Ali bi ne bili šolski verti na kmetih ljudstvu
v velik dobiček?
Dokaj lepih naukov ste nam že prinesle, drage „Novice", o umnem kmetovanji; — da! res vsi smo jih hvalili; al žali Bog! kako malo smo se po vaših naukih ravnali, nas in vas lahko vsakdanja skušnja uči. Da ve niste tega krive, menim, ne more nobeden tožiti; zakaj ve nam morete le svetovati, nikdar pa naravnost v roke in v usta dati, kar je za nas dobro in koristno. Pa tudi nikar prehitro ne zamerite, da so kmetje večkrat neverni Tomaži in da hočejo pred vitliti, pošlatati in še celo pokusiti, preden se primejo priporočil; zakaj skušnja spričuje, da vsak sadež hoče svoj kraj, svojo zemljo, in gotovo bi se kmet zlo spekel, ako bi na njive in travnike semena sejal, kterih ne pozna, o kterih prepričan ni, ali bi rastle in mu kaj več dobička donašale od  navadnih.
Treba je toraj, preden se kakega semena ali sadeža na novo poslužimo, da poskusimo na majhnem prostoru; ali je za naš kraj in našo zemljo, in ali bi nam tudi res kaj prida donašal? Kteri prostor pa bi bil bolj pripraven za take ppskušnje, kakor so vertje pri šolah? Glejte, ljubi biavci, lo bi bile še prave učilnice za kmeta! zakaj dokler se bo po naših ljudskih šolah samo branje, pisanje, petje in še kaj drugega takega učilo, ne bodo ljudske šole nikdar svojega pravega namena dosegle; zredili bomo veliko bravcov, pisavcov in pevcov, malo pa za umno kmetijstvo pripravnih fantov, in tako bo kmetijstvo le zaostajalo, namesti se povzdigovalo. Premislimo kmetiškega fanta, ki je*hodil prav pridno 5 ali 6 let v vsakdanjo, 4 ali 5 let pa v nedeljsko šolo, — kaj se je naučil? Res veliko lepega pa tudi koristnega za življenje. Toda vprašam Vas: ali si je za svoj stan kaj dosti naukov pridobil? ali si bo s tem, kar se je v šoli naučil, dosti lože kruh služil, kaj umniše zemljo obdeloval, zakaj zemlja bo njemu kruhek dajala? V ljudski šoli, kakor je dandanašnji, gotovo trohice ne! Ali morebiti pri svojem očetu? Zna biti, če je oče bistroumen gospodar; al koliko je tacih, ki ne ravnajo čisto po starem kopitu! Prasamo pa še: ali mi tudi živimo in se oblačimo po nekdanji šegi, in ali so naši davki še tudi po stari meri? Kaj ne da ne? Vsak dan potrebujemo več. Kdo pa nam more dodati to, kar zdaj več potrebujemo? Glej, ljubi bravec, jez poznam samo enejra očeta in samo eno mater, ki nam zamoreta dodati kaj — in ta dva sta: Oče nebeški in pa žemljica naša. Treba je tedaj, očeta nebeškega blagoslova prositi, zemljo pa umno obdelovati. Ako pa hočemo zanaprej zemljo umno obdelovati, se moramo tega začeti učiti. Toraj je živa potreba, da se ljudske šole tako vravnajo, da stopijo s kmetijstvom v tesnejšo zvezo; ker le po tem bi se smele naše šole na deželi v resnici ljudske šole imenovati. Kakošen razloček je pa zdaj med ljudskimi šolami na kmetih in v mestih? Jez druzega ne poznam, kakor tega, da se šolarji na kmetih dvojke in trojke tako ne boje, kakor pa  v mestih.
Ne rečem pa, da bi ljudske šole na kmetih mo^le šole čisto za kmetijstvo biti. Tega ne! al namesto nepotrebnih
drugih reči naj bi se jim vverstilo takih naukov, ki so podnožje umnemu kmetijstvu in rokodelstvu.
Potem se bo šola tudi kmetom, ktera jim je zdaj za-volj pičlega dobička, ki ga od nje imajo, še zmiraj tern v peti, bolj prikupila, ker bodo vidili, da se njih otroci tudi za svoj prihodnji stan marsikaj učijo.
Kaj pa vi učitelji, moji predragi bratje! ali vas morebiti to moje pisanje kaj straši? O nikar se ne prestrašite, zakaj iz lastne skušnje vam zamorem povedati, da nas bodo potem kmetje veliko bolj spoštovali in ljubili, ko nas bodo vidili včasih z matiko in lopato v drevesnici ali šolskem vertu, kakor pa zdaj, ko nosimo le ^spaziersiockel" v rokah.
Jaka iz Gorenskega.