¦, Francesco Torraca Delo na sveti božični dan Ilustriral Ast Žnidaršič V revni vasici je živel vdovec s kopico otrok, ki so bili še pre- majhni, da bi si sami služtli vsakdanji lcruh. Bil je silno ubožen in ni vedel, kaj bi začel, da bi mogel preživljati družino. Prestradani in razcapani so jokali in prosili: >Oče, lačni smo, kruha, kmha!« Beseda: »Kruha, krulia!« je kakor nož rezala očetovo srce. Zmra- zilo ga je do mozga ob misli, da pri hiši ni niti skorjice kruha vec. jPotaiie spat, jutri dobite krnlia,< je mukoma izdavil iz sebe in hitel rahljati slamo na ležišču. Stisnili so se skupaj in lizali solze, ki so jim tekle po upadlih rjavih ličkih, dokler niso obnemogli in pospali. Moža pa je gnalo ven v jasno, mrzlo noč. Ves potrt in nemiren je begal sem in tja in tarnal: »Sveti večer! Sveti večer! Mir božji se razliva na zemljo, le moja duša je nemirna in žalostna!« V svoji po-trtosti ne opazi moža, ki se mu ta hip približa. »Kaj si tako nemiren in potrt, dobri mož?« »O, gospod, nič ni brez vzroka. Moji otročiči in jaz mrjemo od gladu. Pri hiši ni skorjice kruha in poleg tega nimam nobenega za-služka. Umreti bomo morali od gladu, če nam ne pride sam Bog na pomoč. « »Ali hočeš delati pri meni?« vpraša tujec. »Delati, delati! Moj Bog, saj iščem vendar samo dela in zaslužka.« sDobro, pridi jutri rano na oni grič. Čakal te bom in ti odkazal delo. Pošteno ti bora plačal.« »Juiri je vendar sveti dan, eden največjih praznikov v letu. Na praznik rojstva našega Gospoda ne bom delal. Ali pojutrišnjem in vse naslednje diii, izvzemši nedelje, vam bom zvesto služil in storil vse, kar boste zahtevali.« >če je taka tvoja beseda, potem zdravstvuj! No, če bi bila tvoja revščina dovolj velika, bi tako ne govoril.« »Moj Bog, večje bede kot ie moja, ne more biti.c »Dodpo, če je tako, stori, kar zahtevara, in gotovo ne boste po-ginili od gladu ne ti in ne tvoji otroei.« V tem mu udari na uho jok in prošnja najstarejšega: »Ože, kruha, kruhaU In v srčni stiski reče: »Dobro. otoril bom, kar zahtevate, sto-ril zaradi svojili otrok. Dobri Bog bo imel usmiljenje z menoj in mi odpustil.« »Dobro, jutri te bom pričakoval na griču in ti dobro plačal,« reče lujec in odiae. Prihodnje jutro je ubogi mož zgodaj vstal, opravil jutranjo mo-litev in iskreno prosil Boga, naj mu odpusti, ker mora na delo, da preskrbi otrokom kruha. Vzame kramp in lopato in odide na grič. Tujee ga je že čakal in mu odkaza} delo ier se poslovil. V imenu božjera se je z vso vnemo lotil dela, kopal in krčil je zemljo, da mn ie lil znoj z obraza. Ko se je sonce nagibalo proti zatonu, se je na smrt utrujen zleknil ria rušo. Nestrpno je čakal plačnika. Čakal je in čakal, toda njega, ki ga je tako težko pričakoval, ni bilo od nikoder. »Res sem nesrečen. Ves dan sem ne-umorno delal brez hrane, a sedaj zaman čakatn na plačilo. Kesam se, da sem delal na božič, na sveti dan, ko se je rodil naš Odrešenik. Ubogi moji otroci niti la rečer ne bodo dobili kruhaU Njegovo srce je bilo polno bolečine in bridkega kesanja. V pridušeaem joku so polzele po upadlih licih. vroče solze, V tem trenutku zagleda neznanca, Ki se mu bliža hitrih korakov. Na prvi pogled je spoznal, da to ni njegov delodajalec. Oni je bil suhega, neprijaznega obraza z lisičjimi očmi, ta pa je bil utefešena dobričina in miloba. Neznanec se ustavi pri kmetu in ga vpraša: 128 »Kaj ti je, vrli mož? Zakaj tako bridko zdihuješ?