шмш VOJAŠKO SODIŠČE V LJUBLJANI PONOVNO V AKCIJI SOCIALISTIČNA FEDERATIVNA REPUBLIKA JUGOSLAVIJA SOCIALISTIČNA REPUBLIKA SLOVENIJA MESTO MARIBOR 18.6.1970, Maribor OSEBNA IZKAZNICA DANIJEL H E R I Č IME IN PRIIMEK DAN. MESEC. LETO IN KRAJ ROJSTVA Maribor Tabor, Slovenija Cina. republika 145446 21.2.1986 21.6.1991 IZDANA DNE \f erjetno javnosti ni potrebno seznanjati o okoliščinah, v katerih je potekalo sojenje J.B.T.Z. pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani. Sojenje v srbohrvaškem jeziku na domači grudi je izzvalo številne reakcije ne samo državljanov in ustanov Slovenije, temveč tudi v širši Jugoslaviji. Vsi smo pričakovali, da bodo vojaški organi spoznali naravno hotenje suverenega naroda in da bodo naprej poslovali v uradnem, slovenskem jeziku. Na ta način vojaška sodišča in JLA v celoti ne bi kršila veljavnih pravnih(?) aktov. V mojem primeru, ko me je vojaško tožilstvo obtožilo za zlorabo položaja organa varnosti JLA in mi je zatem sodilo vojaško sodišče v Ljubljani v slovenskem jeziku, so se mnogi ožarili. Reagiral je tudi Odbor za varstvo človekovih pravic in v sporočilu za javnost zapisal, da pozitivno sprejema pripravljenost vojaškega sodišča v Ljubljani. Nadaljnja sojenja pred istim sodiščem pa dokazujejo nasprotno. Tako je bilo sojenje meni samo trenutna farsa, politična preventiva, da se ne bi še bolj razburkala slovenska javnost. To bi lahko imenovali politična manipulacija ali kakor koli drugače. Dejstvo je, da je bilo to samo politično umirjevalna odločitev vojske. Pet mesecev za tem (24. julija 1989) so sodili devetnajstletnemu mladeniču iz Maribora, DANIJELU HERI-ČU. Danijel je član Jehovinih prič in kot takšen ne želi služiti vojaškega roka. V svoji izjavi verski komisiji v republiškem izvršnem svetu je zapisal: »Moja biblijsko šolana vest mi ne dopušča, da se uspo- sabljam za vojaški stan, ker bi s tem okrnil svobodo vesti kakor tudi biblijsko zapoved NE UBIJAJ iz 2. Mojzesove knjige in UUBI BLIŽNJEGA KAKOR SAMEGA SEBE, kot je zapisal Matej!« Sodili so mu v srbohrvaškem jeziku po prvem odstavku 214. člena KZ SFRJ, ker se ni odzval vpoklicu v JLA in se tako izogibal služenju vojaškega roka. Kot je sam povedal, je vse skupaj trajalo borih dvajset minut. Sodnik, podpolkovnik Mihajl Krpan, ga je v srbohrvaščini spraševal o osebnih podatkih in to je bilo kratko malo vse. Danijel je samo po- novil izjavo, ki jo je poslal verski skupini. Stvar je bila s tem končana. Obsodili so ga na osem mesecev zapora. Zaradi tega kaznivega dejanja je možna denarna kazen ali kazen do leto dni zapora. Sodbo so mi poslali v srbohrvaškem jeziku, in s tem kot ničkolikokrat doslej kršili veljavne zakone. Danijel se na sodbo ni pritožil. Sam meni, da bi mu Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu kazen samo še povečalo. O tem ga prepričuje predvsem dnevno časopisje, ki stalno obvešča javnost o povečanih kaznih Vrhovnega vojaškega sodišča. Omeniti je potrebno, da se je tudi v tem primeru vojaško sodišče odločilo za skoraj maksimalno kazen. Ni upoštevalo, da ima Danijel samo 19 let, da ima tako visoka kazen za mladega, poštenega, mirnega mladeniča predvsem negativne osebne posledice. Le kakšen bo njegov odnos do takšne družbe! Namen kaznovanja je tudi v tem primeru predvsem političen. Vojaško sodišče se ne želi zavedati strahu, ki ga povzroča ne samo s svojim obstojem, temveč tudi s kaznimi, ki jih izreka. Ali ni sama po sebi žalostna že Danijelova izjava, da bi mu, če bi se pritožil, Vrhovno vojaško sodišče kazen samo povečalo. Vsaka ustanova, pa tudi vojaška, bi se ob tem morala vprašati o razlogih takšnega rezerviranega odnosa slehernega državljana do nje. Vsaka ustanova ali oseba si odnos družbe do sebe ustvarja sama. V obrazložitvi sodbe se je sodišče sklicevalo na znani realsocialistični besednjak: »da svoju porodicu i svoju radnu organizaciju treba čuvati. U situaciji kad svi naši susedi i ostale zemlje imaju opštu obavezu, bilo je neop-hodno da i naš Ustav SFRJ u članu 237 kao i u Ustavu SR Slovenije u članu 299 propišu da je obrana nezvisnosti.. . neutudivo pravo i dužnost i čast...« Že v tem delu sodbe je vojaško sodišče zapisalo neresnico o obči obveznosti služenja vojaškega roka v sosednjih in drugih državah, zato bi bil v tem primeru kakršenkoli komentar odveč. Danijel Herič upravičeno pričakuje, da mu bodo kazen med prestajanjem v OKPD Rogoza maksimalno znižali. Roman Leljak Ne prisluškujemo, ampak prisluhnemo. /1 a [ijvobodo j LI islečega veta Portorož, 3.-5. novembra 1989 EX DRAVSKO POLJE LUX Pinus je svinja, je pisalo nekaj dni v znamenitem mariborskem podhodu pri hotelu Slavija. Grafit se žal ni dolgo obdržal. Ker ga ni zlizal zob časa, so ga zbrisale Pinusove roke in prav začuden sem bil, ker niso tiste roke zbrisale tudi preostalih grafitov kot denimo Sveže vode ali pa Triglav s H«0 in druge. Zakaj je izginil PINUS JE SVINJA? V ekološko neozaveščenem Mariboru sta torej ljudem v napoto le dve besedi: PINUS in SVINJA. Dolgo ni treba ugibati, katera beseda je Mariboru, Račam in Dravskemu polju povzročila motnje v splošnih človeških fizioloških funkcijah in prizadela osrednji živčni sistem. Je to bila beseda PINUS? Nemara SVINJA? Mene je živcirala besedica JE, druge PINUS. Kajti Pinus ni samo sinonim za slovenski strup, ampak tudi za PINUSOV KLJUČ -drobno knjižico iz leta 1974, v kateri so shranjeni vsi Pinuso-vi možgani o insekticidih, pesticidih in herbicidih. Oglejmo si podrobno eno od poglavij iz te knjižice — poglavje o sredstvih za uničevanje plevelov. Avtorji, ki se imajo za kemike in praviloma tudi za ekologe in zelene borce v slovenskem ekološkem gibanju, pišejo takele neumnosti: če rastline okopavamo, bodisi ročno ali s strojem, jih poškodujemo. Razen tega pa je okopavanje utrudljivo in drago . .. zoper plevel v koruzi priporočamo tele herbicide: Gesaprim 50 WP (vsebuje 50% atrazina), Gesaprim 80 WP (vsebuje 80 % atrazina) Gesaprim 1802 WP (vsebuje 33,3 % atrazina) itd. Uporaba: 1 do 6 kg na hektar v 500 do 1000 litrov vode! Strupa čez glavo in čez. IN ATRAZIN — kaj to je? Najhujši strup sveta. Tako je bilo pred 15 leti. Ne, ni se takrat končalo z zastrupljanjem njiv na Dravskem polju. Zastrupljanje je trajalo. Vse do danes. Spreminjala so se le imena hudih strupov in onesnaževalcev pitne vode pod njivami Dravskega polja, učinek strupov pa ne. Sesuti kmeta, slokega in marljivega človeka z Dravskega polja, mu naprtiti ves drek industrije — rdeče in črne — je nesmisel. Kmet je vzel, kar mu je država dala, predpisala in uzakonila. Kmet z Dravskega polja je že pred dvajsetimi leti napovedoval hudo uro, ki bo odzvonila v slovenskih pinusih in v zemlji zapustila neizbrisen črni pečat. Dravsko polje je zdaj upoštevano, resda je še videti zeleno in rjavo, rodovitno in plodno, toda čez desetletje bomo čezenj naredili križ. Čez vodo smo ga že. O tem je zadosti dokazov... in PINUS? Kaj naj z njim storim? PINUS kot SVINJA prinaša v afektivno raven novostara stanja: nezadovoljstvo, nelagodje, obsedenost ter željo, kako pobegniti, se dvigniti, vziti in oditi s polja, v katerem so vkopani ljudje Dravskega polja. Nekdo bo rekel, da je tukaj konec socialnosti — pa je ni. S Pinusom se začne nova socialnost, zelenost in uporništvo proti drekačem, ki kakorkoli posegajo v zemljo, v človeka, v zdravje, v vodo... Zdenko Kodrič 2 шмш Aleš Razpet KAJ KDO DELA ALI KAJ SE BO Z ZSMS ZGODILO l^o je že kazalo, da je ZSMS v procesu svoje preobrazbe neverjetno zlahka premostila dilemo, ali jo je treba iz sedanje dvoživke spremeniti v politično stranko, ali v čisto družbeno organizacijo, se je ta dilema tik pred zaključnim dejanjem artikulirala v nekoliko sprevrženi obliki: ali naj ta dvoživka reinkarnira nazaj v samo sebe, ali pa je vodstvo Republiške konference banda pokvarjenih foteljaških karieristov. Na ta način namreč razmišljajo v »Iniciativnem odboru Združene Opozicije« pri Občinski konferenci ZSMS Velenje in v »delovni skupini predsedstva Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana«. Tudi takšna zastavitev vprašanja bo po vsej verjetnosti imela za posledico^kongresno ukvarjanje z v začetku omenjeno dilemo. Le-ta je razrešena zgolj na videz, v latentni obliki pa jo lahko zasledujemo skozi različne verzije statuta. Kronološki razvoj nekaterih določb tega akta celo kaže, da je zadrega zmeraj večja. Osnovni značaj organizacije je v osnutku tega statuta opredeljeval stavek: »ZSMS je samostojna in odprta politična organizacija«. Nedvoum- no — seveda če bi se tu končalo. V tistih členih, ki določajo njeno sestavo, je bilo namreč že tedaj zapisano, da ZSMS sestavljajo tudi »... interesne, stanovske in druge organizacije in združenja«, iz njenega imena pa je bilo v osnutku še zmeraj razbrati, da gre za mladinsko organizacijo. Kategorična trditev iz v začetku navedenega stavka nas torej prepričuje v nekaj močno vprašljivega. V naslednjih fazah je ta stavek evolviral najprej v »ZSMS je samostojna, odprta politična in družbena organizacija«, v delovnem besedilu predloga z datumom 2. 10. pa je postala ZSMS poleg naštetega še »del mladinskega političnega gibanja«. Protiukrep temu pa je bilo črtanje mla-dinskosti iz imena, oziroma sprejetje mariborskega predloga, da naj se organizacija imenuje preprosto ZSMS, brez razlage. Kje bo to sprehajanje na žici končalo, ne vem. Ena izmed možnosti je gotovo tista, ki jo ponuja tekst Iniciativnega odbora Združene Opozicije (potem ko ga očistimo vseh retoričnih neslanosti, seveda). »Temeljno načelo našega delovanja je ustvariti takšno organizacijo, ki bo sposobna omogočati vsem mladim, skupinam, združenjem, klikam in posameznikom, da ustvarjajo svoje programe dela ter da svoje vizije uresničujejo v stvarnosti.« Isti cilj si (nekoliko bolj spretno) postavljajo tudi,ljubljanski UK-jevci in se pri tem sklicujejo na Janšev program (ki je bil zame v razmerah enostrankarskega pluralizma zelo dober): »praktično odpreti organizacijo vsem mla- dim, ki hočejo družbeno ali politično delovati«. Dokler je imela demokracija brez pridevka socialističnosti heretičen prizvok, je tak cilj za obstoječo zgradbo deloval rušilno; danes lahko na njem vztrajajo samo še tisti, ki verjamejo v nekonfliktnost družbe. Organizacijo podobnega tipa lahko vidimo vse pogosteje na delu v nočnem programu; njenim prireditvam se reče sednice, njeno ime pa je Zveza komunistov Jugoslavije. Vseeno mi je, ali je mladost predvsem biološka ali predvsem ideološka kategorija; po obeh kriterijih sem vse manj mlad. Za to razpravo je ključno to, da mladost v nobenem primeru ne more biti temelj za politično organiziranost. Politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi, pravijo; politični sistem naj konflikt institucionalizira, brez ambicije, da bi ga odpravil; omogoči naj njegov obstoj tudi brez izmenjave rabljene municije. Dokler to ni možno, se politične razlike preslikavajo v nacionalne (ali v katere druge). Velenjčani in UK-jevci bi jih radi preslikali še v garancijske. Če je smiselno politično organizirati ljudi med 15. in 35 letom (OK Velenje) ali med 15. in 30. letom (UK Ljubljana), potem bi bili lahko mandati v skupščini razdeljeni kar med letnike, namesto volitev pa bi služila demografska piramida. Tovrstno ohranjanje ZSMS-jevske transinteresnosti (oziroma njena reSZDLizacija) kmalu konča v boljševizmih, v katerih so »mladost«, »mlada generacija« ali celo »mi mla- di« zgolj zamenjali »delavski razred«. Da bi to ne bilo preveč očitno, iniciatorji ZDružene OPo-zicije vneto razpravljajo o tistem, o čemer se jim »ne zdi vredno razpravljati«; slikajo idilično notranjo harmonijo »Zveze slovenske mladine« in v isti sapi ugotavljajo, da je »prisila temeljni mehanizem integracije vsake organizacije«; pravijo, naj bo »osnovni vir financiranja samofinancira-nje«, hkrati pa »se ne bi odrekli« proračunskim virom; trdijo, da jih »kongres ne zanima«, vendarle pa »v njem vidijo še zadnjo možnost za politično organiziranje slovenske mladine«. Zanima jih to, kar »zanima mladega človeka« (dva pogoja: mlad, pa še človek). Izgubiti nimajo kaj, saj naj bi tako ali tako »delovali v okviru ZSMS«. Sodeč po predstavitvenem pisanju bo ena izmed njihovih političnih zahtev tudi deregulacija slovenskega pravopisa. Doslej napisano seveda ne pomeni, da je na vprašanje odgovorjeno, da vprašanja ni več — vprašanje je le narobe zastavljeno. ZSMS je lahko politična organizacija (za kar se zavzemam), ali pa mladinska organizacija. Ne more pa več biti oboje. h. Darka Zvonar LOV ZA NOVINARJE l^o je kandidatka za pred-sednico Društva novinarjev Slovenije lani v svojem programu predlagala uvedbo izpitov za novinarje kot eno od meril strokovnosti, je med novinarsko združbo završalo. Pa ne od navdušenja. Kandidatka je na volitvah gladko pogorela. Ko se je v naročju rotovške partije to pomlad skotila pobuda za boj proti medijskemu nasilju, poimenovana Kše-lova, se je le redkim novinarjem zdelo vredno opozoriti, da se lahko ta boj sprevrže v lov na novinarje in v prakso naglih sodišč, kjer bodo iskali pravico razžaljeni funkcio-narčki. Čeprav je pobuda omenjala tudi uvedbo novinarskih licenc, kakšnega posebnega vika in krika iz novinarskih vrst ni bilo, pod pobudo pa so se podpisali tudi nekateri novinarji. Najbrž pod vtisom medijske vojne na ju-gorelaciji sever—jug in v zmotnem prepričanju, da so zanjo krivi novinarji. (Če bi bilo to res, seveda ne bi s padlimi politiki odhajale v »ilegalo« tudi novinarske in uredniške garniture.) Večina je molčala, volitev ni bilo. Ko je to jesen — v teh zmedenih časih brez pravil igre, v katerih ni jasno nič drugega kot to, da se pritiski na novinarje stopnjujejo — skupina novinarjev, poimenovana iniciativa za novo novinarsko združenje, sklenila (kot bi se patetično reklo) vzeti svojo usodo v lastne roke, še preden jo bodo skušali po svoji podobi ukrojiti drugi, torej tisti na mestu oblasti, je spet završalo. Javno in polja-vno. Izpeljank v tem hrupu je več: da uporablja novinarska skupina samozvancev iste »štose« kot Kšela in njegovi podpisniki, da pozablja, da smo vsi (v tem primeru novinarji) enaki, ne pa nekateri malo bolj, itd. »Novinarji ne želijo biti vsi v eni novinarski srenji... nekateri bi radi postali nekaj posebnega, v opoziciji, da bi lahko tako zviška gledali na druge ... v življenje naj bi obudili nekakšno medijsko silo, v katero bi sprejeli samo izbrance ... pri elitnikih bodo tisti, ki so pri koritu,« smo lahko prebrali v Večerovem Totem listu, torej na stra- neh, ki so se sicer namenjene takšnemu ali drugačnemu humorju. Z nekritične distance se takole na prvi pogled zdi, da so ti javni in poljavni očitki logični. Toda samo z nekritične distance in samo na prvi pogled. ZOA, kot se novo novinarsko združenje imenuje (Znanje—Odgovornost—Avtonomija), hoče biti elitna. Elitna v smislu kakovosti, kar je v socializmu z jugoobra-zom in prevladujočo teorijo enakih želodcev kot eno njegovih najbanalnejših izpeljank seveda naglavni greh. Kot nekakšna alternativa Društvu novinarjev, funkcionirajočemu bolj po principu ribiške družine, kjer je lahko član vsakdo, ki plača članarino in si kupi trnek, je ZOA kot »avtonomna samo-organizacija profesionalnih novinarjev« v svoj pro- gram zapisala, da bo od svojih članov zahtevala »sistematično znanje in visoko stopnjo osebne odgovornosti« in terjala »pristopni preskus ter sprotno preverjanje spoštovanja profesionalnih in etičnih norm novinarskega poklica.« Kajti samo tako, da preraste iz polpoklica v poklic, si lahko novinarstvo pridobi ugled in samo organizacija z ugledom lahko obstaja kot skupina pritiska za novinarje (v njihovo korist in korist širše javnosti), ne pa skupina pritiska na novinarje. V nasprotju z Društvom novinarjev, ki je že večkrat dokazalo, da je prav slednje: spomnimo se samo »vpoklica« Leona Magdalen-ca, ki je s svojim televizijskim prispevkom razžalil znano razširjevalko tez o slovenski kontrarevoluciji Aleksandro Plavevsko, pred častno razsodišče. Prav v tem pa je tudi bistvena razlika med to in pa znamenito Kšelovo pobudo za boj proti medijskemu nasilju: če je slednja izhajala iz zmotne domneve, da obstaja pri nas svoboden medijski prostor, v katerem je treba zaščititi tako imenovanega nedolžnega občana pred novinarji, izhaja ZOA iz ugotovitve, da ta prostor ne obstaja in da si je treba svobodo javne besede šele zagotoviti. Prav zaradi šibkih, kajti varanje šibkih je v najtesnejši povezavi s klanjanjem močnim. Različno je torej izhodišče in različno mesto izrekanja. Prav to pa je odločilno — spričo tega namreč, ker se lahko uradne licence novinarjev prav zlahka sprevržejo v preventivno cenzuro, torej v instrument za zagotavljanje novinarske lojalnosti vladajočim elitam. Zato je tako pomembno s samoorganiziranjem prehiteti tiste, ki z mesta oblasti — bodisi z odpiranjem kazenskega zakonika in s klicanjem tožilca na pomoč bodisi kako subtilneje — delijo novinarjem čebelice in črne pike. ■ fcSMS spreminja svoje ime, pripravlja se na kongres, začenja z reorganizacijo. In če parafraziramo proslulo tezo o »sestopu z oblasti«, lahko rečemo, da je, kar zadeva ZSMS, moč govoriti o poskusu »vzpona na oblast«. Vendar je lahko ta teza na nek način vsaj dvoumna: ZSMS je namreč že del etablirane oblasti, je del SSS (Stranke socialističnega samoupravljanja), hkrati pa je kot njen podmladek postulirana kot mesto, kjer se kalijo novi kadri, kot vzgojno-izobraževal-na institucija za vstop na zahtevnejše politične funkcije. Po drugi strani pa je ZSMS v zadnjem času nastopala kot iniciator različnih polit-demo-kratskih pobud (morda res včasih prepozno) in se s tem via facti umestila med »nosilce« demokratičnega »živija« na Slovenskem. To ambivalentno pozicijo ZSMS je potrebno brati všir-šem kontekstu politične situacije v Sloveniji. Tako kot ni moč na tej širši ravni postaviti neke jasne ločnice med tistimi na oblasti in opozicijo, tako je tudi situacija znotraj ZSMS vsaj konfuzna. Če lahko, pogojno, razdelimo politične subjekte v Sloveniji vsaj na tri večje grupacije: 1. SSS, 2. majnike (SDZ, SDZS, SKSG, Društvo pisateljev) in 3. formalne demokrate (Debatni klub 89, Odbor), lahko podobno razdelitev apliciramo na ZSMS. Kajti, če že ne moremo določiti nekih jasno konstituiranih frakcij znotraj mladinske organizacije, pa lahko govorimo vsaj o njihovih zametkih. Tako znotraj ZSMS nahajamo tako »profilirane«, skozi dolga delegatska leta kaljene, kandidate za »ta pravi« organizaciji — ZK in SZDL, kot revolucionarne podmladke maj- Boris Čibej ZSMS (Za Sistemsko Manipuliranje Subjektov) nikov, ki se greje celo ustanavljanja Združene opozicije (velenjski mladinci v sodelovanju z UK-jem) ali pa odkrito paktirajo s podpisniki majniške deklaracije. Tretja frakcija, formalno-demokratska, je trenutno morda najmočnejša. Njene predstavnike je moč zaslediti v Debatnem klubu, ALKU, OM-u, celo v skupščini. Na to »frakcijo« pa je potrebno staviti in s tem pridemo tudi do našega naslova: Za Sistemsko Manipuliranje Subjektov. Ce bi ta naslov zapopadli v samoupravnem žargonu diskurza, ki že 45 let stavi na »celega subjekta«, na delavski razred oziroma v novejšem času, na občana s človeškim obrazom, bi izzvenel vsaj v negativni luči. V nasprotju s tem je treba ta izraz vzeti povsem resno: stvar formalne demokracije so odtuje- ni subjekti, se pravi, skozi formo demokracije manipulirani subjekti. Drugače rečeno, subjekti formalne demokracije so objekti. Tem objektom-državlja-nom pa je potrebno vrniti vse dostojanstvo, ki ga v SFRJ nikoli niso imeli. Zato je treba jasno reči: Smo za MO, za Mladinsko organizacijo za Manipulacijo objektov. Na tej podlagi pa šele lahko govorimo o rekonstituciji ZSMS v resno politično organizacijo: stranko. S tem bi se ZSMS otresla vse navlake »mladinskosti«, ki v končni instanci vedno pomeni neizkušenost, nedoletnost, po drugi strani pa bi jasno zamejila polje svojega političnega delovanja nasproti majniško pre-porodnim težnjam narodnjakov. 