ŽŠ^loisfco fflia^
7. list
H'Je.LaJ   V čet er tik 16. velk. serpana. TT     ,   . 1849.                                            r         II. polovice.
Hruška osreči celo družino.
(Povest.)
__^o so dobri oče Vladimir enkrat po prav rodovitnim polji ob času, ko je drevje sploh v obilnosti sadja krasnelo, samci popotovali, jih sreča prav blag, blizo deset let star fantič. Rumeno-kodrasti lasje so bili kinč njegove glave, cveteča nedolžnost je počivala na njega nailorudečih licah, in žlahtno serce se mu je vidilo tako rekoč v bistrih očeh. Dobrimu Vladimir ju se je prav ljubezniv zdel, tudi zastran le-piga obnašanja ino snažne, sicer pomankljive obleke. Viditi ga se mu bližati, si misli stari oče: Kaj bi jaz hotel dati, ko bi moj sin bil? Kako zgine vsa lepo-tija cele doline pred ljubeznivostjo tega otročiča! Zdajci jame otroka, berž ko je do njega prišel, prijazno nagovarjati. Njegov prijetni glas ino veselja polni obraz ga prikupi starčiku le še bolj. Adrijan, tako se je fantek imenoval, je v roki veliko, prav zalo, zlato-ru-dečkasto hruško nesel. Zatorej mu Vladimir reče, ker je malo žejin bil: Moj otrok, mene žeja nadleg-va; jaz bi gotovo hruško od tebe vkupil, ako bi jih ti več imel; pa vender daj jo meni, dobro ti jo plačam.
Nato odgovori fantek:  Predragi gospod, res je
50
de nimam druge; to le mi je moja teta, ki prebiva tam na tistim hribi, podarila, ino ker je tako zala, sim jo mamki doma namenil. Ako vam pa ž njo vstreči morem, jo iz serca rad dam, de le žejo vga-site." Rečene besedice so žtvoču'ljiviga Vladimirja močno ganile. Torej mu pa tudi reče: Dragi moj sinček, ti si kaj pridin in blaziga serca, ker se tako rad tvoje mamke zmisliš; ali daj mi le hruško, glej! tukaj imaš velik tolar za-njo. Za denarje — reče Adri-jan — za denarje je ne dam, sicer pa me bote zlo razveselil i, ako jo hočete zastonj vzeti." Zdaj se Vladimir še bolj čudi žlahtnosti njegoviga serca. Vzame hvaležen hruško, ter ga sprašuje okolisine njegovih staršev. Po razodenji fantiča zve Vladimir, de so njegovi starši v raznih potrebah, ino de imajo mnogo otrok. Nato se da na dom staršev peljati.
Tam pridšimu so pobožni starši dovelj dopadli, spoznal je berž sestre ino brate Adrijanove. Vladimir prosi zdaj miloserčne starše, de bi mu pridniga Adri-jana izročili, de bi ga smel seboj v mesto vzeti. Potim ko jih je zagotovil ino prepričal, de hoče njegov oče biti, za-nj skerbeti; de se bo dobro, pridno iz-redil ino omikal; in potem, ko so gosp. fajmoster, ki so bili z Vladimirjem dobro znani, tudi to svetovali: so starši dovolili, ter svojiga sina Vladimir-jevi očetovski ljubeznjivosti izročili. —
Zdaj je Adrijan lepo priložnost zadobil, svoje duhovne in telesne moči vedno bolj razvijati, ino resno je tudi tako delal. Od dne do dne je vidno v raznih čednostih raste). Vse ga je rado imelo. Vladimir ga je namreč v šolo pošiljal. Berž so se nasledki pokazali. Po doveršenih šolah se je kupčijstva poprijel. Tudi tukaj je dobro ravnal.