« »Ajme, gospod, silno sem nesrečen. Neznan gospod, po videzu lovec, me je najel, da bi mu danes prekopal to zemljo, in mi obljubil bogato plačilo. Pri hiši ni mrvice kruha in moji ubogi otroci ginejo od gladu. Z nevoljo sem šel na delo, kajti današnji dan je sveti dan. Delal sem mnogo, kakor vidite, in dobro delal, tujca pa, ki je obljubil, da še pred sonenim zalonom pride in mi izroči placilo, ni od nikoder.« »Saj ga tudi ne bo, ti ubogi mož. Pa povej, zakaj pa si delal na sam sveti božič?« >Ajme, saj nisem hotel in bridko sem se že kesal. Toda otročiči mi bodo pomrli od lakote, samo zato sem hotel prislužiti vsaj nekaj kruha.c >Gotovo obžaluješ, da si delal na Gospodov dan?< »Moj Bog, pa še kako!< sDobro, potolaži se. Jaz ti hočem plačati dnino. Tu imaš dragocen kamen. Dobro ga hrani, kajti ima čudovito moč. Kadar boš v potrebi, se Eokrižaj in izreci željo in takoj ti bo pomagano. lobil boš hrano in pijačo, obleko in denar, vse, kar boš potreboval. Nikdar več pa ne smeš oprav-ljati kakega dela na Gospodov dan. Siromakom dajaj miloščino, nobenega ne odženi od svojega praga.< »Tisočera hvala, dobri gospod! Bog vas bla-gosloviU In kmet se je veselega srca in lahkih nog napotil proti domu. Otroci so ga težko pričako-vali. Komaj so ga uzrli, so začeli kričati: »Oče. kruha, kruha!« »Da, ubožci moji, takoj ga dobite!« Siopivši v hišo, sname klobuk, se pobožno po-križa in reče: >Z dovoljenjem vsemogočnega Boga želim nekoliko kruha in slanine za moje oiročiče in zase, ki mrjemo od lakote.« Nenadno je bil na mizi kruh s slanino. Radostno so segli po belem kruhu in slanini in se nasitili. Nekaj dni nato je kmet kupil otrokom in sebi potrebno obleko in obutev. V dolini je kupil zemljo in si postavil novo hišo. Kmalu je postal naipremožnejši človek v okolici. Mnogi so ugibali, odkod ta izprememba. Marsikateri je trdil, da je kmet našel zaklad. Bil je dober z vsemi, podpiral je ubožce in sirote in jim dajal hrano in obleko. Sčasoma pa je popolnoma pozabil na svojo nekdanjo revščino, pa tudi na pogodbo. Prevzel se je in njegovo srce ni bilo več sočutno. • Kmet je sklenil prirediti razkošuo gostijo, na katero bi povabil vse veljake domače občine, vse bogaiine iz bližnje in daljne okolice. Najeti rokodelci so več dni neumorno delali, da vse čim ]epše pripravijo za sprejem gostov. Niti v nedeljo niso prenehali z delom, kajti kmet sam jih je priganjal k delu in jim obfjubljal visoko na-grado. Najel je celo četo služabnikov, ki so v krasnin oblekab. neslišno tekali po palači in z veščo roko pripravili vse potrebno za pogostiteT. 