slovenska i DRŽAVA beseda materina, kolika blagodat človeku od Boga! IVAN PREGELJ LETNIK XXXVIII. - VOLUME XXXVIII. 28. FEBRUARJA 1987 Št. 3 - No.3 PREVARA... IDEALIZEM... UPANJE... Luka Dolenje Mladi slovenski rod se prebuja. Že nekaj let nazaj z velikim zanimanjem spremljamo in hkrati ugotavljamo, da je, lahko že rečemo, na pohodu nova slovenska narodna pomlad z bogato vsebino in zamislijo na vseh področjih slovenskega narodnega življenja, predvsem pa na verskem, jezikovnem, na-rodno-kulturnem in gospodarsko-političnem. Poleg tega tudi opažamo oživljanje slovenskega demokratičnega političnega procesa, katerega so slovenski komunisti po uzurpaciji svoje oblasti, s svojo krvavo diktaturo popolnoma prekinili in kije, kot dobro vemo,neobhodno potreben za vsestransko slovensko narodno rast in napredek. PREVARA... Danes slovenska mladina v matični domovini pogumno, brez strahu, kritično ugotavlja, da je bila zapeljana, prevarana in izkoriščana v zgolj komunistične, partijske namene in cilje, ki pa so bili slovenskemu narodu vedno tuji, krivični in prav zato škodljivi. Mladi slovenski rod zdaj že neprestano, večkrat z neljubimi in - po izjavi slovenskega komunističnega funkcionarja, ki v Belgradu s srbskimi načrti pomaga uničevati slovenski narod - nepotrebnimi vprašanji vznemirja in budi otopelo vest starejšemu slovenskemu rodu, ne samo komunističnemu, temveč tudi pripadnikom slovenskih predvojnih političnih grupacij, vključno povojnim nosilcem slovenskemu narodu škodljivih političnih pogledov. Biti prevaran v mladih letih ima za prevaranca lahko večkrat usodne, nepop-ravljice posledice. In če je idealizem, kot pravijo vzgojitelji mladine, v zrelih letih uresničena zamisel,gledanje in prizadevanje idealne mladosti, potem so slovenski komunisti ta slovenski mladostni idealizem s svojo diktaturo in geno-cidno politiko popolnoma onemogočili, oziroma speljali na napačno, slovenskemu narodu škodljivo pot. V čem so pravzaprav slovenski komunisti prevarali slovensko mladino? V glavnem v laganju, prikrojevanju komunistični partiji v prid in napačnem prikazovanju slovenskih zgodovinskih dogodkov in sicer: - Slovenski mladini namerno prikrivajo, daje slovenska komunistična partija od nacistično-sovjetske prijateljske in nenapadalne pogodbe, katero sta podpisala Ribbentrop in Molotov 24. avgusta 1939.1eta naprej, zlasti pa ob Hitlerjevem napadu 6. aprila 1941 leta na kraljevo Jugoslavijo, odkrito sodelovala z nacistično Nemčijo in sabotirala vsak odpor proti njej. - Slovenska komunistična krvava revolucija, ki jo je kominterna vsilila slovenskemu narodu, ni bila primerna pot, ne potrebna za rešitev slovenskega socialnega vprašanja. Do neke mere akutno nerešeno slovensko socialno vprašanje bi lahko bolj uspešno in brez žrtev rešili v zadovoljstvo vseh prizadetih in v dobrobit celotnega slovenskega naroda. - Slovenski komunisti so vse tiste, ki se niso strinjali z njimi ne hoteli z njimi sodelovati, enostavno obsodili za narodne izdajalce. Ker pa je bil slovenski narod v veliki večini proti komunizmu, je bil po komunistični dialektični logiki, bolje rečeno, komunističnemu dialektičnemu nasilju, v celoti izdajalski. - Slovenski komunisti so s svojim terorjem in pobijanjem nedolžnih Slovencev takorekoč priklicali v življenje vaške straže in kasneje slovenske domobrance. - Slovenski partizani so se prvenstveno borili proti slovenskemu narodu, ki je bil v veliki večini proti komunizmu, ne pa proti okupatorjem, kakor to sami poudarjajo. - Krvava revolucija in teror sta bila slovenskim komunistom potrebna, takorekoč edina pot, da so prišli na oblast. - Toliko opevana "komunistična osvobodilna borba" slovenskega naroda ni osvobodila, ne krajevno združila. - Kje je Porabje?, kje Koroška?, kje Primorska? - pač pa snovno in duhovno zasužnjila in ga s svojo zdaj že štirideset let trajajočo genocidno politiko pripeljala na rob propada. - Množično pobijanje, mučenje vernih in narodno zavednih Slovencev proti-komunistov, iz vseh področij slovenskega narodnega življenja. Največ žrtev je bilo na deželi. Ker je bil slovenski kmet najbolj odločen protikomunist, se je vse sovraštvo zgrnilo prav naj. Komunisti so s tem divjanjem uničili najmočnejši steber slovenskega naroda: kmeta! Mladina enostavno ne more verjeti neprestanemu partijskemu zatrjevanju, bolje rečeno, natolcevanju, da so bili vsi ti desettisoči in čez mučenih Slovencev v Kočevskem Rogu, Teharjih, Celju, Mariboru, Jesenicah, Št. Vidu, Škofji Loki... in drugih krajih Slovenije, izdajalci slovenskega naroda. Poudarjam: bili so verni, narodno zavedni, da, protikomu-nisti, nikoli pa ne izdajalci! Med temi tisočimi žrtvami so bili izdajalci tudi dojenčki, komaj shojeni otroci; nedorasle deklice in fantki! - V načrtnem naseljevanju pripadnikov drugih južnoslovanskih narodov v Sloveniji. - Svobode ni! Bratske enakosti oziroma edinosti ni bilo ne v predvojni kraljevi Jugoslaviji, ne v povojni komunistični Titovi Jugoslaviji in je tudi v sedanji potitovski Jugoslaviji ni! Slovenski narod je zasužnjen in vsestransko izkoriščan! IDEALIZEM - Čeprav so komunisti slovensko mladino vseskozi izkoriščavali, speljavali v partijske mreže in varali, ni jim pa uspelo ubiti idealizma do življenja in v Dan svobodne slovenske besede, svobodnega slovenskega narodnega kulturnega ustvarjanja Iz različnih razlogov so številni Slovenci v zadnjih dvesto letih zapuščali svojo rodno domovino Slovenijo. S praznimi rokami in s solznimi očmi so se podajali na dolgo, nepoznano pot, ki jih je vodila v še bolj nepoznani svet, tuje kraje. Kamorkoli pa so prišli, povsod so se organizacijsko povezali, zgradili cerkve in prosvetne domove; ustanavljali slovenske šole, finančne institucije... ipd... Na teh trdnih temel jih so v tujem svetu, novi krušni domovini, zrasle "Slovenije v malem", oaze svobodnega slovenskega življenja, danes edine zalenice v puščavi slovenske komunistične krvave diktature, v katerih se, čeprav daleč stran od rodnih slovenskih krajev, ohranjajo in krepe slovenske narodne vrednote, tudi svetinje imenovane, in prav s tem tudi svoboda, ki je neobhodno potrebna za vsestransko slovensko narodno rast in napredek. V tej svobodi se je v "malih Slovenijah" na tujem razvila živahna vsestranska slovenska kulturna delavnost, ki je tekom let rodila bogate sadove. Slovenci smo lahko ponosni na te velike duhovne in kulturne pridobitve, sadove, ki so zrasli daleč proč od Slovenije, v tujem svetu. Te vidne uspehe in številne sadove v vseh mogočih oblikah, si bomo lahko od blizu ogledali na dvodnevni RAZSTAVI SLOVENSKE SVOBODNE BESEDE IN SVOBODNEGA SLOVENSKEGA NARODNO-KULTURNEGA USTVARJANJA, ki bo dne 28. in 29. marca v Slovenskem domu na 864 Pape Ave. v Torontu. Pokažimo s številnim obiskom - slovenska šolska mladina je še prav posebno vabljena! - da znamo ceniti duhovno in slovensko narodno kulturno bogatstvo, ki je lahko v ponos in v korist slovenskemu narodu v celoti, prav tako tudi deželam, v katerih živimo! Slovensko-kanadski svet II mmmm Slovenija del** ii njej ne zatemnisti spoštovanja do slovenskih narodnih vrednot, tudi svetinj imenovanih. Slovenske narodne vrednote kot npr.: slovenski materin jezik, vera katoliška, slovenske navade, slovenska narodna zavest, ljubezen do slovenske zemlje, skupna, vseslovenska povezanost in pripravljenost braniti te svetinje, so slovenski komunisti vsa povojna leta načrtno zapostavljali, zaničevali in naravnost teptali. Danes oživljene slovenske narodne vrednote že krepko povezujejo mladi slovenski rod v matični domovini, zamejstvu in zdomstvu v borbi za resnično slovensko narodno svobodo, ki pa je bo, kot dobro vemo iz mnogih izkušenj, mogoče uresničiti in doseči le v svobodni, mednarodno priznani slovenski državi: Sloveniji! UPANJE - Z oživitvijo slovenskih narodnih vrednot in povezave mladega slovenskega rodu pa nam je vsem dano vedro upanje, da "vremena"... Slovencem kjerkoli že, "bodo se zjasnila"! Pot je nakazana. Slovenska zemlja je napojena s krvjo vernih in narodno zavednih Slovencev. Prepričan sem, da vse te številne žrtve niso bile zamanj. - Slovenski narod bo zopet zaživel v svobodi in se s svojo svobodno slovensko, mednarodno priznano državo Slovenijo neposredno priključil v bodočo skupnost ZDRUŽENE, in vsaj do neke mere narodno zadovoljivo pomirjene Evrope! sLouenska tO* Aflll 11 O V ■ N I A Subscription rales $12 00 per year $1 00 single issue Advertising 1 column * i*$4 20 1987 ■ 1988 Member of Multilingual Press Association of Ontario Multilingual Pre«» Federation Member of Canadian Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 EucDd Avenue. Toronto. Ont M6G 2T5 SLOVENSKA DR2AVA IZHAJA ENKRAT MESEČNO GLAVNI UREDNIK: VLADIMIR MAUKO P. O. BOX 393. STATION "A". WILLOWDALE ONTARIO, CANADA M2N 5T1 UREDNIK ZA ARGENTINO: MARTIH DUH CALLE 105. No. 4311 VILLA BALLESTER. ARGENTINA Letna naročnin« znata Za ZDA in Kanado $ 12. za Argentino in Braziliio po dogovoru Anglija. Avstrija. Avstralija. Francija. Italija m druge države $12 US Po letalski po tli po dogovoru Za podpisane članke odgovarja pisec Ni nuino. da bi se avtorieva nazirania morala skladati v celoti z miilien/em uredništva in izdajatelja jakov. Vsakoletne prireditve so: Materinski dan, Spominski dan za protikomunistične žrtve, Misijonski piknik, dva društvena piknika, Športni dan in Vinska trgatev. Tu so se vršile tudi svadbe in družabna srečanja manjših društev katere zaključuje ZSPB Tabor z Martinovarjem, Pustna zabava in Miklavževanje pa sta v cerkveni dvorani sv. Janeza Evangelista. Slovenska radijska oddaja. Vodita jo Vlado in Izabela Kralj že mnogo let z velikim uspehom, saj imata vedno več poslušalcev in podpornikov. Naša srčna želja je, da bi nas še dolgo osrečevala kot doslej. Hvaležni smo vama vsi poslušalci. Veselje in žalost nam oznanjata z novicami, s kulturo in zabavo pa nas povezujeta v srečno slovensko skupnost v našerrl mestu in okolici, ki je dosegljiva tudi tistim, ki se radi dela, bolezni ali starosti ne morejo udeleževati slovenskega življenja. Župnija sv. Janeza Evangelista. Slovenska narodna župnija sv. Janeza Evangelista je bila ustanovljena pred 70 leti, že prej pa je bila ustanovljena slovenska narodna župnija v predmestju West Allisu. Pri sv. Janezu smo praznovali 70 letnico 28. decembra 1986. Slovenske maše seje udeležilo precej Slovencev, ki spadajo v župnije, kjer žive, ker seje župnija sv.Janeza, prvotno v mestu Milwaukee, premestila v Greenfield, in je postala mešana, torej ne več samo za Slovence. Po sv. maši smo v dvorani slišali kratke nagovore in imeli predstavitev najstarejših članov in tudi bivših faranov, več navzočih spada že nad 50 let in več v to faro. Videli smo tudi slike od ustanovitve do danes, nato so nas pogostili z zajtrkom. Prihodnje praznovanje bo ob 75 letnici. Pater Peter Jakopec OFM. Pri sv. Janezu smo dobili novega kaplana. Pater Peter Jakopec OFM nam po slovensko mašuje in se udejstvuje tudi na drugih poljih. Izdaja listič "Slovenec", namerava uvesti slovensko šolo. Prireditve. Župnija sv. Janeza Evangelista je povabila čikaško mladino pri sv. Štefanu na gostovanje z božično igro za 31. januar 1987. Prihodnji mesec pa se nam obeta Prešernova proslava. Avsenik Anica in Joža sta praznovala 21. februarja 1.1. 25 letnico , poroke. Prijatelji, predvsem lovci z Mirom Rakom na čelu, so jima pripravili lep večer. Ta zakonski par je zelo cenjen, ker so vkljub velikemu uspehu v Kanadi ostali zvesti slovenski družbi in našim tradicijam. Joža je bil dolgoletni predsednik lovskega kluba. Na večeru so predstavili vso družino. Najstarejši sinje imel lep govor. Kljub njegovim, komaj 23 letom, že vodi veliko mehanično podjetje. Druga generacija tako polagoma stopa po stopinjah slovenske prve emi-. gracije. Diskriminacija. I. D. v Naših Novinah feb. 19. 1987 se pritožuje, da koledar SIM (Slovenske izseljenske Matice) ne priobčuje zadev izseljencev iz Argentine in predavanj v Dragi. Nam se zdi, da je I. D. zgubil smisel za slovensko realnost. Odkar obstoji monopol partije v Sloveniji.se ni, in verjetno ne bo poročal o delu in dosežku izseljencev in zamejcev, kijih SIM ne šteje med "naše". Povsem tako kot NN v Toronto, kjer boš tudi zaman iskal dopisa, pisma uredniku iz slovenske opozicije. Izgleda, da bo kmalu lažje pisati v Pravdo in Izvestijekot v Delo, Nedeljski Dnevnik in Rodno Grudo. Milwaukee, Wisconsin, USA Slovenska skupnost v letu 1986: V društvih, združenjih in v cerkvi je še ljudi, ki še slovensko čutijo in nesebično delajo po svojih zmožnostih in močeh v prid slovenstva in katoliške vere. V preteklem letu je bilo več zanimivih dogodkov na narodnem, kulturnem in verskem polju. Slovensko kulturno društvo Triglav. Društvo odlično vrši svoje poslanstvo. Nastopa samostojno ali pa tudi z drugimi društvi ob raznih prilikah. Triglav park je središče družabnega in kulturnega udejstvovanja med letom. Nešteto lepih dni so obiskovalci preživeli tu in mnogo truda je bilo darovano na uspeh prireditev, ureditve ter vzdrževanja krasnega parka. Nekaterim je tam drugi dom, vsem pa veselo snidenje ro- Slovenska umetniška skupina na University of Wisconsin- Milwaukee. Slovenska umetniška skupina pri tukajšnjem državnem vseučilišču lepo napreduje. Nastopa s petjem, ki ga vodi prof. dr. Leo Muškatevc, plesi, baleti in deklamacijami v priredbi gospe Izabele Kralj. V tem okviru sta imela jeseni (septembra) predavanji o slovenski preteklosti in sedanjosti prof. dr. Bogdan Novak in dr. Ciril Žebot v angleščini. Mnogi udeleženci so prvič slišali, da imamo Slovenci tako staro in zanimivo zgodovino. Nad 300 let so bili naši predniki svobodni ali pa so vsaj uživali notranjo samostojnost pod svojimi knezi. Na Koroškem je bil Edgar zadnji in odstavljen od Frankov med leti 820-822. V Pa-nonijije samostojno vladal Kocelj, kije tudi sprejel sv. brata Cirila in Metoda, v letu 874 pa je izginil neznano kam. Zamenjal ga je frankovski grof Gozvin. V tem letu so naši predniki izginili iz politične zgodovine, postali frankovski podložniki, kljub mnogim uporom in prizadevanjem nas tujci še danes izkoriščajo. Ta burka je stara že nad tisoč let. Slovencem v vsej zgodovini ni nihče pomagal; vsako uslugo pa je narod drago preplačal. S svojimi deli in sposobnostmi je dokazal, da je zmožen in hoče samostojno živeti, zato tudi vreden svobodne in samostojne slovenske države. Med drugim tudi. V Milwaukee-ju izhaja tudi Sokolski Vestnik. Njegovi somišljeniki praznujejo 1. december kot narodni praznik. Lojze Galič pridno poroča v Ameriški Domovini o dogodkih v našem mestu in ureja triglavski kotiček; za svoja leta ima dovolj dela in letanja. Zveza slovenskih društev v našem mestu, USPEH, je bila ustanovljena pred leti, ko so v tukajšnjem muzeju postavili slovensko kočo. Zgraditev in vzdrževanje je treba plačati, zatorej zveza dela prireditve, da krije stroške. Odvetnik Karel Dovnik zbira sklad za pospeševanje slovenske kulture. Nehvaležno delo je to. Kot smo brali v A D. so na Koroškem odkrili tudi Slovence v Argentini. Bolje pozno kot nikoli. Buenos Aires Gost iz Ljubljane, lazarist dr. Anton Stres je govoril na 16. kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije v Osrednjem slov. domu v Buenos Aires, o človeških pravicah in modernih ideologijah. Pozornost navzočih je bila večina bivših beguncev žrtev najbolj globokega teptanja najosnovnejših člo-večanskih pravic med komunistično revolucijo in še po končani vojni, - je bila razumljivo bolj osredotočena na razpravo, na kateri so se porajala konkretna vprašanja o izpolnjevanju človečanskih pravic v Sloveniji. Razgovor, v ka-" terega je poseglo tudi več bivših domobrancev, je ugotovil očitno odsotnost človečanskih pravic v domovini. V republiki Sloveniji se bistveno ni ničesar spremenilo! Charlotte Stuijt, bivša učenka pokojnega glasbenika Draga M. Sijanca, in dirigentka sinfonič-nega orkestra "San lsidoro"s 60 godbeniki, seje ob priliki koncerta, posvečenega Lisztu, spomnila v programski knjižnici prof. Sijanca z naslednjim posvetilom: V spomin mojemu, pred kratkim preminulem profesorju Dragu M. Šijancu (Mariano Drago za argentinsko glasbeno okolje), kije dirigiral Lisztov "Orfej" pred 42 leti v Ljubljani (Slovenija). Ob priliki gostovanja znane pevke Bernarde Fink, hčerke političnega emigranta, v Ljubljani, so tamkajšnji uradni časopisi iz-maličili ime in resnični prikaz prof. Lojzeta Gerziniča kot skladatelja. Označba politični emigrant je namreč v Sloveniji nevarna in zato še vedno nezaležena. Božja poslanka Smrt je za božične praznike iznova zamahnila v slovenske vrste. Na sam Sveti Božič nam je iztrgala v San Luisu ugledno slovensko mater gospo Havelkovo, naslednji dan pa podjetnika g. Dolinarja Lojzeta, upravnika domobranskega lista "Vestnik". Vsem sorodnikom naše sožalje! T. Š. IZ KOROŠKE Prof. Jank Messner. Teleks je 15. januarja 1987 pisal o razgovoru s profesorjem. Kot je znano, je ta osebno obiskal Nikaraguo. V objavljenem razgovoru je najboljša tale označba novega življenjskega položaja, ki gaje ustvaril novi, po Messnerju, najboljši režim: "Mnogi Nikaraguanci lahko prvič v življenju stoje v vrstah pred pro-dajalnicami živil in prepotrebnih oblačil:" Soglašamo (!), s tem simbolom komunističnega gospodarstva, -po vsem svetu! Avstrijski prezir. 4. in 5. decembra 1986 je bil na uradnem obisku pri deželnemu glavarju Wagnerju v Celovcu predsednik slovenske vlade D. Sinigoj. Po razgovoru je Šinigoj izjavil, da mu je Wagner obljubil, da ne bo spremembe v šolstvu brez sodelovanja in pristanka prizadete narodne skupnosti Slovencev. Govori se, do obstaja možnost uvesti za slovenske otroke posebne razrede in celo šole. Nekak južno-afriški apartheid. Še isti dan je bila potem tiskovna konferenca, kjer pa je Wagner izjavil, da bodo stranke svoje načrte o šolstvu uresničile, če ne bo soglasja s koroškimi Slovenci. Tako prezirljivo je Wagner požrl svojo besedo Šinigoju! Tak je bil tudi stalno prezir uradne Avstrije do Slovencev! To je mogoče tudi prav! Slovenci bomo imeli toliko več razlogov proti nerazumevanju in nedemokratičnosti Avstrije. Današnja številka S. D. nosi zaporedno štev. in prosimo bralce, da to upoštevajo! (Uprava). 