razvoj - konec neke ideologije STANE JUŽNIČ* Ideologija razvoja »Pravi napredek ni bili napreden, marveč napredovati.« (Bertold Brechi) Ko govorimo o razvoju kot nezadržnem in neprestanem napredovanju človeka in človeške družbe, pravzaprav zadevamo v bržkone največjo ideologijo evropske civilizacije po uveljavitvi humanizma in renesanse. Nastopala je tik pred našim časom z različnimi teorijami modernizacije. Po drugi svetovni vojni pa je prav ideologija razvoja postala temeljno gibalo in programsko načelo tako imenovanih držav v razvoju, ki naj bi pospešeno dosegle »razvojno raven« industrijsko potent-nih držav. Kot mnoge druge ideologije je tudi ta bila nekaj časa neoporečna. Spremljala je in pospeševala zlom tradicionalnih, statičnih družb in se dokazovala v skokovitem razvoju produkcijskih zmožnosti tako imenovanih industrijskih družb. Po drugi svetovni vojni je prav ta ideologija vprežena v poskuse nivelizacije svetovne, globalne gospodarske moči, kajti mednarodna skupnost se je vse bolj izkazovala v asimetričnosti razvoja. Skorajda se je že zdelo, da bodo njene premočrtne projekcije prihodnosti človeštva prevladale v teoriji in praksi. Vsi so o razvoju govorili in vsem se je zdel neizogiben in neustavljiv. Pa se je tudi ta ideologija izčrpala, vsaj v dvojnem smislu: - tako imenovane države v razvoju niso dosegle razvojnih ravni industrijskih družb, ki so začele prehajati v postindustrijsko fazo razvoja, - sam razvoj kot pojem neprestanega povečevanja dobrin je naletel na ekološke meje. Zdaj ko v razvojni dinamiki nastajajo ne le zastoji, marveč se mora projicirati povsem nov koncept človekovega napredovanja, je prav, da se spomnimo na prehojena pota v razvojnih teorijah. Morda je tudi čas, da opravimo še z eno ideologijo, ki je tako močno prežela tudi naš čas. 1. Ideja razvoja, kakršna se kaže v svoji manifestni podobi v našem času, se je kristalizirala v razpoznavnost ideologije in politike pravzaprav po drugi svetovni vojni. Naslonjena pa je prav na zaznavo asimetričnosti svetovnega sistema Svetovno gospodarstvo je nastalo v izraziti neenakosti in neenakopravnosti * Dr, Sune JoJniC. redni profesor na FSPN v Ljubljani Objavljamo prvo iz serije razprav o razvoju, koncu neke ideolojpje V tem trenutku te lahko napovemo dve nadaljnji razpravi dr Andreja Kima ui dr. Marjana Scnjurja ter prve d»kutijikc prispevke: dr. VkU Peijaka in mag Bognrmrja Novaka 1 Sovejia zgodovina (Izbrana poglavja) (1981). m. 90. 1186 dveh polov: svetovnega centra, ki so si ga prilastile evropske države in njihovi civilizacijski podaljški, in svetovne periferije, ki je bila v prvi vrsti status kolonialno obvladanih dežel. V tem je zarisan prepad med razvitostjo in nerazvitostjo. S tem pa je bila ideja razvoja samo na poseben način izpostavljena. Je namreč v svojem bistvu mnogo starejša. Vsekakor sodi v našo civlilizacijo. Če pa ta pojem uporabimo, smo takoj pri temeljih te civilizacije, to je v klasični Heladi. V grški misli je sicer sam koncept razvoja imel drugačne pomene, vendar bomo našli tudi mnoga izhodišča našega koncepta razvitosti v kontrastu z nerazvitostjo. Za Platona (427-347 pred našim štetjem) so spremembe v času in prostoru pomenile dekadenco, torej propadanje in nazadovanje. Stvari, ki se spreminjajo kar same od sebe, pa so bile brez vrednosti. Sprememba je pojmovana kot ogrožanje reda, ustaljenega stanja. Izhajajoč iz takega razmišljanja, bi stari Latinci rekli: »Quieta non movere« in tako