3 INTERVJU: DRAGAN R. SIMIČ S načinu razmišljanja. Izda- rbobran Brankovič je je, ki jih velja posebej direktor založbe Istraži- omeniti in ki spadajo vačko izdavački centar pravzaprav v antologijo iz Beograda, ki deluje novejšega jugoslovan-pod okriljem srbskega skega založništva, založ-mladinskega vodstva Dra- bi pa prinašajo renome gan R. Simič pa je njen ene najbolj cenjenih, so glavni in odgovorni urednik, trije zborniki: »Obnova Njuno delo je, kakopak, utopijskih energija«, ki vtkano v izdaje, ki so plod ga je uredil Vukašin Pav-sodelovanja z eksperti z |0vič) »Filozofsko čita-raznih področij, ki jim je nje Frojda«, urednika skupni imenovalec alter- Obrada Saviča in »Mad-nativnost — predvsem v jarske alternative«. Kakšen koncept goji Ilc? Brankovič: Istraživačko izdavački centar je alternativni izdajatelj. Ta alternativnost IIC se kaže v privrženosti temam, ki so izven interesnega okvira klasičnih izdajateljev, ki upoštevajo fenomene velikih kultur oziroma velike kulturne fenomene.Naša alternativnost se kaže v tem, da smo bolj obrnjeni k subkulturnim problemom, ki se kažejo in začenjajo na družbenem robu. Ne na deklasirani družbeni mar-gini, ampak na tisti, kjer se kot po pravilu vzgibajo nove iniciative, nove ideje. Menim, da družba, zahvaljujoč inte-grativnim procesom, o katerih se vse pogosteje govori, drsi k nekakšni totalitarni situaciji, k presoji kolektiva nad posameznikom. Vzporedno s tem se odvija še en proces, v ka-, terem so posamezniki in manjše družbene skupine obrnjeni sami k sebi s spontanimi oblikami življenja, kulturnega izkazovanja,... Mladinski oziroma alternativni izdajatelj se mora posvečati prav tem problemom, ki so, kot sem že rekel, izven interesne sfere velikih izdajateljev. V tem smislu so polje raziskovanja IIC subkulture, v njihovem okviru pa punk, rock, neformalne skupine, divja gradnja kot oblika urbanistične subkulture, potem oblike življenja v urbosociološki tvorbi, kot je divja gradnja, manjše verske skupine kot oblika podkulture,... No, v ta okvir sodi tudi povečan interes za tiste oblike »elitne kulture«, ki so na žalost manj zastopane. S tem mislim seveda na postmoderno. Postmoderna je neke vrste, da tako rečem, podkultura klasičnim, vladajočim ideološkim sistemom. Heglovemu filozofskemu sistemu, denimo, marksizmu, filozofskemu sistemu pragmatizma, . .. Gre za spontani pojav negiranja naštetega. Ne decidnega negiranja, ampak za pojava nečesa novega gre, kar se začenja na razvalinah, na ostankih teh sistemov. Kako se preslikava globalni koncept v konkretne akcije, Izdaje? Simič: Izdajateljska politika, ki jo vodimo, seveda spremlja vse te opredelitve, ta konceptualni pristop. Porajajo se novi trendi, novi koncepti, miselni obrazci. Omenim lahko cel niz takšnih naslovov. Zadnjo številko časopisa »Potkulture«, ki je najizrazitejši tovrstni časopis pri nas. Že nekaj let namreč spremlja problematiko pod-kultur v vzhodni Evropi. '£kWM! V zadnji številki ste se pri tem časopisu ukvarjali celo z Mariborom. Simič: Vprašanje je, ali Maribor sploh je v vzhodni Evropi. Prej bi rekel, da se Maribor s svojimi duhovnimi elementi nagiba k srednji Evropi. To se mi zdi precizneje, predvsem v pejorativnem smislu. Namreč, ko uporabljamo termin vzhodna Evropa, mislimo na oka-menjeni, nesrečni realsociali-zem. 'aViVoUV Vendarle, vrnimo se k izdajam. Simič: Torej, nadalje so tukaj knjige, ki se ubadajo s fenomenom rocka, In to ne na površen način, ki bi intrigiral najstniško generacijo, jih popeljal v sanje z biografskimi rock zvezd, fasciniral z besedili pesmi,... ampak s posluhom, da se pride do bistva teh fenomenov, da se vstopi v prazen prostor, v problem zapolnjevanja praznega prostora kulturnih obrazcev, o katerih ves čas govorimo. Zadnja študija, ki smo jo objavili, pa se tiče urbane gradnje, pravzaprav divje gradnje. Ne gre zgolj za arhitektonsko-socio- loško študijo o problemu divje gradnje, predvsem gre za presek nekega trenutka v naši družbi, ki govori mnogo več. To mnogo več je pravzaprav odnos te družbe proti posamezniku, odnos tistih, ki imajo privilegije nasproti tistim, ki živijo v pogojih, ki so pod človeškim dostojanstvom. To je knjiga, ki jo je na njeni predstavitvi pred kratkim v beograjski »kaludjerici« prof. Miroslav Živkovič označil tudi za obtožnico tej družbi, ki si je dovolila takšen luksuz, da je silno marginalizirala ogromne sloje prebivalstva z uvajanjem nekakšnih iznakaženih, parademokratskih načinov svobodne menjave dela, ali kakor se pač vse to imenuje. Gre za prave favele, pa tudi knjiga nosi naslov »Beograjska favela«. Naša zbirka »Filozofska postmoderna« pa pravzaprav prvič na naših tleh vmešča in končno razlaga, za kakšen obrat v mišljenju gre, ki se je zgodil v šestdesetih letih tega stoletja v zahodni misli. Enostavno prevajamo dela postmodernih filozofov. No, tudi ta. knjižnica se ne ukvarja zgolj s postmoderno, prinaša, kar je v tem trenutku aktualno v moderni svetovni misli. Vprašanje, ki ga je ob tem nujno odpreti, je, kako nekaj takšnega sedaj prinašati na Balkan, ki je duhovno silno heterogen, v Jugoslavijo, prav tako duhovno heterogeno, ki pa na nek način ni izplavala iz blata mono-politizma, enomišljenja, prevlade enega načina razmišljanja. Prav zdaj šele prihajamo v nekatera preverjanja, ki bi morala po nekem določenem času dati tisto, kar se imenuje pluralizem, pluralizem idej, pluralizem stališč, ki naj bi končno postal sistemsko institucionaliziran. Gre za dolg proces, v katerem pa ni ključno formaliziranje, ampak predvsem način mišljenja. Gre za dolgotrajne procese, ki bodo za ljudi, če malce omejim prostor, v Srbiji pravcati kulturološki šok. 'ZtffldR Ključ afirmacije vaše izdajateljske hiše je v prezentiranju manj znanih, bodisi novih (nova politična paradigma) ali starejših (anarhizem) družbenih teorij. Brankovič: Pripravljen je že novi zbornik, »Glasovi od-sutnog diskurza«, ki je posvečen Karlu Krausu, eni vodilnih osebnosti dunajske moderne. Kraus je pri nas praktično neznan, nekateri so slišali zanj, to pa je tudi vse. Razlogi, zakaj je beseda o odsotnem diskurzu, pa so drugačne narave. Cel niz avtorjev, vključno s Krležo, je ustvarjal pod vplivom Karla Krausa. Ker so bili predstavniki kulturnega establishmenta, so verjetno želeli svoje duhovne korenine prikriti in so dušili oziroma celo ovirali prevajanje njegovih del. Kako se znajdejo vaš« izdaje? Simič: Skoraj neverjetno je, kolikokrat ponavljamo isto zgodbo. Ogromnokrat so mnogi, tudi najvidnejši intelektualci pri nas poudarjali duhovni monizem, ki je delno utemeljen v tradiciji, delno pa v pritisku od zunaj. Večina nas je prav po sartrovsko, ek-sistencionalno vrženih v situacijo. Rojeni smo v norem komunističnem režimu, ki je zanikal nekatere osnovne principe gibanja družbenih procesov. Boj nasprotij, konflikt, na primer. Pri nas v zadnjih štiridesetih letih v družbenih procesih praktično ne poznamo konfliktov, šokantno deluje, da se takšna pahljača idej, ki jih prinašajo naše izdaje, vnaša v prostor, ki je pravzaprav siv. Povedati moram, da nismo sami v tem poslu. Ker gre za vprašanje časa, ko se bo moralo tudi polje idej pluralizirati, ko se bodo drugod domači družbeni procesi morali slej ko prej znajti tudi v našem okolju, menimo, da so naše izdaje za pospeševalce teh procesov. Beročemu človeku je treba omogočiti, da spozna načine razmišljanja, da bi lahko gradil svojo avtonomno pozicijo, predvsem lastno filozofsko pozicijo, kritično distanco do procesov, kar pomeni, da ga osvobodimo, da sam plava, da najde svojo intelektualno identiteto. Bližamo se zanimivemu stanju iskanja po času, ko so vršili sistematični pritisk na suha, filozofski in znanstveni pogled na svet pa je bil silno nabit z ideološkim strupom. Ni se dalo razviti nikakršne vsaj malo kritične zavesti, pravzaprav spoznanja o splošnih okoliščinah življenja. Na primer, vsa ključna umetniška dela, ustvarjena po vojni v Jugoslaviji, so nastala ali iz skrajne genialnosti avtorja ali v blazni, nadčloveško individualni akciji. Družba s svojimi kulturnimi institucijami in s svojim odnosom do ustvarjalcev ni vzpodbudila niti enega kulturnega ali umetniškega akta visokega dometa. To je žalostna slika otopljevanja kreativnih potencialov te družbe. Da bi osvobodili te odročne, zapletene intelektualne in umetniške energije, ki tukaj obstajajo, bi morali vzpostaviti osnovno komunikacijo z duhovnimi tokovi v Evropi in svetu. Kljub siromaštvu, ki nas je našlo se mora najti denar za tovrstne dejavnosti. Namreč, izgubljanje stika s tem, kar se dogaja zunaj, predstavlja dejansko balkanizacijo. Jugoslavija bi s popolno izgubo tega stika postala tisto, za kar jo v Evropi slabšalno že imajo: A Piece od Asia in Europe. Vzpostavitev takšnega stika bi pomenila tudi to, da trume mladih intelektualcev ne bi več bežala od tod, če bi tukaj imeli pogoje za ustvarjanje. Ključni problem je seveda v politiki. V političnih spremembah, ki bodo nujno morale prizadeti to družbo. Potem bi se seveda spremenili tudi drugi odnosi: v ekonomiji, v kulturi, v umetnosti, ... 'SaVedWa Nujno je preseči ta bizantinski koncept. Simič: Ta usodni pravoslavni monizem v mišljenju, boljševizem, izključnost, netolerantnost. Hegel pravi, ko govori o duhu meščanstva, da je osnova vsake družbene skupnosti priznavanje drugemu enakega statusa, kot da imaš sam. V širšem družbenem okvirju to pomeni, da mora. družba ustvariti pogoje, v katerih bo institucionalizirana tolerantnost različnih mnenj, združevanj,... kot pogoj, da bi lahko mislili družbo kot demokratično. \ОШШ Z uvajanjem permanentne racionalne skepse. Simič: Permanentna racionalna skepsa pred vsemi in vsem. Vedeti je treba, da intelektualec ni poklic, je pozicija, stališče. Odnos do dejanskosti, ki mora biti kritičen, vnaprej kritičen. Ničesar se ne da vnaprej sprejemati kot danost. Preprosto, intelektualcu je prirojeno, da ne aplavdira nobeni dnevni politiki, ker to ni njegova funkcija. Stalno mora braniti avtonomno, kritično pozicijo glede na vse, kar ga obkroža. Pri nas je malo intelektualcev. In inflacija kva-ziintelektualcev. Brankovič: Glede na situacijo v Srbiji postavljam tri di-stančne točke. Prva distanca se tiče moje odločne opredelitve za večpartijski sistem. O tem ne bi veliko govoril, ker gre za popolnoma absolvira-no temo. Nikakršnega, niti teoretičnega niti moralnega opravičila ni za vnaprejšnji pooblaščeni položaj ene partije. Očitno je, da se zdaj v Srbiji psotavlja dobesedno vprašanje: demokracija ali socializem. Ta alternativa stoji od besede do besede do besede. Simič: Točno to. Kakšen socializem nam je ponujen. Brankovič: V zadnjem intervjuju za Nin je Mirjana Markovič dejala, da se za socializem nismo odločili v skupščini in od njega tudi odstopili ne bomo z glasovanjem. Mar ni v tej izjavi najbolj neposredno izpostavljena alternativa med socializmom in demokracijo. To torej pomeni, mi smo za socializem, nismo pa za demokracijo. Prepričan sem, da bi večinsko mnenje v Srbiji postavilo popolnoma drugačno, obrnjeno prioriteto: smo za demokracijo, če pa je mogoč tudi demokratični socializem, potem smo tudi za socializem. Prioriteta je torej v demokraciji, ne v socializmu. Moja opredelitev za večpartijski model torej, ki ga nimam za idealnega, na vsak način pa za najbolj demokratičnega, kar jih družba pozna. Druga distanca do sedanje politične situacije v Srbiji zadeva ograditev od prevladujočega stališča o dominantni vlogi družbene lastnine v socializmu. Tudi to stališče je že teoretično elaborirano in ne potrebuje podrobnejše razlage. To stališče se konstituira kot nova politična struja v Srbiji. Najavljajo, tako v že omenjenem intervjuju v Ninu, pa tudi v seriji besedil uradnih ideologov srbske partije, Ra-divoja Marinkoviča in ostalih kvaziintelektualcev... Simič:... prepolitiziranih polinteligentov... Brankovič: ... da je nujna dominatna vloga družbene lastnine. Toda to stališče je v nasprotju s stališčem o tržišču. Če se zavzemamo za tržišče kot samoregulirajoči notranji mehanizem družbe, potem je dominantnost družbene lastnine odvisna od njene učinkovitosti. Gre za tekmovanje, v katerem bo prevladovala najučinkovitejša lastninska oblika. Moja tretja distanca pa je do nacionalne evforije, do prepiralskega stališča, v katerem se eni kažejo kot zakleti pravičneži, ki jim stojijo nasproti zakleti nepra-vičneži, ki so krivi za vse. Kriv je slovenski separatizem, kriv je Markovič, ker ni izstavil kompleksnega protiinflacijskega kr programa, kriva je albanska iredenta,... Ta črno bela optika deluje v današnjem svetu prav zares grotes- kno. Od tega se želim najstrožje distancirati. Po drugi strani, kar je še bolj črno in groteskno, pa je s tem mobilizirana vsa uradna javnost v Srbiji. Mislim na časopisje, radio, televizijo — z izjemo poskusa formiranja OK oziroma tretjega kanala in nekaterih manjših izjem na radiu — kar je vse vkalupljeno v to enoumnost. V mišljenju torej, ki ima za predpostavko premiso, da ima uradna Srbija prav, vsi ostali pa ne. Takšno stališče je ob tem, da je brezumno, tudi nevarno. Nevarno, ker vodi naravnost k trganju Jugoslavije. Menim, da Jugoslavijo lahko gradimo samo z dogovarjanjem, nikakor pa ne ob upoštevanju samo enega stališča, bodisi slovenskega, bodisi katerega drugega. Z nikakršnim enostranskim aktom ali gesto ne moremo obdržati Jugoslavije, nasprotno, vsaka vrsta osorne enostra-nosti vodi k rušenju Jugoslavije. Napihnjene enostranosti, ki ne dovoli pogovora o drugačnih konceptih ali variantah. 'BfffifiS Vprašanje torej je, kaj sploh je Jugoslavija. Brankovič: O tem pa se moramo dogovoriti. Torej se moramo pogovarjati. In ne tako kot užaljeni adolescenti, ki jim je najlaže obrniti hrbet. 4 wtim SRBOBRAN BRANKOVIČ, Simič: Gre za to, da nekaterih zgodovinskih faz v razvoju družbe ni moč preskočiti. Vsi ti nasilni obrati zoper zgodovino, zoper zakone razvoja človeške družbe so pripeljali do tragikomičnih stanj. Dejali bi lahko, da vsako posilstvo zgodovine rojeva nakaze. In ko govorimo o stanju v — pogojno rečeno — projektu socializma, vidimo, da se maje v temeljih. In to zaskrbljenost nas vseh, ki živimo v tej deželi, povečuje dejstvo, da ta država močno zaostaja v poskusih, da se oplemeniti socializem s posplošenimi demokratskimi oblikami javne oblasti in naroda, da se uvedejo demokratski tokovi v vse sfere družbenega življenja, močno zaostaja. Prehitevajo nas v Sovjetski zvezi, pa na Madžarskem in Poljskem. Mar smo res slepo črevo evropskega kontinenta? Do zdaj smo lahko, ne vem iz katerih razlogov, sebi dovoljevali luksuz, da smo koketirali z dnevno politiko, ki je nudila mesijanske projekte rešitve Jugoslavije. Zdaj pa že postaja eksistencialno vprašanje na primer sprejem koncepta lastninskih odnosov, kakršnega nam v tem trenutku ponuja srbska partija. Ta ista partija v besedah sama sebi nasprotuje. Denimo v dokumentu, ki se imenuje »Stališča komisije pri Predsedstvu SR Srbije za reformo političnega sistema«, kjer pravi, da bodo dovolili vse lastninske oblike s tem, da je družbena lastnina dominantna in da se bo kot takšna vezala na nekega titularja, pravnega nosilca. To je seveda nonsens, contradictio in adiecto. Preprosto, če družbeno lastnino vežete na katerikoli pravni naslov, potem ni več družbena. Ali je delniška ali državna, če govorimo o velikih sistemih. Kaj pa če je titular družba. Simič: V širšem pomenu besede je tudi zasebna lastnina družbena, ker je tudi zasebnik član družbe. Tudi delničarji so člani družbe. V bistvu je vse družbeno. Neumnost je postavljati ta atribut družbenega, vsak sistem je družben. Vse politične organizacije so v bistvu prav tako družbene — kakšna pa je politična aktivnost, če ni najbolj substicialno družbena? ЧШШИ Torej se znova srečujemo z vulgarnim pojmovanjem komunistične ideje. Simič: Seveda, seveda, prav to. Človek je do neke mere lahko delal izjeme pred seboj, se držal nazaj, toda sedaj vse deluje bolj ortodoksno in rigidno kot kup Stalinovih govorov, ki sem jih imel priložnost prebrati, ko smo pripravljali zbornik »Ekonomska filozofija stalinizma«, ki bo v prodaji konec meseca. To mora skrbeti vsakega umnega človeka. Gre za analogijo in preslikavo tega, kar se želi. Če je vloga družbene lastnine dominantna v ekonomski sferi, potem mora biti v politični sferi dominatna vloga partije. To je pravzaprav vsa ideja. Za nič drugega ne gre kot za maskiranje ohra- njanja enopartijskega monopola oziroma partije na oblasti. Za ohranjanje tistega, kar hočemo pravzaprav ukiniti, tistega, kar imenujemo zgodovinska odgovornost partije, njene predestiniranosti, da mora biti vodilna moč in podobne neumnosti. Te stvari so jasne vsaj že desetletje. Ne obstaja, vsaj v normalnih družbah, kategorija zgodovinske odgovornosti ali odgovornosti pred narodom. Politična organizacija, v tem primeru partija, Zveza komunistov, lahko odgovarja samo pred konkretnimi institucijami sistema v predhodno — zakonsko — dogovorjenem postopku. Nikakršne abstraktne odgovornosti ne obstajajo, to je v bistvu prikrivanje popolne neodgovornosti. Druga plat medalje pa je, da partija nima več nikakršnega kredita, da bi zase lahko zahtevala vodilno mesto v družbi. Partija je silno kompromitirana. Ne vem, kaj naj se še zgodi, mar moramo priti vsi v vrste pred kotli, mar nam je potrebna opcija Tien An Men ali še kaj hujšega, da bi se ljudje vprašali, kako dolgo se bo še dalo prenašati takšen teror? Za peščico ljudi gre, ki je instrumetali-zirala državo v svojih rokah, prav tako vse sfere družbenosti ter vrši popolno kontrolo nad vsem tem. Nihče ne zahteva, še najmanj pa jaz, ukinitev ZK. Gre preprosto zato, da mora ZK dovoliti, dovoliti pa mora prav ona, ker ima dejansko oblast, da lahko z njo tekmujejo druge politične stranke pod enakimi pogoji. In če dobi zaupanje volilcev, potem naj pač formira organe oblasti, konstituira skupščino, ki izbira izvršnopolitične organe. Takrat bomo lahko smatrali, da je njena oblast legalna. Gre za problem legitimnosti socialističnih družb. In v Srbiji so po ustavnih spremembah ostale še naprej ka-rikaturne volitve. v Sloveniji, kjer je javno mnenje pogosto testirano s kvalificiranimi metodami, večina meni, da je prav srbska politika z Miloševičem na čelu generator ohranjanja starih, regresivnih odnosov in relacij, ki niso izpolnile svoje funkcije. Kako to komentirate. Brankovič: Menim, da je napočil trenutek za ponovno konstituiranje Jugoslavije, za prvo demokratično konstituiranje Jugoslavije. Dva koncepta Jugoslavije sta doživela katastrofo. Zakaj? Enostavno, z eno besedo povedano, zato, ker sta bila nedemokratična. Prvi koncept je bil neplu-ralen in nedemokratski, predvsem v nacionalnem pogledu. Ve se, da je bila prva Jugoslavija unitarna, toda nedemokratična je bila iz vrste drugih razlogov. Denimo, volilno telo je bilo vsaj prepolovljeno: ženske niso imele volilne pravice, volilo se je od 21. leta. Bilo je še veliko drugih socialnih kategorij, ki niso imele pravice udeležbe v političnem življenju. Druga Jugoslavija je nepluralna v ideološkem pogledu, v pogledu ideološke diktature, ker je bila konstituirana izključno na eni ideologiji, na oblasti ene partije. Doživlja enak rezultat, enak fia-sko, s to razliko, da so se kriza in nasprotja stare Jugoslavije brutalno končala v vihri svetovne vojne. Današnje zunanjepolitične razmere pa nam kličejo, naj bomo demokratična država, naj razmišljamo o lastnem razvoju, naj se vključimo v Evropo,... za razliko od situacije, v kateri je razpadla stara Jugoslavija. Prav zato menim, da je prišel trenutek za ponovno konstituiranje Jugoslavije. In to dejansko od najosnovnejših zadev. Jugoslavija se mora konstituirati demokratično ob odsotnosti kakršnekoli ideološke platforme. Torej, od dovoljevanja svobodnega