25 letnica Amnesty International. Ta organizacija je najbolj poznana po intervencijah po celem svetu, predvsem zadeva političnih pripornikov. Poznana je tudi naši skupnosti, saj je intervenirala v slučaju sodnika Miklav-čiča in časnikarja Blažiča. Pogosto intervenira tudi v Hrvaški, kjer je preganjanje "verbalnih zločinov" (par. 133) neprimerno ostrejše kot v Sloveniji. TAKO SE JE ZAČELO... Pobitim v spomin Na Dan mrtvih se spominjam vseh mrtvih soborcev-domobrancev, predvsem onih v Kočevskem Rogu in znanih ter neznanih grobov Sirom Slovenije; namesto sveče in cvttja pa poktanjam v tiskovni sklad 'Katoliškega glasa• 100.000 lir. Levstik Vinko TAKO SE NE DELA V SPOMIN POBITIH! Na Radio Trst A je uredništvo Katoliškega glasa objavilo nekaj misli. Tu jih objavljamo vsem v vednost. Bralci pišejo Duševno barbarstvo In uboštvo na radiu Trst A Dvanajst tisoč slovenskih fantov je bito pomorjenih v Kočevskem Rogu brez sodbe po koncu vojne 1945. leta. To straSno dejstvo, ki je pretreslo tudi marsikatero pošteno in občutljivo duio v matični Sloveniji, je zgodovinska resnica, pred katero je umestno spoštljivo molčati. Smrt je smrt. Ironizirati nad tem je barbarstvo, duševno barbarstvo in uboštvo, nevredno poštenega in občutljivega človeka. Zato se sprašujem, s kakšno pravico se radio Trst A norčuje iz človeka, ki se je tega dogodka spomnil v tukajšnjem slovenskem tisku. To se je zgodilo v radijski oddaji v nedeljo, 9. novembra ob 14.10. Že teden prej, v nedeljo 2. novembra, so v isti oddaji z neprimernim duhovičenjem delali šale ob prazničnem dnevu, češ da ne gre imeti oddaje »v iivo« na 'dan mrtvih«. Radi bi vedeli, kaj o teh neslanostih in duhovičenjih meni vodstvo triaškega radia. Zdi se nam namreč zares odveč, da moramo po javni radijski postaji poslušati talitve mrtvih, pa naj bodo domobranci ali tudi ne. Vse to duhovičenje in norčevanje na račun mrtvih tali prej tiste, ki ga počenjajo. Pa vendar se sprašujemo, če etika, oportunost in zakoni vse te neslanosti v resnici tudi dopuščajo. Ce zakoni dlungle urejajo naše tivljenje, morda d¡L Toda ali se res ni mogoče tem zakonom upreti in nekaj najstnikov, med katerimi nekateri niti slovenščine ne znajo, spoditi z radijske postaje, ki ni zasebna ustanova in v kateri naj bi se prepoznavali vsi Slovenci v Italiji? Urcd. KATOLIŠKI GLAS (3. nov. 1986 Nato je Primerski Dnevnik objavil "Pismo uredništvu", ki ga ponatiskujemo. pismo uredništvu Karst brothers o Kočevskem rogu tokrat z vso resnostjo Dne 13. nov. 1011(3 jo Katoliški glas objavil v rubriki »Bratci pišejo« zapis uredništva z naslovom »Duševno barbarstvo in uboštvo na radiu Trst A«. V njem se bralci, ki so hkrati tudi uredniki (!) tega časopisa, zgražajo: 1. nad nedeljsko oddajo po radiu Trst A z dne 2 nov., češ da so v njej nekateri »delali šale« o tem, da ne gre imeti oddaje v živo na dan mrtvih; Nadaljevanje s str. 2 2. nad nedeljsko oddajo po r » Problem človekove usodne nedolžnosti, tj. zgodovinske krivde, je problem, s katerim se je Kocbek v svojih dnevniških razmišljanjih med vojno največ ukvarjal. Njegov odnos do krivde — -nedolžnosti |e ves čas razporen. kar pomeni, da sprejema logiko revolucionarne volje in je obenem v distanci do n|e Skuša jo utemeljiti, tj. skuša |i najti njeno lastno zgodovinsko določenost Takšno hkratno spre|eman|e logike revolucionarne volje in razločevanje od nje ima za posledico ne le to. da so v njegovih zapisih zapisane misli, ki so si na videz povsem nasprotne, temveč ludi to, da se je Kocbek v začetku — skorai bi lahko rekli — apologetsko identificiral z revolucionarno voljo in nieno justico, in da se je končno odvrnil od nje. V bistvu pa je njegov odnos do človeške nedolžnosti in krivde ves čas isti. isti namreč v tem. da je odkril istost nedolžnosti in krivde. Človekova krivda v zgodovini je hkrati njegova usodna nedolžnost Iz uvidene istosti je Kocbek šele zmogel uvideti razliko med krivdo in grehom oz razliko med krivdo nad bližnjikom in zločinom nad bližnjikom. Revolucionarno prevrednotenje vrednot Prevrednotene pomeni, da neka pravila ali stvar ki nekdai niso pomenila vrednote nekaj, kar nekdaj ktivne blagin|e nad osebno pomeni pravico kolektiva. da |e neusmiljen s posameznikom, ki ga ogroža — četudi ta posameznik tega ni hotel. S tem je seveda posameznik skupaj s svojo subjektivnostjo načelno, avtomatično (še pred ubojemj izpadel iz kolektiva, kakor da sploh ni njegov sestavni del. Likvidacija posameznika je bila pred takim revolucionarnim prevrednotenjem vrednot nekaj neza-mislivega. Vsekakor nekaj ne-običajnega. Tudi prei je imela kolektivna blaginja prednost pred osebno, toda sodba se je ozirala tudi na osebne vrednote in namene posameznika in sodba |e bila prej javna, tožilec, zagovornik, porota itd. Neusmiljenost danes, tj. v času prevrednotenja vrednot je torej drugačne vrste človeka, ki ga kolektiv obsodi glede na njegove t. i. objektivne grehe, |e mogoče ubiti brez sodbe, skratka, likvidirati. Kdor je odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen na tak način. In kdo je odgovoren za kolektivno usodo? Posameznik? Pač, tisti, ki kolektiva ne ogroža — tudi s svojo neusmiljenostjo ne, kajti ta neusmiljenost sploh ni neusmiljena, je v interesu kolektiva! In kdo je na tak način neusmiljen, da ne ogroža kolektiva? Tisti, ki ima v rokah (je vzel v svoje roke) revolucionarno justico Tako je kiog zaprt: odgovoren za kolektivno usodo KRIVDA IN GREH 1. del Katedra 1. X. 1986 ni veljalo, zdaj kot veljavno priznaš in s tem kot tako šele postavit. Takšno -priznanje» sevečJa ni posledica kakega globokoumnega razmišljanja, temveč je ta veljavnost na nekakšen samoumeven način postavljena v takšno (novo) razumevanje in je šele v tem tudi sam človek postavljen kot tak, na novo. drugače; kot človek novega reda. Kocbek je to dogajanie prevrednotenja vrednot zapisal ob likvidaciji dr. Lauberta Ehrlicha, ki je bil »duševni vodja tako zvanih •stražarjev'».' Tole je zapisal: »V dramatičnem položaju med starim in novim redom, ki danes v njem živimo in ki nam nalaga izredne dolžnosti, je posebno jasno spoznati dejstvo, da je usoda posameznika tesno povezana z usodo celote« Temu pač ni mogoče oporekati tudi z ne- ali predrevolucijskega obdobja oz vrednotenja. Toda kaj zapisano pomeni glede na revolucionarno prevrednotenje vrednot? »V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Menja se v tem smislu, da se posameznikova blaginja zelo ostro podredi blaginji človeške skupnosti. Če je v mirnem času kazensko pravo postavljalo sankcije s stališča osebne človekove blaginie. potem je cilj revolucionarne justice javna, kolektivna blaginja Pozornost politične justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na psihologijo obsojenca .« Javna, kolektivna blaginja ima prednost — toda do kod? Kje je meja? Kaj to sploh pomeni, da ima kolektivna blaginja — prednost pred osebno? »To se pravi, da sme določena človeška skupnost z vso pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj na življenje ali smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene.«' Tako torej: posameznik je glede na svoje osebne kvalitete in celo namene nepomemben in je kot tak n e g i r a n — če to zahteva kolektivna blaginja Subjektivni moment — posameznikove kvalitete in nameni — je kot tak izpadel iz zornega kota revolucionarne justice. vsa človekova odgovornost — in • tem tudi pravica do življenja — se ocenjuje s stališča kolektivne blaginje kot take. Prednost kole- K«r menimo, da J* od vlečenja HMrtiiMga teksta po uradnih hi neuradnih zobeh in zobovjih minilo te dovolj časa, da objava ne bi več mogla vznemirjati Javnosti (bolj vznemirljive dola pa e* Rak te zdavnaj objavi» Književni Usti Dola), niti taliti uradnih oseb, de pa je *o marsikdo radoveden, kako je zloglasna zadevččina zgleda ia v celoti, bomo v treh dolih objavili vseh teetdeset strani skoraj ne* »končnega eseje Spomenke Hribar Krivda in greh. Objavljamo ga, ker skupaj s kongresom ZSMS verjamemo, da beseda no bi smola biti dolilct. Napisat, je bH za Kocbekov zbornik, M naj bi iztel 1883 v sedej te pokojni zbirki ZNAMENJA založbo Obzorja. Profesorico Hribarjevo smo prosili za uvod, vendar ne. ve, kaj bi «e lahko dodala tistemu, ker Je bilo ie objavljeno — v Književnih tistih Dele 22/11/84 (O svetnikih ta posvečenih), Zapisniku (»Odgovor na »tovariiko kritiko* aktiva komunistov FSPN«) — Nova revija 41/42 In 43/44 ter v Zgodbi o Kocbekovem zborniku Dimitrija Rupla, Nove revija K/30. Piše, da bo zelo arečna, fte bo njen esej končno ob-Javgen, vendar ne teli ne Katedri p» odg. uredniku sitnosti ta pregona. n... |n verjemite mi, da vam ne rmoraaii jhnav Vsak dan se zapletaš v novo krivdo nad človekom, svoje roke mažeš z nizkotnost|o življenja. namesto da bi čakal na mirne in modre razglede zgodovine Ali ne čutiš, kako razpada človekova plemenitost v tebi in v tvojih tovariših, kako se napolnjujete s sovraštvom, kako vas pačno krči oblastiželjnosti, kako ste vedno bolj hlastni v besedi in nemirni v dejanju, kako vas kazi strah in kako temna je vaša misel? Anarhijo kličete nad človeka, ko se angel in hudič ne bosta več razlikovala v človekovih očeh ••" Ta Kocbekov samogovor izkazuje boj. ki se je v njem bojeval v času in na poti prevrednotenja vrednot oziroma v času prehajanja nje- govega doslejšnjega pojmovanja osebne odgovornosti in pravičnosti v kolektivno. »Dragocena samota duha» je tista, ki se je vse bolj pogrezala v kolektivno, v kolektivni duh in ki si je vsak dan — ki sije vsak dan morala — mazati roke s krv|o. Čutil |e, kako je v njem razpadalo ne 1e tisto, za kar |e doslej menil, da je plemenito, temveč tudi tista samostojnost njega kot posameznika, ko je sam s svojimi vsakokratnimi odločitvami bojeval svoj boj (zoper katoliško ideologijo itd ). Zda| pa je vse drugače: v njem za voljo kolektiva razpada tisto osebno, v to-variiijo, katere del je on sam, vstopajo temna mi- i sel, strah, oblastiželjnost, i Kocbek tenko opisuje porajanje nihilizma prevrednotenja posameznikovih vrednot v vrednote kolektivnega nihilizma, ki človeku jemlje breme osebne odgovornosti a ga hkrati seveda s tem tudi oropa avtonomnosti in avtentičnosti. Kaj storiti? Čakati na »mirne in modre razglede zgodovine« ali pa vzeti nase samo to zgodovino in se obremeniti tudi s krivdami zoper bližnjika? Vzeti nase vse tisto, na kar te vest opozarja, da počneš skupaj s tovariši? Zavezati se usodno s svojim narodom, ki se je odpravil na svojo zmagovito in tragično pot subjekta — ali pa se izogniti temu klicu in ostati »čistih rok«? Prava odločitev, odločitev, ki |e zvesta stiski naroda, mora torej vest pre-sliiati. Od kod kliče vest? Ta drobna vest kliče iz dragocene samote človekovega duha, Kocbek pa jo zdaj imenuje »satan modernega časa« »Pojdi od mene, skušnjavec, moderni in zviti hinavec. Odevaš se-v čisto obleko prividov, ogrinjaš se v hladno brezma-dežnost Tvoj šepet pomeni slabokrvnost tvoje resnice. Tvoj idealizem in spirituaiizem sta krinka, ki z njo človeka odvajaš od dejanja in od odrešenja. Ti si satan modernega časa. Preklet človekov sovražnik si, zaukazano ti je, da mešaš karte.-" Tisto, — vest — kar človeka kliče nazaj iz kolektivnega duha v dragoceno samoto svojega individualnega duha, |e glas hinavca, zvitega skušnjavca. Človeka odvrača od njegovega temeljnega in zavezujoče -g a poslanstva danes, od njegove temeljne naloge, ki mu je zaukazana, zgraditi nov svet. In glede na to nalogo, ki je bila človeku postavljena, odgovarja Kocbek svoji vesti: -Odgovarjam ti iz globine noči, iz izmučenega človeškega srca, iz toplote življenja, dejanja, temveč v opuščanju samega dejanja. Dejanje je prvo. Dejanje je kriterij čistosti. Dejanje je bistvo svet ustvarjajočega subjekta. Kdor opušča (to) dejanje, je zločinec, ker negira samo bistvo novega človeka novega sveta. To — dejanje — je njegova bistvena dolžnost, čistost, in v tem smislu je dejanje (subjekta) zgodovinska naloga in s tem človekova bistvena nedolžnost. Takšno je torej (revolucionarno) prevrednotenje čistosti: čist je tisti, ki vzame graditev sveta nase. Čist je tisti, ki (tudi) greši v tej svoji dejavnosti. Kriv je tisti, najbolj kriv je tisti, ki se takemu klicu izmika. Četudi ima čiste roke, je kriv. Subjektivna nedolžnost in objektivna krivda sta se tako neopazno razšli ali bolje: zamenjali sta svoji doslejšnji mesti. Vendar Kocbek ne zanika, da je tudi tisti, in vsakdo. ki se pregreši zoper bližnjika, ki ga ubije, kriv, toda ta krivda je drugačna od krivde opuščanja dejanja: to je blažena krivda Blažena krivda, ki jo vzame človek nase, je krivda, s katero se šele zaveže, krvavo zaveže zgodovini, soljudem. In stvari. za katero gre Šele skozi blaženo krivdo postane človek zgodovinsko bitje. Krivda, ki nam jo kot krivdo razpre vest, je blažena krivda. V nasprotju z revolucionarnim subjektom, ki ne prizna prav nikakršne krivde, če posameznik naredi kaj v imenu revolucionarne volje oziroma revolucionarne vizije, se Kocbek izrecno trudi to človekovo krivdo kot tako utemeljiti. Po njegovem ni mogoče reči, da kdor ubije osvražnika. sploh ni ubil — to bi bila ta mrzla preprostost, s katero se Kocbek nikoli ni mogel pomiriti: ni mogel pristati na to, da takšen uboj v imenu Ideje sploh ni krivda, temveč je skušal to krivdo utemeljiti in razločiti od krivde opuščanja samega dejanja po eni strani, po drugi strani pa tudi od zanikanja te krivde kot krivde. To krivdo, blaženo krivdo je treba priznati, celo vzljubiti, ne zanikati: »Največji greh je greha ne priznati!» Če krivdo, to blaženo krivdo ne priznamo kot tako, postane šele greh nad bliinji-kom, greh, ki nima nobenega očiščenja Ki očiščenja tudi imeti ne more, zakaj temelj, prvi pogoj očiščenja je priznanje greha, soočenje z njim. V nasprotju z blaženo krivdo pa je tista krivda, ki jo vest očita subjektu »abstraktna krivda, krivda, ki jo prelagaš na tuja ramena«.1" Vsakdo si mora sam iz povezanosti z zemljo, iz narave in usode. Govorim v imenu tistih, ki delajo, ustvarjajo in se ne boje nobenih ovir. Odgovarjam ti v imenu tistih, ki so zavihali rokave in gradijo nov svet.'" Redki so tako precizni in bistveni opisi, kako globoko v ogroženost naroda in iz njegove ogroženosti, iz srca narodovega, je zrasla revolucionarna volja: bili smo nič, bodimo vse! Samo iz totalne ogroženosti (biti) naroda, je mogla in morala nastopiti tako totalna volja biti (vse). ZlVETI hočemo! Zato se borimo! In odpravil se je narod, da bo ustvaril nov svet na ruševinah starega. Taki ljudje pa ne morejo biti boja-zljivci, bati se ne smejo nič in ničesar. Poznati ne smejo nobene ovire, še najmanj ovire svoje lastne vesti. Ne smejo se bati krivde nad bližnjikom. ne smejo se bati izgube dragocene samote svojega duha, ne mazanja rok s krvjo, ne zapletanja v sovraštvo, temne misli in oblastiželjnosti, ne anarhije, ki jo prinašajo med ljudi. Ljudje, ki »se ne boje nobenih ovir», morajo vse to vzeti nase. In tisto, kar je pred tem in takim prevrednotenjem veljalo za čisto, danes ne velja več; danes velja drugačna čistost: »Čistost ni v tem, da si nikoli ne umažem rok z ilom in prahom. Čistost je v tem, da svoje življenje vzamem z vso srčnostjo nase.« Čistost je prav v tem, da počnem vse to., na kar me opozarja vest: da si mažem roke z prahom in ilom (prah si bil in v prah se boš povrnil — torej mazanje rok s prahom in ilom pomeni mazanje rok s krvjo). Kaj pa je potem zločin, če ne to. da si postal sej-mar, ki se je pomešal med prekupčevalce in prece-njevalce, ki ne znajo več reči: da to da — ono pa ne! Kaj je potem zločin, če ne to. da se vsak dan zapletaš v novo krivdo nad človekom, si mažeš roke z nizkotnostjo življenja, in če to ni razpad plemenitosti v človeku, pačenje človeka od oblastiželjnosti, strahu in temne misli? Kocbekov subjekt odgovarja: »Najhujši zločin ni v dejanju, temveč v opuščanju« Najhujši zločin ni v zgornjih opisih posledic naložiti na ramena tiste in take krivde, ki jih more in mora nositi, tako pač sodelujemo kot ljudje v svoji zgodovini. Tisti, ki odgovornost za blaženo krivdo prelaga na tuja ramena, je nemoralen, prekleta je njegova krivda, ker je prekleta in črna njegova nedolžnost, lažna je, ker se skriva za nekimi moralnimi kriteriji, ki'danes, v času totalne ogroženosti naroda kot naroda, ne morejo in ne smejo več veljati Blažena krivda je utemeljena na spoznanju: »Nič nisem, če svojih dejanj ne podpišem s krvjo.«" S svojo krvjo in s svojo srčno bolečino moram vzeti nase zahteve časa: »Veliko zgodovinsko idejo mora človek doživeti in preiskusiti med življenjem in smrtjo.«" Tej veliki zgodovinski ideji mora človek podariti čisto vse: svoje misli, čistost svojih rok, svoje življenje. To je edini način človekove zvestobe samemu sebi in zgodovini sami. Tako se zgodovina sama izkaže kot »oblika človekove zvestobe»." In v tej in takšni zgodovini je »brezmadež-nost» laž. nemoralno preračunavanje in sprenevedanje opreznih riti. ki svojo lastno dolžnost d e j a -n j a prelagajo na druga ramena. Kocbek se je skupno s tovarišijo odzval temu klicu in spoznal, »da moramo svojo usodo vzeti nase od konca»." Pa vendar je žalostno spoznanje: »Zmleti me je hotelo, kajti to noč sem spoznal, da je vekomaj odšla moja svobodna razpoložljivost. Ne svoboda, razpoložljivost.»" Kaj to pomeni: razpoložljivost7 Nekaj drugega je zgolj teoretizirati o revoluciji, se zgolj pripravljati na to. da boš vzel nase vse krivde nad bližnjikom. ko si šele v stanju pripravljenosti vzeti nase blaženo krivdo in se z njo zavezati dokončno in nepreklicno — čisto nekaj drugega pa je, ko to mejo že prestopiš, ko ni več poti nazaj. Tedaj ni več razpoložljivosti, tehtanja; tedaj, ko si vzel blaženo krivdo nase in storil zahtevano dejanje, poti ni več nazaj, »zdaj je konec moje zgodovinske brezmadežnosti. To je žalost posebne vrste Slovo od nečesa, kar mora dati mesto višji zrelosti. polnejši človekovi utelešenosti na tej zemlji. Slovo od poslednje mladosti.«" To je slovo od brezmadežnosti. Postal si zrelejši. Zgodovinski. In nepo-vrnljiv Človek si. postal si kriv po nedolžnem. Človek je po nedolžnem kriv. Človek je Ojdip, ki »se mu prestopek brez krivde veča.«" Prestopek, blažena krivda, s kakršnim se zavezuje z zgodovino, s sočlovekom, naj si je še tako nujen, logičen, samoumeven, človeka spreminja. Pogovor, ki ga Kocbek zapisuje s »sobesednikom«, naj bi se odvijal takole: »Nenadoma je dejal: .Marsikdo med nami je postal lažji, pa tudi težji.' — .Kako to misliš- — .Marsikaj spoznavamo, česar prej nismo vedeli. Vendar za ceno težkih dejanj, ki smo k njim prisiljeni brez svoje krivde. Večina med nami mora ubijati.' — Pogledal sem ga, ta pa je nadaljeval: .Saj ne moremo drugače, vem. Če te kdo z nožem, mu ne boš odgovoril s poljubom. Če so navalili na vas, se pač moramo braniti. Toda verjemi, to leže na človeka. Nikoli nisem mislil, da bom kdaj usmrtil človeka. Rekel bi v svoji pameti, da |e največji greh. ki so si ga fašisti naložili, ta. da nas silijo ubijati Kadar jih kje nažgemo, je to naša zmaga in bo ostala za vso našo zgodovino, toda v zmagu|OČih borcih je stvar druga, v njih ni več pravega človeškega miru. V dušo leže tiha teža. To ostane v človeku in nič ne pomaga.»" Brez svoje krivde moramo ubijati. Po nedolžnem smo krivi. To je glavni greh fašizma, a je tudi naša krivda — brez krivde. Te krivde nič ne izbriše. Kakor tudi nič ne izbriše naše zmage. Oboje je res. Zavoljo zmagovala (zmage) nam je lažje, zavoljo ubijanja smo težji. V dušo je legla tiha teža in v duši ni več pravega miru. To se ne da več izbrisati Še več »Jaz mislim, da bo vsakdo izmed nas za to še trpel ob svoiem času.