Za nekaj let piše prav bogat kupčevavec Vladimirj u: Jaz močno potrebujem eniga pomočnika v svojim kupčijstvu. Torej, a ko poznaš kakšniga prav godniga mladenča, ki je lepiga zaderžanja, pošlji ga do mene. Ce se bo dobro obnašal, zna tukaj svojo srečo vtemeljiti. Vladimir, ki je blagostanje svojiga Adrijan a vedno pred očmi iinel,  ga izroči svojimu
51
bogatimi! prijatlu. Adrij an gre berž v tisto mesto h kupcu, kjer se je prav po možko obnašal. Za nekaj časa se je bil kupec prepričal, de ima njegov služabnik prav prikladne lastnosti. Zato se ga je tako navadil, de ga ni več od sebe pustil. Mnogo let je bil pridni Adrijan svojimu že zlo starimu gospodarju edina podpora v obširnih opravilih. Zadnja ura se je že bogatincu bližala. To spoznavši sklene nekaj časa pred svojo smterjo svojo edino hčer ino dedično s pridnim Adrijanam, kateri mu se dan velike sreče napoči. Blaga je imel, kolikor je hotel, zraven pa dobro Bogu dopadljivo, hvaležno serce. Berž je svoje revne starše, katire je že poprej po moči podpiral, k sebi poklical. Tako tudi sestre ino brate. Tudi Vladimirja je bil povabil, ki je res tudi prišel. Kako veselje je moglo tam biti, si vsak lahko misli. Ako hočete, ljubi otroci, vedno srečni biti, vadite s.e že iz mladih nog lepih čednost, lepo ravnajte s svojimi starši; ino Bog vas bo obdaril s svojimi darmi na tem ino unim svetu.                       j. obalo.
Življenje imenitnih Slovanov.
Juri Kopitar.
JurrUopitar, eden nar učenejših Slovanov, je bil rojen v Repnjah, vasi Vodiške fare na Gorenskim, 23. velikiga serpana (Avgusta) leta 1780. Bil je sin kme-tiških starišev. Stariši viditi, da sinek ni slabe glavice, ga pošljejo v Ljubljanske šole. Tukaj je bil zmiraj eden pervih. Tisto dobo je živel v Ljubljani za našo domovino in njene sinove, kteri so bili prebrisane glave, posebno vneti in učeni mož, žlahtni ZigSL Cojz. Učenost mladi-ga Kopitarja mu ni mogla neznana ostati. Vzame ga s perviga za domačiga učenika svojih otrok, in mu da zato verh dobre hrane in prebivališa v svoji hiši še dobro plačo. Mladi Kopitar se pa dobrimu gospodu in verlimu rodoljubu Cojzu s svojim modrim vedenjem in učenostjo kmalo kako prikupi, da ga Cojz svojiga tajnika izvoli. Prav po volji se mu je godilo.
52
Po slavno zveršenih Ljubljanskih šolah se gre nas Kopitar na Dunaj pravdarskiga učit. Se ne 30 let star je bil 2. varh cesarsko-kraljeve dvorne knjižnice. Ker je v njegovim sercu vedno plamen nepopisljive ljubezni do sladkiga materniga jezika gorel, in ker je v dvorni knjižnici veliko, mu poprej neznanih pripomočkov našel5 spiše zdaj tako slovnico slovenskiga jezika, da je vse poprejšnje prekosila. V predgovoru najdeš našo kratko zgodovino in vse naše pisavce, ki so pred Kopitarjem živeli. Natisnjena je bila v Ljubljani 1808. — Spiše tudi in da leta 1836 na Dunaji na svitlo imenitne bukve: „Glagolita Klocianus" imenovane. (V teh bukvah bereš tri nar starje spise v staro-slovenskim jeziku. Eden izmed njih je, kakor učeni sodijo, pridiga tačasniga Fri-zinškiga škofa Abrahama, ki jo je med letama 957 in 994 v Loki na Krajnskim imel. Tudi obsežejo te imenitne bukve kratko slovnico staro-slovanskiga jezika. Nadalje ti kažejo (str. 48) pregled Cirilove asbuke in abeced vsih Slovanov. Na koncu je Glagolitica al* Hieronimova abeceda, tudi cerkvena imenovana. — Modre glavice slovenskih učencov višjih šol! Živo naj vam bojo te neprecenljive bukve, sad učenosti vašiga rojaka priporočene. V njih bodete najdli spet pozabljene korenine našiga tako dolgo zatiraniga miliga jezika).
(Konec sledi.)
Stare zgodbe Slavij ano v sploh. *)
Slavijani ali Slovani, kterih rod je med evropej-skimi nar veči, so sicer še le pozno, od petiga stoletja sem, drugim Evropejcam bolj znani postali, od kar so si namreč novih sedečev bolj proti zahodu in jugu začeli iskati- Zatorej je več pisavcov terdilo, de so še le v p e -tim stoletji, pregnani od silnih Hunov, prišli iz Azije čez Uralske hribe. Vender ako se vse presodi, kakor je reč sama po sebi, in kar se se v starih pisateljih sem gred-
*) I* g> P. Hicin ger j evi ga spiska -v letopisa slov. druživa.