političnega organiziranja do konstituiranja ustavodajnih skupščin v republikah, preko dogovora o tem, kakšen je lahko koncept Jugoslavije, kaj republike prenašajo na nadnacionalno instanco do konstituiranja nove, demokratične jugoslovanske skupščine in sprejetja nove ustave. Dejansko menim, da je treba znova, ker vsako imprivizira-nje v tem trenutku pomeni podaljševanje agonije. Takorekoč iz dneva v dan poslušamo nove in nove definicije stanja v Jugoslaviji. Ena starejših, univerzalnejših in morda najbolj briljantna je tista Nece Jovanova iz začetka osemdesetih, ko je dejal, da je jugoslovanska družba patološko strukturirana. Kaj pa Beograd? Brankovič: Beograd ni totalitarni, nedemokratični center. Morda je to v tem trenutku uradni Beograd. Razlika med tem in dejanskim Beogradom je ogromna. Želel bi, da bi se v Sloveniji, zaradi poštenja, za katerega je zrela slovenska javnost, najostreje razlikovalo med demokratičnim javnim mnenjem v Srbiji, ki je potisnjeno v defenzivo zaradi strahovite ofenzive ideološkega centra, in vladajočo politiko v Srbiji, ki je takšna, kakršna je. To zares ni Beograd. Gre za boljševiško strujo, ki se je povzpela na vladajočo tron zahvaljujoč eni, dejansko pravični zadevi, ki jo izvojevala. Izvojevala je ponovno ustavno in pravno konstituiranje Srbije, ki je bilo dejansko potrebno in je na vsak način v čast tej strukturi. Skozi to pa je povlekla tudi skrajno tog, anahron, boljše-viški koncept konstituiranja politike, države, oblasti, ki ne more obstati. Kje se omenjeno demokratično javno mnenje, če se sploh kje, institucionalizira. Simič: Trenutno se ne institucionalizira. Na žalost. Toda povedati moram, da kakor zdaj kaže in kakor se radikalizirajo odnosi v vsej Jugoslaviji, ni nerealno pričakovati tovrstnih formiranj. Naj parafraziram nekega zdiferencirane-ga politika, ki je dejal: »Srbija je nešto više«. Srbije je, s tem naj se računa tudi v Sloveniji, mnogo več kot garnitura, ki jo sedaj, predstavlja na oblasti. Mnoge politične garniture so vodile Srbijo in se zamenjevale. Obstaja pa tudi nekaj, kar je nacionalni etos, kar je nacionalna bit, kar je duhovna klima. Nekritično je poistovetiti sedanje srbsko vodstvo s srbskim narodom v celoti, na katerega se vodstvo tako širokoustno sklicuje. Nikoli noben narod v celoti ni podprl vodstva, to mora biti jasno. In nobenega vladarja. Srbsko vodstvo mora računati s tem, da bi bilo zanj dobro, če bi imelo v tem trenutku institucionalizirano opozicijo. Brankovič: Mislim, da vendarle lahko lociramo tri centre, v katerih se takorekoč institucionalizira opozicija. Prvi je Društvo književnikov Srbije, znamenita Francuska 7, ki nikoli ni prenehalo biti polin-stitucionalizirana opozicija. Ni registrirana kot partija, vendar je vedno, neprekinjeno delovala opozicijsko, dasira-vno je v enem delu svojega delovanja v sozvočju s srbsko uradno politiko. Gre za nacionalno komponento, v kateri je morda še radikalnejša od srbske uradne politike. Toda nikoli ni prenehalo zagovarjati svoje opcije pluralne ureditve Jugoslavije. Druga točka, ki bi jo lociral kot mogočo za formiranje opozicijskega jedra, je beograjska centrala Združenja za jugoslovansko demokratično iniciativo. Tretja točka pa je Zveza socialistične mladine Srbije, oziroma krog mlajših politikov in intelektualcev, zbranih okrog njene republiške konference. Menim, da se bo iz teh treh točk formirala paleta političnih moči v Srbiji. Seveda pa se bo, v to ne gre dvomiti, politično javno mnenje v Srbiji še naprej strukturiralo in diferenciralo. Vendar pa so mnogi, ki bi morali skoraj po definiciji pripadati kateri od omenjenih treh skupin, padli pod pritiskom dnevne politike, prav tiste, ki ureja razmerja s tanki in puškami. Kakšen je vaš odnos do represivnih ukrepov na Kosovu? Simič: Izredno stanje dolgoročno, strateško ničesar ne rešuje. Vsaka država, tukaj se ne slepimo, brani svojo integriteto z organizirano silo. Država pa je v svojem bistvu organizirana sila. Neizpodbitno dejstvo je, da je bila integriteta Srbije in Jugoslavije ob dogodkih na Kosovu v nevarnosti. Menim, da je bilo izredno stanje v trenutku, ko je bilo uvedeno, neizogibno. Prav tako neizogibno, kot pred desetimi, petnajstimi leti. Ogromno se je izgubilo, predvsem v eni zadevi: v tem, da jugoslovaniziramo Albance. Z uvedbo izrednih ukrepov sedaj, zelo pozno, so se takorekoč do zadnjega mobilizirali proti Srbiji in Jugoslaviji. To so dolgoročni procesi. In dragi. Tudi materialno. Dolgoročno ni govora, da bi se situacija tako reševala. ЧбМЗЗИА V kakšnem smislu naj bi jih jugoslovanizirali. Simič: V smislu sprejemljivega, racionalnega sožitja vseh narodov in narodnosti, ki živijo v Jugoslaviji. Ne mislim na nikakršne politične ali kakšne drugačne asimilacije ali na nasilno jugoslovanizaci-jo. Gre zgolj za obrambo teritorialne integritete države, ki je bila vprašljiva. Brankovič: Mislim, da so izredni ukrepi na Kosovu za zdaj nujni, ker je stanje omra-čitve uma in mednacionalnih nasprotij doseglo takšno stopnjo, da brez povečane prisotnosti sile normalno in mirno življenje ljudem na Kosovu ni bilo več omogočeno. To je dejstvo. Dodal pa bi, da so ljudje v Jugoslaviji zaradi delitve informacijskega prostora skrajno enostransko politično preparirani, stvari pa sprejemajo zelo poenostavljeno. V Sloveniji se je, denimo zelo malo pisalo o primeru Martinovič, ki je največji madež na licu povojne Jugoslavije, prav tako se je malo pisalo tudi o posilstvih Srbkinj na Kosovu, kar je najhujši napad na človeško dostojanstvo. Konec koncev lahko to rečem tudi zase. Ko sem stopal na slovenska tla, prihajajoč sem in vedoč, da naju čakaš ti in ostali kolegi, sem se vendarle nelagodno počutil. Bal sem se nekakšnega prezira, ignorance, čeprav sem poskušal, da niti za trenutek ne bi padel pod vpliv beograjskega časopisja. Zdaj pa malo povem, če rečem, da se dobro počutim. 'Z№i'Ш Vse ima korenine v sistemu. Simič: Osnovni problem monolitizma in konstituiranja tega političnega sistema, ki bo, če bo ostal nespremenjen — tudi takšne opcije so — znova perpetuiral enake odnose in kloniral enake nosilce najvišjih funkcij, enaka oligar-hijska vodstva, ki bodo še naprej med seboj skregana. V našem pogovoru smo govorili o slovenskem in predvsem o srbskem vodstvu, vendar bi lahko skoraj popolnoma enake oznake nadeli vsem ostalim vodstvom. Slovensko politično vodstvo je dolgo igralo in še zdaj igra pri zagotavljanju svoje pozicije na umetno vzpodbujanje in širjenje strahu pred Srbijo, srbskim unitarizmom, ... Srbofobija, torej. Simič: Jasno, srbofobija. In to je ena močnejših kart v igri. Mobilizira javno mnenje, gradi lažno enotnost. ’&/Ш£ Tudi to lahko prenesemo na vso Jugoslavijo. Simič: In na vsa ostala republiška vodstva, še posebej na hrvaško vodstvo. Brankovič: In na beograjsko, kot primer par excellen-ce. Simič: Jasno, jasno. ЂШНВ Nacionalna javna mnenja v Jugoslaviji so formirali zunanji faktorji. Simič: Prihajamo do izhodiščne filozofske trditve, do katerega je prišel Platon z dolgoletnim ukvarjanjem s politično filozofijo. In sicer, da civilizirana politična skupnost izpolnjuje pogoje, da bi bila to, kar je, samo če v njej vladajo zakoni, ne pa oligarhij-ska vodstva, odtujeni karizmatični voditelji, totemski li-derji ali kaj podobnega. Glavni problem je v tem, še enkrat citirajmo Jovanova, da je jugoslovanska družba patološko strukturirana. Torej v sistemu, ki je v zadnjih štiridesetih letih rodil iznakažen način razmišljanja, začaran krog, iz katerega se zelo težko pride. Nujno se je predvsem pogovarjati o vseh zadevah, odprto, tolerantno, uveljaviti pravico do instru-mentalizirane opozicije, pravico, da se za izrečeno mnenje, če to v sebi ne zajema materialnih posledic ali žalitve posameznika oziroma organizacije, ne odgovarja pred nikomer. To je osnovni pogoj, da bi lahko bil posameznik svoboden in da bi se lahko družba, v kateri živi, smatrala za svobodno, demokratično, brez izpolnjevanja teh pogojev nobena naša demokracija, bodisi slovenska, srbska,... ali jugoslovanska ni to, kar misli, da je. Sašo Dravinec 5 »LJUBEZEN SE POVE JAVNO« Ksenija Vidmar (rš) \/lak bratstva in enotnosti, ki je konec prejšnjega tedna s prisrčno paro potoval iz Slovenije v Srbijo, je glede na svojo umestitev, kot mu je pripadla v dnevnem časopisju in predvsem v dveh TV oddajah, v nedeljskem TV-Dnevni-ku in ponedeljkovem Žarišču, postal eklatantno politični dogodek preteklega tedna, ki kani svojo pridobljeno razsežnost izrabiti tudi kot predgovor k epilogu »slovenske pomladi«, kot ga piše slovenski politični vrh. Vlak bratstva in enotnosti tedaj nikakor ne prevzema vloge oživljenega mrtveca, ki skozi »odnos do preteklosti« obnavlja odnos do »krvnih vezi« in ki skozi reminiscenco »krvnih spon« obuja čustvo ljubezni, temveč je v svojem prikritem pomenu predvsem oživitev z razlogom, obredno dejanje z jasnim političnim nagovorom, ki ga tokrat prebira »slovenska politika«. Vlak bratstva in »eliminirane«, zamolčane enotnosti že po svojem poimenovanju spominja na krvno bližino, sorodstveno vez, pripadnost istim prednikom, istim izvorom. Vlak bratstva je simbol bratovske ljubezni, ki prihaja iz preteklosti, je simbolno oživljena preteklost, ki vedno Spoznanja, zapisana na tej strani, so plod znanja sodelavcev Nacionalnega demokratičnega inštituta iz Wa-shingtona, ZDA. Nanašajo se na delo »Assumed no-thing ..avtorja Williama Sweeneya, direktorja Cam-pain Management Institute, ki je v svoji bogati karieri vodil več kot 400 predvolilnih kampanj v ZDA. Studio za politični in ekonomski marketing iz Maribora bo predvidoma konec leta v sodelovanju z Nacionalnim demokratskim inštitutom organiziral predavanje Williama Sweeneya. Magičnost sintagme »politični marketing« je pri nas skrita v modi pogoste uporabe v zadnjih mesecih. Američani raje uporabljajo izraz »predvolilna kampanja«. S pomočjo predvolilne kampanje se stranke bojujejo za mesto v parlamentu, za zmago na volitvah, predstavljajo sebe, program in svojega voditelja ter si poskušajo ustvariti svoj image. S črno propagando poskušajo čim bolj očrniti nasprotnika. Politični marketing in predvolilna kampanja sta podrejena istemu cilju — zmagi na sedanjih ali naslednjih neposrednih volitvah. Pri izvedbi predvolilne kampanje moramo imeti1 na razpolago aparat, ki deluje popolnoma disciplinirano, profesionalno in delno hierarhično. V ZDA, kjer se volijo posamezniki, je aparat predvolilne kampanje podrejen enemu cilju — zmagi na volitvah. Ključna osebnost v organizaciji, ki vodi predvolilno kampanjo, ni kandidat, ampak vodja kampanje. Opis posameznih položajev v organizaciji predvolilne kampanje znova potrjuje svoj humani naboj. Takšna genealogija ljubezni, ki postavlja svoj začetek nekam na sredo, tja, kjer mitologija prerašča v zgodovino in kjer je atribut te zgodovine lahko le revolucionarnost, zato ne ve (in ne more vedeti) za vse zaplete te ljubezni, kot jih pozna začetek evropske civilizacije. Edini možni Kajnov opomin je zato lahko le plod narave, leteča hruška, ki zadene glavo in hrbet varuha njegovega brata (glej Delo. Na svidenje čez dve leti). Opomin, ki se ga napačno razlaga kot neljubi incident. Ker je v samo kompozicijo vlaka vpleteno pri-srčno čustvo, je seveda razumljiv prisrčen ton poročevalca, ki pripadnike srbske narodnosti nenadoma spremeni v »stare prijatelje Mladena, Gordano in Dušana Čeraniča iz svobodnjaškega Užica«, ki so s pripadniki slovenskega naroda »Magdo, Lukom in Heleno Picelj iz Laškega v teh treh dneh res preživeli nepozabne ure.« Še več, prisrčnost ne bi bila prisrčna, če ne bi bila tudi pri-ustna in tako TV-Dnevnik kot Žarišče sta svoj prispevek otoplila z istim glasnim poljubom srbskega prijatelja. Za koga bi želeli, da bi ta poljub bil, je skoraj odveč pripominjati. Toda vlak (krvnega) bratstva in (kulturne) različnosti nikakor ni bilo le srečanje slovenskih vojnih beguncev z ljudmi, ki so jim nekoč v preteklosti pomagali v stiski. S stališča medijske prezentaci-je (in govorimo le o tej) je vlak še najmanj bil to — zato pa je odigral odlično vlogo sla, ki je sporočilo tokrat posredoval nam samim. Celotna reportažna kulisa zadnjih treh dni je prek prenosov radostnih objemov, nazdravljanj in ljudskega rajanja prinašala eno sano ugotovitev, ki je od samega začetka računala na nesramno poigravanje s čustvi slovenskega (t. j. miroljubnega, občutljivega, nežnega, po srcu dobrega) TV gledalca. TV ekran je po dolgem času ponovno našel svojo identifikacijsko točko, tu smo brez incidenta, brez ekscesa lahko zvedeli: to pred vami je srbski narod, drugačen, a pristen, ljubeč, odprt, naraven. Vsak presežek te definicije je zgolj rezultat medijske vojne, manipulacije, političnih interesov in politikantskih intrig. Drugače rečeno: ljubljanska TV je prodala preoblečeno znano srbsko modrost o poštenem ljudstvu in skorumpiranem vodstvu. Temu je dodala le značilno intelektualni- ško slovensko nadgradnjo cankarjanskega porekla o isti krvi in različni kulturi, ki jo je spretno »ubesedila« v sliki. Slovenec in Srb, brata pred istim pogledom, v toplem objemu, le da prvi brat ljubezen pokaže v naturni obliki (objem in poljub),drugi pa nanjo reagira kulturno (sramežljiv Dogled vstran). Tako smo se znašli pred sliko, kjer ljubezenski akt postaja popolno politično dejanje z znanimi ideološkimi vsebinami v ozadju. Tisto, kar je v teh dneh, četudi skozi zamolčano, še najbolj »stopalo« pred nas, naslovnike sporočila, in kar je najbolj rafinirani obliki tvorilo napis za glavami poročevalcev, pa se svoji prodornosti žal nima zahvaliti novi politični veščini slovenskega vodstva, še manj ljubljanski TV, ki je svojo »medij- skost« odkrila vsaj že v času sprejemanja slovenske ustave (četudi jo je nato hitro po hitrem postopku pozabila). Podoba ljubezni je bila tokrat prevzeta podoba, reprodukcija lika ljubečega očeta, ki naklonjenost svojega sina pridobiva z mlatenjem pastorka. To navsezadnje ni nič novega, le da je slovenski politični vrh tokrat že drugič svoj nastop podvojil s srbskim; prvič je to storil ob sprejemanju ustavnih dopolnil, ko je »svoj narod« nategoval z zunanjim sovražnikom. Tokrat je izrabil ljubečnost svoje osebe in javno izpovedal, kdo edino je lahko objekt njegove ljubezni. Tudi to nam je že znano. Preostane še tretja podvojitev, ki bržkone ni primerna slovenskemu kulturnemu duhu in bo zato v svoji ponovitvi manj očitna. Toda mimo teh bratskih korespondenc lahko beremo vsaj še nekaj: da je slovenska politika izčrpana, da je vse bolj praznoglava. Zato bi bil morda že čas, da naroči svoje spomine. m dinator tesno sodeluje s sekretarjem za stike z javnostjo, medijskimi svetovalci in planerjem ter pri oblikovanju sporočil kampanje in plana nastopov volilnega kandidata. 5. Planer odgovarja za časovno usklajevanje programa v predvolilni kampanji, za razpored kandidatovih nastopov. Podrobno mora poznati sociološke, geografske in ostale faktorje v prostoru, kjer se odvija predvolilni boj. 6. Sekretar za stike z Javnostjo je govorec v kampanji. Dan za dnem mora obveščati medije o aktivnostih predvolilne kampanje. Odgovoren je za razvoj delov plana, s katerimi naj bi dosegli, da se čim več poroča o dejavnostih in kandidatu. Neposredno je podrejen medijskemu koordinatorju in vodji kampanje, tesno sodeluje s planerjem. 7. Koordinator prostovoljcev skrbi za novačenje, usklajevanje in nadzorovanje dela prostovoljcev. Tesno sodeluje z vodji posameznih sklopov. 8. Raziskovalni direktor je odgovoren za zbiranje, analizo in razširjanje informacij, potrebnih za kreiranje strategije kampanje. 9. Vodja administracije zagotavlja tekoče delovanje vseh operacij v pisarni štaba kampanje. Pogosto je tudi kontaktna oseba med sodelavci v kampanji. .10. Območni organizatorji, finančni agenti, lokalni vodje kampanje, prostovoljci,... opravljajo na nižjih ravneh podobne funkcije kot njihovi vodje na višjih. V aparatu predvolilne kampanje so pomembni vsi, od vodje kampanje do prostovoljcev. Ne zastiramo, ampak odstiramo. /ta [Svobodo j"j" islečega ri veta Portorož, 3.-5. novembra 1989 Ne obsojamo, ampak presojamo. (Ijvobodo Mislečega veta Portorož, 3.-5. novembra 1989 Ne zavzemamo, ampak se zavzemamo. /t a [Vvobodo J^j islečega fV veta Portorož, 3.-5. novembra 1989 1. Vodja kampanje je najodgovornejši za izvršitev plana predvolilne kampanje. Neposredno je nadrejen in daje naloge vodjem posameznih sklopov v predvolilni kampanji. V ožjem volilnem štabu, ki ga neposredno koordinira, so še finančni direktor, vodja območnega organiziranja, sekretar za stike z javnostjo, planer in vodja administracije. Vodja kampanje neposredno povezuje delovanje volilnega kandidata, svetovalcev in posameznih sklopov v predvolilni kampanji. 2. Finančni direktor odgovarja za kreiranje, razvoj in realizacijo finančnega plana, s poudarkom na oblikovanju fondov. Ima pregled nad proračunom in upravlja s pretokom denarja. Neposredno KDO JE KDO V PREDVOLILNI KAMPANJI Božidar Novak je podrejen vodji kampanje in se mora posvetovati z njim o vseh pomembnejših aktivnostih. 3. Vodja območnega organiziranja ima podoben položaj in odgovornost v hierarhiji kot finančni direktor. Njegov delokrog sega od realizacij plana komuniciranja z volilci do neposredne pomoči vodjem posameznih sklopov predvolilne kampanje. 