129 Na slavnostni dan je določil dva služabnika, lci naj bi došle goste pozdravila, iira pomagala iz kočij in jim bila v vsem na uslugo. Dva drnga služahnika je določil, da skrbno pazita, da ne bi prišel kak nevabljen in nedobrodošel gost, ki bi utegnil motiti slavnostno raz-položenje. Določeni dan je priliajala kočija za kočijo, iz njih pa so stopali . povabljeni gostje. V Teselem razpoloženju so sedli gostje k bogato obloženi mizi. V hipu se pojavi ob vhodu v palačo star berač, ves beden, pokrit z ranami in odet v cunje. Nihče ni videl, od kod ie prišel. Brž so prileteli služabniki. sKako si pri.šel sem? Takoj se poberi!« Dvignili so palice, da bi udarili po njem, pa nekaj jili je za-drževalo. »Usmilite se ubogega reveža, za božjo voljo vas prosim, vsaj košček krulia mi dajte,« je moledoval berač. »Danes ne dobiš nič! Pridi drugič. Zdaj pa ven! Takoj, takoj!« Prosjak pa se le ni hotel odstraniti. Na ves glas je prosil, da so ga čuli prav v dvoraiio. >V imenu Boga, Oclre.šenika, ki je umrl na križu, vas prosim, spoštovani gospodje, dobrotljivi gospodje, vrzite rsaj košček kruba z vaše mize nbogemii siromaku, ti mrje od lakote.. .< Kmet priteče iz dvorane rdeč od jeze in zakriči nad služabniki: »Ali vam nisem zapovedal, da nikogar ne pusčajte noter, posebno ne prosjakov. Naženite prcdrzneža! Spustite nauj pse!« Psi so pritekli, ioda nič žalega niso storili revežu, lizali so rnu roke. se mu dobrikali in spremljali odhajajočega. Razjarjen se je kmet vrnil h gostom. * Kmalu nato se je zopet razlegal veseli smeh gostov. V tem dospe pred palafo krasna, vsa pozlačena kočija, v katero so bili vpreženi štirje iskri belci. V kočiji je sedel kraljevič, odet v dragocena oblačila, vsa posuta z biseri. Služabnik hitro pokliče gospodarja. sHifite pozdravit novega gosta. ki se je pripeljal v prekrasni kočiji. Gotovo je kralj.« Vsi goslie so se dvignili, hiteli k oknom in se spraševali. kdo naj bi bil to. Niliče ga ni poznal. S klobukom v roki in klanjajoč se skoraj do tal se približa kroet kočiji, ponižno proseč visokega gosta, naj izkaže njegovi hiši čast in blagovoli vsfopiti. jHvala, ne bora stonil v tvojo liišo. Bil sem tukaj kot ubog pro-sjak, katerega si odgnal od hiše brez miloščine in celo pse si nagnal name. Sedaj, ko sem oblekel razkošna kraljevska oblačila, me ponižno prosiš. da bi vstopil. Toda najprej raoram govoriti s teboj resno be-sedo. Prisedi!« t Kralj odvede kmeta na grič, na katerem je oni božični dan krčil zemljo, in mu reče: 130 »Kmetič, ti si torej pozabil, v kako bednem stanjušem te fukaj našel ?« Kmet pade na kolena. S skesanim srcem in povzdignjenimi rokami prosi odpuščanja. »Dal sem ti bogastva, da bi lajšal bolečine trpe-čim, ko si sam okušal, kaj se pravi trpeti. Ah, hitro, le prehitro si pozabil pogoje, ki sem ti jih stavil. Nisi posvečeval Gospodovega dne, nisi se usmilil si-romaka, celo pse si naščuval nanj. In sedaj si zopet tam, kjer sem te našel. Vse bogastvo ti bo odvzeto, ker nisi z njim ravnal po moji vol.ji. Ako je ivoje kesanje odkritosrčno, moreš še dobiti odpuščanje. Spokori se! V potu svojega obraza obdeluj zemljo. na kateri stojiš!« Neznanec izgine. Sam ostane kmet na piisti kamniti zemlji, od-prti vsem vetrovom in toči grenke solze kesanja. Berač in kralj sta bila ena in ista oseba. Bil je dobri in pravični Bog. Prevedla Goiobič Angela.