«" Svojo vest bo nosil vsakdo sam. In vsakdo sam bo moral priti do svoje katarze. Pa ne čisto sam: »Takole ti bom rekel«, odgovarja Kocbek sobesedniku. »tak občutek imamo bolj ali manj vsi, ki vodimo osvobodilni boj, bodisi da stresamo ali ne streljamo. Tega svojega občutka, ki si ga bil izrazil, ne smeš omejiti le na borce. Če smo povezani v vseh odgovornostih, smo tudi v teh Toda prav zato je stvar drugačna. Krvava bramba na življenje in smrt ne more biti le zadeva posameznikove vesti, temveč je zadeva vsega naroda, ki se bori, ker je prisiljen boriti se«. Boriti se, ker si v to prisiljen v imenu svojega obstoja, ni le zadeva posameznika (a tudi zadeva posameznika, vsakega posameznika posebej), temveč je prav zadeva vsega naroda. Tudi rodov, ki bodo šele prišli Ta krivda je naša krivda. To ni kolektivna krivda, temveč prav krivda naroda kot naroda, ki si je iz usode, ki so mu jo namenili okupatorji, iztrgal svoj obstoj. Svoje življenje Zato je prav, da ta nedolžna krivda ostane skupno znamenje celega rodu, namreč krivda — vzeti usodo v svoje roke — s katero smo obstali kot narod. Tista krivda, ki jo revolucionarna justica ne le dopušča, temveč predpostavlja kot nujno, zato Kocbek utemeljeno pravi: -Nihče * med nami nima greha, dokler ne prestopi zakonov vojaškega prava « Krivda je nujna, greh pa postane tedaj, ko se ta nujnost, ki jo sankcionira vojaško pravo, prekorači, ko se ubija zaradi ubijanja. Ali zavoljo maščevanja. Vojaško pravo temel|i na tej krivdi. a sankcionira greh. zločin. Pa četudi je krivda nujna, v srcu ostane tesnoba. »Priznam pa. da ostaja kljub temu v marsika-kem borcu tesnoba Marsikdo med njimi ima nemiren občutek, oglaša se nemirno intimno vprašanje, ki zahteva osebnega odgovora To pa je dejansko zadeva njegovega močnega notranjega življenja,« Ta tesnoba je stvar vsakega posameznika in mu je ni mogoče odvzeti. Kako jo bo prenašal, kako jo bo rešil, je njegovo osebno vprašanje Nekako se bo moral rešiti iz tega nemira Nekako se bo moral odkupiti »Mislim, da se bo vsakdo izmed nas moral po voini odkupiti tako, da bo pokazal boljšega človeka v ustvarjalni dobi, ki nas čaka. Edino to nas bo rešilo nemira. Kdor ne bo ostal discipliniran partizan tudi po vojni, ne bo odpravil te tesnobe. Pravi partizan je v tej vojni opravil le polovico svoiih dolžnosti Mislim, da današnji borec tako dolgo ne bo mogel živeti v miru. dokler se tudi notranje ne bo prečistil.»" Kako se je mogoče notranje prečistiti? In kaj bi s tem notran|im prečiščevanjem dosegli7 Izvirno nedolžnost in neomadeževanost? »Zase ti rečem, da bi rad imel tako srce. kakor sem ga imel prej, preden sem ustrelil človeka » odgovarja sobesednik Toda takšnega srca. kakor ga je človek imel prej preden je ustrelil človeka, ne more več imeti. Izvirna nedolžnost je nedosegljiva Tiha teža je v tem smislu dokončna, tej tesnobi se ni mogoče izogniti, mogoče pa je vzeti to krivdo nase kot svoje lastno znamenje, ki ne zahteva ne povrat-ka. ne utemeljitve, temveč je posameznikov dar sočloveku, rodu in postane tako znamenje in vez vsega rodu Posamezniku pa. ki je postal izvrševalec krvave zgodovine, ni več mogoče naza|, kajti spremenil se je. kakor pravi o sebi Kocbekov sogovornik »Tudi jaz sem se spremenil. Postal sem človek kakršen nisem hotel postati Kakor da me je v sanjah nekdo odpeljal na to pot. pa se nisem znal več prebuditi Nisem več nedolžen Ti veš. kaj mislim Šele čez nekaj let bomo smeli reči. kar že danes vem vsaka vo|na je prekleta, tudi osvobodilna Najbrž nisem slab človek, toda pravega miru ne bom več občutil v svojem življenju."'' Krivda, ki jo nosijo borci tudi danes, ki jo nosiio naši starši in stari staši. je njihov na|več|i dar za nas, nam vsem Ta krivda je naše znamenje naša skupna hvaležnost Naša zgodovina To |e njihov naivečji dar domovini Nihče |im te krivde ne more zares odvzeti Nihče jim ne more dati pravega povračila. Nihče jim ne more dati ničesar, da bi se trak časa obnil nazaj, da bi bilo njihovo srce zopet mirno, kakor da bi se nič ne zgodilo; nihče jih ne more zbuditi iz sanj tako zelo. da bi bila dosežena tista izvirna nedolžnost. ki so jo imeli, še preden so bili prisiljeni človeka ubiti Nihče jih ne more rešiti njihovega nemira. zato žive med nami nezadoščeni, razočarani Zdi se jim, da nismo nikoli dovolj hvaležni za njihov dar in njihovo žrtev. Stopili so v te sanje — morali so — in ne morejo izstopiti iz njih In nihče jih ne more zbuditi, nikoli jim tako zelo ponuditi roke, da bi preskočili brezno spomina Poti ni več nazaj, mogoče je le očiščenje? Je mogoče? Mogoče je kot sprejemanje svoje krivde, brez sovraštva, brez strahu Brez očitkov Mogoče je zgolj kot zavestno darovanje nam. darila, ki ne pričakuje in ne terja hvaležnosti in plačila ker nič ni mogoče plačati. Zadoščenja ni — če ni zadoščenje dejanje darila samega Šele tedaj postane njihova žrtev resnično darovanje .ki povezuje vse nas v eno narodovo telo. Kdor tega ne zmore, išče in terja od nas. ne krivih ne nedolžnih, z a d o š č e n j e ; takšni vedno znova terjajo od nas hvaležnost. in še obresti na hvaležnost, plačilo in plačevanje. Poudarjalo svoje velike zasluge, ne da bi pri tem ponižno opazili, da nekaterih, mnogih, danes med nami ni več. Da so žrtvovali svoja življenja, da so padli za domovino. Svobodo so nam podarili tisti, ki so padli. Ne tisti, ki so ostali živi. Tisti, ki so ostali živi. že kot živi uživajo njene sadove in njene slasti. In kdor izmed nedolžnih krivcev ni do danes storil svojega očiščenja, kdor med nami ni doživel svoje katarze, ta še danes ne uvidi in tudi ne pusti, da bi spregovorili vsaka vojna je prekleta, tudi osvobodilna. Zdi se mu. da so s tako ugotovitvijo žaljene vrednote našega narodnoosvobodilnega boja. Zavoljo ugotovitve, da je vsaka vojna prekleta, tudi osvobodilna, naš NOB prav gotovo ni blaten. Blaten je tedaj in samo tedaj, če se povišuje v nebo — ne da bi se z grozo in obžalovanjem spominjal svojih žrtev. Zakaj ko se pozabljajo žrtve , se izgublja oziroma se odreka njegova svetost. In kjer so žrtve, je prekletstvo. Toda naš NOB ni bil samo narodnoosvobodilen, bil je tudi revolucija. In bratomorni boj Naj bo politična analiza še tako jasna, moralna zavest borca v državljanski vojni je pač vse bolj zapletena od zavesti borca, ki se bori s sovražnim tu|cem."" Občutek te krivde, za katerega Kocbek ugotovi da je podoben »kompleksu zapletene sorodniške krivde«." je samo borbo še posurovelo Prav gotovo je. da ta proces v ljudeh ni tekel enosmerno in brez stisk; to kaže naslednje Kocbekovo poročilo »Čez nekaj časa smo Izvedeli, da so horjulski belogardisti pred začetkom današnjih operacij kričali na partizane. naj se umaknejo, češ da ne bi radi streljali nanje. Kar streslo me je. ko sem zvedel to novico. Vsaj takrat jih zapeče vest, galjote, ko morajo puško naperiti na svojega brata! Taki izrazi kajnovske-ga kompleksa seveda ne krepijo morale v njihovem človeku, ko naj z življenjem brani megleno idejo. Zato so nam kurirji povedali, da so se belogardisti v hipu spustili v beg, brž ko so jih pred začetkom glavnih operacij partizani napadli iz zasede, in da so jih italijanski oficirji z revolverjem v rokah zastavljali ter kričali nanje kakor na živino.«" Uboge človeške pare, ti galjoti in kajni! Od kod je prišlo to strupeno želo, da se je narod tako razcepil na dvoje?! Mar je to človeška usoda sploh? Sredi našega naroda se je znova odigrala svetopisemska zgodba o Kajnu in Ablu: V Abelu nisem videl le pastirja, nomada biblijskih časov, temveč nemirnega in nestalnega človeka vseh časov, nezadoščenega in prvin-skega človeka, neurejenega in potepuškega trpina, vojaka in revolucionarja, v Kajnu pa nisem spoznal le kmeta, stalnega in urejenega in zadovoljnega pravičnika prvih svetopisemskih časov, temveč v Boga predrzno zaupajočega človeka, manjvrednostno, zavratno in grozovito bitje «" Kdo je Kajn in kdo Abel? Je na to vprašanje sploh mogoče enoznačno odgovoriti _ t Bratomorna krivda Kolikokrat bolj se je vojna širila kot bratomorna vojna znotraj narodnoosvobodilnega boja, toliko bolj se je večala Kocbekova zgroženost nad tragiko. ki se je odvijala pred njegovimi očmi. In toliko bolj se je večala tudi njegova distanca do ravolu-cionarne logike oziroma njene justice. V Listini opisuje pogovor, ki naj bi ga bil imel z Borisom Kidričem o belogardistih s Turjaka, o njihovem zločinu in o kazni zanje Čeprav njegov opis morda ni do besede natančen, je distanca, ki jo je Kocbek imel do logike revolucionarne justice, izstopila prav kot distanca in je zavoljo tega primerno navesti zapis tega razgovora. Pogovor nai bi bil potekal takole: »Nekaj se v meni upira jasnosti, s katero ocen|u|emo krivdo svojega nasprotnika » Ta posmislek |e imel Kocbek in je isti. kakor si ga je v Tovarišiji zapisal ob ponovnem premisleku svojih lastnih političnih stavkov, češ. da so pravilni, a mrzlo preprosti Potemtakem gre za razdor med pravilnostjo in resnico človeka, za dve ravni premišl|a-n|a. za raven pravilnosti, logike, in raven tople človeške izkušnje o človeku šamem kot človeku Mrzla, preveč jasna preprostost |e tista, ki ve samo. kaj |e prav in kaj ni prav; ki brez tople človeške pri-zanesljivosti pozna samo krivdo in nedolžnost ter nujno absolutno razdeljenost na različne l|udi Oziroma: »jasnost» mu tu pomeni isto kot »samoumevnost« smrtne kazni za sicer nedvomno kaznivo in zločinsko dejanje (izdajstvo in bratomor bele garde). (prihodnjič dalje) 1 komunike VOSOF Dokumenti ljudska revolucije v Sloveniji, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Liubljani Llubljana 1964 kniiga II dok 54 str 118 2 Tovariiija, str 30-31 3 Tovariiija, 44 4 Listina, 39 5 Tovariiija, 152 6 Prav tam. 7 Prav tam. 8 Tovariiija, 153 9 Glej Dokumenti o ljudski revoluciji v Sloveniji, kn|iga III. str 369. dok 147. izdal Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubliam. Lj 1966 10 Prav tam dok 145 str 363 - 364. 11 Tovariiija, str 210 12 Prav tam 13 Tovariiija, str 211—212 14 Prav tam 15 Tovariiija, str 210 • 16 Tovariiija, str 212 17 Tovariiija, str 50 18 Prav tam 19 Prav tam 20 Tovariiija, str 51 21 Tovariiija, str 29 22 Tovariiija, str 136 23 Prav tam. str. 162 24 Prav tam. str 121 25 Prav tam. str 283 26 Prav tam. str 283 27 Listina, str 470 28 Tovariiija, str 403-404 29 Prav tam 30 Tovariiija, str 50 31 Listina, str 65 32 Tovariiija, str 184 33 Prav tam 34 Tovariiija, str 277 35 Listina, str 183 Obsoditi na smrt človeka za Kocbeka nikakor ni samoumevno dejanje In Kidrič naj bi bil odgovoril: To se pravi, da se ti zdijo belogardisti manj krivi, kakor jih obtožuje-,mo?- Večjega potrdila o tem. da je revolucionarna justica mislila na takšen samoumevno črno beli način, kakor ji je to očital Kocbek, si ne morem misliti — ali so krivi — ali pa niso krivi, če so krivi, je vse čisto jasno, če niso, tudi. Če so krivi, je čisto jasno, da morajo biti kaznovani s smrtjo. Ne more pa biti, da bi istočasno nekomu krivdo pripisoval in jo obenem nekako jemal nazaj oziro- polnilo. Prepričanje — kakor obljuba — se je glasilo: -Videl boš. preproste fante bomo vse rešili iz nje. krivde bomo obtožili le vodilni kader!-To prepričanje se ni uresničilo. Bratomorni zločin V intervjuju z Borisom Pahorjem v knjigi Edvard Kocbek — pHCovalec natega Časa," ki so ponatisnili Naši razgledi (9. maja 1976), je Kocbek pri nas prvi javno spregovoril o poboju domobrancev, ki so jih — po eksodusu iz domovine — nazaj domov poslali Angleži. Vsi ti — vojni ujetniki — so bili odpeljani na Rog in tam pobiti. Je bilo na Rogu tudi tako? Pripravljenost na menjavo — kakšno le. če pa so bili pred teboj uietniki, nemočni poraženci, klavna žrtev! Ne morem videti v tem drugega kakor to, da je nadutost Subjekta vzela v svoje roke usodo naroda in da |e smrt postala »najvišje merilo njene oblasti-." Tako imenovana »osvobodilna diferenciacija«" se je res izkazala za »smrtno nevarno družbeno diferenciacijo«." Smrtno nevarno družbeno diferenciacijo znotraj svojega naroda in za svoj lastni narod Zakaj pobiti domobranci so bili tudi deli svojega, našega naroda. Kakor sta levica in desnica roki enega telesa, tako so pobiti domobranci deli svojega, našega narodnega telesa. Mojega telesa. Sveta jeza in aovraitvo Kako se je to moglo zgoditi? Odpreti bomo morali veliko listov zgodovine, da bomo dobili odgovor na to vprašanje — predvsem pa, da bi to sploh mogli dojeti. ' In kdaj je zrasla tolikšna maščevalnost? In od i kod tolikšno sovraštvo? Kocbek v opisu enega svojih pogovorov premišlja po svoje: »Nemiren sem, pred uro sem se zapletel v pogovor s tovarišem, ki je prišel poročat in me je presenetil s svojo grozovitostjo. še zdaj ne morem razumeti njegovega neusmiljenega govorjenja Pred vojno je bil na vse strani pra-^ vičen, in najbrž tudi zdaj nikomur na svetu ne želi nesreče, pa vendar je bruhnila iz njega maščevai-na misel, nesmiselna in nečloveška. Prestrašil sem se časa, ki začenja z nečloveškostjo levice in desnice kužiti tudi čiste ljudi. Kar nekam naravno postaja, da svojega nasprotnika vedno bolj sovražiš, da ga živalsko zaničuješ in da ga hočeš z mučenjem in smrtjo zničiti.«" Kocbek je tenko zaznal, kako nečlovečnost levice in desnice vedno bolj širi nečlovečnost tudi na ljudi, ki o njih ne bi pričakoval, da bodo kdaj postali neusmiljeni in nečloveški. Kaj je v človeku, da je to tako? Da sovraštvo zajema vedno več ljudi? »To se mi zdi tem bolj čudno, ker smo izpovedovalci družbenega nazora, ki hoče nasilje dokončno premagati in spraviti s sveta.«" Za Kocbeka je nasilje začasna nuja. Je sredstvo za odpravo nasilja sploh. Z našim nasiljem bomo sploh odpravili nasilje, ker ga bomo pravočasno končali, omejevali pa že med samo vojno. Po njegovem naj bi bilo nasilja torej vedno manj, ne pa vedno več. In sovraštva naj bi bilo vedno man), ne pa vedno več. Toda če naj bi tako bilo. potem je tudi danes, .prav danes že treba gledati na to, kako se z nasiljem ravna, da ne bi postalo samo šebi namen. Torej ne smemo ubijati iz sovraštva: »manj sovraštva in več svete jeze«," je vzkliknil Sveta jeza je za Kocbeka nekaj drugega, je »stanje elementarne razkačenosti« " Sveta jeza te obide nad neko temeljno krivico, ki te zadene v srce nad okupatorjem, ki je prišel k nam in hodi po naši zemlji, kakor da bi bil on gospodar Sveta jeza te napolni s nečloveško moč|0, da bi to temeljno krivico ali ranjenost odpravil. Da bi si izbojeval nazaj, kar ti je bilo odvzeto, pa je tvoje po vseh človeških in božjih postavah Sveta |eza te obide- nad krivico in trpljenjem, ki ga je kdo komu povzročil brez usmiljenja, iz golega maščevanja Tudi iz svete jeze se ubija ne le iz'sovraštva Je pa razlika »Odkril sem, da njeno nasprotje ni racionalna obsodba, temveč sovraštvo«." Sovraštvo je nasprotje sveti jezi. Racionalna obsodba je že distanca do sovraštva Racionalna obsodba tudi more izhajati iz sovraštva, vendar to ni več slepo sovraštvo, ne more biti živalsko zaničevanje in hotenje z mučenjem in smrtjo zničiti svojega političnega nasprotnika »Sovraštvo je zgolj refleks nagona, s sovraštvom moramo le rušiti, graditi nikoli. Sovraštvo je v bistvu anarhično, drobi človekovo duševnost in mehanizira voljo More se sicer izražati zelo učinkovito, saj poznamo prav rafinirano tehniko sovraštva, toda vsa ta nagonska intenzivnost razoseblja in dela človeka surovega«" Surovega in brutalnega -Nekaj drugega je jeza. razkačenost. sveta jeza.«" V čem sta si iata in v čem sta si različna sveta jeza in sovraštvo? »Sovraštvo spodkopuje človekove korenine, jeza pa je biblijska strast, nekaj svetega in rodovitnega,« pravi Kocbek in dodaja: »meni zelo blizkega« V tem smislu, v smislu prebuditve svete jeze, razume Kocbek tudi samo osvobojevanje »Mislim, da je slovensko osvobo-jevanje nemogoče brez svete jeze. brez jeze sploh.«" še več, prepričan je bil, »da bi Osvobodilne fronte in njene rastoče sile ne bilo niti brez družbenih motivov niti brez moralne razkačenosti, ki se je prebudila v našem ljudstvu ob zasedbi. Družbena in moralna gibala se združujejo v en sam motor in temu motorju lahko rečemo sveta jeza. Celo to lahko rečemo, da je sveta jeza bistvo slovenskega osvobodilnega gibanja.«" Če je sveta jeza motor osvobodilnega gibanja Slovencev — od kod potem sovraštvo, ki da je nasprotje od svete jeze? Od kod, tega Kocbek ne pove, opaža le. -da bi bilo dobro, ko bi bilo med nami manj sovraštva, tega gluhega in v zemljo zabitega nagona« " Kje je meja med sveto jezo in sovraštvom, ali drugače, kdaj se sveta jeza sprevrže v sovraštvo? Ne vemo, Kocbek uvidi le njuno nasprotje; vse svoje premišljanje razvija iz svete jeze in iz razlike svete jeze od sovraštva: »Revolucionarnost je sveto razpoloženje, ki se ne sme nikoli izmaličiti v igro ali račun«". Zato mu vedno globlje in vedno več sovraštva, ki ga zaznava okrog sebe, zbuja začudenje, njegovemu sobesedniku pa za čudo ne: »Pravičnost in nasilje sta v zgodovini organsko povezana, pravičnost in proletarsko nasilje še posebej « je bil njegov jasni odgovor. In Kocbek: -Brez dvoma, samo kako? Potrebno je razločevanje: proletarsko nasilje hoče odpraviti zlo, ne pa uničiti nosilca zla. Marksistična učinkovitost hoče pričevati za človeka, saj odpravlja nasprotje med vrednoto in dejstvom, med pravičnostjo in nasiljem. Ali naj te mar jaz poučim o tem, da hoče marksistična revolucija ustvariti nove medčloveške odnose, ne pa teoretično in abstraktno skladje med vrednotami?« sprašuje svojega sobesednika Takšno je bilo pač njegovo prepričanje, da hoče marksistična učinkovitost odpraviti nasprotja med vrednoto in dejstvom, med pravičnostjo in nasiljem Da imamo torej pravično in krivično nasilje, kakor imamo po njegovem tudi pravične in krivične likvidacije, itd. Toda — kaj je to nasilje kot tako? In kako odpraviti zlo — človeka pa ne? In kako odpraviti nasprotje med pravičnostjo in nasiljem? Kocbek je prepričan da tako, da odpravimo nasilje, njegov sobe-sednik pa ne — kajti nasprotje med nasiljem in pravičnost jo.je mogoče odpraviti tudi tako, da se nasilje samo razglasi za pravičnost, kakor to dejansko njegov sobesednik tudi razume. Vendar tudi Kocbek ne popusti v svojem razumevanju marksizma: »prvi marksist ne sme človeka ponižati v predmet iti mu pripisati absolutno zlo, kajti prav po marksizmu nihče ni prostovoljno hudoben.