZ UM.VLAKEN ANG OPERETNI SKLADATELJ						
STAROGR. MESTO V argolidi						REKA V MUNCHNU					PISATEU HANSS0N			
						REKA NA PELOPONEZU (IRI)					ST. JAP0N. TELOVADEC (TAKAŠI)			
PREDSTOJNIK SAMOSTANA					AVSTRALSKI NOJ PRIPOVEDNO DELO				KOVANJE ROMUNSKA DENARNA ENOTA				PRVA SPOMLADANSKA SOLATA	ANGL. FILM. IGRALEC (PETER)
rastlinska bodica				RUDI VALENČIČ			JUŽNOAM. PASTIR JAJČECE UŠI							
IVAN IVANOVIČ			FINSKI ARHITEKT SAARINEN	CERKVENO GLASBILO VRESJE ERIKA						KIS OREL IZ GERMAN. MIT0L.				
PLJUČNICA											LUČAJ	G0RIZIA NEKDANJI TURŠKI VELIKAŠ		
PONAVLJALNI GLAGOL									VRSTA APERITIVA					
PODOKNICA	*								KNJIŽNA OMARA					
KLIČNO ZRNO TROSOVK					PRITOK VISLE NA POUSKEM				AVTOR KRIŽANKE R. NOČ	LONDONSKA UMETN. GALERIJA				
NAGRADNA KRIŽANKA ST. 43
Rešitev nagradne križanke pošljite do 30. oktobra 1990 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 43. .Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100,00 dinarjev.
Rešitev nagradne križenke št. 41
STRD, AJKA, IRAN, GOLT, RABI, ERAR, NAN, NIRO, MSTA, JOSIP, AP, DB, JUR, NA, SOS, EREBUS, DE, KRT, SATIR, OITA, ETIKETA, ČASNIK, REKET, TRINAJST, RISI, OČA, ATI.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 41
1.	Edvard Miškovič, Antoličičeva 16, 62000 Maribor,
2.	Milena Praznik, Cesta zmage 19, 61410 Zagorje ob Savi,
3.	Irena Vidmar, IX. korpusa 10, 65280 Idrija Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska enotnost—
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosti), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H. c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 10 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc. Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
^ O Delavska	Ljubljana, 19. oktobra 1990

Teharje 90
Pripravlja: Damjan Križnik
med nami
Geslo meseca: na pomoč!
»Gasilci Heliosa so vedno v pripravljenosti!« beremo v tedenskem biltemu tovarne Helios iz Domžal. »Sistematično urjenje je sestavni del njihove skrbi za varstvo pred požari...« vidimo pri podpisu k sliki. Najprej: »Oktober mesec je posvečen prav temu. Morda je to tudi priložnost, da se vsi skupaj zavemo njihovega poslanstva, ki ga opravljajo vsak dan v letu.«
Ker so bili slovenski sindikati navadno dežurni gasilci, Jim ta mesec torej kličemo: »Na pomoč!«
Nov »brezobziren
napad<
»Na poti v delniško družbo Velana smo naleteli na hud, brezobziren napad na družbeno lastnino,« Je v zadnjih tedenskih novicah delavcev Velane iz Ljubljane potožil -jp-. Prisluhnimo:
»Vsa medijska sredstva javnega obveščanja, jasno, če izvzamemo Ciciban, Pionirski list, Družino in Stražni stolp, so v zadnjih mesecih prepolna poročil o krajah družbene lastnine. Ne gre pravzaprav za tipične kraje, kot npr. vzameš zavitek toaletnega papirja Paloma in ga odneseš domov, pač pa za take primere, ko firmo pretopijo v delnice, le-te pa potem pokupijo, s tem pa pridobijo pravico nad gospodarjenjem. Pri begunskem Elanu je šlo še drugače, saj so ga enostavno raznosili še takrat, ko je bil družbena fabrika. Nekaj so ga razprodali v obliki izjemno ugodnih posojil, nekaj pa so ga znosili čez Karavanke v Avstrijo in tam ustanovili svoje firme. Tako smo o ljubljanskem Smeltu brali, ,svašta‘ v Demokraciji in v Mladini, eno poučno oddajo smo imeli tudi na TVS..., zdaj pa veliko govorijo o tem, da bodo tisto, kar je od Smelta ostalo, predelali v delniško družbo, potem pa, da bodo delnice pokupili pod ugodnimi pogoji in se tako polastili te firme.
V našem primeru gre za čisto drugačen napad na družbeno lastnino družbenega podjetja Velana. Pa lepo k podrobnostim; 274. dne, 40, teden, leta 1990 je bil ponedeljek. Povsem uradni podatki govorijo o tem, da je do tega, brez dvoma srhljivega ekscesa prišlo natanko ob 9.30... Po uradni verziji se je napad izvršil pred menzo, točneje na stopnišču. Pri napadu je prišlo... do. poškodbe modre moške halje, desnega rokava v dolžini 15 novih centimetrov od zapestja navzgor, ter levega rokava na rami po šivu v dolžini 10 cm. Poleg teh poškodb je uradna preiskovalka Velane ugotovila tudi odtrganje dveh gumbov, neuradno pa smo izvedeli, da se je lastniku pri tem odprl fršlus na kavbojkah, se pravi trgovina. To so oteževalne okoliščine, ki jih navaja uradna preiskovalka, navajam pa neuradne olajševalne okoliščine:	bil je ponedeljek,
zračni pritisk je padal in čez tri
dni je napočila polna luna. Uradno napadalcu na družbeno lastnino grozi odpoved službe, čeravno bo - tudi uradno - v zadevo posegel tudi sindikat. Disciplinska komisija bo ta izjemno zahteven slučaj obravnavala prihodnji teden...«
Tako torej pravi -jp-, ki pa je v Velani še nekajkrat pljunil na karbid. Denimo tudi s tole mislijo: »Reorganizacija je običajno dokaz preteklih napačnih odločitev ali sedanje napačne odločitve.«
Razmislite...