menili, da je treba pri miru pustiti tisto, kar je že ustaljeno in utečeno. So se pa stari Grki kot pozneje Rimljani imeli za »razvite«. »Nerazviti« so bili barbari, in to so bili vsi tisti, ki niso bili Grki ali pa niso še bili Rimljani. In prav ta ideja delitve človeštva je imela izjemno obstojnost, poudarjala je kontrastnost v kulturnem smislu. Nemajhno vlogo je igrala, ko se je prelila v religiozno eksklu-zivnost. Krščanstvo je nastopalo v razlikovanju »vernikov« in »nevernikov«, torej tistih, ki pravega Boga poznajo in sodijo v cerkveno organizacijo, ki tako spoznanje s svojo avtoriteto zagotavlja, in tistih, ki pravega Boga ne poznajo ali, kar je še huje, ga odklanjajo. Vsekakor je vsestransko zagotavljanje civilizacijskih in drugačnih superiornosti postalo temelj in izhodišče evropocentrizma. Prav ta pa je kot ideologija evropske domnevne pravice in bržkone celo dolžnosti v odnosu na manj »razvite« utrjeval tako rekoč naravne pravice Neevropejcem vladati in jih voditi po poteh napredka in v smeri vrednot evropske civilizacije. Vsekakor preseneča, kako so ideologije o kontrastnosti »civiliziranih« in »neciviliziranih« ostale žive. Med razbohotenim evropskim poseganjem v svet so imele mnoge »znanstvene« utemeljitve. Ko so npr. Evropejci konkretneje zapazili razlike v svetu in njegovo raznovrstnost, je bila njihova prva reakcija: so pač naravne razlike. Tisti, ki jim morda kakšen humanistični pomislek ni dovoljeval vsega reducirati na, npr. rasne razlike, ki »naravno« delijo človeško vrsto v »boljše« in v »slabše« rase, so se zatekali k razložitvam o razlikah med ljudmi, ki so »stranski proizvod klime« ali kaj podobnega. »Razvitost« v kontrastu z »nerazvitostjo« je tako postala skorajda podobna razlika, kot je tista v količini padavin, ki padajo na kvadratni meter zemeljske površine. Prav »naravnost«, samoumevnost razlik med človeškimi populacijami sta glavni vzrok za, naj tako rečemo, zainteresirani pesimizem: ni ga določljivega krivca za tako stanje, ki ga ne bo mogoče premostiti. Dobrohotni so dodali: vsaj ne v predvidljivi prihodnosti. Kot smo rekli, je moderna teorija razvoja dokaj nova in, naj rečemo, kar mlada tvorba. Ne smemo pa pozabiti, da se pravzaprav ni mogla otresti starejših predstav, kakršne so tesno vgrajene v evropsko civilizacijo. a) Za najpomembnejši »korpus« idej, ki zadevajo moderno pojmovan razvoj, imamo še vedno lahko tistega, ki ga označujemo kot teorijo progresa in evolucije.' Utrdila se je na prehodu iz 18. v 19. stoletje v prvi vrsti z reinterpretacijo zgodovine, bila je ta teorija pravzaprav filozofija zgodovine. Odsevala je vero 1 Socialna in poIMna antropotopje (1970), ui 101-104. 1187 Teoriji in praJu». kl.28.tt. 10-11. Ljub^ana 1991 v zmagovitost človekovega racionalnega duha in prepričanje v neustavljivi napredek človeštva. Naj omenimo le Marie Jean Antoine Nicolasa Caritata marquisa de Condor-cet (1743-1794), francoskega aristokrata, matematika, filozofa in politika. Morda je bil eden največjih vizionarjev svoje dobe.' Utemeljil je progres kot zakon narave oziroma kot naravno zakonitost. Progres je vselej obstajal in »narava ni postavila meja našim upom«. Ne da bi omenjali druge oblikovalce teorije, jo bomo skušali strniti. Prvič. Sprememba je značilna za človeka, človeško družbo in kulturo. Katera koli okoliščina ali stanje v sedanjosti je rezultat spremembe v preteklosti. Zgodovinski zakoni so torej v prvi vrsti zakoni spremembe in spreminjanja. Drugič. Sprememba