« Takšno razumevanje marksizma, da namreč človek ni prostovoljno hudoben, ker je pač produkt socialnega okolja, in da je to potemtakem treba tudi upoštevati pri odmeri kazni, je Kocbeka zbliževalo s tovariiijo. Menil je, da o istem mislijo na enak način. Po njegovem mnenju človek, ki deluje iz svete jeze, ne more postati »kaznovalec«. Maščevalec, kaznovalec, se ozira v preteklost, poravnava račune za nazaj — in s tem obremenjuje prihodnost. Kaznovalec je tisti, ki »nujno zabrede v absolutno zanikanje in ne prenese več adamovske solidarnosti med krivim in nekrivim, med pravičnikom in krivičnikom. S tem pa uvaja nevarno skrajnost v novo oblast, kajti kadar neka oblast preveč zanika, pa premalo potrjuje, postane življenju tuja«." Takšen »kaznovalec« se je torej porajal v samem osrčju svete jeze, narodnoosvobodilnega boja. In porajala se je kaznovalčeva nečlovečnost: »To me je globoko vznemirilo, poleg jarega gospostva se v nekaterih novih krajevnih oblastnikih javlja nečlovečnost.«" Strah ga je »novih idejnih psihopatov in političnih fanatikov«.1' — Zakaj se je porajal »kaznovalec«? Takšen »kaznovalec«, ki je povsem zapadel v zanikanje, zakaj večjega zanikanja kot je uboj svojega političnega nasprotnika, pač ni. Nobene adamovske solidarnosti, nobenega dopuščanja in popuščanja, temveč zgolj samozavest Gospodarja med življenjem in smrtjo, Samozavest absolutne Resnice, ki predstavlja in pooseblja »pošastno premoč zgodovinskih in družbenih iluzij«," ki se kaže v tem, da postaja smrt »najvišje merilo njene moči« Odveza osebne odgovornosti Kocbek v svojih dnevniških zapisih ne opaža le naraščanja sovraštva, temveč si skuša tudi pojasniti vprašanje, od kod v posameznikih nečlovečnost in v čem se kaže »pošastna premoč zgodovinskih in družbenih iluzij»: »Pri nekaterih svojih tovariših sem znova zadel na premoč objektivnega odločanja nad subjektivnim. V marsikom se osebna odgovornost vidno umika brezosebni: vest se v takšnem človeku spremeni v razumsko skonstruirano merilo in se nazadnje pohujšljivo umiri v abstraktnih in praktičnih razvidnostih.»" Osebna odgovornost se vidno umika brezosebni, tj. osebna odgovornost se opravičuje z abstrakcijami kot so »družba, zgodovina, oblast, država. revolucija. Kadar takšne abstrakcije zadobi-jo premoč nad živim človekom, se spremenijo v ekskluzivne absolutnosti« " Kocbek ugotavlja »udobneje je streči abstrakciji, kakor služiti živemu človeku, toda to vodi naravnost v ubijanje človeka«." Ali z drugimi besedami: »kaznovalci« so svojo vest pre-slišali na račun nekakšnega absolutnega pojmovanja zgodovine, države, revolucije, kolektivne blaginje itd. KocbeTt ugotavlja, »da takšno absolutno pojmovanje zgodovinske in družbene resnice neogibno vodi v nečlovečnost«, ker «odpravlja osebno odgovornost in .niciativo« in »zavrača sleherno posameznikovo pritožbo zoper ekskluzivno. mehanično in utilitarno razlago zgodovinske resnice, češ da imajo le njeni avtoritarni razlagalci pravico., da vodijo in oblikujejo človeka. Človek postaja tako le sprejemaiec resnice, ne pa njen soustvarjalec«." Vzrok nečlovečnosti, ki da se je porajala, vidi torej Kocbek v tem, da se je posameznik »skril«, opravičil s tako imenovano objektivno resnico: )az nisem kriv, objektivno je tako Tvoje mnenje je subjektivno, objektivno je to drugače, zato te je treba podružbiti Za Kocbeka je takšen zunanji moralni kriterij nekaj nezaslišanega; vsako resnico, vsako nalogo, je menil, da mora človek subjektivno pre-živeti in dojeti in se scela vpreči v delo. Osebno, subjektivno mora biti prisoten, prizadet in udeležen, s svojo osebno odgovornostjo še posebej Vedno na novo se mora vsakdo vprašati o cilju akci|e in o sredstvih, ki jih uporablja, ne pa opravičevati sredstev s ciljem! Za Kocbeka osebno pa je bil tak postopek razlagalcev »abstrakcij« zelo boleč: »Niti tisti, ki se hoče zgodovinski resnici intimneje približati, ne more storiti nič aktivnega in stvariteljskega. temveč mora le okrepiti disciplinirani krog njenih brezpogojnih izpovedovalcev, kajti materialistični revolucionarni taktiki gre le za to, da človek okrepi učinek zgodovinske resnice, da jo spremeni v silo in oblast, ne pa da jo počloveči in zakorenini v stvariteljski in odgovorni zavesti.«" Ali z drugimi besedami: tudi tisti, ki bi se želel udeleževati živlienia svojega naroda odgovorno in stvariteli-sko, tega ne more če ni bil povzet v t. i. subjektivni krog stvariteljev Zgodovine; če mu torej ni priznano, da je Subjekt. Ves narod je tako povsem samoumevno razdeljenlia Subjekt in na Objekt"; Subjekt ustvarja zgodovino, Objekt, ali bolje, objekti, pa smejo in morejo slediti Subjektu, in sicer disciplinirano in voljno, če ne bodo brezpogojno in brezprizivno oklicani za sovražnika Subjekta in s tem za sovražnika naroda, za suho vejo na narodovem telesu, ki da jo je nujno treba odžagati. Vsi tisti, ki ne morejo kar tako privoliti v to, da so objekti te zgodovinske sile. Subjekta, ki ne morejo privoliti v to, da so zgolj orodje Zgodovine, po tej logiki nujno zapadejo na stran objektivnega sovražnika (subjektivne sile), torej sovražnikov kot takih. In šele. ko postane človek na tak način sovražnik, je njegova smrtna obsodba kakor padla z neba. Brezpogojna je in neusmiljena. In za takšno obsodbo tudi nobenega krivca ni, saj je vendar objektivna ... Z druge strani pa posameznik, ki nima občutka, da je sam soustvarjalec neke odločitve, tudi ne more in treba mu ni vzeti svojega dejanja na svojo vest, pa četudi je to uboj. Dejanje, kakršno koli že mu je že vnaprej opravičeno, celo odvzeto kot dejanje. On je samo izvrševalec Nasproti temu postavlja Kocbek svoje prepričanje: »Človekova vest se ne sme z ničimer pomiriti, posebno ne. ko daje atribut zgodovini. Nikoli do kraja pomirjeni nemir zgodovinskih ustvar- KRIVDA IN GREH z. dei Katedra 29. X.1986 ma imel do nje nekakšno prizanesljivost. Le čemu, če je vse jasno? Med Kocbekom in Kidričem je torej popolno nerazumevanje Ne nesporazum, prav nerazumevanje Kocbeku ne gre za -manj krivde«, temveč za drugačen odnos do zločinca kot človeka Krivde belogardistov Kocbek nikakor ni zanikal, še več, prepričan je bil, da je njihova krivda »morda še večja, kakor jih obtožujemo«, kar v kontekstu njegovega nazora pomeni: večja je njihova krivda zato, ker so se pregrešili kot kristjani zoper prvo zapoved: ljubi svojega bližnjika kakor samega sebe Tako gledana je njihova krivda vne-bovpijoča. saj je bila to krivda zoper narod in hkrati zoper krščanstvo In vendar Kocbeka moti kriterij merjenja krivde belogardistov: -ne vem, ali jo merimo še vedno po narodno etičnem ali tudi že po razredno revolucionarnem merilu,- Seveda je ugotavljanje krivde potekalo po revolucionarnem in ne po narodno etičnem merilu! Saj je tudi stališče do revolucije bilo temeljno merilo za bratomorno vojno! Oziranje na narodno-etično merilo je v revoluciji, v državljanski vojni, izključeno a priori, saj poteka revolucija znotraj naroda. Revolucionarno in narodno-etično merilo se izključujeta ali bolje, revolucionarno merilo si pod-vrže narodno etične ozi-re Kocbek ne zanika pravilnosti tega merila, temveč bi rad znotraj njega samega nekakšno popustljivost Kajti kako se je izkazovalo to revolucionarno merilo? V tem, da iz krivde belogardistov ..prehitro izvajamo sankcije« Preveliko jasnost vidi torej v tem. da iz krivde belogardistov prehitro, tj. ne glede na našo narodno maloštevil-nost. izvajamo sankcije, tj. krivce pobijemo. Malo postanka! Malo premisleka! Malo distance znotraj razredno revolucionarnega merila glede na drugo, narodno etično merilo! Za Kidriča je hkratnost dvojnih meril, narodno-etičnega in razredno-proletarskega kot različnih, nepotrebna; prednost narodno-etičnega pred proletarsko-narodnim pa absurdna, saj se njegova misel zadržuje znotraj samoumevne ideološke identitete: proletarsko-nacionalno, kar mu istočasno in hkrati pomeni pravzaprav obrnjeno: nacionalno = proletarsko. Cemu potem — po tej logiki — dvojna merila, proletarsko in še nacionalno? Poleg tega je bilo v vojni ogroženo oboje, narodno in proletarsko, saj je bil ogrožen narod kot tak: »Sredi vojne smo!« je tako logično vzkliknil. Tega ni bilo mogoče zanikati Toda — sredi kakšne vojne? Tudi v tem se sobesednika ne ujemata; Kocbek naj bi bil odgovoril takole: »Tako je, sredi vojne smo, sredi vojne velikih sil, ne pa sredi državljanske vojne enoin-polmilijonskega naroda,- Seveda smo bili sredi državljanske vojne, to je vedel tudi Kocbek. Misel, ki jo je izrekel Kidriču, hoče povedati naslednje : z zmago velikih sil nad okupatorjem bo vojaško poražena tudi bela garda, ni se nam treba torej do konca pobiti. Ozirali naj bi se tudi na narodno etično merilo, »ki zaradi svojih posebnih slovenskih okoliščin apelira na posebno sloven sko iznajdljivost, na posebno odgovorno izvirnost, predvsem pa na ekonomiko naših malih narodnih sil.« če bi revolucije gledale na ekonomiko narodnih sil, malih ali velikih, bi se kot revolucije sploh ne mogle realizirati. Predpostavka revolucij je »trošenje« ljudskih sil, človeških energij s ciljem samo-uresničenja naroda kot subjekta. Kocbek pa še kar naprej in naprej sili s tem etičnim merilom znotraj revolucionarnega merila Ali z drugimi besedami revolucionarnemu merilu pod-stavlja narodno-etično merilo. »To je teoretična želja, praktično se stvari postavljajo nepo-sredneje in okrutneje-, naj bi bil odgovoril Kidrič Okrutnost spada v praktičnost same stvari. Iz razlike fried obema tema dvema načinoma mišljenja je razvidno, da je bila kazen, ki je bila namenjena belogardistom, bistveno odvisna od samega načina njenega kvalificiranja, merjenja. Kakor je pač z merjenjem vsake krivde. In iz tega vedenja izhaja v svojem pogovoru tudi Kocbek, ko postavi vprašanje: »In vendar nas bodo nekoč vprašali, če smo resnično vse storili, da bi belo gardo zlomili brez nesmiselnega uničevanja!« Nekega dne bo to vprašanje treba postaviti In Jaz ga postavljam: Ali smo res storili vse, da bi beio gardo zlomili brez bratomornega boja in brez nesmiselnega uničevanja? To sprašujem še posebej zato, ker se Kidričevo prepričanje, ki naj bi ga bil izrazil Kocbeku — in o katerem verjamem, da je bilo iskreno — ni iz- O tem poboju nisem prej, preden je o njem spregovoril Kocbek, sliiala ničesar. Udrla so se mi mirna in varna tla pod nogami. Dolgo aem bila čisto zmedena. Je to sploh res? Je to sploh mogoče? Nisem mogla verjeti. Se manj sem mogla razumeti in vzeti nase. Zbudila sem se v zgodovino. Potem sem morala na dolgo in mučno pot. Začela sem spraševati: koliko ljudi je bilo pobitih? Na tisoče. Koliko? Deset- dvanajst- trinajst- Štirinajst- petnajst tisoč .... Kdo ve, koliko jih je bilo zares? Mojbog, koliko je to ljudi! Koliko mladih fantov, mož in očetov in Koliko je bilo med njimi nedolžnih? Ne vemo. Sodbe in obsodbe ni bilo. Kdo jih objokuje? Ne vemo. Kje je njihovo počivališče? Ne vemo. Kdo jim prižiga sveče? Na grobu nihče. Njihovo grobišče je neznano. Kdo jim je izkopal grobove? Jim je kdo izkopal grobove? Ali pa so pogreznjeni v kraške jame, da so izginili, kakor da bi jih nikoli ne bilo?! Vsega tega ve vem. Vsega tega ne ve Le eno je gotovo: vsa človeška zloba se je zbrala v odločitvi, da se ti ljudje brez obtožbe in sodbe — in torej brez vsaj načelne milosti — kaznujejo s smrtjo. In ves zločinski pogum, da se je to tudi dejansko izvršilo. In če je bilo res, med vojno, da se sovražnika »ni mogoče niti rešiti niti ga preoblikovati, temveč le uničiti«," isti postopek po vojni nima enakega pomena in opravičila. Pobiti ljudi brez sodbe, kakor klavno živino, v tisočih kosih, je zločin nad narodom! Ne samo nad tistimi, ki so bili pobiti, temveč tudi nad tistimi, ki so ostali živi. Ni le greh nad poraženci, temveč tudi nad zmagovalci samimi. Nad nami Izhaja iz povampirjene samo-volje, ki je vzela smrt v svoje roke kot dokončno znamenje nihilizma moči. Vzeti smrt v svoje roke pomeni seveda vzeti v roke življenja ljudi in to v času — maja in junija 1945 — ko za takšen način »boja- ni bilo več ne potrebe ne upravičenosti. Tudi ubiti okupatorja med vojno je uboj, da v »borcih ni več pravega miru-. Toda ta blažena krivda je krivda, s katero se človek poveže z zgodovina ji da svojo nedolžnost in se celo tak'6 — po nedolžnem kriv — daruje sočloveku. Med vojno so borci sami nosili svojo glavo na prodaj, Iz dneva v dan zroč smrti v oči. Sami so z najboljšim namenom in prepričani o svojem prav krvaveli in se dali na razpolago s svojim življenjem in smrtjo. V tem je bila neke vrste pripravljenost za menjavo, da tako rečem Bila je neke vrste igra na srečo, hazard s svojim in narodovim življenjem. jalcev je najplemenitejši nemir;z ene strani morajo sprejemati objektivizaciio dogodkov in njej ustrezno ravnati, z druge strani pa morajo varovati svojo notranjo človeško neodvisnost. Ne. človekova vest se ne sme z ničimer pomiriti! Še naj- manj pa se sme pomiriti z mislijo, ki bi ga že vnaprej odvezovala odgovornosti za zlo dejanje. Še posebei se ne sme pomiriti človek, ki neposredno odloča o življenju sočloveka. Če bi svojo osebno odgovornost pre-nesel na nekakšne objektivne cilje, bi sam kot tak izgubil svojo notranjo človeško neodvisnost in bi tudi sam postal zgolj orodje »abstrakcij«. Zakaj tudi cilji so samo zgodovinski. In resnica, ki te cilje izraža, ne more biti nad-zgodovinska ali celo absolutna resnica, zakaj zdi se. "da moremo posameznikovo zgodovinsko priliko uresničiti le. kadar vzamemo v zakup njeno relativnost, človek ne more biti v nobeni fazi zgodovine posestnik celotnega in hkratnega spoznanj o svojem razvoju« " Vsaki zgodovinski priliki ustreza tudi misel, ki |e zgodovinska in jo je treba kot tako vzeti v zakup, skratka, človek ni Bog "Vsaka resnica je pomešana s prvinami zmote in vsaka zmota /e spo/ena z drobci resnice Kdor torej zgodovinsko resnico postavlja kot izključno resnico in ne priznava n/ene kompleksnosti, nujno žene svojo ekskluzivnost tako daleč, da ne priznava nobene druge resnice teč »"' Takšen človek nima seveda nobene distance do svoiega spoznania in svojih resnic Postane ideclog >n svojo osebno, človeško vest je preslišal ali utišal. Svoje postopke je objektiviziral do te mere. da jih |e kot take, zunaj ideološke utemeljenosti, spregledal Postal je poslušno orodje isvoje. družbene iluzije Takšna identifikacija z ideologijo — katerokoli, Katoliška se ie pri nas končala v Delogardizmu in krvavem narodnem izdajstvu — ko posameznik povsem presliši nemir svoje vesti, |e sama v sebi omogočanje zločina. Mrzla in preprosta, jasna in reusmiljena ¡e njena obsodba Oil) posvečuje sredstva — to je njena resnica in ro je resnica ljudi, ki se brez distance identificirajo z njo A od kod distanca? Od kod dobiti moč za di-stanco7 Od kod moč poslušati, ne pre-slišati svo-ie vesti Ki te kliče v avtonomno sprejemanje vseh odločitev? Morda |e Kocbeku prav njegova globoka vera omogočila tudi permanentno iskanje svetega? Kje je tista meja, prek katere človek ne bi smel? Svetost življenja »V tej vojni se ovedam še posebne misli, da z usmrtitvijo ne vzamem bližnjiku le pravice do življenja. ampak tudi pravico do njegove izvirne smrti, se pravi pravico razpolaganja z njegovo največjo skrivnostjo.«" Človeku je smrt njegova največja skrivnost Skrivnost, ki ni na voljo nikomur — če naj ne bi prestopal meje svetlosti, meje svetega Seveda teh Kocbekovih misli ne gre jemati za nekakšno sentimentalno objokovanje človekove smrtnosti V tem pogledu je bil čisto jasen »Ni bližina smrti tista, ki me vznemirja. Vznemirja me bližina tistega, ki človekovo smrt prikliče na nespoštljiv način.«" Toda kaj se to pravi na ne-spoštljiv način? »Mučim se, da bi prišel do jasnosti. To je vse drugačna muka kakor zgolj pojmovna orientacija in iskanje pravega izraza «" Ker namreč ne gre le za primerne besede, gre za bistveno določitev človeškosti človeka. »Gre za meje svetosti, ki jih nosi življenje slehernega čoveškega bitja.«" Vsako človeško življenje je nedotakljivo in sveto. Vsako je samo s seboj meja svetosti. Nespoštljivo priklicanje smrti, ki vzbuja nemir tj. vest, je trganje te svetosti: »nespoštovanje smrti je začetek nihilizma.«" Nihilizem je trganje, teptanje svetosti. Meja svetosti je v nihilizmu pre-sto-pljena Pre-stopljena je sama svetost — z nespoštljivim priklicanjem smrti, ki posamezniku odvzame njegovo do izvirne smrti. Ki mu vzame vso njegovo prihodnost in s tem možnost njegovega človeškega očiščenja. Pri vsem tem prav gotovo ne gre za kako Kocbekovo moraliziranje, nasprotno, blažena je krivda, ki si jo človek, kot smrtnik, mora naložiti v razporu med svetim in zgodovinskim, med usodnim in časnim. V tem paradoksu sploh je človekovo mesto: »Nobenega tveganega dejanja ni brez zla. V oboroženem boju zoper nasilje smo sami zapleteni v nasilje; nihče, ki se je odločil za svobodo in napredek, nima pravice, da bi se iztrgal iz nerazvezljivega spleta namenov in posledic.«" Nihče se ne more in ne sme iztrgati iz blažene krivde, ki mora nase vzeti tudi nezaželene posledice, ne le namene svojega dejanja. Ki mora s ciljem vred vzeti nase tudi sredstva. Z dobrim zlo. In kje je meja med blaženo krivdo in grehom nad bližnjikom? Mejo Kocbek vidi. kot že rečeno, v samo-za-stavitvi in samo-izpostavitvi "Zlu se moram upirati ie s silo takšnega svojega bivanja, ki mu pravimo pričevanje. Kot kristjan se ne morem in ne smem odtegovati niti dolžnostim slovenskega počlovečevanja niti osrednji krščanski zapovedi.« Osrednja krščanska zapoved mi zapoveduje, ljubi svojega bližnjika kakor samega sebe ali drugače: »Krščanska ljubezen ima različne oblike, iz ljubezni do bližnjega morem in smem človeka tudi kaznovati. Le enega ne smem: ne smem mu vzeti življenja.«'" Bog je maščevanje prihranil zase, uči vera. In vendar se moram prav kot kristjan pregrešiti ioper bližnjika, se obremeniti z blaženo krivdo in tako izpolniti svojega človeka. Vse to morem in moram. Moram, ker sem človek tega rodu, morem pa, ker sam izpostavljam svoje rastno življenje za sveto stvar domovine. Vse to moram vzeti nase, tako dolžnosti slovenskega počlovečevanja kakor osrednjo krščansko zapoved. »Za to sintezo nimam veljavnega recepta. le iz dneva v dan skušam v sebi in v tovariših poglabljati čut za spoštovanje človeškosti, življenja in smrti.