53
čiga najde; se mora skleniti, de so Slavijani od nekdaj, to je, kakor delječ se more v dogodivšini ljudstev z gotovostjo nazaj iti, v Evropi stanovali.
Poglavitni sedeži Slavijanov se najdejo od nekdajnih časov v Evropi, in sicer za Karpaškimi hribi na vodah Visli in Dnjepru do Volge v sedajnim Poljskim in Ruskim. Za leto govori pred drugim, de kakor se časi bolj svitli pokažejo, precej se najdejo Slavijani v teh krajih, in sicer, kakor pravijo stari pisatelji, na neizm ernih prostorih in brezštevilni. Nihče pa ne pove, kdaj ravno so semkaj prišli, kar bi ne bilo moglo zamolčano ostati, ako bi ne bili v nepomljivih letih se že tukej vseli. Tako veliko ljudstvo, kakoršno so Slavijani V petim stoletji bili, bi namreč ne bilo brez velikih prekucij v Evropo še le takrat priti moglo; in pisatelji, ki so Veliko manjših rodov preseljevanje v tistih časih na tanjko zaznamovali, bi gotovo ne bili opustili od Slavijanov kaj ta-ciga povedati, ako bi bili v teh letih iz Azije pripopotvali.
Semkej se smejo oberniti Vodnikove besede:
Od nekdaj stanuje Le tukej moj rod; Ce vb kdo za druj'ga, Naj rSče: od kod! Kar daljej stari greški in rimski pisatelj od  stano-vavcov zemlje unstran Earpaških hribov povedo, ki njih podobo in navade nam popisujejo, je vse tako, kakor je le nad Slavijani najti. Postava zala, sivkaste oči, zagoreli lasje", ljubezin mini, obdelovanje polja so od nekdaj Slav-janov lastnosti.
Greški in rimski pisatelji nam hranijo tudi imena ljudstev v tistih straneh, ki na ravnost kažejo, de so to Slavijani bili.
(Konec sledi.)
Moč puha* sopara ali hlapa.
Ko bi človek zmiraj dreva na ogenj pod kotel podtikal, bi se voda, ki v kotlu vre, do zadnjiga kančika posušila,
54
to5e, v nar manjših drobcih se z gorkoto združila in ž njo zginila. Taki, spremenjeni vodi pravijo: puh, sopar ali hlap. Voda iz eniga bokala v puh spremenjena potrebuje do 3000 bokalov prostora. — Puh se da zlo stisniti. Tako stisnjen je neizrečno močan. In s takim vlovljenim in stisnjenim puham gonijo mline, barke, hlapone, ali vozove na železni cesti in veliko mašin, ki namesto človeških rok motajo predejo, in ».veliko drugih opravil opravljajo."
Priprosti ljudje, ki pervič hlapone po železni cesti brez priprege po ptičje leteti vidijo, pravijo: „Bog bodi z nami in sveti božji križ! Sam hu-ič vleče, drugači ne more biti. Kako bo voz to sekel brez vprege," Kdor zna, ta zna, kakor tisti, kije s svedram kravo deri, to se pravi: kdor ;se kaj uči, ta pa zna; kdor se pa nič ne uči, bebec ostane in vse copernicam in pa — saj že veste, komu še — pripisuje.
Hlaponov na železni cesti ne goni nič druziga, kakor vlovljena in stisnjena moč puha,, Da ima puh zares tako moč, se lahko tako prepričaš; Obesi serčico (flašico), pa ne prav do verha z vodo napoljneno nad luč. Zamaši jo dobro na tesno. Čez malo bo voda zavrela, puh pa, ki ne more izpuhteti, bo nazadnje z veliko silo zamašek vun vergel. Ko bi pretesno zamašil, ti pa posodico raznese.— Učeni so berž potem, ko so to moč spoznali, začeli misliti, v ktero korist da bi se mogla oberniti. Zadeli so jo^ in zdaj nas pripelje puhova moč v 15, 10, 7 minutah, kamor smo poprej komaj v eni uri prišli. To spričuje, kako koristno je uatorne moči spoznavati. Bolj ko jih ljudje poznajo, boljši se jim godi, in manj babjih ver imajo.
Lisčeli. ali osatica.
