Pier Vittorio Tondelli
Zapiski pisatelja, ki počiva
Neke nedelje v Chantillyju je prijatelj, odtrgan od sive jesenske pokrajine, zelo zasenčene, čeprav trodimenzionalne in naslikane s prepričljivo perspektivno iluzijo, rekel: »To je pravi Corot«. Spraševal se je, zakaj sedaj ljubi potovanja, medtem ko jih je pri dvajsetih sovražil. Našel je zasilno opravičilo; ko je bil mlad, še ni poznal pisave, navajen je bil znancem reči: »Pokrajine in mesta me ne zanimajo, ker jih ne posedujem. Ne morem jih pojesti.«
Sedaj ga zanima vse in vsaka stvar je na nek način povezana z njim, odkar pozna pisavo, poseduje orodje, oči, usta, želodec, s katerim lahko prebavlja in opazuje resničnost. Mesta in pokrajine.*
V življenju vsakega pisatelja obstaja poseben trenutek, ki se mi zdi zelo pomemben. To je trenutek oziroma obdobje, ko ne piše.
To obdobje ponavadi sledi objavi nekega dela, to je faza, ko preneha pisati, da bi se odpočil, da bi si oddahnil od prestanih naporov, nekoliko tudi, da bi požel sadove in govorice tega, kar je naredil. V tem prvem primeru se zdi neaktivnost oziroma obdobje brez pisanja izredno prijetno. Mišice se sproščajo, ideje o življenju, bivanju in delu se nekoliko zjasnijo. Ko se je pisec soočil z izzivom in ga uspešno prestal — ponavadi vsak pisatelj, ko knjiga izide, pri sebi začuti, da je preizkušnjo dobro prestal — se počuti močnejšega in priprav-nejšega za nove načrte. Občutek je podoben trenutkom po izčrplju-jočih spolnih aktih, v katerih postavimo na kocko naše celotno telo z občutjem vred, partnerju na ljubo. Ko zmagamo v vojni ali če nam uspe uživati v dvoje, ko trčimo na ljubljeno osebo, ki se nam je še pred nekaj urami zdela nedosegljivo daleč, sedaj je pa še vedno ob nas, sladko zleknjena, potešena in združena v skupni ljubezni, takrat lahko pričakujemo jutro na povsem drugačen način. Mehki smo. smehljamo se novemu dnevu, dotikamo se ran. ki jih je povzročila noč in drsimo v naročje sanj.
* Motto k temu kratkemu tekstu je z manjšimi odkloni vzet iz moje prejšnje knjige Biglietti agli Amici (Bologna, Baskerville, 1986), ki dobesedno predstavlja nalomljen tekst.
V	trenutkih nedejavnosti se zdi za nekoga, posebej pa za pisatelja, verjetno, da se skuša prenoviti oziroma ponovno zgraditi to, kar je pisava ali spolni akt v njem porušil ali raztrgal.
V	drugem primeru je pisateljeva neaktivnost nekaj povsem drugega. Ne piše. ker mu ne uspeva. Ne piše, ker »nima prave volje za pisanje«.
Ze nekaj let je minilo, odkar se ni več pritaknil pisanja. Njegova nedelavnost, ki se je spočetka zdela vrnitev v življenje, k luči, se je sprevrgla v temo. Ni pisal prej in ne piše zdaj. Drugi ne opazijo posebne spremembe. On pač. Počitek se je sprevrgel v brezdelje, brezdelje v nevrozo, nevroza v nemoč, da bi ljubil, da bi pisal in delal.
Trenutki, ki me najbolj pritegnejo v življenju nekega pisatelja, naj bo slaven ali nepomemben, mlad ali star, so natančno ti trenutki, ko pisatelj izgubi identiteto in željo, ker enostavno ne opravlja več dejavnosti, s katero opravičuje svoje bivanje. Opravičilo, s katerim pisec zagovarja svoje trenutke neaktivnosti, me zanima veliko bolj od vprašanja, koliko ur na dan nekdo piše ali kolikšen čas posveti ždenju za pisalno mizo. To so neumnosti. Značajske pomanjkljivosti, razvade, osebnostni tiki. Koliko bolj pomembno je odkriti, kako nek pisatelj razrešuje praznine in nesmisle svojega življenja in poklica, saj prav v tovrstnih obdobjih začuti v vsem razmahu praznost tega, kar vztrajno in trdovratno imenuje svojo »poklicanost«.
Da bi prazna mesta zapolnil s smislom, ki ga nosi v sebi, medtem ko opazuje pisalni stroj in s pogledom preskakuje od vrstic h knjigam. ki jih je napisal, ampak jih je v resnici napisal on, pravzaprav kdaj in kdo jih je napisal? On prav gotovo ne. Gotovo ne ista oseba, ki jih zdaj opazuje. Da bi ukanil praznino in nakopičeno, a neuporabno gradivo za svoje knjige, nedejaven pisatelj potuje, se udeležuje konferenc, jecljajoč štirim starčicam iz društva za zaščito živali, ki ga milo gledajo, toda on bi najraje zajokal, ker se bolj kot kdajkoli prej počuti živalska vrsta v izumiranju. Piše pač bedaste sestavke, da si z njimi zasluži nekaj denarja, goji rastline in občasno pokadi ščepec trave, da bi se raztresel. Jasno mu je, da to ni dejavnost, ki bi si je želel. Rad bi pisal, čeprav ve, da še ni nastopil pravi trenutek. Čakati mora in se pripravljati.