«" Čut za spoštovanje človeškosti, življenja in smrti je torej tista meja, kjer se ločita blažena krivda, ki si jo kot zgodovinsko bitje moram vzeti na dušo in na svojo vest, in-tisto krivdo, greh, ki ruši mejo svetosti človeškega življenja. Toda kako dosegati to sintezo med usodno in zgodovinsko človekovo resnico? Kako iz dneva v dan presegati ta paradoks, če za to ni veljavnega recepta: »Živeti moram tako jasno in vredno, tako sklenjeno in vznemirjajoče, kakor da bi hotel postati sam svoj dokaz. Drugega sredstva nimam in ga tudi ne smem uporabiti.«" Človek ni sam svoj dokaz, ker ni dokaz nikogar. Toda živeti mora tako, kakor da bi hotel to postati, kar pomeni: živeti moram tako, da mi nič od zunaj ne pomiri moje vesti; nobeni večnostni razlogi, nobena »objektivnost«, nič. Živeti moram tako, kakor da bi bil »nenehni sodni dan« zgodovine." Drugega sredstva nimam in ga ne smem uporabiti. Živeti moram prav kot pričevalec paradoksne (usodne in zgodovinske) resnice. Prav vztrajanje v tej paradoksnosti človekovega prebivanja razgrne Kocbeku spoznanje, da je nespoštovanje smrti začetek nihilizma. Ali. drugače samo-zastavitev lastnega življenja v svetem narodnem boju je blažena krivda, uboj nemočnega, brez samo-tvega-nja, je nespoštovanje smrti in kot tako nihilizem. »Zahrbtno irt brezumno likvidiranje« tisočev ljudi po vojni za meje svetosti ne ve ali noče vedeti. Takšnega početja zato ni mogoče oceniti drugače kakor zločin nad narodom, pa naj ga je storil kdor koli — in v imenu česar koli. Kdo so bili kaznovalci-maščevalci sicer nedvomne belogardistične krivde? Ne vemo. Kako so vzeli nase svoi greh? Ne vemo. Kako so doživeli svoje lastno človeško očiščenje? Ali so ga sploh doživeli — ali pa tega niso doživeli in svoj greh opravičujejo z ne vem kakšno nujnostjo in svoj greh utemeljujejo, »opravičujejo« z novimi grehi zoper bližnjika7 Si pilatsko umivajo roke. kakor da krvi sploh ni bilo? Kakor da poboja sploh ni bilo!? Kakor da umor zločinca sploh — ne šteje:? O zločinu govorim, zločin nad zločincem /e tudi zločin! Hej, kaj se dogaja s teboj!? »Prebudi se In se zavej!« Kaj ne čutit, da se sredi tvoje svete jeze nad zločinom na Rogu poraja sovraštvo, ki Izreka neusmiljeno In brezprizivne »odbo nad lrytrij»yalei teg« dej»riJaT Mar se ti sredi usmiljenja s temi žrtvami in sredi obžalovanja njihovega trpljenja ne koti sovraštvo in klic k izravnavi krivde, ki je bila storjena nad njimi? Mojbog, mar v usmiljenju in objokovanju ne spočenjam v sebi nevarnega sovraštva zoper te samozvance zgodovine, ki so vzeli v roke smrt maiievilko? Mar se v meni ne poraja nova zgodba — a ista, ista, kakor jo opisujem in obsojam? Kdo sem, da bi obsojala? Kdo sem, da bi delila pravico in resnico na levo in na ' desno, odločala o tem, kaj Je zločin in kaj Je kazen, kaj je dobro in kaj Je zlo; kaj je kaj? M Mar tudi mene ne razganja ohola samozavest gotovega vedenja; sovraitvo smrtno nevarne flesnice? Kdo sem, da SMEM obsojati dejanja ti-' stih ljudi, ki so za sveto stvar domovine žrtvovali svojo vest v svetem prepriča-' nju, da delajo PRAV?! Ki so vzeli ne le v svoje roke, temveč nase usodo naroda — subjekta na njegovi poti v samo-osvobo-drtev? Ki so " za vestno In radostno dali svojo nedolžnost zgodovini, NAM!, si okr-v«vili roke In bili pripravljeni tudi umreti? Maščevalci na Rogu — In borci za svobodo — to so vendar eni in Isti ljudje! • ... .. ; , • K* _ . In navsezadnje, kaj pa Jez vem o njihovih nočeh, o tem, kako nosijo svojo krivdo, svojo veliko krivdo? Kaj vem, kako so sami s seboj, kaj vem o tem, kaj pomeni resnično biti kriv In ne imeti božje moči, «is bi jo pre-klical, od-poklfcal, zbrisali? . Kaj vem o tej strašni človeški nemoči zbuditi se tako zelo, tako zares, da bi kot ■ grde sanje, kot črne mAra odšla sama resničnost v neresničnost, v ne-dogode-no?! Da bi je sploh ne bilo, krivde, nikoli in nikdar! Oa bi resničnost postala neresnična! Da bi se srečno zbudil) fz teme v svetel dan brez te strahote, ki so si Jo na-' lotili — za vse nas. r Zame. . - '" K- KDO SEM? Mojbog, kaj počnem? Kaj počnem? In čemu to počnem? — , Na vem. - >. Hvala bogu, prišlo je rojstvo; globoko v 'srcu se Je spočel sram In se ml toplo ra-zlil po telesu." Nevarnost Je zdajle mimo. i. »Pojdi od mene skušnjave«, modemi in t zviti hinavec!« Pojdi od mene SOVRAŠTVO VSEVEDNOSTI. »TI al satan modernega časa!« Priilo je očiščenje! O, koliko poti sem prehodila do tega rojstva, če bi vedeli! Lahko je očitati In prelagati krivdo na druga ramena in na drugo vest — koliko težje pa je ljubiti in — deležitil Milost je prišla: očiščenje je prihajalo. In krivda je prihajala. Zato si moram pošteno odgovoriti: NE VEM. NE SMEM izrekati dokončnih obsodb in očitkov o nečem ne le zato, ker je bila takšna odločitev meni prihranjena po nedoumljivi milosti, temveč zato, ker ne morem vedeti. Nisem Bog. Konec koncev — ne vem. Ne vem — to pa ne pomeni, da menim, -d« je bilo PRAV, da so bili pobiti moji bratje. Odločitev o tem, aH je bilo PRAV ali ni fbllo PRAV, je dosti prekratka, preveč Ja-; sna, samoumevna, mrzla in cinična, da bi mogla biti zavezujoča. NE! Morem in SEM tisočkrat prepričana, aama zase, da ne bi storila tega zločina — toda nemožnoSt stopiti NA MESTO določene osebne-zgo-dovinske odločitve, mi narekuje, da NE > SMEM a sovraštvom absolutnega spraše-, valca soditi o nečem, kar se Je zbralo NA tem MESTU v zlokobno od-ločitev. In če b! tako sodila, bi svetoskrunsko posegala v bližnjikovo življenje. k\ - 1 " ' "-V .•--» - ." vU t Petnajst tisočkrat morem STEHTATI svoj odgovor in si vselej odgovoriti: ne, ne bi dala pobiti avojih bratov, rajif bi sama stopila na irtveni oltar — toda nemož-nost stopiti NA OLTAR, NA MESTO tistih, ki so odločali in tistih, ki so pobijali mi odvzema to božjo pravico brezprizivne sodbe In obsodbe. NA MESTO drugega ni mogoče stopiti, pa tudi odpraviti, preklicati drugega ne morem. Ker nisem Bog. Jaz nisem ne Bog ne ti, in ti nisi ne jaz ne Bog. Med tabo in mano je razpor, ki šele tebe in mene dopušča v svoji enkratnosti. In za-vezi. Med mano in tabo se godi svet(o). ¿e manj je mogoče stopiti NA MESTO bližnjika, ki je odšel od nas. četudi bi zanj umri, bi umrl le sam, namesto drugega nikoli. Vsakdo zaseda samó SVOJE MESTO. Bližnjik, ki je odšel Je na svoj način pre-bival človekovo skrivnost. Nikoli več ne bo nikogar, ki bi TAKO živel in umiral, kakor on; ki bi bil on. TO MESTO je z njegovim odhodom izpraznjeno; TO prazno MESTO je zev, je rana sveta, ki kliče brez besed v zbranost pred nedoumljivo človeško usodo. TO MESTO mora ostati prazno, kar pomeni, da ni nobene utemeljitve za smrt - In nobenega opravičila, »osmislitve« ze nasilno smrt. Nobenega. TO prazno MESTO je mesto mrtvega Bo-oa. To je TO mesto, mesto SVETEGA. TO MESTO JE NENADOMESTLJIVO. Mesto smrti. Neslišni krik od zemlje do neba. čistina ne-do-ločenega, razprtost skrivnosti. TEGA MESTA ne sme zasesti nihče in nič, kar bi se oklicevalo za Boga oziroma za Resnico: takšni nadomestki so suro--gatt, Ki vodijo v zločin. MESTA drugega, MESTA Boga ni mogoče zasesti in celo delati se, da si kakor Bog, se je Izkazalo za zločin In cinično apologijo zločina. To pomeni: nI ga stojišča na zemlji, od koder bi se človek — kot smrtnik — smel vesti, kakor da ima v rokah skrivnost življenja, kakor da mu je od Boga dana Resnica, s katero .M sodil in brezprizivne jemal bližnjiku pravico do njegove izvirne smrti. In ni ga stojišča, od koder bi bilo mogoče opravičevati takšne postopke kot u-pravičene, kot nujne takó, da bi ta Nujnost zasedla IZPRAZNJENO mesto žrtvo-vanega. Noben razlog, nobeno opravičilo tega IZPRAZNJENEGA MESTA ne more zapolniti, tj. nihče ne more vrniti mrtvecu njegovega življenja. Le če bi to mogel, bi bila zamenjava enakovredna. Nobenega razloga, smisla nI, ki bi mogel nadomestiti tivega človeka. ---i---a'; 1'T;• ■ . - . In prav tako nI stojišča, od koder bi smel človek kot smrtnik jemati mrtvemu : ali živemu dostojanstvo njegove enkratne življenjake situacije in iz nje izvirajoče odločitve. Kdor take «odi, sodi kakor Bog... •'■• Prišla so neogibna vprašanja! Bi ti, če bi bila NA MESTU tistega, Id Je takrat Jemal nase odločitev «i usodi naroda, ravnala drugače? Jasno, da bil .•' 1:: ' •' "•*• - \ » «•?'• m v:■ '•< ■ v !* ■ < ' Prepričana i Upam, Ne vem. tr -i :.- ičana sem, da Ml M ■ - 7. :"'rj ,daM. : ■ ■ .."■ .-• 'p . M:, O bog, ne vemt ■ .Vs'.' ■ Že samo s tem odgovorom sem si naložila ta greh na svojo vest, greh, ki je bil te zdavnaj storjen na Rogu. ■ :,' Kajti — to js glavno: •i.&fi&šifcV rf i naše življenje Je lepo in srečno četudi žrtvovanih—maščevanih ni — in morda tudi zato, KER jih ni! Ne le takrat, ko še nisem vedela zs ta zločin, tudi sedaj, ko zanj vem, živim, kakor da ee ni nič zgodilo. Ne vem, zakaj je to tako. Ne morem ločiti dobrega od zlega. Ne . vem. Ne vem. Zakaj ne vem? Zato, ker ne morem stopiti NA MESTO Drugega! Zgodovinske aituacije so v bistvu enkratne in neponovljive. Nedoumljive. V tem Imajo svoje lastno dostojanstvo. In svojo krivdo IN svojo nedolžnost. Zato mora TO MESTO ostati izpraznjeno; nlč(el)na točka, od katere smo vsi eneko oddaljeni, in val enako blizu. Otroci ekrivnosti. To — NEZASEDENO MESTO — je mesto odsotnosti drugega (Boga), ki kot PRAZNO MESTO šele pri-klicuje smrtnika, da prizna grozo nedoumljivosti pre-bivanja; skrivnost, pred kstero sklanjam glavo ne : kot hlapec aH dekla in ne kot gospodar pred še višjim gospodarjem, temveč kot človek, kot ženska, v etrahospoštovanju pred skrivnostjo življenja. Nespoštovanje smrti je zato začetek ni. hilizma. Vaa človekova samogotovost, samogo-tovost vedenja, se zato ne končuje v spoznanju: vem, torej sem, temveč: ne vem, TAKO sem. To seveda ne pomeni, da ne vem ne kod ne kam, temveč da je moje vedenje »utemeljeno« na temeljnem ne-vedenju. Poslednjega vedenja »nimam«. Samota je moj sosed. Dokončne — y Bogu — utemeljitve, osmislitve nimam ne za svoje postopke ne za postopke drugega. S tem seveda tudi orotja nimam za dokončno obaodbe. Ne bom jemala smrti v svoje roke, ker tega ne smem. — Od kod mi to spoznanje? Ne vem. Ta »ne vem« pa nI le odprtost za skrivnost, temveč je obenem tudi temelj moje lastne krivde. Ne vem — in vendar in vendar! odločam, sodim, govorim, ŽIVIM. Jemljem nase lastno blateno krivdo. , _ -t Te »ne vem« je MESTO groze. MESTA tistega, ki je na Rogu moril, ne morem zasesti, zato moram dopustiti nedoumtji-vost takratne odločitve — četudi vidim, da Je zločinske, da je GROZNA, nepreklicna — prav kot NEDOUMLJIVOST človeških osebnih odločitev na KRIŽIŠČU, NA MESTU usodne in zgodovinske resnice. In končno, ta »ne vem«, s katerim upo-gibam koleno pred svojo lastno človeško končnostjo, je tisto, kar me druži nazaj in naprej v človeško skupnost, ki iz same sebe in sredi sebe porajs MESTO nedotakljivosti, MESTO SVETOSTI. O mojbog, nisem Bog, in Tebe ni, in da ne zgrmimo v prepad nazaj in da se ne nagnemo v prepad naprej, se čvrsto primimo za roke, se straimo v »čarni ris«, morda bomo zmogli iz sebe — ljubezen. Ljubezen? 4- Ljubezen. Zakaj samo' kolikor si priznam: NE VEM, toliko se odrekam sovražnega in brezprizivnega obsojanja nad izvrševalci tega poboja — toliko si tudi nalagam krivdo za ta poboj. Kolikor ga vzamem nase, toliko ga jemljem tistim, ki so ga zagrešili. In toliko tudi ponujam bližnjiku svojo roko in ljubezen in odvezo. Vsakemu bližnjiku. Nisem le dedič prestanega trpljenja na Rogu, ampak tudi poboja, ki ga je storil maščevalec — moj bližnjik. Je moril iz sovraštva? je moril iz ljubezni? NE VEM! Kje je meja med ljubeznijo In so-f vraštvom? NE VEM. r" • "* : Fi. Tako je prišlo očiščenje. Očiščenje je samo-očiščenje. In kaj zdaj? Mar poboj na Rogu sploh ni zločin? Mar se boš šla apologeta tega dejanja? NE! Nasprotno! "-:<;■ Poboj domobrancev na Rogu tele zdaj . zares vidim kot tragiko zločina naroda ,. samega nad samim seboj! Kot greh zoper bližnjike. Šele zdaj morem tako see-ta, iz vse svoje biti — zavedajoč ae svoje f\ krivde — odgovoriti: ZLOČIN JE BIL! In šele zdaj ga morem vzeti naaa. S tem in , samo a tem dajem obonem «Vejo obsod-,»bo — In obenem zmorem tudl-bjegovo dopustitev, tj. dopustitev tiste¿*k-ki je bil 1 žrtvovan in tistega, ki je žrteVdokončal. In šele zdaj uvidim ta zločin kot istočasno ustanovitev novega začetka, kakor pravi Kocbeki »greh nI le Izrasmoralnega konca temveč tudi mogočost novega začetka«." 1 ZLOČIN KOT ZAČETEK S samim tem dejanjem, s pobojem domobrancev, je bila na novo. z grozo fizičnega uničenja dela naroda, dosežena z -edinitev. Ta zločin je HKRATI začetek Hkrati ZLOČIN in hkrati ZAČETEK. Samo potrditev naroda Nekakšna samo-ustanovitev Je zločin in je začetek Je eno IN drugo. JE oboje hkrati Če negiraš eno. negiraš drugo. ■■ Trst. Zaliv 1976 " Umtina, str. 469 '" Listina, str 470 ' Listina, sir 283 ' Listina, str 296 Ustlna, sir 301-302 ' Prav tam. 1 Tovsriiija, str 72 ' Tovartilja, str 281 ' Tovarltlja, str 282 ' Prav lam Prav tam " Prav tam " Tovarliljs, str 292 " Tovarltlja, str 73 " Tovarltlja, str 165 " Llstlns, sir 302 " Listina, str 365 " Listina, str 54 " Listina, sir. 208 " Listina, str 183 " Llstlns, str 328 -329 " Listina, str 210 " Ustlna, str 328 " Prav tam Llmtlna, str 183 ' Umtina, str. 210-2t t ' Prav tam. ' Limtinm, str. 39. ' Tovariiljm, str t64 ' Prav tam ' Prav tam. ' Tovariiljm, str 214—215. ■ Umtina, str. 40 ' Umtina, str 39 Umtina, str. 40 Prav tarn Umtina, str. 54 Umtina, str. 286 S takšnimi grozovitostmi se narodi kot narodi v zgodovini postavijo ali vzpostavijo na novo, drugače. Tudi ta poboj je take vrste zločin, ki nas je vzpostavil na novo. brez njega bi bili drugačni kakor smo. Brez tega poboja ne bi bili to. kar smo in kakor smo za vso našo prihodnost vnaprej. Brez tega poboja ne bi bila to, kar sem in kdor sem. Takšno grozovitost je treba pozabiti. Pozabiti kot maščevalno misel, ki bi iskala zadoščenje in opravičilo za greh — pa se le zagrinja v nove in nove grehe, da bi zakrila tisti prvi greh: zločin. Pozabiti je treba to grozovitost kot strupeno zel, ki bi iskala vedno novo in novo prst za svojo rast. Spominjati pa se je treba takšne grozovitosti prav kot narodove tragedije in njegove veličine v trpljenju. Pozabiti je treba sovraštvo, ne pa tiste usodne sprepletenosti, ki jo je izzvala, in ki tudi nas druži v eno narodovo telo. Toda najprej si jo moramo vzdigniti v spomin prav kot narodovo tragedijo, da jo bomo sploh mogli pozabiti kot sovraštvo. In da bomo zmogli postati eno narodovo telo. ki ga prevevata »spominski občutek«" in »spominsko čustvovanje;«" spomin kot stoja (v-stanje) na meji med praznikom in nihilizmom. Stanje na tej meji, na tem mestu, mi omogoča, da povežem preteklost s sedanjostjo in da šele od tod pogledam naprej v prihodnost. Omogoča mi, da ne prezrem tistih, ki so odšli; da stegnem roko do tistih pred menoj in da jo ponudim tistim, ki prihajajo. Takšna stoja mi omogoča drugačen odnos do zgodovine, do bližnjika. Nikogar ne kličem na za-govor, niti v tem smislu ne. kakor Kocbek, ko pravi v omenjenem intervjuju Pahorju: -Odgovorni ljudje nam morajo razložiti. kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom. Povedati nam morajo, kako more odgovornost za zgodovino odvezati od odgovornosti do človeka?« Odgovornost do človeka je na paradoksen način povezana z odgovornostjo do zgodovine Iz brezna zgodovinskosti zgodovine, iz breztemeljnosti naše biti prihajajo nedoumljive osebne odločitve Poslednjega, vse-utemeljujočega odgovora na »zakaj?« — ni. Tega odgovora ni niti za nas, ki nismo bili konkretno udeleženi v tem dejanju, kakor tudi ne za tiste, menim, ki so bili konkretni udeleženci in eksekutorji sami. Grozno in nedoumljivo je, nikoli doumljivo, kakor je nedoumljiva skrivnost človekovega prebivanja. Neposredno vmešani v to dejanje nam morejo osvetliti konkretne okoliščine za takšno odločitev in izvedbo te eksekucije, morejo nam pojasniti svoje osebne razloge in strahove, — ki so do tega pripeljali — toda odgovora kot Odgovora ni. Ni Odgovora, ki bi to dejanje dokončno opravičil in tudi ni Odgovora, ki bi to dejanje dokončno obsodil Ne obstaja beseda, ki bi dejanje zbrisala s sveta in tudi ne beseda, ki bi ga dokončno utemeljila, opravičila. Obstaja dejanie samo, »o mesto. Skrivnost in nedoumljivost človekovega življenja je prevelika, zadnjega razloga svojega delovanja ne vidimo. — Zakaj o tem pišem? Ne vem. — To je preprosto treba vzeti nase Dejanje je to meeto, kjer se moremo in moramo srečavati ljudje kot ljudje. -Nikoli do kraja spoznana vezljivost zgodovine«" nas sicer ne rešuje odgovornosti za greh in krivdo, toda ta uvid dopušča nas same prav kot ljudi. Strinjam pa se s Kocbekom, da je to dejanje porojeno iz ostudne bojazni pred nasprotnikom Ampak — od kod boiazen? Mar jo je res dokončno mogoče pojasniti zgolj s potekom državljanske vojne pri nas? Če bi iskala odgovor, takorekoč za-govor od odgovornih ljudi, mar ne bi počenjala istega, kar so počeli oni sami, to je iskala od njih odgovor in zadoščenje, kakor da so absolutno odgovorni; pač po isti logiki ni važno, kaj ste subjektivno hoteli. objektivno ste izvršili zločin In pika. — Mar tako vprašujoč ne bi počela natanko istega, kar so počeli in dokončali oni sami? Ne more biti stvar v tem, da se krivda zagovarja, od-plačuje in maščuje — temveč, da se NOSI. Da se niti ne prekrije— plozabi s ciničnim opravičevanjem niti ne razraste kakor rak sovraštva in maščeva-nja. Ne: odgovarjati za krivdo, ne: odplačevati jo, temveč — prenašati jo. VZDRŽATI JO. To je edina pot iz verige sovraštva, v katero smo že tako dolgo ujeti. Ni nobene zgodovine kot Zgodovine, kot Resnice. ki bi jasno in nedvoumno razločevala, kaj je zgolj dobro in kaj je zgolj zlo, kaj je laž in kaj resnica. To seveda ne pomeni, da ni ne greha ne krivde. Nasprotno, to ravno pomeni, da greh je in krivda je. a da se nikoli ne dasta ne odplačati ne zničiti. Nič ni mogoče zanikati, zbrisati. Poboja domobrancev na Rogu ni mogoče zanikati, zničiti. Samo Bog bi ga mogel -utemeljiti- — ker bi ga tudi mogel pre-klica-ti, obrniti trak časa nazaj in — zbrisati kot nikoli-do-godenega — Torej tega dogodka, tega brezna, praznega mesta tudi ni mogoče z ničimer zapol- niti. Kot tak ostaja del naše zgodovine. Kot tak dogodek mora ostati ves čas razprt prav kot naš dogodek, zadevajoč nas v naši biti, v naši človečnosti. Razprt kot groza, ki nas utemeljuje kot narod in nas tudi razpira v prihodnost. Breztemeljnost zgodovine, zbrana v tem groznem dejanju je obenem vse-(nas)-utemeljujoča. Zakaj res je, vsa človeška zloba se je zbrala v odločitvi tako likvidirati svoje ujetnike — toda od kod zloba? Iz brezsrčne misli, iz mrzle in trde ideologije. Ali pa je v ideologiji le našla svoje mesto in opravičilo? V človeku je brezno vprašanja, ki mu nihče ne ve odgovora: »kaj je tista lahkota, ki z njo eden postaja klavec, drugi pa njegova žrtev?