Šolski vrtovi in mesta. Uvedba kmetijsko prirodoznanskega pouka v naše osnovne šole zahteva urejenih šolskih vrtov, ki naj služijo kot nazorilo pri tem pouku. Razveseljivo je, da so začeli mnogi učitelji vrtnarji preurejati šolske vrtove, ker se zavedajo, kolikega pomena je kmetijsko prirodoznanski pouk in urejen šolski vrt za vzgojo in praktično-izobrazbo naše mladine. Kdor ima zmisel za resnično vzgojo in napredek našega naroda, ta bo podpiral to prizadevanje. V prvi vrsti so v to poklica-ni naši lokalni faktorji: krajni šolski svetiin občlne. Žal pa, da ravno te korporaci je, ki so najbolj prizadete na stvari, ki bi imele od uspešne izvršitve tega načrta največ koristi, le malo pomagajo, pogostokrat vsled nevednosti in nepoučenosti celo nasprotujejo prizadevanju učitelja vrtnarja. To nas ne smc plašiti. Namen ]e dober, misel je zdrava in realizacija nujno polrebna. Potom tega pouka moremo najlažje in najsigurneje zainteresirati narod za šolo in pridobiti zanjo njegovo naklonjenost. Učitelj, ki kaže za ta predmet zanirnanje in v tem zmislu deluje, ve, da je krnetijsko prirodoznanstveni pouk in šolsko vrtnarstvo ona vez, ki bolj ko vse dru<?e veže šolo z domom. Vprašanje je. kakšno stališče naj zavzamemo za mestne šole. Neniškl zdravnik Schreber (1. 1808.) se ,;e posebno zanimal za reformo vzgojc mestnih otrok. Po njegovem prizadevanju so ustanovili sredi minulega stoletja v nekaterih mestih velike vrtovc, ki nudijo ctrokom v prostein času zdravo bivališče in igrlšče v prosti naravi. Imajo pa ti vrtovi tudi praktično stran, scznaniti mladino z deloin in se z njim okoristiti. Ta prekorislna naprava se je vrlo obnesla in se je kmalu nizširila po imiogili neniških mestih v veliko korist mladine in v veselje starišev, ker je odtcgnila deco brezdelju, postopanju in pocestnemu potepanju ter jo navaja k zdravemu razveseljevanju in jo uči koristnega dcla. Tožbe o naši mladini se množe, njeno vedenje ni razvcseljivo. Brezdelno postopanje in razne nerednosti so na dnevnem redu. Nisein nasi)rotnik športa, a neprestanega premetavanja žog je menda več kot dovolj. Mnogi starši so se že zatekli k svojim učiteljem, naj skušajo to preprečiti, saj jim strgajo toliko obleke. da jim je ne morejo sproti nadovoljiti. Kako vplivajo te divje igre na vzgojo mladine in njen napredek, v tem so edini vsi treznomisleči učitelji. O tem so tudi že govorile učiteljske konference. Razumeti pa je treba prav. Nismo nasprotniki sporta in telesne vzgoje. Smo za to! A ta mora biti smotrena, uči na] sc pod nadzorstv-jm in strokovnim vodstvom. Potrebna je telesna vzgoja, zat(; se vnemamo za telovadbo, otroške igre in vsako telesno vzgojo, ki ]e smotrena. ki krepi otrokovo telo, plemeniti njegovo srce in navaja k delu. V dosego tega cilja ne najdem boljšega sredstva, kakor je uvedba šolskega vrtnarstva tudi za mestne šole. Mnoge naše mestne šole nimajo vrtov ali pa neprimerne, ki ne morejo vstrezati svojemu namenu. Nujno je tedaj potrebno, da ustanovimo v naših mestih centralne šolske vrtove. To misel sem sprožil pri lanski učiteljski konferenci za Ljubljano in upam ne brez uspeha. Ustanovitev in uvedba šolskega vrtnarstva je iz higijeničnih in vzgojnih ozirov potrebna. Vsako leto čitamo v naših časopisih pritožbe o poškodbah in uničevanju mestnih nasadov in izprehajališč. Tu ne bodo pomagale mnogo vse odredbe ne straže. Treba je vzgoje srca, vzgoje čuta za lepoto in spoznanja, kollko truda, dela in časa je treba, predno vzgojimo nekaj lepega. Če borimela naša mladina ta čut, če se bo zavedala ob pogledu lepih nasadov obilega truda, ki ga je bilo treba predno je bilo vse to vzgojeno, izginila bo vsa dosedanja