4. Medijski koordinator je odgovoren za kreiranje, razvoj in realizacijo medijskega plana. Medijski plan mora biti oblikovan tako, da bodo njegove aktivnosti vplivale na novinarje in jih čim bolj obveščale o aktivnostih volilnega kandidata. Medijski koor- Organizacija (shema) aparata predvolilne kampanje kandidat vodja kampanje svetovalci X oblikovanje fondov (zbiranje) X komunikacije stiki z novinarji X planiranje X politično polje in aparat stranke stiki z volilci prostovoljci oglaševanje X TV radio tisk pošta raziskave politične akcije odmevnost akcij problemi opozicija administracija bi ro | — finančne določitev cilja —[sociodemograf ske /K 6 ričujoči zapis o stanju v mariborskem gospodarstvu sem si dovolil pričeti s sposojenim verzom znanega mariborskega poeta in glasbenika, v katerem je skrit velik del resnice o aktualnem stanju v družbenoekonomskem življenju mesta Maribora. Seveda pa je položaj mariborskega gospodarstva daleč od poetičnega. Naraščajoče izgube, nelikvidnost podjetij, tehnološka zastarelost proizvodnih zmogljivosti so poglavitne značilnosti gospodarstva, zasnovanega na načelu industrijskih gigantov. Ko k temu dodamo še prevlado političnih interesov nad ekonomskimi in za nas nepogrešljiv gospodarski kriminal, vse skupaj vodi zgolj v popolni kolaps gospodarstva mariborske regije. Kako to izgle-da, smo lahko najbolje videli na Trgu svobode lanskega junija. Pri nekoliko podrobnejšem proučevanju situacije v mariborskem gospodarstvu se ni mogoče izogniti določenim težavam, ki nastanejo, ko bi bilo treba primerjati med seboj posamezne številk«, v našem primeru številke o izgubah posameznih podjetij. Razlog je seveda znan — galopirajoča inflacija ter dejstvo, da so nam na voljo sistematizirani podatki za prvo polletje, ki so danes ravno zaradi inflacije brez svoje prave uporabne vrednosti. Pa vendar, nekoliko nam vseeno pomagajo predstaviti situacijo v mariborskem gospodarstvu. Tako je bilo v prvem polletju letos v Mariboru evidentiranih kar 60 organizacij, ki so izkazale ob poletnem računu izgubo. Skupna izguba je znašala 481.234 mio din, ustvarila pa jo je petina vseh zaposlenih v mariborskem gospodarstvu, to je 17.499 delavcev. Če pogledamo razmerje med izgubami po gospodarskih področjih, ugotovimo, da prednjačijo izgube v industriji — le-te znašajo 355.601 mio din ali tri četrtine vseh izgub — in na področju prometa — 82.238 mio din ali 17% vseh izgub. Pri ocenjevanju izgub je zelo pomembno upoštevati, da je kar 42,7 % celotnega zneska izgub mariborskega gospodarstva »sistemskih,« kar-pomeni, da ta delež izgub odpade na elektrogospodarstvo in na železniški promet. Ti panogi sta splošnega družbenega pomena in vsak družbeni sistem ju potrebuje. Zato sta ti panogi v našem primeru povsem imuni na določene splošne trende v svetovni ekonomiji, kot so ekonomično obnašanje, racionalizacija proizvodnje in prilagajanje tržni konkurenci. Slednji trije dejavniki skupaj tvorijo celoto in zagotavljajo nemoteno delovanje podjetja ali širše — celotnega gospodarstva neke regije. Žal pa pri nas še vedno prevladuje miselnost, da se da zagotoviti nemoteno delovanje tudi zgolj s poviševanjem cen izdelkov in storitev. To velja za celotno gospodarstvo, a je še zlasti izrazito ravno pri »sistemskem gospodarstvu«. In tudi vsi eventualni vladni ukrepi jim ne morejo do živega ravno zaradi dejstva, ker brez njih enostavno ne gre. Kakorkoli, posledice v številkah izgledajo tako, da ima elektrogospodarstvo — Dravske elektrarne in Elektro Maribor — 127.622 mio din izgube v prvem polletju letos, železniški promet — ŽTO Maribor — pa 77.631 mio din izgub prav tako v prvem letošnjem polletju. Drugi prevladujoči delež izgub pa je skoncentriran v osmih organizacijah, članicah kluba »10.000«. Teh osem organizacij z izgubami, višjimi od 10.000 mio din, tvori skupaj 43,5% vseh izgub mari- je bil direktor Atmosa mag. Venčeslav Pirc. To je bilo v času, ki je bil zelo ugoden za prodajo Atmosovih izdelkov. V času njegovega mandata so bile prodane vse zaloge, ki jih je Atmos kopičil v prejšnjih letih. Zaradi tega je Atmos v tem razdobju razpolagal z veliko denarja, vendar pa ga ni namenjal za tehnološki razvoj podjetja, ampak ga je takratni direktor posojal drugim podjetjem. Toda po 1982. letu je ponovno nastopilo obdobje upadanja prodaje in že ob koncu 1984. leta so pričeli v Atmosu izkazovati izgubo. Naslednji razlog, ki ga navajajo delavci za nastalo stanje v Atmosu, je dejstvo, da v tem podjetju že 15 let vedri Milan Dolanc. Njegova nesposobnost ga je tako močno zavrla v ustvarjanju kariere, da je še vedno v Atmosu, na veliko žalost in razočaranje tamkajšnjih delavcev. Eno njegovih najznamenitejših del je nastalo v sodelovanju z referentko za kadre Bernardo Rjavec. Skupaj sta blokirala prispele vloge za posamezna delovna mesta v Atmosu in dajala podpisati delavcem, ki so odhajali iz Atmosa, izjavo, da se ne bodo več vrnili v podjetje. Istočasno pa so v Atmosu, da ne bi zastala proizvodnja, najemali delavce pri zasebnikih. Naslendji podvig, ki mu je botroval, je bila ustanovitev raz-vojno-projektivnega sektorja, kar ne bi bilo nič slabega, če ta razvojno projektivni sektor ne bi obstajal brez enega samega inženirja. Po letu 1982 je Milan Dolanc napredoval na mesto tehničnega vodje v Atmosu. Vsi poskusi delavcev, da bi se ga znebili, so bili neuspešni zaradi preveč vplivnega strica, ki je budno skrbel za svojega nerodnega nečaka. Tudi sedanja prisilna uprava po mnenju zaposlenih ni vredna zaupanja, edino računovodkinji priznavajo skrb in trud za reševanje podjetja. Sedanji direktor Ambrožič ni bil pretirano navdušen ob vprašanju o trenutnem stanju v Atmosu. Potrdil je, da so nekateri delavci na izjemnem dopustu, da osebne dohodke izplačujejo po veljavni zakonodaji, ki jim dovoljuje izplačilo le 80% dohodkov, in tudi eksodusa delavcev iz Atmosa ni zanikal, pač pa ga je razložil kot normalnega za podjetje, ki se nahaja v takšnem stanju, kot je trenutno Atmos. Vsekakor je Atmos naslednji potencialni kandidat za stečajni postopek v Mariboru. Atmosovi delavci so sicer prepričani, da je vsega krivo izključno vodstvo podjetja, da oni sami dobro delajo, dosegajo normo in potemtakem ne bi smeli v stečajni po- stopek, še več, DreDričani so, da bi lahko uspešno poslovali. Toda, kakšne so sploh možnosti izgubarjev, da premostijo svoje neugodno ekonomsko stanje v naši družbeni situaciji. Z novim zakonom o izdajanju vrednostnih papirjev jim je dana možnost, da izdajo delnice in s tem pridobijo potrebna sredstva za nadaljnjo proizvodnjo. Toda tukaj se takoj pojavi tudi vprašanje, kdo je sploh pripravljen kupiti delnice podjetja, ki je v izgubah. Da bi takšno izgu-barsko podjetje uspelo pridobiti kupce za svoje delnice, bo moralo imeti zelo dober sanacijski program in zelo avtoritativno osebnost, ki bo stala za tem sanacijskim programom in ga poskušala uresničiti. Veliko bolj verjetna je domneva, da izdajanje delnic pride v poštev le pri zdravih podjetjih. Izgubarji pa bodo morali tudi v prihodnje svojo rešitev iskati v zmanjševanju obsega zaposlenosti, zmanjševanju osebnih dohodkov, posodabljanju tehničnih zmogljivosti in prestrukturiranju v nove proizvodne programe, kar bo zaradi njihovega položaja toliko teže izvedljivo. V nasprotnem primeru pa, ko ta rešitev ne bo možna — ostane le še stečaj. To pa je hkrati edini možni način spremembe družbene lastnine v primernejšo zasebno lastnino, istočasno pa je to tudi najlažji način za zmanjšanje števila zaposlenih delavcev, predvsem režijskih. Toda tudi ob glasnem zagovarjanju tržnega gospodarstva je bolj malo verjetno, da bi politika dopustila in odobrila stečajni postopek za katerega od mariborskih gigantov. TAM, TVT Boris Kidrič, Marles in Zlatorog bodo zanesljivo morali poiskati kakšno drugo pot za reševanje svojih nakopičenih težav. Vprašanje je le, ali obstaja kakšna ekonomska rešitev, zlasti še ob dejstvu, da delež akumulacije mariborskega gospodarstva zadnjih petnajst let konstantno zaostaja za deležem ustvarjenega prihodka mariborskega gospodarstva v primerjavi s slovenskim gospodarstvom. borskega gospodarstva. Med temi je kar pet, recimo jim, gospodarskih gigantov z več kakor 1.000 zaposlenimi. Ti so TAM Maribor, TVT Boris Kidrič, Marles Maribor, Zlatorog in Certus Maribor. Te velike industrijske organizacije (z izjemo Certusa, ki se ukvarja s prometno dejavnostjo) s svojimi izgubami dodatno problematizirajo gospodarsko situacijo v Mariboru. Ves čas od nastanka naprej se jih je treti-ralo kot večna socialistična podjetja, ki bodo zagotavljala socialno varnost več desetti-soč prebivalcem Maribora, ne glede na kakovost njihovega dela. Toda danes, ko postaja kakovost dela vendarle najpomembnejši dejavnik obstanka posameznih podjetij, so prav ti industrijski giganti zaradi zastarele in iztrošene tehnološke opremljenosti proizvodnje pred nerešljivimi dilemami. Že dalj časa največji mariborski industrijski izgubar, TAM Maribor, ima zaposlenih več kakor 1.500 zaposlenih preveč. Potem ko je vojska prenenala masovno naročati vojaško opremo, se je TAM znašel v zelo neugodnem položaju. Prevelika odvisnost od vojske je povzročila večletni zastoj. Dejstvo je, da so njihove proizvodne zmogljivosti slabo izkoriščene zaradi pomanjkanja tržišča. Domači trg ni sposoben absorbirati celotne proizvodnje tovornih vozil in avtobusov, na tuji trg pa zaradi nepripravljenosti na konkurenčni boj tudi ne morejo prodreti. V zadnjem času so se vendarle pričeli orientirati v to smer in prvi pozitivni rezultati so že tukaj, podpisana je bila pogodba za izvoz razstavljenih vozil v Iran v ^ vrednosti 30 milijonov dolarjev letno. Ta pogodba bo TAM-u kratkoročno zelo pomagala, niti slučajno pa ga ne bo rešila. Rešitev je možna le v prisotnosti na več različnih tujih trgih, le tako si lahko namreč pridobi podjetje potrebno samostojnost, lažje pa je tudi razvijanje inovativnosti in posodabljanje obstoječe tehnologije. Precej podobna situacija kot v TAM-u je tudi v mariborskem Marlesu. V času, ko je celotna jugoslovanska lesarska industrija v težavah, bi moral biti prav Marles v prednosti zaradi proizvodnje montažnih hišic. Razloge za neuspešnost in izgube v primeru Marlesa je treba iskati predvsem v neustrezni notranji organiziranosti in nesposobnosti vodstvenih kadrov. MARIBORSKO GOSPODARSTVO TONE V IZGUBAH KDO JE KDO MED MARIBORSKIMI IZGUBARJI Miro Lenič ... Kozarce jemo, dan žena praznujemo, slepi konj pa našo staro garo vleče. Vleče nas nazaj, nazaj na črni Mars, zjutraj bo kolono čukov odnesla megla... (Zoran Predin) Tudi v Marlesu je zaposlenih okrog 400 delavcev preveč, eden pomembnejših razlogov za veliko izgubo pa je tudi gospodarski kriminal, ki je zlasti v tej organizaciji zelo razširjen. Celo uradno priznavajo, da imajo velike notranje izgube, ne vidijo pa ali nočejo videti, da ta izguba nastaja z odnašanjem najrazličnejših elementov, kosov pohištva iz tovarne. V svežem spominu je še vedno primer, ko si je dal sedaj že bivši direktor Marlesa Milan Lukič opremiti svoje prebivališče, ne da bi te usluge ustrezno plačal. Tako je moral pospraviti kovček direktor, ki je imel dober program za sanacijo Marlesa, a je bil ravno zaradi programa, ki je vseboval nekaj represivnih prijemov, kot so postopno zmanjšanje števila zaposlenih, poostrena kontrola proizvodnje, realno znižanje osebnih dohodkov in postopno prestrukturiranje na nove proizvodne programe, nesprejemljiv za delovni kolektiv in prva napaka, ki jo je storil, je pomenila njegovo ločitev od Marlesa. Poglavitna nerodnost trenutne situacije v mariborskem gospodarstvu je v tem, da sta ravno TAM in Marles v študiji Ekonomskega raziskovalnega centra iz Maribora: »Maribor, razvoj 2000«, pred- stavljena kot »vlečna konja« mariborskega gospodarstva. Okrog teh dveh podjetij naj bi se zbirale manjše organizacije in pozneje bi skupaj nastopali na domačem in tujem trgu. Vendar pa renome vodilnih izgubarjev ni ravno magnet za manjše organizacije in garant za uspešno nastopanje na domačem in še posebej na zahtevnem tujem trgu. Prvi in torej največji izgubar takoj za člani kluba »10.000« je sedaj razvpiti Lilet. Po določilih novega zakona o računovodstvu mora pravna oseba uvesti stečajni postopek, če doseže nepokrita izguba po letnem obračunu 50% trajnih virov. Ker Liletu, takšnemu kot je, ni bil nihče pripravljen pomagati tudi ni nikakršnih drugih rešitev, je bil Lilet obsojen na stečaj. Kako bo potekal prvi stečajni postopek družbenega podjetja v Mariboru, bo kmalu pokazal čas. Ti primeri so mariborski javnosti že znani. Malo manj pa je znan primer Atmosa iz Hoč. To srednje veliko podjetje z okrog 350 zaposlenimi, od katerih je 40 režijskih delavcev preveč, je že od 1984. leta konstantno v velikih težavah. Od 15. februarja letos je Atmos pod prisilno upravo. Na izjemnem dopustu je šest delavcev, po drugi strani pa Atmos najema delavce pri zasebnikih. Po izjavah delavcev segajo razlogi za današnje stanje v leta 1978 do 1982, ko 7 I o, da se zadnje čase veliko govori o mladinski organizaciji, ne pomeni nič drugega kot to, da mladinske organizacije ni več nikjer. Tudi z av-nojevsko Jugoslavijo je tako: ker je mrtva, zgolj še čudežna prikazen namišljeno ali dejansko ogroženih jugoslovanskih narodov in narodnosti, zgolj še racionalna utvara, je vsem na jeziku. Tudi jezik se spreminja: že površna analiza bo zaznala, da so začele pešati moči negacije, da zanikanje ni več ustvarjalno. Že nekaj časa imajo njegova zavračanja videz ritualnih ponavljanj, zaradi česar se upor spreminja v postopek, kritika v retoriko, prekršek — spomnimo se samo najbolj banalnega primera Muževič — v ceremonijo. Če je bilo pred krškim kongresom, na katerega se danes sklicujejo vsi tisti, ki so njegove ideje poskušali leta 1986 politično diskvalificirati, še mogoče zagovarjati tezo, da so mladinska organizacija mladinski funkcionarji, v trdih, nekomunističnih časih, ki so se ne glede na to, da je partija še zmeraj dejansko na oblasti, že začeli, ta enačba ne vzdrži več. Veliko več prikrije, kot odkrije. Prikrije denimo dejstvo, da so v mladinski organizaciji funkcionarji, ki mladinsko organizacijo ustanavljajo, in funkcionarji, ki jo ukinjajo. Politično podjetje enih in drugih ima enako izhodišče: demokracija. Razlika je v njenem dometu: prvi je zamejen s samo mladinsko or- ganizacijo, drugi pa z družbo obstoječo v — ne vemo natanko — republiškem ali državnem okviru. Ne prvi ne drugi niso navkljub svoji vitalistični ideologiji pripravljeni zavreči tisto, kar je resnično težko: privilegije monolitne oblasti, kamor sodi tudi življenje na družbene stroške. Da bi legalizirali rabo in zlorabo teh privilegijev se prvi in drugi sklicujejo na pravico do kon-tunuitete, ki je glede na to, da se človekova zgodovina ne more nikoli začeti znova, nedvomno naravna človekova pravica. Istočasno oboji koketirajo z diskontinuiteto: odpovedujejo se socializmu. Istočasno imamo torej opravka z disenzom in konsenzom, z enotnim političnim jezikom in ostrimi političnimi spopadi: s situacijo, v kateri vsi vsevprek čvekajo o demokraciji in v kateri nihče tega čveka ne upa prekiniti zaradi bojazni, da bo označen za ne-demokrata. Čepav so oboji preobrnili vrednostno konotacijo boja za oblast — še zmeraj drug drugemu očitajo oblastiželjnost. Ki nedvomno funkcionira, vendar — zaradi neobstoja političnega trga — v izkrivljeni obliki. In tu je razlika. Medtem ko tisti, ki mladinsko organizacijo ukinjajo, razumejo politiko kot iracionalno podjetje, ki lahko dobi svojo racionalno verifikacijo le na političnem trgu, njihovi oponenti razumejo politiko kot racionalno podjetje, ki ga politični trg lahko demaskira -ШМШ- Pozicija mladinske opozicije Dragica Korade kot nekaj iracionalnega. Kaj je bolj iracionalnega kot želja velenjskih »združenih opozi-cionarjev« ustvarjanju »takšne mladinske organizacije, ki bo sposobna omogočiti vsem mladim ..., da ustvarjajo svoje programe dela ter da svoje vizije uresničujejo v stvarnosti«, če je najstarejša starostna meja vseh mladih 35 let? In kaj je bolj okorelega kot velenjska ideja, da bodo v pluralistično organizirani družbi v mladinski organizaciji »svobodno združene organizacije in gibanja ... lahko le na ta način mladi izražali ter uresničevali svoje politične, ekonomske ter druge potrebe ...«? Demokracijo »le na ta način« poznamo. Socialni svet po njeni podobi se skupaj z Velenjem, ki je ena od njenih značilnih materializacij, pogreza v brezup. Kljub deplasiranim političnim idejam Združene opozicije se mi zdi njen nastanek pomemben ne samo zaradi tega, ker bi bila brez nje poli-tika ZSMS dolgočasna in ker bi utegnil imeti njen obstoj v primeru kake nenadne — izredne — spremembe političnih sil hude posledice, ampak predvsem zaradi tega, ker je po dolgem času nesoglasij nastala točka, na kateri je znotraj ZSMS vsaj praktično mogoče artikulirati konflikt brez bojazni, da bo zaradi tega skupina, ki bo ostala v manjšini, izgubila pravico do 'političnega življenja in čaščenja. Za zdaj nimamo za to nikakršnih jamstev — parola Andreja Verliča o mladinski »čisti vesti in neomadeževani preteklosti« pač ne zadošča, ker je samo volilna parola, ki je povrh vsega še empirično O IT 4 igra se končuje, na vrsti je odloči Ne bomo spreminjali imen mest, ulic in trgov; na novo pisali poglavij v zgodovinah in leksikonih, rušili spomenikov; retuširali fotografij, skrivali filmov in zažigali knjig. Tuja sta nam tako čaščenje podob kot njihovo razbijanje. Hočemo le skupaj z vsakim in z vsemi graditi človeka vredno, bogato življenje. & )vobodo I islečega (V) veta netočna. Jamstvo bi bil v skupščini sprejet zakon o pravici do političnega združevanja. V tem primeru bi Velenje skupaj z zmeraj bolj obskurno Ljubljano lahko mirno ustanovilo svojo mladinsko organizacijo, vsi ostali pa svojo. Dokler pa tega zakona ni, so v nevarnosti vsi pluralisti. Ti, ki se ne zaklinjajo slovenskemu narodu in ki priznavajo ženskam pravico do splava, še posebej. Drugi, ki se predstavljajo prav tako za demokrate, bi z demontažo sedanjega mladinskega vodstva torej lahko počakali do sprejetja tega zakona. Brez njega — zakona namreč — imajo totalitaristi s takim ali drugačnim obrazom še zmeraj vse možnosti. In dobro vemo, kako zelo smo v tem, kar ne bo zlepa minilo. In prav zaradi tega je politika mladinske opozicije hote ali nehote spojene s tem, kar ne more spremeniti totalitaristične zgodbe, nespametna. Stvarnost, na katero se tako rada sklicuje, je pa-noptikum groze. Tudi za opo-nente naenkrat tako sveti krški kogres spada vanj. Princip frontnosti, ki ga je inavguriral, in v imenu katerega danes pokopovajo politični pluralizem, še predno je zaživel svoje institucionalno življenje, je bil kljub svoji velepomemb-nosti tedaj le pametna pragmatična rešitev: ZSMS je z njim omogočila legalno delovanje novim družbenim gibanjem, ki jih je tedaj ustrahoval Jože Smole in njegovi. Drugače povedano: potrebo po frontnosti ni ustvarila ZSMS, ampak politika, v kateri so mladi »lahko izražali svoje politične, ekonomske ... potrebe« na en sam način: v okvi- ru ZSMS, po pravilih ZSMS. V tem okrilju so potem, ko so nova družbena gibanja zaživela svoje življenje — Zeleni in kmetje so se osamosvojili — svoj prostor pod soncem našli tudi ti, ki danes sprevračajo medsebojna sumničenja in osebne zamere v politični biznis, ki ne bi bil škandalozen, če ne bi bil tako diletantski kot je večina jugopolitike. Ti nad 35 let bi radi imeli plu-raliste v SZDL, oni pod 35 let v ZSMS. Temu je partija že dala ime. nestrankarski pluralizem. In vse kaže, da je to pozicija mladinske opozicije. Populisti bi rekli, da ima vsaka politika tako opozicijo, kot si jo zasluži. Gledano primerjalno: partija je vsaj glede opozicije ta čas na boljšem kot ZSMS. Partijska je vsaj nači-tana in pismena. In še vprašanje z začetka: kaj je potem mladinska orga-t. nizacija, če jo del njenih politikov ukinja, drugi pa ustanavlja in če mladine teoretski ni? Po mojem mnenju je družbena kritika, ki jo kar naprej obvladuje diskurz gospostva. Ker gre za obvladovanje, ne koeksistenco njene eksistence, je v turbulentnem družbenem prostoru v nevarnosti, da se ji zgodi tisto, kar se v jugopolitiki samo izjemoma ne zgodi: da od kritike ostanejo samo še gospostva. Vzemimo samo velenjski primer. Ta, ki je formiral Združeno opozicijo, si je uvod v temeljna načela »sposodil« iz liste študentov — vodil jih je Miran Lesjak, vsi pa so izšli iz študentskega bojkota — katero je zaradi načel, za katera se danes zavzema sam, takrat napadel. p vobodo J J islecega p veta KONGRES Petek, 3. 11. 1989 15.30: reprodukcija mehanske glasbe — Avditorij 16.00: plenarno zasedanje 21.00: plesna predstava Plesnega teatra iz Ljubljane — Avditorij Sobota, 4. 11. 1989 9.00—13.00 in 15.00—18.00: delo po komisijah — Avditorij 20.00: zabava z ansamblom Peter Pan — hotel Riviera ves dan: stojnice pred Grand hotelom Palače Nedelja 5. 11. 1989 9.00: plenarno zasedanje Vse tri dni si bo moč ogledati razstavi slik Eve Radiček v novinarskem klubu Grand hotela Palače in fotografij Odbora za družbeno zaščito norosti v avli Splošne plovbe. § vobodo JIJ {islečega p)veta Portorož, 3.