«" Kdo bi mogel na to odgovoriti? Šele takšno giedanje, ki vzame nase razpornost človekovega nehanja in vzame nase s tem tudi narodovo zgodovino kot tako, nam dopusti, da tako v žrtvi kakor v klavcu navsezadnje vidimo zgolj človeka, človeka v njegovi usodi. Kot »žrtev« usode. tj. človek sam. Morda mora človek prehoditi veliko poti, da bi se »zbal sam sebe«" in da bi spoznal, da se nedolžnost in krivda prepletata, da »nedolžni postaja krvnik, krvnik pa postaja žrtev nedolžnega«." To je ta čudna sprepletenost. Kdo je Abel in IN Katedra 10. XI. 1986 3. in zadnji del kdo je Kajn — samo v simbolični zgodbi je to čisto jasno. Razpornost začetka Ko pravim, da je ta zločin začetek, to nikakor ne pomeni, da menim, da je bil to dober začetek ali celo. da je bil nujen prav tak začetek. Začetek je bil, razporen začetek. Samo dejstvo tega in takega poboja je gotovo opredeljevalo naše povojno življenje tako v političnem kakor v moralnem pogledu. Deset in več tisoč družin, ki so objokovale svoje drage, ki so se vdrli v zemljo, je moralo nekako preboleti te smrti. Tudi iz veličine tega preboletja, »pozabe«, raste naš čas Kdo bo izmeril njihovo trpljenje, ko niti niso vedeli — in ne vedo danes — kje počivajo njihovi dragi? Glede na to, da je bila tudi resnica o tem poboju zamolčana, in zato zakrita grožnja, pa je gotovo, da so svojci čutili to eksekucijo kot nasilje in da jih ni moglo prevevati zaupanje v novo oblast; krivci sami pa so se —neodrešeni— gnetli v svojem lastnem grehu na mučni poti hkratnega skrivanja zločina in hkratne težnje po odrešitvi. Ne strah in pogum. temveč strah in'nezaupanje sta oteževala naše povojno sproščanje. Do tega poboja še danes nimamo sproščenega razmerja; še danes se nadaljuje ta nihilizem — z zamolčevanjem. Zamolčanje smrti je tudi nespo-štovanje smrti in torej način nihilizma. Nikoli to dejanje ni stopilo iz zamolčanosti zgodovine v svetel prostor iskanja odveze. Še danes se skriva za samoumevnostjo svoje Pravice in Resnice. Nikoli v vsem povojnem obdobju ta zločin ni bil predstavljen — nismo si ga predstavili — kot zločin, kot dejanje nad narodom, ki ima svoje vzroke, svoj namen. svoj pomen. Nihče ni stopil pred svoj narod rekoč: krivi smo. ker smo izvršili našo sodbo nad krivci bratomornih zločinov; krivi smo, ker smo mislili, da moramo to storiti in smo to tudi storili, ker smo tako hoteli končati sovraštvo, ki ga je spo-čela ta vojna. Začeli bomo znova, povsem znova, na široko bomo odprli vrata v demokracijo, naredili bomo vse, da se sovraštvo konča in da se nikoli več ne začne znova. Ne, znova nismo začeli: še po tej grozni smrti jim nismo dali odveze; še danes veljajo domobranci in samo domobranci za edine krivce, za absolutno krive, še kot mrtvi; Mi pa nismo krivi. In tudi nikoli Mi nismo bili krivi. Ker vse, kar naredimo Mi, je prav In to nam daje pravico, da si jemljemo pravico, da korakamo naprej in samo naprej — ne da bi se kdaj ozrli naza|. Ne da bi se kdaj ozrli na nekatere postopke in se zamislili nad njimi. Kdor se ozre v preteklost. ie preklet Ne da bi (si) kdaj dovolili, da bi nas ti postopki srečali v vseh dimenzijah, in tudi v svoji grozljivosti Še posebej v sv^ji grozljivosti. In tako se veča ne — odgovornost do svojih postopkov, temveč totalna ne-odgovornost in raz-ve-zanost odgovornosti in krivde za svoja lastna dejanja. Toliko lažje se je od odgovornosti za osebno avtentično življenje odvezati ljudem, ki za dejanja na Rogu ne morejo biti osebno odgovorni ali kakor koli konkretno (u)deleženi, saj so se rodili šele po tem dejanju. Posledice tega si komaj moremo predstavljati v vsej njihovi grozljivosti — le kdo jih vidi kot take? »Izginja notranja zveznost, izginja kontinuiteta, širi se epidemija pozabljanja, preteklost postaja brezobvezna, deli človekove dušev-nosti razpadajo, ne čutijo več intimne zveze, ki bi jih objemala v nedeljivo celoto." Narod, ki mu je zakrit — ki si zakriva — del svoje zgodovine, živi, kakor da je ne bi imel. Narod brez zgodovinskega spomina tudi pozabiti zares ne more ničesar. Narod brez zgodovinskega spomina se počasi spreminja v primeren material za kakršno koli manipuliranje, od katerih je gotovo najhujše samo-manipuli-ranje. V tem poboju Je zametek naše povojne zgodovine. V dobrem in v slabem. To moramo vedeti To je naša zgodovina, to smo mi. Če tega ne vzamemo nase, naša ljubezen do zgodovine ne bo ljubezen, kvečjemu papagajčenje o zmagah, nikoli pa ljubeča in zgrožena poklonitev žrtvam, ki so bile, ki so morda — po neki čudni logiki — celo nujno bile Če tega ne bomo vzeli nase, naša hvaležnost ne bo hvaležnost, temveč nam bo zgodovina le »brezobvezna preteklost«, nekaj kar je pač bilo, za kar so krivi drugi, kar se nas nikakor ne tiče. Nekaj, kar je treba pozabiti oziroma nekaj, česar se sploh ni vredno spomniti. Narod, ki nima svobodnega, sproščenega in ljubečega razmerja do svoje zgodovine, je sam zapisan ne le istim napakam, ki jih je kot narod že storil sam nad sabo. temveč ponavljanju enakih napak, ki naj bi druga drugo utemeljile, a se le kopičijo na poti samouničevanja. Mar je res. kar je zapisal Kocbek: »Bližamo se neznanski indiferenci, ki je ne bo mogla razložiti nobena kolektivna psihologija?«" Res je, da ne čutimo intimne zveze, ki bi nas z našo polpreteklo zgodovino objemala v nedeljivo celoto. V Zmago pogreznjena tragičnost polpreteklega časa grozi porušiti vsak ljubeč in spoštljiv odnos do te zgodovine, do vsake in do vse človekove usode, do smrti. Ni mogoče ljubiti in spoštovati neke smrti, drugih pa ne — in obenem trditi, da spoštuješ smrt in da priznaš človeškemu življenju kot takemu dostojanstvo. Ni mogoče spoštovati neke smrti, druge pa ne, rie da bi zapadel v nihilizem, ki je po Kocbekovem — zanikanje, nespoštljivo vedenje do smrti kot smrti. In ni mogoče ne biti nihilist in priznati samo Zmago, tragičnosti kot njene' spremljevalke pa ne. Zmaga, velika zmaga, ki ji nihče nič ne more vzeti, saj »je to naša zmaga in bo ostala za vso našo zgodovino«, zmaga, katere vsekakor srečni dediči smo mi sami hočeš nočeš izgublja svojs človeško veličino, svoj človeški obraz, če je odtrgana od svojih lastnih zmot in trpljenja, ki ga je kot taka povzročila. Zmaga je bila draga. Kdor vseh smrti za domovino ne bo spoštoval, ljubil, tudi zmage ne bo imel, ker mu preprosto ne bo pomenila prestanega trpljenja ljudi kot bližnjikov. Smrti nekoga, ki se te ne tiče, ne moreš ceniti. In zmage nad tistimi, katerih smrt da je tako in tako nič-vredna, ali celo omembe ne-vredna. tudi ne moreš ceniti. Cenim, tj. spoštujem in ljubim, lahko samo tisto zmago, ki je bila pridobljena v tragičnem spopadu znotraj samega naroda — kar je tudi bila — a to se mora priznati tudi kot svojo lastno krivdo. Sicer vsi »premaganci« postanejo prej ali slej neke abstraktne točke, ki so bile pač nujno potrebne, da se je sploh lahko zmagalo — a ljubiti take zmage ni mogoče, ker ni ne kaj spoštovati ne kaj obžalovati. Je rešitev? Je rešitev. Toda rešitev ni Rešitev, ki bi začenjala na zaniko-vanju! Kakor se ne moremo delati, kakor da NOB ni bilo. se tudi ne moremo delati, kakor da poboja na Rogu ni bilo! Kaj torej »storiti glede na nezaslišano usodo domobrancev«, sprašuje Pahor Kocbeka v omenjenem intervjuju, Kocbek odgovarja: »Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje.« Danes smo še vedno sredi tega zanikanja. Objava Kocbekovega intervjuja v Naših razgledih ne more imeti značaja nekakšne objave, s katero da je že vse opravljeno. Ta objava mi prej zveni kot cinična prezentacija moči, ki si pač lahko dovoli tudi »objavo« takšnega intervjuja, kakor tudi izjavo ob njem, češ da gre za »politični pamflet. ki skuša ponarejati našo zgodovino« in — pika (Seveda ta kritika ne leti na uredništvo Naših razgledov — pa saj odločitev o objavi tudi ni bila njegova.) Ne! Gre za to, da si to domobransko usodo priznamo prav kot usodo sestavnega dela slovenskega naroda. Kot zavezujočo za nas: »Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v lasno in pogumno zavest«, sporoča Kocbek. Potlačena in pohabljena je zavest naroda, ki zanika del svoje zgodovine. Pobiti domobranci so del našega naroda. Naše zgodovine. In v njej smo na skrivnosten način vsi, živi in mrtvi, pretekli, sedanji in prihodnji rodovi. Razmisliti pa bi morali, v čem je bistvo nihilizma, ki se kaže z zanikanjem dela naroda. Kot da bi bila zgodovina last nekoga, drugega pa ne. Zgodovina je moja. In je prav toliko tvoja Zgodovine ne more noben človek dati ali odvzeti drugemu človeku.-To nam je vsem dano, podarjeno Se mrtvi ne izpademo iz nje Na čuden način je naša posmrtna »prisotnost« tu in vznemirja in opredeljuje žive. Zatorej je krivda do mrtvih zavezujoča: »Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more. dokler javno ne priznamo krivde, svoje velike krivde » Kocbek govori o krivdi, o naši veliki krivdi. Naša je, nad vse zadevajoča. Njegova napoved, da se tako dolgo ne bomo otresli preganjavice in mdre, dokler ne vzamemo nase te velike krivde, pa je mogoče še preveč optimistična; rekla bi namreč, da je danes stvar v tem, da sta potonili tudi preganjavica in mora in se vgnezdili v vsesplošni indiferenci. Da že sploh nihče več ne ve. od kod to čudno prekletstvo, ki nas vedno globlje in vedno manj razumljivo pelje v — temno prihodnost. Ta najgloblja indiferenca. ki že ni več nikogaršnja krivda, se mora razpreti! Svojo zgodovino si moramo odpreti. Ključ do teh zgodovinskih vrat pa ni iskanje krivca zavedajoč se svoje edine Resnice in Pravice, temveč je to ključ premisleka, te in take zgodovinske poti naroda prav kot zgodovinske v epohalnem smislu. In če se kot narod ne bomo »naučili« objokovati vse naše žrtve, tega »ključa« ne bomo nikoli našli Jasna in pogumna zavest bi zmogla ne le priznanje tega zločina kot zločina, temveč bi zmogla tudi to. da bi ti množični grobovi, kjer koli že so, postali eno od svetih mest na naši zemlji, dostopni ljudem. da jih obiskujemo — če ne že to. da se te žrtve prekopljejo in dostojno pokopljejo, kakor je to primerno naši civilizaciji in kulturi Ne zato, ker so bili domobranci, ampak ker so bili ljudje. Mrtvi so mrtvi, drugega »zanje« pač ni mogoče storiti. Dostojni pokop bi bil do-god-ek za nas, žive, z nami bi se do-god-ila bistvena sprememba naše zgodovinske biti, saj bi bili sposobni sprave s smrtjo in s svojo lastno zgodovino. Da bi že enkrat nehali sektašiti med mrtvimi! Sredi Ljubljane, v njenem srcu, bi moral stati obelisk, ki bi krikal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kazno-valec Na tem obelisku naj bi preprosto pisalo: »Umrli za domovino«. Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano. Mi pa smo ostali. Torej smo mi, vsi mi in vsak med nami, dediči tega hrepenenja in žrtvovanja, Ce kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpijer.ia našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas |e zdesetkala. Če nismo sposobni v zločincu videti človeka, če se ti človeško ne smili tudi zločinec sam. strupenega žela vojne nisi premagal in katarze, očiščenja ne boš dosegel Narodna sprava Prvo dejanje narodne sprave je priznanje te krivde, te naše velike krivde. »Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno prihodnost.« pravi Kocbek Pahorju. To bi bil prvi korak k narodni spravi v najbolj polnem smislu besede Ne — k spravi z belogardiz-mom kot takim, temveč k spravi med ljudmi kot ljudmi. »Prav tragika bo povezala oba in ju človeško približala.«" Ne le ateista in teista. temveč oba dela. vse dele naroda. Takšna sprava pomeni spravo z našo človeškostjo, pomeni spremembo »narodnostne človečnosti«," Ne samo tisti, ki ie bil na Rogu ubit in je prej ubijal, tudi tisti, ki jih |e dal pobiti in tisti, ki jih je pobijal, je moj bližnjik Kaj je torej narodna sprava? Je kohezi|a vseh narodnih sil. vseh ustvarjalnih sil v narodu, kohezi-ja, ki se more kazati le v »priznanju nazorskega pluralizma, usmerjenega v enotno slovensko bit« " Takšna kohezija je edina alternativa »smrtno nevarni družbeni diferenciaciji« — pa najsi bi le-ta temeljila v katerikoli že ideologiji Vsak (ideološki) ekskluzivizem je smrtno nevaren. Takšna kohezija vseh narodovih sil je še neizpolnjena dolžnost revolucije, meni Kocbek V Predgovoru k ponatisu Tovarišije pravi da »bi rad pozval vse slovenske ljudi, predvsem komuniste 'n kristjane, da tiste neizpolnjene dolžnosti ne vidijo e v tako imenovanih reformah v tem ali onem območju. temveč v celostni precenitvi našega položaj, v koheziji vseh narodovih sil in v razvitku pravih medčloveških odnosov« Ne gre le za revolucioniranje kot tako ali za reformiranje kot tako. »kajti narodnostne človečnosti ne more niti nadomestiti univerzalni duh religije niti je ne more odpraviti socializacija produkcijskih sredstev«," kar pomeni: ne gre ne za standard ne zgolj za stabilizacijo, temveč za to. kako smo kot ljudje »znotraj« narodnostne človečnosti Gre za naš človeški habitus. »Organizirana pravica ni dovol|. potrebna je dejavna ljubezen do bližnjega, edino ta lahko ustvari medčloveško zaupanje.«" Medčloveško zaupanje in — dopuščanje. Potemtakem gre za celostno precenitev našega položaja: kje smo? Kako smo? Kako bomo jutr;? Koliko je odgovorov! Koliko je iskanj! Koliko je poti! KRIVDA GREH Šele Ko so ustvarjalnosti odprte vse poti, ie tudi zares odprta pot v prihodnost V prihodnost kot mogočnost novih ali drugačnih začetkov, novih iskanj in drugih ali drugačnih ustvarjalnih poti. Ustvarjalnih poti. katerih ••vrednost« se ne bo merila po nekakšnih vnaprei danih ideoloških kriterijih, ki bi samoumevno oklicevali za sovražnika nekoga samo zato. ker je v svojem skanju našel odgovor, ki se pač ne ujema z vnaprej znanim in samozvanim »dognanjem» Resnice. Ustvarjalnosti niso in ne morejo biti odprte poti tam kjer na dnjo bdi Objektivna Resnica, ki sproti določa, kaj je res in kaj ni res, kaj je (objektivno) dobro in kaj ni dobro, kaj je subjektivno in kaj je objektivno, skratka, kaj je kaj Kaj je (življenja) vredno in kaj je (življenja) ne-vredno Kjer se šari in grozi z abstrakcijami kakor so koristi družbe, zgodovina, z oblastjo, ki je sama na sebi in po sebi čista pozitivnost: z revolucijo, ki je a prlori pozitivna in brezmadežna in zato brezprizivni kriterij vsega iskanja in nehanja — tam se ustvarjalnosti slabo piše Še več. Kocbek je bil prepričan, da je to znak nove nečlovečnosti -In že dejstvo, da bi ga nova družba ovirala pri tem. bi pričalo o novi nečlovečnosti v novi družbi, kajti nečloveški je sleherni sistem. ki zanika problematiko, stvariteljski nemir in iskan/e in ki mu /e duhovna bojevitost sumljiva in nevarna."" Odprte poti vsej narodovi ustvarjalnosti in ne zametavanie katere koli na osnovi kakršne koli ideološke pravovernosti — to je edina alternativa Resnici in njenemu nihilizmu, katerega nujna posledica ie "Subjektivna diktatura» " In katerega orav tako nujna posledica je zametavanje velikih ustvarjalnih sil na osnovi ideološke pravovernosti in ozkosti, ki se je že za časa narodnoosvobodilnega Doja izkazala »za preostro merilo«.'1 Kocbek, ta veliki sanjač, je bil prepričan da »nam ni potreben avtoritarni, temveč demokratični komunizem".' to pa ne nazadnje pomeni: "Družba po-slei ne sme biti več nedotakljiva, nikoli več se ne sme maščevati nad človekom, ki odkrije nieno slabost.»" Ustvarjalnost je za Kocbeka sinonim za svobodo, zato si krčevito zapisuje: -če po vojni ne bomo zbudili v ljudstvu stvariteljskega razpoloženja, potem je vse zaman, zaman je neznansko trpljenje vseh dni. zaman je trpljenje ustreljenih, zadavljenih, zasramovanih. obešenih, posiljenih in pohabljenih, zaman vsi napori duha in telesa, zaman vse tveganje in prebujanje sil. zaman mobilizacija ljudstva in organizacija življenja, zaman vsa vera. upanje in ljubezen.»" In če pregledam svoje lastno življenje, si moram pošteno priznati, da vse to ni bilo zaman — če naj to pomeni, da so se uresničile mnoga sanje, zavolio katerih so vse te žrtve bile Gotovo :e res da se ie naše povojno življenje izkazovalo tudi »kot vrsta izgubljenih stvariteljskih prilik»," vendar pa je nam, ki imamo srečo, da uživamo sadove vsega tega trpljenja, trpljenje naših očetov in bratov prej opomin, da bi izgubljenih stvariteljskih prilik ne bilo več in preveč, kakor pa očitek, da so takšne izgubljene prilike bile. Bile so. To je res. Pa tudi to je res. da se je ustvarjalnost naših narodov po vojni razvila do neslutene mere Pa tudi to je res, da je to ustvarjalnost z ene strani vzpodbujala IN z druge omejevala prav na piedestal Resnice postavljena ideologija (našega) razvoja. Zato. kakor je nujno In pošteno priznati vse srečne dosežke naše povojne graditve, pa je prav tako nujno in zavezujoče, da ne izgubimo spred oči možnosti, da se mnoge te pridobitve morejo povezniti tako rekoč čez noč v nič, če ne bo »totalitarna skušnjava premagana»," tj. če bi sa omeje-vanja ustvarjalnosti na ideološki osnovi podaljšalo v »smrtno nevarno družbeno diferenciacijo«, kajti potem bi bilo res vse zaman! Zaman bi bila vsa naša In naših prednikov vera, upanje in ljubezen! Zato pa predvsem »ne smemo cepiti sil, ki jim je skupen cilj suvereno in socialistično slovenstvo»," zakaj vsi mi in vsak med nami gradi našo, »svojo podobo demokratičnega socializma»." ne ' le nekateri, izvoljeni. Vsaka misal ja premisleka vredna, šele to priznanje odpre ustvarjalnosti prosta pota, sicer nam grozi nevarnost, da zapademo v novo ideološko ozkost, v nov klerikalizem, kajti »klerikalizem ni le konfesionalne narave«," temveč je posledica »nerazčiščenega in nesproščenega razmerja do življenja»." Med nerazčiščena m nesproščena razmerja do življenja je nujno treba uvrstiti tudi nesproščenost do našega lastnega bratomornega greha, izvršenega na Rogu, in nesproščen odnos do naše lastne zgodovine sploh. Spoštovanje smrti m spoštovanje svojih lastnih mrtvih, vseh mrtvih, je mogočnost za preseženje n hilizma In možnost za javljanje svetega jied nami. Ta -pozabe polni spomin«'" nas bo šele situiral v našo lastno zgodovino kot naš domači, ne tuji dom. Ni druge poti. Kocbek je upal. tudi prepričan ie bil, da se nam grozljivost narodove vojne skušnje kot taka, kot grozljivost, ki zavezuje, ne bo izmaknila izpred oči in Iz srca: »Strahotna in veličastna izkušnja zadnjih let nas odpira za resnico življenja, saj jo doživljajo vsi Slovenci brez izjeme, partizani in domobranci, Slovenci kot nemški in italijanski vojaki, Slovenci po ječah in taboriščih, partizani kot borci, aktivisti in obveščevalci Koliko drznih dejanj in napornih podjetij, koliko nadčloveških odločitev in nečloveških storitev, koliko zadreg in tesnob, razkolov in slovesov, koliko aretacij, mučenj in sodb. koliko počasnih umiranj in naglih nasilnih smrti, koliko tihega, neznanega trpljenja in brezprimernih junaštev, koliko solza in radosti, koliko upa in obupa,.koliko •B» Ji ¿pcLnoß . i/** " .