je neizogibna. Ni je mogoče ustaviti. Če spreminjanja ni, je treba poiskati ovire, ki spremembe zaustavljajo. Tretjič. Spremembe so v bistvu rezultat delovanja silnic znotraj družbe. To pomeni, da ima vsaka družba vgrajen spreminjevalni potencial. Tak potencial pa je tudi v človeku samem, v človekovi naravi in tako je inherenten vsaki družbi in kulturi. Zunanji vplivi lahko delujejo na hitrost sprememb. Pogosto pa nam taki vplivi otežujejo raziskovanje poteka sprememb, ki jih je gencrirala družba sama. Četrtič. Sprememba v družbi in kulturi ima določeno smer. Gre torej za gibanje ali premike, ki k »nečemu« vodijo. Smer in cilj pa sta tudi že vgrajena v naravo družbe, ki se spreminja. Tako je spet s človekom in je tako z družbo in s kulturo. Petič. Sprememba je stalna, nepretrgana, pogosto počasna in navadno postopna. »Narava ne dela skokov« (Natura non facit saltus), bi rekel Gottfried Wilhelm baron von Leibnitz (1647-1716) v svojih esejih, ki jih je imel za »nove« (Nouveaux Essais sur l'Entendement Humain) iz leta 1703. Šestič. Spremembe se odvijajo od homogenega k heterogenemu, od enotnega k raznovrstnemu, od enostavnega k zapletenemu, od neizdiferenciranih k diferenciranim oblikam in funkcijam. Sedmič. Zakonitosti sprememb so uniformne v času in v prostoru. Prav od tod je izšla domneva, da »gredo« vse družbe in kulture po isti poti spreminjanja. O tem bomo posebej razpravljali, kajti iz tega izhodišča so nastale teorije o stadijih, skozi katere morajo vse družbe. Nekatere so jih še »precej« prešle, pred drugimi se šele najavljajo. Osmič. Sprememba je analogna v družbi in v rasti organizma. V tem pa je že bila povezava z evolucijskim naukom, o čemer bo tudi tekla beseda. b) V svojih bistvenih postulatih ima teorija progresa in evolucije vsaj dve sidrišči ali, naj rečemo, napajaliiči. Prvo je nastanek racionalizma. Vse, kar obstaja, so menili racionalisti, je po meri razuma in v skladu z naravnimi zakoni. Že razsvetljenstvo je kot temeljno gibalo zavrglo božjo previdnost in racionalizem je le poglobil razhajanje krščanske ideologije srednjega veka z vero v moč človeka. V tem vidimo središčno stališče kartezianizma, nauka in šole. ki ju je utemeljil René Descartes (1596-1650). Ne bomo omenjali vseh mislecev, ki so utrjevali ta nauk. mu dodajali nove razsežnosti in ga propagirali. Helvetius (Claude Adrien Helvetius, 1715-1771), pisec knjige De l'esprit, se navdušuje nad človeško naravo. Bila naj bi voljna 1 NajpomembnejŠe Condorcetovo delo ima naslov >E(qutsc d'un tableau historique de* progrès de l'esprit humain*, v katerem na progres fleda kot na napredovanje Človeštva v vrlini, resnici, sreči in bralstvu. Condor cet je zato pozdravil revolucijo, ki naj bi take ideje uresničila. pa je vendar umrl kol nasprotnik jakohinccv 1188 izobraževati se, z izobraževanjem pa sledijo vsestranske izboljšave. Tako se zagotovi misel, da sta človek in njegova dražba gnetljivi v smeri dobrega in boljšega. Ta misel je navdihovala mnoge izboljševalce in poboljševalce človeštva.' In prav nanjo so se vezale številne uveljavitve temeljne ideje, da bo človek, ki morda še ni dovršen, to postal. To pa se je zdelo možno, če se bo »pomanjkljivi« človek postavil v perfekten (družbeni in političen) sistem. Tu so bila izhodišča socialnih utopij in med njimi so bile socialistične in komunistične. Veliko je bilo zatrjevanj o tovrstnih možnostih. Naj spet navedemo le Paula Heinricha von Holbacha (1723-1789), ki