Lisček ali osatica (Stieglitz) je znana, domača lepo pisana ali lisasta ptica. Od tod njeno ime „1 is ček (lisec)." Liscek živi zlasti v takih krajih, kjer so blizo njiv tudi gojzdi, lože ali hoste. Njegov živež so konoplje proso, zelenjava, osatovp seme i. t. d. Od tod ime ^osatica."
55
Gnjezdi na drevji in postavi svoje kaj umetno narejeno gnjezdo med veje. Ona znese po 4, 6 morsko-zele-nih jajčic z rujavimi pikami in progami. Lisček je prav priljudna in zumljiva ptičica. Lahko ga navadiš, da si sam vodo vleče i. t. d. Njegovo petje je veselo in prijetno. Pravijo, da tisti, ki so dolgiga kljuna nar prijetneje pojejo. Pojejo celo leto, samo tisto dobo ne, ko se skubejo.
Hoja Indijanov.
„Hoja Indijanov v polnočni Ameriki" —¦ piše naš rojak Friderik Baraga, ki ondi katolško vero oznanu-je — ,,je vsa drugačna, kakor hoja Evropejcov. Indijani, kadar gredo, z vsako nogo zmirej tako naravnost pred drugo stopajo, de so vse stopinje v ravni versti, kakor ko bi po prav ozki bervi hodili/ Torej se sled In-dijana od sledu Evropejca prav lahko razloči. Gaz, ki ga Indijani po snegu narede, je navadno ozek, de Evropejc težko po njem hodi."
Mar boljši pomočeh, zoper oparjenje.
v
Oe se človek s kropam ali s kako drugo vrelo rečjo opari, ni boljšiga zdravila od olja in soli. Namazi mu vse oparjene ude z oljem in jih poštupaj s prav na drobno stolčeno soljo. V. malo trenutkih bo zginila bolečina v pol ure vsa rudečina.
Drobtinice.
Leta 452 razdene Hunski kralj Atila Ljubljano, ki se ji je tačas Emona reklo, popolnama.
Leta 944 premagajo naši Ogre na Ljubljanskim polji in jih hudo nažgejo.
Leta 1472 razdenejo Ljubljano Turki.
LeHa 1492 jo obsede spet 10.000 Turkov, pa so prisiljeni jo potegniti.
56
Leta 1561 napravi bukvotiskar Mandel pervo tis-karnico v Ljubljani.
Smešnica.
Nekdo gre na paši zgubljeniga konja iskat, rekoč: Prav vem, de je v tej dolini, pa grem še v uno tam pogledat.
Zastavica.
Kaj. vidijo ljudje, kadar bčbec z Mbcam gre?
Molitne bukvice.
(V novim pravopisu.)
„Sveto opravilo za šolarje. Spisal A. Slomšek. V Celji 1846. Natisnil Janez Jeretin."
Prav lične so te molitne bukvice. Sloveče ime Visoko častitljivega gospoda slovenskiga pisatelja jih »amore samo bolj priporočiti kot naša hvala. V Ljubljani se dobi pri gosp. bukvovenu Kretn-iarji. Cena 15 kr.
,,Nebeški kruh za otrocioe, v pet koščkov rasdeljen, pervio masne, drugič spovedne, tretjič obhajilne molitve, četertič litanije in petič mnoge molitve. V Ljubljani 1849. Na prodaj in v založbi pri Janezu Giontini, bukvarji."
Tudi te molitne bukvičice, v nješsni obleki, ti kaiejo prav razumljivo otroško besedo. Veljajo 8 kr. Ker je na kmetih navada, za šolske darila posebno molitne bukvice dajati, in ker se drugo leto šolskih bukev v novim pravopisu nadjamo; bi bilo »eleti, da bi se vprihodnje vsaj %a šolsko mladost le v novim pravopisu pisane molitne bukvice ali molitveniki kupovali. V soli v novim, v cerkvi v starim pravopisu brati, bo otroke motilo.
Nenavadne besede v tim listu.
Cirilova asbuka, to je abeceda, ki jo je sveti Ciril, eden izmed dveh slovenskih Aposteljnov, zložil. Pervi čerki seje reklo as (V), drugi buki (TT), toraj asbuka, tudi bukvi-ca ali Cirilica.
Dvorna knjižnica (Hofbibliothek). Dvor se imenuje tudi cesarjevo ali kraljevo, poslopje.
Glagolitica je abeceda starih Slovanov, ki jo je sveti Hiero-nim zložil.
Bozalija Eger, založnica, J. Navratil, odgovorni vrednik.