„J ' , /r - ' nAi /r t # ¿dt/* t 7 4 U/d *fkt Šd Wr t 1 jf M Jte ^ , +0J*€ ^J^' blaznosti in jasnovidnosti!»"" Res, koliko trpljenja, koliko vsega! In kako malokdaj se temu trpljenju odkrijemo in skromno priklonimo, kako malokdaj nas najde in zadrži — četudi le za kratek hip — v pozornosti in hvaležni misli. Mar ni po tolikem času že čas, da damo vsemu temu trpljenju, trpljenju, ki ga je preživljal ves narod v območju vsega svojega telesa, spoštovanje in priznanje? »Prej ali slej bomo morali izkazati spoštovanje tudi tistemu trpljenju, ki si ga je morala skoraj polovica mladih Slovencev proti svoji volji naložiti na rame in dušo. Krvaveli so od Narvika do afriških puščav, od Rokavskega preliva do Finske, Moskve in Povolžja.«'" In tudi na Rogu! Prej ali slej bo treba vzeti nase vse to trpljenje. In navsezadnje bo treba vzeti nase tudi trpljenje moža. ki je prvi pri nas spregovoril na tak način o narodni tragediji. Ta zapis je odziv in skromna poklonitev temu možu, Edvardu Kocbeku, ki ie pričeval o paradoksni razklanosti zgodovinske in usodne resnice človeka. Ki je v svoji avtentični zavezanosti zgodovinskemu klicu naroda ostal odprt za usodno nedo-umljivost človekovega pre-bivanja. Ki se v svoji neomajni zvestobi tovaritiji in .evoluciji nikoli ni istovetil z njeno ideologijo do te mere, da bi bil izgubil spoštovanje do človekove osebe, do »meja svetosti, ki jo nosi življenje slehernega človeškega bitja«. Ta odprtost za sveto samo je tista, ki je omogočila njemu in ki je omogočila nam, da zmoremo problematizirati pota in stranpota revolucije, njeno svetost in prekletstvo, njeno tragičnost in veličino. Tragičnost in veličino, ki zavezujeta v prihodnost. ti - vRaJ nazadnje povem, da sem še — tehtajoč med strahom in pogumom zavestno odločila za takšno pisanje. Za taktno pisanje, ki se izrecno trudi ne skriti, temveč najti kar naju-1 Ustreznejše besede za stvar tirno. V tem načinu pisanja ni le neki upor zoper sprenevedanje in. iskanje besed, ki ravno prav skrijejo In ravno ie dopustno odkrijejo stvar, o kateri je govor, temveč je tudi izrecno napor povedati stvar tako, da sama kot t&ka stopi pred nas v svoji grozljivosti in nas v njej zadrži, pre-vzame. Poboj na Rogu bi bilo mogoče »lepo« imenovati tudi drugače — vendar menim, da se ne moremo več delati, kakor'da ga ni bilo. Zato mi je šlo izrecno za to, da stvar stvari primerno imenujem in jo kot tako predstavim na videnje. Da bi nas našla kot naša narodna tragedija. Ni mogoče brez natančnih besed najti sproščenega razmerje do stva-. ri, o kateri je govor. In šele stvar, ki je stvari primerno imenovana, stopi pred nas in s tem šele tudi mora oditi kot zamolčana groza. Naj odide! Seveda more tak način pisanja -zbuditi hude odmeve v družbi, v kateri je »verbalni deiikt« večji greh, kakor pa Je dejanje, ki ga opisuje. Ker se tudi more dogoditi, da ne bi imela možnosti za-govora, naj povem še enkrat, da dogčdenega na Rogu ni mogoče zbrisati do te mere, da bi se Zničilo, kakor da ga sploh nikoli ni bilo. To pa pomeni, da se bodo za menoj oglašali drugi »svobodni strelci« in da — kar mene zadeva — samo sprejemam štafetno palico od Kocbeka in jo podajam naprej — komu? ne vem. Kakor je nepreklicna smrt, tako je nepreklicen in neizbrisen poboj, zločin na Rogu; ostal bo večno. Moremo le spremeniti našodnos do njega: ali še nadalje kažemo tej grozi hrbet in ostajamo tako nezaščiteni vnaprej — ali pa ji pogledamo pogumno v oči in iščemo drugih in drugačnih poti. Ali preprosto: dejstva ni mogoče spraviti s sveta, mogoče ga je le drugače interpretirati (pa tudi interpretacija ne more zbrisati dejanja sa-. mega). Moja Interpretacija je pač ie ena, osebna 'seveda, ali če hočete subjektivna, objektivne, nimam v zakupu. Kam pelje negiranje subjektivne resnice, je pokazal Kocbek sam. Vsa njegova dejavnost je utemeljena na naslednjem spoznanju: »Spoznal sem, da potvarjam resničnost, če si ne ustvarjam lastnih odgovorov.«"" Torej ne, da bi bil svet brez mojih subjektivnih odgovorov le drugačen, temveč gre prav za potvorbo resničnosti, če si človek ne išče svojih lastnih odgovorov. Brez moje osebne (subjektivne)^ resnice svet ne bi bil enak, ■- Se motim? Ne vem In ta »ne vem« Jemljem nase kot mojo lastno. odgovornost zanj. To Je blažena krivda, o kateri govori Kocbek s takšnim prepričanjem. Blažena krivda, ki je posameznikov dar drugamu, bližnji- Tako ustvarjamo ta naš čudoviti svet. ' UlK«, str 503 ' Ustlna, str 502 Listina, str 496 ' Listina, str 270 • Tovaritija, str 369 ' Listina, str 470 Tovaritija, str 235 ' Tovaritija, str 235 Listins, str 521 • Listina, str 184 " Liatina, str 415 " Listina, str 184 ' Listins, str 196 " Listins, str 360 " Listina, str 69 ' Liatina, str 163 • Listina, str 69 " Listins, str 192 " Ustina, str 433 " Tovaritija, Predgovor k ponatisu Založba obzona Maribor 1967 " Ustina, srr 117 " Listina, str 380 1 Tovaritija, str 284 " Tovaritija, str 48 " Prav tam. • Tovaritija, str 128 Listina, str 325 " Liatina, str 155 " Listins, str 18 Št raj ki. Še vedno naprej teče debata v slovenskih listih, ali ne -uradno dovolijo štrajke. Po eni strani je SFRJ podpisala mednarodne določbe, ki določajo štrajk za eno bistvenih delavskih pravic. Po drugi strani pa pomenijo štrajki veliko moč v rokah delavcev brez kontrole partije. Ne glede na uradno rešitev, delavci se boje. Imajo slabe izkušnje iz preteklosti. Voditelje štrajkov so zaslisevali pri tajni policiji in izgubili so službe. Novo delo pa ni tako lahko dobiti zato ni vse tako enostavno. Koprski štrajk je to jasno dokazal. Nič manj: proglašeno je bilo izredno stanje. Sindikati so povsem na strani države. (Partije). Tako gre ves spor po poti opuščanja učinkovitega dela. Pred leti so delavci še delali od 8 ur vsaj 3 in pol ure. Sedaj se je to skrčilo že na 2 in pol uri. K temu dodajmo še "bolezni", sestanke, službena potovanja in končno kraja in nekvalitetna produkcija. Občinska vojna z inšpektorji. Ljubljanska revija Teleks je 15. januarja 1987 poročala o odpustu iz službe šestih davčnih preglednikov v Kranju. Prekršili so se proti "slovenski nomenklaturi", ker so začeli kazenski postopek proti lokalnim veljakom, ki so se protiza-konsko, s pomočjo svojega položaja - "opomogli". Kot ves narod ve, partija ščiti svoje. Je pa tako dejstvo razveseljivo, da vsaj kaka "malenkost" pride na dan. Opozicija doma. Opozicija proti režimu doma, vse tako zgleda, je bolj živa, kot je to slučaj v zdomstvu, da o zamejstvu niti ne govorimo. Ver- jetno je najbolj posrečeno nasprotovanje štafeti. Ta seje vršila skozi desetletja, mladi so organizirali tek proti Beogradu, kjer je sledil poklon Josipu Brozu Titu. Mladina , dec. 19/86 navaja tri razloge proti štafeti: ekonomskega,ideološkega in zgodovinskega. V bistvu gre za to: "Kaj se boš klanjal in častil režim in pokojnega Broza. Rezultat njihove revolucije je vendar tako klavrn! Kako prav kritizira skrivnosti domovinski pisec Hotimir v zamejskem časopisu tržaško mladino, ki še vedno sprejema OF in NOB kot nekaj "veličanstvenega". poziva jih k večji kritičnosti. Za nas v izseljenstvu to manj velja. Med nami je OF in NOB bila vedno postavljena v vlogo kamuflaže in Tito kot vodja revolucije. So sicer tudi med nami neke izvanredne izjeme, ni mogoče tisti duhovni reveži, ki so sodelovali pri žalni ko-memoraciji za pokojnim Titom. Bilo jih je sicer malo, toda kakšna ironija. Jedli so begunski kruh v Bologni, ali leta kasneje tvegali streh na mejah, pa jih to še ni prepričalo, kaj je njihovo polanst-vo? (Ti vse, kot pravi slovenski narodni pregovor: Pijanec se spreobrne, ko se v javno zvrne! Opomba uredništva!) Domovina in izseljenci. Nič manj kot predsednik vlade B. Mi-kulič je imel razgovore s podjetniki med izseljenci. To je ponovni P°is-kus, kako priti do njihovega znanja in denarja. Slovenska republika se tudi zanima za povra-tek mnogih strokovnjakov na za-padu. Doma so se izšolali, delajo pa v tujini. Stara pripovedka: nekaj časa bi s temi povratniki delali z rokavicami, toda kaj kmalu se bodo z njimi pojavile težave. Bistvo problema leži v nezaupanju. Preveč je bilo v preteklosti razočaranja in prelomljenih obljub. Tuje sedaj potreben temeljiti preobrat. Začeti je treba najprej s pov-ratkom zaplenjenega premoženja tovarn, delavnic in trgovin zaplenjenih v obdobju 1945/47. Naj bi kmetom vrnili gozdove,, kijih še vedno ureja, "družba". Edino na ta način bi se lahko polagoma vrnilo zaupanje. Življenje teče dalje. Ali je slovensko življenje vredno samo $1400? Pet let po letalski tragediji slovenskega letala na Korziki, je večina sorodnikov bila "odpravljenih". Dobili so $1400 US za človeško življenje sorodnikov. Dober del sorodnikov s tem niso bili zadovoljni in so tožili (Mladina, 26. dec. 1986) zavorovalnico Dunav. Prve sodbe so sedaj bile objavljene. Tožitelj (en primer je naveden) je dobil 56.000 ND, to je 150 dolarjev, moral pa je plačati tudi stroške advokata Dunava ND 198.000 to je preko $400. Nastal je velik škandal, ker so sodniki verjetno sodili po nalogu Dunava. V razpravi, kije bila objavljena v Sloveniji, bi odškodnina morala znašati, po mednarodnih pravilih, vsaj $15.000 na osebo. Kot je znano na zapadu so odškodnine za letalske nesreče astronomske. Večina ljudi zahteva sto-tisoče dolarjev in o manjših vsotah ni možen kakršenkoli razgovor. Samo o slovenski življenski vrednosti...! Nezaslisano razkošje. TANJUG razpolaga s seznamom stvari, s katerimi sta razpolagala Broz Tito in ženajovanka. Ervin Hladnikje napisal v Mladina 2/86: "Ako bi se ta seznam objavil, bi bila vsaka razprava o spremembi političnega sistema odveč. Ta bi sam od sebe zletel v zrak, oziroma moral bi se pogrezniti v zemljo od sramu!" Površno so ugotovili, da je bilo v tem seznamu govora o zapuščini, kije obsegala preko 900 kg čistega zlata in preko 2000 umetniških slik. Leta 1944/5 so si na primer delili kraljeve slike v Beogradu. Ena od slik je bil poznani Remb-randt, ki ga sedanji Karadžjorde-viči še danes iščejo po svetu. Po nekih poročilih gaje dobil E. Kardelj. Leta 1954 so Amerikanci darovali 25 miljonov za izgradnjo Kopra. Ta denar je enostavno izginil in končal na kakšnem računu Tita in tovarišev v inozemstvu. Te privatne račune je urejal za najožji krog partije A. Rankovič. V inter-vuju z (Mladina 44/86) vdovo po Rankoviču,dr. Slavka je očitno, da je Rankovič in njegova družina "izgubila" vse položaje, službo, -toda drugače se jim ni zgodilo nič hudega. Kdo ve, mogoče so se bali razkritij. Tudi Jovanka, vdova po Titu, kljub njeni razboritosti raje molči. Njeni spomini bi bili vredni premoženja, toda njih objava ne bi bila zdrava za njeno varnost! Jernej Vilfan. Jernej Vilfan je slikar in zgodovinar in izhaja iz znane družine funkcionarjev Vilfanov. V razgovoru z Mladino (10. Okt. 86) je v ljubljanskem žargonu povedal o današnji slovenski politični problematiki. "Pri nas bi morali imeti parlamentarno demokracijo s strankami. Suverenost tam kamor spada v narodu in ne partiji Zeli svobodo tiska, neodvisno sodstvo, politični pluralizem. Svobodno besedo, da brska po gnoju socialistične preteklosti". Tako govori Vilfan, ki tudi zagovarja privatno lastnino v vseh gospodarskih panogah. "Nastale" so težave zaradi takih njegovih pogledov: ne pride do pravega ateljeja in pomankanje denarja, ker mu le malo slik odkupijo. Vse slikarske galerije so namreč v "družbenem sektorju!" ONTARIO SUMMER EMPLOYMENT PROGRAM Employers -*-^-Delodajalci Plačamo Vam $1.25 na uro, če vzamete mlado osebo na novo delo to poletje. VPRAŠAJTE NAS! KLIČITE ŠTEVILKO 1-800-387-1290 V TORONTO KLIČITE 585-7399 Ontario Minister, Hon. Gregory Sorbara Premier, Hon. David Peterson Ministry of Skills Development France Bučar. To je stari znanec iz Drage. Napisal je knjigo RESNIČNOST IN UTVARA (Obzorje Maribor). Nihče ni upal, da mu jo bodo pustili izdati. Preventivne kritike so bile domala vse negativne. Pisec se namreč obtožuje, da nosi "greh", daje s svojim sodelovanjem v OF od leta 1941 in pozneje v partizanih pripomogel k vzpostavitvi leninistične oblasti pri nas. To so mu namreč povedali šele po vojski. Med NOB je bil namreč prepričan, da se bori za narodno osvoboditev. Pozdravljamo to izpoved Bučarja, pripomnili bi samo, da je moral biti med obdobjem OF in partizanstva slep. Znaki revolucije so bili vendar tako jasni in glasni: rdeča zvezda, partizanska prisega, komisar, itd. Louis Adamič. Slovenski režim se zadnje čase zopet krije za OF, NOB, za antifašističnimi simboli in ljudsko vstajo. Razlog za to je seveda vsesplošna polomija in rezultat revolucije. Pravim komunistom, upokojencem pa to seveda ni prav. Njihove zasluge se s tem zmanjšujejo. Tako vsaj pravi vodilni Jugoslovanski komunist v USA, sedaj živeč v SFRJ Strahinja Maletič in toži v NN (jan. 29/87). Za Adamiča so pravili, da je bil on pobudnik za ustanovitev Združenega odbora južnoslovanskih Američanov, organizacije, ki je največ doprinesla k priznanju Titove vlade. (M. Klemenčič Lju Simpozij L. A. st. 369). Maletič pa v svojem članku poudari, da je ideja in izvedba bila izključno delo jug. komunistov v Ameriki, predvsem dr. M. Markoviča. V glavni odbor je partija seveda spretno vrinila vplivne osebnosti, nepartijce. Začetna težava z Adamičem je bila, ker je v preteklosti imel težave s partijo. Po tiskanju knjige "My native land" pa se je dri M. Markovič ogrel za Adamiča. Knjiga, po njegovi oceni, je bila dobra in politično zgrajena. Tako je partija uredila in imenovala (z volitvami seveda) Luj Adamiča, Z. Balokoviča, S. Kosanoviča ter druge. Niti eden od imenovanih ni bil član partije. Bili pa so pristaši NOB. Po drugi strani so dobro vedeli da NOB vodi Jugoslovanska komunistična partija. Tako pravi Maletič, ki še poudari, daje v vseh političnih aktivnostih bila partija v USA spiritus mo-vens. Novi spomenik. V Londonu so 1982 postavili spomenik vsem, ki so bili prisilno vrnjeni - takozva-nim žrtvam Jalte. Silno lep spomenik je bil povsem uničen; nikdar se ni zvedelo,kdo je ukazal ta "vanda-lizem". 2. avgusta 1986 je bil postavljen nov spomenik v Londonu. Postavitelji so člani angleškega parlamenta obeh vodečih strank. Kot v slučaju Macmillana, je tudi pri spomeniku samem na delu neka tajna odločba, ki bi to največjo angleško sramoto in nje prave krivce rada zaščitila pred sodbo zgodovine. GIVE THE GIFT OF LIFE + O ČRNIH BUKVAH Slika partizanskega boja v Sloveniji Kako je Osvobodilna fronta "osvobajala" svoj narod Zal malokdo v jugoslovanski Sloveniji pozna izbor dokumentov in dejstev, ki so izšli 1944, pod mističnim imenom "Črne bukve". Črne bukve pri slovenskem narodu pomenijo opis nečesa zlega; poznano je reklo: "Vpisal boš v črne bukve!" kar pomeni; zameril se boš!, tvoja "kariera" je ogrožena... Govoriti o "Črnih bukvah", kot opisu komunističnih grozodejstev od 1941 do 1944, pomeni govoriti o nečem, kar je slovenski narod nekomu zameril; pomeni govoriti o strahotah, ki bodo za večne čase zaznamovane. "Črne bukve" so izšle pred dobrimi 42 leti, v vojnih razmerah; zato je v njih zamanj iskati avtorja ali avtorje in izdajatelja. Naveden je le kraj in letnica: Ljubljana 1944. Knjiga je bila potem dodatno razmnožena na fotokopirnem stroju, in v teh izvodih je pod predgovorom podpis: "Izdano v Ameriki v 36. letu našega pričakovanja. Iz drugih virov je moč zvedeti, da so Črne bukve nastale pod vodstvom pisatelja Mirka Javor-nika ob udeležbi urednikov "Slovenskega doma". Prav potrebno seje zdelo poizvedovanje po avtorju, saj je knjiga pisana z veščim peresom in bogato dokumentirana s kopijami originalnih dokumentov in fotografij. Ob vsem tem bi bilo zanimivo slišati mnenje sedanjih režimskih "Zgodovinarjev" iz Ljubljane: naprimer kaj bi o Črnih bukvah menil dr. Dušan Biber... Ob vsej propagandi in poveličevanju Osvobodilne fronte vjugos-lovanski Sloveniji, ob nenehnem pritisku šole in sredstev obveščanja na mlado in staro; ob vsem tem bi bilo nadvse primerno seznaniti slovensko javnost v Jugoslaviji tudi z vsebino Črnih bukev. Da bi ljudstvo vedelo, kako je že nad 40 let zavajano in kako je slovenska zgodovina iz tistih usodnih časov potvorjena ali vsaj prikazana enostransko. Ljudstvo v deželi "samoupravljanja" živi v stalni zmoti o tem kdo se je bojeval za njegovo osvoboditev in kakšna je bila cena ter kako je potekala komunistična "osvoboditev" Slovencev, pod krinko Osvobodilne fronte. Črne bukve - groza komunistične revolucije; genocid nad lastnim narodom v imenu mongolskega boljševizma! O začetkih tako imenovane narodno osvobodilne vojske v Sloveniji je v Črnih bukvah takle podatek: "Prve skupinice" narodno osobodilne vojske so odšle v gozd v jeseni 1941 in pozimi 1941/42. Če so se hotele preživljati, so morale ropati, ker jim ljudstvo samo od sebe ni dajalo. Nekaj zaradi tega, ker je vedelo , da ima opravka s komunisti, nekaj zaradi tega, ker samo ni imelo. Čim bolj so se ropi množili, tem hujši je bil odpor in tem hujša je bila tudi gonja Osvobodilne fronte proti "beli gardi". Gibanje, ki seje začelo pod geslom odpora proti okupatorju, je čez noč začelo razglašati, da ni njegov glavni sovražnik okupator, temveč ta brezimna in neznana "bela garda", to je slovensko ljudstvo... ...Boris Kidrič, tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte in taj- IZREZITE NASO NAROČILNICO IN ZMANJŠAJTE VAŠE STROSKE ZA NAFTO. Kanadčani izdajo več denarja za pogonsko sredstvo za svoj avtomobil, kot za druge potrebe. Zato je dobro, da mislite, o tem, kako lahko prištedite denar in energijo, ko vozite vašo vozilo. Knjižica "The Car Economy Book" je polna dobrih nasvetov za nakup vozila. Če se držite nasvetov, kijih ta knjižica nudi, boste prihranili denar, zmanjšali onečiščenje zraka in pomagali ohranjevati naše naravne dobri- Napravi prvi korak danes Naroči si brezplačno knjižico "The Car Economy Book" s tem, da izrežeš naročilnico in jo še danes odpošlji po pošti. ■ ^ Ti.e Honourable Minister of Energy, B^ Marcel Masse Mines and Resources Canada " FREE. The Car Economy Book. I The Car Economy Book I Communications Branch | Energy, Mines and Resources Canada 580, Booth Street Ottawa, Ontario K1A 0E4 Please rush my copy of The Car Economy Book. Name_ ne. Address. L Prov. . City_ . Postal Code. d nik Centralnega komiteja Komu-nističn partije, je na konferenci (sloje za konferenco KP Slovenije od 5. do 8. julija 1942, op. p.) glede tega govoril takole: "Interesi Osvobodilne fronte zahtevajo, da se "bela garda" uniči... Tako je treba po drugi strani z vso ostrostjo nastopati proti pojavom popuščanja kot je bil npr. na Notranjskem... Skrbeti je treba, da bo pri tem vladala revolucionarna ostrina... Partija se bo borila z vsemi svojimi silami za uničenje notranjih sovražnikov." (1) Tako torej Črne bukve! Da to niso prazne marnje in da so partizanski "bojevniki zares ropali, si oglejmo tale dokument iz Črnih bukev: Pobotnica 5. 