■ ff/t/!/z//
"/j rff ^
NARODNA KNJIŽNICA.
II. zvezek.




DK J 0 S. VOŠNJAKA
zbrani

en in
i '< ^
spisi.
IX. z v e z e k. V * 1 » A
V Celji, 1893.
Tiskal in založil Dragotin Hril)ar v Cclji.
Dr. J. Vošnjak.
•"S^MlTj narodi v okvirju avstrijske monarhije je po svoji politični individualnosti narod slovenski pač najmlajši; poroditelji njegovi še deloma živijo, in mej temi je jeden zelo zasluženih mož dr. J. Vošnjak. Pisati življenje tega slovenskega rodoljuba, bilo bi pisati zgodovino preporoda in novega političnega življenja štajerskih Slovencev, kar pa tem vrsticam namen biti ne more; naj se toraj omenijo le glavne poteze iz blagotvornega življenja njegovega.
Dr. J. Vošnjak se je rodil 4. januarja 1834 v trgu Soštanjskem na spodnjem Štajerskem; stariši njegovi so bili ugledni tamkajšnji tržani. Ime »Vošnjak« prav za prav »Bošnjak« »Bošnjak«, kaže, da je Vošnjakov praded iz Bosne na Štajersko došel, kakoršnih priselbin je več na spodnjem Štajerskem in da so Vošnjaki, recte Bošnjaki, potomci bosnijskih jugoslovanov. Ko se je dr.
J. Vošnjak šolal, še ni bilo nobenih slovenskih šol, obiskoval je torej od početka do konca edino le nemške šole, a vzlic temu je postal naj navdu-šenejši prvoboritelj slovenski, odlični politični voditelj in izborni pisatelj na znanstvenem in lepo-znanskem polji. Kri ni voda, pravi jugoslovanska prislovica, ktera se je uprav na dr. J. Vošnjaku resnična pokazala; v njem se je vkljub raznoterim zaprekam, vkljub nemštvu, katero je pretilo zadušiti slovensko zavest, ipak v najlepši mladostni bujnosti razvil in razcvel slovenski genij, ki s . svojimi darovi neprestano nablažuje slovenski narod.
Tukaj ne morem ocenjevati vseh zaslug njegovih za probujo slovenskega naroda, posebno na Štajerskem in vsega njegovega političnega in pisateljevega delovanja. Podati hočem le nekaj črtic iz njegovega životopisa in pregled njegovih spisov.
Ko je 1. 1858. bil kot 241etni mladenič pro-moviran za doktorja medicine in kirurgije na Dunajskem vseučilišči, kjer je mnogo občeval in v najtesneji prijateljski zvezi bil z obema Ipavcema, Gustavu in Benjaminu, vrnil se je v svoj rojstni kraj ter tam ostal jedno leto izvršujoč zdravniško prakso. Med vojsko leta 1850. pa se je tudi zglasil za zdravljenje ranjenih vojakov in bil poklican v vojaško




bolnico ljubljansko. Po vojski nastavil se je v Kranji za nekaj mesecev, toda ker se je hotel še bolj izuriti, vstopil je za sekundarija v ljubljansko bolnico. ^
V	Kranji je že začel delovati za narodno stvar in nabral nad 2000 podpisov za spomenico, ktera se je potem z 20.C00 podpisi Schmerlingu izročila.
V	Ljubljani 1. 1861. je največ občeval s Fleiš-manom, znanim skladateljem, Zabukovcem in drugimi rodoljubi, pripomagal pri ustanovitvi prvega slovenskega pevskega zbora pod vodstvom Fleiš- • manovim in sodeloval pri slovenskih diletantskih predstavah v Bleiweisovi hiši. Tudi s Svetcem se
je tačas seznanil.
Začetkom decembra 1861. leta se je preselil v Slovensko Bistrico, kjer je bil imenovan c. kr. okrajnim zdravnikom. Tu v ponemčenem mesteci s sicer slovensko, a prav nič probujeno okolico, začelo se je tisto uporno delovanje za narodne pravice, ktero je končno obrodilo obilo sadu. To navdušeno, neumorno, a silno težavno delovanje opisal je v svojem zanimivem romanu »Pobratimi«, v kterem se zrcali imenitni del štajersko-slovenske zgodovine. Odtod je dopisaval v »Novice«, potem v celovškega »Slovenca« in ko je ta list moral ponehati, trudil se je dr. Vošnjak na vso moč, da je z dr. Prelogom v Mariboru ustanovil 1. 1867. >Slovenskega gospodarja«, leta 1868. pa v zvezi
■jL z najodličnejšimi štajerskimi rodoljubi »SI. Narod«. Že poprej 1. 1866. pa je spisal in izdal knjižico : »Slovenci, kaj čemo?«, ktera je najbolj pripomogla, da so štajerski Slovenci pri deželno-zborskih volitvah začetkom 1. 1867. v vseh okrajih zmagali. V mariborskem okraji je tudi on sam bil izvoljen zraven dr. Dominkuša po hudi borbi. Od 1. 1871. nadalje do 1878 pa je zastopal v štajerskem deželnem zboru celjski okraj, kjer je tudi v državni ' zbor bil izvoljen leta 1873. in 1870. Po dvanajstletnem delovanji v državnem zboru se 1885. ni več dal izvoliti, ker je v tem času (1878) bil vstopil v kranjski deželni zbor, kot zastopnik notranjskih kmetskih občin in bil izvoljen deželnim odbornikom.
Leta 1869. je namreč zapustil Slovensko Bistrico in se je za jedno leto naselil v Smarji pri Jelšah, kjer so ga precej po prihodu izbrali za načelnika okrajnega zastopa. Toda že prihodnje leto se je preselil v Ljubljano. Od tiste dobe živi v glavnem mestu Slovenije in je član deželnega odbora, deželnega šolskega sveta, deželnega zdravstvenega sveta ter sodeluje pri raznih narodnih društvih.
Kaj je dr. Vošnjak storil kot politik, o tem pričajo mnogi nasveti in temeljiti govori v deželnih zborih štajerskem in kranjskem in v državnem zboru.
Tudi na taborih je s svojo prirojeno zgovornostjo vnemal ljudstvo za narodne pravice.
Ni se pa omejil le na politično delovanje. Dr. Vošnjak je tudi jeden najmarljivejših pisateljev slovenskih, kterega so vodile in priganjale k spi-sovanju malone v vseh strokah pismenosti razne narodne potrebe. O narodnih in političnih stvareh je poučeval Slovence v knjižicah: »Slovenci, kaj čemof« — »Slovenski tabori« (1870), in v ne-številnih člankih in dopisih v raznih slovenskih listih. Prav poučljivi so njegovi narodno-gospo-darski spisi: »Poročilo o kmetijski enketi«, 1884. — »Ob agrarnem vprašanji«, 1884. — »Socijalni problem in kmetski stan«, 1885. •—■ »Kaj človeštvo uživa«, 1886, 1887.
Našo imenitno Mohorjevo družbo je od 1. 1872. nadalje skoraj vsako leto zalagal s kakim poučnim ali pripovednim spisom, od kterih omenjamo: »Umno kletarstvo«, 1873, še zmirom jedina knjiga te stroke, ktera ima posebno vrednost zaradi natančnega popisa vinogradarstva po vseh slovenskih vinorodnih krajih. — »Posojilnice na pomoč kmetom«, 1872 in 1876. — »Proti žganju«, 1886. — Zakaj peša kmetski stan«, 1886. ■— »O gospodarskih šolah«, 1890. Najpriljubljenejše berilo prostemu ljudstvu so pa bile njegove povesti: »Trojno angeljsko češčenje«, 1886. -—• »Dva so-
seda«, 1888. — »Obsojen«, 1889. — »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag«, 1800. — »Blagor usmiljenim«, 1892. — »Blagor žalostnim;:, 1803. — Prizora iz kmetskega življenja: »Svoji k svojim«, 1800 in »Oreh«, 1801 sta se že mnogokrat predstavljala na shodih podružničnih sv. Cirila in Metoda in bralnih društev.
Od drugih pripovednih spisov omenjamo mični noveli: »Prvi poljub« in »Na črni zemlji«, 1873 -—■ nadalje v »Ljublj. Zvonu« priobčenih: »O prikaznih in duhovih«, 1882. — »Na Silvestrov večer«, 1884. -— »Odlomki iz človeške tragikomedije«, 1885. itd.
V novejšem času ga zlasti veseli spisovanje dramatičnih del, za ktera ima posebno nadarjenost, kakor kažejo njegova naglo se množeča dramatična dela, ki so se ali že ali se bodo še predstavljala na slovenskem odru in natiskala med zbranimi spisi.
Kakor nam je naznanil založnik, so za tisk pripravljene sledeče igre:
1.	Lepa Vida, drama v petih dejanjih.
2.	Doktor Dragan, drama v petih dejanjih.
3.	Pene, veseloigra v treh dejanjih.
4.	Svoji k svojim, veseloigra v enem dejanji, pred-
stavljana pri Vodnikovi slavnosti 1880.
5.	Ministrovo pismo, veseloigra v dveh dejanjih.
6.	Ženska zmaga, veseloigra v treh dejanjih.
7.	Pred sto leti, dramatični prizor v dveh delih.
8.	Premogar, igra s petjem v štirih dejanjih.
0. Resnica oči kolje, veseloigra v jednem dejanji.
Ta zaznamek že sam po sebi govori o izredni pisateljski delavnosti dr. Vošnjaka, dostaviti pa se še mora, da so vsi njegovi spisi, ne samo politični, narodno-gospodarski in za ljudstvo podučili, temveč tudi pripovedni in dramatični t. j. zabavni spisi, eminentno praktične veljave. Po svojih povestih v knjigah družbe sv. Moliora postal je dr. Vošnjak pravi blagovestnik prostemu kmečkemu narodu, kakor v romanu »Pobratimi« bo-dritelj narodne zavesti, narodnega poguma in vstrajnega delovanja omikanejšim in mestnim stanovom; na dramatičnem polji pa je nam vstvaril narodno dramo. Bog nam ohrani tega blagega moža, uzornega rodoljuba, zaslužnega političnega boritelja in odličnega pisatelja mnogo, mnogo let!
Dr. P. Turner.
Lepa Vida.
Drama v petih dejanjih.
Osebe:
Andrej Kogoj, trgovec v pomorskem mestecu,
(45 let star). Urša, njegova mati.
Martin Sodja, svetovalec v pokoji, (50 let star).
Vida, njegova hči.
Grofica Gadolla, (45 let stara).
Alberto, nje sin.
Volpino, nje oskrbnik.
Marjeta, služkinja pri Sodji, (40 let stara).
Prvi mornar.
Drugi mornar.
Igra se vrši v hiši Andreja Kogoja; četrto dejanje na gradiču Gadollovem.
Prvo dejanje.
Dvorišče pred Kogojevo hišo.
Morje
Ograja
Ograja
Vhod
Terasa
o
60 "C O O
•X J3 >
d
»T I
!J
Miza in stoli O
o 0 O
Sepetalec
Prospekt morje, pred morjem cesta, potem preko celega pozorišča železna ograja z vhodom v sredi. Na levi Kogojeva hiša 7. vhodom in teraso, na desni prva in druga kulisa drevje, tretja hiša. Spredaj na desni miza s stoli.
Prvi prizor.
Kogoj (stoji na terasi). Prvi in drugi mornar (pri izhodu).
Kogoj. Hitro, hitro! Ladja je že krenila v pristan. Hipoma se bode ustavila in izkrcala potnike.
Prvi mornar. Ni take sile, gospod! — Predno priplava do brega, sva že davno na mestu.
Kogoj. Le brž, le brž! da ne zamudita!
Drugi mornar. Ne bojte se! Le glejte! Ladja leze počasi, kakor želva!
Prvi mornar. Koga naj pričakujeva ?
Kogoj. Ali vama nisem že povedal? Izkrcal se bode gospod svetovalec Sodja iz Trsta s svojo hčerjo. — Prtljago vzemita in jo prinesita k nam. Idita! Ladja se že suče k bregu.
Prvi mornar. Pojdiva, pojdiva. — (Oba odideta.)
Drugi prizor.
Kogoj (stopi iz terase na oder, sam).
Kogoj. Čudno! Kaj ga je neki napotilo, da se je tako naglo dal upokojiti? Bolezen, tako mi
piše. Tukajšnji zrak da mu bode bolje ugajal, kakor tržaški. Ni burje, ni prahu. Rad ga vsprejmem v svojo hišo. Bila sva vedno dobra prijatelja. Toda kako bodeta izhajala z mojo materjo? Sodja, on že, ali Vida, razvajena, kakor mlada kraljičina in živa, kakor riba ? Kaj hočem ? Odreči nisem mogel.
Tretji prizor.
Kogoj. Urša (pride iz hiše}.
Kogoj. Ste li pripravili sobe?
Urša. Pripravila, pripravila. Kako te skrbi! Menda niso knezi, da bi jim morali vsi streči? Ako jim ni po volji, posteljejo naj si drugje. Meni ne bodo zapovedovali, to ti povem, meni ne!
Kogoj. Sodjo poznate. Gotovo nam ne bode delal nobene nadlege.
Urša. A kaj ga privede k nam?
Kogoj. Bolehen je, da ne more več služiti. Tukaj, upa, da se popravi.
Urša. Bolnika v hišo ? Tega nam je še treba.
Kogoj. No, no, menda ni takšna huda sila?
Urša. In kdo pride ž njim?
Kogoj. Njegova hčerka.
Urša. A, tista, kako jo kličejo?
Kogoj. Vida.
Urša. Pred tremi leti nam je skoraj vso hišo obrnila.
Kogoj. Takrat je bila še otrok, ali — zdaj je odrasla.
Urša. Odrasla? Torej za možitev? Glejte si no! Da bode tukaj lovila ženina! Kaj si vender mislil, da jih vzameš pod streho? In ne, da bi bil prej mene vprašal, mene, mater svojo? Vidim, da sem ti odveč in nadležna. Dobro, hočem se torej umekniti.
Kogoj. Kaj si spet domišljujete ? Saj veste, da je Sodjo še rajni moj oče zelo spoštoval. Ko sem se šolal v Trstu, poučeval me je Sodja, ki je takrat že bil v višjih razredih. In tudi Vi ste ga zmerom hvalili.
Urša. Dokler ni očeta in tebe nadlegoval, da sta mu morala posojati, ali vrnil ti ne bode nikoli. Zapravljati, dolgove delati, to zna, in zdaj misli, da ga bodemo zastonj tu redili. Stori, kar hočeš, toda jaz se umaknem.
Kogoj. Prehudo ga sodite. V Trstu je drago živeti. Iz početka je imel majhno plačo, žena pa —
Urša. Tratila je, kakor on.
Kogoj. No, zdaj je vdovec, ima samo jedno hčerko —
Urša. Gotovo podobno materi. Kaj bode tukaj, ki je vajena na veliko mesto? Andrej,
Andrej, mirno smo živeli, ali zdaj pride v hišo nepokoj, nesreča. Zakaj si nisi že izbral gospodinje? Zakaj si tako dolgo odlašal?
Kogoj. Ker si ne morem misliti boljše gospodinje od Vas, mati. Čemu me hočete siliti? Ali ne izhajava dobro?
Urša. Ne, ne, moči mi pešajo in če umrjem, ostaneš sam. O rada bi še videla sinaho v hiši! Ne boj se, da bi jo mučila. Draga bi mi bila kakor ti.
Kogoj. Vem, mamica, vem. Ali — kaj hočem, ker nisem še našel nobene, ki bi bila meni ljuba in Vas vredna. — Toda glejte, bližajo se.
Urša. Le ti jih pozdravi, jaz jih ne maram. (Hoče oditi.)
Kogoj. Ostanite vender, da vidite —•
Urša. Bodeš že ti opravil brez mene. (Odide.)
Kogoj (gre naproti SodjiV
Četrti prizor.
Kogoj. Sodja. Vida. Marjeta (v potni obleki . Dva mornarja
noseča prtljago).
Kogoj. Dobro došli, dobro došli! Sodja (objame Kogoja). Bog te živi! Ali se nas nisi prestrašil ?
Kogoj. Kaj meniš? (K mornarjema.) Nesita prtljago v hišo in potem na delo. Spravljajte zaboje na ladjo.
Prvi mornar. In potem ?
Kogoj. Pridem sam, da ukažem kaj storiti.
Prvi mornar. Dobro, gospod! (Oba mornarja odideta.)
Kogoj (obrne se k Vidi). O gospodična! Malone da bi Vas ne bil spoznal. Kako ste se izpremenili!
Sodja. Vzrasla je, vzrasla, kaj ne?
Kogoj. Bojim se, da Vam ne bode všeč v naši samoti.
Vida. Kar je očetu ljubo, meni je milo.
Kogoj. Tako je prav. Treba se privaditi.
Sodja. Zakaj bi se ne privadila? Saj tudi v Trstu ni zahajala nikamor. A kje je tvoja mati?
Kogoj. Sobe Vama pripravlja. (Stopi k hišnim vratom.) Mamica, mamica!
Peti prizor.
Urša. Prejšnji.
Sodja. Ali se me še spominjate, gospa? Nadležni Vam bodemo, nadležni! (Stisne ji roko.)
Urša. Nikakor ne, gospod svetovalec, le po-strezati Vam ne bodemo mogli, kakor ste vajeni
v velikih mestih in za mladi svet tu ni nobene zabave.
Sodja. Ne govorite mi o velikih mestih. Jaz hrepenim po mirnem kraji, da si oddaljen od veliko-mestnega hrupa odpočijem in moja hči — ali jo še poznate?
Vida. Ko sem bila pred tremi leti tukaj, ste se me radi zopet znebili, kaj ne, gospa ?
Urša. Zakaj ?
Vida. Ker me je bilo povsod vse polno!
Sodja. Zdaj pa nismo več tako otročji. Vida Vam lehko že pomaga gospodinjiti.
Urša. Hvala, ni treba.
Kogoj. Kaj stojimo tu ? Prosim, mamica, da gostom našim pokažete sobe. Potem pa k obedu! — Idimo.
Sodja. Res, truden sem in rad bi si malo odpočil. Idimo!
Urša (gre naprej v hišo, za njo Sodja\
Kogoj (k Vidi). Prosim, gospodična!
Vida. Dovolite, da še ostanem. Tako krasno je tu na verandi, pogled na morje uprav čaroben.
Kogoj. Kakor Vam drago! (Odide v hišo.)
Šesti prizor.
Vida. Marjeta.
Vida. V tej samoti naj živim! Tu naj pre-bijem mlade svoje dni, nadležna drugim ljudem, najnadležnejša sama sebi! Ali si opazila, kako srepo me je starka gledala! In nji naj se laskam, tako želi oče. O, Marjeta, meni je obupati! In Alberto, Alberto, kako bode prenašal ločitev? Kako morem jaz živeti brez njega, ki mi je vse na svetu! In ako se mi izneveri, ako me pozabi, grozna misel, groznejša od smrti. Kaj misliš, ali je mogoče, da se mi izneveri?
Marjeta. Dete, dete, mirno, le mirno! Pomisli, kaj bi oče rekel, ako bi zvedel tvojo tajnost.
Vida. Ali ni Alberto obetal, da stopi sam pred očeta in ga poprosi za-me ?
Marjeta. In ti to verjameš in upaš?
Vida. Komu naj verjamem, ako ne Albertu ?
Marjeta. Svarila sem te pred to nesrečno zvezo.
Vida. Ker nisi zaupala poštenosti Albertovi.
Marjeta. Kaj pomaga, ako ima on še tako poštene namere, ali rodbina njegova mu veže roke. Njegova mati, grofica Gadolla, bi nikdar ne privolila, da te sin uvede sinaho v hišo.
Vida. In zakaj ne? Ako spozna, da more Alberto le z menoj biti srečen, omečilo se bode nje materinsko srce.
Marjeta. Ti ne poznaš sveta. Grofica Gadolla išče za svojega sina ali ima že pripravljeno soprogo jednako po visokem rodu in bogato. Ti smeš biti največ njega ljubica za kratek čas.
Vida. Ljubica za kratek čas? Tvoje besede so strašne. Ne, ne, to ni tvoja misel, ti me samo izkušaš in plašiš.
Marjeta. Bog daj, da se ne zgodi, česar se bojim.
Sedmi prizor.
Prejšnja. Alberto (naglo vstopi).
Alberto. Vida!
Vida. Alberto moj!
Alberto (jo hoče objeti). Zlata moja Vida!
Vida (mu brani). Pomisli! Tu na očitnem kraju — (poda mu roko).
Alberto. Ne zameri mi, draga! Zmoglo me je preveliko veselje, ko sem te zopet zagledal.
Vida. A da si prišel tako naglo za nami.
Alberto. Moje srce je hrepenelo po tebi! Čas, ko te nisem videl, zdel se mi je večnost. Vkrcal sem se na prvo ladjo, ki je odplula za vašo in evo me!
Vida. Marjeta, ali še dvojiš ?
Alberto. O čem?
Vida. Rekla je, da me bodeš pozabil, zapustil. Alberto, ako bi to storil —
Alberto. Marjeta, kako me moreš tako ob-rekovati!
Marjeta. Rekla sem le, da Vaša gospa mati nikdar ne bode privolila —
Alberto. Moja mati? Ona vse stori, kar jaz želim.
Vida (k Marjeti). Čuj, čuj!
Marjeta. Potem pa govorite z gospodom svetovalcem !
Alberto. Zgodilo se bode, zgodilo, kadar imam doma vse urejeno.
Vida (k Marjeti). Ali slišiš? Ne zameri ji, Alberto! Saj jo poznaš. Druge misli in druge skrbi nima, kakor mene. Ko sem izgubila mater, stopila je na nje mesto ona, in tudi jaz jo ljubim, kakor sem ljubila svojo mater.
Marjeta (si briše solze). Milo moje dete, Bog ti daj srečo, katero zaslužuješ.
Alberto. Zdaj pa poslušaj Vida, in ne prestraši se preveč!
Vida. Moj Bog, kaj je zopet hudega?
Alberto. Prišel sem se poslovit!
Vida. Poslovit?
Alberto. Pravil sem ti, da želi vsa rodbina moja, naj prepotujem nekaj sveta in si ogledam tuje kraje in tuja mesta.
Vida. Mene pa pozabiš?
Alberto. Nikdar. Kjerkoli bodem potoval, svetila mi bode tvoja mila podoba, kakor zvezda v temni noči in vodila me bode nazaj k tebi.
Vida. In koliko časa se ne vidiva?
Alberto. Moji ljudje hočejo, da se vse leto mudim v tujini. A jaz tega ne vstrpim. Vrnil se bodem spomladi, kakor lafetovka.
Vida. Moje srce trepeče od strahu in žalosti. Ako se več ne vrneš? Potem morje tudi mene pogrezni v svoje valove.
Alberto. Ne boj se srčece! Ostala bodeva v zvezi čez reke in gore. Dokler sam ne pridem, hitela bodo pisma k tebi in od tebe do mene in najini duši bodeta združeni tudi v daljavi. Pismom vdahnil bodem svoje hrepenenje, v pismih ti pošljem svoje srčne pozdrave.
Vida. O kako težko bodem pričakovala tvojih poročil.
Alberto. Kakor jaz tvojih.
Marjeta. Zdi se mi, da oče prihaja. Čas je, da se ločita.
Vida. Ločiti? Grda beseda, kdor jo je prvi izgovoril. Ločiti? Morda na veke! Ti ne veš Alberto, kako hudo mi je pri srci!
Alberto. Tudi meni. Toda upajva, da se kmalu zopet vidiva.
Marjeta. Odidite, odidite!
Alberto. Pojdem, pojdem! Le jeden poljub in ostani mi zvesta.
Vida. Do smrti. In ti? (Alberto jo objame.)
Alberto. Na vekov veke! Z Bogom, Vida, z Bogom! (Naglo odide.)
Vida. Bog s teboj! — Srce mi poči od žalosti ! —• (Nasloni se ji na prsi.)
Marjeta. Umiri se, dete, umiri, da ne žališ očeta.
Osmi prizor.
Sodja. Prejšnja.
Sodja. Kje pa sta, da vaji ni v hišo? Čakal sem in čakal —
Marjeta. Ne zamerite, gospod svetovalec! Vidi je tako ugajalo tu na verandi, da se ji ni mudilo v hišo.
Sodja. Ugajalo? Verjamem. Komu ne bi ugajal ta kraj in hiša, v kateri smo bili sprejeti tako gostoljubno. Vedel sem, da bodeš Trst lehko pozabila. Tudi jaz upam, da se mi zdravje tukaj povrne. Zakaj si tako zamišljena?
Marjeta. Vse ji je novo in privaditi se mora.
Sodja. To bode lehko. Zdaj pa, Marjeta, poglej v naše sobe in pospravi, kar je treba.
Marjeta. Precej! (Odhaja.)
Vida. Čakaj, Marjeta, da te spremim.
Sodja. Ostani! (Marjeti.) Le pojdi! (Marjeta v hišo.)
Deveti prizor.
Sodja. Vida.
Sodja. Veseli me, da ti tukaj ugaja in zato se mi zdi pravi čas, da ti odkrijem, zakaj sem zapustil Trst in si izbral ravno ta kraj in to hišo.
\'ida. Rekli ste, da Vam tržaški zrak ne ugaja.
Sodja. Res, že več let sem bolehal, ali storile so to poleg telesne bolezni najbolj skrbi.
Vida. Vender ne zaradi mene ? Po smrti materini je pač Vam bila naložena vsa skrb zame!
Sodja. Ne, ne, ti me krivo umeješ. Ti si mi bila jedina tolažba, ko sem izgubil zvesto mi to-varišico, ti si mi ostala jedino veselje.
Vida. Oče dragi!
Sodja. Druga muka me je že težila, ko je še živela tvoja mati. — Zabredel sem v dolgove, ki so naraščali od leta do leta in padel sem oderuhom v neusmiljene njih roke. In to me je najbolj prisililo, da sem se dal vpokojiti in ostavil Trst. Zdaj veš, zakaj sem bil tolikokrat čmeren in zlovoljen.
Vida. In jaz, namesto da bi bila varčna, tratila sem za obleke in Vas silila na veselice!
Sodja. Kaj to? Kdor se potaplja, ne čuti, ali je nekaj kapljic več ali manj nad njega glavo.
Vida. In nas ne bodo tukaj preganjali tisti —
Sodja. Oderuhi? Ne boj se! Moj prijatelj Kogoj je bil toli velikodušen, da mi je priskočil na pomoč in odpravil najsilnejše pijavke.
Vida. Blagi mož!
Sodja. Da, da, blaga duša! Njega zahvaljujem, da zdaj tu brezskrbno uživam čisti zrak. Ko ga bodeš spoznala bliže —
Vida. Poznam ga že mnogo let in rada se spominjam, da mi je vselej, kadar nas je obiskal, prinesel najukusnejšega sadja, ali kako igračo. In zdaj, ko vem, da je pomagal Vam, dragi oče, čislam ga še višje.
Sodja. Veseli me, da spoznavaš njegove vrline. On je mož, kakeršnih se le malo nahaja. Marljiv in podjeten v trgovini, da si dan za dnevom množi imetje svoje. Ni mu pa v stremljenji po bogastvu okamenelo srce. Kako lepo se vede proti materi svoji, kako blagodušno proti nam! — Srečna deklica, katero bode uvedel za gospodinjo v svoj dom!
Vida. Kako da se ni še oženil?
Sodja. Ker ni še našel ženskega bitja, njemu sočutnega. Srečna, katero si bode izbral.
Vida. Pričakovati je!
Sodja. Gotovo! Vida, poslušaj me zdaj! Razkril sem ti naš težavni položaj in da je le Kogoj nas rešil pred propastjo.
Vida. Za to smo mi dolžni najiskrenejšo zahvalo.
Sodja. Dobro! A kako mu izkažemo svojo zahvalnost ?
Vida. Rada sem- pripravljena pomagati v hiši in gospodinjstvu, ako želite.
Sodja. Prav, prav! Pomagala bodeš stari gospe.
Vida. Ako je bode volja. Pa zdi se mi, da me ni gledala prijazno.
Sodja. Ker te sodi po drugih velikomestnih dekletih. Ti pa bodeš pokazala, da se ne bojiš nikakega opravila v hiši. Kogoj pa — povej mi, kako ti je všeč!
Vida. Meni ? Zakaj ?
Sodja. Zakaj ? Zakaj ? Vida, velika sreča te čaka, ako si pametna.
Vida. Mene?
Sodja. Tebe. Ali me ne umeješ, ali nečeš umeti ?
Vida. Ne umejem Vas, oče!
Sodja. Torej bodem govoril jasno in brez ovinkov. Jaz želim in pričakujem, da bodeš ti, Vida, gospodinja v tej hiši.
Vida. Kako bi jaz bila tu gospodinja?
Sodja. Ne vprašuj tako preprosto! Nisem li zapazil, kako je Kogoj bil osupel o tvojem pogledu, prav zmeden, in ti, ali ga nisi ravnokar sama pohvalila ?
Vida. Vi se šalite oče! Kogoj tako malo misli name, kakor jaz — nanj. On je res vreden vse časti, vreden tudi žene, katera ga resnično ljubi; jaz pa, jaz. —
Sodja. No, ti, ti! —
Vida. Jaz bi ga nikdar ne mogla ljubiti, nikdar!
Sodja. Ljubiti!? Zakaj ne? Ali pričakuješ kakega kraljiča, kaj-li?
Vida. Nikogar ne pričakujem. Grdo pa bi varala moža, ko bi se mu udala, ne da bi ga ljubila z vsem svojim srcem.
Sodja. Kdo ti pravi, da on zahteva take romantiške ljubezni? Da si mu le pridna, poštena in zvesta žena! In taka bodeš! — Kogoj je res kakor vstvarjen zate, ti pa zanj. Kadar učakam to, rad umrjem, ne, ne, poten še le bi rad živel, prost vseh skrbij.
Vida. Ali je to resna Vaša misel, ali me le izkušate ?
Sodja. Kako čudno vprašuješ? Jaz ne mislim samo, jaz pričakujem in zahtevam od tebe, da si poslušna in se ravnaš po mojih ukazih.
Vida. Vse sem pripravljena storiti, oče, vse, le tega ne!
Sodja. Ne? Torej želiš nesreče moje in svoje? Povedal sem ti, v kakem razmerji stojim do Kogoja. Ako se ne izvrši, kar sem upal, zapustiti moram to hišo in najin delež bode uboštvo.
Vida. Vrniva se v Trst! O jaz znam delati in bodem delala in lehko toliko zaslužim, da ne bodete trpeli bede. Le strani od tod in ne uživati sramotne miloščine!
Sodja. Ti da bodeš kruha služila z delom? Nepremišljeno govoričenje! Vida, mislil sem, da me ljubiš.
Vida. Dragi oče moj! Kako morete dvojiti ? Koga naj zahvalim za vse dobrote, ko Vas? Vse rada storim, vse, da Vas osrečim, le tega ne zahtevajte, kar bi mi bilo hujše od smrti.
Sodja. O smrti govoriš ? Meni, to čutim, so šteti dnevi življenja; a ti bodeš živela in jaz bi ne mogel mirno umreti, ako bi te zapustil samo, tujko med tujci. — Vida, ne odvračaj od sebe sreče, katera te čaka.
Vida. Moja sreča biva v tihem grobu.
Sodja. Ne umejem te. Ako bi ne vedel, da v Trstu nikamor nisi zahajala brez mene, moral bi res misliti, da si za mojim hrbtom — Vida. Oče!
Sodja. Ne sumničim te, ali vedeš se tako čudno. —
Vida. Iznenadili ste me!
Sodja. A zdaj veš moje želje in se bodeš ravnala po njih.
Deseti prizor.
Kogoj (iz hiše). Prejšnja.
Kogoj. Tukaj sta? Povsod vaju že iščem. Kosilo čaka.
Sodja. Vida se ni mogla ločiti od krasnega pogleda na morje in na gore, ki se tam vzdigujejo ob morski obali. Pravi, da si ne more misliti milejšega kraja in da bi zmirom rada ostala tukaj.
Kogoj. Res, Vida — gospodična? Ne zamerite, vajen sem bil Vas nagovarjati po imenu, ko ste bili še majhni in zato se mi jezik še zdaj nehote zapleta.
Sodja. Beži no, Andrej! Vida je bila in Vida ostane. Razžalil bi njo in mene, ako bi jo nagovarjal drugače. Kaj ne, Vida ?