surovost in škodoželjnost. V lepo urejenem šolskem vrtu, kjer bo mladina sodelovala sama pri vzgoji kultur, bo spoznala vrednost dela, v njej se bo vzbudila ljubezen do lepe narave, pravi čut do lepote. Ta čut bo boljši varuh javnih nasadov kakor vsi opomini, vse straže in odredbe ali celo kazni. Na naših mestnih šolah je sicer majhen odstotek kmetskili otrok, katerim bo ta pouk koristil neposredno. Pa če je ta procent še tako majhen, ima iste pravice zahtevati pouk, katerega so deležni tovariši in tovarišice na deželi. Morda imajo še večjo pravico, ker bo okoliščina, da bivajo v bližini mesta, zahtevala od njih boljšega in intenzivnejšega znanja in de la njihovi stroki. Velik procent naših šolarjev pripada obrtnemu in uradniškemu stanu. Tudi tem je potreba tega poitka. Želja vsakega obrtnika je doseči prej ko mogoče samostojnost. Vsak si želi pridobiti zeinljišča na katerein si ustanovi svoj dom. To stremljenje moramo podpirati, ker jc velikega pomena za zdrav razvoj obrtnega stanu. Šolsko vrtnarstvo laliko veliko pripornore k uresničenju teaa. važnega socijalnega vprašanja. Znanje, ki si ga bodo pridobili učenci v osnovrni šoli, jih bo navdušilo in jim nudi- 10 tudi potrebnega znanja pri izvedbi zaželjenega načrta. Na podlagi pridobljenega znanja si bo ustvaril lahko res nekaj dovršenega. Kolonije obrtnikov in delavcev mnogih, zlasti nemških mest, kažejo pestro sliko. Hišice sredi vrtov z lepimi nasadi in cvetjcm so pravi raj. Tu jc temelj rednega in srečnega življenja, kamor nima dostopa pogubni alkohol in vse kar ga spremlja. Kako pa je v tem oziru pri nas? Pa naj postanejo naši učenci(ke), uradniki te ali one stroke, pridobljeno znanje jim bo koristilo če bodo službova- 11 v mestu ali na deželi. Posebno slednjim. Kako nesrečne se počutijo uradniki na deželi, ki so bili vzgojeni v mestu. Ne poznajo narodnega delokroga in teženj, vse jim je tuje. Tuji pa so taki uradniki tudi ljudstvu, kar pa je obeina v veliko škodo. Kdor je potoval po raznih mestih je videl s cvetjem in zelenjem okrašene hiše in cele ulice, kar daje mestom posebno prikupljivo lice. Kako je v tem oziru pri nas? Manjka čuta za lepoto, pa tudi potrebnega znanja. Šolsko vrtnarstvo bi starilo lahko tud| V teni oz-iru jnnogo v okrašenje naših his. Da imajo mestne občine primernega sveta na razpolago o tem ni dvoma. Svet, ki je danes v najeinu iti ga izkoriščajo drugi, bi bil v kratkem času kraj dela in veselega življenja za našo mladino. Tak centralni vrt bi moral biti dovolj velik in urejen po načrtu, kakor ga je odobril oddelek za prosveto. Z vrtoni bi bilo združeno otroško igrišče po gesiu: delu, razvedrilu in zdravju. Na njem bi se gojile vse zahtevane panoge: sadjarstvo, zelenjadarstvo, cvetIičarstvo in čebelarstvo. Po možnosti tudi reja kokoši in kuncev. Vrt bi upravljal po enotnem načrtu učitelj-vrtnar. Ta bi sestavljal delovni red in poučeval učence in učenke višjih razredov tako, da bi bili v gotovem redu deležni pouka in dela v vseh naštetili panogah. Učenci in učenke bi opravljali vsa dela na centralnem vrtu sami pod vodstvom učitelja-vrtnarja. Prldelki bi bili njihova last, ki bi je bili deležni po pridtiosti in zanimanju. Vsem, ki je mar zdravje, dobra vzgoja in sreča otrok, upoštevajte dane nasvete. Osrečili bodete našo mestno mladino in pomagali vzgojiti zdrav in deloljuben naraščaj. Ta pouk in delo na centralnem šolskem vrtu lahko tudi prav mnogo pripomore do spoznanja, koliko truda in dela, pa tudi znanja je treba producentu, predno more nuditi konsumentu potrebnih pridelkov. To opazovanje bo uspešno blaži- lo naraščajoče nasprotstvo med meščani in kmetskim prebivalstvom. Skulj Andrej.