seje kot nemški filozof v krogu francoskih enciklopedistov zavzemal za usmeritev razsvetljenstva k materializmu in ateizmu. On in mnogi drugi so trdili, da ni nepremostljivih ovir med »naprednimi« in »zaostalimi« (rasami človeštva). Za vse je odprta svetla prihodnost. Jean Le Rond d'Alembert (1717-1783). eden od izdajateljev močno slavne Enciklopedije, je celo menil, da je zgodovino možno »uničiti«, kar bi lepše rekli izbrisati. To pa pomeni, da »teža preteklosti« ni pomembna in da so možne zgodovinske diskontinuitete. Drugi so misel odpeljali k dokazovanju, da je moč predvidevati enotno civilizacijo človeštva, ker bodo »zaostali« dohiteli »naprednejše«. Dohitevanje in s tem nivelizacijo bo omogočila znanost. Izvajali pa ju bodo razsvetljene vlade, tako rekoč idealno komponiranc politične oblasti. Tudi iz tega so izpeljane mnoge poznejše aplikacije. Razsvetljene vlade pa so znale biti kar precej nasilne. V 19. stoletju so se predstave o napredku nekoliko spremenile. Prej kot na delovanje »univerzalnega razuma« se je mislilo na tekmovalne napore posameznih kultur ali kot se je temu vedno bolj odločno reklo, narodov. Tako je pravzaprav ideja o narodu, ki se je kaj kmalu prelita v agresivni nacionalizem, priključena ideji progresa. Značilen zgled je bil seveda fašizem. So pa po svoji plati resnično veliki dosežki znanosti, še posebej v tehnologiji, doživljali po zatonu najbolj razbohotenega nacionalizma, kar silili v bolj premočrtno nadaljevanje razsvetljenske ideje progresa. Ideja se je znova rodila nekako po drugi svetovni vojni in ne smemo pri tem pozabiti na danes že klasično knjigo J. B. Buryja. ki je imela naslov Ideja progresa.' Ideja progresa se je znova dogmatizirala, čeprav je na primer Bury menil, da bo ta dogma lahko zamenjana s kakšno drugo. Tako se je namreč zgodilo, ko je ideja progresa zamenjala dogmo o Božji previdnosti. Prav gotovo je ideja dobila nov zagon s prepričanjem, da so dobro organizirane družbe, kar bi se lahko enačilo s primerno državo, sposobne uravnavati usodo svojega prebivalstva. To pa je konkretno pomenilo, da bodo znale usmeriti »vse sile« v razvoj. Tudi ta misel je našla svoje uresničevalce. Dodana pa so ji po drugi svetovni vojni posebna razsežja: mednarodne organizacije, zlasti tiste v Združenih narodih, so namnožile strokovnjake, ki naj bi bili pravilno usmerjenim vladam v pomoč. Drugo napajališče teorij razvoja je bil razvojni nauk. Morda je bilo celo bolj vztrajno ko» racionalizem, ker je šlo za fundamentalno znanstveno odkritje. Razvojni nauk je namreč neoporečna znanstvena teorija o tem. da so se vsa živa bitja »razvila« iz enostavnejših in dosegala dovršenost, ki je bila izhodišče in zasnova oblikovanja še bolj dovršenih bitij. Ta nauk je utemeljil že Jean-Baptiste Lamarck ' Vci o tem v rumiiljanjih Kaj naj bi bil lodalirem?, 7W>n/a in praksa. Ijuhtjin*. 198S.ii. 6.)iuitj,ur. 758 in naprej. ' The Idea of Progress, New York: Dover. 1987. ponatis. 