-5. novembre 1989 8 M olitična organizacija (kar bi rekonstruktorji ZSMS med drugim radi, da postane njihova organizacija) komunicira s svojo okolico po naslednjih kanalih: z voditelji in aktivisti, političnimi akcijami, javnimi nastopi, pojavljanjem v medijih, propagando, predvolilno kampanjo in povratno z volitvami, registriranjem javnega mnenja itd. — na kratko, in-terface med politično organizacijo in državljani predstavljajo instrumenti političnega marketinga. Lahko bi rekli, da politična organizacija ne sme upoštevati marketinška načela samo pri komuniciranju z javnostjo, ampak mora biti celotno delovanje marketinško usmerjeno, usmerjeno v aktivno, permanentno oblikovanje lastnega imagea in javnega mnenja. Glede na to, da sem nam bliža XIII. kongres ZSMS, kjer namerava Zveza socialistične mladine Slovenije opraviti s svojo mladinskostjo in sociali-stičnostjo, s svojo družbeno-političnostjo ter da se nam bližajo volitve (spomladi ’90) smo sodelavci Studia za politični in ekonomski marketing izvedli pilotsko telefonsko anketo z vprašanji, ki so relevantna za gornjo temo. Vzorec 249 naključnih anketirancev je iz slovenske populacije telefonskih naročnikov. Spraševali smo, za katero politično organizacijo, zvezo, DPO bi na naslednjih volitvah volili, katerega od politikov, funkcionarjev ZSMS poznajo in ali podpirajo rekonstrukcijo ZSMS v politično organizacijo oz. stranko. Volitve so seveda eno od glavnih polj delovanja političnih organizacij (kar se zavedajo tudi politiki ZSMS), zato je permanentna detekcija rezultatov potecialnih volitev ena od bistvenih aktivnosti razumnih političnih subjektov. Zato smo ponovno (prvič smo vprašali spomladi '89) vprašali: Za koga bi volili, če bi imeli možnost voliti na neposrednih volitvah, na katerih bi lahko volili tako obstoječe DPO kot tudi nove zveze: bilo še izenačeno, se je to razmerje definitivno prevesilo v korist alternative (ZSMS in novih zvez in gibanj). Poglejmo si volilce glavnih akterjev volitev ZKS, ZSMS, Zeleni, SDZ, SZDL in neopredeljeni: ZKS volijo predvsem starejši, izobraženi moški; ZSMS predvsem mlajše, srednje izobražene ženske; Zelene predvsem volilci srednje starosti, vseh izobrazb razen osnovnošolske, obeh spolov; SDZ starejši, srednje izobraženi, obeh spolov; SZDL srednja generacija, z osnovno, poklicno, srednjo izobrazbo, predvsem ženskega spola; neopredeljeni pa so mlajši, osnovne in visoke izobrazbe, obeh spolov. Ш Ш----------- Igra se končuje, na vrsti je odločilna partija Branko Žnuderl SPEM STUDIO ZA POLITIČNI IN EKONOMSKI MARKETING GD5PD5VET5KR UL B3, 62000 fTlRRIBOR TEL.: 062 29-355 Politiki personificirajo politične organizacije, njihove programe, njihov image itd., zato nas je zanimalo, kdo so potencialne karizmatične osebnosti ZSMS: Jože Školč (50,2%), Branko Greganovič (17,3%), Mojmir Ocvirk pomlad 89 % 20. 10. 89 % trend ZKS 14,2 11,7 - 2,5 SZDL 9,8 10,4 + 0,6 ZZB 2,2 — - 2,2 ZSMS 20,0 21,6 + 1,6 ZSS 2,2 3,0 + 0,8 SDZ 10,9 10,4 - 0,5 SKZ 4,7 4,8 + 0,1 SDZS 6,5 4,3 - 2,2 SKSG 3,6 1,3 - 2,3 Zeleni 5,1 13,0 + 7,9 neopredeljeni 20,7 19,5 - 1,2 100,0 100,0 ZSMS naj ostane DPO mladih tako kot do sedaj 31,3 ZSMS naj se preoblikuje v politično stranko, katere člani bodo lahko vsi, ne glede na starost 57,8 ne vem, me ne zanima ostalo 8,0 2,9 100,0 Že ta frekvenčna razporeditev kaže, da ima vodstvo ZSMS dokaj trdno oporo za politiko sprememb v ZSMS. Poglejmo si pobliže, kdo so anketiranci, ki se zavzemajo za to ali drugo možnost: — spol ne vpliva na odločanje za prvo ali drugo mož- nost, vidno pa je, da so ženske veliko bolj neopredeljene oz. jih problematika ne zanima, moški pa nasprotno radi predlagajo še kakšne druge rešitve razen ponujenih. — tisti, ki so stari manj kot 18 let in tisti, ki so stari več kot 55 let, zagovarjajo takšno ZSMS, kot je bila do sedaj, med tem ko anketiranci med 18 in 55 letom zagovarjajo rekonstrukcijo ZSMS v politično organizacijo oz. stranko. — predvsem neizobraženi zagovarjajo opcijo generacijske ZSMS, s srednjo, višjo in visoko pa opcijo politične oz. strankarske ZSMS. ZSMS lahko torej računa na nasprotovanja svoji reformi predvsem pri mlajših od 18 let, ki s tem zgubijo »svojo« edino organizacijo in starejših od 55 let, ki izgleda še živijo v svetu tradicije, pravtako pa predstavljajo nevarnost reformi tudi neizobraženi državljani. Vse kaže, da ZSMS iz starega sistema zares nosi veliko političnega kapitala in da ga z načrtovanimi spremembami na kongresu tudi dobro investira — da bi videli, kolik- šen dobiček bo vse skupaj prineslo, pa bo treba počakati na volitve. Naj končam z drobno misli jo: politika naj postane igra in igrajo naj jo tisti, ki v njej uživajo. Glede na to, da je ZSMS bila predvsem mladinska organizacija, mladi pa se, če nič drugega, znamo igrati, bi veljalo imeti v mislih, da kljub temu, da se odpovedujemo generacijski koncepciji ZSMS, moramo ohraniti nagnjenost k igranju, neresnosti, zabavi, svobodi, zadovoljstvu. Kajti večina »dobrih« ljudi je ne glede na starost globoko v srcu mladostno razposajenih — to pa morajo biti naši volilci. Zatorej parafraza kongresnega slogana: IGRA SE KONČUJE, NA VRSTI JE ODLOČILNA IGRA! ZSMS je starosta subjektov, ki se poskuša zavestno ali nezavestno ravnati po gornjih pravilih — gornja tabela kaže rezultate take usmeritve. ZSMS je vodilna politična organizacija, saj ima toliko glasov kot ZKS in SZDL sku-paj(M), kar pa skupaj s podatkom, da je ZSMS za Zelenimi, ki so pridobili 7,9 % volilcev, pridobila največ novih volilcev (+ 1,6%) in da ZKS izgublja svoje volilce (— 2,5) ter da tudi ostali le malo pridobivajo ali pa celo izgubljajo volilce, daje kar ugodno sliko za mlade liberaliste (Za Svobodo Mislečega Sveta). Če je spomladi razmerje med alternativo in starimi DPO (ZK, SZDL, ZSS, ZZB) (10 %), Tone Anderlič (6,8 %), Andrej Verlič (6,4%), Janez Janša in ostala »četvorka« (4,0%), Igor Lavš, Dejan Verčič, Zoran Taler pa so dobili manj kot 2 %. Kaže, da bi se lahko Jože Školč kljub svojemu antilider-skemu imageu razvil v dejanskega voditelja ZSMS, saj mu drugi iz elite ZSMS ne segajo niti do »popka«. Na kongresu ZSMS se bo odločalo o velikem vprašanju: ali naj ZSMS ostane generacijska družbeno-politična organizacija ali pa se naj prelevi v splošno politično organizacijo oz. stranko. To vprašanje smo zastavili tudi našim anketirancem, ki so odgovorili takole: 'DOST Ne in prepir, ampak za mir. /i a Svobodo F J islečega r* veta Portorož, 3.-5. novembra 1989 % - - v'-? 9 шмш KAKO UKANITI DEVEJEVCE Roman Leljak ^)evejevci niso ljudje, ki bi jih lahko navaden smrtnik opazil, ko mu sledijo in se skrivajo za kakim zidom. Ni moč slišati njihovih neumornih korakov, ki bi se ritmično premikali po asfaltni stezi. Ne boste jih videli v podobi uniformiranih ljudi, z imeni, priimki ... Pa vendarle ni ravno tako. Vedno so tukaj, nekje okoli nas. Budno spremljajo sleherni gib posameznika. Vtapljajo se v njegovo misel, notranjost. Njihova brezmejna moč je grajena na sistemih skrivnosti, mračnih metod in sredstev dela, obarvanih z znano ideologijo. Ideološko in v preteklosti tudi tehnološko znanje so si pridobili s šolanjem v Dresdehu v Rusiji. Tam jih je takratni stalinistični režim naučil vseh podrobnosti podtkalnega delovanja z osnovnim ciljem očuvati centralistični socializem. Najprej so varovali partijske sklepe, sprejete v Moskvi in seveda objavljene v naši državi. Za partijsko ideološki sistem znameniti NE je od službe zahteval samo menjavo vrhovnega poveljnika. Delali so dalje tako kot prej in kot še danes. Ni bilo pretresov v sistemu, ki bi lahko porušili temelj teh služb. Vedno jim je uspelo ostati v prejšnji podobi, tudi četrti plenum je ostal nemočen. Pač za to, ker so vedno imeli podtalno strategijo, tj. uspešno so se prilagajali aktualni oblasti. Povedano po domače: igrali so narodno kolo, poskakovali v istem ritmu in ni ga, ki bi opazil nerodnost. In tako naprej, do danes in še vedno . . . 21. junij letos je marsikoga presenetil. Ta dan je Ertl, minister slovenske policije, zapisal ne samo v njegovo zgodovino. Zapisan pa vendarle ne bo zato, ker mu je naposled uspelo prepovedati, te metode, sporne tudi za Skupščino SR Slovenije. Zgodovina ga bo zapisala kot človeka, ki je želel (morebiti mu bo tudi uspelo) ponovno zapeljati neuko javnost v to smer. Od tega datuma naprej naj bi bile prepovedane vse sporne metode. Pa ni tako. Kot ničkoli-kokrat do zdaj oblast ponovno ne dokazuje nič drugega kot svojo aroganco. Devejev-ci še naprej pridno in morda bolj skrbno izpolnjujejo svoje skrivne načrte. Nimam razloga, da ne bi verjel svojemu znancu, ki mi je zatrdil, da mariborski deve-jevci še vedno izvajajo tajno kontrolo pisemskih in drugih pošiljk na glavni pošti v Mariboru. Tu imajo danes kot že dolga leta nazaj utečen sistem pisemske Kontrole. Imajo seznam z imeni in priimki ljudi, za katere je potrebno, da se njihova pisma posebej ? tj. da se pred vročitvijo lastniku izroče devejevcem. To počno zelo enostavno. Danes določeno pošto vzamejo, vrnejo pa jo naslednji dan. Med tem časom pošto s paro ali na kemijski način skrbno odprejo, fotokopirajo vsebino pisma in pismo ponovno zalepijo. Na fotokopiji pustijo zeleno sled; SAMO ZA INTERNO UPORABO - DRŽAVNA SKRIVNOST! Ta fotokopija potem putuje v roke devejev-cu v okolišu, ki je zahteval uporabo te metode. Podobno je z zasledboval-nimi avtomobili, ki so dan in noč pripravljeni za zasledovanje. Zeleni, beli golf, tšmni starejši tip BMW in drugi so po potrebi nemudoma v akciji- Le kje je ob vsem tem minister Ertl in njegovo verjetno samo politično »pomirjevalo« o prepovedanih metodah. Spet bo čas prehodil čas. Človeku, ki se znajde v njihovih trdih krempljih, ne ostane drugega, kot da se vda v popolno nemoč. Posluša nemir v globini svoje duše, išče potrpljenje v svojem jazu. V njegovi bližini ni nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Nastopajo temne noči v zavedanju, da tako zaželeno svetlo jutro nikoli ne bo prišlo. Pred njim se zapirajo vsa vrata. Njegovo okolje postaja drugačno, tuje. Vse se vrti v nekakšnem začaranem krogu, vsi postajajo sumljivi, njihovi ... Paranoični prisotnosti ni mogoče pobegniti, spremlja te v vsaki podobi, ki jo srečaš, spoznaš. Vsako vprašanje mimoidočega postaja obremenjeno, vedno razmišljaš o zahrbtnosti. Te mračne poti ni nikoli konec. V tej tesnobi ne najdeš iskrenega prijatelja, ki bi te potešil, vlil poguma in otresel vsakdanje paranoične misli. V stanovanju nehote poslušaš radio glasneje kot običajno. Misli se ti vračajo na njihove ozvo-čitve, »muhe« ... Z mimiko obraza daješ sogovorniko namige, da o tem ne govorita več. Bolje nekje zunaj, na sprehodu. Vse to pa je običajno zaman. Tehnika je naprednejša od znanja posameznika. Ruši se tisto, kar človek edino ima, ljudje okoli njega. Vsako materialno zadoščenje, cvetenje okoli njega, je človeku zaman. Najbolj razširjena metoda devejevcev je vsekakor tako-imenovano delo s sodelavcem. Sodelavec službe je oseba, ki se na patriotski osnovi prostovoljno opredeli, da bo po svojih močeh in po in-štrukcijah devejevca pomagal službi pri iskanju vohunov tujih tajnih obveščevalnih služb, odkrival zveze domačinov z (kot je zapisano v varnostnih učbenikih) jugoslovansko sovražno emigracijo, odkrival delovanje znamenitega »notranjega sovražnika« in naposled pomagal pri odkrivanju večjega gospodarskega kriminala. Sodelavec pa je lahko tudi oseba, ki je prisiljena sodelovati z devejevcem. Strokovno se ta način v naših tajnih zakonih imenuje: sodelovanje z osebo na osnovi kompromitiranega materiala. Ta takoime-novani kompromitirani material je lahko zelo različen. Največkrat so za osnovo družinska razmerja. Izvenzakonske zveze dokumentirajo na različne načine (video, foto, pričevanja), potem jo pokažejo naprej določeni osebi ter ji postavijo pogoj: sodelujte z nami ali pa bomo material pokazali vašemu možu ali ženi. Izkoriščajo homoseksualna nagnjenja, lezbijštvo, kriminal in mnogo drugega, kar se da izkoristiti za kompromitiranje dostojanstva človeka. Tretja vrsta sodelavcev devejevcev so ljudje, ki na to pristanejo zaradi materialnih razlogov. To še posebno pri- haja do izraza danes v ekonomskem kaosu, ko je vsak postranski zaslužek pogoj za preživetje. Značilno za to metodo je, da je grajena še iz stalinističnih časov. Tedaj je Stalin izkoriščal prav vse, da bi svojim službam (NKVD politični policiji) omogočil vse, da je lahko obračunaval z drugače mislečimi. Ljubezen do domovine je v službah grdo izkoriščena. Patriotizem, ki ga predstavljajo devejevci svojim bodočim sodelavcem, je grajen na znanem komunističnem izrazoslovlju. Znova in znova predstavljajo našo družbo, ki naj bi bila zgrajena na temeljih vseljudske revolucije, kot složno, enakopravno in jo baje zaradi tega mnogi želijo uničiti. V prvo vrsto se postavljajo znani izrazi, kot so notranji sovražnik, protirevolucionarne sile, sprege notranjega sovražnika z zunanjo sovražno emigracijo in ostalo imigracijo, ki se v tujini navezuje na politično emigracijo, in podobne socialistične predpostavke. O tem prepričujejo predvsem mlade ljudi v prvem letniku študija, mlade delavce in druge. Skratka vse tiste, ki še niso imeli možnosti spoznati evolucijske resnice življenja, ki pa ni odvisna od različnih ideologij. PAPALAGI Papalagi je zbirka govorov, ki jih je napisal južno-pacifiški poglavar Tuiavii Tiavejski. V nemškem prevodu njegovega prijatelja Ericha Scheurmanna so prvič izšli v Nemčiji v zgodnjih dvajsetih letih tega stoletja. Papalagi so kritična in antropološko orientirana študija, katere namen je opisati belce in njihov način življenja. Ob branju te knjige velja upoštevati, da so govori namenjeni domorodcem južnopacifiških otokov, ki so imeli do tedaj le malo ali nič stikov s civilizacijo belcev. Vsak Papalagi ima poklic. Težko je reči, kaj to točno pomeni. Je nekaj, za čemer naj bi imeli velik apetit, a je videti, kot da večino časa manjka. Imeti poklic pomeni, delati zmeraj iste stvari, jih delati tako pogosto, da jih lahko opravljate z zaprtimi očmi in brez napora. Če moje roke ne bi počele nič drugega, kot gradile koče ali izdelovale rogoznice, potem bi bil moj poklic graditelj koč ali izdelovalec rogoznic. Obstajajo moški in ženski poklici. Pranje perila v reki in čiščenje čevljev so ženski poklici, plovba z ladjami in streljanje golobov v gozdu pa so moški poklici. Ženske ponavadi opustijo svoj poklic, ko se poročijo, moški pa tedaj šele zares pričnejo s svojim. Alii' dš svojo hčer le snubcu, ki je dobro izvežban za svoj poklic. Papalagi, ki nima poklica, se ne more poročiti. Pravilo je, da mora imeti vsak belec poklic. Zato si mora vsak Papalagi izbrati poklic takrat, ko pri nas opravimo pubertetno tetoviranje. To imenujejo izbira poklica. To je zelo pomembna priložnost in aiga2 ji posveča vsaj toliko časa kot vprašanju, kaj bo jedla naslednji dan. Če si na primer izbere poklic izdelovalca rogoznic, ga star alii pelje k človeku, ki ne počne nič drugega kot izdeluje rogoznice. Naučiti ga mora izdelovati rogoznice tako dobro, da lahko to počne miže. Pogosto traja uk zelo dolgo, toda ko to obvlada, človeka, ki ga je učil, zaousti in ljudje rečejo, da ima svoj poklic. Papalagi imajo toliko poklicev, kot je kamnov v zalivu. Karkoli že počnejo, to spremenijo v poklic. Če nekdo zbira liste kruhovca, je to poklic. če nekdo pomiva posodo, je to poklic. Karkoli počnejo, imenujejo poklic. Z rokami ali z glavo. Poklic je tudi imeti misli in gledati zvezde. Pravzaprav ni prav ničesar, kar je moč početi, ne da bi Papalagi to spremenili y poklic. Če belec reče, da je tussi-tus§i3, potem je to poklic. Ne počne ničesar drugega, kot da piše pisma; drugo za drugim. Ne nosi svoje rogoznice na streho. Prav tako ne gre sam v kuhinjo, da bi si spekel nekaj sadja, in ne opere svojega pribora sam. Jč ribe, toda, toda nikoli sam ne utrga sadeža z drevesa. Edino, kar počpe, je, da piše eno pismo za drugim, zato ker je pač naneslo, da je njegov poklic tussi-tus-si. Tudi vsa ostala početja, ki sem jih naštel, so poklici: nositi rogoznice na strehe, peči sadje, pomivati jedilni pribor, loviti ribe, obirati sadje. In le tisti, ki imajo poklic in so izučeni zanj, ga lahko opravljajo. Tako se dogaja, da lahko Papalagi opravlja le svoje delo in poglavar, ki ima veliko znanja v glavi in moči v rokah, ne sme odnesti niti svoje rogoznice na streho niti pomiti svojega jedilnega pribora. Tako je tudi mogoče, da človek, ki zna napisati dobro pismo, ne zna nujno upravljati tudi svojega čolna, in obratno. Imeti poklic pomeni: samo hoditi, samo poskušati, samo vonjati, samo boriti se, venomer znati le eno samo stvar. Znati eno samo stvar je smrtna nevarnost in hiba, kajti morda bo nekoč prišel čas, ko bo moral vsak znati s čolnom preveslati jezero. Všliki duh nam je dal roke, da lahko trgamo sadje z drevesa ali izpulimo korenike tare iz močvirja. Imamo jih zato, da branimo svoja telesa pred sovražnikom, ali da nam dajo užitek, ko igramo ali plešemo, ali pri drugih proslavljanjih. Toda prav gotovo jih nimamo zgolj za trganje sadja z dreves ali puljenje korenin. Roke morajo biti naši služabniki in vojščaki ves čas. Toda Papalagi tega ne razumejo. Jasno lahko vidimo, da je njihov način življenja na- pačen in močno v nasprotju z željami Velikega duha, kajti obstajajo belci, ki ne morejo več hoditi in se jim zadnjice žamastijo kot svinjam; ker so prisiljeni, da v svojem poklicu venomer le sedijo, ne morejo več dvigovati in metati kopja, kajti njihove roke zmorejo držati le pisalo, saj ves čas sedijo v senci in pišejo tussi. Nezmožni so dresirati divje konje, ker venomer le gledajo zvezde ali izkopavajo misli iz sebe. Ko odrastejo, lahko le malo Papalagov skače in teče kot otroci. Pri hoji vlečejo noge za seboj, premikajo pa se, ЛЛ ЛА.ЛЖ \ kot bi bili neprenehoma privezani na tla. Svojo slabost skrivajo in zanikajo s trditvami, da so tekanje, skakanje in razposajenost nedostojni ponosnega človeka. Toda to je hinavsko, kajti njihove kosti so otrdele in postale krhke, zadovoljstvo je zapustilo njihove mišice, ker so ob njihovi službi obsojene na smrt. Poklic je tudi situ4, ki uničuje življenje. Situ, ki ljudem šepeta na ušesa sladke obljube in jim hkrati pije kri. Poklici škodujejo ljudem tudi na druge načine, in jih venomer znova delajo za zlobne duhove. Na primer, lepo je zgraditi kočo: sekati drevesa v gozdu, jih razžagati v deske, dvigovati ogrodje, ga pokriti s streho in končno, ko so deske in tramovi tesno povezani s kokosovimi vlakni, vse skupaj pokriti s suhim listjem in trsjem. Ni mi vam treba pripovedovati, kako zabavno je, ko vas postavlja novo kočo za svojega poglavarja, in vsi, tudi ženske in otroci, delimo to veselje. Toda, če bi le nekaterim izmed nas bilo dovoljeno, da gremo v gozd in posekamo drevesa ter jih razžagamo v deske? In tem bi bilo potem prepovedano, da pomagajo pri dvigovanju ogrodja, ker bi bilo njihovo delo le podiranje dreves in žaganje desk? Tem pa bi bilo potem prepovedano, da bi pomagali pokriti streho, ker bi bilo njihovo delo, da postavijo ogrodje? Tem pa bi bilo potem prepovedano, da bi pomagali pokriti streho s trsjem in listjem, ker je njihov poklic, da izdelujejo rogoznice? In nikomur izmed njih ne bi bilo dovoljeno, da zbirajo kamenje ob obali za utrditev tal, ker bi bilo to delo zbiralcev kamenja? In kaj, če bi se le tisti, ki bodo stanovali v koči, smeli udeležiti otvoritvenega slavja, vsem ostalim, ki so jo pomagali graditi, pa to ne bi bilo dovoljeno. Smejete se, in gotovo porečete, da če vam ne bi bilo dovoljeno pomagati pri vseh stvareh, ki zahtevajo našo moško moč, potem ne bi bilo pol tako veselo! In tisti, ki zahteva, da uporabljamo roke samo za eno delo, zahteva, da se vedemo, kot da so naši ostali udje in čuti paralizirani ali mrtvi. To je razlog za zamorjenost Papalagov. Včasih je le-p6 zajeti vodo iz potoka, to je lahko lepč tudi večkrat. Toda, če bi morali nositi vodo od sončnega vzhoda do zahoda, dan za dnem, vsako uro, dokler vam ne poide moč, venomer le prinašati vodo, bi na koncu v jezi odvrgli čeber, zagrenjeni zaradi suženjstva telesa. Kajti nič ni težjega za človeka, kot če mora isto delo opravljati vedno znova. Toda so Papalagi, katerim bi bilo zajemanje vode iz vodnjaka dan za dnem celo v veselje, so pa tudi taki, ki ne počnejo nič drugega kot dvigujejo in spuščajo roko, ali taki, ki samo potiskajo ročico. To počnejo v temnem prostoru, kamor ne more prodreti ne sonce ne svež zrak, in ne počnejo nič takega, kar bi jim prinašalo moč ali bilo v veselje. Če upoštevam način razmišljanja Papalagov, je dvigovanje roke ali potiskanje ročice zelo pomembno, kajti s tem morda lahko spravite stroj v pogon ali mu dajete smer. Nastavite ga lahko tako, da reže krede ali ščite za prsi, dela hlačne školjke6 in podobno. V Evropi je več ljudi s pepelnato sivimi obrazi, kot je dreves na našem otoku. Kajti v svojem delu ne uživajo in njihovo delo jim vzame vse veselje. Nikdar ne naredijo česa v svoj užitek, niti trohice, ne glede na to, koliko časa delajo. prevod: