PROFESOR DR. ALFRED ŠERKO Dr. Alfred šerko se je rodil 1879. v Cerknici, kjer je stopil s petim letom v ljudsko šolo in jo dovršil z desetim. Nato je absolviral v Ljubljani utrakvi- stično nižjo gimnazijo pod ravnateljstvom Wiestha- lerja in nemško višjo gimnazijo pod ravnateljstvom Senekoviča. Maturiral je leta 1897. in odšel potem na dunajsko vseučilišče, kjer se je vpisal na filozo fijo, študiral je logiko, psihologijo, spoznavno teorijo, zgodovino filozofije in promoviral leta 1904. z diser tacijo: »Cber den Begriff des Wesens bei Spinoza«, za doktorja filozofije, že v tem času se je živo zani mal za psihiatrijo in poslušal predavanja slovitega psihiatra Krafft - Ebinga in psihoanalitika Sigmunda Freuda. V želji, da bi se Izpopolnil v psihiatriji, se je vpisal na medicino in promoviral leta 1909. Kot medicinec je stalno obiskoval psihiatrično kliniko, kjer ga je uvedel v to stroko tedanji asistent prof. dr. Ervvin Stransky. Po promociji je odšel na psihia trično kliniko znamenitega prof. Kraepelina v Mo- nakovo, kjer si je kmalu pridobil zaupanje svojega šefa, ki je dal šerku na razpolago ves ogromni ma terial svoje klinike. Posebno se je šerko tedaj zani mal za paranoidne psihoze, preiskal je na stotine in DR. BOGOMIR MAGAJNA stotine bolnikov, zasledoval potek njihovih bolezni, ko so bili prestavljeni, po različnih umobolnicah Ba varske (Eglfing, Gabersee in drugih), je obiskoval odpuščene bolnike po domovih ter potem zbral skoraj pet sto izčrpnih popisov, izmed katerih je več kot dve tretjini sestavil sam. Na podlagi tega materiala, ki ga je odstopil na vpogled prof. Kraepelinu, je ob javil ta leta 1912. svojo razpravo: »Cber paranoide Erkrankungen«, s katero je izpopolnil svoj sistem psihoz in postavil novo bolezensko enoto parafrenij. V Monakovem je delal na sebi poizkuse z ineskalinoin in objavil pozneje, leta 1913., svojo razpravo »lin Meskalinrausch«, ki je kot prva opozorila znanstveni svet na ta alkaloid. Ker Kraepelinova klinika ni sprejemala nevroloških bolnikov, je po triletnem delovanju na njej zapustil Monakovo in odšel na Dunaj k VVagner - Jaureggu, kjer je bil po nekaj mesecih imenovan za kliničnega asistenta in prevzel klinično vodstvo nevrološkega oddelka. Zanimal se je v tem času zlasti za tumorje hrbtnega mozga in objavil leta 1913. razpravo: »Eini- ges zur Diagnostik der Riickenmarksgeschvvulste«. 48 KRONIKA Spomladi leta 1914. je zapustil Dunaj in se preselil V Trst, kjer je odprl privatno prakso kot nevrolog- psihiater. Istočasno je bil imenovan za slovenskega psihiatra - sodnega izvedenca. Po izbruhu vojne je moral na fronto na nemško-poljsko mejo v šlezijo k topniškemu polku. Od tam je moral v Karpate, kjer je doživel strahovito epidemijo kolere in težki poraz avstrijske armade. Pozneje je še doživel veliko Bru- silovljevo ofenzivo. Po kratkem presledku doma se je moral javiti v Gradec v garnizijsko bolnico, katere psihiatričnonevrološki oddelek je bil tedaj v veliki stiski, ker ni bilo razen šefa nobenega strokovnjaka psihiatra in to v bolnici, kjer so bili večinoma slo venski in italijanski bolniki. V tej bolnici je ostal do leta 1919. Imel je ogromno dela, saj je moral sestaviti letno do dva tisoč strokovnih mnenj. Vendar je našel še toliko časa, da je objavil tri obširne razprave in sicer: »Cber Simulation der Geistesstorung«, > Involutionsparaphrenicn«, in »Akute paraphrene Angslpsychose«. Obširne razprave so zbudile v znanstvenem svetu precej pozornosti. Potem se je priglasil za habilita cijo na dunajski univerzi, ki pa ga je po polomu Av strije kot Slovenca odklonila. Zato je odšel v Prago in se tam habilitiral kot privatni docent za nevrolo- gijo in psihiatrijo. Za inauguralno disertacijo je pred ložil svoj spis o tumorjih hrbtnega mozga. Do jeseni leta 1919. je služil kot nevrolog v ljubljanski garni- zijski bolnici, nakar je bil imenovan na novo usta novljeni medicinski fakulteti za rednega profesorja nevrologije. Pozneje je bil nastavljen tudi v bolnici za duševne bolezni v Ljubljani, kjer je poleg drugega dela