1189 Teorija in praksa, let. 28. to 10—11. Ijubljana 1991 (1744-1824), dovršil pa ga je Charles Darwin (1809-1882), zato mu rečemo tudi darvinizem. Darvinizem je imel več »nadaljevanj« zunaj biologije ali antropogenezc. Iz njega se je razvil tudi »socialni darvinizem«, prej ideološka kot znanstvena teorija, ki je biološko evolucijo prenesla v sfere družbenega razvoja. Prvi je to »družbeno« uveljavitev darvinizma sistematiziral angleški filozof Herbert Spencer (1820-1903) v 70-tih letih 19. stoletja med polnim razmahom viktorijanske' industrijske revolucije. Bila je izjemno koristna za obrazložitev in racionalizacije družbenega razkroja. v katerem so triumfirale ideje neenakosti, konkurence (družbenega in gospodarskega tekmovanja), »zakon« uspešnosti »najbolj usklajenih« in propada »neusklajenih«, uveljavila se je ideja ali koncept individualnosti. Skratka, to je triumf gesla, ki mu na splošno rečemo »Laissez faire, laissez passer« in pri tem mislimo v prvi vrsti na gospodarski liberalizem. Kako različni so lahko nadstavki ideološke narave, ki izhajajo iz temeljnih znanstvenih odkritij, nam kaže prav evolucijski nauk. Začel je služiti kot opravičilo ekonomskega liberalizma, družbenih neenakosti in celo kolonializma in imperializma. Razložil je namreč na enostaven način skozi geslo »preživetja najsposobnejših« (Survival of the Fittest) razlike med bogatimi in revnimi, med kolonialno metropolo in njenimi kolonijami in tako tudi druge razlike med »razvitimi« in »nerazvitimi«. Tako učinkovita obrazložitvena moč seveda ni mogla biti brez nadaljevanja. Znova se je rodila prav v našem času pod naslovom sociobiologija. Njen tvorec oziroma sooblikovalec je postal Edward Wilson, specialist za družbene žuželke (ki so na primer, čebele, mravlje ali termiti). V leto 1975 stavljamo nastanek nove teorije, ki je priplavala tudi na velikih odkritjih genetike. V svoji radikalni verziji je argumentacija sociobiologov dokaj enostavna. Družbeno vedenje determinira genetična struktura, torej so geni »odgovori« za »kvaliteto« posameznika in skupine. Geni pa so rezultat naravnega odbora (selekcije). Antropologi so zadevo »zapletli«, ker vztrajajo, da v človeški vrsti niso le geni determinanta, ampak so tudi družbena in kulturna dejstva, ki se predajajo iz roda v rod skozi socializacijo/inkulturacijo. Aplicirano na relaciji razvitost - nerazvitost bi seveda genom pripadla vloga »določitve« tiste kritične kakovosti, ki določa ali. naj rečemo, omogoča eno ali drugo stanje. c) Najvplivnejšo teorijo razvoja pa je vsekakor sproducirala zgodovina, in to tista, ki se je uveljavila kot znanost v Evropi in začela posegati v področja teorije zgodovine in ni obstala le na ravni raziskovanja tistega, kar se je v preteklosti (res) zgodilo. Prav občutek zgodovine (kot pretoka časa) je tipičen proizvod evropske civilizacije" in zgodovinska zavest se je v njej izoblikovala izrazito evropocentristič-no. Prav evropocentrizem pa briše celovitost zgodovine in še posebej celost človeškega fenomena. Nerazviti, torej Neevropejci, se v obzorju zgodovine pojavljajo šele, ko so kolonialno obvladani in postanejo »del« evropske zgodovine. Izjemno se v zgodovinskih perspektivah javljajo tisti deli nerazvitega sveta, ki so nedvomno povezani z evropsko »predzgodovino«, kar so na primer velike civilizacije in državotvorni kompleksi starega Vzhoda (zlasti Egipt in Mozopotamija). * Tako imenovane po kratici Viktoriji (1819-1901). ki je »svujim dolgun vladanjem (1837-1901) dejansko obelciila celo dobo razcveta angleikega gospodarstva. imperialne ekspanzije in vtisnila pc£ai vladajočemu sloju metfanstva. 7 Novtflu ztodmuu (1981). «t. 76-80. 