6. 1943 Tovariš Lokar. Dne 28. 5. 1942 smo Vam razlastili vso nam potrebno imovino, katera gre v korist delavsko-kmečke vojske ter celega slov. naroda. Torej upamo, da se ne čutite prizadetega. Toliko v vednost. Politko-misar I. voda Košlja Tovar. inten-danta Riko Odvedeno oz. odneseno: 5 krav (brejih) 3 prašiči cca 60 kg, 2 konja stara cca 4 leta in pol cca 1550 kg pšenice - žita" (2) ...in tako naprej. Po vojni pa že v otroških vrtcih otroke učijo tole pesmico: "Tonček je prišel, torbico nosil, za partizane živeža prosil; mama je dala kilo masti, mala Marjona pa ščepec soli..." Ni mogoče reči, daje svet še normalen! Potem so padala slovenska življenja. Črne bukve so natrpane z imeni žrtev slovenskih "osvoboditeljev". Navajamo: "Štabu bataljona Ljube Šercerja NO Dne 21. jun. 1942 Danes je bil justificiran Razpot-nik Josip oz Tomišlja, roj. 26. 1. 1903. Županje med potjo pobegnil. Potem smo dovedli v logor njegovo ženo in brata in jih pridr-žimo, dokler se ne javi župan. V obratnem slučaju nam sporočite kaj naj storimo. SMRT FAŠIZMU - SVOBODO NARODU! Komandir Maks Politkomisar (Konec navedka) (3). "Justificiranih" je bilo velikansko število civilnega prebivalstva, pa tudi mnogo komunistov... Pa vsi tisti zastrašujoči seznami zaklanih, mučenih, ustreljenih. Pa vsi opisi sodelovanja "narodno osvobodilne vojske" s poraženo italijansko vojsko pri iztrebljanju slo- venskega ljudstva. Črne bukve, ki so bile tu le silno površno in pomanjkljivo predstavljene, prav gotovo še čakajo na resnejšo analizo. Predvsem pa bodo nenadomestljiv vir podatkov bodočim nepristranskim zgodovinarjem. Saj sedanji oblastniki so vse, kar bi jih lahko pred prihodnostjo očrnilo, uničili. Vir: Glas akademika iz Slovenije. Posredoval: V. Slemensky Navedbe: 1. Črne bukve, poglavje: Uničevanje slovenskih življenj, str. 64 2. Črne bukve, poglavje- Uničevanje slovenskega narodnega imetja, str. 173 3. Črne bukve, poglavje: Uničevanje slovenskih živlenj, str. 67. KNJIGE IN REVIJE Celovški zvon. C. Z. je napravil slabo uslugo v decemberski izdaji 1986 svojemu sodelavcu, pokojnemu B. Stihu z objavo "Odprtega pisma raznim kulturnikom". Pismo je bilo obdelano na njegovi smrtni postelji. Poleg nestvarne NOB, je Štih netočen, ko pravi, da je ta moment Slovenija brez sodne, ideološke in policijske represije. To stvar štrajk v Kopru oči-vidno zanika. Še nerodnejši je Štih v svojem konjičku glede ustanovitve slovenskega kulturno duhovnega parlamenta. V ta parlament, ki ga partija itak ne bi dovolila, bi namreč postavil Stih matično Slovenijo in vse zamejstvo, dočim "emigrantsko" Slovenijo pa omeji samo na otroke staršev, KI SO ZGREŠILI PRAVO POT MED NOB. Kako revna slika drugače tako pogumnega Bojana. (C. Z. Dec. 98, stran 71). Mohorjeve knjige. Letošnje Mohorjeve knjige smo prebrali. Op- remljene so tako lepo, da še nikoli tako. Najboljši članek je v koledarju o izvoru Slovencev. Zdravilne rastline imajo največjo vrednost v barvnih slikah. Rešitev izgubljenih je edinstveni primer. Krasen opis sedanjega stanja pra-voslavlja v Rusiji. Vsa čast mu. V svobodnem svetu se lepše živi, kot pod Sovjeti. Svetlana nam to dokazuje. Domačija pod Krnom je zelo bleda limonada. Na vseh straneh knjige ni prostora za Boga, cerkev ali duhovnika, pač pa za umetnika, pijanca, upravnika in postopača. Tam kjer je Peter v knjigi šolo končal, sem jo jaz tudi skoro pred pol stoletjem. Takrat je še križ visel v učilnici! SIM za 1987. Urednik Rodne Grude želi vsem izseljencem srečno novo leto. Posebno poudarja, da smo jim pri Izseljenski Matici vsi enako dragi. Pa kaj ko pride v isti številki Rodna Gruda do protislovij. Pri izletu ameriških mladincev (to propagira sedaj tudi AD!) nakažejo enostransko partijsko smer z obiskom piknika v Škofji Loki in Kočevju. To v posmeh delu naroda, kije v teh krajih zgubil svoje najdražje. Urednik je sposoben časnikar, vendar zvest novemu redu (B. Pogačnik). Prispevke je poročila o pariških Slovencih. Pove, da je klub Lipa, -kjer je upala SIM imeti oporo, -takorekoč mrtev. O slovenskem domu, kapeli in veliki delavnosti pri katoliški misiji seveda niti besede. Tako Pogačnik opisuje nekaj rojakov - posameznikov. Povsem strankarski je razpis štipendij SIM-a. Slovensko poreklo za njih ni dovolj. Nič manj kot priporočilo društva ali jug. konzulata je zažel-jeno. Le malo boljši je letošnji koledar SIM-a, Župan Škofje Loke še vedno povzdiguje socializem. Brez socializma ostane samo še barbarstvo. Tako pravi ta župan, velik zagovornik vsakoletnega plesa, gostije in razstave v škofjeloškem gradu, kraju mučenja, stradanja in likvidacij, ki so jih najprej povzročili organi Gestapa, kasneje pa krvi pijane OZNE.Dr. Janko Jeri na str. 129 se malo manj kot dela norca in naše pameti, ko trdi, da so nove slovenske meje z Italijo izjemen dosežek "dalekovidne politike OF". Malo stvarnejši je članek Irme Ozbalt o Žužemberku. Opisuje sovraštvo ene skupne občanov proti drugi, ki jo je povzročila državljanska vojna in potrjuje kršenje ustavne pravice vernikov, ki jim še danes ne pustijo obnoviti porušene cerkve, ali postavit novo cerkev. Pove kruto resnico, da so partizanski borci leta 1956 porušili še drugo cerkev v središču mesta ob gradu. Oporečniki samoupravnega socializma Ali: Kakšne so razlike med komunizmom in islamskim fundamen- talizmom Orvvelovska projekcija državne mašinerije seje v vseh dobah in v skoraj vseh deželah izražala v resnejših ali milejših oblikah; s prepričevanjem in ideološkim nasiljem, z zapori in mučenji; z natezalnicami in sekanjem glav. Država je vselej rada bdela nad svojimi državljani, najsi so to že bili kraljevi podaniki v srednjem veku ali podaniki iranskih imamov v najnovejših časih. Jugoslovanska Komunistična partija, ki je (kakšna ironija zgodovinske usode) prevzela oblast menda zato, da oblasti ne bo IMELA, marveč jo bo "izročila" v roke DELAVCEM (nesrečni delavci; še zdaj v Jugoslaviji ni docela jasno kdo je delavec in kdo je SAM(5 občan - o kmetu pa sploh ne vemo, če še vedno ni "kulak") in teoretiki komunistične revolucije so si kot prvi na svetu mislili samoupravljanje delavcev. Da delavci v Jugoslaviji niti ne soupravljajo, kaj šele samoupravljajo, je bolj ali manj vsemu svetu znano. In vsemu svetu je prav tako jasno, ne le to, da ljudstvu vlada komunistična oligarhija; marveč, da ta oligarhija skuša svoje ljudstvo tudi idejno preobraziti, ga idejno "prekrstiti" in ga napraviti za svoje vernike. Bodi pri Homeiniju brezbožnik in znašel se boš v zaporu, in bodi v samoupravnem socializmu demokrat, če si želiš v zapor. Poskušajmo povedati preprosteje od preprostega: ljiti demokrat v Jugoslaviji pomeni biti oporečnik, disident, sovražnik države in ljudstva, kajti komunistična oligarhija si pač že vsa ta desetletja domišlja, da predstavlja ljudstvo in daje njegov reprezentant. Kakorkoli Slovenci nergamo večkrat na račun drugih jugoslovanskih republik, in pri tem priznavamo, da do nesporazumov med nami prihaja tudi zato, ker se premalo med seboj poznamo, je treba tokrat reči, da obstaja v Jugoslaviji demokratična fronta intelektualcev, ki so večna slaba vest komunističnim oligarhom. Kakšna je razlika med pokojnim Bojanom Štihom in Milovanom Djilasom? Če že v drugih jugoslovanskih republikah uradne organizacije zavračajo demokratične pobude, ki ponavadi prihajajo iz Slovenije, in katerih avtorje v veliki meri bil tudi rajni Bojan Štih, moramo priznati, da je fronta organizira- nih demokratično naravnanih intelektualcev tudi v drugih republikah; če pri tem spomnimo samo na nekaj najnovejših primerov: od sarajevskega Sešlja do zagrebškega Parage in "beograjske skupine". Pa tudi zato, da ne bi po svetu kdo misli, da si Slovenci domišljamo, da smo v Jugoslaviji edini, ki hočemo v svoji deželi demokracijo. Tudi zategadelj torej ne bi bil preveč ponesrečen poskus grobega in nepopolnega vpogleda v stanje v drugih republikah. Po svetu je brez dvoma najbolj "legendaren" jugoslovanski oporečnik Milovan Djilas, nekdanji najožji Titov in Kardeljev sodelavec. Po partijskih kritikah njegovega "liberalizma" so ga izključili iz Partije in bil je tudi obsojen, ker je v ZDA objavil svoje "Pogovore s Stalinom". V Sloveniji so bili po vojni tudi skonstruirani komunistični sodni procesi (Sire, Nagode in drugi), pa v Jugoslaviji nihče od obsojenih ni mogel kasneje imeti večiega vpliva, ker so nekatere od njih preprosto postrelili, drugi pa so si našli življenski prostor v tujini. Beograjski Djilas pa je ostal doma in je postal slaba vest komunističnih oblastnikov. Potem smo imeli v Sloveniji dolgoletni "primer" Bojana Stiha. Tudi on, nekdanji partizan, je preizkusil slovenske samoupravne in socialistične zapore; čeprav le za kratko. In kot so Djilasa 1954 izključili iz partije, je le nekaj let za tem iz partije SAM IZSTOPIL tudi Štih. In kot Djilas je ostal stalni trn v peti, stalni opominje-valec oligarhom. Takoj naj povemo, da Štih v tujini ni pomenil posebno velikega disidenta, zato pa ga je slovenski narod vzel za svojega resničnega predstavnika. Djilas nekje piše, da ni težko prenašati zapora, čeprav je to "...kuča neobična", če veš, da si zaradi ideje po nedolžnem v zaporu. Ni razlogov, da bi Djilasu ne verjeli, da je vse kar je delal med vojno in po njej, delal iz vere-ideje, kot pravi sam. In prav tako ni razlogov, da bi ne verjeli Štihu, daje s svojim partizanskim vojskovanjem, verjel v zmago nečega naprednega, boljšega. In še ta razlika je med Djilasom in Štihom: Štih je imel velikanski vpliv doma, medtem, ko Djilas v Jugoslaviji med ljudstvom ni prav preveč priljubljen. In še o razliki med opozicijo v Slo- veniji in opozicijo drugod po Jugoslaviji Od lanske pomladi se v Sloveniji venomer kaj pretresljivega dogaja. Zlasti mladina, celo tista, organizirana v uradni organizaciji, je pričela vse bolj glasno izražati nezadovoljstvo nad nedemokratičnimi postopki oblasti; nad togimi "navadami" jugoslovanske vojske, nad okostenelo organizacijo Titove Štafete, nad odločitvami politikov, ko gre za uničevanje okolja itd. Po Jugoslaviji so bili ti slovenski postopki sprejeti hladno, če že ne sovražno. To množično slovensko gibanje, ki gaje Franc Šetinc pred kratkim označil za "protikomunis-tične sile", in kije značilno predvsem za vse sloje slovenske mladine, kakor tudi za praktično vse intelektualce uživa pa vsaj tiho soglasje tudi vseh drugih plasti prebivalstva... To množično opozicijsko gibanje žal po drugih delih države, še ni zavzelo potrebnega obsega ali pa je bilo sploh ignori-rano. In da niti ne govorimo o revijah kot so: Nova revija, Mladina, pa študentska lista Tribuna iz Ljubljane in mariborska Katedra ter ne nazadnje tudi Celovški zvon, ki ga urejajo in vanj pišejo tudi avtorji iz jugoslovanske Slovenije. Treba pa je reči, kot je bilo že poudarjeno, da med intelektualci vendarle obstaja opozicija tudi v drugih republikah, da poznamo oporečnike tudi drugod. Oglejmo si tokrat samo dejavnost nekaterih beograjskih odborov in komitejev, ki se pri komunističnih oblasteh zavzemajo za demokratično obliko človeškega sobivanja. Zlasti v Beogradu so se formirale skupine intelektualcev, ki pišejo peticije in apele najrazličnejšim oblastnim in sodnim institucijam. Naj na začetku omenimo ODBOR ZA OBRAMBO SVOBODE MIŠLJENJA IN IZRAŽANJA (Odbor za odbranu slobode misli i izražavanja), ki seje v zadnjem času zavzemal za pomilostitev Džemaludina Latiča in ostalih obsojenih na znanem sarajevskem procesu, pa za pomilostitev Mirka Suniča iz Zagreba in drugih. Najbolj znana peticija omenjenega odbora pa je PREDLOG ZA VZPOSTAVITEV PRAVNE DRŽAVE (Predlog za uspostavl-janje vladavine prava), ki je bil poslan in naslovljen na Skupščino Jugoslavije in jugoslovansko javnost. Drugi odbor, ki se bori za liberalizacijo jugoslovanskega sistema je Odbor za zaščito umetniške svobode. . Odbor za zaštitu umetniške slobode), ki seje pred časom zavzemal tudi za Tomaža Mastna- ka, protestiral proti prepovedi knjige dr. Vojislava Šešlja "Hajka na heretika" itd. Poznan je še ODBOR ZA ZAŠČITO ČLOVEKA IN OKOLJA (Odbor za zaštitij človeka i okoli-ne), ki seje moral, kakor je to za Slovence čudno, ukvarjati celo s protestom proti preiskavi zoper svetnika Gospodarske zbornice Jugoslavije, ker je ta na televiziji govoril o posledicah černobilske katastrofe pri nas. Vlada je hotela namreč uvesti proti njemu kazenski postopek, ker da so bile njegove informacije škodljive za jugoslovanski turizem... Poznanje še v Beogradu FOND SOLIDARNOSTI, ki si je zadal težko nalogo mobilizirati jugoslovansko javnost v borbi proti birokratsko monopolnim odnosom oblasti do državljanov. Zanimivo bi bilo omeniti pred kratkim spočeti list SAMOUPRAVA, ki ga izdajajo v Novem Sadu in čigar ustanovitelji so znani književniki, filozofi in časnikarji; med drugimi: režiser Boda Markovič. ■ Ce na kratko povzamemo: cela vrsta odborov in skupin intelektualcev je, ki so se pripravljeni bojevati za večjo demokracijo in proti samodrštvu oblasti. Toda žal gre tu v gavnem za skupine akademikov, in drugih izobražencev; občuti pa se tisto pomanjkanje množičnosti odpora sistemu, ki je značilno za Slovenijo. Dokler v teh okoljih, kljub vsem pobudam akademikov, ne bo duh demokratizacije zavel tudi med širokimi sloji, bodo v Beogradu in drugod po Jugoslaviji oporečniki le preveč osamljeni in "glasovi vpijočih v puščavi". Kot je donedavnega Bojan Štih povezoval in navduševal napredne sloje v Sloveniji in kasneje za seboj potegnil množice, upravičeno pričakujemo, da bodo tudi omenjeni beograjski odbori potegnili za seboj množice, ki si žele demokracije. Vir: Slovenskega akademika iz domovine Posredoval: V. Slemensky Napisano januarja 1987 Zahteve po obnovitvi slovenske vojske V vinotoku 1.1941 je bil objavljan v glasilu poveljstva slovenskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet naslednji proglas: Partizani - jeklena pest slovenskega naroda Po dolgih stoletjih nastaja iz našega klenega naroda samostojna slovenska armada, ki bo s svojim Dragi rojaki, potujete v Evropo? Na pragu domovine, v središču stare Gorice na lepem drevoredu Corso Italija, vas pričakujemo v PALAČE HOTELU, najboljšem hotelu v mestu: 75 sob s kopalnico, telefonom, radijskim sprejemnikom, barvno televizijo, mini-barom, klimatizacijo. Najmodernejši komfort po zelo ugodnih cenah: enoposteljna soba $28.00, dvoposteljna soba $39.00. Cenjenim gostorrr so na razpolago hale, konferenčna dvorana, parkirni prostor in hotelska restavracija v začasno ločenem poslovanju. V PALAČE HOTELU bo poskrbljeno za vaš čimprijetnejše počutje, dobrodošlico pa vam bo osebno izrekel rojak Vinko LEVSTIK: DOBRODOŠLI! PH-PALACE HOTEL, Corso ltaliana 63 34 170 Gorizia-Gorica, Italy; Tel.: 0481-82166; Telex 461154 PAL GO I pogumom in s svojo krvjo za vso bodočnost potrdila pravico našega naroda do svobodnega življenja. Partizanske ODDELKE, TEMELJNE KAMNE LASTNE SLOVENSKE OBOROŽENE SILE je rodila zavest, da nam svobode nihče ne bo podaril, da si jo moramo priboriti v bratski vzajemnosti. "Slovenski partizan", glasilo Poveljstva slovenskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet, oktober 1941. Od časa do časa je primerno osvežiti spomin na ta "svečani zgodovinski "proglas" in ga primerjati z resničnim sedanjem stanjem v republiki Sloveniji in dokončnim klavernim razvojem omenja-nih slovenskih oboroženih sil. Kaj in koliko je še ostalo od nekdanje "samostojne slovenske armade" in "temeljnih kamnov" lastne slovenske oborožene sile seveda že davno ni več skrivnost. Ta vprašanja silijo v republiki Sloveniji vedno bolj in bolj v ospredje in povzročajo nemalo skrbi jugoslovanskim komunističnim oblastnikom. Še večji glavobol pa povzroča ljubljanska revija "Problemi" Jugoslovanski narodni armiji. Slovenski pisec Janez Nanša je v tej reviji postavil nadvse upravičene zahteve, daje treba srbohrvaščino kot enotno poveljujoči jezik v vojski odpraviti in jo nadomestiti z jeziki v Jugoslaviji živečih narodov. Slovenski vojaki naj služijo samo v slovenskih vojašnicah v Sloveniji, pod slovenskimi častniki in s poveljevanjem v slovenščini. Potrebno bi bilo še oda-ti: tako, kot je bilo nekdaj v prostovoljnih edinicah generala Majstra in nekaj desetletij pozneje v slovenskem domobranstvu. Slovenske vojake naj preveja slovenski duh, ne pa balkanizacija. Janez Janša se pri svojih zahtevah sklicuje celo na nekdanjo Avstro-Ogrsko, v kateri so obstojale narodno strnjene vojaške enote z lastnim poveljujočim jezikom. Janša pravi, da je to pametno načelo sprejela tudi Jugoslovanska narodna armija, ko še ni bila dobro v sedlu in je veljalo še nekaj časa po zmagi. Toda kmalu, ko je stopil na čelo generalnega štaba JNA Srb Arsa Jovanovič, je bilo to načelo odpravljeno. Srbohrvaško poveljevanje je izrinilo slovensko; Arsa Jovanovič je bil pozneje kot pristaš Moskve ustreljen, a stanje v JNA se s tem ni prav nič spremenilo. Ostalo je pri poju-goslovanjenju jugoslovanske vojske. Slovenske zahteve po razju-goslovanjenju te vojske so bile na zborovanju političnega vodstva JNA koncem aprila lanskega leta na Topčiderju brezuspešna. Srbski politkomisarji v JNA so odločno odbili slovenske zahteve z "utemeljitvijo", da gre za "slovenačke podrivačke teze" ali po slovensko za razkroj v JNA. Zares seje treba vprašati, koliko časa bomo Slovenci služili kot vojaki tujim vladavinam in prelivali kri za tuje koristi. Brez lastnih slovenskih oboroženih sil ne more biti prave samostojnosti, republika Slovenija pa bo ostala še nadalje samo na papirju. Tone Šušteršič Slovenija Moja dežela