Vida. Gotovo.
Kogoj. Ugaja Vam pogled? Čakajte do večera, ko se solnce počasi pogrezne za gorami, kdor je to prvikrat videl, bil je očaran. — Vender bojim se, da se težko privadite našemu malomestnemu življenju.
Sodja. Zakaj ? Saj tudi v Trstu nismo letali od veselice do veselice. In Vida si je dostikrat želela strani na kmete in najrajši se je spominjala onih prijetnih dnij, katere smo preživeli tu pri tebi.
Kogoj. Res? To me veseli. To me srčno veseli. Mi smo preprosti ljudje. —
Sodja. Pa pošteni in to je prvo.
Kogoj. Ne vem, kako vaju zabavati, ko bi tudi več utegnil. Le to vaju prosim, da imejta moj dom za svoj dom. Zapovejta, kar želita in največja radost mi bode, ako vidim zadovoljnega tebe, stari prijatelj (da Sodji rok6) in Vido.
Sodja. Ne misli, da bode Vida tu lenobo pasla. Rekla je že, da rada pomaga tvoji materi gospodinjiti.
Kogoj (k Vidi). Vi, da bi se ukvarjali z delom ? Ne, ne, mična Vaša roka temu ni vajena. Poslov imamo dovolj, da strežejo nam vsem. Tudi moja mati bi lehko mirno počivala, pa čemur se je privadila mlada, tudi zdaj ne opusti, da-si jo dostikrat prosim, naj počiva. Ona je še iz stare šole. —
Sodja. In ta šola je bila prava. Tudi Vida je vzgojena za gospodinjstvo in ne za salon. — (Tiho k Vidi.) Govori vender.
Kogoj (k Vidi). Zamišljeni ste!
Vida. Oprostite! Vožnja me je utrudila.
Kogoj. Verjamem. Tudi jaz, kadar se vrnem s potovanja, čutim se spehanega in utrujenega, da si želim miru. Danes počivajte! Jutri pa si naredite načrt, kako bodete prebili čas, da Vam ne postane dolg.
Jednajsti prizor.
Marjeta iz hiše). Prejšnja.
Marjeta. Prosim, k obedu! Gospa je že nejevoljna. —
Kogoj. Saj res! Poklicati bi vas bil moral, pa sem se še sam tukaj mudil. Torej idimo! (Obrne se s Sodjem proti hiši.)
Vida. (Potegne Marjeto na stran.) O Marjeta, nesrečna sem, grozno nesrečna!
Marjeta. Zakaj ?
Vida. Oče mi sili Kogoja.
Marjeta. In ti?
Vida. Rajši smrt! (Odide.)
Konec prvega dejanja.
Drugo dejanje.
Park za Kogojevo hišo. Park z nizkimi griči z vilami.
Vrtni zid	Vrtni zid
Vhod
ZJ
Zračni prospekt ali nizki griči z vilami. Preko pozorišča zadi vrtni zid z vhodom v sredi. Na desni vrtna stran Kogojeve hiše, v katero vodijo stopnice; na levi tudi stopnice. Drevesne kulise. Vrtni šotor z mizo in stoli. Ko se zastor vzdigne, sedita v šotoru Sodja in Vida, poslednja s kakim ročnim delom.
Prvi prizor.
Sodja. Vida.
Sodja (bolehen). Kako mi prija tukaj na vrtu! — Lože diham in zdi se mi, kakor bi se kamen odvalil od mojih prsij. Le zime se bojim, zime. Že smo sredi jeseni in že se naznanja burja.
Vida Ali se bolje počutite?
Sodja. Se dovolj dobro. Ako bi bil v Trstu ostal, nemara bi že ležal pod grudo. Ilvala Bogu, da sem našel zavetišče, kamor sem se rešil. In ti, ali si se že privadila? Vidi se mi, da si nekako tožna.
Vida. Bala sem se za Vas, toda -— zdaj sem mirnejša.
Sodja. Le brez skrbi! Jaz se čutim čimdalje krepkejšega. V teh t^eh mesecih, kar smo tukaj, popravil sem se čudovito. Kogoj pa nama tudi streže z več nego bratovsko udanostjo. Ali je že govoril s teboj ?
Vida. Kaj, oče ?
Sodja. Kaj ? Ne delaj se nevedno. — Kaj ? Mari ne vidim, da le na te obrača pogled svoj ?




Vida. Tega nisem opazila.
Sodja. Ne pači se! Dobro si opazila, dobro. Da ti povem! Govorila sva te dni in ko sem spoznal, da si ni prav upal na dan z besedo, izpodbujal sem ga, dokler ni skoraj bojazljivo vprašal, če bi ga ti marala.
Vida. In Vi, oče, ste mu rekli —?
Sodja. Da ti bode v čast njegova ponudba.
Vida. Ne morem, ne morem!
Sodja (vstane). Kaj čujem ? Takšnega moža, ki ga nima vrstnika v vsi deželi, tega bi ti odbijala? — Ali se ti blodi?
Vida. Nesrečna bi bila jaz in tudi on.
Sodja Zakaj ?
Vida. Ker bi mu bila pridružena le po sili in ne po ljubezni.
Sodja. Že spet tista stara pesem! Nikar me ne ujezi! Saj vidiš, da že hiram, Bog ve, ali še učakam pomladi. In izpolniti mi nečeš j edine moje želje, želje poslednje! Bridko sem se varal. Tvoja trma me bode pred časom spravila v grob.
Vida (na kolenih). Oče, oče, nikar me ne silite! Jaz ne morem, ne smem!
Sodja. Strani od mene, nehvaležnica! Ti bodeš kriva moje rane smrti! (Odhaja v hišo.)
Vida. O moj Bog!
Drugi prizor.
Marjeta (iz hiše). Prejšnja.
Marjeta. Kaj se je zgodilo? Vida, Vida! (Hiti k nji in jo vzdigne.)
Vida. Reši me! Reši!
Marjeta. Kaj ti je ? Kaj ?
Vida. Oče zahteva da se udam.
Marjeta. Kogoju? Tako daleč je toraj že stvar? Dozdevalo se mi je, da pride do tega. In to te je tako preplašilo?
Vida. Jaz da bi se izneverila Albertu? Nikdar! Prisegla sem mu zvestobo do smrti in on meni.
Marjeta. Vse lepo! Ali čudno vender, da že dva mesca ni glasu od njega. Iz početka vsaki teden po dvoje pisem, a potem nobenega več.
Vida. Ne muči me še ti! Kaj ni pisal, da se iz Pariza odpelje v London ? Prav lehko tudi mogoče, da je pisal, toda pismo se je izgubilo. — Ali pa — ne, ne, tega ne morem misliti — ko bi se mu bila pripetila kaka nesreča! Oh, in mene ni blizu!
Marjeta. Ne boj se! Da seje ponesrečil, brali bi bili to že davno v časnikih.
Vida. Torej še živi in vrnil se bode, — vrnil k meni!
Marjeta. Ne zanašaj se preveč! Bodi pametna in ne odganjaj, kar se ti ponuja gotovega.
Vida. Jaz, da bi bila nezvesta? — In ti mi to svetuješ ?
Marjeta. Tebi v prid!
Vida. V pogubo meni in Albertu.
Marjeta Kar oče želi, tega ne smeš odreči.
Vida. Oče se ne bode protivil, kadar pride Alberto.
Marjeta. Kaže se, da ga pričakuješ zaman.
Vida. In akoprav bi me on pozabil, jaz mu ohranim zvestobo.
Marjeta. Očeta pa žališ. Pojdi zdaj in ga izkušaj pomiriti! Saj veš, kako silno mu škoduje vsaka razburjenost.
Vida. Kako naj ga pomirim, ker mu ne morem izpolniti volje?
Marjeta. Reci, da si bodeš stvar še premislila. Pojdi zdaj, pojdi!
Vida. In ti z menoj! Nikar me še ti ne zapusti !
Marjeta. Ubogo dete! Srčnost, srčnost! (Odvede Vido za roko v hišo.)
Vida. Moje srce je žalostno in potrto! (V
hišo).
Tretji prizor.
Grofica Gadolla in Volpino (vstopita pri vrtnih vratih .
Grofica. V tej hiši, pravite, biva tisto dekle?
Volpino. Pri nekem trgovci, kateri redi očeta in njo. Oče je prej služil v Trstu in nemara ste ga, grofica milostiva, poznali. Zove se Sodja in je bil svetovalec pri sodišču.
Grofica. Ne spominjam se ga. A kje sta se seznanila z Albertom ?
Volpino. Najbrž na kaki veselici.
Grofica. Naročila sem Vam, da ga vselej spremljate na izprehodih, ali vsaj opazujete, kam zahaja.
Volpino. Storil sem po Vaših ukazih, kadar me niso zadrževala druga opravila. Zanašal sem se na mladega gospoda, kateri ni imel doslej nobene tajnosti pred menoj, da ne bode skrivaj pričel kake — spletke.
Grofica. Grajati bi Vas morala, Volpino, da ste zanemarjali svojih dolžnosti. Na srečo ste o pravem času zasledili nepremišljeno dopisovanje njegovo in je zaprečili.
Volpino. Verjemite mi, grofica milostiva, da sem bil sam ves osupel, ko sem v roke dobil ta pisma. Ne da bi se bal za mladega gospoda, da bi on, potomec slavne rodbine grofov Gadolla,

mogel resnično misliti na zvezo z osebo stanu najnižjega!
Grofica. Tako brezumna menda vendar ni ta ženska, da bi si mogla domi.šljevati zakonsko zvezo z grofom Gadollo?
Volpino. Vi ne poznate sedanjega ženstva. In niste li že sami, milostiva grofica, slišali o takih nepristojnih ženitvah ?
Grofica. Moj Alberto, da bi se tako spozabil, on, kateremu sem namenila krasno, bogato grofico ?
Volpino. Vem, vem! Zato pa se mora zapre-čiti vsaka njegova pismena izjava, katera bi ga mogla pozneje v zadrego spraviti pred njega visokorodno nevesto.
Grofica. Prav, prav! Zahvaljujem Vas za Vašo skrbnost. Torej v Parizu ste zapazili?
Volpino. Čudno se mi je zdelo, da so mu dohajala ravno iz tega mesteca pisma, o katerih je dejal, da so od nekega sošolca. Nekega dne, ko gospoda grofa ni bilo doma, sprejel sem j a z pisma in med njimi spet jedno z znanim pečatom. Ker ste, grofica milostiva, mi ukazali, da nadzorujem njegovo dopisovanje, osmelil sem se odpreti pismo. Videl sem, da je od hčere tega Sodje. Gospod grof je pa pošiljal odgovore pod nekim dogovorjenim naslovom. Skrbel sem potem, da
odgovori niso našli pota do pošte, došlih dopisov pa mu nisem oddal.
Grofica. In Alberto ? Ali ni zapazil ?
Volpino. Čim dalje z večim nemirom je pričakoval vselej pošte, hlastno je sezal po pismih in ko ni našel, česar je iskal, nejevoljno jih je metal na mizo.
Grofica. Tudi moja pisma?
Volpino. Ne zamerite mu, grofica milostiva; prizanesite njegovi razburjenosti. Ko več tednov ni dobil pisma, ponehal je pošiljati odgovore in konečno so tudi pisma od dekleta izostala.
Grofica. Roman je toraj pri kraji.
Volpino. Pa se lehko vsaki čas spet začne. Zato sem gospoda grofa zapustil v Parizu pod varstvom starega prijatelja slavne Vaše rodbine in hitel domov, da Vam, grofica milostiva, poročam, kaj se je pletlo.
Grofica. Dobro, dobro! Mislim pa, da je Alberto že pozabil na to otročarijo in da se menda ne bode treba še ukvarjati s tem dekletom.
Volpino. Ne bi se preveč zanašal. Saj veste, da je mladi gospod grof — skrivši iz Trsta potegnil za-njo, in kdo ve, ako se mu spet ne vname taka želja. Zato sem nasvetoval, da se dekletu pove mnenje naše in da se mu vrnejo pisma, iz česar naj razsoja, da Alberto več ne mara za-njo.
Grofica. Ni mi sicer prijetno, nagovarjati jo, ali rada bi jo videla, da spoznam ukus svojega Alberta. Kako se zove?
Volpino. Vida, grofica milostiva!
Grofica. Idite in izvabite jo na vrt!
Volpino (se klanja in odide v hišo).
Grofica (sama). Le čakaj, ptičica zvita! Ustrezalo bi ti, da bi sedla v mehko gnjezdo, da bi se dičila z grofovsko krono. Slišala bodeš, da ti bode zvenelo v ušesih. (Sede na stol.) Takšna predrznost! (Pahlja se s pahljačo).
Četrti prizor.
Grofica. Vida (vstopi, za njo) Volpino. Pozneje) Marjeta.
Vida (k Volpinu). Česa želite od mene?
Volpino. Jaz ničesar; jaz sem le služabnik grofice Gadolle. —
Vida (osupla). Grofice Gadolle? —
Volpino. Katera tu sedi in hoče govoriti z Vami.
Vida. Grofica —?
Volpino (k grofici). Grofica milostiva po Vašem ukazu naznanil sem gospodični. —
Grofica (meri Vido skozi binokle). Vi ste torej —
Vida. Vida, hči svetovalca Sodje.
Grofica. Tisto dekle, katero nadleguje mojega sina s svojim prisiljenim dopisovanjem.
Vida. Gospa grofica ?!
Grofica. Kakor vidim, zelo mlada ste še in neizkušena. Zato Vam ne zamerim te budalosti. Vi le sebi škodujete in dobremu imenu svojemu, ako hočete po vsi sili biti ljubica mojega sina.
Vida. Ljubica Vašega sina ? Gospa grofica! — Jaz — ljubica?
Grofica (vstane). Glejte no, kaj si domišljuje? Morebiti bi to bilo nečastno za Vas?
Vida. Meni takšna beseda?
Grofica. Ali ni sramotno za dekleta, da dopisuje mlademu gospodu?
Vida. Ženinu svojemu, gospa grofica!
Grofica. Ženinu? Kakšna smešnost!
Vida. Alberto mi je prisegel večno zvestobo in ko se vrne, govoril bode z očetom mojim.
Grofica. In matere se nič ne vpraša? Seveda, mi spadamo pod staro, nepotrebno šaro.
Vida. Gospa grofica —!
Marjeta (vstopi).
Grofica. Molčite! Drznost Vaša preseza vse meje. Ako hočete biti po sili njega ljubica, ne branim Vam. Otresel se Vas bode o pravem času.
Vida. Bog! Da moram poslušati takšno sra-močenje! Gospa grofica, ako mislite, da bi se


jaz ponižala. — Je ii mogoče, da se tako sodi o meni? Ne, ne! Jaz —
Marjeta (stopi naprej). Umiri se, Vida! Čemu poslušaš to žensko?
Grofica (k Volpinu). Povejte tej osebi, kdo sem!
Volpino i^k Marjeti). Ali veste, s kom imate čast govoriti ? Milostiva gospa grofica Gadolla —!
Marjeta. Slišala sem, slišala.
Volpino. In Vi, kdo ste, da se drznete vtikati se —
Marjeta. Jaz sem služabnica gospoda svetovalca Sodje in bila dojnica gospodične Vide. In ker hočete žaliti mojo Vido, za to sem se drznila in se bodem še drznila vtikati se v razgovor.
Grofica. Volpino, Vi veste, kako mi je presedala vsa stvar. Izvršite, kar sem Vam naročila, potem pridite za menoj! (Odide ponosno, ne da bi se ozrla na Vido; Volpino jo spremlja do vrat, potem se vrne.)
Marjeta (pristopi k Vidi).
Vida. Ali si slišala?
Marjeta. Slišala. Čemu poslušaš te ljudi? Idivi v hišo! Vsaka beseda odveč. Idivi!
Volpino. Prosim, potrpite še malo, gospodična; Tu Vam izročam Vaša pisma, katera ste pošiljali mojemu gospodu.


Vida. Moja pisma ? Alberto mi jih vrača ? Ne, to ni mogoče! To je laž!
Volpino. Gola resnica! Moj gospod Vas zahvaljuje za sočutje in prosi, da tudi njemu vrnete njega pisma.
Vida (k Marjeti). Ali si cula ? Po glavi se mi vrti! Alberto, moj Alberto, da bi me izdal? Vi me varate, da, da, varate me! Samo izkušati me hočete! O poznam Vas! Vi ste zviti, kakor kača! Moj Alberto pa je iskren in me ljubi, kakor jaz njega, nezmerno, neskončno.
Volpino. Jaz jedino izvršujem, kar mi je naročil. Od Vas pa pričakujem, da se ne branite, ter mi izročite njega pisma. Evo Vaših! (Da ji zavitek pisem).
Vida (jih vzame). Ti poglej, Marjeta, jaz ne morem. Ako so res, potem —
Marjeta. Potem vrnemo grdemu izdajalcu tudi njegova. (Odpre zavitek). Le daj mu jih nazaj in vesela bodi, da si se ga iznebila.
Vida. Torej resnica! Na-te (seže v nedrije po pisma in jih vroči Volpinu) kar mi je pisal! Povejte mu, da ga -—
Marjeta. Da ga zaničujemo.
Vida (k Marjeti). Prosim te -—!
Marjeta. Tiho! In Vi gospod, tam so vrata. Z Bogom!
Volpino. Klanjam se Vam! Nerad sem Vas žalostil, toda izpolnil sem le svojo dolžnost. (Odide).
Peti prizor.
Marjeta. Vida.
Vida. Pozabljena! Njega sladke besede, njega sveta prisega — vse licemerstvo, laž! In jaz sem mu verjela in še zdaj — oh, ti si se zmotila. Tega ni storil Alberto. On ne bode zapustil Vide svoje, pehnivši jo v brezdno obupnosti!
Marjeta. Ne bodi otročja!
Vida. Ti tedaj verjameš ?
Marjeta. Ali naj zanikavam, kar v rokah držim in vidim ? Le poglej! Ne poznaš li pisave svoje in tu na zavitku dva golobca ? Pač si ti nedolžna golobica, katero je hotel požreti plemeniti ta jastreb. — Boga zahvali, da te je rešil o pravem hipu. ■—•
Vida. Kako sem bila srečna, kako se mi je kazal ves svet v zlatih žarkih, ko sem pisala ta pisma! In danes! •— Tri kratke mesece, da mi je prisezal večno zvestobo; tri mesece in pozabil
me je.
Marjeta. In zdaj drugo vara z lažnjivim svojim jezikom.
Vida. Drugo?
Marjeta. Ter se smeje tvoji lahkovernosti.
Vida. Oh, mogoče, vse mogoče!
Marjeta. Prav gotovo! Zato tudi ti njemu pokaži, da ti ni prav nič mari zanj.
Vida. Kaj meniš?
Marjeta. Kogoj te snubi; on je mož, s katerim bodeš gotovo srečna.
Vida. Ne dalje, ne dalje — saj veš —•
Marjeta. To je bilo prej, ali zdaj si prosta.
Vida. Prosta?
Marjeta. Ti venderveč ne misliš na nezvestnika?
Vida. Pozabila ga bodem in če mi otrpne srce. Pa ljubiti druzega, nikdar!
Marjeta. Ali hočeš ostati osramočena, ki imaš priliko maščevati se ? In ne samo to. Osrečila bodeš svojega očeta, katerega si hudo žalila. Ko bi še živela tvoja mati, blagoslovila bi te, da spoštuješ voljo svojega očeta.
Vida. O nepozabna mi mati! Dragi oče moj! Jaz vaju žaliti? Bila sem zaslepljena. Prav praviš! Če morem očetu napraviti veselje, rada se žrtvujem.
Marjeta. Ne govori o žrtvi! Srečna bodeš tudi ti, ker te bodo vsi radi imeli.
Vida. Vsi? In stara gospa, ki me še nikoli ni prijazno pogledala.
Marjeta. Kaj ona? Udala se bode sinu na ljubo.

Vida. Da bi jaz prepir zanesla v družino, da bi ločila sina od matere! Rajši pojdem jaz. Marjeta. Kam? Vida. V samostan.
Marjeta. In očeta, bolehnega, zapustiš samega? Vida. Jaz ne morem drugače. Marjeta. Ravno prihaja. Povej mu v lice, kar nameravaš in — žali ga do smrti.
v
Sesti prizor.
Sodja (pride na palico oprt iz hiše.) Vida. Marjeta.
Sodja (k Marjeti). Postavi mi stol, tu sem! (Marjeta prinese stol, na katerega Sodja sede). Truden sem, oj tako truden!
Vida. Ali naj pošljem po zdravnika, oče?
Sodja. Čemu ? Kar zdravnik vzboljša, pokvariš ti.
Vida. Jaz, oče?
Sodja. Ti, ti, s svojo trmo. Pojdi, pojdi, da te ne vidim.
Marjeta. Milostivi gospod —?
Sodja. Molči, molči in ne dajaj ji potuhe.
Marjeta. Ne zamerite gospod, jaz sem le hotela povedati, da si je Vida premislila (k Vidi). Govori vender, dete, govori!


Vida. Ne morem.
Marjeta. Vida je spoznala, da ji hočete dobro.
Sodja. Res? To še le zdaj uvideva? Velika čast zame, kateri sem toliko in rad žrtvoval, samo, da se je ona dobro imela.
Vida. Vedno Vam bodem hvaležna.
Sodja. Z besedami.
Marjeta. Tudi z dejanjem, gospod milostivi! Ustregla bode Vaši želji.
Sodja. Kateri ?
Marjeta. Ako je gospoda Kogoja res volja, Vida se ne brani.
Sodja (vstane). Vida, povej sama, ali res hočeš?
Vida. Hočem.
Sodja. Hvala ti! Zdaj gledam mirno v bodočnost. Toda, čuj Vida, strahovati te nečem. Kakor me veseli, srčno veseli tvoj sklep, ako je prisiljen, ne odobrujem ga. Jaz nečem, da bi še po moji smrti preklinjevala uro, ko si se zavezala na vse žive dnij. Povej mi odkrito, ali si se odločila prostovoljno?
Vida. Prostovoljno, oče!
Sodja. Dobro, zdaj ti verjamem in zdaj, Marjeta, povabi gospoda Kogoja, da se potrudi k meni.
Vida. Precej zdaj ?
Sodja. Zakaj ne? Čemu odlašati? Kar je sklenjeno, naj se izvrši. Pošteni moj prijatelj že
■ / ,
..........- -7,v
itak težko čaka odgovora. (Da Marjeti znamenje z roko, naj odide.)
Marjeta (odide v hišo).
Vida (hoče za Marjeto). Govorite Vi, oče, ž njim. Jaz nisem pripravljena.
Sodja. Ostani Vida! Iz tvojih ust mora slišati, kar ga bode osrečilo bolj, kakor bogastvo.
Vida. Bodisi! Potem mi pa dovolite, da sama govorim ž njim.
Sodja. Prav rad! Tretja osoba je res odveč, kadar se pomenkujeta zaročenca. Bog ti bode platil, Vida, da tako spoštuješ želje očeta svojega. (Poljubi jo na čelo in odide v hišo.)
Sedmi prizor.
Vida (sama).
Vida. Kaj sem storila ? Ali se nisem prenaglila ? Ako bi bila prevarjena! Ne, ne! Resnica, strašna resnica! Pozabil me je, zavrgel! In jaz? Ali naj tudi jaz varam moža, kateri išče in zasluži prave, srčne ljubezni, a jaz mu ne morem druzega nuditi, kakor da ga spoštujem? Naj mu hlinim čustva, katerih ne pojmim v svojem srci? Bog varuj, odkriti mu hočem, jasno povedati, da sem bila zaročena, vsaj pred Bogom, če ne pred svetom
z drugim možem, za katerega je plamenelo moje srce. Potem naj sodi, ali bode našel zaželeno srečo v taki zvezi!
Osmi prizor.
Kogoj iz hiše). Vida.
Kogoj. Gospod svetovalec mi je povedal, da Vas najdem na vrti in da želite z menoj govoriti -— ne tako, da jaz lahko z Vami govorim.
Vida. Pričakovala sem Vas.
Kogoj. Res ? Mene ste pričakovali ? To me zelo veseli, Vida. — Vedno sem se bal, da Vas nadlegujem, ako se Vam pridružim. Videl sem, da ste najrajše sama tu na vrti in nisem si upal motiti Vas. A zdaj, ko ste me sami pričakovali, prosim Vas, povejte mi, ako Vam kaj ni po volji, morebiti postrežba ali kaj druzega?
Vida. Oče in jaz Vas nikoli dovolj ne moreva zahvaliti na ljubeznjivem vsprejemu v Vaši hiši.
Kogoj. Da ste le zadovoljni! Naši posli so časih neukretni —
Vida. Le prepokorno strežejo tujki, katera nima pravice zapovedovati.
Kogoj. Kaj pravite? Vi me žalite s takšno besedo, Vida! Vi tujka? Ali sem jaz bil tujec,