1190 Tako se je pravzaprav uveljavil razdor v zgodovinski perspektivi. Bržkone pa je bilo temu dodano posebno razsežje, ko so nerazviti postali živi relikti prazgodovine Evropejcev in se je oblikovalo mnenje, da v nerazvitosti smemo gledati lastno daljno preteklost, če živimo v razviti Evropi ali njenih civilizacijskih podaljških. To je utrdila tista teorija razvoja, ki ji na splošno rečemo [ teorija o stadijih razvoja. Vsekakor so pri tem imeli največ »zaslug« marksisti in tako so nastale »stopnice« v razvojnem smislu, ki se vlečejo od divjaštva do civilizacije. Ta evolucionizem je bil pravzaprav poskus uveljavitve razvojnega nauka iz biologije v človeško zgodovino kot postopno premočrtno napredovanje, pa tudi konkretizacije ideje progresa in evolucije sploh. Ne kaže sploh omenjati vseh tvorcev takih teorij, med njimi so bili tako Friedrich Engels kot omenjeni Herbert Spencer (1820-1903). Tudi »gradivo« so zbirali mnogi znanstveniki in med njimi je verjetno najpomembnejši Lewis H. Morgan (1818-1881), ki je prispeval največ gradiva o »pradružbi« s preučevanjem ameriških Indijancev in vplival na historični materializem, ki sta ga oblikovala Kari Marx in Friedrich Engels. Seveda je logično sledilo, da so nekateri deli človeštva v »stadijih razvoja«, ki so v Evropi že preseženi in morajo prehoditi vse »stadije«, da bi Evropo dosegli. Toda že malo bistrejši vpogled v zgodovino kaže, da nerazvitost ne more biti kakšna »originalna« ali celo »primitivna« faza, ki jo je Evropa že zdavnaj absolvi-rala. Ne preteklost ne sedanjost nerazvitih dežel nista »primerek« kakšnega preteklega stadija v razvoju razvitih. Države, ki so danes kakor koli razvite, niso bile v preteklosti nikoli nerazvite. Bile so kvečjemu nerazvite v primerjavi s sedanjo razvitostjo. In še eno miselno operacijo je treba izvesti. Zgodovina danes nerazvitih je bila nekoliko zadnjih stoletij povezana z zgodovino razvitih. Gospodarska, politična, kulturna in vojaška ekspanzija Evrope je po 16. stoletju vključila ves znani svet v tokove svetovne zgodovine. Enotnost sveta se je torej uveljavljala v nastajanju enotnega sveta, ki pa je bil, kot smo rekli, asimetričen: svetovni dominantni center in svetovno obvladana periferija. Nerazvitost torej lahko razumemo le v funkciji razvitosti v dialektični enostavnosti sveta. In še nekaj je, na kar bi radi opozorili. Silnice, ki nerazvitim nalagajo sprejemanje »modela razvitosti«, ki ima jasno razpoznavne prednosti v mednarodni skupnosti, so hkrati vsiljive in vabljive. Vendar je »model razvitosti« prav v istem času doživel pokanje svojih izhodiščnih vrednot, ker razvitost, kakršno kažejo visoko industrializirane države, nikakor ni brez madeža. Tako imajo nerazvite države možnost, naj tako rečemo, neke presoje, ker že lahko vidijo »vse faze«, ki so peljale do današanjega stanja. Že Eleksander Herzen (1812-1870), ki je bil skupaj z Vizarionom G. Belinskim (1811-1848) vodilni ideolog naprednjaštva v Rusiji 19. stoletja, je temu rekel »privilegija pozno prišedših«. Takole pravi:' »Zgodovina je zelo krivična. Pozno prišedši sprejmejo, namesto že oglodane kosti, pravico pričujočnosti ob mizi izkušenj. Celotni razvoj človeštva ni nič drugega kot izraz nehvaležnosti kronologiji.« Problem »pozno prišedših« je vsekakor v določenem smislu »koncentracija« vseh problemov nerazvitih držav. č) Kot nekakšna korektura ali prilagoditev ideje razvoja je nastala teorija oziroma koncept modernizacije. ' Chírano v. J. Lente De la Runir rt dr MoWr&jw. Partí Scufl. 1971. 1191 Teorija in praksa, let. 28. K. 10-11, Ljubljana 1991 Izhodiščna misel je bila vsekakor v antropologiji uveljavljena domneva, da se ves svet pravzaprav evropeizira, je področje globalne akulturacije.