Irena Hrast 'Gospodje. ‘Družina. sTussi — pismo, tussi-tussi — pisar. ‘Situ — v angleškem tekstu beseda ni prevedena iz Tuiavlijevega Op. prev. ‘Najbrž misli gumbe. ‘ Situ — v angleškem tekstu beseda ni prevedena iz Tuiaviijevega Op. prev. SAMOAN CtllEF 10 тшш ALLAN BLOOM ODNOS MED MIŠLJENJEM IN CIVILNO DRUŽBO How Higher Education Has Failed Democracg and Impoverished Todatfs S AAed mislece razsvetljen-stva sem vključil ljudi kot Machiavelli, Bacon, Montai-gne, Hobbes, Descartes, Spinoza in Locke, skupaj z misleci 18. stoletja kot Montes-quieu, Diderot in Voltaire, katerih nauki so običajno razumljeni kot temelji razsvetljenstva, kajti ti zadnji so bili dokaj jasni v svojih dvomih o izvirih razsvetljenstva, obenem pa so ga v veliki meri popularizirali. Razsvetljenci so bili prvi, katerih nauki niso bili namenjeni izključno ali vsaj predvsem drugim filozofom oz. potencialnim filozofom istega nivoja in ki se niso ukvarjali samo s tistimi, ki so jih mogli razumeti, ampak so izmenjevali svoja mnenja s človeštvom nasploh. Razsvetljenstvo je bilo prvo »gibanje«, ki ga je navdihovala filozofija; obenem je bilo teoretična šola in politična sila. Sama beseda razsvetljenstvo izraža to mešanico elementov, podobno kot izraz marksizem, medtem ko se npr. pla-tonizem ali epikurejstvo nanašata samo na teorijo, ki je sicer lahko imela takšne ali drugačne učinke, vendar njeno bistvo ostaja strogo teoretično. Čeprav sta Platon in Aristotel imela politični filozofiji, ne moremo niti za en režim v zgodovini reči, da je platoni-stičen ali aristotelovski, saj nobeden od njiju ali njunih učencev ni osnoval gibanja ali stranke, ki bi tak režim utemeljila. Razsvetljenstvo pa je zagotovo odgovorno za liberalno demokracijo, kakor marksizem za komunizem. Duhovni zgodovinarji so bili pogosto preveč navdušeni nad novejšimi dogodki v filozofiji in politiki, da bi dojeli.njihovo novost, da namreč vzpostavljajo nov pojav na obeh področjih; za razsvetljenstvo ■ je najbistvenejši in najzanimivejši radikalen in sa-mozaveden prelom s filozofsko tradicijo na način in skladno s stopnjo njegove politične aktivnosti. Misleci razsvetljenstva so sami sebe razumeli kot tvorce najdrznejše inovacije: po Machiavelliju mora biti sodobna filozofija politično učinkovita, medtem ko so bili Platon, Aristotel in vsi antični filozofi, ki so jima sledili, odkar je Sokrat začel s politično filozofijo, politično neučinkoviti. Machiavelli je razglašal, da uči učinkovito resnico; on sam in praktično vsi, ki so mu sledili, so si prizadevali biti politično učinkoviti. Machiavelli sledi Kaliklesu iz Platonovega Gorgiasa, ki se posmehuje Sokratu zaradi njegove nesposobnosti, da bi se branil oz. odvračal žaljivke in klofute. Filozofova ranljivost se zdi kot izhodiščna točka za nov odraz in prenovo filozofije. Danes se to utegne marsikomu zdeti plehko, toda celotna filozofska tradicija, najsi bo antična ali moderna, je vzela odnos med mislijo in družbo za najplodnejšo izhodiščno točko za razumevanje človekove situacije. Nič čudnega ni, da se prva filozofija, o kateri imamo celovito vednost, začne s sojenjem in usmrtitvijo filozofa. Machiavelli, predhodnik velikih filozofskih sistemov moderne dobe, izhaja iz te ranljivosti razuma znotraj političnega sistema, in si zadaja nalogo, da to popravi. Nekateri bodo morda rekli, da to nima nobene zveze z usodo filozofov, ampak z željo, kot bi dejal Bacon, olajšati človekov položaj; to naj bi motiviralo moderne mislece. A tudi ta razlaga nas privede do iste stvari — namreč kritike antičnih filozofov zaradi njihove nemoči in do refleksije odnosa med znanjem in civilno družbo. Stari misleci so vedno poveličevali krepost, a zaradi tega niso bili ljudje nič bolj krepostni. Povsod so vla- dali gnili režimi, tirani so preganjali ljudi, bogataši izkoriščali reveže, plemiči tlačili ljudstvo, ljudje niso bili zadovoljivo zaščiteni z zakoni oz. oboroženo silo ipd. Modreci so jasno videli, kaj je pri vsem tem narobe, a njihova modrost ni ustvarila moči, da bi se stvari kakorkoli spremenile na bolje. Nova filozofija razglaša, da je odkrila sredstva za reformiranje družbe in zaščito teoretičnega življenja. Če ta dva namena že nista bila identična, sta hotela biti vsaj drug drugemu v dopolnilo. Treba se je zavedati, da je to bil disput znotraj filozofije same, in da je med različnimi smermi veljalo soglasje o tem, kaj filozofija sploh je. Moderni filozofi so raziskovali grške (in rimske, ki so bili njihovi dediči), niso pa se strinjali z njimi, vendar so bili mnenja, da je filozofija, in kar imenujemo znanost, nastalo v Grčiji in nikjer drugje. Filozofija kot racionalno mnenje o celoti oz. naravi. Narava je že sama pojem grškega porekla, kakor tudi njen odnos do znanosti kot pripomočka. Diskurz med novo in staro filozofijo je vodilo načelo protislovja, in moderni filozofi so prikazali razumne argumente proti svojim predhodnikom, s katerimi se niso strinjali. Moderni misleci so enostavno prevzeli velik del antične astronomije in matematike! Predvsem pa so se strinjali z antičnimi misleci, da je filozofsko življenje najvišja oblika življenja. Njihov spor ni take vrste, kot razlika med Mojzesom in Sokratom ali Jezusom in Lukrecijem, kjer sploh ne obstaja skupen prostor diskurza, ampak bolj kot razlike med Nevvtonom in Einsteinom. To je prizadevanje, da bi racionalnost postala last racionalistov. To dejstvo je precej zanemarjeno, delno zaradi sholastike, uporabe Aristotela s strani rimskokatoliške cerkve, ki je bila privid filozofije znotraj starega reda, ki so ga ostro napadali moderni filozofi, vendar bolj zaradi pro-titeološke jeze kakor sovraštva do antične filozofije. Drugi vzrok, ki zamegljuje bistvo spora med antično in moderno filozofijo, je moderna du-hovnozgodovinska znanost, ki se trudi gledati na vse razlike med mnenji kot na razlike med »svetovnimi nazori«, kar zatemnjuje razliko med nestrinjanji, ki temeljijo na razumu, in tistimi, ki temeljijo na veri. Že sam izraz razsvetljenstvo je povezan s Platonovo najmočnejšo predstavo odnosa med mislecem in družbo — votlino. V Državi si Sokrat predstavlja ljudi kot ujetnike v votlini, zvezane in prisiljene gledati steno, na katero so projicirane podobe, ki pa jih ljudje v votlini imajo za živa bitja, in ki so zanje edina realnost. Svoboda človeka pomeni beg iz okovov — konvencij civilne družbe — in odhod iz votline kjer sonce osvetljuje bitja, da jih je mogoče videti takšna, kot v resnici so. Opazovati jih je hkrati svoboda, resnica in največje zadovoljstvo. Sokratova metafora namerava prikazati, kako začnemo z nevednostjo ali miti, da pa je mogoče doseči nekovencionalni svet, se pravi naravo, s pomočjo razuma. Napačna mnenja je mogoče popraviti, saj njihove notranje kontradikcije navajajo mislečega človeka na iskanje resnice. Izobraževanje je gibanje iz teme v svetlobo. Razum, ki ga projiciramo na bitja, tavajoča v temi, proizvede razsvetlitev. Moderni misleci so sprejeli razum kot tisto, kar lahko razsvetli bitja, in je obenem luč, ki jo skuša doseči znanost. Vsa razlika med antičnimi in modernimi filozofi zadeva votlino oz. v nemetaforičnem je- ziku odnos med znanjem in civilno družbo. Sokrat nikoli, niti v neverjetnem slučaju, da bi filozofi bili kralji in posedovali absolutno modrost, ne predvideva, da bi se lahko narava votlino spremenila oz. da bi lahko civilna družba, ljudstvo, demos, shajal brez napačnih mnenj. Filozofi, ki bi se vrnili v votlino, bi se zavedali, da je tisto, kar imajo drugi za resnico, samo predstava, ne bi pa mogli drugih, razen redkih srečnih izjem, pripraviti do tega, da bi videli stvari, kakršne so v resnici. Svojo mestno državo bi vodili razumno, toda med njihovo odsotnostjo bi se spet obrnila k nerazumnosti; z drugimi besedami: nespametni ne bi bili sposobni prepoznati modrih. Za razliko od tega so ljudje kot Descartes in Bacon menili, da je mogoče narediti vse ljudi razumne, se pravi spremeniti stanje, kakršno je dotlej obstajalo vedno in povsod. Razsvetljenstvo je nameravalo z lučjo bivajočega posvetiti v votlino in enkrat za vselej razpršiti predstave na steni. Nato naj bi nastopila enotnost med ljudstvom in filozofi. Celoten problem je mogoče prevesti kot dilemo med Platonovim mnenjem, da je jama nespremenljiva, in mnenjem vodilnih filozofov 17. in 18. stoletja, da jo je mogoče spremeniti z novo vrsto izobrazbe. Kot nam sporoča Platon, je bil Sokrat obtožen brezbo-štva, ker ni častil istih bogov kot mestna država, in bil je spoznan za krivega. Platon Sokrata vedno predstavlja kot arhetipskega filozofa. Dogodki iz Sokratovega življenja in problemi, s katerimi se je soočal, predstavljajo tisto, s čimer se mora soočiti vsak filozof. Obramba Sokrata nam razlaga, da so bogovi glavni politični problem filozofov. Razjasnjuje nam, da podobe na steni votline, o katerih ljudje ne dvomijo, predstavljajo bogove. Sokratova reakcija na obtožbo ni sklicevanje na akademsko svobodo raziskovanja stvari v nebesih in podzemlju, ampak sprejemanje pravice države, da obsodi njegovo prepričanje. Njegova obramba, ki pa ni ravno prepričljiva, temelji na tem, da ni subverziven. Zagovarja visok ugled filozofije in poskuša kar se le da zmanjšati prepad med filozofijo in dobrim državljanstvom. Z drugimi besedami, delno priznava oz. je neiskren. Njegove obrambe ne moremo označiti kot »intelektualno poštene«, pa tudi sicer ni čisto po današnjem okusu. Sokrat želi samo, da ga kar se le da pustijo pri miru, obenem pa se v popolnosti zaveda, da človek, ki dvomi v to, kar naj bi vedel vsak pošten državljan, in troši svoje življenje zato, da poseda naokrog in govori o vrlinah, namesto da bi počel vrla dela, stejkoprej zaide v konflikt z državo. Za Sokrata je značilno, da živi v bistvenem konfliktu in ga prikazuje, namesto da bi ga poskušal odpraviti. V Državi poskuša poenotiti državljanstvo in filozofijo. Edina mogoča rešitev je, da filozofi zavladajo, saj bi bilo le na tak način odpravljeno nasprotje med državno upravo in filozofskimi zahtevami, oz. med oblastjo in modrostjo. A taka rešitev je ironična in nemogoča. Služi le zato, da prikaže, s čim morajo filozofi živeti. Režim filozofov-kraljev je pogosto izpostavljen posmehu in razumljen kot totalitarizem, toda vsebuje marsikaj od tega, kar zares hočemo. Skoraj vsakdo hoče razumno oblast, in nihče ne misli, da bi morali človeku, kot je bil Sokrat, vladati inferiorneži oz. da bi moral prilagajati svoje mnenje o njih. Država nas v resnici uči, da nič od tega ni mogoče, in da naša situacija zahteva mnogo kompromisov, pa tudi mnogo nezmožnosti za kompromis, velik riziko in le malo upanja. Pomembno je ne povedati lastnega mnenja, toda najti pot, da ga sploh imaš. V nasprotju s splošnim mnenjem je prav razsvetljenstvo hotelo spraviti na oblast filozofe tako, da je Sokratovo ironijo vzelo zares. Čeprav niso imeli vladarskih naslovov, so bile njihove politične sheme kot nalašč oblikovane tako, da jih je bilo takoj mogoče uporabiti v praksi. In so tudi bile uporabljene v praksi, toda ne tako, da bi filozofi na kolenih prosili vladarje, naj jim prisluhnejo, ampak zato, ker je filozofija ustvarila dovolj veliko moč, da je lahko prisilila vladarje, da sprostijo pot. Vladavino filozofije prepoznamo v vztrajanju pri zahtevi, da naj bo oblast urejena tako, da bo ščitila človekove pravice. Jeza, ki jo doživljamo, ko beremo Sokratovo oceno poezije, zgubi svojo samozavest, če se hočeš-nočeš strinjamo, da je za otroke pomembnejše, da se naučijo znanstvenih metod, kot pa da sledijo zahtevam lastne domišljije in verovanj. Razsvetljensko izobraževanje zares počne tisto, kar Sokrat samo oklevajoče predlaga. Sokrat hoče poezijo vsaj ohraniti, medtem ko je razsveljenstvu skorajda vseeno za njeno usodo. Dejstvo, da mislimo, da so na šoli potrebni tako poetični predmeti, kakor tudi vzgoja razuma, nam pomaga zgrešiti bistvo: kaj se zgodi s poetično domišljijo, če je človekova duša podrejena rigorozni disciplini, ki zavrača največje čare poezije? V tej točki je mislecem razsvetljenstva vse jasno. Ne nasprotujejo tradiciji, ampak enostavno rešujejo problem v korist razuma, kakor ga je hotel rešiti že Sokrat, ki pa je hkrati mislil, da to ni mogoče. Razsveljenstvo je Sokrat, ki uživa vse spoštovanje in svobodo, da študira, karkoli se mu zahoče, in na tak način re-konstituirana civilna družba. Sokrat, ki živi v popolni revščini, ker niti ne dela, niti ni ničesar podedoval, s skrajno predzrnostjo predlaga, da naj ga hranijo v mestni hiši na javne stroške. In kaj je moderna univerza s svojim razpolaganjem z imetjem in načinom financiranja drugega kot brezplačno kosilo za filozofijo in znanstvenike? Predvsem pa je očiten uspeh razsveljenstva v tem, da je iz politike odstranilo religiozne strasti, kar je imelo za posledico razlike kot je tista-med državo in cerkvijo, motivirano pa je bilo z željo, da bi odvrnilo najvišje politične principe od sovraštva do razuma. To je tudi v Državi izpričan namen Sokratove reforme zgodb o bogovih, kakršne so pripovedovali pesniki. Nič, kar zanika princip nasprotovanja, ne sme imeti avtoritete — kajti to je bariera, proti kateri se je Sokrat postavil kot prvi. Toda Sokrat ni mislil, da bi se morala cerkev ločiti od države. Oba pojma bi prej razumel kot nekaj umetnega. Bogovi so veljali za ustanovitelje vseh mest in njihova najpomembnejša bitja. Sokrat si ni drznil pregnati bogov da bi branil sebe. Misleci razsvetljenstva so prevzeli njegov primer in nadaljevali z vojno proti stalnim grožnjam znanosti, postavljenim predvsem z iracionalnimi ali predrazumskimi vzroki. Postopni, toda nikdar popolni uspehi te vojne so spremenili želje po razumnosti v pravico do razumnosti, v akadensko svobodo. V tem procesu se je politično življenje ponovno zgradilo na način, ki se je izkazal kot netoleranten do mnogih državnikov in mislecev, kar je postopoma privedlo do ponovnega uvajanja religije in iracionalnega v novi, pogosto grozljivi obliki. Prav tega bi se Sokrat najbolj bal. A tukaj samo omenjam enotnost tradicije, ki jo predstavlja Sokrat, in ki ji je razsvetljenstvo hotelo dati politični status. Akademija in univerza sta ustanovi, ki bolj ali manj dobro utelešata duh Sokrata. A že sam obstoj teh ustanov hkrati opozarja, kako se razlikujejo od Sokrata, ki ni ustanovil nikakršnih institucij in je imel le prijatelje. In napadi na te institucije, kakor jih je začel Rousseau, nadaljeval pa Nietzsche, so napadi na sokratični racionalizem, izvedeni v sokratičnem duhu. Zgodovino zahodne misli bi lahko strnili kot Sokratovo usodo, začenši s Platonom, ki ga je branil, preko razsvetljenstva, ki ga je institucionaliziralo, do Nietzscheja, ki ga je obtoževal. Dvo in pol tisočletno gojenje spomina na tega moža, ki je bil od mestne država pahnjen v smrt zaradi filozofiranja, se konča z njegovo duhovno usmrtitvijo v imenu kulture, ki jo je lastnoročno izvedel zadnji od velikih filozofov. Tako mestna država kot kultura črpata svojo avtoriteto od svetega. Razmišljanje o Sokratu je tema, ki navdihuje filozofijo od Platona in Aristotela, preko Farabija in Memonida, Machiavellija, Bacona, Descartesa, Spinoze, Locka, Rousseauja in Hegla do Nietzscheja in Heideggerja. Sokrat je dopolnilna oseba, katere enigmatična bit vodi do odraza narave tistih, ki vedo. prevod: D. K. — jacks “ESSENTTAL READING FOR ANTONE CONCERNED VVITH THE STATE OF LIBERAL EDUCATION IN THIS SOCIE IT.” — The Neu' York Times Book Review CLOSING 0 F T H E AMERICAN M ND Allan Bloom “This ieamed, passionatc book, plainlv and degantlv vvritten ... will havc to be rcad by апуопе seriously coneemed with universitics, not only in America but throughout the VVestem world.” —Conor Cruise 0'Brien, Trinity College, Dublin “Important and controversial . could—and should—setve as a major resource in the effort to rethink the very nature and purpoee of American higher education.” —San Francisca Chronicle Book Revicw “An exhilarating ехрепепее . . . Reading it with an open mind can provide cven the best of us with a liberal education.” —Walter Bems, Georgetown University 11 Zveza alkofilov Slovenije je družbena in politična organizacija v ustanavljanju. Usmerjena je hkati slovensko, jugoslovansko, evropsko in svetovljansko. Zavzema se za suverenost in demokracijo. V okviru možnosti želi postati svobodna in neodvisna stranka, do legalizacije te možnosti pa je pripravljena sodelovati v SZDL. Bistvene točke programa ZAS lahko strnemo v sledeče zahteve, ki bodo tudi naši volilni slogani in za uresničitev katerih se bomo zavzemali, ko pridemo v parlament oz. na oblast: 1.) Politični monopolisti naj se opotečejo z oblasti! 2.) Za vladavino dviganja kozarcev! 3.) Za svobodne in neposredne pivske žurke! 4.) Za pluralizem samoupavnih pivskih interesov! 5.) Za Slovenijo, Jugoslavijo, Evropo. Za planet zelenega alkotesta! 6.) Za pivsko bratstvo In enotnost med narodi in narodnostmi! 7.) Za demokratični alkoholizem po meri človeka! 8.) Za evropsko kakovost pivskega življenja! 9.) ZA SOCIALIZEM Z ZARIPLIM OBRAZOM! Le tak družbenopolitični sistem, le taka Slovenija in Jugoslavija! širokih prostranstvih Sibirije, ali zunanjega žara, ki je sijal na kamnoseke Golega otoka, o samem družbenem redu pa ne pove prav nič. Kajti ne gre za notranji žar oz. prepričanje posameznikov, ampak za stvar celotne družbe. Tudi ne gre za nekaj nad družbo, kajti to bi bila tiranija, kakršno je socializem kot prvi družbeni red presegel. Gre za družbeni okvir, za sistem, znotraj katerega živi družba svobodnih proizvajalce v-proletarce v. Zvezda, najsi bo na nebu ali v revolucionarni zavesti posameznikov, nima s tem prav nobenega opravka. Odnos med socializmom in družbo je primerljiv z odnosom med modrčkom in joški. Čeprav je modrček z vidika vsakdanje prakse blizu predvsem osebam ženskega spola (emancipacija!), je njegov pomen in namen znan tudi moškim osebam, torej je splošno razumljiv. Funkcija modrčka glede na joške se v nekaterih bistvenih stvareh povsem pokriva s funkcijo socializma glede na družbo oz. ljudi v njej. Majhni, nerazviti joški dobijo s pomočjo modrčka (in še česa, npr. vate) ustrezno obliko in velikost, torej postanejo privlačnejši, in vsaj, dokler so v modrčku, enakopravnejši glede na povprečne joške. Joški neustrezne oblike, velikosti in čvrstosti postanejo v modrčku estetsko sprejemljivi: če so povešeni, jih modrček dvigne, če so nepravilno oblikovani, jim popravi obliko do standardne, če so mehki, jim da Programska deklaracija zveze alkofilov Slovenije Pijanci vseh dežel, zapijte se! UREJA: JACKS w Simboli države družbene ureditve naj bodo jasni. V Jugoslaviji kot celoti in njenih delih smo po zmagi revolucije dotedanjim zastavam ipd. dodali zvezdo kot simbol socializma, kar pa je po mojem mnenju neustrezno, saj njena izraznost oz. povezanost z bistvom socialističnega družbenega reda ni dovolj razvidna in razumljiva. Zato konstruktivno predlagam zamenjavo rdeče zvezde z ustreznejšim in razumljivejšim simbolom. Konkretno predlagam modrček. OBRAZLOŽITEV: Simbolni pomen zvezde je obskuren. Aludira morda na prijetno gorkoto notranjega žara, ki je greI graditelje socializma na ------------------------------- Nagradni Militaristični kotiček rebus Konstruktiven predlog: Modrček namesto zvezde trdnost itd. Edini joški, ki jim je modrček povsem odveč oz. jih celo kvari in utesnjuje, so lepi, čvrsti, pravilno razviti joški — takih pa je malo. Bistveno pri funkciji modrčka glede na joške bi torej lahko strnili v kratek, jedrnat in splošno razumljiv slogan, ki velja v enaki meri tudi za funkcijo socializma glede na ljudi v njem, glasi pa se: »Slabe podpira, dobre zatira!