kadar sem Vas obiskal v Trstu? Ali nisem bil pri Vas, kakor doma ? Le žal, da nikoli ne izrazite nikalje posebne želje! Kako rad bi Vam ustregel!
Vida. Uverjena sem. Ko ste prišli, rekli ste, da hočete z menoj govoriti.
Kogoj. Jaz, Vida! — Jaz sem mislil -— (umolkne)
Vida. Moj oče mi je povedal, da želite mene za ženo.
Kogoj. Povedal je resnico. In Vida, kaj odgovarjate? Razžaljeni ste, da se drznem jaz, preprosti človek, vspneti se do Vas? Ne obsojajte me! Jaz se ne znam slaclkoustiti, ne vem, kako bi razložil, kar mi giblje prsi, kadar ugledam mili Vaš obraz.
Vida. Dragi prijatelj, jaz ne poznam moža, katerega bi tako visoko čislala, kakor Vas.
Kogoj. Kakor mene, Vida? Je-li mogoče?
Vida. Kakor Vas ? Zato ne sme biti med nama nobene tajnosti. Poslušajte! Jaz sem bila že zaročena.
Kogoj. Vi ? Nikdar mi ni pravil Vaš oče —
Vida. Ker tudi sam ni vedel.
Kogoj. Kako to ?
Vida. Čujte! Lani sem se večkrat izprehajala z Marjeto, kadar oče zaradi bolehnosti ni mogel iz hiše, po vrti. Srečaval naju je mlad gospod —
Kogoj. Mlad gospod —
Vida. Nekega večera je svirala vojaška godba. Z Marjeto bi bili radi sedli, toda vsi stoli so bili zasedeni. Mladi gospod, opazivši najino željo, priskrbel nama je stole in ko ga zahvalimo za izkazano prijaznost, predstavi se nama za Alberta grofa Gadolla.
Kogoj. Alberto grof Gadolla! Ime sem že slišal.
Vida. Odslej naju je večkrat spremljal do doma in naposled mi je odkril svojo ljubezen, trdeč, da brez mene ne more živeti.
Kogoj. Kakor to že znajo govoriti mladi gospodje. In Vi ?
Vida Govoril je tako lepo, vedel se tako laskavo, in kaj bi tajila? Srce se mi je treslo od neznane radosti, ko mi je v ognjenih besedah zatrjeval svojo ljubezen in —■ ljubila sem ga tudi jaz.
Kogoj, Tudi Vi? In Vaš oče?
Vida. Ni vedel ničesar.
Kogoj. Tedaj ste ga za njegovim hrbtom
Vida. Res, 'za njegovim hrbtom. Alberto je vedno obetal, da bode govoril z mojim očetom. Vendar mora še prej pridobiti svojo mater, da se ne ustavi najini zvezi. Ko sva se z očetom preselila k Vam, pripeljal se je Alberto za mano -
Kogoj. Kdaj ?
Vida. Prvi dan, ko smo došli. Zatrjeval mi je iz nova svojo zvestobo in ker je šel na daljše
potovanje, da si ogleda tuji svet, dogovorila sva, da si dopisujeva.
Kogoj. In Vi mu še zdaj dopisujete?
Vida. Že več mesecev ne, ker na svoja pisma nisem dobila odgovora. Danes pa me je pozvala na vrt neka tuja dama. Bila je grofica Gadolla, Albertova mati.
Kogoj. In Vas snubila za sina ?
Vida. Izročila mi je pisma, katere sem jaz bila poslala Albertu in zahtevala njegova, ker ima za sina izbrano že drugo nevesto.
Kogoj. Vi ste jih dali, ter ji povedali, da Vam pač ni mari za takega veternjaka, naj je tudi grofovske krvi ?
Vida Dala sem jih.
Kogoj. In zdaj, Vida, ste prosti.
Vida Prosta? Res. Odvezana od svoje obljube. A kar sem jedenkrat čutila v srci, ostane neizbrisno. Svojo roko Vam podajam, ako želite še zdaj, toda ne zahtevajte od mene one ljubezni, ki se poraja v srci le jedenkrat. Če ste zadovoljni z ženo, katera Vas bode čislala in Vam hoče biti zvesta družica v življenji, evo moje roke! (Poda mu roko.)
Kogoj. In jaz jo primem in je ne izpustim več. Hvala Vam, Vida, da ste mi izkazali toliko zaupanja. Pozabite, kar se je zgodilo, mi vsi se
bodemo potrudili, da Vam vračamo mir in srečo. Moja duša je bila potrta, ko sem Vas videl tožno in ko sem moral misliti da ste nesrečni zato, ker ste v moji hiši. Temna mi je bila sedanjost, temna bodočnost! — Danes pa so se razpršile megle in napočil mi je jasni dan. O da bi ostal vedno tako jasen! Vida, jaz nikdar nisem poznal čuta ljubezni, ali za Vas, da bi Vas osrečil, rad dam vse, tudi svoje življenje.
Vida. Prijatelj blagi, Vi ne veste, kako težko mi je pri srci, da Vam ne morem vračati čuvstev, katera Vi gojite do mene.
Deveti prizor.
Sodja. Kogoj. Vida.
Sodja. Ali sta se dogovorila, in je vse v redu ?
Kogoj. Vse. Vida me je storila najsrečnejšega človeka na svetu.
Sodja. In tudi mene. Izpolnila si mi najgorkejšo željo. Hvala ti, Vida!
Vida. Da ste le Vi zadovoljeni, oče!
Sodja. Bog tebe, Bog vaju blagoslovi! (Objame Vido.)
Konec drugega dejanja.)
Tretje dejanje.
Osrednja soba v hiši Kogojevi. Na desni dvoje vrat, jedna v otroško sobo, druga v Vidino spalnico, na levi vrata v materine sobe, zraven okno, pred oknom pisalna miza. Soba solidno, a ne prerazkošno opravljena.
Prvi prizor.
Kogoj (na pot pripravljen). Urša.
Kogoj. Ko bi se do noči ne vrnil, kar je lehko mogoče, pazite, da se hiša zapre in se ne pripeti kaka nerednost.
Urša. Jaz naj pazim? Sem li jaz gospodinja? Povej to svoji kraljičini!
Kogoj. Ne bodite čudni! Saj veste, da bi Vam Vida rada pomagala pri gospodinjstvu, ali pa Vi to dopuščate?
Urša. No zdaj še jaz branim; ta je lepa! Ali se morem kdaj zmeniti ž njo? Dokler je še živel oče,
bila je le okolo njega in ni imela druge skrbi, kakor njega. Ti pa si bil peto kolo.
Kogoj. Kdo bi zameril, da je tako lepo ravnala z bolehnim očetom ?
Urša. Po očetovi smrti pa, in to je že delj kakor pol leta, skoraj ni spraviti besede iz nje. Zmirom še nosi črno obleko.
Kogoj. Ona je pač bolj tihe zamišljene nravi.
Urša. Potuhnjenka je, Bog ve, kaj ji roji po glavi, Andrej, zapomni si! Takrat, koso ti ljudje prestopili naš prag, svarila sem te, da prihaja ž njimi v hišo nepokoj, nesreča. Pokoja nismo imeli od onega časa, nesreča, čutim, plava nad nami.
Kogoj. Motite se! Jaz se čutim prav srečnega in nimam nobenega povoda, da bi se pritoževal, posebno odkar mi sinko leži v zibeli. In Vam je Vida tudi udana.
Urša. Meni udana? Žive me ne more videti.
Kogoj. Kdaj je to dokazala?
Urša. Vsak dan. Ali se nista zaročila brez mojega vedenja. Ali me je pozneje kdaj vprašala za kakšen svet?
Kogoj. Ker si ni upala.	,
Urša. In zdaj, za otroka najela je dojnico, le ž njo občuje in če otroka napade kaka bolehnost, obe ga pačita, in ga bodeta še pokvarili. Stara mati še blizu ne sme.
Kogoj. Krivico delate Vidi, Bog ve, da, veliko krivico!
Urša. Zaslepljen si, da ne vidiš, kar spoznava ves svet.
Kogoj. Tega jaz ne pretrpim. Precej zdaj pokličem Vido in spraviti se morata Vi in Vida. Prej ne mirujem.
Urša. Le ti sam govori ž njo. Jaz ne maram gledati nje oholega obraza.
Kogoj. Ostanite vender! (Odpre stranske vrata in kliče.) Vida!
Urša. Ko se zgovorita, pa me pokliči. Ona, da bi se ponižala do mene, rajši mi pokaže vrata. (Odide.)
Drugi prizor.
Vida (v črni obleki . Kogoj.
Vida. Poklical si me, česa želiš? Kogoj Povedal sem ti že, da moram odpotovati in da se morebiti vrnem še le jutri.
Vida. Se le jutri? Ali mi kaj naročiš? Kogoj. Ničesa posebnega. Mati že vse ve. Vida. Mati? Dobro. Potem meni ni treba. Kogoj. Prošnjo imam do tebe. Vida. In katero?
Kogoj. Mater poznaš. Dobra žena je in vredna, da .jo spoštujemo. Zato me v srce boli, ko vidim, da se ne moreta razumeti med seboj.
Vida. Jaz ji nisem storila ničesar žalega.
Kogoj. Priznavam. Pa stari ljudje so že taki. Sumničijo vsakega človeka, da jih zanemarja. Zato bi ti bil prav hvaležen, ako bi ti —
Vida. Kaj naj storim?
Kogoj. Da ž njo izpregovoriš prijazno besedo.
Vida. Sem li kdaj bila neuljudna?
Kogoj. Ne da bi zapazil. Vender druga je uljudnost izhajajoča iz navade, druga izvirajoča iz srca. Mati se pritožuje, da jo preziraš, česar po mnenji svojemu ni zaslužila, ni pričakovala.
Vida. Kako naj skazujem udanost svojo?
■Kogoj. Rekel sem že, s prijazno besedo. Mati pač misli, da bi ti morala biti hvaležna •—-
Vida. Tako? Hvaležna? Za velikodušnost, da ste me vsprejeli v hišo? Za srečo, da sem se smela s teboj poročiti? Jaz uboga deklica brez premoženja z imovitim trgovcem — Hvaležna ? —• Ali sem se j a z usiljevala ?
Kogoj. Vida, Vida, kam bredeš?
Vida. Oh, že davno sem čutita, da sem vsiljenka v hiši; da me le trpite, ker se me ne morete iznebiti. Pojdem, pojdem in potem vam nikdo več ne kali miru.
Kogoj. Vida, žena, jaz te ne poznam. Kdaj sem te užalil? Ali ti nisem vselej rad izpolnil vsake želje? Le žal, da mi tako redko katero poveš. Rad bi te videl veselo, zgovorno, ali vedno si tožna, tiha; to me žali, boli.
Vida. Vesela naj bodem, ko sem izgubila najboljšega očeta? Kakor ti svojo mater, ljubila sem jaz njega.
Kogoj. To je lepo in ne oponašam ti. Pa zdaj bi že lehko odložila žalno obleko in šla z menoj razvedrit sebe in mene po storjenem delu.
Vida. Ne sili me! Spomin je še preživ, da bi pozabila in mislila na zabave. In ne vem, kaj bi rekla tvoja gospa mati.
Kogoj. Krivo jo sodiš, kakor ona tebe. Se danes se morata dogovoriti, da bode konec temu neznosnemu življenju. Mater pokličem. Ti, Vida, ker si mlajša, ti bodeš —
Vida. Padla na kolena —
Kogoj Kaj spet počenjaš?
Vida. Tudi jaz ne strpim dalje! Odloči se, ali mati ali jaz ? Obe ne moreva biti pod jedno streho.
Kogoj. In če jaz rečem, obe?
Vida. Potem je meni odkazana pot! (Hoče oditi.)
Kogoj. Vida, pamet, pamet! Počakaj matere! Sami se bodeta najlože sporazumeli in ko se vrnem,
4*
najdem vaju združeni in jaz bodem najsrečnejši človek pod solncem. Z Bogom, ljubica, z Bogom! (Stisne ji roko, katero mu ona hoče odtegniti in odide.)
Tretji prizor.
Vida (potem) Urša.
Vida. Dobro, pa jo počakam. Naj ne misli, da se je bojim. Da bi jaz bila poslednja v hiši, rajši jo še danes zapustim.
Urša (vstopi). Andrej mi je povedal, da me pričakuješ. Do moje sobe je sicer ravno tako daleč, kakor od nje sem; toda ti si gospa in jaz moram ubogati.
Vida Vi se z menoj šalite, gospa, ubogati moram le jaz. Moj mož mi je ukazal —
Urša. Andrej da je tebi ukazal? Kaj neki?
Vida. Da se z Vami sporazumem. — Meni sicer ni znano, da bi bilo med nama kako navskrižje —
Urša. Meni tudi ne.
Vida. Potem sem izpolnila željo svojega moža, da izpregovorim z Vami prijazno besedo. Ali nisem ?
Urša Prav prijazna. Povedala mu bodem, da mi nisi pokazala vrat!
I ida. Kako menite?
Urša. Da sem imela neizrečeno čast, govoriti s teboj, za kar sem hvaležna — bolj od drugih, kateri ne poznajo — hvaležnosti.
Vida. Nehvaležnost mi očitate? O to pesem že poznam. Vsi Vaši pogledi so mi kazali, da me črtite. Menj sem Vam bila od najnižjega služabnika v hiši. Ponižavali, sramotili ste me, kjer ste mogli, kakor da bi bila prišla pritepenka v Vašo hišo, kakor da bi se jaz bila vsiljevala Vašemu sinu in ne on meni.
Urša On tebi? Moj Andrej, ki bi lehko bil dobil najbogatejšo nevesto v deželi, pa je tebe vzel, ki nisi imela toliko, da bi si kupila obleko za poroko ? Se dolgove za tvojim očetom je moral plačati naš Andrej in zdaj se tu napihuješ in hočeš gospodovati. Jaz ti ne bodem delala napotja in pojdem, pojdem še danes.
Vida. Dovolj, dovolj! Kar sem dolgo čutila, bridko čutila, slišala sem danes, gospa, iz Vaših ust in za to sem Vam, kar Vam dozdaj nisem bila, zdaj hvaležna. Ni Vam treba umikati se iz hiše. Gospodujte in zapovedujte tu še dalje, le ne z menoj.
Urša. Že preveč mi je tega govoričenja. Stori kar hočeš! (Odide.)
Vida. Storila bodem, kar moram. Nesrečni dan, ko sem prestopila prag te hiše. Proč odtod, proč, kamorkoli.
Četrti prizor.
Alberto (odpre na lahko vrata in vstopi). Vida.
Alberto. Ali ni tam —? (Hiti k Vidi in jo hoče objeti) — Vida!
Vida. Alberto? ti?
Alberto. Kaj ti je? V solzah? Mislil sem si, da si nesrečna.
Vida. Nesrečna? In ti, ki si me storil nesrečno, ti se drzneš ?
Alberto. Jaz? Ne umejem te.
Vida. Prišel si, da me zasmehuješ.
Alberto. Tvoje besede so mi uganka.
Vida. Zvestobo, večno zvestobo si mi prisegel, a ni še minil jeden mesec dnij in že sem bila pozabljena, izdana.
Alberto. Ti mi očitaš, da sem te izdal? Ti, ki mi še odgovarjati nisi več hotela na moja pisma, ki si se udala drugemu možu -—
Vida. Ker si mi vrnil pisma in zahteval svoja nazaj.
Alberto. Jaz ? Kdaj ?
Vida. Kako se delaš nevednega! Poslal si svojo mater in še nekega črno oblečenega gospoda -—
Alberto. Gotovo Volpino. In ta dva —
Vida. Izročila sta mi moja pisma, katera sem ti bila pisala in jaz sem vrnila tvoja.
Alberto Zdaj mi je vse jasno. Volpino, naš oskrbnik, le-ta me je izdal! Prevarjena sva bila oba.
Vida. Prevarjena? Ti nisi vedel —•?
Alberto Kakor ti ne. Mislil sem, da si me pozabila.
Vida. O Bog! In jaz sem verjela! Prelomila sem zvestobo! Zaničuj me! Reci, da sem nevredna —
Alberto. Vida, pomiri se!
Vida. Mirna naj bodem! Ali ne veš — ?
Alberto. Vem da si se omožila in ti ne zamerim.
Vida A jaz si ne bodem odpustila nikoli, da sem te izdala!
Alberto. Usoda, moja draga, usoda!
Vida. Ne usoda, hudobni ljudje! Torej ti je znano, Alberto, kako sem zabredla, in vender si prišel ?
Alberto. Ker te ljubim še danes, kakor sem te ljubil prvi dan, ko sem te zagledal.
I ida. Kaj naj storiva ?
Alberto. Hrepenenje po tebi, Vida, —

Vida. Dragi moj, nepozabni!
Alberto Dovedlo me je v to mestece. Najel sem si stanovanje v neki prikriti hiši in prežal, kdaj mi bode mogoče, priti k tebi. Danes sem zapazil, da se je odpeljal tvoj mož in to priliko sem uporabil, da te poiščem. Nadejal sem se, da me še nisi pozabila in da se zanaprej lehko večkrat vidiva.
Vida. Kako meniš ?
Alberto. Saj nisi zaprta v kletki, kakor tič, in smeš pohajati po mestu. Ali je tvoj mož takšen trinog ?
Vida. Ne govori o njem! Pošten je in vreden vse časti ter mi popolnoma zaupa.
Alberto. Tem bolje. Pa zakaj sem te našel vso objokano?
Vida. O Alberto, ko bi ti vedel, kaj mi je trpeti v tej hiši! Meni tukaj ni več ostati. Se danes odidem, da se otmem grozne muke. In tebe, Alberto, tebe mi je poslal menda sam Bog, da me rešiš.
Alberto. Zapustiti hočeš to hišo, Vida ? Na moje srce, da te vedem v kraj, kjer bodeva združena in srečna.
Vida. Združena? Ne, ne; jaz sem zavezana in dokler ni rešena ta vez in sklenjena nova, ne moreva biti združena. Alberto, saj vender ne misliš, da bi jaz bila —
Alberto. Jaz ne mislim ničesar, samo to, da mi ni živeti brez tebe. Ob morji mi stoji gradič, samoten, le star gozdar stanuje v njem. — Tam najdeš skrito in mirno zavetišče, kjer te ne bode zasledil nikdo.
Vida. In ti bodeš vse oskrbel, da se razruši nesrečni ta zakon ?
Alberto. Gotovo. Pojdi, Vida, pojdi in zapusti ječo, v kateri so te mučili do krvi. Brzo, le brzo!
Vida Brez slovesa, kakor tat? Ne! Naznaniti hočem možu, zakaj sem ga zapustila, naznaniti mu, kaj me je gnalo iz hiše! (Sede k pisni mizi in začne pisati.)
Alberto. Cemu se mudiš ?
(Iz sosedne sobe se sliši petje pestunje, katera ziblje otroka in poje:)
»»Lepa Vida je pri morju stala,
»»Tam na produ si peljnice prala,
Vida (poneha pisati.) Že spet ta pesem! Vse živce mi pretresa, kedar jo slišim. Oh tudi jaz sem Vida; tudi jaz hočem zapustiti moža in otroka. Moj Bog, moj Bog! (Vstane.) Ne morem! Čuj, čuj!
(Pestunja poje:)
»»Zakaj, Vida! nisi tak' rudeča?
»»Tak rudeča nisi, tak' cveteča,
Alberto. Pojdimo, draga moja, pojdimo!
Vida. Poslušaj! Poslušaj!
(Pestunja poje:)
»»Kak' bi b'la rudeča in cveteča, »»Ker zadela mene je nesreča I
Vida. Tudi mene je zadela nesreča. Oh, žalost je delež moj! (Sede zopet in piše.) Končala sem (vstane), prerezala vez, s katero sem bila priklenena do tega doma. Zdaj sem tvoja pred Bogom in kmalu tudi pred svetom.
Alberto (jo objame). Moja do konca dnij!
Vida. In zdaj še po otroka. Mirno je zadremal in preplašil se bode.
Alberto. Po otroka? Da bode vsa hiša po konci? Jaz ne dopuščam.
Vida Svojega otroka, da bi zapustila?
Alberto Samo danes. Ko si ti na mestu, pošljemo ponj. Hitro od tod! Hitro! (Prime jo za roko in jo sili proti izhodu.)
Vida. Pusti me, pusti! Moje dete! Objeti je hočem, blagosloviti. — (Sili proti stranskim vratom.
Alberto. Ne mudi se! Pomisli, če pride stara gospa, ali on! Pojdi, pojdi! (Objame jo in odvede.
Vida (stoka). Moje dete! Moje dete! (Alberto in Vida odhajata; soba se polagoma zatemni.)

— 59 — Peti prizor.
Marjeta.
Marjeta (iz otroške sobe.) Vida, kje si? Kje? (pogleda v spalno sobo, hiti k oknu.) Oh, Vida in on. O nesrečnica. (Naglo odide. Noč.)
v
Sesti prizor.
Kogoj (vstopi). Prvi mornar (mu sveti .
Kogoj. Vse že spi. Postavi luč na mizo in pojdi tudi spat! Kaj posebnega?
Mornar (postavi luč na mizo). Nič, gospod!
Kogoj. Čudno, da moja žena že spi. Sploh še bedi o tej uri.
Mornar. Mlada gospa?
Kogoj. No? Kaj je?
Mornar. Ko se je zmračilo, šla je mlada gospa od doma.
Kogoj. Kaj praviš? Od doma?
Mornar. Z nekim mladim gospodom in Marjeto.
Kogoj. Z mladim gospodom?
Mornar. Ne poznam ga. Nisem ga še videl. Mlad golobradič.
Kogoj. In kdaj se je vrnila?
Mornar. Pri velikih vratih ne, morebiti skozi vrt.

Kogoj. Ona da bi šla zvečer iz hiše? Nikdar ni storila tega. Z mladim gospodom ? Ti si se motil.
Mornar. Nisem se motil. Hitro so šli.
Kogoj. Kam?
Mornar. Tega ne vem. Zavili so okolo ogla, da jih nisem več videl.
Kogoj. Vrnila se je pač skozi vrt nazaj v hišo. Zdaj le pojdi! (Mornar odide.)
Osmi prizor.
Kogoj (sam).
Kogoj. Kaj je pravil bedak? Vida iz hiše z mladim gospodom? Menda se mu je sanjalo. Pa je že spet pil čez žejo in zadremal. Vesel sem, da sem tako hitro opravil in mi ni treba nočiti drugje. Doma se pač najbolje počiva. Danes sta se gotovo Vida in mati sporazumeli in poravnana je tudi ta neprijetna stvar. — Kako srečen sem! Vida bila mi je poslana kakor angelj iz neba in"1 zdaj še nežno najino dete! Vse se mi godi po želji. Da bi le vedno ostalo tako! Ali spi drobni kričaj? (Odpre vrata v stranko sobo.) Spi. Bog ti daj srečo, kakor meni! Čudno, da ni Vide pri njem! Pač tudi počiva, saj je potrebna počitka.
Tiho, da je ne vzbudim. (Prime svečnik, stopi v drugo sobo stransko, pa se kmalu spet vrne.) Kaj je to ? •— Vide ni! — Čudno! — (Postavi luč na mizo in ugleda pismo.) Pisanje? — Na moji mizi? (Prime pismo in je bere.) — Vrti se mi v glavi! Ne, ne,- jaz se motim. — Moje oči so kalne. Vida! Ti, ti! Da bi ti zapustila mene? (Bere:) »Bila sem »prevarjena. Vrnil se je oni, kateremu sem pri-»segla večno zvestobo. Zapuščam te. Lehko me »bodeš pozabil, ker ti je mati vse, jaz nič. Ne »povprašuj po Vidi, zdaj prosti — in srečni«. — O strupena, ostudna kača! Srčno svojo kri bi bil dal za te in ti si mi zadala smrtni udarec! Zvestoba? Ali mi je nisi prisegla na najsvetejšem mestu? Kdo te je prevaril licemerka gadna? —-Zapuščaš me? In svojega otroka? Ali se ti ni usmililo nebogljeno dete? Ubogo otroče. Imel si mater, toda nimaš je več! Umrla je meni, umrla tebi! Srce mi hoče počiti. Ne, ne! Pozabil te bodem, pozabil na veke. Prokleta ti in tvoj zapeljivec!
Konec tretjega dejanja.)
Četrto dejanje.
Salon v gradiči Gadollovem ob morji. Morje
Balkon
Zavesa
Zavesa
Stopnice na balkon
Miza in stoli O
O
Salon s salonsko opravo ,. ,.
'	-Miza in stoli
0
o
o
Šepetalec	° O °
—O
Prvi prizor.
Vida (sedi s knjigo v roki na zofi pri mizi, na drugi strani Marjeta (šiva ali plete).
Vida. Danes pride Alberto. Obetal je, da stori vse potrebno, da se razruši nesrečni zakon moj. In potem se poročiva. Dokler se to ne zgodi,
sramujem se sama sebe, da bivam v tem gradiči. Kdaj meniš, da se lehko poročiva?
Marjeta Ne vem. Slišala sem pa, da zakone ločeva le smrt.
Vida (vstane). To je bilo, ali zdaj je vse drugače. Alberto mi je trdil, da že ima dovolilo. Da bi ne bilo tega, zapustim še danes ta gradič.
Marjeta. Lepo je res tukaj.
Vida Lepo? Prekrasno! Kadar stopim na balkon —
Marjeta. Ne govori o balkonu! Kar vrti se mi v glavi, ko gledam z njega v grozni propad, kjer morje pljuska in se peni.
Vida. Ravno to mi najbolj ugaja. Kadar mesec priplava nad vodami in globoko pod menoj šumi morje, sanjarim o srečnih letih nedolžne mladosti.
Marjeta. Da bi bila vsaj ograja višja! Toda le malo se nagni naprej in zvrneš se v zijajoče brezdno.
Vida. Kaj potem? Rešena si za vselej vsih nadlog.
Marjeta. Kako-li moreš misliti kaj takega ?
Vida. O da bi mogla izbrisati iz možgan spomin minulih dnij! Zastonj, vse zastonj! Da bi imela pri sebi vsaj svoje dete! Ubogo revče, kdo skrbi zdaj zate? Zakaj ga nisi vzela, s silo vzela, ko sem te poslala ponj ?



Marjeta (vstane). Kolikokrat sem ti že rekla, da me še v hišo niso pustili. Nikdar ne pozabim strašnega pogleda tvojega moža —
Vida. On ni moj mož —
Marjeta.' Prebodle so me njega plameneče oči. Pretil mi je s pestjo, da sem bežala, kar sem le mogla.
Vida. Ali se spominjaš one pesni, katero je naša pestunja tako rada pela?
Marjeta. O lepi Vidi? O to je stara pesen, katero sem slišala prepevati že svojo staro mater.
Vida. Vselej me je silno genila. Tudi jaz sem Vida, tudi jaz sem šla od doma. Marjeta, zapoj mi to pesen!
Marjeta. Da ti vzbudim žalost? Ne, ne, rajši kaj veselega.
Vida. In če te lepo prosim. Tukaj poleg mene se vsedi in zapoj! — (Marjeta se v sede poleg nje.) Kako že slove?
»Zgodaj lepa Vida je vstajala »Tam pri oknu solnca je čakati, »Potolažit žalost nezrečeno »Poprašala solnce je rumeno:«
Zapoj, Marjeta, zapoj!
Marjeta (poje):
»Solnce! žarki solnca! vi povejte, »Kaj moj sinek dela, bolno dete?« »»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali! »»Včeraj svečo revci so držali.««
t • • '
— 65 —
Vida. Oh, morebiti tudi moje dete leži v smrtnih bolečinah. O Marjeta, in jaz nisem poleg njega, da bi mu stregla. O Bog, o Bog! (Nasloni se na Marjeto in joče.)
Marjeta. Ne boj se! Mali Andrejček je zdrav, ko riba.
Vida (po konci). Ne pustim mu svojega otroka, ne, ne! Mati ima prvo pravico. Moj je in izročiti mi ga mora. Kaj ne?
Marjeta. Gotovo.
Vida. Da bi le prišel Alberto! On vse vredi in izvrši. Stopinje slišim. On prihaja. (Hiti k vratom, skozi katera vstopita grofica Gadolla in Volpino; Vida stoji, kakor okamenela, potem preplašena prihaja blizu Marjete.)
Drugi prizor.
Grofica Gadolla. Volpino. Vida. Marjeta.
(irojica. Ali smeva vstopiti? Gradič je sicer moj, pa še le včeraj sem zvedela, kdo stanuje v njem. Zakaj mi niste prej povedali, Volpino, da imamo tu goste?
Volpino. Odpustite, grofica milostiva, jaz sam nisem vedel.
Grofica. Malo pazite na imetje moje.
Volpino. Kdo bi si mislil, da bode samotni gradič zavetišče begunom ?
Grofica (k Vidi). Zdi se mi, da Vas poznam.
Vida. Jaz sem —
Grofica. Ni mi treba praviti. Čula sem, da ste omoženi.
Vida. Bila.
Grofica. Kako to? Ali Vam je umrl mož? Obžalujem.
Vida. Ni umrl. Ločila sva se.
Grofica. Zapustili ste ga. To je čudno. In kaj počenjate tukaj?
Vida. Alberto Vam je gotovo povedal.
Grofica. On, da bi mi pravil o svojih kratko-časnicah z zaljubljenimi ženskami? Tega ne zahtevam.
Vida. Gospa grofica, Vi veste, da sem bila zaročena z Albertom. Prevarili ste me, Vi in ta gospod, da sem dvojila o njegovi zvestobi. A zdaj mi je vse znano. Našla sva se spet in se ne bo-deva ločila več.
Grofica. Volpino, govorite! Ali ni to smešno?
Volpino. Silno smešno.
Grofica. Povejte vender —
Volpino. Da je mladi grof že zaročen in da praznujemo v treh tednih poroko?
Grofica. Ste-li čuli?
Vida. Zopet me hočete varati, a jaz vaju poznam. Alberto je res zaročen, pa le z menoj.
Grofica. Čestitam. Idiva, Volpino!
Volpitio. Kaj ukažete, grofica milostiva, zaradi grada ?
Grofica. Ničesar. Ako je moj sin sprejel goste, da ga zabavajo, ne branim mu. Otresel se jih bode že sam, kadar se jih naveliča.
Vida. Gospa, častiti bi Vas morala, ker ste mati mojega Alberta, toda trde Vaše besede so mi kakor leden oklep stisnile srce. Bog Vam odpusti krivico, katero ste mi storili in še delate! Kar je združila ljubezen in veže zvestoba, tega Vi ne bodete razrušili.
Grofica. Vi govorite o krivici, ki ste najhujšo storili svojemu možu in detetu svojemu? Vi o ljubezni in zvestobi, katero ste prisezali na najsvetejšem mestu in jo prelomili?
Vida. Ne očitajte mi, kar sem zagrešila le iz ljubezni do sina Vašega! Oh, da bi ga ne bila videla nikdar!
Grofica. In on ne Vas. Zdaj veste, kako je in ne pričakujte, kar se nikoli ne bode zgodilo. Moj sin se nikdar ne bode poročil s prešestnico! (Odide z Volpinom.)

— 68 — Tretji prizor.
Vida. Marjeta.
Vida. Jaz prešestnic? ? Vi se drznete ? — Odšla je. — Marjeta, ali si slišala? Ako bi res bil Alberto me izdal ?
Marjeta. Laži, same lažt! Starka se seveda jezi, pa se bode že potolažila.
Vida. Ko bi me izdal! — Grozna misel! Vse sem mu žrtvovala, svojo čast, celo dete svoje in on bi me imel le za zabavo, a ko se me naveliča, zavrže me, kakor obrabljeno igračo?
Marjeta. Ne muči se s takimi mislimi! Ali te ni o n s silo odvedel od doma, kjer bi še danes lahko živela brezskrbno? Ali te ni odvedel na ta gradič za toliko časa, da vse vravna ? On te ljubi in je poštenjak!
Vida. Zaupam mu, zaupam, toda, če ne bode premagal vseh ovir in ovire so hude, kaj potem? Osramočena sem pred svetom, zavržena, zaničevana — prešestnica. Oh! (Nasloni glavo na Marjeto.)
Marjeta. Nesrečni dan, ko sta se prvikrat videla!
Vida. Nesrečni dan, ko sem se porodila! Zakaj nisem zaspala v naročaji matere svoje k večnemu spanju ? O kako srečna bi bila! — Ležala bi v tihem grobu in angelj miru bi plaval nad
menoj! Zakaj sem morala živeti ? Zakaj nositi neskončno to gorje? O, da bi se zrušil ta grad in z menoj vred pogreznil»v globoko morje! Potem bi našla mir, večni mir!
Marjeta. Ne toguj srčece! Prišli bodo zopet lepši dnevi.
Vida. Strah se me je polotil, bojim se najhujšega.
Marjeta. Zakaj neki? Ako je še kaj poštenja na svetu, zanašati se smeš na Alberta.
Vida. Zanašam se, zanašam. Ko bi tudi njemu ne smela verjeti, počilo bi mi srce.
v
Četrti prizor.
Alberto. Vida. Marjeta.
Alberto (naglo vstopi.) Evo me, Vida! Vida. Alberto! (Objameta se.) Alberto. Ali si me pričakovala? Vida. In še težko.
Alberto. Opravila so me zadrževala v Trstu. Kakor brž pa sem se oprostil, hitel sem k tebi. Marjeta, pojdi in postrezi mornarjem, ki so mi tako hitro veslali. Marjeta (odide).
Alberto. Kako ti je, ljubica? Ali si se že privadila tej samoti ?
Vida. Samota le, kadar tebe ni tukaj. S teboj bi večno hotela tu živeti. — Ali veš, kdo me je danes obiskal?
Alberto. Ne morem si misliti.
Vida. Tvoja mati in tisti odurni Volpino.
Alberto Moja mati? Torej je pozvedela? Vražji človek, povsod mi je za petami in me zalezuje. In kaj je rekla?
Vida. Da si ti zaročen in da bode v treh tednih tvoja poroka.
Alberto. Že v treh tednih? Kakor bi gorelo! Matere so ze take. A ti vender ne verjameš?
Vida. Ne zameri, dragi moj, pa silno sem razburjena. Dokler ne vem, da sem rešena spon, v katere sem bila uklenjena po svoji nepremišljenosti, ne morem mirno dihati. Kaj si opravil? Ali bode skoro ločen zakon ?
Alberto. Hm, to ti ne gre tako lehko in naglo. Kaj tacega se izvrši še le po dolgi pravdi.
Vida. Če pa je dokazano, da ne moreva skupaj živeti?
Alberto. Ravno to ni dokazano in ko bi bilo, ni še to dovolj razloga za ločitev. Tu govori dvoje oblastev, državno in cerkveno, tako mi je razložil moj odvetnik.