* Kot »dokaz« je predstavljen prenos znanosti, tehnologije, industrijskih sistemov in organizacije, pa tudi na primer ideologije nacionalizma in socializma, načela politične organizacije in razrednih bojev in tako naprej. Vdor Evrope v svet je torej cel svet izpostavil modernizaciji, ki je pojmovana kot splošno »usklajevanje« sveta v Evropi nastalim civilizacijskim normam. Je pa prav gotovo koncept modernizacije ostal nejasen, negotov in nedoločen. Že sam pojem je dvomljiv, kaj pomeni, če kakšna družba postaja »moderna« in kaj modernost določa. Nekateri bi skušali zadevo reducirati na bistvene točke omenjene teorije progresa in evolucije: moderna družba naj bi bila prežeta z vero v racionalnost in naj bi slonela na znanstvenem nadzoru človekovega fizičnega in družbenega okolja, vse bolj dovršena tehnologija pa naj bi bila instrument, s i aterim se modernost dosega. Nemalo opredeljevalcev bi predvsem vztrajalo pri sel ularizaci-ji družbe, kar se je zdelo pomembno v luči evropskega vzorca ločitve leligije in cerkve od države in kar velik del nerazvitega sveta še ni dosegel. Zlasti ne države islama. Nekolikanj bolj konkretnostim naklonjeni bi dodajali mnoge druge dejavnike modernosti: visoka stopnja družbene medodvisnosti, razvitost trgovine in komunikacij, urbanizacija in premik od agrarne proizvodnje k industrijski in s tem sprememba ne le zaposlitvene, marveč celotne družbene strukture, pismenost vsega prebivalstva in priložnosti za izobrazbo, visoka stopnja socialne mobilnosti. Za konkretne razvojne politike pa je imelo poseben pomen enačenje modernizacije in industrializacije. V tem smislu je pojmovana gospodarska modernizacija. Njej naj bi sledila socialna, ki pelje k zmanjšanju moči tradicionalnih oblik politične oblasti, k večji enakopravnosti spolov in emancipaciji žensk. Vse to pa bi vodilo k psihološki modernizaciji, kar je sprejemanje že omenjene racionalnosti kot temeljnega vodila v preobrazbi družbe in njene mentalitete - odstranile naj bi se fatalistične predstave in uveljavilo zaupanje v človekovo in družbeno sposobnost načrtovanja »boljše prihodnosti«. Koncept modernizacije je vsekakor dvoumna kategorija oziroma pojmovanje razvoja v določenem večpomenskem smislu. Vsaj dve različni v marsičem oprečni pojmovanji sprememb sta vsebovani v tem pojmu: - koncipiranje razvoja v smislu eksogenega dejavnika, kar pomeni, naj bi bil model razvoja importiran ali superimponiran in domače gospodarske, družbene in politične strukture naj bi se s tem modelom uskladile; - stimuliranje razvoja od znotraj. V drugem pojmovanju je seveda vsebovano nekaj prvega. Razvoj naj bi vsaj v končnem cilju bil usklajevanje z modelom razvitih. In ta model je pogosto pojmovan kot tisti, ki velja v Združenih državah Amerike. Posebno je uskladitev med dvema pojmovanjema modernizacija vidna skozi koncept akulturacije. Ta predvideva globalna razsežja neposrednega in kontinuiranega kulturnega stika, ki bo vodil h globalizaciji vseh razvojnih procesov. 2. Ko se je koncept razvoja izkristaliziral, pridobil bolj ali manj razpoznavno izoblikovanost s številnimi predelavami, dodelavami in razčlenitvami, je že postal okvir razvojne politike, torej se je vzporedno z njegovo kristalizacijo oblikovala »strategija« razvoja. Kot bomo večkrat ponavljali, pa »korekture« iz dejanskega dogajanja niso bile v nepredvidljivosti spreminjanja »sveta« tvorno uporabne. ' Socialna in polititna anlropobtgifj (1977). ur. 495-551 (Antropološka prcu&vinja sprememb). 