« Edini problem pri zamenjavi zvezde na zastavah ipd. z modrčkom je v tem, da obstajajo modrčki različnih oblik, modelov, barv, proizvajalcev itd. če ostanemo v mejah socialistične Jugoslavije, bi se utegnilo zgoditi, da bi npr. Slovenci hoteli imeti v zastavi modrček Lisca, Hrvati Nada Dimič itd., posebej neugoden in neenakopraven pa bi bil položai tistih republik oz. pokrajin, v katerih modrčkov sploh ne proizvajajo. A ta problem je zlahka rešljiv z uvedbo splošno razpoznavnega simbola modrčka kot takega; gre v bistvu za grafični simbol nekakšnega arhetipskega modrčka. Ta bi naj po mojem mnenju bil še najbolj oodoben veliki tiskani črki B, ori čemer naj bo ravna črta na L E Cit K>DA : I | EE-LO У//Л Hodilo ЕГХ) R.D&če ШШ ČVLNO obeh straneh nekoliko podaljšana (to predstavlja trakce za zapenjanje modrčka),simetrični okroglini pa rahlo razmaknjeni in zašiljeni, na vrhu vsake pa bi lahko bila še majhna izboklina (prsni bradavici). Na naših zastavah in ostalih simbolih naj bosta izboklini obrnjeni navzdol, kar naj simbolizira stalni vzpon in napredek družbe vse od revolucije do današnjih in prihodnjih dni. Ravna osnovna črta naj od leve proti desni pada pod kotom 45 (letnica dokončne zmage revolucije nad reakcionarnim družbenim redom) oz. 43 stopinj (2. zasedanje AVNOJ). Barva simbolnega modrčka naj bo skladna z rdečo, modro in belo, ki se v različnih zaporedjih pojavljajo na večini naših zastav. Predlagam črno barvo, ki je z vsemi omenjenimi skladna, obenem pa simbolizira tudi našo svetlo prihodnost. Predlagam javno razpravo o tem predlogu, ki naj se skupaj z morebitnimi izboljšavami upošteva prisprejemanju nove ustave SFRJ. Lipe Bukovski, Dolnji Graben \/ našem drugem po redu iz nove, sodobnije serije Militarističnih kotičaka, kako sam obljubio v prejšnjem, prvem iz nove sodobnije serije Militari-stičkih kotička, govora bo o sigurnostno-politični situaciji pri nas s posebnim obzirom na negativne potsticaje iz ino-stranstva Kako je poznano, vojna je nastavek politike drugim sredstvima, te se njej pristopa samo v slučaju, ako so druge možnosti isčrpljene odnosno neefikasne. Ali pri Piše in ureja: general razvodnik Ratobor Juriševič tem treba napomeniti, da se tudi u miru permanentno vodi specijalna vojna, koja ne treba da je oborožena, makar to ni isključeno. Specijalna vojna izvodi se s svrho, da se zemlja, proti katere se vodi, de-stabilizuje oz. oslabi, bilo ekonomsko, političko, obram-beno in slično, bilo v proiz-voljni povezavi navedenoga, kar v vsakem slučaju na to zemljo v celini ima negativne efekte. Več sem v prejšnjem, prvem po redu iz nove savre-menejše serije Militarističnih kotičkov napomenil, da je v toku izboljšanje odnosa med obe velesile, kar more imeti pozitivne efekte na sigurnost v vseh zemljah sveta, dakle globalno sigurnost, ali ne smemo se zavaravati, kajti smirivanje mednarodne situacije v nekih aspektih je iskreno, ali iz vidika SLO i DSZ po-membniji so aspekti, po katerih je izboljšanje situacije samo prividno. Velesile so ekonomsko, politično in vojaško dovoljno jake, da tudi pri radikalnem smanjenju svojih vojnih potencijalov in zmanjšanju pritiskov na saveznike in neutralne zemlje zadrže dominantno ulogo v svetovnih zbivanjih, čemu se svaki slo-bodomisleni človek, posebno pa državljanin SFRJ, treba svestno zoperstaviti. V tem zoperstavljanju vodečo in ko-ordinirajučo vlogo prevzemajo oborožene snage na čelu z JNA. Neodgovorno se ponašajo oni posamezniki in grupe, koje tobožnim argumentom smirivanja svetovne situacije nastoje smanjiti vlogo JNA v našem društvu, njeno borbeno spremnost, opremljenost, borbeno moralo, broj-no stanje ter celo financijsko-materialne osnove. Postojijo zelo različiti in različnim argumentima poduprti tovrstni poskusi, katere v su-štini so nedopustni in predstavljajo napad na JNA, a s tem tudi na zasnovo SLO in DSZ te na naše društvo v celini, torej to so napadi na ustavno urejenje SFRJ, ki jih treba kazniti, kajti pretstavljajo ru- šenje Jugoslavije in njenega integriteta. Makar njih ima več, omejil se bom, radi preglednosti, samo na neke od njih. Da ne bi nekateri mislili, da armija togo napada vse, kar ji nije po godu, te bom napade na JNA argumentirano zavrnil. Naprimer neki dajajo pobude, da se vojni rok škrati na čas obuke, a pri tem ne znajo, da obuka traja celotni vojni rok, znači tudi po tistem, ko je formalno končana, poleg toga pa bi to smanjilo borbeno pripravljenost JNA in njeno številčno stanje. Ti isti celo se zavzemajo ravno za to, kao mednarodna situacija se smiruje pa niti mi ne treba-mo velike in drage oborožene snage, ali pri tem pozabljajo, da je Jugoslavija kot ena prvih in v največjih meri smanjila in do perfekcije racionalizova-la svoj borbeni potencial, pa s tega daljnje zmanjšaavnje ar-mije ne bi bilo smisleno, a sredstva, koja društvo potroši za obrambo, že zdaj so sma-njena na minimum. Oborožene snage so faktor sigurnosti, koji mora da deluje pri zaščiti zemlje hitro in efikasno, a pošto se mednarodna situacija lahko tudi preko noči bistveno pogorša, manjše in materi-jalno-tehnično slabše obez-bedene oborožene snage ne bi mogle da reaguju tako, ka- ko treba in se od njih očeku-je. Neki se zauzimajo za striktno profesionalizacijo vojske, se pravi z armijo pla-čenih prostovoljca, kar pa je neprihvatljivo, saj taka armija ne bi bila narodna in ne bi se uklopila v sistem SLO in DSZ, koji je opštenarodni sistem te zahteva narodne oborožene snage. Neki se spet zavzema-ju za to, da bi rekruti služili vojni rok isključivo v domačem kraju ali vsaj v svoji republiki, ali to bi stvorilo nacijo-nalno homogene jedinice, kar je direktan napad na bratstvo in jedinstvo naših narodov in narodnosti, zmanjšalo pa bi tudi efikasnost rukovodenja. Armija ni in ne može biti skup republiških armij, ampak samo ena in jedinstvena jugoslovanska institucija. Neki zopet osporavajo pravo pripadnikov armije te armije v celini na političko delovanje, kar je brezobrazan in podel napad na integriteto Jugoslavije, JNA in vsakega vojnega lica kot svobodnega posameznika te punopravnega državljana. Armija kot močan kohezivni faktor našega društva ne more da je apolitička, kajti ona odgovara svobodno in demokratički izbranemu poli-tičkemu telesu, t.j. predsedni-štvu SFRJ. Nepolitička armija tudi ne bi bila efikasna, saj ne bi imela dovolj visoko svest in borbeni moral da zaščiti dru-štveno-politično urejenje države. Ali je po drugi strani ne-dopustivo uključivati v armijo takozvane nove zveze te frakcije znotraj etabliranih dru-štvenopolitičnih organizacij, kajti to bi narušilo jedinstvo, katero je v armiji bolj kot bilo kje pomembno za brzino in efikasnost komandovanja in borbenega dejstvovanja. Pošto nam zmanjkuje mesta, nastavili bomo razmatra-nje nekih tendencij, bilo pot-staknutih od domačih ali ino-stranih zbivanj, v našem sledečem, tretjem po redu iz nove, sodobnije serije naših Militarističnih kotičkov. Ali že zdaj naj napomenem, da smirivanje svetske situacije na vojnom planu mogoče je iskreno, ali treba dopustiti in biti spreman tudi na mogočnost, da se radi o varki odn. zaveri. Razmišljanje o tej mogočnosti neka vam bo tudi potsticaj za samostalno uvež-bavanje in ponavljanje znanj s področja SLO in DSZ do naslednjič. 12 — шмш— INFANTILNA PSEVDOUMETNIŠKA BIZARNOST THE RESIDENTS SOMRAK OŽETEGA UMA ALI DOSLEDNO KONSEKVENTNA IZPELJAVA MNOŽIČNOKULTURNIH POSTULATOV Rajko Muršič »Celo ljudje, ki ne marajo Residentov, se strinjajo, da oni ustvarjajo izvirno in zanimivo glasbo. Tako kot mnogi ljudje ustvarjajo zanimivo rock ali pop ali jazz, tudi mnogi ustvarjajo nezanimivo, vendar izvirno glasbo. Toda na prste ene roke bi lahko preštetij koliko ljudi ustvarja izvirno zanimivo glasbo.« ste verjetno že opazili, je na prste ene roke mogoče šteti tudi do štiri — kabalistične pomene te številke bomo za zdaj prijazno obšli, ker vemo, da se za njo skriva tudi subverzivna sanfranciška četvorka luizianškega rodu, zato pa bomo nadaljevali z izvirnimi razsvetiteljskimi izjavami enega od neidentificiranih Stanovalcev: »The Residents so glasbeniki in ne cirkusanti. Večina glasbenikov mora padati na cenene reklamne trike, ker je njihova glasba tako otročje enostavna. Mi nočemo ničesar prispevati k procesu mistifikacije. Vsako dete se lahko priuči pet kitarskih prijemov in igra rock'n’roll. Narediti, tako kot smo mi, cei nov stil, nov moment v moderni glasbi, pa ni lahko.« To izjavo je izdavil član Residentov 3. novembra leta 1978 in jo je bilo kmalu po tem mogoče prebrati v Friday Magazineu, ki izhaja v San Franciscu. Od tistih dob pa je naš planet napravil že kar 11 revolucij, tako da se je kakšna revolucijska smet zažrla tudi v plastična residentska zrkla, in če beremo prejšnjo izjavo v obratnem pomenskem redu, lahko dobimo sliko skupine Residents danes. Zadnjič smo obtičali pri prvem javnem srečanju z Resi-dentsi, ki so s svojim »kužnim« in »negativno zarolanim« prvencem pošteno posmodili brke stricem popularnogod-bene mašinerije. Kljub temu pa se je med Pacifikom in Atlantikom našlo dovolj čudaških buč, ki so počasi pokupili vseh 1000 plošč iz prve izdaje Meet The Residents in štiri anonimneže je doletela pričakovana usoda »kultnega« obravnavanja. Meet The Residents je neponovljiva zadeva. Na njej najdemo toliko izvirnih zvočnih rešitev, da lahko brez pretiravanja ponovimo: The Residents so kreirali povsem nov stil. Če se ozremo na njihove zgodnje plošče sedaj, ko že poznamo tudi njihove kreativne padce, potem je evidentno, da v resnici niso nikoli čisto zares izstopili iz popularnogodbenega bojnega polja, vendar pa so k'jub temu pošteno raztegnili njegove meje. Oznaka bizarnosti je za zvočno ponudbo, ki sega od elementarnih Ijudsko-.godbenih izrazov t. i. primitivnih ljudstev do skrajnih dometov resnoglasbenega avantgardizma ter seveda vsega, kar je vmes, vsekakor presplošna, saj že sam temeljni pristop k studiu kot glasbenemu instrumentu (pri čemer so fantje do razvoja sodobnih digitalnih strojčkov glasbila uporabljali zgolj kot čopiče, s katerimi so se igračkali po magnetofonskih trakovih) negira očitno infantilnost večine zvočnih struktur njihove glasbe. V sedemdesetih letih je med ljudmi še zmeraj živel planetarni duh, ki je težil k širitvi vseh možnih meja in izkušenj (zlata šestdeseta), tako da so tudi The Residents ves čas upali, da lahko z njegovimi lastnimi sredstvi »sovražnika« uničiš od znotraj. Vsi poslušalci, ki jim je množično-godbena produkcija začela povzročati predvsem alergijske ekceme, so s pojavom The Residents upali predvsem to, da gre pri njih zares za nekaj povsem drugačnega. Žal pa nihče ne more »objektivnih zakonov« krojiti po svoji meri (ampak jih lahko le uporablja sebi v prid), zato je zgodba o Residentih pač takšna, kot je. V začetku sedemdesetih je bila čudaška tolpa zvrhano polna norih idej, ki so jih poskušali tudi vizualizirati na čr-nobelem video traku, katerega so »uničevali« polna štiri leta, dokler leta 1976 nad projektom Vileness Fats niso dokončno obupali. Ni treba omenjati žalostnega dejstva, da so pač za dobro desetletje prehitevali stvari in da je usoda vseh lucidnih duš na tem planetu izdatno sorodna. Scensko delo je na Resi-dente zagotovo dostojno vplivalo, saj se v njihovi glasbi neprestano pojavljajo dramatični in »programski« elementi, vendar pa vsega njihovega početja na golo scenografijo ni mogoče zreducirati. Se leta 78 so trdili, da nima smisla opisovati glasbe: »Glasba je glasba. Naloga poslušalca je, da si jo pojasni. Pojasnjevanje svoje umetnosti je samouničujoče, ker s tem v osebnosti, ki bi morala izkusiti umetnost brez predhodno formuliranih koncepcij, formiraš pričakovanja. Rekel bi, da naša glasba teži k polarizaciji ljudi.« Verjetno se ne čudite več tudi takšni zmedi, da ne vemo, če je tretja plošča Residentov v resnici druga in da je druga izšla dve leti za tretjo. Ampak — res je. Razlog tej zmedi je v izvirni teoriji obskurnosti, zaradi katere so posnetke za drugi album (posnet leta 1974) spravili v bunker in bi naj izšli šele v tistem trenutku, ko bi bili povsem pozabljeni. Previdnost zgodovine pa je leta 78 prinesla album Not Available na dan sveta po zaslugi »kreativnega« prepira med Cryptic Corporation in The Residents. Še pred tem pa je izšel tretji album s sarkastičnim naslovom Third Reich’n’Roll, na katerem najdemo komaj prepoznavne obdelave kakšnih 30-tih komadov z lestvice Top-40 iz šestdesetih let (na ovitku pa je moč videti cel kup svastik in v Davidove zvezde zloženih nemških orlov). To je bil še en pljunek v oko glasbene industrije, glavna poanta albuma pa je bila v odločnem stališču Residentov, da pop glasba mladini pe-re možgane in da je podobno nevarna (totalitarna) kot fašizem. Glasbeni rezultat je preprosto neubesedljiv: ena naj-lucidnejših zvočnih dogodivščin sploh I Resnica te plošče je skon-denzirana na zmrcvarjeni predelavi znane poskočnice Sa-tisfaction: »Single Satisfac-tion je bil izdan, da bi uniči/ Rock’n'Roll. Ko se je začela punk scena, smo mislili, da je izpolnila ta cilj. Glasbena industrija pa je vseeno uspeta kooptirati punkerje in je njihovo t. i. »glasbo« napravila za blago. Zaradi tega smo še enkrat izdali Satisfaction — in da bo ironija večja, je prispel na prvo mesto mnogih new-wave lestvic « Čeprav so Residenti že nekaj let prej kontaktirali z nekaterimi kolegi poslovneži iz Luisiane, je The Cryptic Corporation vso zadevo prevzela šele leta 1976 in od takrat se je subverzivna četverica zares znašla v krempljih show-bussinessa. V letih, ki so Sledila, so The Residents dobesedno bljuvali čudaške plošče, pri čemer pa so do začetka osemdesetih let ohranjali bizarno nepredvidljivost, medtem ko so se leta 1984 odločili, da bodo do leta 2001 izdali serijo z najmanj desetimi ploščami, na katerih kanijo obdelati vse najpomembnejše ameriške skladatelje (za orientacijo: na prvem albumu iz te serije so skupaj retuširali Georgea Gershwina in Jamesa Brovvna). Album Fingerprince je leta 1977 prikazal oba nadaljna obraza Residentov: na eni strani so nanizali krajše, »mi-lozveneče« pop komade, na drugi strani pa najdemo kompleksnejše in resnejše delo, namenjeno baletu z naslovom Six Things To A Cycle. Verjeli ali ne, ampak v Muzeju mo- derne umetnosti (San Francisco) bi naj plesali sami Residenti, medtem ko bi naj njihovo glasbo izvajal nek lokalni gimnazijski bend — žal pa niso mogli uskladiti urnikov in je vse skupaj padlo v vodo... Med obema izdajama sin-gla Satisfaction se je pojavil še single, katerega naslov pove prav vse: The Beatles Play The Residents And The Resi- dents Play The Beatles. Zbirko neizdanega materiala in EP-ja Duck Stab so leta 78 izdali na LP-ju, vendar bomo te drobtinice preskočili, saj je sledil najresnejši projekt zasedbe The Residents: Eski-mo. V tem času so se Residenti še zmeraj zgražali nad potrošniško pop industrijo in so »naivni ter skromni in ponižni umetniki« s trakovi, ki naj bi jih na tržišču prodajali kot jajca, Coca-Colo ali hula-hopke, jadrno pobegnili preko luže. Besni poslovneži (alter ego naših junakov) so se spomnili albuma Not Available in ga izdali na svojo roko. Chris Cutler je zbegano četvorko pomiril in Residentom znova povrnil zaupanje vase. (Ni treba posebej spominjati, da Zgodba o Residentih prinaša tudi debele laži, tako da je jasno, da je takrat šlo za izvrstno reklamno potegavščino, saj se je najtežje poslušljiv in glasbeno najbolj dodelan album reklamiral skoraj eno celo leto). Eskimo je genialna mojstrovina, ki so jo snemali debela tri leta, zvočnost te plošče pa prinaša ledeni (sinteti-zatorski) dih arktičnega vetra, izročilo Eskimske skrajno prvobitne glasbe in splet uničujočih elementov modernega zvočnega sveta (vključno z nekakšnimi reklamnimi spoti). Po legendi naj bi N. Sedana (sicer etnomuzikolog) že v začetku sedemdesetih (ali pa še prej) preživel nekaj let med grenlandskimi Eskimi in v Sao Mateo prinesel metre in metre trakov. Glede na infantilno preproščino resident-skega glasbenega stila, ni identifikacija z Eskimsko godbo prav nič presenetljivega, vendar pa je zvočni rezultat glede na povedano prav inverzen: spoj dveh preproščin in programskega momenta (zgodbe, ki pojasnjujejo zvočne slike (ali pa je celo nasprotno?)) zvočnega cementa je rodil skrajno resno glasbeno delo, ki od poslušalca zahteva najmanj toliko napora kot kakšna Wagnerjeva opera. Subverzivni spoj dveh povsem mimobežnih kultur (pri čemer je o eskimski kulturi mogoče govoriti zgolj v preteklem času) je en od skrajnih dometov zahodne glasbe sploh — in, saj ne more biti res! — Residenti so nekaj mesecev po plošči Eskimo izdali kratko (»Starš on 45«) disco verzijo te plošče — Di-skomo. »Disco Will Never Die« je edini možen odgovor na vprašanje o razvoju (dominantne) zahodne civilizacije. Plošča Eskimo je šla v nasprotju s pričakovanji zelo dobro v promet (»l/ nadobudni dobi kulturnega zavedanja in zdrave prehrane je bilo sma-trano kot »cool«, če si se zanimal za Eskime in preiskoval njihov zakotni beli šum«) in Residenti niso videli nobenega razloga, da se ne bi še malo »skomercializirali«. Tako so povrgli legendaren Commer-cial Album, na katerem je natanko 40 komadov, vsak pa traja natanko 60 sekund. Toda: Residents so napravili neponovljivo umetnino — vsaka kratka zvočna vinjeta ima rep in glavo, možgane in jaica ter želodec in hrbtenico. Čeprav so nekatere komade tudi neusmiljeno odrezali, je zvočno bogastvo te plošče prava zlata jama za vse glasbene opremljevalce radijskih programov na tem planetu. V enominutni zvočni strdek je mogoče strpati vso glasbeno zgodovino! Osemdeseto leto je torej prelomna točka, saj se s fazo »Buy Or Die« konča prva faza delovanja od norih idej kipeče četverice. Na tej točki se začne nova zgodba, ki je zaznamovana z enim od najnevarnejših izumov v glasbeni zgodovini: Samplerjem. Še pred tem pa so se Residents lotili svoje trilogije z znanstveno- fantastično (ali utopijsko) trilogijo Mole. Leta 81 je izšel prvi del, Mark Of The Mole, kjer se srečamo s konfliktom med nebogljenimi in skrajno religioznimi Moli in njim nasprotno, tehnološko superiorno in naivno raso, Chubi. Album ni bil niti pretirano pretenciozen, niti popolnoma neumen (mnenje njihovega kronista), kritiki pa so bili (kot zmeraj) zbegani. Emulator (nova digitalna klaviatura) je povsem determiniral nadaljne delovanje naših štirih kreativcev. To je danes nepogrešljiv digitalni strojček, ki lahko vzorči kakršenkoli originalni zven in ga potem omogoča reproducirati na kakršenkoli možen glasbeni način. Tako lahko vzorči riganje, ki ga potem praktično nespremenjenega reproducira. Predstavljajte si samplanje riganja v, recimo, F durskem septim akordu — to je bil glavni razlog, da so Residenti na vrat na nos nakupili enega od prvih Emulatorjev (s serijsko številko 005!), potem pa jih ni bilo po pričevanju očividcev iz študija celih 6 dni. Ne glede na strahotne možnosti in zlahka spregledljive omejitve tega glasbila je treba reči, da je to prva reč, ki je lucidna četverica ni »zlorabila« na povsem svoj način, ker je predstavljala skoraj stoprocentno realizacijo njihovih starih sanj, ko so zgubljali cele dneve in noči s staro analogno improvizirano studijsko tehniko. Toda strojček jih je počasi vsrkal in nadaljne plošče resnično ne dosegajo tiste stopnje, na kateri smo bili navajeni spremljati te odštekance. Prva »samplana« plošča je drugi del Mole trilogije, The Tunes Of Two Cities, potem pa so do serije ameriških skladateljev izdajali plošče s preostanki iz več kot desetletnega dela, različne kompi-lacije, filmsko glasbo in singli-ce. Do najnovejše plošče, na kateri so se lotili Elvisa Pre-sleya, jih je imel vesoljni svet priložnost spoznati tudi na koncertnih turnejah, ki jih je seveda omogočil Emulator. Do leta 1982 so sicer imeli nekaj nastopov — leta 1970 so recimo igrali na kakšnih veselicah (party) pri ciničnih prijateljih, 18. 10. 