Vida. Kako hladno razpravljaš vse to! Ali mi nisi takrat, ko si me silil s seboj, trdil, da bode v malo tednih vse vravnano in jaz tvoja soproga ?
Alberto. Upal sem, pa zdaj še le vidim, kakšne ovire bi se morale premagati.
Vida. Ali nisi pravil, da imaš mogočne zaveznike, ki ti bodo pomagali ?
Alberto. Imam jih, imam, pa s takšno kočljivo stvarjo se nobeden neče rad ukvarjati. Pustiva to, saj se ne mudi. Sedi k meni. (Sede.) Pozabi minulost, ne skrbi za prihodnjost in veseli se sedanjosti.
Vida. Alberto, povej mi resnično, pa resnično, kaj ne, kar je mati tvoja pravila o poroki, to je izmišljeno? (Vstane.)
Alberto (v zadregi). Izmišljeno, to se ve, izmišljeno. (Vstane.)
Vida. Poglej mi v oči in povej še jedenkrat —
Alberto. Kako si danes čudna! —• Ako ti rečem, da ni res.
Vida. Saj ti verjamem, toda pomisli moj položaj, ako bi res bilo. Vem da ni mogoče, pre-pošten si. Vender morebiti je tvoja mati proti volji tvoji te zapletla v kakšno zvezo ?
Alberto. Danes si res nadležna. Čemu sebe in mene mučiš s takimi govori?
Vida. Ti mi nekaj zakrivaš. Jaz ne bodem mirna, dokler mi ne poveš resnice. Naj je še tako bridka, bolje da jo vem, kakor da tavam v temi in varam samo sebe. Govori, Alberto, govori!
Alberto. Kaj ti naj povem?
Vida. Ali ti ni mati izbrala neveste?
Alberto. Mati ? Vsaka mati išče neveste za sinove, ženine za hčere.
Vida. In katero ti je izbrala?
Alberto. Če si že tako radovedna in me siliš, neko mlado grofico.
Vida. In si se zaročil ž njo?
Alberto. Eh, zaročil ? Kakor je že navada v naših krogih. Roditelji nas zaročajo časih že v zibeli.
Vida. Pa zdaj je dorasla grofica in zaroka se je ponovila ?
Alberto. Tvoje izpraševanje mi že preseda. Prišel sem, prihitel na perutih ljubezni, da bi užival pri tebi nekaj prijaznih ur in ti me zaslišuješ, kakor španjski inkvizitor. Stopiva rajši na balkon, kjer naju hladi sapica od morja in kjer tako rada zreš v morske valove. Pojdi!
Vida. Pozneje. Nisi mi še odgovoril. Kdaj si se zaročil z mlado grofico?
Alberto. Kdaj ? No, takrat, ko sem mislil, da si se mi ti izneverila.
Vida. Potem pa, ko sva se spet našla, naznanil si ji, da si že prej bil zavezan.
Alberto. Dozdaj še nisem imel prilike, ali storil bodem to precej te dni, še te dni. Le zaupaj mi!
Vida Komu naj zaupam, ako ne tebi! Kadar si ti pri meni, čutim se varno. A kadar sem sama in začnem premišljati, ne morem se utolažiti. Sem li res prav storila, da sem ubežala? Da sem zapustila svoj dom, moža, kateri je verjel v mojo zvestobo in ki zdaj gotovo toguje po meni, zapustila ubogo dete ? Strašno! Strašno!
Alberto. Kar je storjeno, storjeno je. Časih sem res sam že mislil —■
Vida (osupnena). Kaj ?
Alberto. Nič takšnega.
Vida. Zakaj ne izgovoriš?
Alberto. Prerazburjena si.
Vida. Prav mirna sem. Nič se ne boj! Torej časih si sam že mislil —
Alberto. Da sva se prenaglila.
Vida (se strese). Oh!
Alberto. Pa kdo nama more zameriti ? Oba sva mlada! Da sva bolj premislila, ostala bi ti pri svojem starci in midva bi se bila shajala, ne da bi on vedel.
Vida. Tako?
Alberto. Imel sem že najeto stanovanje, saj sem ti takrat pravil, in tam bi naju nikdo ne bil našel in motil. Uživala bi družno cvet mladosti svoje in v gorkih poljubih pozabila ves svet.
Vida (ironično). Skoda, da nisva bila tako pametna.
Alberto. Res škoda! No to bi se dalo še popraviti.
Vida. Kako ?
Alberto. Ti se vrneš na svoj dom —
Vida. Prosim kleče moža odpuščanja —
Alberto. Kaj še? Vsprejel te bode zopet in te ljubil bolj, kakor prej.
Vida. Kaj praviš? Mislila sem, da ste možki na to stran občutljivi.
Alberto. Kakor kane. Temperamentje so različni. Tvoj mož je med tistimi, kateri vse pozabljajo, porojeni, da jim žena zapoveduje.
Vida. Dobro. Dejva, da sem zopet na starem domu — potem —
Alberto. Potem prihajam jaz, kadar le utegnem —
Vida. Ne tako hitro. Prej se ti oženiš z mlado grofico.
Alberto. Res, skoraj bi bil pozabil.

Vida. V treh tednih. Gotovo je že vse pripravljeno.
Alberto. Jaz menim.
Vida. Kaj pa poreče tvoja soproga, če poizve, kam zahajaš ?
Alberto. Kdo vraga ji bode donašal take novosti ?
Vida. Ona se gotovo zanaša na te in je uverjena, da si jej zvest, kakor ona tebi.
Alberto. Pri tej veri naj ostane.
Vida. Ti pa jo smelo varaš.
Alberto. Kakor ti svojega moža.
Vida (strastno). Dovolj, dovolj tvojih nesramnosti. Bil si moj ideal, a zdaj sem te spoznala. Pobeljen grob si, gnusna pošast, ne vreden, da te zemlja nosi!
Alberto. Vida, ali se ti blede?
Peti prizor.
Marjeta. Alberto. Vida.
Marjeta. Kaj pa se tu godi? (Pristopi k Vidi.) Vida. Izdal me je!
Marjeta. Ali je mogoče? Nesramnež! Kaj počnevi sedaj ?

Vida. Le mirno in ne moti me! Pojdi in povej mornarjem, da bodo mene vozili po morju. Domov, da še enkrat objamem svoje dete in potem — umrjem.
Marjeta. Naročiti hočem. (Odide.)
Šesti prizor.
Vida (stopa naprej k) Albertu.
Vida. Takšna soparica je tukaj! Pusto mi je v glavi. Sama ne vem, kaj govorim.
Alberto. Res take psovke —! Rajši pojdem!
Vida. Odpusti mi, ako sem te razžalila. Slabotna ženska sem in le čutim, nič ne mislim, niti ne presojam.
Alberto. Krivico mi delaš. Jaz hočem le dobro tebi in sebi.
Vida. Spoznavam. In kolikor bolj premišljujem, kar svetuješ, tem pametnejše se mi zdi. Jaz se vrnem domov — še danes.
Alberto. Ne tako hitro! Ostani še! Zopet se prenagliš.
Vida. Takrat se ne prenaglim. —■ Tvoj čoln čaka, veslarje imaš gotovo dobro vajene.
Alberto. Najspretnejše, kar jih je v Trstu.
Vida. Torej sem do večera že lahko doma.
Alberto. Ako vas ne bode zadržal vihar. Tam zadaj se kopičijo oblaki nad morjem —
Vida. Naj se kopičijo. Predno nevihta zahrumi, smo že zdavnaj v varni luki našega mesteca. -— Alberto. Ta tvoj nagli sklep mi nikakor ne ugaja. Prej bi vender morala pozvedeti, kaj počenja tvoj mož, kako bi te sprejel, ako bi se vrnila.
Vida. Čemu? Jaz ga poznam. On je blagega srca in mi bode odpustil. In sedaj, ko sva se dogovorila, da ne ostaneva za zmirom ločena, čemu bi odlašala? Ti ne veš, kako se že veselim najinih tajnih shodov. O jaz bodem vse vredila, da naju nikdo ne zasači
Alberto. Angelj moj! Naj te objamem! (Vida se odmakne.)
Vida. Stopiva na balkon! Kolikokrat sem tam sedela in oko mi je hrepeneče gledalo v daljo, dokler ni spoznalo tvojega čolna. Srce mi je utripalo od veselja in bila sem neskončno srečna. In srečna sem tudi danes, da se mi je razbistril duh in da se je razvozljala zapletka, v kateri sva tičala oba. Odprl si mi oči in prav hvaležna sem ti.
Alberto. Jaz te ne umejem prav. Vida. Vživajva cvet mladosti! Bedak, kdor govori o zvestobi in svetosti priseg! Alberto. Že spet začenjaš? —

Vida. Resna misel moja. Zdaj nama bodo nastopili še le prijetni dnevi. Pa da prideš gotovo vsaj vsaki teden.
Alberto. Gotovo, ljubček, še večkrat!
Vida. Skoda, da tam ne bodeva mogla skupaj stati na balkonu, kakor tukaj, roko v roki in zreti v globoko morje. Pojdi, dragi moj, pojdi, da se posloviva od nepozabnega mi mesta.
Alberto (stopi na balkon). Krasen pogled! Čuj kako morje šumi! Glej morski volk, kako preži! Pridi, Vida, pridi. (Stopi za kuliso.)
Vida. Morje šumi! Naj te pogoltne izdajalca! (Stopi naglo po stopnicah na balkon in za Albertom za kuliso.)
Alberto (za kulisami strašno zakriči).
Vida (se vrne v najhujši razburjenosti in se z besedami): Odpusti mi Bog! (vrže na stopnice k balkonu).
(Konec četrtega dejanja.)
Peto dejanje.
Prizorišče, kakor v prvem dejanji, na desni strani mesto mize klop. Noč. Blisek in daljno grmenje. Vihar.
Prvi prizor.
Kogoj. Prvi mornar (se svetilnieo; oba prideta iz hiše).
Kogoj. Strašna noč!
Mornar. Bliskalo je in treskalo, kakor bi se bližal sodni dan. Gorje mu, kdor je bil na morji v tem viharji!
Kogoj. Zdaj se je nevihta drevila naprej čez gore in polega se morje. Poglej v luko, ali se niso poškodovale naše ladje.
Mornar. Upam, da ne. Bile so dobro priklenjene in sidra trdo zasajena.
Kogoj. Pojdi gledat in potem poroči! Jaz te tukaj pričakujem.
Mornar (odide s svetilnieo).
Drugi prizor.
Kogoj (sam).
Kogoj. Časih, kedar je tulil vihar in morje metal čez bregove, tresel sem se, da li mi ni razbil katero mojih ladij. A zdaj? Nevihta zdrobi, kar se giblje po morji! Končaj ves svet z menoj vred! Mirno bi gledal pogin in smrt. Čemu še tavam po zemlji? Za koga se trudim? Mrtvo je, kar sem ljubil, ugasnila je luč, katera mi je razsvetljevala življenja pot; vse mrtvo, le jaz- živim, živim, da se spominjam srečnih dnij, za vselej odbeglih. O da bi vsaj ti še dihal, angelj moj! Pozabil bi, kar mi je storila mati tvoja. Tvoj sladki nasmeh tolažil mi je srce, da nisem obupal. — Pa tudi ti, tudi ti si me zapustil, tudi ti ležiš v hladni zemlji. In tvoja mati? Mati? Ne, ne, divja zver ne zapušča mladičev svojih. Ona pa, ona zavrgla je svoje dete, pehnila ga v rani grob.
Tretji prizor.
Urša iz hiše). Kogoj.
Urša Andrej, kje si?
Kogoj. Česa želite?
Urša. Kaj tu tavaš po temi?
%
Kogoj. Poslal sem pogledat, je li mi nevihta poškodovala ladje moje in čakam poročila.
Urša. Zakaj ne v hiši? Zakaj tukaj?
Kogoj. Da se malo ohladim.
Urša. O, Andrej, sin moj! Jaz te več ne poznam. Kaj bode s teboj ? Ali res ne moreš pozabiti one nesrečne ženske ? O, da bi nikdar ne bila prestopila praga hiše naše!
Kogoj. Ne tarnajte! Kar se je zgodilo, ne da se več popraviti.
Urša. Ti še vedno misliš nanjo?
Kogoj. Ali naj pozabim, kar mi je storila hudega? da mi je uničila srečo mojega življenja?
Urša Ti si je želiš nazaj ?
Kogoj. O, želim! Pride naj, da ji odtrgam krinko s hinavskega obraza, da ji v lice zagrmim: morilka svojega otroka!
Urša. Andrej, ti morebiti misliš, da sem jo j a z spravila od hiše ? Jaz čutim, da nisi proti meni, kakor si bil in to me boli, staro tvojo mater. Zakaj nisem prej umrla, da ne bi videla nesrečnega jedinega sina svojega! Veruj mi, da tvoje žene nikoli nisem hote žalila.
Kogoj. Ne dolžim Vas. Ako bi bila poštena, ne bi se dala zvoditi, toda bila je izpridena gizdalinka!
Urša. Za to jo bode Bog kaznoval.
Kogoj. Upam.
Urša. Pojdi zdaj v hišo! Večerja še zmirom čaka. Nisi se je doteknil.
Kogoj. Ker sem se bal za ladje. Urša. Pojdi!
Kogoj. Ako želite, dobro! (Oba v hišo.)
Četrti prizor.
Hlisk, grom, nevihta. (Klici:) Na pomoči Hoj, hoj! Na pomoč! Prvi mornar (sveti s svetilnico, za njim neseta) dva mornarja Vido. Marjeta (poleg nje).
Prvi mornar. Sem-kaj, le-tu sem. (Postavi svetilnico na mizo.)
Marjeta. Kako ti je, Vida? (Posade jo na stol. Marjeta jo podpira.) To je bilo strašno! Valovi so •metali naš čoln, kakor orehovo lupino. Vida, govori!
Vida. Ali res še živim? Zdelo se mi je, da sem se pogreznila v vodo, globoko,' zmirom glo-bočeje. Šumelo je okolo mene, da me je obletavala groza, najedenkrat sem zaspala, tako sladko, oh, tako sladko, kakor dete v materinem naročaji.
Marjeta. Omedlela si. Ilvala Bogu, da nas je rešil. (Mornarjema.) Ilvala vama! Da sta vidva omagala, ležali bi že vsi na dnu morja.
p«"-"' '
Tretji mornar. Nisem še bil v takšni nevarnosti. Da ne bi vihar nas zagnal v luko, zdrobil bi se bil čoln.
Marjeta (daje denar mornarjema). Na-ta I
Tretji mornar (tovarišu). Zdaj pa pojdiva, da si priveževa dušo. Danes nama je skoro vzletela iz života. (Oba odideta.)
Peti prizor.
Vida. Marjeta. Prvi mornar.
Prvi mornar. Ali naj pokličem gospoda?
Vida. Kaj meniš ? Tako slaba sem, da še misliti ne morem.
Marjeta. Pokliči ga, pa povej mu, da želi ž njim govoriti neka tuja gospa. Umeješ?
Mornar. Umejem!
Marjeta. Da ne bodeš izdal!
Mornar. Ne bodem. (Zase.) Naša mlada gospa. Kako se bode začudil! (Odide v hišo.)
v
Sesti prizor.
Vida. Marjeta.
Vida (sedeča). Ne morem ti dopovedati, kako mi je slabo.
Marjeta. Verjamem, revica! V taki nevihti —
Vida. Ne, ne! Kaj mi mari nevihte, ko po mojem srci razsajajo grozovitejši viharji? In zdaj ako o n pride, on, ki sem ga storila najnesreč-nejšega človeka — oh, zakaj me ni potopilo morje ?
Marjeta. Ne boj se! On te je ljubil —
Vida. In jaz sem ga izdala.
Marjeta. Odpustil ti bode.
Vida. Ne more, ne more!
Marjeta. Ali naj on preklinja mater svojega otroka ?
Vida. Moje dete! Kje je, kje, da ga objamem in pritisnem k srcu. Pojdi, pojdi, na kolenih ga prosi, da mi pošlje otroka, mojega otroka. Blagoslovila ga bodem. Materin blagoslov ga bode osrečil. Materin? Jaz, mati? — Jaz? ki sem ga zavrgla, zapustila ? Bolje, da nikdar ne čuje imena mojega! Naj nikdar ne zve, da je imel mater, ki je zatajila vero in poštenje.
Marjeta. Bodi mirna! Ne bode ne tako hudo, kakor si domišljuješ. Čuj, že prihaja!
Vida. O, da bi se zemlja odprla in me pogoltnila!
Sedmi prizor.
Kogoj za njim) Mornar. Vida. Marjeta.
Kogoj. Tuja gospa, praviš, - da želi govoriti z menoj o tej uri ?
Mornar. Tuja gospa! Dva mornarja sta jo vozila po morji, ko je začela nevihta razsajati. Čudno, da se niso vsi potopili!
Kogoj. V nevihti na morji?
Mornar. V najhujši. Ko sem prišel do luke. posrečilo se je, da smo čoln potegnili do brega in rešili gospo. Tam sedi.
Kogoj (se prebližaje Vidi). Pomilujem nesrečo Vašo, gospa!
Vida (se počasi vzdigne.) Andrej!
Kogoj. Vida! Ti? Tise drzneš—-v mojo hišo?
Vida Andrej, poslušaj me in potem me obsodi!
Kogoj. Jaz tebe poslušati? Ali ti ni dovolj, da si me osramotila? Zdaj še prihajaš, da me zasmehuješ ? — Česa iščeš tukaj ?
Vida. Miru svoji duši!
Kogoj. Miru? Ti, ki si sejala nemir, ki si v našo tiho srečno hišo zanesla razpor in nesrečo? Odkod prihajaš?
Vida. Ne vprašuj me!
Kogoj. Zakaj ne odgovoriš? O zdaj mi je jasno vse. Naveličal se te je oni tvoj ljubček.
Poslal te je nazaj meni, preprostemu plebejcu, ki bode vesel, da sme pobrati smeti izpod njegovih nog. Nemara mi še pošlje lepe pozdrave! Zakaj te ni spremil sladkousti fantalin?
Vida. Mrtev! Utonil!
Kogoj. A tako? Skupaj sta se vozila po morji -—•
Vida. Ne!
Kogoj. Njega je nevihta treščila v vodo!
Vida. Utonil je prej.
Kogoj. In tebe niso pogoltnili razjarjeni valovi?
Vida. Da bi me bili! Spala bi zdaj mirno na dnu morja.
Kogoj. Valovi so te vrgli na suho, ker se jim je gnjusila taka sprijena ženska. Kaj hočeš zdaj ? Da te spet vzamem v hišo?
Vida. Ne!
Kogoj. Česa potem hočeš?
Vida. Videti svojega otroka.
Kogoj. Svojega otroka? Ti, ki si z nogami teptala poštenje, ki si zavrgla svoje lastno dete in nakopala meni in njemu najhuje gorje?
Vida. Grajaj me, ponižuj me. Nobena tvoja beseda ni tako ostra, da bi se sama ne obsodila še z ostrejšo. Nečem se izgovarjati. Moj greh je v nebo vpijoč. Jedina rešilka mi je smrt. Ne prosim
te, da mi odpustiš. Le svoje dete hočem videti. Y hišo me pusti k njemu, k svojemu detetu.
Kogoj. Nikdar!
Vida. In če te prosim na kolenih. (Poklekne.)
Marjeta U s m i Li t e se, da bodete tudi Vi dosegli usmiljenje.
Kogoj. Ali se je ona usmilila mene? Ali se je usmilila svojega otroka ?
Vida (plane po konci). Kje je moje dete? K njemu, da ga vidim in objamem! Moje je, moje in ti mi ne bodeš branil, da ga pritisnem na svoje prsi! Kje je? Kje?
Kogoj. V grobu!
Vida. Kaj, kaj praviš?
Kogoj. Mrtvo!
Vida. To ni res! To ni mogoče!
Kogoj. Mrtvo! Pokopano !
Vida. In jaz še živim ? O Bog! O večni Bog! (Zgrudi se.)
Marjeta. Pomagajte! Umrla bode, umrla! (Mornar priskoči. On in Marjeta vzdigneta Vido in jo naslonita na klop.) Vida, ali slišiš? Jaz sem pri tebi, jaz Marjeta! Vzdrami se, poglej! (Oblaki so se razgrudili in luna priplava. Melodram.)
Vida (se vzdrami). Marjeta, kaj tako tarnaš? Glej, kakšna krasna noč! Tu na verandi pač najrajši sedim. Morje prijetno šumlja, luna priplava

in se koplje v srebernih valovih. Kje pa se Andrej mudi tako dolgo ? Obetal je, da pride pred večerom. Potem me bode peljal po morji in od daleč bodeva slišala prepevati mornarje. Kako sem srečna! Andrej me ljubi tako srčno in tudi jaz ga imam vsak dan rajši.
Kogoj (proti občinstvu). O, tačas sem bil srečen, presrečen, a zdaj? Oh! Oh! Vida, Vida, zakaj si me zapustila?
Vida. Kdo me kliče? Čuj, petje. Mornarji (v daljini pojo):
»»Lepa Vida je pri morju stala, »»Tam na produ si peljnice prala.
Vida. Zdi se mi, da sem že slišala to pesen. Kaj ne, Marjeta! Lepa Vida se odpelje z zamorcem in zapusti moža in otroka. Ali je pa to mogoče? Mati, da bi šla po svetu in pustila svojega otroka? Kaj misliš, Marjeta, ali so res take neusmiljene matere na svetu?
Marjeta. Niso! Niso! (Zase.) O Bog, zblaznela je. Da se ti več ne vrne spomin!
Vida. No vidiš, take brezsrčne matere ni na svetu. Slišala sem pač praviti, ali pa se mi je sanjalo, da je mlada žena —
Marjeta. Pusti zdaj sanje! Glej, kako svetla in jasna je noč!
Vida. In Andreja še ni! Andrej, kje si? Ženka tvoja te čaka! Andrej!
Kogoj (hiti k Vidi). Vida! Moja Vida!
Vida. Kako si me prestrašil? Luna naju vabi. Pojdiva, da veslava po morji. (Hoče vstati.) Morje, o globoko morje! Kako prijetno se ziblje čoln! Podaj mi roko, Andrej! O divna noč! (Naslanja se Kogoju v naročaj.)
Kogoj. Trudna si, Vida! Pojdiva v hišo!
Vida. Ostaniva še v čolnu.
(Mornarji pojo v daljavi:) »Luna, žarki lune vi povejte »Kaj moj sinek dela, bolno dete?« —
Vida. Moj sinek? Zdrav je! Glej, kako se smehlja, kako širi drobne ročice proti meni! O, pridem, že pridem! Na prsi ljubček — in zdaj sva združena — združena na veke! (Nagne glavo in umrje. Kogoj jo rahlo spusti na zemljo in poklekne poleg nje.)
Marjeta. O Bog, pomagaj! Izdihnila je!
Kogoj. Vida, vse ti odpustim! Le da živiš, da ostaneš pri meni! Vida! Moja Vida!
(Mornarji pojo:)
»Vsak dan vender je pri oknu stala, »Se po sinku, oči, mož jokala«.
(Konec.)


Vida.
Narodna pesem.
Natisnena iz Koritkove zbirke »Slovenske pesmi kranj skega naroda«. V Ljubljani. 1839. 2. zvezek, str. 19. Nape' pa je tudi stari narodni, kakor se sliši po Krasu popevati.
epa Vida je pri morju stala, Tam na brodu si peljnice prala. Črn zamorc po sivem morju pride, Barko vstavi, vpraša lepe Vide: »Zakaj, Vida! nisi tak' rudeča, Tak rudeča nisi, tak' cveteča, Kakor si ti prve leta bila?«
Vida lepa je odgovorila: »Kak' bi b'la rudeča in cveteča, Ker zadela mene je nesreča. Oh! doma bolno je moje dete, Poslušala sem neumne svete. Omožila sem se, starca vzela; Malokdaj sem s'rotica vesela. — Bolno dete cel dan prejokuje, Celo dolgo noč mož prekašljuje!«
Črn zamorc ji reče ino pravi: »Če doma jim dobro ni, žrjavi
Se čez morje vzdignejo; ti z mano Pojdi, srčno si ozdravit rano. —• Kaj ti pravim, po te, Vida zala! Je kraljica španjska me poslala. Ji dojiti mladega kraljiča, Sinka njen'ga, mladga cesariča. Ga dojila boš ino zibala, PestVala, mu postijo postiljala. Da zaspi, mu lepe pesmi pela; llujga dela tam ne boš imela.«
V barko lepa Vida je stopila; Al' ko sta od kraja odtegnila, Ko je barka že po morju tekla, Se zjokala Vida je in rekla: »Oh! sirota vboga kaj sem strila! Oh! komu sem jaz doma pustila Dete svoje, sinka neboglenga, Moža svojga, z letmi obložen'ga.«
Ko pretekle so b'le tri nedelje. Jo h kraljici črn zamorc pripelje. —
Zgodaj lepa Vida je vstajala, Tam pri oknu solnca je čakala. Potolažit žalost nezrečeno, Poprašala solnce je rumeno:
»Solnce! Žarki solnca! Vi povete, Kaj moj sinek dela, bolno dete ?«
»»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali! Včeraj svečo revci so držali; In tvoj stari mož je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe iše, Tebe iše, in se grozno joka, Od britkosti njemu srce poka.«« Ko na večer pride luna bleda, Lepa Vida spet pri oknu gleda. De b' si srčno žalost ohladila, Bledo luno je ogovorila: »Luna! Žarki lune! Vi povete, Kaj moj sinek dela, bolno dete?«
»»Kaj bo delal zdaj tvoj sinek mali Dans so vbogo sroto pokopali, Ino oča tvoj je šel od hiše, Se po morju vozi, tebe iše, Tebe iše, se po tebi joka, Od britkosti njemu srce poka.««
Vida lepa se zjokala huje. K nji kraljica pride, jo sprašuje: »Kaj se tebi, Vida! je zgodilo, Da tak' silno jokaš in tak' milo?« Je kraljici rekla Vida zala:
»Kak' bi srota vboga ne jokala! Ko pri oknu zlato sem posodo Pomivala, mi je padla v vodo, Je iz okna padla mi visoc'ga Kup'ca zlata v dno morja globocga.« Jo tolaži, reče ji kraljica: »Jenjaj jokat in močiti lica! Drugo kup'co zlato bom kupila, Te pri kralju bodem 'zgovorila. Id', kraljiča doji, mojga sina, Da te mine tvoja bolečina!«
Res kraljica kup'co je kupila, Res pri kralju jo je 'zgovorila; Vsak dan vunder je pri oknu stala, Se po sinku, oču, mož' jokala.
Lepa Vida.
Samospev.
Molto moderato.
Le-pa Vi - da je pri mor - ju sta - la,
1 V ' m m	P m m	—
l/ry' •-1* * '	0 0 t	» 0
EP > , ' '	—V——J—h—	
Tam na bro-du je ple - ni - ce
pra - la,
riten.
m^rnmm
=±=
Tam na brodu je ple - ni - ce pra - la.
Lepa Vida.
Zbor.
Tenor
Bas I. in II.
Molto moderato.
y:
——v—i-
£
i
Vsak dan vender je pri o - knu
sta - la, je po sin- ku, o- či, mož' jo-
, ......N
I	lili |il
—d—i —*—* * T—» » ; »• ' - i
i i rt^^H^r SI
	» i	-		•	r		
■ i :			-1-1---1 ■	i-			—i
ka - la, je po sin-ku, o- či, mož' jo-
tv>; d
l^^gEg t
i i
— o-,
7 "I/ - I
10
i
ka - la.

Narodna knjižnica
izhaja v zvezkih po 7 do 8 .tiskanih pol ter bode prinašala pred vsem
zbrane dramatične in pripovedne spise
našega odličnega in priljubljenega pisatelja dr. J. Vošnjaka.
I.	zvezek: Pobratillli, roman, dobiva se pri knjigotržcu A. Zagorjanu v Ljubljani na Kongresnem trgu. Cena za lepo vezan izvod 2 kroni.
II.	zvezek: Lepa Vida, drama v petih dejanjih. Cena 1 krona. Dobiva se pri založniku Drag. Hribarju v Celji in pri raznih knjigotržcih.
Naslednji zvezki bodo prinašali v življenjepisu navedene dramatične in izbrane pripovedne spise in sicer:
Tretji zvezek veseloigro: „Pene" in novelo: „Prvi poljub", četrti zvezek dramo: ,,Doktor Dragan ali nova železnica", itd.
V zalogi Drag. Hribarja so izšle in	se dobivajo sledeče knjige:
Zbirka domačih zdravil, s poljudnim
opisom človeškega telesa. . .	kron —.80 Nova pesmarica. Zbirka najbolj znanih slovenskih in slovanskih pesmi.
Mehko vezana............„ 1.60
Elegantno vezana..........„ 2.40
Srbske narodne pesmi. Sestavil J.
Mohorčič........kron —.40
Obrtno spisje. Nauk o dopisovanji
in poslovanji, spisal A. Funtek	„ 1.20 Obrtno knjigovodstvo, s kratkim poukom o menicah, spisal dr. J.
Romih..................„ 1.60
Občinski red. Zbirka zakonov zadeva-jočih posle občinskega področja,
spisal dr. Iv. Dečko, I. zvezek	,, 3.60
Trdo vezan . .	,, 4.40 Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali
vplemenitba Teharčanov ...	„ —.80 Luči, spisal Anton Funtek ...	„ 1.40 Kateri bo? Prizor iz domačega življenja, gledališka igra...... —.30
Kmetijsko gospodarstvo, spisal V.
Rohrman. Cena............„ 1.—

NARODNA KNJIŽNICA.
III. zvezek.
D= JOS. VOŠNJAKA
zbrani
V Celji, 1894.
Tiskal in založil Dragotin Hribar v Celji.
Doktor Dragan.
Drama v petih dejanjih.
Osebe:
Dr. Miroslav Dragan.
Prof. Fran Braniž.
Mira, njega hči.
Dr. Marko Stremil, odvetnik.
Dr. Svatovit, predsednik volilnemu odboru.
Peter Legat, trgovec,
Grof Bering, minister (50 let star).
Klarisa, njega soproga (40 let stara).
Baronica Katinka Holbergova, udova (24 let stara
Grof Bileneg, ministrov tajnik (35 let star;.
Samuel Pereles, ravnatelj kreditni banki.
Prvi meščan.
Drugi meščan.
Sluga ministrov.
Dejanje se vrši v prvem, četrtem in petem dejanji v slovenskem mestu, v drugem in tretjem na Dunaji. Doba 1867. in 1869. leto. Četrto dejanje se vrši dve leti za tretjim dejanjem.
Prvo dejanje.
Salon s starikavp hišno opravo v stanovanji profesorja 1 »ranica.
Prvi prizor.
Branič 'secii pri mizi in čita). Mira (pri drugi mizi plete).
Mira. Kaj praviš, očka? Ali niso pesmi prekrasne? Zdaj nežne in mile, kakor pomladanja sapica v tihem logu; zdaj krepke in burne, kakor vihar na morji. O, Miroslav je res pesnik po »milosti božji«!
Branič (vstane). PeSnik ? Prav govoriš — ako bujna fantazija sama dela pesnika! Ako so iztoki nebrzdanih strastij že poezija!
Mira. Spet kritikuješ?
Branič. Kaj ne bi, ko vidim, kako se zanemarja oblika, kako se mili naš jezik muči in po-tujčuje. Prešeren, Prešeren, on bodi načelnik pesnikom našim!
Mira. Prešeren? O uverjena sem, da se bode Miroslav vzdvignil nad Prešerna.
Branic. On se vzdignil nad Prešerna? O ti naš duševni velikan, ne zameri nepremišljenim besedam najivnega otroka! Molči, Mira, molči, da me ne zdražiš!
Mira. Prešeren je spisal sonetni venec in Miroslav —
Branic. Spisal je tudi »sonetni venec«, da, da! Vendar bolje za njega slavo, da bi bil opustil to posnemo.
Mira. A meni »sonetni venec« najbolj ugaja.
Branic. Tebi? Verjamem, ker je nasičen s tisto zaljubljeno in sentimentalno brozgo, od katere se kar tope ženska srca.
Mira. Ali ni srečna Julija, da bode vedno živelo nje ime združeno z imenom nesmrtnega našega Prešerna? Jaz si ne morem misliti večje sreče.
Branic. Oho! Castilakomna? No, le potrpi, morebiti se še tudi tebe usmili kateri pesnik.
Mira. In ako bi se že bil —
Branic. Kaj ? Kaj ? — Vendar ni — ? Ta »sonetni venec« — (odpre knjižico in obrača list za listom) M-i-r-i-B-r-a-n-i-č-e-v-i (Vsklikne.) Mira! To pa je preveč! In ti, ti si vedela?
Mira. Vedela!
■ . -. •■