predaval juristom, pozneje medicincem in filo zofom psihiatrijo. Svojim študentom medicincem je spisal anatomijo in fiziologijo živčevja. Izdal je knjigo o Freudovi psihoanalizi, spisal je pa še nekaj drugih kritičnih spisov, n. pr. študijo o Cankarjevem Poli- karpu. V rokopisih ima še nedokončana dela o foren- zični psihiatriji, o seksualni patologiji, o Adlcrjevi individualni psihologiji in še nekatera druga. Na našem vseučilišču je postal tudi rektor in je bil sko raj nepretrgoma dekan medicinske fakultete. Njegove psihiatrične in nevrološke razprave so visoke znanstvene kvalitete in kažejo učenjaka, ki ni poznal samo obširne literature, ampak je imel tudi visoko znanstveno invencijo. Na oddelkih bolnice se je živo zanimal za vsakega bolnika posebej — z ostrim pogledom je doumel dušo in njeno bolezen vsakega — najmanjši odtenki mu niso ostali skriti. Zelo so se zatekali bolniki k njemu kot pravemu zaščitniku. Skupaj z upravo se je trudil, da bi zavod, ki je bil po vojni tako zelo zanemarjen, polagoma spravil na stopnjo moderne bolnice. Pod njegovim vodstvom smo uvedli na oddelke komplicirano zdravljenje z in- zulinom in kardiacolom, ki je rešilo zdravje vrsti shisofrenih bolnikov. V našem zavodu se je tudi posrečilo promptno ozdraviti s kardiacolom par pri merov ciklofrene depresivne zavrtosti, kar je Šerko publiciral in prejel korekture tik pred smrtjo iz Nem čije od »Psihiatrisch-neurologische VVochenschrift«. Po njegovi smrti pa je prišla iz Ne\v Yorka prošnja za objavo tega njegovega poročila. Kratko je to po ročilo, vendar poda zopet nekaj novega. Imel je od- ProfeSor dr. Alfred Šerko prte oči v bodočnost vedno je mislil na bodočo kliniko — zato se je veselil predavanj v splošni bol nici in predavanj zdravniškega društva. Zato je skliceval seje primarijev in stopil k banu z novim programom. Svojo bogato nevrološko psihia trično kliniko je zapustil našemu zavodu s pogojem, da preide v bodočnosti v last psihiatrične klinike. Morda se zdi danes klinika v našem mestu utopija »— toda utopije imajo to čudovito lastnost, da se rade uresničijo«, je rekel nekoč Ivan Cankar. Šerko je bil človek izredno širokega obzorja. Po znal ni samo anatomije in fiziologije živčevja, ne samo nevropatologije in psihiatrije, ampak je bil doma tudi v drugih naravoslovnih vedah. Bavil se je n. pr. z načrtom, da bi spisal splošno fiziologijo, poznal je vrsto filozofskih del, prebral je dolgo vrsto evropskih beletrističnih avtorjev in skoraj vsako do mače leposlovno delo. Zato je bilo z njim debatirati težko. V debati je bil oster in neusmiljeno odkril. Vrgel je svoje mnenje vsakemu v obraz. Zato so se ga nekateri bali. Bil je velik skeptik in so ga zmagala le prvovrstna dela. Popolnoma se je otresel skepse tudi tedaj, kadar je bilo treba stopiti v borbo za ohranitev naše kulturne samobitnosti, v borbo za fakulteto ali pri tej ali oni kulturni akciji. Bilo je v Ljubljani malo ljudi, ki bi ga ne poznali. Malo pa je bilo tudi takih, ki bi ga poznali do dna. človek, ki se dvigne v svojem spoznanju visoko nad okolico, mora postati samotar kljub množici, ki ga obdaja. »Mora postati«, kot govori Jack London, »samotni orel, ki kroži visoko pod oblaki«. -- Dostikrat je bil tih, zamišljen, mrk, pogreznjen v svoj svet, o ka terem je vedel, da ga je tako težko razjasniti drugim. Zato se je večkrat napotil peš po hribih in dolinah naše domovine, ki jo je križem prehodil sam s svo jimi mislimi, sam, obdan z lepoto in ogromno skriv nostjo prirode, ki ga je obdajala in s katero se je s svojim duhom spajal. Z njim pa je hodilo njegovo široko in pisano življenje - dogodek za dogodkom, delo za delom. Zato je iskal družbe sebi bližnjih in je stopil v družbo Penatov h Kolovratu, ali v družbo pesnika, slikarja. Naši najboljši ljudje so mu bili prijatelji. Odšel je od nas dosti, dosti prezgodaj - prezgodaj mu je smrt iztrgala iz roke kladivo, s katerim je na meraval pripomoči k zgradbi našega kulturnega sve tišča in s katerim je nameraval udariti po glavi ti stega, ki bi zidanje motil. KRONIKA 49