1971 pa so celo vpadli na »nočno avdicijo« v klubu Boarding House v San Frančišku v spremstvu miste-rioznega N. Sedane in Snake-fingerja. Po odrskem blitz kriegu so povsem zbegali brezupno pijano občinstvo, ki ga je dokončno »uničila« Margaret Smik (v Vileness Fats je »igrala« Peggy Honeydew) s svojim frenetičnim vreščanjem. Ni treba posebej omenjati, da so tisti poslušalci, ki so to še zmogli, jadrno odpeketali in odvihrali iz dvorane. Drugi nastop so imeli 7. junija 1976 na praznovanju obletnice edine trgovine s ploščami, ki si je drznila prodajati njihov prvenec (Rather Ripped Records). Takrat je bil Snakefinger oblečen v orjaškega piščanca, ki je bil bolj podoben artičoki, medtem ko je na kitaro igral nerazpoznavno verzijo Satisfaction. Potem pa so se časi spremenili in leta 1982 so se odpravili na svetovno turnejo, kjer so sicer dosegli velik uspeh, toda tudi finančni fia-sko. Potem je leta 85 sledila turneja ob njihovi trinajstletnici, od takrat pa se na odrih pojavljajo dokaj redno, vendar z giasbo, ki poslušalstva več ne preganja, ampak nasprotno: premišljena scenografija (glej fotke!) in še bolj premišljena zvočna ponudba (čeprav žal brez Snakefinger-ja) obeta ob residentski predelavi večno zelenih hitov Elvisa Presleya, v veliki dvorani Cankarjevega doma, 11. 11. vsaj nepozabno predstavo! (se še nadaljuje!) Ш 13 шмш к, kdo je Mitja Reichenberg? Lažje vprašanje za zgodovinarja, kakor za poeta. Mitja Reichenberg je 28-letni skladatelj, mari-borčan, službeno predstojnik Srednje glasbene in baletne šole v rodnem Mariboru ter hkrati profesor nekaterih strokovno-glas-benih predmetov na srednji stopnji, je pa tudi umetniški vodja trenutno najbolj uspešnega okteta — Mariborskega okteta seveda, a kar je morda in prav gotovo v njegovem življenju najpomembneje, je umetnik in ustvarjalec. Kakorkoli obrnemo plat nekega življenja, zmeraj iščemo sledi, ki jih človek pušča na kakršenkoli način za seboj in po njih, po njihovi globini in širini poskušamo dognati nekakšno vrednoto. V njegovem primeru je seveda umetnost, natančneje glasbena ustvarjalnost, tisto gonilo vsakdana, ki išče v današnjem času harmonijo in kontrapunkt življenja. Glasba je prav takšna, kakor življenje — za preproste ljudi grozno komplicirana, za poete zelo tragična, za realiste nepotrebna, za njene ustvarjalce pa sila preprosta. In ni načina, da bi se v njo dalo vkomponirati to, kar človek današnjega časa čuti, ve in sluti? Prav gotovo ne. Glasba je prevelika. da bi v njo spravili človeške malenkosti, v njej viaaa nerazumljiv red, katerega ne moremo definirati z besedo, niti z umom — lahko ga le dojamemo ali za trenutek občutimo, a ga ne moremo izraziti, tudi z glasbo sšmo ne, lahko le opisujemo nekakšno zanko med logiko, razumom in tistim za kar vemo, da jš, pa vendar tega ni. V najvišjem razumevanju nedojemljivega je skrita modrost enostavnosti, saj je tudi glasba nedojemljiva le v svojem nastajanju (in ne nastanku!), vse njene izpeljave pa kakor žarek svetijo v tisto smer, kamor dejansko padajo sence človeka, ki stoii ored njo. Globina, ki jo iščemo^je v nas in zato je ne najdemo. Resnica je izven nas in zato je ne vidimo. In glasba je pot do resnice, ni pa resnica sama Mladina se v današnjih šolah precej razlikuje — brez dvoma se je razlikovala že nekoč, vendar-prav današnji čas narekuje miselno diferenciacijo mladih ljudi, ki v življenje stopajo včasih brez zadržkov, včasih pa s priučenimi sociološkimi napakami svojih staršev. Roditeljski sestanki v današnjem šolstvu so največkrat puščobne razprave o učen- NI ZVEZDA VSE, KAR JE NA NEBU, IN OBRATNO CRNO - BELI PORTRET MLADEGA SKLADATELJA Politika In umetnost sta prijateljici, ki se ne smeta nikoli srečati. Imata sicer skupne znance, nikoli pa sorodnike, skupne Interese, nikoli pa cilje. Obe sta trmasti In oblastni, hkrati pa zagledani vase, egocentrični, ekscentrični In kakor dve lačni psici kjerkoli renčita na sprehajajoče. MARIBORSKI OKTET je bil ustanovljen jeseni 1973 na tedanji gimnaziji »Mi-loi Zidan*ek«v Mariboru. Od leta 1982, ko je prevzel njegovo umetniško vodstvo mag. Branko Rajšter, nastopa pod imenom Mariborski oktet. Danes je umetniški vodja Mariborskega okteta mladi skladatelj in glasbeni pedagog prof. Mitja Reichenberg. Oktet obvladuje vse vokalne zvrsti, značilne za moške zbore od renesanse, romantike do široke palete domačih in tujih narodnih ter umetnih pesmi, ni pa mu tuja niti sodobna glasbena literatura. Na Irskem je leta 1986 na svetovnem festivalu v Corku dosegel tretje mesto v kategoriji profesionalnih komornih zborov, leta 1987 je Mariborski oktet izdal svojo prvo kaseto, na kateri so posnete domače in tuje božične pesmi, pred kratkim pa je luč sveta zagledala tudi nova plošča In kaseta z značilnim repertoarjem okteta. čevem učnem uspehu, razglabljanje o njegovih uspehih in neuspehih, zelo malokdaj ali pa skoraj nikoli ni pogovorov o vzgoji v sodelovanju z različnimi strokovnjaki — sociologi, pedagogi, psihologi. Čas narekuje razpad družine in večkrat nasilno odraščanje mladih na najrazličnejše neuspešne načine. Malokdaj se tudi postavi učenca v osrednji problem razgovora med odraslimi in malokdaj se mu pokaže nepravilnosti dejanskega sistema šolanja in skoraj nikoli se mu ne daje napotkov, kako naj slalomira med gorami papirja in paragrafi na včasih čuden način izvajanjega uzakonjenega šolstva. V kolikor se med mladimi najdejo ustvarjalci so to le drobne iskrice prebliskov mladostne zagnanosti, je pa smiselno prav to negovati in razpihati. prav za to je šolski papirnati tiger ozkogleden, s plašnicami levo in desno, zgoraj, spodaj in spredai. Samostojno razmišljanje je povod za izhodišče na nek način socializacije umetnosti in prav tako vzrok za njen nastanek. Vsi umetniški podlistki od glasbe do giba ali slikarstva so samo pomagala za dopolnjevanje človeškega primanjkljaja med razumevanjem in doumevanjem. Tako gre to, kot bi rekel K. Vonnegut ml. v katerikoli svoji knjigi. In ker v polni meri vemo, da umetnosti pravzaprav sploh ni, se pač tolažimo z njenimi opisi in orisi. Do pogovora ga je pripravil in počakal do konca Edmund Turk Ул V mali dvorani Cankarjevega doma in treh gledalnicah ob njej je bilo tri dni v začetku oktobra prizorišče Mednarodnega video bienala. Letošnji — četrti po vrsti — pregled recentne video produkcije se je od prejšnjih razlikoval predvsem po tem, da ni imel tekmovalnega karakterja in torej na njem niso podeljevali nobenih nagrad. Organizatorji (Cankarjev dom in Studio 37) so ga najavljali kot celovito predstavitev aktualnih dosežkov nacionalnih produkcij (tudi v obliki retrospektiv pomembnejših ustvarjalcev), kot prikaz novih tehnoloških možnosti sedanjega videa in računalniške animacije ter kot — s predavanji in razgovori o tem področju umetniške ustvarjalnosti — popestren forum srečevanja avtorjev in strokovnjakov z obiskovalci. Ambiciozno zastavljen koncept vsaj v zadnji točki ni iz-. polnil pričakovanj — še tiste redke radovedneže, ki so kljub vsemu pritavali do preddverja, je pregnala že sama misel, da bi za ogled projekcije plačali vstopnico, in to kljub temu, da ni bila cena zanjo nič višja kot za vsako poprečno kino predstavo, ne-glede na organizacijske in izvedbene spodrsljaje, ki se jim pri nas, kadar imamo opravka s kakršnimkoli približkom sodobne tehnike, celo (ali še posebej) v Cankarjevem domu ne moremo izogniti, ostaja po bienalu temeljna izkušnja, da je v Sloveniji umetniški video za širši krog gledalcev povsem nezanimiv. Upoštevaje bistveno razliko med plimo pogrošnih komercialnih posnetkov najsumljivejših žanrov, ki jih je v zadnjem času moč dobiti v vse številnej- ših »videotekah«, in video produkcijo kot avtonomnim medijem umetniškega izraza, se vsaj po tej plati njegova usoda in status v globalu v ničemer ne ločita od drugih zvrsti nemarketinško orientirane umetniške produkcije. Obstaja pa nekaj specifičnih razlik, ki sta jih avtorici uvodnega teksta v katalogu Video CD '89 Marina Gržinič in Aina šmid locirali v termin terra in-cognita: »Če bi lahko pogojno rekli, da pridobiva video-art na zahodu svojo vrednost zahvaljujoč svoji menjalni vrednosti, kar vključuje vse od tržišča do t. i. video infrastrukture, lahko ugotovimo, da umetniški video pri nas nima pravzaprav nobene »vrednosti«. S tem, ko ni vzpostavil svoje menjalne vrednosti, si ni pridobil nikakršne uporabne vrednosti. Tu seveda ne govorimo o eksplicitno ekonomskih kategorijah, ampak o umetniškem tržišču, o njegovem cirkuliranju, torej o »uporabnosti« umetnosti, ki pri nas še danes nima niti že zastarele osnovne funkcije — kritiško — estetsko — etične vloge umetnosti v sodobni družbi. To pomeni, da video-art pri nas ne pripada nobeni kulturni instituciji, nima svojega lastnega kroga kritikov/ teoretikov in tako tudi ne svoje publike. Video umetnost v Jugoslaviji, in še posebej v Sloveniji, je prava >terra incognita< — neznana dežela«. Upoštevaje takšno stanje in »afirmiranost« artistične video produkcije — razvitosti in še posebej dostopnosti sodobnih tehničnih čudežev pri tem niti ne omenjam — mora biti vse prej kot začudujoče, da ta dežela ne premore niti VIDEO — EXEMPLI CAUSA Mitja Visočnik enega samega povsem profesionalnega video-artista. Ne-glede na tudi v razvitem video svetu občasno potrjene uspehe nekaterih vztrajnežev, temelji vse delo, z organizacijo Video CD '89 vred, povsem na entuziazmu posameznih zanesenjakov. Takšna na pol amaterska dejavnost je lahko mnogokrat povsem simpatična, lahko nekaj časa daje tudi izjemne rezultate, dolgoročno pa je v današnjem svetu seveda povsem neperspektivna. Zatorej, dokler se video-art ne bo konstituiral kot profesionalna panoga vsaj na izhodiščnem delovnem nivoju, ni smiselno njegovih proizvodov ocenjevati zgolj s kakovostnimi parametri. Saj je že vsak posnetek per se (kljub temu, da jih večina nastane per accidens) domala neponovljiv dosežek in razlog za proslavo. Enako velja seveda tudi za video prireditve, ki so v povečini v rokah taistih nav- dušencev in 4. video bienale v Cankarjevem domu, naša največja in najodmevnejša prireditev s tega področja, to pravilo samo potrjuje. Že omenjeni avtorici uvodnega teksta v katalogu Marina Gržinič in Aina Šmid tvorita ustvarjalni tandem, ki se je v Cankarju predstavil s tremi projekcijami (Os življenja, Deklica z oranžo in Žeja), Gržiničeva je bila ob tem še umetniška direktorica bienala, članica komisije za izbor programa in urednica kataloga, ime Aine šmid zasledimo v kolofonu pod rubriko sodelavci, ena in druga pa sta najverjetneje imeli pri organizaciji in izvedbi še kakšno od funkcij, ki jih kolofon ne zajema. In kaj nam je Video CD '89, poleg ne vem katere potrditve že dolgo znanih dejstev in neprijetne zavesti o zaprtosti v geto tehniško-tehnološke zaostalosti ter eksistenco in substanco umetniških poten- JAZZ JE JIVE THE 29th STREET SAXOPHONE OUARTET o onemoglosti že ponavljamo, da jazz že lep čas ne ponuja več nobenih posebnih glasbenih biserčkov in da je radikalna zvočnost free-jazzovskega kipečega ognjenika tako osmodila sam koncept jazzovskega zvočnega brkljanja, da večina jazzovskih glasbenikov že vrsto let blodi med ostanki preteklih ustaljenih zvočnih form. Ponovno naslanjanje na srčno jazzovsko izhodišče (jive) lahko ob spretnih godbeni-ških pristopih porodi tudi kaj spodobno saksofonsko zvenečega kljub temu, da ortodoksno jazzi-ranje v teh časih zveni precej zaprašeno. 29-th Street Saxophone Ouar-tet je skepso, ki se me je držala za vrat kot pajčevina, odpihnil kmalu po prvih taktih scensko in zvočno skladnega igranja štirih saksofonistov. Za razliko od komorno resnega in zvočno prebojnega kvarteta Rova ali nepredvidljivega World Saxophone Quar-tet, so 29-th Street Saxophone Ouartet zavezani poskočno veseljaški jazzovski tradiciji z nekaterimi Izlivajočimi se ekspresivnimi elementi jazzovskega-modernizma Celovit nastop so dopolnili tudi s spretnim scenskim gibanjem ter predvsem z mojstrsko uigranim muziciranjem, pri katerem ni bilo opaziti razlike med napisanimi (ali na pamet naučenimi) stvarmi in improvizacijo. Posebej velja omeniti temperamentnega bariton saksofonista Jima Hartoga, ki je brez prestan-ka podlagal bogato strukturirane ritme in Bobyja Watsona medtem ko sta tenorski saksofonist Rlch Rothenberg ter alt saksofonist Ed Jackson ostajala bolj v standardnih vodah in kljub temu prispevala svoj pomemben delež skladnemu izvajanju kvarteta. Ne glede na to, da glasbena usmeritev 29-th Street Saxopho-ne quarteta ni tista, na katero bi se dalo prisegati (prej nasprotno), pa mojstrsko izvajanje in muzikalična uživancija, ki se prenese na publiko, odtehta glasbene prijeme, ki ne presegajo »že slišanega«. Še vedno pač velja, da se edine zares zanimive stvari v drugi polovici osemdesetih let dogajajo na sovjetski in njujorški Lo-wer East Side sceni — toda teh reči v tesen plašček pojmovanja jazza kot takega ni več mogoče oblačiti. Rajko cialov ogrožajočih poskusov preseganja zaprtosti v provin-cionalizirano marginalizacijo avtentične ustvarjalnosti, prinesel? Predvsem dokaj obširen pregled jugoslovanske produkcije zadnjih dveh let (s preko dvajsetimi avtorji in avtorskimi skupinami je to v Jugoslaviji skorajda dobesedno »vse kar leze in kar gre« na področju videa), izbor avstrijskega, zahodnonemškega, kanadskega, ameriškega, italijanskega in nizozemskega umetniškega videa in okroglo mizo na temo Video — umetnost našega časa. Namesto zaključnega komentarja pa ponovno citat iz kataloga, s podpisom Nuša in Srečo Dragan (video tandem, ki je konec šestdesetih let posnel prvi slovenski art video, na tokratnem bienalu pa doživel retrospektivo svojega dela): »Danes, na prehodu v 90. leta, je za video umetnost pomembna afirmacija lastnih jezikovnih in estetskih zakonitosti. Potrebno je ponovno eksperimentiranje, vendar to ni eksperimentiranje iz konca 60-ih let, ampak zavedanje nujnosti raziskovalnega dela kot tiste točke reference, ki omogoča specifični vstop v konec dvajsetega stoletja. Pomembno je afirmirati video površino kot konstitutivni element video medija in njegovo razliko do drugih medijev. Površino pa razumemo kot erogeno lebdečo sliko, ki je delovni prostor dotikanja — zareze v vizualno zgodovino umetnosti.« 14 'ШИЖ mladinski^ kulturni center Študentski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 004 Številka žiro računa 51800-678-81846 Ustanovitelj In Izdajatelj: Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji. Uredništvo: Danilo Vezjak (glavni urednik), Sašo Dravinec (odgovorni urednik), Jasmina Vidmar, Peter Tomaž Dobriia, Rajko Muršič, Darinko Kores-Jacks, Miro Lenič. Oblikovalec: Beno Artnak Tehnična urednica: Snežana Štabi Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Gorazd Kos Tisk ČGP VEČER Maribor Cena posameznega izvoda 30.000 din Polletna naročnina znaša 100.000 din, za pravne osebe 200.000 din, celoletna naročnina za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti. Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1970. Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11. in 13. uro. V_________________________________ Založba MKC v ^^eprav se v tem trenutku Mladinski Kulturni Center v našem lepem malem mestu še ne more ponašati z usklajenim delovanjem vseh svojih (zamišljenih) udov, pa so nekatere materializacije mladokulturniških obdravskih blodenj že doživele svojo javno promocijo. Če odmislimo dva biljarda (neponovljiv kontrakulturni prispevek k štajerski debilioznosti) v opotekajočem se Klubu MKC, smo dobili tudi dve ubesedeni kroglici z literarnimi izpadi iz šizofrene scene. Manjša kroglica se imenuje Potovanje brez vozovnice (s pojasnilom, da gre za »preizkušnjo noči med plesnivimi možgani in pašteto« in jo je mogoče žvečiti kot pljunek najmlajše pišoče mariborske generacije (čeprav ne odstopa bistveno od siceršnjih srednješolskih literarnih publikacij, pa je treba reči, da je že sama gesta urednice dovolj pogumno dejanje, ki daje nekaj upanja, da se svet v teh krajih še ni nehal vrteti). Druga vase zarolana kroglica štajerske mešanice ši-zofrenije, paranoje, industrij- ske postotopelosti in histeričnega krohota pa se prebere z obeh strani enako: ... in... Kri... Terminal... Gre za uigrano trojko, razpeto med bljuvajočimi izmišljijami, urbano utesnjenostjo in fizološko paranoidnostjo, ki je zlepila besedno in likovno refleksijsko celoto, ki pa z leti že sega v povsem zrelo ustvarjalno tenzijo. Vsakemu pismenemu (bolje rečeno čitmenemu) bralcu teh vrstic neformalno zapovedujem, da se potrudi izbrskati obe MKC-jevski literarni kroglici, sicer mu nekaj let ne bo jasno, na kaj vse bi lahko naletela Drava med Mariborskim otokom in Zlatoličjem, če bi, ali pa če ne bi... Rajko Koncertne možnosti v klubu MKC 31. 10. Hallovvn noč z Epide-mic Zone (Žalec) in Kleopatro (Cirkovci pri Ptuju) v začetku novembra: Stu-deni studeni (ZG) in Vrisak generacije 17.11. CLIC-CLIC (Londn) Klub MKC odpirajo ob 12.00 z MKC barom in zaprejo ob 24.00 z MKC ključem. Posebno obvestilo: v sredo 8. novembra bo v klubu MKC skupina PLEROMA predstavila svoj novi in obenem prvi PL z naslovom Insise. \f ponedeljek 6. 11. 1989 se bo v Galerijii 88 uradno rodil design ŠVIC, nova udarna delovna celica MKC, Otvoritev razstave dosedanjih designerskih projektov ŠVICA (MARŠ, Katedra, Center za dehumanizacijo, plakat, celostne podobe, Industrijski design...) Vstop samo z vabili! MKC torek: Different Youth metal core čarovnije četrtek: Video Brainshake — ava tilma v enem večeru, oz. najcenejši kino na svetu petek: (Z)mešani žuri, pretežno za srednješolci in izven sobota: NOV! ROCK Napovedi koncertov Ker Je Velika dvorane CD (The Residents, 11. 11.) najverjetneje v tem trenutku že razprodana, vam lahko svetujemo, da se še pravočasno pobrigate za vstopnice, ki vas bodo pripeljale pred zvočnike skupin Sugarcubes (18. 11., Ljubljana) Jesus and Mary Chain (9. 12., Ljubljana) in Einstiirzende Neubauten (22. 11., Zagreb). Vsem zapriseženim ljubiteljem dobrega trdega rocka pa priporočamo obisk koncerta Непгу Rol-lins Banda v K 4 (Lj), 27. 11. Poziv Vnlasbena redakcija bodočega mariborskega študentskega radija MARŠ vljudno naproša vse morebitne diskofi-ie, ki posedujejo kakšne plošče, na katerih se jim nabira prah in se po njih po možnosti niso sprehajale mačke, naj jih dostavijo na Klub MKC, kjer bodo prišle v zanesljive ro- ke. Več bo vinilnih daril, lažje nam bo ob štartu, kajti police diskoteke so še zmeraj prazne, cekinov za nakup uvoženih plošč pa za zdaj kljub pobožnim željam še vedno nimamo. Hvala za sodelovanje! Glasbena redakcija MARŠ MARIBORSKO PIVO /f PASTERIZIRANO 12 % EKSTRAKTA V OSNOVNI SLADICI TIMA TALIŠ p.o. MARIBOR TO JE PIVO NANJ SMO ČAKALI 15 Časopis, VRF NA 'Bot 'RF 7A RO.IRTNT PAN PA B' BF VAM URESNIČILE VBE SANJE K' MNOGT NF MARA 10 7ANJF ” lLbhAf\£, ■ zteJhbk. l M* A/lаЈх-ст/х.- ргмМл^ j^l \V А.У tl • ..«5- n o * O. CD V sak jubilej je natančno tisto, kar od njega želijo slavljenci. Slavljenec kot je Katedra, ki je letos zakorakala v svoje trideseto leto, si pač zasluži in želi posebne obravnave. V tednu, ko je izšla prva letošnja — fluoroscentno zelena — Katedra, so se srečevali bivši ustvarjalci tega časopisa. Zadnji dan, na proslavo rojstnega dne, jih je, kdaj pa, prišlo največ. Katedrali so ostali Katedraši, sicer pa so ministri, direktorji, profesorji in še kaj ter seveda, novinarji. Nekomu- bolj, drugemu manj znani obrazi na fotografijah pripovedujejo vsa) nekaj: da je bilo na Katedrinem rojstnem dnevu veselo. Beležimo klice še na mnoga leta, vse tiste, ki jih je dnevno časopisje izpustilo. Hkrati pa hvala vsem, ki so pomagali, da smo se lahko Katedre ob jubileju spomnili tako, kot ji gre. Uredništvo m 73 9 td -O 2 N O i ГЧ NO o ■£ < Q o 2 tJ d s 1 .. o D C E « Ф O) n S. o ^ E o Ф n c c ф ca ? E •« Л > E o © Ф 73 D © u 0.-V 0-3 15 p -S c o ф ^-.»o 0 E > © Ф -Q —— L. U) o ca ф c c > C ca l_ _ °i 5^5 (Л « ^ o « ? ® o ® o^Q Soj 5,® kj ki je že 30 let močnejši od papirja. Od A do 2.