Branič. In nisi branila?
Mira. Kdo more braniti pesniku ? In zakaj ?
Branič. Zakaj ? Ves svet bode kazal nate, da si — si —
Mira. Kaj, oče?
Branič. Njega — ljubica!
Mira. Njega nevesta, oče!
Branič. Kaj čujem ? Ti, nevesta ?
Mira. Ne zameri, očka, Miroslav bode še danes govoril s teboj.
Branič. Torej tako deleč sta že. Nesrečno dete!
Mira. Najsrečnejša na svetu, da se je njega genij ponižal do mene, skromne deklice. Raduj se z menoj! Pozni rodovi bodo imenovali še tvoje in moje ime!
Branič. Slavni pesnik? Pot do slave je trnjeva. Ob nji raste poredkoma cvetica tihe rodbinske sreče. Temni oblaki zavisti in brezumja plavajo nad potnikovo glavo. Neskončno duševno trpljenje, obup in solze so tožni spremljevalci. — In ti misliš, da te ljubi Miroslav?
Mira. Ljubi, ljubi me od vse svoje duše, kakor ga ljubim jaz od vsega svojega srca.
Branič. Miroslav ljubi svoj i dej al, ne tebe.
Mira. A j a z sem njemu idejal. Kolikokrat mi je to zatrdil!
Branic. Njemu idejal? Dokler mu fantazija ne vsiljuje druzega.
Mira. Miroslav meni nezvest? Nikdar! O nikar me ne muči!
Branic (prime jo za roko, mehko). Mira, poslušaj me! Petnajst let je že, odkar sem s teboj — imela si tačas tri leta — stal pri postelji umirajoče tvoje matere. Najhuje ji je delo, da mora zapustiti tebe. S solznimi očmi me je prosila, naj bodem jaz tebi oče in mati. Po tej sveti oporoki sem ravnal, ali ne ?
Mira (objame očeta). O dragi oče!
Branic. Nikoli nisva imela nobenih tajnostij drug pred drugim.
Mira. Nikoli.
Branic. In zdaj, ko si stopila v najimenitnejšo dobo življenja svojega, ko odločuješ o vsi bodočnosti svoji, zdaj si za hrbtom svojega očeta —
Mira. Ne, ne, oče! Krivo me obsojaš. Nisi li sam uvedel Miroslava v naš dom ? —
Branic. Ali ne za to, da bi te snubil.
Mira. Nisi ga li hvalil pesnikom in buditeljem naroda slovenskega? Ali ga ne slavi in ljubi ves narod naš? In jaz, da bi ga ne ljubila?
Branic. Veš li, kaj se pravi ljubiti pesnika? Kaj je ljubezen pesnikova? Plamen, z velikansko silo predirajoč iz njega prsij, kateri sežge in upe-

peli nesrečno bitje, ki se mu bliža v ljubezni. Kar mu je danes idejal, leži jutri poteptano na tleh. Po zdrobljeni človeški sreči, po strtih srcih se vspne pesnik do prave poezije. Mirno, tiho življenje mu ni dano, ne sme ga uživati. Samo, kadar mu srce krvavi od bolesti, kadar ga strastij razljučeni vihar drevi semtrtja, takrat zapoje njega struna najmileje. In ti, ti bodeš žrtev njega slave.
Mira. In da ' bi bila! Osrečila me je njega ljubezen in rada umrjem.
Branič. Umrjem ? •—• Misliš li, da pride smrt, kadar jo kličemo in po nji hrepenimo v bolečinah svojih ? Ne, ne! Izprazniti je slehernemu človeku usojeno mu kupo trpljenja. In to bode tvoje najhujše gorje, gledati prevaro — in — živeti.
Mira. Oh, oče, ostre tvoje besede mi raz-devajo srce!
Branič. Ali naj molčim, ker vidim prepad, ki bode pogoltnil srečo tvojo in mojo? Snubiti te hoče! On naj skrbi za ženo in otroke, ko še sam zase ne more skrbeti? Da Miroslav nima takega požrtvovalnega prijatelja, kakor je Stremil, bil bi uže davno pogubljen.
Mira. Stremil je res blag mož, kakoršnih je malo pod solncem. In tudi Miroslav priznava, da le njega ima zahvaliti na sedanjosti in bodočnosti svoji.
Branic. Oba, Miroslav in Stremil, sta bila moja učenca, in kako različna že takrat. Stremil je ves svoj talent in svojo pridnost porabil, da je brez zamude zvršil študije in napravil izpite. On se ni oziral ne na desno, ne na levo in dal se ni spraviti s svojega pota. Miroslav pa se je uglabljal v svoje sanjarije, zidal si je zlate gradove v oblake in pogubil bi se bil, da ga nismo naposled z dobro in hudo besedo dotirali do izpitov. Pesništvo ga je motilo.
Mira. Pesništvo? In kdo ga je vzpodbujal za poezijo? Kdo mu je kazal lovorov venec, vzvišenega nad vse zaklade sveta ?
Branic. Jaz, jaz! Priznavam.
Mira. Vedel si, da bode nesrečen, da mora biti nesrečen, kakor vsak pesnik po tvojem mnenji. In vender si netil tajni ogenj v njega prsih, dokler ni vzplamenel v pogubo njemu in -— meni.
Branic. In ko bi res bil to vedel! Ali naj dopuščam, da ostane pokopan talent, do katerega ima pravico ves narod. Ne veš li, da je poezija najkrasnejši cvet človeštva? Da poezija vzbuja človeku najplemenitejša čustva in trpinčeni narod naš, kje si išči utehe, kje srčnosti v silnih stiskah ? Pesem ga tolaži, pesem ga oživlja, da v boju za pravice svoje s podvojeno silo hiti dalje in dalje, in jaz naj bi premišljal in zadušil iskro, katera je
..... '
obečala razsvetljevati temoto, krijočo naš narod? Zadušil naj bi jo, da ne bi motil sreče pesnikove? Kaj je sreča jednega človeka mimo sreče narodove? Ua je le narod srečen, bodi nesrečen on! Mira. In jaz ž njim.
Branič. Ne, ne, umiriš se in pozabiš ga! Mira. Nikdar!
Branič. O, da sem bil tako slep. Varala me je nadeja, da bodeta ti in ljubljeni Marko moj — Mira. Jaz in Stremil ? Branič Zdelo se mi je, da te ljubi. Mira. On mene?
Branič. In tudi ti — kako rada sta skupaj, jednih mislij in zmirom jasnega obraza, prav kakor vstvarjena drug za druzega. Mira. Čudna misel! Branič. Ali ga nimaš rada? Mira. Gotovo, kakor sestra rodnega brata in tudi on, to vem, vidi v meni le sestro.
Branič. Motiš se, motiš! (Vzdihuje.) Zakaj je vendar moralo tako priti?
Mira. Zakaj ? Kolikokrat si trdil, da kar se dogaja, mora se zgoditi. — Moja usoda —■ Branič. Bode bridka zate in zame.
Drugi prizor.
Dr. Stremil (o<lpre vrata.) Prejšnja.
Dr. Stremil. Ali smem vstopiti?
Branic (hiti mu nasproti). O prijatelj dragi!
Dr. Stremi/. Potrkal sem, ali ni bilo glasu. O čem sta se menila, da sta bila tako gluha? Gospodična, vi mi bodete povedali — toda kaj vprašujem ? Knjiga na mizi razlaga mi vse. Govorila sta o Draganovih najnovejših pesmih.
Mira. Pogodili ste in zdaj morate razsoditi Vi. Oče trdi, da pesmi niso dovršene.
Branic. Kakor kvas ni kruh.
Mira. Ali se tudi Vam zde le kvas?
Dr. Stremil. Ne zamerite gospodična, jaz sem le suhoparen odvetnik. Vprašajte me o pravdah in zakonih in odgovorim Vam. O pesmih pa si ne prisvojam nobene razsodbe.
Mira. Preskromni ste, ali se pa tajite. Slu-šala sem sama, da ste se z očetom večkrat in radi pogovarjali o pesniških delih.
Branic. Čemu siliš gospoda doktorja? Najbrž čuti, da t i pričakuješ pohvale, toda on ima, kakor jaz, svoje pomisleke. Kaj pa obče mnenje?
Dr. Stremil. Vse prevzeto hvale. Mladost ognjevito deklamira Draganove pesmi in tudi
starejši možje se vesele, da nam je vstal pesnik, ki bode poveličeval sebe in narod svoj.
Mira. Čuj, oče, čuj! Osamljen si s svojo grajo.
Branič. Bojim se, da bode ta pohvala pogubna pesniku.
Dr. Stremil. Tudi jaz se bojim.
Mira. Tudi Vi, gospod doktor? Ne umejem Vas. —
Dr. Stremil. Praktičen človek sem in gledam svet, kakeršen je; ne skozi pesniške naočnike. In tu vidim, da si mora človek najprej vstvarjati tla, na katerih potem trdno stoji. Zato je najpametneje, priti najprej do poklica, katerega sem si izvolil. Prva sreča je, samostojnost v življenji. Potem sem sloboden, gibljem se, kakor mi drago in ako me veseli, tudi lahko zlagam pesmi.
Mira. To so pač prozajični nazori —■
Dr. Stremil. Toda pravi.
Branič. Dobro, dobro. Dospeti do poklica, to je prvo. Žal, da Dragan ne posluša najinih svetov.
Mira. Ali ni doktor?
Dr. Stremil. To ne zadoščuje. Davno že bi moral, kakor jaz, imeti svojo odvetniško pisarno, pa odlaša in odlaša. Ne, da bi meni bilo nadležno, ker dela sodrug v moji pisarni —
*
Branic. Prav za prav, da Vi delate za oba.
Dr. Stremil. Ne, ne, tudi on, kadar se prime kake pravde, zvrši jo dobro s svojim bistrim umom. Zatorej res škoda, da se tako dolgo ne more odločiti.
Mira. Morda ga pa niste opominjali.
Dr. Stremil. Opominjal, večkrat sem ga opominjal, pa saj ga poznate. V rahločutnosti svoji ga razžali vsaka še tako prijateljska svarilna beseda. On čuti, da je pesnik, da njemu v prsih gori ogenj nebeške poezije. Njega duh plava v oblakih ter gleda zaničljivo vsakdanji naš trud in prozajično naše delo. Pohvala ga omamlja in pogreza vedno globokeje v sanjarstvo.
Branic. Res, le preres!
Dr. Stremil. In zdaj mu preti še nova nevarnost.
Mira. Nevarnost? Miroslavu? Moj Bog!
Dr. Stremil. Ne vstrašite se presilno! Nevarnost le po mojem mnenji.
Branic. Povejte, povejte!
Dr. Stremil. Na poti sva se srečala z doktorjem Svatovitom — vi ga poznate.
Branic. Pošten mož in ves goreč za svoj narod.
Dr. Stremil. Predsednik je — kakor veste — narodnemu volilnemu odboru. Pravil mi je, da hočejo Draganu ponuditi mandat.

Branič. | ,, , v . , ,
... i Za državni zbor?
mira. )
Dr. Stremil. Uganili ste! Volitev je razpisana. Vse narodno razumništvo očarano od rodoljubnih pesmij Draganovih želi si njega poslancem. On, tako pričakujejo, da bode neomajano stal za narodne pravice. Z rezkimi besedami bode odkril zevajoče rane, katere skele narod. Omehčal bode s svojimi govori srca najhujšim nasprotnikom in proslavljal naš narod pred svetom.
Mira. In Vi tega ne pričakujete? Ali ga niste slišali govoriti pri »Vodnikovi besedi« ?
Dr. Stremil. Slišal, slišal.
Mira. Kako so mu besede svete oduševljenosti kipele iz ust. Kako zamaknjen ga je poslušal narod. In da je Miroslav vzkliknil: »V boj za domovino«-— uverjena sem, da bi ves narod bil planil za njim v boj in, če treba, v smrt.
Dr. Stremil. Mogoče. Vendar drugo je, vzbur-jati ljudstvo z zvenečimi frazami —-
Mira. Fraze so njega vzvišeni izreki?
Branič. Ne presekuj gospodu doktorju vedno besede!
Dr. Stremil. Hotel sem le reči, da se mora drugače govoriti v parlamentih, nego li pri kakem ljudskem shodu. Toda ne dvojim, da Dragan ne bi znal tudi v parlamentu dobro in primerno go-
voriti. — Tej umetnosti se bode hitro privadil. Bojim se pa, da bode skočil popolnoma iz tira praktičnega življenja in Bog obvaruj, da ga njega, žal, premehki značaj ne pogubi v valovih veliko-mestnega šuma in izkušnjavl
Branic. Resnično! Poslanstvo mu bode pogin. Mira. Zakaj ?
Branic. Ker nima one samostalnosti, katere je treba za javno delovanje. Svariti ga morava, da ne vsprejme ponudbe.
Dr. Stremil. Svariti? Bojim se, da zaman. Mira. Ravno prihaja.
Tretji prizor.
Dragan (s črno brado in dolgimi lasmi, v žametni suknji, s klobukom širokih krajev, vstopi počasi in zamišljeno . Prejšnji.
Dragan. O, da bi to, kar mi polje v duši, znal izliti v besede! Da bi misli, ki se mi porajajo v glavi, umel zbirati in jasne podajati strme-čemu rodu! Vzvišena ideja, katero sem rodil in negoval s srčno krvjo svojo, kako neznatna, prazna se mi vidi, ko jo čitam zapisano z nespretno roko. -— -—-O prijatelji moji, vi me gledate začudeni. Pomilujte me! Sanjal sem sladke sanje. Vodnik me je blagoslavljal, Prešeren mi je podajal list iz lovorovega venca svojega. Oh, sanje prekrasne,
izginile so, kakor zračna prikazen v puščavi. Plaval sem v neskončnem prostoru, toda peroti moje so se, kakor Dedalove, raztopile od solnčnih žarkov. — Zgrudil sem se na mrzlo, megleno zemljo in tu ležim obupan, pogubljen. (Zgrudi se na stol poleg mize.)
Dr. Stremil. Vzdrami se prijatelj, vzdrami iz svojih sanj!
Dragan. Bedim, bedim! Ali bolje bi bilo zame, da bi spal večno spanje.
Mira. Miroslav, kaj govorite ?
Dragan. Ti, Mira! (Vstane in jo prime za roko.) Svetla zvezda v temni noči, ki se razprostira nad mano in me hoče zadušiti. — Ali se mi bodeš utrnila tudi ti?
Branič. Povejte mi vender, kaj vas je tako razburilo ?
Dragan. Kaj ? Ono grozno čustvo, ki me je že tolikokrat mučilo in katero mi je spet danes z neznosno težo svojo leglo na srce, čustvo nezmožnosti svoje. O gospod profesor, Vi ste me prvi vspodbujali! Vi ste mi kazali pot do Parnasa! Zakaj ste me prebudili iz srečne nezavednosti ? Zakaj mi odprli pesmij studenec ? Obečali mi slavno bodočnost, vedoči, da nikoli ne bodem dosegel vrhunca poezije ?
Branič. Kaka malodušnost Vas je spet obšla!
2
Dragan. Ali naj sem srčan, ker spoznavam, kako nepopolno je vse moje delo ? Ker vem, da narod po pravici obsoja nedovršene moje pesmi!
Dr. Stremil. Narod da te obsoja? Narod, ki je ves prešinjen od tvojih poezij in te proslavlja prvega svojega pesnika?
Mira. Čujte, čujte! Ne le mi, ves narod Vas časti.
Dragan. Je li mogoče ? O vi me le varate, da me tolažite.
Dr. Stremil. Kako li moreš dvojiti?
Dragan. In Vi, gospod profesor, kaj pravite Vi ?
Mira. O ravno je pohvalil pesniški duh, ki veje iz Vaših poezij.
Branic. Vi skokoma napredujete, prijatelj mladi! Le tako dalje in bližali se bodete mojstru našemu.
Dragan. Prešernu? O, nikoli!
Branic. Le srčnost! Le srčnost!
Dragan. Srčnosti dovolj, kaj ko zmožnosti ni!
Drj. Stremil. Ne ponižuj samega sebe. Veseli se narodovega priznanja!
Dragan. Mili narod moj, ko bi ti vedel, kako te ljubim nezmerno, neskončno. Da bi to mogel dokazati z dejanjem, ne samo z besedo; kako srečen bi bil!
Dr. Stremil. Morda še dojde prilika in sicer prej nego misliš.

Dragan. Skrivnostno govoriš!
Branič (k Miri). E, Mira, ti tu stojiš in pozabljaš, da bi nam pripravila čaj. Stremil in Dragan bodeta najina gosta, kaj ne?
Mira. Hitim. (Odide.)
Dragan. In zdaj mi razkrita tajnost, o kateri sta mi namignila.
Dr. Stremil. Ti veš, da bode v malo tednih volitev poslanca za državni zbor.
Dragan. No?
Dr. Stremil. Čuj torej; narodni volilni odbor namerava tebi ponuditi kandidaturo.
Dragan. Meni? Kaj praviš? Meni?
Branič. Tako je! In vidite, baš zaradi tega hočeva govoriti z Vami. Jaz namreč menim, in to povem odkrito, da morate o d k 1 o n i t i to ponudbo.
Dragim. Jaz, da bi ■—«?
Dr. Stremil. Ti, ti! Odkloniti moraš ponudbo, to ti svetujem tudi jaz.
Dragan. In zakaj, ako smem vedeti? Toda čemu vprašujem? Vidva sodita, da nisem sposoben. Res, res-!
Dr. Stremil. Že spet na krivem poti.
Dragan. Vem, da nimam onih svojstev, katerih je treba zagovorniku narodnih pravic. —' Vem, da nisem ne Ciceron, ne Demosten, da bi z govori svojimi sezal v srca poslušalcev.
Dr. Stremil. Govornik! Da bi bilo samo to! Ne bodi preskromen! Govorništvo ti je dano, kakor pesništvo.
Branic. Gola resnica, kajti že v šoli ste bili najboljši deklamator in ko sem Vas slišal v čitalnici, bil sem ginjen do solz.
Dragan. Preželo me hvalite.
Dr. Stremil. Samo po pravici. Vendar, žal, da z jedinimi govori, naj so še tako jedrnati, v parlamentih ničesar ne dosežemo. Ko bi šlo za govornika, ne poznam nikogar, ki bi te mogel zastopati bolje. Druge pomisleke imam, ki jih imenujemo prozajične.
Dragan. Prav rad bi jih slišal.
Dr. Stremil. Ne zameri odkritosti moji. Ti veš, da želim jaz, da žele vsi tvoji prijatelji, da v praktičnem življenji zajemaš ono mesto, katero ti pristoja po tvojih študijah.
Dragan. Umejem te in priznavam krivdo svojo. Lehko bi že davno.iz pravd si »koval rumenjake«, ko bi bil, kakor praviš, praktičen človek.
Branic. In zakaj bi se ne prijel tega, česar je človeku najprej treba, da je potem nezavisen?
Dragan. Zakaj? Zakaj? Vprašajte »rajši val morja«! Oh, zakaj sem porojen v revščini? Zakaj mi je usoda življenja pot nasula s trnjem? Zakaj mi ni, kakor mnogim nevrednežem položila v zibel
bogastva? Ne sodita me krivo! Ne zase, za svoj narod si želim vseh zakladov sveta, da bi ga podpiral v neštevilnih njega potrebah, da bi ga povzdignil do veljave med drugimi narodi. A kaj hoče storiti siromak, in naj mu srce plameni za najidejalnejše namene.
Dr. Stremil. Otrok izteza ročice po luni in zvezdah. Mož si v boji za obstanek pribori trdno stališče; zakaj bi ti ne storil poslednjega koraka, za katerega si pripravljen?
Branič. Dotlej pa drugim prepustite javno delovanje.
Dragan. Modri so vajini sveti.
Dr. Stremil. In le tebi v korist.
Dragan. In vender, kolikokrat sem si domišljal, kako bi s ščitom pravice in resnice branil svoj narod, ko bi me poklical na bojišče. In zdaj —
Dr. Stremil. Le za malo časa te hočemo odtegniti, dokler nisi nezavisen.
Branič. Da, da, le kdor je nezavisen, giblje se lehko prosto.
Dragan. Ali pa je resnica, da me želi narod svojim zastopnikom ?
Dr. Stremil. Morebiti še danes pridejo ti ponujat poslanstvo.'
Dragan. Se danes?
Branič. In Vi bodete odpovedali ?
Dragan. Prijatelja, jaz vem, da iz vaju govori le skrb zame. A stvar je silno važna za prihodnost mojo in možno tudi za narodovo, zato mi je treba vernega premišljevanja. Treba mi je samote. Dovolita, da odidem.
Branič. Kam? Tu ostanite, a midva Vas zapustiva. (K dru. Stremilu.) Gospod doktor posrečilo se mi je, dobiti nekaj svojeročnih pisem Vodnikovih. Pokazal jih Vam bodem. (Odide.)
Dr. Stremil. Radoveden sem. (Draganu.) A ti dobro izprašuj svojo vest in ne daj se premotiti od prebujne fantazije svoje. (Odide za Braničem.)
v
Četrti prizor.
Dragan (sam).
Dragan. Ne daj se premotiti! — Komu naj verjamem, če ne silnemu nagonu, žrtvovati narodu vse svoje skromne moči? In zdaj, ko me kliče narod v svoji žalosti in bedi, zdaj naj ga odvrnem hladnokrvno: Čakaj, da prej preskrbim sebe. Mari sem kriv sam, da sem porojen ubožec, da si moram v potu obraza svojega služiti vsakdanji kruh? Oh, tim močneje čutim ljudsko bol, tem resničneje jo bodem znal slikati. — Nezavisen? A kdo je nezavisen? Kdor ne išče zase ničesar, ampak vse le za dragi narod svoj. V pesmih po-
veličujem rodoljubje, sam pa bi se prestrašil in bojazljivo umeknil, ko naj pokažem, da besede moje niso le prazne besede, da sem pripravljen, ravnati se po njih f Ali sem pa tudi zmožen za tako častno mesto ? Ali ne precenjam svoje moči? Ne prevarjam sebe in narod ? Kdo mi pove resnico? Kdo mi kaže pravi pot?
Peti prizor.
Mira (vstopi). Dragan.
Mira. Sam? Čaj je pripravljen. Poklicala bodem —
Dragan. Ne, ne! Ostani! Ti bodeš sodila.
Mira Jaz? O čem?
Dragan (prime jo za roko in stopi ž njo naprej). Ti, jedina ti! Poslušaj me! Narod me kliče, da branim pred svetom njega večne pravice. Od mene pričakuje, da zdrobim spone, katere mu oklepajo duh in telo. Voliti me hoče poslancem.
Mira In ti? Ti premišljaš? Ti se vstavljaš? Slabotna žeska sem, pa ko bi narod mogla osrečiti s svojim življenjem, rada ga žrtvujem. In ti dvojiš? Ali se ne 'bojiš, da ti bode kakor grom na uho donela beseda: »S pesmimi nas oduševljaš za rod in dom, a sam se umakneš pri prvem klicu! Ti nisi vreden —••
Dragan. Mira! Napačno me sodiš. Jaz hočem.
Mira. Pričakovala sem to od tebe.
Dragan. Le tvoj oče in Stremil mi ugovarjata.
Mira. Znam, znam. Oba sta poštenjaka. Oba želita tvojo srečo. Ali pa nam je smeti misliti na svojo srečo, dokler narod vzdihuje v nesreči in sužnosti ?
Dragan. O Mira, ti ne veš, s kakšno srčnostjo me naudajaš! Samo jedna skrb me tare, da se moram ločiti od tebe, če prav le za nekaj mesecev. A ko se vrnem, združila naju bode na veke najsvetejša vez.
Mira. Ne misli name, dragi moj. In ako te tudi izgubim, rada žrtvujem svojo srečo, da je le v korist narodu.
Dragan. Ti dvomiš o meni, o zvestobi moji in stanovitnosti?
Mira. Ne, ne, zaupam ti; pa neka tajna slutnja mi pravi, da ne bodeva združena nikdar, nikdar.
Dragan. Kdo je vlival ta strup v tvojo čisto dušo? Jaz tebe pozabiti, idejal svoj —
Mira. O molči, ne govori o idejalu! —■ Da bi te slišal moj oče —
Dragan. Naj me sliši! Naj zve, da le zate gori moje srce, da brez tebe živeti bila bi mi smrt. Ako se bojiš, da poslanstvo ovira najino
združitev, odklonim je in ostanem tu pri tebi do konca dnij.
Mira. Jaz da bi te odtegnila od svetega dela? Zdaj ko ves narod zaupno kliče po tebi, ko pričakuje od tebe pomoči? — In ti mu jo bodeš donašal. Premagal bodeš nasprotnika s svojim umom, s svojo zgovornostjo. In kadar se bode razlegala slava tvoja, veselo bode moje srce, ko bi se tudi moralo odreči najslajšim upom.
Dragan. Slava moja bode tvoja slava, moja sreča, sreča tvoja.
Mira. Čuj, oče dohaja.
Dragan. Ali mu naj zdaj povem?
Mira. Ne, ne, prosim te!
v
Sesti prizor.
Branic. Stremil. Prejšnja.
Branic. Kaj ne, zanimiva pisma? Izročim jih muzeju, da se ne pogube. Mira, ti tukaj ? Ali si že pripravila čaj ? (Draganu.) No, prijatelj dragi, kako ste se odločili?
Dragan. Da pojdem, ako me res pozivlje narod.
Branic. Pojdete? In upate, da tam res kaj opravite ?

