Na nova trnjeva pota do zmage! Danes stopamo v 54. letnik. Zdi se nam nepotrebno, da bi ob tej priliki iznova poudarjali naloge »Učiteljskega Tovariša«. Kakor srao.delali v preteklih letih tako hočemo delati tudi letos. Z vsemi silami in z neizprosno doslednostjo se hočemo boriti za moralne in materialne koristi slovenskega učiteljstva. Zaradi njega smo. Ta zavest naravnava naša pota in dejanja. Bili bi izdajalci svojega stanu, vredni zaničevanja, ako bi ravnali drugače. Svojemu stanu in svoji šoli hočemo stati zvesto ob strani v.teh težkih časih. Braniti in vzpodbujati hočemo to, kar je naše, in tiste, ki so naši. Drugega in drugih nam ni mar. UverJe.ni srno, da se dvigne celota na višino moralne in materialne popolnosti, ako posamezne, a sestavne dele navdahnemo z odločnostjo in ojačimo za boj. Vsak zase ne pomeni mnogo, a kot zavesten in delaven član celote je nenadomestljiv. Trnjeva so naša pota, toda vodijo do zmage! Če bi nas mogli ugonobiti, bi nas že davno. Ampak ves napor sovražnikov je bil zaman. Zato je popolnoma gotovo, da izidemo iz sedanjega kulturnega in krušnega boja kot zmagovalci. Večerne sence zatemne solnce, a drugega dne zarano zablesti z mladim žarom, in noči ni nikjer več. Trdno smo uverjeni, da je leto 1914. leto regulacije učiteljskih plač. Te ne bodo urejene povsod tako, kakor se glase znane zahteve vsega organiziranega avstr. učiteljstva. Ali storjen bo prvi korak do izpolnitve naših postulatov. Mi bomo slejkoprej vztrajali na svojem stališču, da bo konec tega gmotnega boja šele tedaj, kadar bodo naše zahteve izpolnjene do zadn}e pičice. Učiteljstvo nima prijateljev. Zato se pa mora naslanjati samo nase, ostati mora zvesto samo sebi, ako hoče po trnjevi poti dospeti do zmage. Poleg tega pa tudi ne sme. imeti* ¦zgolj samega sebe v mislih, ampak vedeti mora, da pridejo za nami drugi, ki jim moramo že mi ustvariti pogoje, da bbdo ob lažji eksistenci mogli bolje in usRQŠneje služiti svoji kulturni nalogi. Tako meri naša pot in naše delo iz preteklosti preko sedanjosti v bodočnost! Ob Zavezini 251etnici smo lansko leto -pisali: »Dokazi govore, da je slovensko napredno učiteljstvo zvesto služilo domovini, šoli ter časti in ugledu samega sebe! V obupnem boju za obstanek ni bilo mogoče storiti več — saj bi niti to delo ne bilo nikoli izvršeno, da ne razžarjajo naših duš ideali!« To ponavljamo tudi danes, ker je resnično! — kdor trdi drugače, laže! Danes pozivljamo vse napredno slovensko učiteljstvo, naj se oklene našega lista. Treba nam je gmotne in duševne podpore. List mora biti plačevan, sicer je napredek in razvoj nemogoč. Iz nič ni nič. Dolžnost posameznih naših organizacij je, da se dvigne število plačujočih naročnikov in naročnic in da se stare obveznosti brez zadržka poravnajo. To je zahteva stanovske zavednosti. Pozivljamo pa tudi vse napredno učiteljstvo, naj nas vztrajno in redno podpira z dopisovanjem. Stojimo na stališču svobode in ne kratimo nikomur besede, ako smo uverjeni, da hi na škodo naši skupnosti in našim načelom. Celo politiškim nasprotnikom smo že odpirali predale svojega lista, ako je bilo treba braniti resnico in pravico!  Kar smo poudarjali že večkrat, to poudarjamo tudi danes: Okrajna učiteljska društva naj v svojih okrožjih organizujejo redno dopisovanje, potem se naš list dvigne tudi kvalitativno. Uredništvo samo ne more storiti vsega, ker ni vsegavedno in tudi ne vsegamogočno. Ljudje smo tukaj in tam. Zahrbtno zabavljanje in gola negacija ne koristi nikomur, kvečjemu sovražniku. Čitali in slišali smo mnogo navduše-nega zabavljanja, ki pa nas ni spravilo iz ravnotežja. Z golim besedičenjem, ki ne sloni na nobeni podlagi, ni nikomur pomagano. Treba je pozitivnega dela; na nezmotljivost pa ne srne graditi nihče. Zato pa tudi nismo reagirali, ker je škoda časa in prostora. Graditi moramo, ne razdirati! Vsi stopimo kot en mož na trnjevo pot, potem pridemo vsi s skupnim delom do zmage! W ^Efc - <&/redništvo in upravništvo „ fflčiteljskega Wovariša" p.f.