Iskanje »tretjega človeka« se nadaljuje_________
V Neodvisnem dnevniku smo z zanimanjem prebrali članek z naslovom »Končno kompromis za Snago«:
»Delegati vseh treh zborov Skupščine mesta Ljubljane so
v zvezi z zadnjimi dogodki v Snagi sprejeli sklep, da imenujejo tričlansko skupščinsko komisijo - v njej so Metka Tekavčič, Božo Kralj in Miroslav Mozetič - ki bo, kot je predlagal Pavle
Gantar, asistirala prevzemu poslov v javnem podjetju Snaga. Posle bo sicer prevzel Matjaž Medved, toda do tistega dne, ko bo komisija svoje delo končala, bo moral izvršni svet imenovati »tretjega človeka« za vršilca dolžnosti direktorja Snage. Skupščina je IS naročila, da sodeluje s komisijo in da tako njej kot Matjažu Medvedu omogoči delo.
Predno so se delegati dokopali do treh sklepov, ki so praktično enaki sklepom družbenopolitičnega zbora, se je bil hud besedni dvoboj med vladajočo koalicijo in opozicijo. Slednja je ves čas opozarjala, da gre za akuten problem, ki ga je treba rešiti nemudoma, tega pa ni mogoče storiti, če v podjetju pustiš konfliktno osebo.
Pred sejo skupščine je zasedal družbenopolitični zbor, ki je še enkrat potrdil sklepe z izredne seje pred 14 dnevi z dodatno odločitvijo, da v primeru, če jih drugi delegati ne bodo upoštevali, ,v tej farsi ne bodo sodelovali’. Tako so se namreč odločili poslanci ZKS - Stranke demokratične prenove in Liberalne stranke, a so si potem vendarle premislili. Dr. Mihael Vengust je na koncu dejal, da po tem, kar so vsi zbori sprejeli, vidi, da bi problem lahko rešili že pred tremi, štirimi tedni...«
Ampak, kot sva se s Pavletom Gantarjem učila pri »obči sociologiji« na FSPN, je kompromis »začasna rešitev, ki nujno vodi v nov konflikt«. Zato bo »farsa« najbrž še trajala...
Da bi se zjokal!
V SCT, glasilu tega kolektiva iz Ljubljane, smo že v uvodniku na-
leteli na spoznanje, »da je gradbeništvo prav gotovo ena izmed tistih panog, ki jih tehniške in tehnološke izboljšave, nove rešitve ali inovacije nenehno spreminjajo, v praksi pa se to seveda kaže »pri učinkovitejših delovnih procesih, pri povečani varnosti objektov, hitrejši gradnji in nenazadnje - kar je izredno pomembno! - ob ugodnih finančnih učinkih.« V tem odstavku je še pisalo, da »slednje velja tako za investitorja kot za izvajalca...«
Sledila je seveda »strokovna« razlaga, ki na »omejenem časopisnem obsegu« niti slučajno ne bi mogla razkriti vseh zavitih poti in ovir, pred katerimi se znajdejo gradbeni inovatorji. In kaj ta strokovna razlaga v resnici pomeni? Gotovo - marsikaj...
Optimist ne more biti nikoli prijetno presenečen
V Jelovici, glasilu delovnega kolektiva škofjeloške lesne industrije, so v zadnji številki objavili »takšne ali drugačne« Murphyjeve zakone. (Tokrat jih bomo prepisali nekaj, drugič pa še kakšnega.)
Nakupovalni zakoni - A): Če je dobro, tega ne delajo več; B): Če ti je prav, je grdo; C) Če ti je všeč, nimajo tvoje številke; D): Če ti je prav in všeč, je predrago.
Pravilo presenečenja:	Opti-
mist ne more biti nikoli prijetno presenečen.
Murphyjeva filozofija: Če se počutiš dobro, nič ne skrbi; bo že minilo...
Priročnik za sindikalne zaupnike in strokovne službe podjetij
19
Kako uveljaviti splošni kolektivno pogodbo v praksi
Vsebina:
Gregor Miklič:
Brane Mišič:
Uveljavljanje normativnega dela splošne kolektivne pogodbe - delovnopravni del
Delitveni del normativnega dela splošne kolektivne pogodbe
Mag. Janez ženi: Podjetniško zasnovan sistem delitve osebnih dohodkov (na osnovi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo)
Dr. stane uhan: Uveljavljanje tarifnega dela kolektivnih pogodb Prilogi:	Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
Cena 170 din
Naročila pošljite na naslov ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 321-255, 310-033_____________________________________________ '______________________
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnostir Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
_________izvodov priročnika KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO
V PRAKSI po ceni 170 din. Naročeno pošljite na naslov:-
Ulica, poštna št., kraj: Naročeno dne:
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Podpis naročnika
LIPE SVEDER: JUGOSLOVANSKA JESEN