Dragan. Svet naj vender zve, kaj trpimo. Pa čemu ta akademiški pogovor? Jaz ne verjamem, da mislijo name. Dovolj je drugih sposobnejših mož.
Dr. Stremil. Izbrali so si tebe in nemara še nocoj te pridejo vprašat. Zatorej si dobro premisli, predno se vežeš.
Dragan. Prevdarjal sem vse in se odločil.
Mira. In ako bi odrekel, ali ne bi narod ga obsodil ?
Branic. Molči, molči! (Koraki se slišijo.) A kdo prihaja tako pozno? (Potrka se na vrata) Slobodno!
Sedmi prizor.
Doktor Svatovit. Legat. Dva meščana. Prejšnji.
Dr. Svatovit. Ne zamerite mi, gospod profesor, da prihajamo v Vaš dom ob tej pozni uri. A stvar je nujna in največje važnosti za narod.
Branic. Dobro došli! Dobro došli! Čast in veselje mi je, da morem pozdravljati v skromnem domu svojem tako vrle rodoljube.
Dr. Svatovit. In tu smo našli tudi, kogar iščemo. (Draganu.) Gospod doktor tu Vam predstavljam gospoda zastopnika trgovinske zbornice in dva gospoda meščana, zastopnika obrtnega stanu. (Vsi si stiskajo roke.) Prišli smo odposlani
od volilcev, ki so nocoj zbrani, da se dogovore o volitvi za državni zbor. Samo jedno ime se sliši, in to ime je Vaše, gospod doktor. Vi bo-dete z zgovornostjo svojo odkrili naše rane, vi z odločnostjo svojo pridobili nam pravice, katere nam odreka trda sila. Vam zaupa ves narod, od Vas pričakuje, da ga rešite!
Dragan. Jaz da bi ga rešil? O prijatelji dragi, naj mi odteka srčna moja kri, ako morem ž njo osrečiti mili narod svoj! Prečastna naloga pa, katero mi hočete izročiti, preseza, bojim se, slabe moje moči. Vrednejših in izkušenejših mož imate med sabo; do njih se obrnite!
Dr. Svatovit. Kdo bi bil vrednejši, nego slavni naš pesnik, čegar poezije ogrevajo najhladnejša srca. Kdo izkušenejši, nego mož, ki nam s preroškim duhom razkriva tajne niti, katere vežejo bodočnost s prošlostjo ?
Dragan. Pohvala vaša je prelaskava. Jaz čutim, da mi nedostaje moči, za takšno imenitno nalogo. Treba mi je resnega prevdarka
Branič. Da, da, dovolite mu, naj premisli — Dr. Svatovit. Kaj naj premisli? Zbor čaka na odgovor, in pričakuje, da bode ugoden.
Legat. Vi gospod doktor, poznate naše težavno razmerje. Trgovstvo in obrt se ne moreta razvijati, ker pogrešamo železnocestnih zvez. Vi
veste, da se potezamo za novo železnico, ki bode držala mimo Vašega rojstvenega kraja. Zato smo uverjeni, da se bodete z vsemi silami zanjo trudili in jo nam dosegli.
Prvi meščan. In mi obrtniki vemo, da nam bodete olajšali naša bremena.
Drugi meščan. In silne davke, ki nas tarejo.
Dragan. Iz srca rad, da bi le imel moč. Toda —
Dr. Svatovit. Pravi rodoljub ne pozna nobenih izgovorov, kadar ga narod kliče.
Dragan. Ali dvojite o mojem rodoljubji?
Dr. Svatovit. Ker ne dvojimo, zato smo prepričani, da ne odrečete.
Dragan. Udajam se volji narodovi.
Dr. Svatovit.
Dragan. Bog zna, da nisem hlepel po tej časti in strah me obhaja, kako naj opravičujem zaupanje v me. Toda glas narodov mi je najvišje povelje in blaginja narodova bode moje vodilo. »Resnično in pošteno, — Pravično in iskreno!" To je geslo moje.
Dr. Svatovit. In zdaj Vas prosim, da nas spremite v zbor. — Prijatelji naši že težko čakajo.
Legat. Meščana.
Dragan. Kar precej ? Jaz nisem pripravljen, da bi jih ogovoril. Kaj menite gospod profesor?
Branič. Odločili ste se in kar mož sklene, mora završiti.
Dragan (Stremilu). In ti pojdeš li z nami?
Dr. Stremil. Oprosti me! Saj ni treba moje navzočnosti.
Dragan Toraj idimo!
Dr. Svatovit. \ Z Bogom, gospod profesor, z
Legat.	| Bogom (Obrneta se k vratom).
Branič. Da ste mi zdravi!
Dragan (pristopivši k Miri). Sem li prav storil ? Si li zadovoljna ?
Mira. Zadovoljna.
Dragan. A kako žalostno to izgovarjaš?
Mira. Idi! idi! (Poda mu roko, katero Dragan stisne.)
Dragan. Z Bogom, Mira! in veseli se. Meni in tebi gotova je svetla bodočnost. (Odide.)
Mira. Tebi svetla, a meni — temna! To slutim.
(IConec prvega dejanja)
Drugo dejanje.
Ministrov kabinet s pisno mizo na jedni strani, z garnituro na drugi strani.
Prvi prizor.
Minister grof Bering (sedi pri mizi in podpisuje akte, katere mu podaja tajnik) Bileneg.
Bering (čita). »Torej pričakujem od vašega blagorodja, da strogo ukažete vsem svojim podrejenim uradnikom, ravnati se po načelih od vlade zastopanih . . . (mrmra dalje do konca) Vsem c. kr. namestnikom in deželnim predsednikom.« Dobro, dobro! Čas je da se zaduši vsako nasprotno mnenje, vsaj tam, kjer mi zapovedujemo. — Kaj še?
Bileneg. Spet nova prošnja za tisto železnico, za katero vzvišenost Vašo že ves čas nadlegujejo.
Bering. Železnice in železnice! Do vsake vasi naj jo zgradimo. A kje jemati denar? In kdo je oddal prošnjo ?
Bileneg. Poslanec doktor Dragan.
Bering (vstane). A doktor Dragan, najhujši nasprotnik naš? Ste li ga culi, kako je grmel proti nam v zbornici? Kakor drvar polena, metal je nam najdebelejše priimke do glave. Hujši da smo, nego li Herodeži in Neroni. Ali sem jaz res podoben Neronu? Ha, ha!
Bileneg. Zato sem se začudil, ne zamerite mi, vzvišenost, da ste ga povabili na poslednjo svojo soarejo.
Bering. Čudili ste se? Ali naj ga preziram, . kadar vabim vse poslance? In tako vsemu svetu pokažem, da so me res zadeli njega udarci in da se hočem maščevati ? Ne, baš nasprotno. Mi moramo kazati, da stojimo na višjem stališči in da politična nasprotja ne prenašamo v socijalno življenje.
Bileneg. Vender, ako smem pohlevno pripomniti, izkazala se mu je malone prevelika čast. Še celo gospa baronica Holbergova se je več nego pol ure živahno menila s tem medvedom.
Bering. A, naša Katinka? Ljubosumni, ali kali? Ne bojte se! Ako nimate druzega tekmeca, Katinka Vam je gotova. Kar je počela, storila je na mojo željo.
Bileneg. Po Vaši želji, vzvišenost?
Bering. Da, da! Dobro veste, da stojimo pred odločilno bitko. Ustava se mora izpremeniti; to
je moj nasvet, ž njim zmagam ali padem. Treba pa nam je dveh tretjin poslancev. Šteli smo jih in šteli, ali premalo je naših.
Bileneg. Kakor je zdaj položaj, potrebujemo še deset glasov.
Bering. No, vidite! Doktor Dragan vodi neko kardelce, katero hodi slepo za njim, voljno ali ne voljno, javno mnenje njih volilcev jih sili. Ako pridobimo Dragana, imamo tudi njega tovariše in zmaga je naša.
Bileneg. Toda, on, ne verujem, da bi se dal pridobiti. Presilno je stopil v nasprotstvo, požgal je ladje za seboj in ne more nazaj. — Smešil bi se pred vsem svetom, če bi se umeknil.
Bering. Zakaj, ako spozna svojo zmoto? Politika ne pozna doslednosti. Kar se danes puli med seboj v divjem sovražtvu, objema se jutri v gorki ljubezni. Denašnji prijatelji so si jutri najhujši protivniki. Da se vrnemo k Draganu. On je baje pesnik —
Bileneg. Izdal je nekaj puhlega stihotvorstva.
Bering. Vi ga črtite, kakor vidim, toda ven-der ne zaradi Katinke —?
Bileneg. Prosim, vzvišenost. Gospa baronica Holbergova stoji previsoko, da bi se imenovala poleg tega plebejca.
Bering. A propos. Kako daleč ste s Katinko? Ali Vam smem čestitati?
Bileneg. Zal, da še ne. Gospa baronica ve, da jo ljubim in baš zato —
Bering. Se ji ne mudi.
Bileneg. Muči me in odlaša. Ako bi Vaša vzvišenost spregovorila besedo zame, vedno bi bil hvaležen.
Bering. Jaz da bi mešetil? In po mesecih ali celo letih, da bi mi Vi ali ona očitali, kako sem vaju storil nesrečna?
Bileneg. Ta negotovost mi je neznosna.
Bering. Verjamem. Katinkino imetje je vredno, da se zanje trudite.
Bileneg. Vzvišenost, vender ne mislite, da jaz zaradi nje bogastva —?
Bering. Eh! Prazna vreča ne stoji po konci. Svojo vrečo ste srečno izsuli. Kaj se hoče? Mladost je norost. In le pohvaliti Vas moram, da si spet izkušate mošnjico napolniti, ker bodete odslej opreznejši. Ali Katinko, to Vam svetujem, pri-mite trdneje. Z vzdihljaji in s sentimentalnostjo ne opravite ničesar. A kaj Vam svetujem? Vi dobro poznate njo in nje muhe. Vi veste, da je hči obubožanega poljskega žlahtiča in da je rajnega Ilolberga vzela le zaradi njegovega bogat-stva. Mož je pametno storil, da je brž zapustil ta
3
svet in mladi vdovi svoje milijone. Bila sva prijatelja, a v politiki je bil neukreten ko medved. Ona pač, ona, najboljša sotrudnica mi je v težavnem, političnem boji. Mehka ženska ročica igraje razreši vozal, katerega mož s svojo trdo pestjo le bolj zadrgne. Ženska s priliznjeno besedo omamlja Vam najtrdnejši značaj, da zataji samega sebe. — Glejte tega Dragana, kako je bil ves očaran —
Belineg. Da bi ga bes —!
Bering. Mirno, le mirno! Ako bi Vas slišala Katinka, posmehovala bi se Vam. Ona ve namene moje in jih pospešuje z nepremagljivim orožjem svojim ženske duhovitosti in miline. Sicer pa bodite brez strahu. Grofovska krona ji blešči v oči, ko bi jej tudi nositelj krone ne bil povsem po godu. A za Dragana imamo še drugo zanjko — železnico. Danes ga pričakujem. Kazal mu bodem obečano deželo, ako hoče biti razumen, če ne, pa — bič nejevolje volilcev.
Drugi prizor.
Klarisa. Katinka. Prejšnja.
Klarisa (vstopi s Katinko skozi stranska vrata, katera sluga odpre, Beringu). Ali naju bodeš spremljal ?
Bering. Jaz ? Kam ?
Klarisa. Že spet pozabil ?
Katinka (Klarisi). Ali ti nisem pravila? Tvoj soprog bode še pozabil, da je oženjen. (Beringu) Ali se ne spominjate, da ste nama včeraj obe-čali — ?
Bering. Kaj ?
Klarisa. Vesti naju v umetniško razstavo.
Bering. Oh, sem, sem! Ne zameri, dete ljubo, danes mi je nemogoče. Bileneg naj pove, koliko imava še opraviti.
Katinka. Je li res? Toda po pravici!
Bileneg Ali sem kedaj govoril neresnico?
Katinka. Ne hotela bi Vas izkušati. — Možki in resnica —?
Bering. To je hud poper! Bileneg, branite našo čast!
Bileneg. Ne čutim se zadetega.
Katinka (k Beringu). Vi ste izjema, vzvišenost!
Klarisa. Izjema? In mene nikdo ne vpraša?
Bering. Ne pričkajmo se, otroci, vsi smo grešniki. Zdaj pa k resnejšim stvarem.
Klarisa. Torej ne pojdeš z nama v razstavo ?
Bering. Ne utegnem. Morda jutri.
Bileneg. Jutri, vzvišenost, bode seja državnega zbora.
Bering. Res, pa pojutrišnjem.
Bileneg. Tudi nemogoče. Finančni odsek —
Klarisa. Bežite no s svojimi sejami! Ne bode li skoro konec zborovanju?
Bering. Samo še malo tednov, ali tem ime-nitnejših. In potem morebiti pojdemo — v pokoj in na kmete, kjer nas ne bode motil nihče.
Klarisa. Kaj praviš?
Katinka. Na kmete ? To se ve, po leti, a pozimi —
Bering. Tudi pozimi.
Katinka. Brr! Tega že ne. (K Bilenegu.) Kaj pa Vi, gospod grof? Ali bi prebili jedno zimo na kmetih?
Bileneg. Z Vami gospa baronica, vse življenje.
Katinka. Vi govorite, kakor ljubimec v veseli igri.
Bileneg. Naj bi tudi konec bil, kakor v veseli igri.
Katinka. Kaj menite?
Bering. Ali ne umejete? Zaljubljenca se srečno združita in vesela igra je končana.
Katinka. Vesela igra, da! A potem se prične žalostna igra.
Klarisa. Oporekam, draga moja! Tudi potem ostane igra vesela, ako sta združena pametna.
Bering. Čuj, Katinka, in naju posnemaj! Zdaj pa prosim, da me poslušate. V nevarnem polo-
žaju smo. Ako ne dobim večine v zboru za svoje predloge, ne preostaje mi, nego da se umaknem.
Katinka. In nimate še zagotovljene večine?
Bering. Vprašaj Bilenega!
Bileneg. Treba nam še deset glasov.
Katinka. Deset? In teh si ne upate pridobiti? Kdo se more vender Vam, dragi strijc, protiviti ? Vam, ki ste tako dobri in vsem dobro želite ?
Bering. A ljudje tega nečejo priznati. Tu je na primer neki doktor Dragan —
Katinka. Doktor Dragan? Tisti, ki je bil pri naši soareji? Zanimiva prikazen! Duhovit mož!
Bileneg. Pravi ropotec!
Katinka. Kaj pravite?
Bering. Bileneg se nanj srdi, ker ga ni mogel pregovoriti!
Bileneg. Žal, da se moram ubijati s takimi plebejci.
Katinka. Pst, da Vas nikdo ne sliši! Do mene pa ima večjo oblast plemenitost duha, nego plemenitost rodu.
Bering. Demokratinja?
Katinka. Imenujte me, kakor Vam drago. Da je le srce na pravem mestu, po rodu ne vprašam.
Bering. In pri doktorju Draganu, menite, da je na pravem mestu?
- V. v'
Katinka. Čudno vprašanje. Govorila sva nekaj minut —
Bileneg. Pol ure.
Katinka. No, dobro, pol ure. In naj že izrečem svojo sodbo ?
Bileneg. Moja je že davno gotova.
Katinka. Ne posebno laskava, kakor se mi vidi, toda krivična.
Klarisa. Ali ga naj spet povabim?
Bering. Vsekako. Jaz ne vprašujem, ali ima srce na pravem ali nepravem mestu, ali komu ugaja ali ne ugaja. Jaz ga le štejem in kdor mi ga spreobrne, dobi mi ž njim deset glasov in gotovo večino. Ako se tebi, Katinka, posreči —
Katinka. Meni? Kako?
Bering. To je tvoja skrb.
Tretji prizor.
Sluga. Prejšnji.
Sluga (vstopi in odda vizitnico). Gospod poslanec doktor Dragan želi govoriti z Vašo vzvišenostjo.
Bering. Precej. Prosim ga, naj malo potrpi.
Sluga (odide).
Bering. Rekel, pritekel! Prišel je zaradi železnice. Bileneg, nesite te akte sekcijskemu načelniku, da jih odpošlje.
Bileneg. Precej! (Poljubi roko Klarisi in Katinki) Klanjam se! (Odide.)
Katinka. In medve?
Klarisa. Oditi morava in spet brez tebe v razstavo. (Gre proti vratom.)
Bering. Obžalujem. (Katinki, ki hoče za Klariso.) Ali se ne bi hotela vrniti čez nekaj časa, med pogovorom ?
Katinka. Zakaj ne, ako želiš?
Bering. Želim in te prosim.
Katinka. Pridem. (Odide za Klariso skozi stranska vrata.)
Bering (pozvoni in sluga odpre velika vrata, skozi katera vstopi Dragan).
Četrti prizor.
Bering. Dragan.
Dragan. Dovolite, vzvišenost, da o neki jako važni stvari —
Bering. Izvolite sesti, gospod doktor. Veselilo me bode, ako Vam morem postreči. (Ponuja mu smodke.) Ako Vam drago! (Dragan vzame smodko. Bering jo zapali najprej njemu in potem sebi.) In zdaj se lahko meniva prijateljski, četudi ste mi protivnik v politiki.


Dr 'agan. Nerad, verjemite mi, vzvišenost, ali dolžnost me veže, da odkrivam krivice, ki se gode našemu narodu.
Bering. Krivice? Bodite uverjeni, da bi jaz prvi bil, kateri bi jih z odločnostjo odpravil, če bi kjerkoli bile dokazane.
Dragan. In če Vam jih dokažem?
Bering. Naročil bodem strogo preiskavo.
Dragan. Po kom? Po zadolžencih. Ne zamerite odkritosti moji! Toda danes, vzvišenost, Vas ne bodem nadlegoval s svojimi pritožbami. Prišel sem zaradi znane Vam stvari, katera ni s politiko v nobeni zvezi, zaradi železnice, ki je krvavo potrebuje in željno pričakuje naša dežela.
Bering. Oh, da, to je tista proga, katero je že dala meriti neka družba. Te dni mi je bila spet izročena prošnja, ki menda še leži na moji mizi. (Vstane in stopi k pisni mizi ter vzame akt. Tudi Dragan vstane.) Znano Vam je, da jednake prošnje prihajajo dan za dnevom. Da bi vsem ugodili, morali bi imeti Krezove zaklade.
Dragan. A nobena prošnja ni tako utemeljena, nobena železnica tako potrebna, nego naša.
Bering. Gospod doktor, takisto trde vsi prosilci.
Dragan. A vlada sama je že večkrat priznala —
Bering. Ali vselej tudi izrekla svoje pomisleke, ker bi zgradba bila predraga in ni pričakovati pravega prometa. Pa bodi si kakor hoče — ne zamerite, da tudi jaz govorim odkrito — kdo more pričakovati ali zahtevati od mene, naj se ogrejem za stvar, katero žele najhujši moji nasprotniki ?
Dragan. Ne želim jaz, vzvišenost, niti jo jaz potrebujem. V korist bode le deželi in torej tudi vsi državi. Vladi je sveta dolžnost, da skrbi z jednako ljubeznijo za vse narode, da tudi najmanjšega ne tare.
Bering. Gotovo in v svesti sem si te svoje dolžnosti; toda kaj je res v korist deželam, kaj v korist narodom, moramo tu v središči presojati iz višjega stališča, nego li z zvonika kake kmetske vasi.
Dragan. A kmetska vas čuti krivico tem bridkeje, ker si ne more pomagati. Celo v obče-koristnih stvareh se sodi po strankarstvu.
Bering. Kdo pravi? Meni se kaj takega gotovo ne more očitati.
Dragan. Zakaj torej ne dovolite tega, kar bi odprlo nove vrelce blagostanja tisočem zvestih državljanov.
Bering. Dovolim, dovolim! Ako želite, izročim Vam še danes dovolilo, da smete zidati to železnico.

Dragan. S katerim zakladom ?
Bering. No, glejte! Vi zahtevate, da prevzemi država vse poroštvo za stavbeni zaklad, za mnogo milijonov. Ali smem to storiti, dokler nisem uver-jen, da bodo dohodki primerni troškom?
Dragan. O tem je Vaša vzvišenost lahko uverjena, ako pogledate predložena poročila.
Bering. Stvar ni ne tako gotova, kakor trdite Vi, gospod doktor! Družba, prosilci, da oni slikajo vse rožnato; ali zvedenci, ki so po mojem ukazu pregledali črto, imajo povsem druge nazore. Komu naj verjamem ? Vender onim možem, kateri niso udeleženi pri vsi stvari. — Kdo mi more potem oponašati, da se ravnam po strankarstvu, ako se naslanjam na podatke nepristranskih zvedencev ?
Dragan. Torej vzvišenost Vaša odreka?
Bering. Ne odrekam. Samo dokazati sem Vam hotel, da lehko z vso pravico odklanjam prošnjo. Želim pa sam najti pota, da bi Vam ustregel.
Dragan. O to je lehko, ako vzvišenost Vaša le hoče.
Bering. Ravno tako lehko, kakor — da Vi glasujete za moje predloge.
Dragan. Jaz, da bi — ? Kaj bi rekli moji volilci ?
Bering. Hvalili bi Vas, ker bi jim prinesli železnico.
Dragan. Jaz glasovati za predloge, s katerimi nakopljem še hujše robstvo narodu svojemu? S katerimi bi ga izročil gospodstvu plemena nam-sovražnega od pamtiveka? To bi bilo izdajstvo
Bering. Ne umejem Vas. Baš nasprotno. Po določilih te ustave bode zagotovljen vsem narodom njih obstanek in se bode pospeševal njih razvoj. Kdor želi dobro ljudstvu svojemu, ne more nasprotovati. Ako padejo moji nasveti, pade ž njimi marsikatera koristna naprava, katere bi se jaz potem bil lotil in tudi železniška vprašanja so odložena za leta in leta. In Vi, gospod doktor, bodete krivi, da dežela ne dobi toli želj ene železnice. To pomislite!
Dragan. Jaz kriv? Potem se rajši odpovem poslanstvu.
Bering. In se vrnete domov, kjer Vam bodo volilci po pravici očitali, da ste jedino vi uničili njih vesele nadeje.
Dragan. Bodisi, a proti svojemu prepričanju ne bodem glasoval.
Bering. Prepričanje? Beseda tako prožna, kakor kaučuk. Kar se Vam zdi danes jedino pravo, ovržete jutri, spet prepričani, da zdaj ste na pravi cesti in konečno se motite prej kakor slej. Rečem Vam še jedenkrat: Preudarite!
Peti prizor.
Katinka se prikaže v stranskih vratih, kateia sluga odpira).
Prejšnji.
Bering (Katinko zagledavši, Draganu). Dovolite, gospod doktor! (Obrne se h Katinki.) Ali že čakate name ?
Katinka. Čakamo, ako pa motimo —?
Bering. Precej! (Draganu.) Umetniško razstavo sem obečal obiskati.
Dragan. Ne zamerite, vzvišenost, da sem Vas tako dolgo zadržaval.
Bering. Nič se ne mudi. (Katinki, ki je prišla bliže.) Gospoda doktorja poznaš? Prijateljica moje žene, baronica Holbergova.
Dragan. Imel sem že čast. Milostiva gospa se morda še spominjate —?
Katinka. Jaz da ne bi se spominjala?
Bering. Prosim, sedi, in Vi, gospod doktor, pomudite se še malo. Pregledati hočem še jeden-krat železnične akte, da se natančneje poučim. (Stopi k svoji mizi, na katero naslonjen čita akte in časih s svinčnikom podčrtava stavke.)
Katinka (sede na zofo, Dragan nji nasproti na stol). Ali pa Vi, gospod doktor, niste pozabili, kar ste mi obečali?
Dragan. Kako bi mogel, gospa milostiva ? Toda — prizanesite moji besedi — mislil sem,

da je želja Vaša le izjava vljudnosti, tako naglo pozabljena, kakor izrečena.
Katinka. Tako slabo sodite o meni?
Dragan. Prevzemal bi se, ko bi se domišljeval, da se morate zanimati za skromne moje poetične izdelke. Moje pesmi niso pisane za salon. Zajete so iz srca prostega naroda in se izlivajo spet nazaj v srce narodovo. Vem, da bi Vam ne ugajale.
Bering (stoječ pri pisni mizi). O čem govorita, ako se smem vtikati?
Katinka. Gospod doktor mi je obečal prinesti svoje poezije in da hoče nekatere sam citati.
Bering. Čul sem, da ste pesnik. Čudno! Poezija in politika sta si nasprotni kakor ogenj in led. (Čita dalje.)
Dragan. Oh, da resnično!
Katinka. Vi menite, da tudi meni ugaja sentimentalno vzdihovanje ali gladka frivolnost salonskih pesnikov? Nikoli ne! Kakor ljubim pri-rodo, nepokvarjeno od človeške umetnosti, tako čislam le poezijo, katera izvira iz čistega, nepokvarjenega srca. Jaz ne mirujem, storiti morate, kar ste mi obečali.
Dragan. Srčno rad! Samo zapovejte!
Katinka. Jutri večer Vas pričakujemo.
Dragan. Prevelika čast!
Katinka. Izkazali jo bodete Vi nam. Opisali mi bodete svojo domovino in narod svoj.
■ Dragan (vstane in tudi Katinka se vzdigne; ognjeno). Moja domovina? O da bi jo Vi poznali! Da bi videli vznosite nje planine, krasne nje doline! Hudourniki šume čez skalovje in se raz-. kajajo v penečih slapovih. Temnozelene reke so si izorale globoke kamenite struge, jezera, jasna, kakor ribje oko vabijo v nedosežno globočino svojo. Pod zemljo se odpirajo velikanske dvorane, katere lesketajo kakor od alabastra izklesane. Zlato klasje zori po polji, zeleni trs z grozdjem obložen venča okrogle griče. In sela in mesta se svetijo v solnčnih žarkih, knkor beli otoki sredi sinjega morja. — Vi se čudite ognjevitosti moji, gospa milostiva!
Katinka. Ne, ne, prav rada Vas poslušam. Kdo se še ogreva v našem mrzlem, prozajičnem veku ? O še letos hočem videti deželo, katero tako lepo opisujete. In narod, ki tam prebiva —?
Dragan. In narod ? Mili moj narod ? Preprost je, a bistrega uma in zlatega srca. Po svetovni slavi ne hrepeni, le na zemlji, katera hrani ostanke njega pradedov, na zemlji, ki je gledala njega tisočletno gorje in mu ostala zvesta, na svoji zemlji hoče on biti gospodar in živeti mirno in
srečno. Ako bi Vi, gospa milostiva, gledali mu obličje, ljubili bi ga.
Katinka. In vreden je ljubezni, kakor ga Vi rišete. Tudi jaz sem hči naroda, nekdaj slavnega, a zdaj poteptanega, hči naroda, kateri hrepeni po rešitvi in svobodi.
Dragan. Vi, gospa baronica?
Katinka. Na Poljskem je stal grad mojih pra-dedov, zdaj razvalina, razdejana od naših sovražnikov.
Dragan. Poljska kri teče v vaših žilah. O, potem umejete naš boj in naše muke in pomagali mi bodete.
Katinka. Umejem vas in čutim za vaš narod. Bodi mu usoda prijazna!
Dragan. Lehko bi mu bila prijazna, ako bi tam, kjer odločujejo usodo narodov, spoznali njega vrednost, ne ovirali mu izobrazbe, ne odrekali mu celo prometnih potov.
Bering (stopa bliže, tako, da stoji Katinka med obema). To spet name leti, gospod doktor. Verujte mi, da jaz želim vsakemu narodu največjo srečo in jo pospešujem po svojih močeh. Tudi vaš narod mi je pri srci, ker priznavam njega vrline.
Dragan. In vendar nam odrekate železnico, za katero prosi vsa dežela?
Katinka (Beringu). Kaj čujem ? Vi nečete usli-šati prošnje ? In ako vas tudi j a z prosim!
Dragan. O gospa milostiva! Z novo nadejo dvigate mojo dušo. Kdo bi mogel Vam kaj odreči? Kdo zaklepati svoje srce vašim milim besedam ?
Katinka. Kaj porečete, gospod grof?
Bering. Da tudi j a z imam željo, kateri gospod doktor lahko ugodi.
Katinka. Kakšno željo?
Bering. Da glasuje za moje predloge.
Katinka (Draganu). In vi nečete?
Dragan. Ker mi ni mogoče.
Katinka. Kako se morete, ako dosežete s svojim glasovanjem srečo svoje dežele?
Dragan. Da svojo čast izgubim.
Bering. Pač le mislite takisto.
Katinka (Draganu). Udati se morate! In udali se bodete. Danes vas ne silim, ali jutri bodete povedali svoje pomisleke, in jaz jih ovržem.
Bering. In jaz vam hočem že zdaj pokazati, da imam dobro voljo. (Pozvoni. Sluga vstopi.) Bileneg! (Sluga odide.) Pregledal sem prošnjo in našel res nekaj tehtnih razlogov.

— 49 — Šesti prizor.
Bileneg. Prejšnji.
Bileneg. Vzvišenost ukažete?
Bering. Nesite to prošnjo s prilogami poročevalcu. Naročite mu, naj precej izdela zakonski načrt, po katerem prevzame država poroštvo za to železnico.
Bileneg. Država poroštvo?
Bering. Načrt naj mi predloži v treh dneh.
Bileneg. V treh dneh?
Bering. Da, da!
Dragan. Hvala, vzvišenost, presrčna hvala!
Bering. Načrt še ni zakon. Vi poznate pogoj.
Katinka (Draganu). Ki ga lehko izpolnite.
Dragan. Lehko? Gospa milostiva, ako bi Vi vedeli —!
Katinka. Ne zdaj! Jutri večer Vas poslušamo. — Da ne pozabite svojih pesmij!
Bileneg (na strani stoječ). V najožji krog ga vlači. Škandal!
Katinka (Bilenegu). Le priganjajte gospod grof, da se stvar gotovo reši.
Bileneg. Ne skrbite, gospa baronica! Kar je ukazano, zvrši se.
Katinka (Beringu). In zdaj gospod grof, ali utegnete? Teta uže težko čaka.
Bering. Pripravljen sem.
Dragan (Katinki, kateri roko poljubi). Dovolite, gospa milostiva, da Vas zahvaljujem v imeni dežele in naroda.
Bileneg (za-se). Kako se laska!
Dragan (Beringu). In tudi Vas, vzvišenost.
Bering. Ne hvalimo dneva pred nočjo. Idiva, ljuba moja!
(Konec drugega dejanja.)
Tretje dejanje.
•Stanovanje doktorja Dragana v gostilni. Soba brez postelje s postranskimi vrati in velikim vhodom. Na eni strani garnitura, na drugi miza, na kateri se vidi stoječa fotografija, tintnik in popir.	____
Prvi prizor.
Dragan. Bileneg.
Bileneg. Se danes po seji, ko bode zakon sprejet, izročim Vam koncesijo za železnico. Ste li gotovi, da se Vaši tovariši ne umaknejo?
Dragan. Pogovarjali smo se, ali še ne določili. Vidim pa, da se moramo udati, če prav s težkim srcem.
Bileneg. In to je pametno, ker pridobite deželi neizmerne koristi po novi železnici.
Dragan. A narodnost svojo morda zelo oškodujemo po novi ustavi.
Bileneg. Prazen strah! Od slej se bode še le lehko razvijala vsaka narodnost. Opozarjam Vas še, da se kocesija piše na Vaše ime, tako je ukazala vzvišenost, gospod minister. Ne tista družba, Vi dobite koncesijo.
Dragan. To je pač vse jedno, jaz ali družba.
Bileneg. To ni vse jedno. Koncesija je Vaša svojina in Vi ž njo storite, kar Vam ljubo. Vzvišenost zahvaljujte na tem knežjem darilu.
Dragan. Knežje darilo? Ne umejem Vas.
Bileneg. Bodete li sami zgradili železnico? Ne! Zgradili jo bodo podjetniki banke. Ker je državno poroštvo zagotovljeno, bodo se banke trgale za koncesijo. Vredna je pol milijona, čujte, pol milijona.
Dragan (naglo). Pol milijona, pravite?
Bileneg. Ne vinarja menj.
Dragan. Nemogoče!
Bileneg. Gotovo. (Za-se) Hinavec, kakor da ne bi vedel: (Glasno.) In zdaj skličite še tovariše svoje pred sejo, da bodo vsi na svojem mestu. Treba nam vsakega glasu. Vzvišenost se zanaša, da ostanete mož-beseda.
Dragan. Besede jaz nisem dal. Obečal sem le, da se udam, ako to sklenejo moji tovariši.
Bileneg. Oni bodo storili to, kar jim nasve-tujete Vi, tem rajši, ker spoznavajo koristi nove železnice (pogleda na uro). A zdaj Vas ne zadr-žavam. Čas seje, odločilna ura se bliža in vzvišenost me pričakuje. Na svidenje — po seji. (Za se.) Vse podkupljivo, vse.

— 53 — Drugi prizor.
Dragan (sam).
Dragan. Odločilna ura, da, da! Odločilna za narod in zame! Ali je res korist, katero pričakujemo od železnice, tako velika, da smem od-jenjati od svojih načel? Ali je nevarnost po novi ustavi res tako silna, kakor se bojimo ? Negotovo oboje, tako negotovo, kakor izid vseh naših dejanj. In če odjenjam, ali se mi ne bode očitalo, da sem to storil iz samopašnih nagibov? Ako je koncesija res takšne vrednosti, kakor sem čul in ako je moja, ali si smem prisvojiti to vsoto ? Ali ni to Judežev denar? In če si jo prisvojim samo zato, da jo rabim v narodovo blaginjo, ali bi ne bil greh proti narodnosti, ako odbijem takšno darilo? Kaj mi je storiti? Kdo mi kaže pot iz te zmešnjave ? Glava, ali srce ? Razum mi pravi: Da — Srce ? — Ubogo moje srce! Kaj se je dogajalo, da se mi krči v prsih od neznosnih bolečin? Kje si čarobna prikazen z blagodejno svojo svetlobo, ki me je ogrevala in osrečila? Odmeknila si se mi v neskončno daljo, ker te nisem vreden, ker sem te izdal. Odpusti mi, odpusti slabosti moji (Stopi k mizi in prime fotografijo.) In ti, ti, ki me potezaš k sebi z nepremagljivo silo. O Katinka! Kadar gledam v tvoje čudapolne oči, kadar čujem srebrnozveneči tvoj glas, kaj mi je mari ves svet?

Kaj mi je mari —? Ne, ne! Ne izusti grozne besede! Domovina! Sveta! Ne poslušaj, kar je hotel izgovoriti izprijeni tvoj sin! O Katinka! Ako me varaš —? Oh!
Tretji prizor.
Katinka (v črni obleki, obraz zakrit z gostim ovojem, vstopi.
Dragan.
Katinka. Gospod doktor!
Dragan (se obrne). Kdo?
Katinka (se odkrije). Jaz!
Dragan. Vi, baronica ? Vi ? In tukaj ?
Katinka. Vi se čudite! Res, sama. se čudim svoje predrznosti. Ko bi se zvedelo, da sem sama prišla v to hišo —
Dragan. Ne bojte se! Nikdo Vas ne more spoznati v tej opravi, nikdo slutiti. O Vi ne veste, kako ste me osrečili in — ohrabrili. (Poljubi jej roko.)
Katinka. Zato sem prišla. Pri srci mi je blaginja Vaše domovine, Vaša blaginja in Vaša sreča.
Dragan. Moja sreča? In to slišim iz Vaših lepih ust? Zame, neznanega tujca, zavzima se plemenito srce? In jaz sem dvojil?
Katinka. O meni? Kako naj Vas uverim, da sem prava odkritosrčna prijateljica Vaša —
Dragan (žalostno). Prijateljica?