1192 Stvarnost jc neprenehoma uhajala teoriji. Oglejmo si vsaj bistvene priostritve koncepta razvoja. a) Ob kristalizaciji koncepta razvoja sc je izoblikovala tudi splošno priznana pravica do razvoja, kot bi lahko imenovali sankcionirano serijo »pravic«, ki jih je celo formalno priznala mednarodna skupnost. Prva med njimi, iz katere naj druge izhajajo, je bila pravica vsakega »naroda« na samoodločbo, kar je pomenilo pravico do lastne države in vlade in kar jc bilo potrjeno z dekolonizacijo. Seveda bi zahtevalo dolgo in zapleteno razpravo, kaj so »narodi« kot tista skupnost, ki ima omenjene pravice in kako dejansko postajajo države kot realizacija določene »neodtujlive« pravice. Strnili bomo izhodiščne točke, ki zadevajo splošno priznano pravico na razvoj takole: Prvič. Veljalo naj bi stališče, da sta neenakost in zlasti neenakopravnost v mednarodni skupnosti nenaravni in torej nesprejemljivi. Drugič. Splošna je dolžnost vseh sprejemati in izvajati ukrepe, ki naj bi odpravili to nenaravno stanje. Potrpežljivost, resignacija in fatalizem naj bi bili izgnani iz razprave o obstoječem stanju neenakosti in neenakopravnosti. Teorija razvoja mora biti optimistična in aktivistična. Tretjič. Razvojno nujo je treba podpreti in opremiti z vsestranskim znanjem. Nujno je torej razvojne procese znanstveno spremljati in znanost vsestransko vpre-či v razvojne napore. Četrtič. Vsem in vsakomur naj bo znanje dostopno. Treba je uveljaviti pravico do znanja in izobraževanja, kar je vsaj razglašala (Splošna) deklaracija o človečan-skih pravicah Združenih narodov (v letu 1948). ki naj bi bila pomembna razširitev podobnega razglasa francoske revolucije. Petič. Vlade, torej konstituirana politična oblast, ki sledi temeljnim interesom svojega ljudstva, imajo središčno vlogo v predstavitvi razvoja. Vlade razvitih držav pa imajo tako rekoč imperativno moralno dolžnost vladam nerazvitih pri tem pomagati. Šestič. Pomoč razvitih nerazvitim mora biti nesebična in nevtralna. To pomeni, da morajo pomagati, vendar brez ideoloških, političnih, verskih ali kakšnih drugih pridržkov. Predvsem pa ne smejo krniti suverenosti nerazvitih in načenjati kulturno identiteto tistim, ki jim pomoč dajejo. Sedmič. Države v razvoju (torej tiste, ki še niso razvite) naj sc trudijo biti demokratične. Zlasti naj spoštujejo splošno priznane človečanske pravice. Osmič. V strnjenosti teh postulatov pa je treba dodati, da je razvoj splošen napor vseh za vsakogar. Veže se tako na države kot posameznike, vendar je poudarek na družbenem, gospodarskem in političnem razvoju skupnosti. To pa je že pomenilo, da je bilo moč marsikateri državi (v razvoju) spregledati kršitve pravic na osebni ravni. b) Pravica do razvoja pa je bila le deklaracija in zato so realnejši ostajali pri iskanju razvojnih poti ter pri tem uveljavili misel, daje nerazvitost morda bolezen. Treba jo je torej zdraviti in. kot bomo videli malo pozneje, so v instrumentariju razvoja predpisovali terapijo. Medicinski vzorec pa pravzaprav ni nič novega v načinu razumevanja družbenih stanj. Celo kirurški vzorec je včasih uporabljen in nemalokrat je bil »kirurg« vojščak. ki je z vojaškimi sredstvi izrezoval gnojne rane in nevšečne izrastline. Tako se ne gre čuditi, da je strategija razvoja dobila v pojmovnem smislu imenovane »revolucionarne vojne«, prizvok terapevtskega noža v rokah kirurga. Sovražnik pa je že tradicionalno bil tudi poosebljena bolezen. Sveti Avguštin 1193 Teorij« in praks», let. 28. k. 10-11. Li