Katinka. Na katero se Vam je smeti zanašati, kakor jaz na Vaše prijateljstvo. Kaj ne i1
Dragan. Tako je! O da bi Vam mogel dokazati, kako Vas--kako sem Vam udan in
pripravljen vse storiti, vse, vse!
Katinka. Vzburjeni ste! Umejem! Danes se izjDolni želja Vaša —
Dragan. In odloči moja usoda.
Katinka. Vam na srečo, verjemite mi! Skrb za Vas mi ni dala miru! Skrb me je gnala, da se osvedočim, ste li stanovitni svojemu sklepu, zvesti svojemu obetu?
Dragan. Zvest ? Kako grozno me pretresa ta beseda! Zvest? Ne, nisem zvest! Dano besedo prelamljam, storjeno obetanje pozabljam. Domovina pričakuje od mene rešitve, ali jaz donašam spone, kamenje namesto kruha.
Katinka. Vzdramite se! Kam Vas je spet zanesla bujna Vaša fantazija? Čemu take temne misli zdaj, ko se imajo vresničiti vse Vaše želje?
Dragan. Vse moje želje? Prekrasno bi bilo to življenje, ako bi se vresničile!
Katinka. Zakaj bi se ne ? .Ali lete tako visoko ?
Dragan. Visoko, kakor nebesa, nedosežno, kakor solnce in zvezde.
Katinka. Srčnost, srčnost, dragi moj! Čim hujši boj, tem krasnejši je venec zmage.
Dragan. In kdo mi ga bode podaril ?
Katinka. Jaz!
Dragan. Vi? Je li mogoče? (Hoče se ji bližati, ona stopa nazaj in si potegne ovoj čez obraz.)
Katinka (že pri vratih). Po zmagi! (Odide.)
Dragan. Katinka! (Vrne se.) Po zmagi? Kako so me razvnele te besede! Da! Zmagati hočem, zmagati in upiraj se mi vesoljni svet!
Četrti prizor.
Doktor Stremil. Dragan.
Dr. Stremil (je potrkal in vstopil). Dragan! Prijatelj!
Dragan. Stremil ? Ti ? Odkod ? (Stisneta si roki.
Dr. Stremil. Od doma. Po opravkih. Pri tej priliki si ogledam umetniško razstavo.
Dragan. Oh, da, razstavo.
Dr. Stremil. In kdo je še tu, kaj misliš?
Dragan. Kdo?
Dr. Stremil. Naš profesor Branič in — Mira!
Dragan (hladno). Profesor in Mira?
Dr. Stremil. In to vprašaš tako hladno? Ko sem profesorju povedal, da pojdem na Dunaj, odločil se je tudi on na potovanje, ker Dunaja še ni videl od dijaških let. In Mira, to se ve, spremila ga je tudi ona. Danes smo se pripeljali.
Dogovorili smo se, da se snidemo tukaj pri tebi. Vsak hip ju pričakujem.
Dragan. Tukaj ?
Dr. Stremil. Kje neki drugje ? Da bi ti vedel, kako se je Mira veselila ves pot, tiho, kakor je njena navada, a vender vidno. Toda kaj ti pravim, saj jo poznaš, da ne umeje prikrivati notranjih svojih čustev. Kar ji gane srce, to odseva z nje obličja. Pa kako si zamišljen ? Ali te ne veselr— ?
Dragan. Ne zameri, prijatelj! Obložen sem z delom, da ne vem, kje se me glava drži. Ravno danes imamo sejo, katere ne smem zamuditi. Oditi moram. (Pogleda na uro.) Deset je že. Jako žal mi je, da ne morem čakati. Po seji pa se vidimo in ostanemo skupaj.
Dr. Stremil. Hm! Mislil sem, da se tu snidemo in da pač seja ni tako imenitna, da ne bi mogel izostati in pričakati profesorja in Mire.
Dragan. Ne morem. Danes se obravnava več važnih stvarij, tudi naša železnica.
Dr. Stremil. Torej jo res dobimo? Čestitam ti!
Dragan. Po težkem naporu se mi je posrečilo.
Dr. Stremil (resno). A ne, da si zato žrtvoval narodne pravice?
Dragan. Kaj vender misliš?
Dr. Stremil. Ali se ne obravnava tudi nova ustava ?
Dragan. Obravnava se.
Dr. Stremil. In ti bodeš glasoval proti?
Dragan (v zadregi). Ne vem še.
Dr. Stremil (živahno). Ti še ne veš? Dragan!
Dragan. Jaz nisem sam. Ravnati se moram po svojih tovariših. Ako oni sklenejo, da nismo proti, potem sem tudi jaz vezan.
Dr. Stremil. Da glasuješ proti svojemu prepričanju, proti koristim narodnim? Ne, ne, tega ne bodeš storil! Mi pričakujemo odločne besede, kakor si jo že izgovoril nam v tolažbo, sebi v čast.
Dragan. Kdor gleda od daleč, sodi drugače, nego mi, ki stojimo sredi vrtinca, okolo katerega se vse suče. Železnice se ne pridobivajo z zavihanimi rokavi. Izpolnil sem, kar je ljudstvo zahtevalo od mene. Vse drugo je postranska stvar. Toda, ne zameri mi, tovariši me čakajo, da se končno dogovorimo. Ako pride gospod profesor, izgovori me! Na svidenje! (Naglo odide.)
Dr. Stremil (sam). Ali sem prav slišal ? Ali se mi le sanja? Vse drugo p o s t r a n s k a stvar ? Kaj pomenjajo te besede ? In kako čudno se je vedel! Kako se mu je mudilo, kakor da bi se bal profesorja in — Mire! Tudi Mire. Niti omenjal je ni, ko se je poslovil. Ako zdaj prideta, kaj jim naj povem, kako ga opravičim? Ali je mogoče, da

se je izneveril svojim idejalom, svoji ljubezni, narodu svojemu? Ubogi profesor! Uboga Mira!
Peti prizor.
Branič. Mira. Dr. Stremil.
Sluga (odpira vrata). Tukaj je stanovanje gospoda doktorja. Izvolite vstopiti.
Bi anič. j ^vst0pjta_ giUga zapre vrata.)
Mira. J
Branič (doktorju Stremilu). Že tukaj? Prav, prav! A kje je naš Miroslav?
Mira (ki se je radovedno ozirala po sobi). Tu torej stanuje.
Dr. Stremil. Ni ga doma.
Branič. Ni?
Dr. Stremil. Moral je oditi k seji; toda prosil me je, naj ga izgovorim.
Mira. Ni ga tukaj ? Prav vesela sem. Silno sem bila vznemirjena, ali zdaj se bodem upokojila. Čedno stanovanje, toda v naši hiši je vse nekamo bolj po domače.
Dr. Stremil. Odložite gospodična! (Vzame ji solnčnik in ruto.) In sedite! Tudi Vi, gospod profesor! Gotovo ste trudni. (Mira sede na stol pri pisni mizi, Branič na drugi strani v naslanjač.)

Branic. Res, hoja me je utrudila. Kaj ste rekli? Da je moral oditi? Torej ste ga dobili doma, ko ste prišli?
Dr. Stremil. Dobil.
Branic. Bil je pač vesel, ko Vas je ugledal?
Dr. Stremil. Vesel!
Branic. Ali ste mu povedali, da prideva tudi jaz in Mira?
Dr. Stremil. Povedal.
Branic. No, in kaj je dejal?
Dr. Stremil. Bil je presenečen.
Branic. Veselo presenečen, kaj ne? Čuj, Mira! Ali ti še utriplje srce?
Mira. Ne. Zdaj sem pokojna. A kakšen je kaj ?
Dr. Stremil. Zdi se mi, da so ga skrbi nekoliko vzele.
Branic. Koga ne bi vzel takšen napor. Javno govoriti pred takim zborom, to ni kar si bodi. Treba se pripravljati, da je vsaka beseda umestna, da ne rečeš ni preveč, ni premalo. No, njega poslednji govor je bil izboren. Oduševljal je narod in mu vlival novo srčnost v obupajoče prsi.
Mira. Rada bi ga jedenkrat slišala, da bi videla osuple obraze protivnikov, kadar jim neustrašeno pove resnico.
Dr. Stremil. Gospodje niso tako rahločutni, da bi jih prestrašili govori.
Branic (doktorju Stremilu). Sedite vender! Saj ste se menda danes že tudi nahodili. Torej vzelo ga je?
Mira. Morda je bolan? Ne bilo bi čudo. Nered, vedna napetost —
Dr. Stremil. Pritožil se ni. Zdrav je, zdrav! (Sede v naslanjač.)
Mira. Kakšen nered tu na mizi! (Začne pre-gledavati pisma.)
Branic. Tako je pri samcih. Ko bodeš ti gospodinjila, bode vsaka reč na svojem kraji. Toda, dragi moj Marko, povejte mi, ali sta se menila tudi o tistih vladnih predlogih, zaradi katerih je toliko hrupa pri nas ?
Dr. Stremil. Menila.
Branic. To bode spet prilika, da odkrije nakane, skrite za temi predlogi. Kaj ne?
Dr. Stremil. Bila bi prilika!
Branic. No, ali se ne bode oglasil?
Dr. Stremil. Dvojim.
Branic. Dvojite? Kaj li to pomenja? Vi govorite tako čudno, kakor bi hoteli kaj prikrivati. On vender ne bode —
Dr. Stremil. Kaj?
Branic. Za tiste predloge?
Dr. Stremil. Kdo ve?
Mira (je vzela fotografijo v roko in vzklikne) Oh!
Branič. Kaj pa ti je?
Dr. Stremil. Kaj Vam je gospodična? (Oba vstaneta in stojita na jedni strani odra.)
Mira (je tudi vstala). O nič, tu sem pregledala pisma in našla sem začetek pesmi — (stoji na drugi strani odra pred pisno mizo s fotografijo v roki.)
Dr. Stremil. Vam namenjene in temu se čudite ?
Branič. Vidiš, da misli vedno nate, če tudi nekaj tednov ni utegnil ti pisati. (Doktorju Stre-milu.) Vi veste, da sem le nerad privolil v to zvezo.
Mira (zase čita iz hrbtne strani fotografije).
«Ko gledam v tvoje modro ok<5, Vidim odprto jasno neb6, Ko slišim čarodejni tvoj glas,
Zamaknjen poslušal bi večni ga čas — Katinki!«
Katinki? Oh, izdana, pozabljena! (Položi fotografijo nazaj na mizo in si zakrije obraz.)
Branič (k Stremilu). Imel sem hude pomisleke. A kaj sem hotel? Pred svojim odhodom sem mu moral obečati Mirino roko. Bode li srečna ž njim ? Sam Bog vedi. Pa kako bi mogel braniti? Morda ga ravno s tem uvedemo v tire praktičnega življenja. Da bi se le častno rešil poslanstva. Pa kaj ste rekli poprej ? Da ni gotovo — ?
Dr. Stremil. On se pač ravnati mora po svojih tovariših.


Branic. Ne, ne! Le po svoji vesti in po svojem prepričanji. Tega bi mu jaz ne odpustil.
Dr. Stremil (Miri). Gospodičina, zakaj tako zamišljeni f
Branic. Cula je, da dvojite o Draganu in to jo peče.
Mira. Silno zadušno je tu v sobi. Ali bi ne šli malo venkaj f
Branic. Prav, prav! Tu stojimo in čakamo in poludne je že davno minilo. Pojdimo zdaj kosit in potem se spet vrnemo.
Mira (zase). Tudi jaz pojdem, a ne vrnem se nikdar, nikdar več!
Dr. Stremil. Seje menda še ne bode tako hitro konec. Po kosilu ga gotovo dobimo. (Stopi nazaj k stolu, na katerega je bil položil Mirine stvari.)
Mira (zase). Da bi ga več ne videla ? Ne, ne! Stopiti hočem še jednkrat predenj, da ga odvežem obeta, da mu odpustim. Ljubil je svoj idejal, ne mene! Da je le zdaj našel pravi idejal! Prost bodi in -— srečen! In jaz ? Gosti oblaki so zakrili svetlo zvezdo življenja mojega. Noč, temna noč me ob-jemlje! Ostal mi je le spomin srečnih dnij, oh, tako srečnih!
Branic (že pri vratih). Kaj stojiš in premišljaš f
Dr. Stremil (stopi k mizi in pozvoni). Naročil bodem slugi —
Sluga (vstopi).
Dr. Stremil. Povejte gospodu doktorju, kadar se vrne, naj nas pričakuje po kosilu.
Sluga. Prosim, koga naj naznanim?
Dr. Stremil. On že ve koga. Prosim gospo-dičina! (Izroči Miri solnčnik in ruto.)
Branič. Idimo toraj. (Gre naprej, za njim Mira, potem doktor Stremil.)
Sluga (sam). Niti vizitnic svojih mi nečejo dati. Čudni ljudje! Od nekod s kmetov, kjer ne poznajo vljudnosti, šeg. Sede tukaj v tuji sobi, kakor, da so doma. (Pogleda na uro.) Priti mora vsak čas, kakor navadno. (Pogleda skozi okno.) Aha že prihaja in dva gospoda ž njim. (Odide in odprč potem od zunaj vrata, skozi katera vstopijo.)
Šesti prizor.
Bileneg. Pereles. Dragan.
Bileneg. Bitka je dobljena. In tu gospod doktor izročam Vam od vzvišenosti podpisano koncesijo. Dana je na Vaše ime in lehko storite ž njo, kar Vam drago.
Dragan. Prosim, da poročite vzvišenosti še je-denkrat najgorkejško zahvalo mojo in vse dežele.
Bileneg. Zdaj Vam pa priporočam, da se spo-razumete zaradi zgradbe železnice s kreditnim zavodom. Gospod Samuel Pereles, katerega imam čast, prištevati svojim prijateljem (Pereles se prikloni) in ki je prvi veščak v takih stvareh, svetoval Vam bode najbolje.
Pereles. Preveliko čast mi izkazujete, gospod grof. Sicer že stojim mnogo let na čelu našemu zavodu in smo storili že marsikaj koristnega, pa le po blagohotni podpori takih veljavnih gospodov, kakor je gospod grof.
Bileneg. Torej dogovorita se. Jaz moram k vzvišenosti. (Stisne obema roko in odide.)
Sedmi prizor.
Dragan. Pereles.
Pereles. Gospod doktor, kreditni zavod me je pooblastil, da obravnavam z Vami zaradi koncesije za železnico. Znano Vam je, da smo zgradili že več železnic in pripravljeni smo izvršiti tudi to podjetje.
Dragan. Vi bi tedaj zgradili železnico, in doklej ?
Pereles. V dveh letih bode gotova, ako prepustite koncesijo nam.
Dragan. Zakaj ne? Toda —

Pereles. Umejem Vas. Toliko, kakor naš zavod, gospod doktor, Vam nobeden ne more dati za koncesijo —■ namreč v poplačanje troškov, ki so jih imeli ustanovniki. Upam, da se bodeva lehko pogodila in pričakujem Vaše zahteve.
Dragan. Gospod ravnatelj, ako bi smel določevati jaz sam, ne zahteval bi ničesar —
Pereles. Vem, vem, gospod doktor!
Dragan. Toda oziri na koristi svoje dežele in naroda me silijo —
Pereles. Seveda, seveda!
Dragan. Da to imenitno koncesijo izročim le tistemu —
Pereles. Kdor največ zanjo ponudi in to smo mi!
Dragan. Gospod, kaj mislite, da bodem kroš-njaril s koncesijo? Prepovedujem si takšno zba-danje.
Pereles. Nikar mi ne zamerite, gospod doktor! Jaz se pečam s trgovstvom in vsako stvar motrim s trgovskega stališča. Vrednost za vrednost! To je moje geslo. Kolikor je stvar vredna, toliko dam zanjo.
Dragan. Zatrjevalo se mi je, da je koncesija vredna pol milijona.
Pereles. Pol milijona? Vi se šalite, gospod doktor. Pomislite samo, koliko dobička bi moral
zavod imeti pri zgradbi, da bi mogel plačati takšno ogromno vsoto! Tisočaki niso lešniki in se ne pobirajo na cesti. Ne, ne, gospod doktor, to ste le rekli, da bi me izkušali. Kdo Vam je na-tvezel takšno basen. Pol milijona?
Dragan. Nič manj. Ako Vam ne ugaja, našli se bodo drugi.
Pereles. Kako ste nagli. Stojte, da računjam! (Potegne listnico iz žepa in čečka s svinčnikom.) Ne, ne, to ni mogoče! Ali, da se ne bodeva dolgo lovila, izjavljam v imenu zavoda, da Vam damo za koncčsijo četrtino milijona, to je, dvesto in petdeset tisoč in s temi je pošteno plačana. Kaj ne, da ste zadovoljni ?
Dragan. Nisem.
Pereles. Hm! Na svojo odgovornost dodam še petdesettisoč. Vi kimate z glavo? Trdi ste kakor skala.
Dragan. Ne silim Vas! Tudi se ne mudi!
Pereles. Gospod doktor, vidim, da ničesar ne opravim, torej Vam odkrito povem poslednjo ponudbo. Evo Vam (vzame iz listnice list) nakaznice na štiri sto tisoč goldinarjev, katere Vam izplača blagajnica našega zavoda, ako nam izročite koncesijo. Štiri stotisoč goldinarjev in ni krajcarja več! Pritrdite?
Dragan (pogleda v nakaznico). Štiri sto tisoč goldinarjev. Bodisi, ker sem uverjen, da nam Vaš zavod najhitreje zgradi železnico. Evo Vam koncesije! (Da mu list.)
Pereles. In evo nakaznica! Nisem mislil, da bodete tako trdi! Klanjam se Vam!
Dragan. In jaz Vam! (Pereles odide.)
Osmi prizor.
Dragan (sam).
Dragan. Je-li resnica, ali so le prazne sanje? Bogastvo, po katerem sem tolikrat hrepenel, hrepenel ne zaradi sebe, samo, da bi narodu mogel koristiti, bogastvo je moje. Ali je res moje? In ali sem si ga pridobil po poštenem poti? Kdo more reči, da ne? Narodu sem pridobil, kar si je najgorkeje želel. Malo mesecev še, in po železnem tiru bodo ropotali vozovi, obloženi s pridelki domovine. Novi viri blagostanja se bodo odprli. Z novo srčnostjo bode oratar opravljal trudapolno svoje delo, obrtnik si razširjal delavnico, trgovec veselo gledal razvoj kupčije. In do tega sem j a z pripomogel. Ali nisem dobrotnik svojemu narodu? Storil sem, kar sem moral storiti, in ne bojim se obsodbe. A vender, tu (stisne roko na srce) tu je nekaj, kar me razjeda, kakor strup, kar mi mori

vsako veselje. Če sem res žrtvoval najdragocenejše svetinje naroda svojega? E blodnja, sama blodnja! Čemu se mučim? Temna minulost je za menoj, nastopila je svetla doba življenja mojega. Prosto bode zdaj moj duh razprostiral svoje peroti in se kopal v žarkih slave in — ljubezni.
Deveti prizor.
Katinka. Dragan.
Katinka (oblečena, kakor v tretjem prizoru). Kaj tako zamišljeni ? Ali Vas motim ?
Dragan. Vi Kat— gospa milostiva? Nisem si upal misliti —
Katinka. Da pridem ? Ali Vam nisem obečala venca zmage ? Zagotovljena Vam je ona železnica, katera je tako imenitna za Vašo domovino.
Dragan. Dovoljena je, pa s kakšno žrtvijo? In Bog zna, ali sem prav storil in kako bode sodil narod?
Katinka. Zaslepljen, kdor bi Vas ne hvalil. Lehko ste veseli. Dosegli ste vse, kar ste želeli. Dragan. Vse, pravite? Katinka. Ne? In česa še želite? Dragan. Odkrijem naj Vam, po čem mi hrepeni srce, kakor potnik v puščavi po studenci, kakor vojak po boju in zmagi? Naj Vam povem,
— lo-
kaj mi razburja prsi, da se mi širijo od sladke nade, a se spet krčijo v obupnosti?
Katinka. Razvneti ste, gospod doktor!
Dragan. Ali naj sem miren, ker se odločuje usoda življenja mojega ? Kar sem gledal v sanjah, idejal, katerega mi je ustvarila sveta poezija, stoji pred mano, dražesten, kakor nebeška prikazen. O živo čutim, da sem nevreden, zreti tvoje obličje, slišati milozvoneč tvoj glas. Priplavala si iz jasnih, eternih neskončnih prostorov na revno zemljo našo, da osrečavaš nas uboge zemljane. Iz božanstvenih tvojih očij odseva milost, milost tudi zame.
Katinka. Umirite se vender, gospod doktor!
Dragan. Zapovejte morju, da se umiri, kadar je vihar srdit razteplje do najglobokejše globine! Zapovejte ognjeniku, da ugasni, kadar iz njega oblastno bruha do nebes! Zapovejte slapu, da mirno teci, kadar z divjo silo bobni ob skalovje in se svetlikajoč razkaja! In jaz, jaz, ki vidim pred sabo življenja svojega svetlo solnce, jaz naj molčim ? Jaz — f
Katinka. Ne dalje! Pomislite —!
Dragan. Kaj naj pomislim ? — Da ne morem živeti brez tebe! Vsaka misel moja se vije okolu tebe. Le tebe vidim, le tebi diham in živim.
Katinka. Zapustiti Vas moram, ako —!
\
Dragan. Ti me zapustiš? Udušil sem svojo vest, zatajil prepričanje svoje zaradi tebe, le zaradi tebe! Venec zmage zdaj terjam od tebe! Ne, ne, prosim, rotim te, ne suni me v brezdno obupnosti! Oh v tvojih očeh vidim, da se ti smilim, da je iskrica one neskončne ljubezni, katera meni plameni v prsih, vnela tudi tvoje srce. Beživa iz lokavega sveta, ki kakor mora teži duhove! Iščiva si tihe sreče daleč od posvetnega hrupa. Tu leži zaklad, s katerim se brezskrbno živiva ? Ti molčiš, Katinka ? Ti se odvračaš ? Jaz te ne pustim, moja si, moja moraš biti! (Šiloma jo objame. Ko izgovarja besede »moja si« odpro se vrata in prikažejo se.)
Deseti prizor.
Dr. Stremil. Branič. Mira. Prejšnja.
Dr. Stremil. Dragan?
Katinka (pahne Dragana od sebe). Nesrečnež! (Hitro si zakrije obraz in naglo odide.)
Branic. Strani, strani odtod, iz tega brloga izprijenosti!
Dr. Stremil (stopi proti Eiraganu). Izdajalec! (Potem se obrne k vratom, kjer podpira Miro, ki se hoče zgruditi.)
— 72 —
Mira. O, moje slutnje!
Branic. Ubogo dete! (Podpira jo od druge strani. Ko stopijo skoz vrata, zave se Dragan.) Dragan (roke razprostirajoč, vzklikne). Mira!
(Konec tretjega dejanja.)
Četrto dejanje.
Mestni trg. Zadaj mestna hiša z arkadami in stopnjicami pred njo s stolpom. Od obeh strani drže ulice na trg.
Prvi prizor.
Branic (od desne strani, bolj polagoma). Doktor Stremil (od leve strani).
Dr. Stremil (ko ugleda Braniča, bliža se mu hitro). Gospod profesor, Vi že nazaj ? Mislil sem, da ste še na Bledu. In Mira?
Branic. Vrnila sva se oba. Počitki se bližajo koncu in da Vam povem, dolgočasil sem se že brez dela in brez svoje navadne družbe, rekše brez Vas.
Dr. Stremil. Kako je Miri? Ali jo je pustila tožnost ?
Branic. Hvala Bogu, vsa izpremenjena je. Da je nesrečnega Dragana že davno izbrisala iz svojega spomina, znate. Vender jo je mučila za-
vest, da se je tako strašno zmotila. A jaz sem jo tolažil, da pač le prepogostoma idejali, ko jim stopamo bliže, izginejo pod ledeno skorjo praktičnega življenja. Zdaj je spet vesela, kakor prejšnje dni in radostna pričakuje naših skupnih večerov.
Dr. Stremil. Gotovo ne hlastno, kakor jaz.
Branič. Predragi moj! Kako Vas zahvaljujem! Vi ste rešitelj uboge hčere moje. Vlili ste ji novo srčnost v prsi, da se ni pogubila v neplodnih samozatožbah in obupu. Zato Vas pa tudi Mira čisla, kakor še nikogar. A zdaj mi povejte, je li res Dragan došel in sklical volilni shod?
Dr. Stremil. Došel je in pride danes v mestno hišo, kamor je povabil volilce.
Branič. Dve leti je odlašal. In v tej dobi, kje se je mudil, kaj je počel ? Prosil sem Vas bil, da njega imena nikoli ne izgovorite v moji hiši. Vi ste tako storili, a zdaj, ko se je predrznil stopiti spet med nas, povejte mi, kar veste.
Dr. Stremil. Vem samo to, kar si pripovedujejo ljudje.
Branič. Ali .Vam nikdar ni pisal ? Izkušal se opravičevati? Je li popolnoma pozabil starega prijatelja?
Dr. Stremil. Pozabil.
Branič. In kaj pravijo ljudje?
Dr. Stremil. Da je za tisto koncesijo nove železnice prejel od banke, ki jo zdaj res zgradi, mnogo, mnogo denarja, tri do štiri sto tisoč goldinarjev.
Branic. Prodal se je torej. Tega bi ne bil pričakoval. On, ki je tako ognjevito pel o narodni požrtvovalnosti, izdal ga je, kakor Judež za uboge srebrnike. Komu naj še verjamemo?
Dr. Stremil. Jaz ga ne sodim tako ostro. Le pomislite! Vse je kričalo po železnici. Moral jo je pridobiti, ali odstopiti. A kako jo pridobiti? Jedini pot, udati se po drugi strani. To je storil, morda celo misleč, da nam koristi. In potem, ko je imel koncesijo, kaj naj počne ž njo? Oddati jo mora podjetniku, ki res gradi železnico. In če mu ta v pričakovanji dobička kaj da za koncesijo, ne more se mu očitati, da je po krivem si prisvojil, kar ni njegovega.
Branic. Z Vašega pravnega stališka morda ne. Samo vprašajte se, ali bi Vi tako ravnali v . jednakem slučaji?
Dr. Stremil. Menim, da ne. Toda Dragan je mehkejše narave.
Branic. In z onim bogastvom, kaj je pričel?
Dr. Stremil. Žal, da nič pametnega, in to mu očitam tudi jaz. Razkošno je živel, zapravljal je —


Branič. Gotovo s tisto žensko, ki smo jo videli takrat — oj nesrečni dan!
Dr. Stremil. Čul sem, da ni imel nobene posebne zveze. Jaz sodim tako. Oni dogodek ga je spravil popolnoma iz duševnega ravnotežja. Pekla ga je vest, in da bi jo udušil, iskal si je vsa-keršne zabave.
Branič. Nesrečnež! Uničil je naše najlepše na-deje. A da si upa priti! Ali se ne boji javne obsodbe ?
Dr. Stremil. Železnica bode skoraj dodelana. Zato se zanaša, da rriu zaradi te zasluge ne bodo zamerili druzega njegovega vedenja.
Branič. In kaj čujete? Kakšno je mnenje?
Dr. Stremil. Draganu neugodno. Toda on je dober govornik in lehko mogoče, da si pridobi prejšnje zaupanje.
Meščani (prihajajo in stopajo v mestno hišo)
Dr. Stremil. Meščani že začnejo prihajati. Poj-dete Vi k shodu?
Branič. Ne pojdem. Iskal sem le Vas, da Vas vabim na večer in zdaj se spet vračam domov. — In Vi?
Dr. Stremil. Tudi ne pojdem. Mučno bi mi bilo gledati starega prijatelja v tako težavnem položaji, ne da bi mu mogel ali smel priskočiti
na pomoč. Ako se Vam ne mudi, pričakujeva tukaj konec shoda.
Branic. Dobro.
Dr. Stremil. Tam že vidim dohajati Dragana z doktorjem Svatovitom. Zelo se je izpremenil. — Upadlega lica je in nima več one lehke, gibčne hoje, s katero se je takorekoč povzdigaval nad trdo prozajično zemljo. Stopiva na to stran. Nerad bi se zdaj ž njim srečal. (Oba stopita zadaj na desno med kulise, od leve strani stopita v razgovoru.)
Drugi prizor.
Dragan. Doktor Svatovit.
Dr. Svatovit. Vse prav. Pa ono glasovanje, s katerim ste se izneverili —
Dragan (naglo). Jaz da sem se izneveril? Dr. Svatovit. Našim glavnim načelom. Dragan. Kdo mi more očitati? Ali nisem zvršil, kar je želel narod? Železnica —
Dr. Svatovit. Železnica? Da, da! Dodelana bode še letos, ali kaj nam pomaga, ako smo zatrti v svojih pravicah, da sopihamo kakor bolnik, ki smrti pričakuje?
Dragan. Vi pač pretiravate, v resnici ni tako hudo. Ustava velja tudi za nas —

Dr. Svatovit. Na papirji. No, da ste zanjo glasovali tudi Vi, ne bi se Vam štelo v najhujši greh, le nagibi — nagibi —
Dragan. In kakšni nagibi? Prosim, da mi jih poveste.
Dr. Svatovit. Nerad govorim o tem, ker Vas nočem razburjati baš zdaj pred shodom.
Dragan. Govorite, govorite! Ne zamolčite, kar trosi hudobnost proti mojemu poštenemu imenu.
Dr. Svatovit. Čuli ste gotovo, česa Vas dolže, da le zaradi železniške koncesije ste glasovali in da ste — (umolkne).
Dragan. Kaj da sem?
Dr. Svatovit. Koncesijo prodali za drag denar.
Dragan. Kaj sem storil s koncesijo, nikogar ne briga.
Dr. Svatovit. A to Vam najbolj očitajo.
Dragan. Kdor mi more dokazati, da sem storil kaj nepoštenega, stopi naj predme.
Dr. Svatovit. Povedal sem Vam samo, kaj se govori in kakšno je javno mnenje.
Dragan. Javno mnenje?! Oni strupeni modras, kateri ugrizne človeka za hrbtom skrivaj in izgine, kakor megla pred solncem, kadar ga hočeš zgrabiti. Javno mnenje! Koga, in bodisi najpo-štenejši mož, ni že oskrunjalo s svojim gnjusnim strupom? S peklenskim veseljem razmesari naše
dobro ime in ga vlači po mlaki. Gorje mu, kdor se je zameril tej zmiji! A jaz se je ne bojim. Na javnem mestu naj se zglasi, kdor si upa napadati moje poštenje in v obraz mu bodem zagrmel, da je lažnik in klevetnik — v obraz!
Dr. Svatovit. Saj poznate ljudstvo, da je nestalno v svojem mnenji in da je suče vsak vetrič. Zatorej pač treba največje paznosti možu, kateremu je narod izkazal svoje zaupanje.
Dragan. Nestalen res in lahkoveren je prosti narod. Njemu ne zamerim, ako krivo sodi. Zamerim le onim možem, ki ga nalašč krivo poučujejo in zapeljujejo. Ubogi narod, ti si, kakor Saturn, kateri je pojedel svoje rodne otroke.
Dr. Svatovit. Pomirite se, gospod doktor, morda ne bode taka sila
Dragan. Jaz se ne bojim nikoga. — Moja vest je čista!
Dr. Svatovit. Idiva torej, gotovo nas že pričakujejo! (Odideta v mestno hišo.)
Tretji prizor.
Legat. Prvi in drugi meščan (pridejo iz postranskih ulic.)
Legat. Glejte ga, kako moški stopa. Lehko, lehko, ko ima žepe natlačene s tisočaki. Mi pa ki smo se mučili noč in dan, ki smo trosili čas
— 80 —
in denar, da smo vse pripravili, ližimo si zdaj prste. O le šopiri se! Danes ti potegnemo krinko z obraza, podkupljenec!
Prvi meščan. Tisočake, pravite?
Legat. Kaj tisočake, stotisočake!
Drugi meščan. Cul sem, da je dobil pol milijona !
Legat. Se več, še več! Za gotovo sem po-zvedel, da so mu dali še več in meni niti vseh svojih troškov ni hotel povrniti.
Prvi meščan. Kaj Vam prav nič ni dal za Vaš trud?
Legat. Ni vredno, da bi se govorilo. Ali danes naj si iztrebi ušesa!
Meščani (se zbirajo okoli njega).
Prvi meščan. No, železnico smo vender dobili, in ako bi zmerom tako šlo, kakor zdaj med stavbo, ne bi bilo slabo.
Legat. Železnico? Torej res mislite, da jo je on pridobil? Toliko, kakor jaz bitko pri Kustoci. Vlada nam jo je že prej obečala in bi jo dala zgraditi, naj se Dragan zanjo poteza ali ne.
Drugi meščan. Podkupiti se je dal, podkupiti, kajpada!
Več meščanov. Sramota!
Drugi meščan. In takšen človek naj je naš poslanec ?
Več meščanov. Odpovedati se mora, odpovedati!
Legat. Dragan si kupici denarja in mi moramo stradati in delati.
Drugi meščan. Kakor črna živina. On pa se masti ob naših žuljih.
Več meščanov. Strani ž njim! Strani!
Prvi meščan. Pomislite vendar — železnica —.
Več meščanov. Kaj blebeta, kaj ? K shodu, k shodu!
Drugi meščan. Vi gospod Legat, povedali mu bodete naše mnenje.
Legat. Tako mu bodem pravil, da ga bode samega sebe sram. Izdal nas je, izdal!
Več meščanov. Izdajalec, izdajalec!
Legat. Ostanite trdni, ne dajte se preslepiti!
Več meščanov. Strani ž njim! Strani!
Legat. Zdaj pa k shodu. Zbrani so že.
Več meščanov. K shodu, k shodu! (Odidejo v mestno hišo).
Prvi meščan. A železnico nam je vender-le on pripravil, le on. — Skoda zanj. (Odide za drugimi).
Četrti prizor.
Branič. Doktor Stremil (prihajata).
Dr. Stremil. Aha, Legat, najhujši protivnik Draganov.
Branič. In zakaj ?
Dr. Stremil. Ker zlate ribe ni on ujel na svojo vado. Vse je imel tako lepo nastavljeno. Sanjal je že o delniški družbi in o bogatem plenu, ki si ga bode nalovil. Toda nesreča! koncesijo mu je izpred nosa odnesel Dragan in on menda ni več dobil, nego povrnjene troške. In zato ga bode danes napadal.
Branič. Ne zagovarjam, in ne morem zagovarjati Dragana. Vender ga zdaj obžalujem, da se mora braniti proti takim ljudem. O, da bi takrat bil poslušal najinega sveta, danes ne bi kakor zatoženec stal pred narodom!
Dr. Stremil. Tudi jaz ga obžalujem, a pomagati mu ne morem, ko bi on tudi želel moje pomoči, kar pa se ni zgodilo.
Branič. In kaj bi mu Vi svetovali, ko bi Vas vprašal ?
Dr. Stremil. Da izgine iz javnosti. Posveti naj se svojemu stanu in svoji modrici. Ljudstvo je kratkega spomina. Naglo pozablja, kakor dobro, tudi slabo in v nekaterih letih bi mu spet
slavo pelo in mu znova ponujalo častna mesta, če bi hlepel po njih. Zborovanje se je menda pričelo.
Peti prizor.
Katinka in Bileneg (v potni obleki nastopita od nasprotne strani).
Dr. Stremil. Tujci f Ta gospa — znana se mi zdi. Kje sem jo neki že videl? (Stopi z Braničem bolj na stran, potem ga prime pod pazduho, in oba odideta govoreča, a se čez nekoliko časa spet vrneta.)
Katinka (si ogleda trg z binoklom). Čedno mesto! In ta starikasta mestna hiša s stolpom, čegar zvon je v burnih časih klical meščane v obrambo njihovih pravic. Tesne ulice —
Bileneg. Z grapastim pomostom, — ceste blatne in nesnažne,
Katinka. In v ozadji veličastne planine, blesteče se v večni snežni odeji.
Bileneg. Proti švicarskim Snežnikom prave krtine.
Katinka. Že ves čas čutim, da ti ne ugaja v teh krajih.
Bileneg. Res, čudil sem se, da si izbrala za najino svatovsko potovanje to progo in ne Italije s svojim vedno jasnim podnebjem, ali Švico.
Katinka. Ker mi ne ugajajo kraji, kjer bi vsaki dan srečavala znance in se morala spuščati v zoprne pogovore. A ne samo to. Vleklo me je gledati deželo, katera mi je bila opisana s pravim pesniškim ognjem.
Bileneg. In kdo je bil ta ognjeviti pesnik? A spominjam se. Nemara doktor Dragan, katerega smo takrat lovili, kakor Baškiri divjega konja, dokler ga nismo ukrotili.
Katinka. Da, doktor Dragan. Slikal je tako poetično svojo domovino in narod svoj.
Bileneg. O, praznih besed mu ni nedostajalo.
Katinka. Ljubosumen, kaj-li ? (Smeje se). Toda, kaj je bilo ž njim potem?
Bileneg. Tratil je, kar si je bil takrat pridobil za železniško koncesijo. No — tisto glasovanje —
Katinka. Za katero sem ga j a z pridobila ?
Bileneg. Da, ti, s svojim laskanjem. Grabi me še danes jeza, ko se spomnim tistih dogodeb, On si je pač moral domišljevati, da je baronica Hollbergova bila —
Katinka. Vanj zaljubljena? Pojdi, pojdi!
Bileneg. Vedenje tvoje je bilo takšno —
Katinka. Kakor je želel gospod minister. Sicer moram priznati, da je Dragan bil duhovit mož, s katerim je bilo prijetno občevati.

Bileneg. Zadela ga je zaslužena kazen.
Katinka. Kaj praviš ? Kakšna kazen in zakaj ?
Bileneg. Za tisto glasovanje. Očitali so mu, da se je dal podkupiti, da je snedel častno besedo svojo, da je izdal narod svoj, in sam Bog vedi kakšne druge grehe.
Katinka. In to vse zaradi takratnega glasovanja ?
Bileneg. Ves čas se ni vrnil domov. Se le zdaj, ko bode železnica že skoro gotova, sklical je shod svojih volilcev, ali kakor sem čul, godilo se mu bode hudo.
Katinka. In ta shodf Je li že bil?
Bileneg. Če se ne motim, čital sem danes v časnikih — čakaj, precej pogledam. (Potegne časnik iz žepa in čita). »Dr. Dragan — volilni shod — danes —» Ravno danes je ta shod.
Katinka. In kje?
Bileneg. (čita) »v mestni hiši«. Tukaj v mestni
hiši.
Katinka. Tukaj ? Torej ta šum, ki se sliši —.
(Iz mestne hiše se slišijo klici: Čujte! Tiho! Slepar! Tiho).
Bileneg. Ljubeznjivosti, katere mečejo Draganu v obraz. Toda pojdiva zdaj, pojdiva! Kaj naji to briga?
Katinka. Ne, ne, čakajva! — In vse to praviš, zaradi tistega glasovanja?
Bileneg. Neumniki, da mu kaj tacega zamerijo. — Pojdi! Pojdi!
Katinka (bliža se mestni hiši). Ne grem, dokler ne zvem, kaj se dogaja.
Bileneg. Prosim te, pomisli, ko bi te on videl in spoznal. In kaj hočeš tukaj, kadar bode ljudstvo privrelo na trg?
(Vpitje v mestni hiši: Ni res! Res je! Tiho! Čuj te! Mir!)
Katinka. Čuj! Zdi se mi, da slišim glas njegov.
Dr. Stremil (Braniču, s katerim se je vrnil). Kakšno vpitje! Motijo ga v besedi. Da le ne pride do hujšega!
Branič. Nesrečnež! Tako čislan in zdaj tako napadan!
Dr. Stremil. Kako čudno se vede ta gospa! Čim bolj jo gledam, tem bolj sem uverjen, da sem jo že videl. Ta hoja, velikost, obraz? A kdaj in kje ? Česa neki išče tukaj ?
Bileneg. (Prime Katinko pod pazduho). Idiva, idiva! Morebiti se še spopadejo. Pojdi!
Katinka. Ali vse to zaradi tistega glasovanja ? In jaz, jaz sem ga pregovorila.
Bileneg. Kaj ti je do tega človeka: Kar je iskal, našel je.
Katinka. Zaradi mene! Jaz sem ga pehnila v nesrečo, jaz. Čuj! Že spet!
(Vpitje v dvorani: Ni res! Resje! Res je! Slepar! Sramota! Izdajalec! Tiho! Poslušajte!)
Bileneg. Jaz te ne umejem. Tvoje vedenje! Katinka, pomisli, kje si! Pojdiva!
Katinka. Nikar me ne sili. Jaz ostanem, jaz hočem ostati!
Bileneg. Peklensko gnjezdo! Sam vrag me je zanesel semkaj! Čuj, ljudstvo vre k vratom!
Dr. Stremil. Zborovanje je končano. Strašen šum! Kaj zdaj f
Bileneg. Ali se ti blodi? (Potegne Katinko na stran. Na nasprotni strani Branič in doktor Stremil, srednja vrata mestne hiše se odprč, Legat, meščani se vsipljejo iz dvorane).
v
Sesti prizor.
Meščani (vriše). Odstopite! Takega poslanca nečemo! Prodal nas je! Sramota! Nezaupnica! Ni res! Mi zaupamo! Kdo ? Strani ž njim!
Dr. Svatovit (zadržuje ljudstvo). Mirujte, mirujte, prosim vas.
Dragan (stopa naprej). In to meni? Žrtvoval sem se za ta rod, poslednjo kapljico krvi bi bil zanj prelil! Hvaležnost narodova, zdaj te poznam!
Dr. Svatovit (ljudstvu). Prosim, razidite se, zborovanje je končano! (Draganu). Obžalujem, ali ljudstvo je razburjeno.
Dragan. Podpihano od klevetnikov!
Legat (ki je stopil blizu njega). Kdo je kle-vetnik? Koga menite, gospod doktor?
Dragan. Vsacega, kdor se predrzne skruniti mojo čast!
Branič (doktorju Streinilu, poleg katerega stoji obsut od meščanov). Žal mi je, da nisva poprej odšla.
Dr. Stremil. Prepozno, zdaj ne moreva.
Legat (Draganu). Vaša čast? Sami ste si jo •pokopali, ko ste prelomili obete svoje.
Meščani. Čujte, čujte!
Dragan. Kakšnih obetov nisem izpolnil? Ali vam nisem pridobil železnico?
Prvi meščan. Tako je! Gospod doktor nam je pridobil železnico.
Legat. Sebi pa polne žepe.
Dragan. Nesramnež!
Dr. Svatovit. Ne dalje! Idimo! Idimo!
Dragan. Da moram jaz poslušati takšno kle-vetanje! Vse svoje sile sem narodu svojemu posvetil, da bi ga osrečil. Skrb za njega blaginjo mi je razjedalo srce!
Legat. Ne deklamirajte tukaj. Domislite se onega glasovanja in potem še govorite o svojem rodoljubji.
Meščani. Izdal nas je, izdal! — Odstopite, odpovejte se poslanstvu! Tiho! Mir!
Dragan. Jaz izdal narod svoj f (Ugleda Bra-niča in doktorja Stremila). O, gospod profesor! Razžalil sem Vas, odpustite mi! Pred Vami zdaj stojim, gojenec Vaš. Vi ste me vzgojili, Vi mi vžgali v prsih neugasni plamen rodoljubja. Vi me poznate, odkar sem se zavedel svojih dolžnostij do naroda in domovine. Vi zdaj sodite, ali sem res izdal narod svoj ? •
Meščani. Čujmo, čujmo!
Branic. Jaz naj sodim ? O čem ?
Dragan. Ali sem izdal narod svoj ? Vi molčite? Govorite! Govorite!
Meščani. Čujmo, čujmo!
Branic (doktorju Stremilu). Kaj naj rečem?
Dr. Stremil. Resnico.
Branič (odločno). Izdali ste ga!
Meščani. Čujte, čujte!
Dragan. Tudi Vi! Tudi Vi! Obsojen! Uničen! O! (Zgrudi se na tla).
Meščani. Pomagajte! Umrje! (Zadaj stoječi ljudje). Kaj se je zgodilo, kaj ?
Dr. Stremil. (Pokleknil je poleg Dragana). Nesrečnež!
Katinka (ki je ves čas napeto poslušala, ko se zgrudi Dragan, izvije roko Bilenegu). Pusti me! Pusti me! (Plane proti Draganu). Jaz sem ga umorila! (Pade nanj). Dragan! Dragan!
(Zagrinjalo pade).
Peto dejanje.
Soba pri H ranici, kakor v prvem dejanji.
Prvi prizor.
Mira (vstopi pri stranskih vratih). Dr. Stremil (pri srednjih).
Dr. Stremil (odloži klobuk). Videl sem še brleti luč. Vstopil sem torej k Draganu. — Kako mu je?
Mira. Čim dalje slabeje. Ravno je bil pri njem doktor. Poklical je očeta na stran in mu povedal, da je skrajna nevarnost. Srčna bolezen, za katero že delj časa hira, napadla ga je tako silno, da ni prav nobenega upa.
Dr. Stremil. Čudno, da ni precej takrat izdihnil duše svoje. Bolje bi bilo zanj, da bi se več ne bil prebudil, nego da se mora toliko tednov boriti s smrtjo.
Mira. Bolje? Ne, ne! Ločil bi se bil od življenja v najgroznejšem trenutku, obupajoč nad sabo, obupajoč nad prijatelji svojimi, nad vsem narodom. Zdaj se mu je vsaj nekoliko umiril duh, ker ve, da mu odpuščamo.
Dr. Strejnil. Če mu tudi odpuščamo m i, sam sebi ne more odpustiti nikdar!
Mira. Tolažiti ga je naša dolžnost. Vender, kako se je vse dogodilo oni nesrečni dan, ko so ga prinesli v našo hišo — strašnega spomina! — tega mi še nisi povedal.
Dr. Stremil. Ker te nisem hotel še bolj razburjati.
Mira. Kaj bi me moglo še razburiti, kadar sem potrpela najhujše?
Dr. Stremil. Ko ga je obsodil tudi tvoj oče —
Mira. Moj oče ?
Dr. Stremil. Čakala sva na konec shoda in zdajci obsuta od množice morala obstati. Dragan ves zbegan in skrajno razburjen, vprašal je očeta, ali ga obsoja tudi on. In oče, kaj je hotel odgovoriti, nego resnico? Dragan se je potem brez-zavesten zgrudil na tla. V tem hipu slišim grozen krik in gospa —
Mira. Katera gospa?
Dr. Stremil. Pozabil sem povedati, da je ravno takrat prišel na. trg tuji gospod z damo in da sta si ogledavala kraj. Gospa se mi je zdela znana, ne da sem se mogel spomniti, kje da sem jo že bil videl.
Mira. In ta gospa?
Dr. Stremil. S krikom: »Jaz sem te umorila«-! vrgla se je na Dragana. Nje mož je planil za njo ves srdit, zgrabil jo je za roko in na pol nezavestno odvedel.
Mira. In kdo je bila, ne veš?
Dr. Srem.il. Slišal sem le, da ji je mož šepetal na uho: »Katinka!«
Mira. Oh, Katinka? Slutila sem. —
Dr. Stremil. Kaj ti je? Poznaš li —?
Mira. Ona črno oblečena žena na Dunaji. —
Dr. Stremil. Res, ona je bila.
Mira. Ali jo je tudi Dragan videl ?
Dr. Stremil. Odprl je oči, toda v nezavesti je gotovo ni spoznal. Dragana so potem hoteli spraviti v gostilno, a tvoj oče je ukazal, naj ga preneso v njega hišo.
Mira. In tu, ko se je prebudil in nas videl okolo sebe, zalile so mu solze oči. Spoznal je svojo zmoto, spoznal pa tudi, da je pravo usmiljenje ne samo sočutno, temveč, da tudi pozabi storjeno mu krivico.
• : g n ■
Dr. Stremil (vškipi). Mira, ti ga še ljubiš?!
Mira. Jaz, ljubiti ga? Bili- so dnovi, ko je sanjaril moj duh, da bodem osrečila in osrčevala veleum, našemu narodu poslan. Omamila me je divna prikazen, videla sem le svetlobo. A prikazen je izginila in svetlobo so zagrnili temni oblaki. Prevara, grozna prevara! Da sem prenesla to gorje, zahvaljujem le očeta in — tebe.
Dr. Stremil. O, Mira, ti veš, da so vse moje misli zbrane okolo tvoje mile podobe. S silo, z nadčloveško silo sem premagoval svoja čustva, ko sem spoznal, da si je tvoje srce izbralo srečnejšega od mene. Skrival sem, kar mi je razburilo srce, da ne bi kalil jasnega tvojega dneva. Tebe srečno videti, prenašal sem rad svojo nesrečo. A ko ti je bila zvestoba vrnena z nezvestobo, začel sem upati. In ko si se umirila, razkril sem ti, kar bi sicer bilo tajno ostalo na veke. In ti? Prosila si me, naj ne zahtevam brzega odloka.
Mira. In kaj bi odgovorila, dragi moj ? Ali naj varam moža, katerega za svojim očetom najvišje spoštujem na svetu? Ali naj ti hlinim čustva, predno so se oživele v prsih mojih ? Potrpi! Po-trpiva oba, dokler ne napoči zaželeni dan, da se umiri to moje nesrečno srce. Potrpiva in pomi-lujva nesrečneža, ki se bode ločil od nas v britki zavesti, da je samega sebe uničil.
Dr. Stremil. O zavidam ga, zavidam, ki bode s seboj vzel v grob tvojo ljubezen.
Mira. Ne mojo ljubezen! Vsplamtela je in ugasnila, kakor zvezdni utrinek. Kar je umrlo, ne oživi spet.
Dr. Stremil. In jaz? Temna in mrtva mi je bodočnost, ako mi je ne razsvetljuješ ti. O, da bi mi vrnila samo iskro one ljubezni, s katero te ljubim jaz!
Mira. Ne zahtevaj od mene, česar ne morem dati. Potrpiva in upajva.
Drugi prizor.
Branič. Prejšnja.
Branič. Vi tukaj ? Dobro da ste prišli. Mislil sem že poslati po Vas. Dr. Stremil. In zakaj?
Branič. Dragan želi še jedenkrat govoriti z Vami. Meni namreč, da ne bode preživel te noči. Tudi jaz se bojim, da se bode skoraj ločil od nas, Večkrat ga prijema srčni krč in sapa mu zastaja. Idite, dragi moj Marko in potolažite ga!
Dr. Stremil. Prav rad, ko bi mu mogel povrniti mir, ali niti sam sebi si ga ne morem. (Odide).
Tretji prizor.
Branič. Mira.
Branič. Kaj je menil Marko ? Si li ga ti užalila ?
Mira. Nisem.
Branič. Mira, ti poznaš moje želje in ti si tudi sama priznala, da je Marko vreden najvišjega spoštovanja.
Mira. Spoštujem ga, kakor nikogar, razven tebe.
Branič. Ne muči ga torej s praznimi izgovori.
Mira. Cestim ga, a ljubiti ga, kakor sem jednokrat ljubila, tako iskreno in z vso dušo ga ne morem.
Branič. Tega on tudi ne zahteva.
Mira. A žali ga in žalilo ga bode. On je vreden ženskega bitja, katero bi mu vračalo njega čisto ljubezen z jednako iskrenostjo. In tega meni ni možno.
Branič. Čas, moja draga, zaceli vsako rano; namesto cvetic, katere je slana pomorila, poganjajo nove cvetice in se vesele solnca in zraka. Novo življenje klije iz pepelišča. Tudi tvoje srce bode pričakalo nove pomladi.
Mira. Storila bodem, kar želiš, storila tebi na ljubo, dragi moj oče, ali meni se ne vrne nobena pomlad.
Branic. Mira, nesrečno dete moje, kolikokrat si zatrdila, da si spet mirna, da si pozabila — Mira. Oh (objame ga) ne obsojaj me! Mislila sem in tolažila sebe in tebe, da sem ga pozabila A zdaj, ko ga vidim v mukah in trpljenji, topi se mi srce od žalosti.
Branic. Ohrabri, se, ohrabri. Bog bode vrnil mir tudi tvojemu srcu.
Mira. Kadar bode počivalo v grobu.
v
Četrti prizor.
Dr. Stremil. Prejšnja.
Dr. Stremil. Dragan želi, da ga spravimo v to sobo. Tu bode lože dihal.
Branic. V to sobo?
Dr. Stremil. Ukazal sem slugi, naj ga semkaj pripelje v naslanjači, in jaz mu pomagam. (Odide).
Branic. Blaga duša, kako bratovsko skrbi zanj! In on, da ne bi dosegel sreče, po kateri hrepeni? Krivično bi bilo, krivično. Mira, upaj, le upaj!

— 98 — Peti prizor.
Dragan. Dr. Stremil. Prejšnja.
(Dragan sedi v naslonjači, katerega sluga pri stranskih vratih v sobo porine. Oblečen je črno).
Dr. Stremil (slugi). Odidite, dokler Vas ne pokličemo. (Sluga odide. Draganu). Kako Vam je zdaj ?
Dragan. Hvala. Bolje, bolje!
Branič. Ali ne bi rajši legli. Polunoč je že in malo spanja bi Vam dobro delo.
Dragan. Prosim, pustite me tukaj! Vi pa, ne zadržujem Vas, pojdite počivat! Mira, tudi ti še tukaj? In ti Marko? In Vi učenik moj! In ta soba! Vse, kakor pred tremi leti! Le jaz! le jaz! O, to skeli in peče! Kako srečen sem bil takrat in zdaj —
Branič. Mirujte, mirujte! Ne razburjajte se! Ne nazaj v minulost, naprej v bodočnost gledamo z novim upom, z novo srčnostjo. Zazoreli bodo spet jasnejši dnevi. —
Dragan. Meni nikdar! Solnce življenja mojega je zašlo. Tema, grozna tema me obstira. Obsodil me je narod, obsodili ste me Vi!
Branič. Ne spominjajte me onega nesrečnega trenutka. Prenaglil sem se. Jaz se ne bavim z javnimi stvarmi in zdaj spoznavam, da so okoliščine časih silnejše, negoli najboljša volja.
Dragan. Govorili ste takrat resnico, jaz to čutim. Samo to mi verjemite, da so moji nameni bili dobri, da sem imel pošteno voljo, pomagati narodu svojemu, povzdigovati ga in osrečavati; to mu povejte!
Dr. Stremil. Tolaži se! Duhovi so se umirili in že so mnogi, kateri priznavajo tvoje zasluge. Kadar okrevaš, lehko spet vse popraviš.
Dragan. Prepozno! Zapravil sem srečo svojega življenja. Mene reši le smrt, smrt, katere željno pričakujem.
Mira. O Bog!
Dragan. Mira! In ti me pomiluješ? Ti, kateri sem nakopal najhujše gorje? O da bi mogel odplakniti s solzami spomin sramotnega dejanja svojega! Mira! Blaga! Ali mi moreš odpustiti? Glej, na kolenih — (hoče poklekniti.)
Mira. Miroslav! (Doktor Stremil in Mira poleg Dragana stoječa ne dasta, da bi pokleknil).
Dr. Stremil. Dragan, pomisli vender. —
Dragan. Prosim, rotim te, ne preklinjaj me, ne preklinjaj spomina mojega!
Mira. Kaj neki misliš ?
Dragan. Odpusti, odpusti mi!
Mira. Jaz ti nisem ničesar očitala in ti nimam ničesar odpuščati.

Dragan. Ničesar? Izdal sem te, sramotno izdal, razrušil mir čiste duše tvoje, uničil vero tvojo v resnico in zvestobo. Pozabi grešnika, pozabi ga!
Branič. Umirite se dragi moj! Ne mučite sebe in nas z žalostnimi spomini.
Dragan. Dragi moj učenik, slabo sem Vam poplačal Vaš trud. Koliko bi lehko storil za svoj narod in upal sem, upal, da mu bodem vodnik, sam vzoren v delovanju svojem. Vi ste mi kazali pravo pot, toda jaz sem ga izgrešil. Pozabljen bodem spal v grobu. In da bi le bil pozabljen! Da bi nikdo več ne izgovoril imena mojega!
Branič. Pozabljen? Ne, ne! Živelo bode, kar si dobrega storil; živele bodo pesmi tvoje in še pozni rodovi se bodo spominjali pesnika, ki je vzbudil narod svoj v novo življenje.
Dragan. Ne, ne! Vi me prijateljski varate!
Branič. Ko bodo že davno pozabljene zmote tvoje, ako so res bile zmote, prepevala bode mladež tvoje rodoljubne pesmi in se oduševljala za vse lepo in dobro.
Dragan. Mislite? Besede Vaše so kakor hladilno olje na pekoče rane. O da bi se bil ravnal po Vaših svetih, mirno bi zdaj plavala ladja moja, mirno in srečno pod praporom ljubezni in poštenosti. Ali izbudil sem nesrečnik sam viharje, ki
so jo treščili na skalovje, treščili in potopili. Marko, prijatelj, brat! Tudi tebi sem usekal ske-lečo rano. Odvrnil sem ti sreč, do katerega si ti imel prvo pravico. Prizanesi mi, prizanesi nesrečnežu, vstvarjenemu le da sebi in drugim nakoplje bridkosti,
Dr. Stremil. Ne očitaj si, česar nisi zakrivil. Porojeni smo vsi, da trpimo in prenašamo, česar ne moremo odvrniti.
Dragan. Mira, daj mi roko! In tudi ti, Marko. (Oba mu podata roki). Življenja mojega ure so štete. Čutim da se mi bliža konec. Marko, vem, da si ljubil Miro in da jo še ljubiš. Mira, tu stoji mož, ki je jedini vreden tebe. Njemu smeš zaupati, nanj se naslanjati v viharjih življenja. Roke si podajta! (Zveže njiju roki). Uživajta srečo, katera meni ni bila usojena. — Ali sem storil prav, gospod profesor?
Branic. O da sem moral učakati tega dneva. Ne, ne, ti se ne bodeš, ti se ne smeš ločiti od nas! V tvojih prsih je skrit zaklad nesmrtnih poezij, katere ne smeš odtegniti narodu. Ozdravel bodeš in znova zapoje struna tvoja.
Dragan. Počila je že davno in skoraj bode počilo tudi ubogo moje srce. Mira, ti jokaš? (Prime nje roko). Roka tvoja se trese! Ti me ob-

žaluješ! O zdaj sem uverjen, da si mi odpustila. Hvala ti, večna hvala! (Poljubi ji roko). Marko ali nisi rekel, da je že odbila polunoči?
Dr. Stremil. Že davno. Dani se že!
Dragan. Dani se ? Prosim, odprite okno, da diham sveži zrak. (Dr. Stremil odpre okno in pihne luč. Polumrak). O kako me hladi. Dani se, res, dani se! Ali niso tam planine, snežniki naši?
Dr. Stremil. Vrhovi se zlate!
Dragan. Nov dan bode napočil, solnce bode spet zasvetilo, ali moje oko ga že ne bode gledalo. Sijaj, o sijaj srečnemu rodu.
(Iz dalje se sliši pokanje topičev).
Dragan. Čujte, kaj pomenja to?
Dr. Stremil. Si li pozabil ? Danes se vozi prvi vlak po novi železnici. Vse mesto se pripravlja, da ga slovesno pozdravi.
Dragan. Prvi vlak?! Železnica odprta!
Branič. Glej, to je tvoje delo! Veseli se! In ako bi druzega ne bil dosegel, hvaležen ti bode narod.
Dragan. Meni? Hvala? Ne zaslužujem je. (Od daleč se sliši godba, katera igra »Naprej, zastava Slave*). Ali se motim? Ali ni to godba?
Dr. Stremil. Budnica po mestu v proslavo denašnjega dne. (Godba se bliža. Slava klici in
živijoklici. Ko gre godba mimo hiše, kliče ljudstvo »Živijo Dragan! Slava Draganu!« Potem se oddalja godba in umolkne.)
Dragan. Ste li slišali ? Ali se mi sanja ? Ne, ne, to ni mogoče!
Dr. Stremil. Klicali so ti »slava<■ in »živijo!«
Branic. Ali Ti nisem pravil, da narod hvaležno priznava delo Tvoje?
Dragan. Meni slava? — Torej nisem zavržen od naroda svojega ?! — Kako me je presunilo! —
Srce se mi širi od neznane radosti.---
Mira, daj mi roko, in ti, Marko! — Kaj je to ? —
Temno, vse temno!--Bodi srečen zlati narod
moj — srečen — srečen! (Umrje).
Branic. Rešen je. Našel je mir, po katerem je hrepenel.
Mira (poklekne zraven Dragana). O Bog! O večni Bog!
(Zagrinjalo pade).
Konec.
Narodna knjižnica
izhaja v zvezkih po 7 do 8 tiskanih pol ter bode prinašala pred vsem
zbrane dramatične in pripovedne spise
našega odličnega in priljubljenega pisatelja dr.
J. Vošnjaka.
I.	zvezek: Pobratimi, roman, dobiva se pri knjigotržcu A. Zagorjanu v Ljubljani na Kongresnem trgu. Cena za lepo vezan izvod 2 kroni.
II.	zvezek: Lepa Vida, drama v petih dejanjih. Cena 1 krona.
III.	zvezek: Doktor Dragan, drama v petih dejanjih. Cena 1 krona. Dobiva se pri založniku Drag. Hribarju v Celji in pri raznih knjigotržcih.
Naslednji zvezki bodo prinašali v življenjepisu, navedene dramatične in izbrane pripovedne spise in sicer :
Četrti zvezek igro: „Premogar", in peti zvezek veseloigro: „Pene", i. t. d.
V zalogi Drag. Hribarja so izšle in se dobivajo sledeče knjige:
Zbirka domačih zdravil, s poljudnim
opisom človeškega telesa . . .	kron —.80 Nova pesmarica. Zbirka nabolj znanih slovenskih in slovanskih pesmi.
Mehko vezana........ 1.60
Elegantno vezana....... 2.40
Srbske narodne pesmi. Sestavil J.
Mohorčič........kron —.40
Obrtno spisje. Nauk o dopisovanji
in poslovanji, spisal A. Funtek	„ 1.20 Obrtno knjigovodstvo, s kratkim poukom o menicah, spis. dr. J. Romih	„ 1.60 Občinski red. Zbirka zakonov zadeva-jočih posle občinskega področja, spisal dr. Iv. Dečko, I. zvezek	„ 3.60 Trdo vezan . .	„ 4.40 Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali
vplemenitba Teharčanov ...	,, —.80 Luči, spisal Anton Funtek ...	„ 1.40 Kateri bo? Prizor iz domačega življenja, gledališka igra ....	„ —.30 Kmetijsko gospodarstvo, spisal V.
Rohrman. Cena............„ 1.—
Trtna uš in trtoreja, spisal I. Bele	„ —.80


/	/o 7SJ