Večkrat ljudje pisatelju, ki ne piše, kot tudi slikarju, ki ne slika, ali glasbeniku, ki ne komponira, režiserju, ki ne pripravlja filma, zastavijo neznosno nizkotno vprašanje: »Ali pišeš?« To vprašajo s salonsko nonšalanco, kot da bi rakastemu bolniku zastavili vprašanje: -Kako si?« ali »Kako se počutiš?« Kaj v takih primerih odgovoriti? Ne vem, odgovor bi bil preveč zapleten in bi zahteval veliko več prostora in časa. Tem trdoglavcem bi bilo treba enkrat za vselej razložiti, da nedejavnost nima nič z navdihom ali s pomanjkanjem idej. Pisec, ki se definira kot pisatelj, oseba torej, ki se vsakodnevno ukvarja z narativnimi kompozicijami, ve, da en sam trenutek dneva ne
pozabi na svojo nastajajočo knjigo. Skratka, neaktivnost ni posledica inspirativne suše, ampak je bolj vprašanje staranja.
Zaman bi na dolgo in široko pojasnjevali zgornjo trditev. Da bi se izognili grobemu vprašanju, odgovorimo s tem, da pač počenjamo nekaj drugega, da prebiramo in proučujemo neke tekste. Nizkemu udarcu: »Ali pišeš?« se ubranimo z opravičevanji, iskanjem alibijev in zanikanjem tega, da bi dali vedeti, da so nas ujeli in flagranti. Kot če bi detektivi nenadoma presekali morilca matere s fotoelektrič-nimi stožci, ko bi v dlaneh še tiščal krvaveče srce svoje žrtve.
Baudelaire je prepričan, da ni inspiracija nič drugega kot vsakodnevno delo. Trditev drži, če je nekdo navajen delati brez prestanka, uro za uro na svojem projektu. Nikjer ni rečeno, da bi se vsakodnevno vztrajno pisanje obrestovalo z dokončano knjigo. Rezultat tovrstne vztrajnosti so lahko zgolj drobci, slabo povezani fragmenti. Ce pišemo z žarom, se vse stvari med seboj povezujejo. Kdor je kdajkoli doživel te trenutke, ve, kaj hočem reči. Takrat lahko vse vstopi v tekst — in kar je še posebej važno — vse bo prvotni načrt le podčrtalo. Od dnevnih novic, ki smo jih mimogrede prebrali v časopisu, do slučajnega pogovora na tržnici ali dialoga v filmu, ki smo ga videli zvečer. Vse govori natančno o tem, o čemer pravkar pišemo, vse ima svoj smisel. V takih trenutkih pisatelj ve, da je zanj nastopil »pravi čas«.
Nedejavnost lahko postane resničen problem, četudi si je nikoli ne želimo niti je ne pričakujemo. Ne literarni problem, saj nikoli ne zmanjka načrtov, idej, niti ne detajlov ali strani. Proti naši volji se nedejavnost sprevrže v bolečino, v eksistenčno blokado. Postopoma in neizogibno se z vseh strani pričnejo dvigovati zidovi nezadovoljstva, ki pritiskajo na odnose z drugimi, z osebami, ki jih ljubimo in so nam blizu. Nedejavnost vodi k samoti, k izolaciji, izolacija k solipsizmu, vse to skupaj k hladni novosti, ki ni niti histerična niti melanholična, ampak je tipična značilnost neaktivnosti, k lenobi.
Dan postane enak dnevu, noči so zamenljive s popoldnevi. Vse se zamegli in zmrači. Neprestano buljimo v urne kazalce, ne da bi videli, kako pozno ali zgodaj je še. Neprenehoma nekaj računamo, kot če bi bila naš čas in naše življenje natlačena s stotinami nemogočih urnikov.
Problem pisateljeve nedejavnosti ni nič drugega kot psihičen in nervozen tour de force, ki ga doživlja nekdo, ki se pripravlja na zahtevno tekmovanje s svetom in s samim seboj. Ta tour de force lahko traja mesece in leta. Kako se pripravimo na tekmo? Kako se izvlečemo iz nedejavnosti? S prodiranjem v svojo notranjost. Formalna vprašanja so otročarije. Prašek na farmacevtovi tehtnici. Dober pisatelj obvlada vsa po vrsti. Lahko zgradi in razgradi, kar hoče. Toda nedejavnemu pisatelju manjka tista edinstvena oblika, ki bi ga potegnila iz nesreče in zaradi katere se grize: oblika naslednjega teksta.
Problem neaktivnosti, to, o čemer razmišlja umetnik, ko ne dela, je predvsem problem staranja v smislu, kot ga je opredelil Peter Bichsel:
Ce neki pisatelj, ki se postara, neha pisati, ne stori tega zategadelj, ker ne uspe najti pravih snovi ali ker nima dovolj moči. Morda je predolgo proučeval nek predmet, da na njem ne odkrije ničesar novega, morda si je na pleča natovoril pretežko breme, ki ga ne more več prenašati. V tem smislu je pisanje tudi vprašanje meja, vprašanje o tem, koliko nek pisatelj zmore oziroma koliko je pripravljen vzdržati.**
Razumljivo je, da nedejaven pisatelj le redkokdaj zaide v knjižnico. Teža vseh knjig bi ga lahko pokopala pod seboj. Počutil bi se kot noseča ženska, ki jo sili na bruhanje.
Prevedla Tea Stoka
Pier Vittorio Tondelli se je rodil leta 1955 v Correggiu (Reggio Emilia). Doslej je izdal več zbirk kratkih zgodb: Altri libertini, 1980, Pao Pao, 1982, Rimini, 1986, vse tri pri milanskem založniku Feltrinelliju. Njegova zadnja zbirka kratke proze je izšla v samozaložbi z naslovom Diglietti agli Amici (Bologna, Baskerville, 1986). Zgodbo Zapiski pisatelja, ki počiva je napisal za prilogo rimske revije Rinascita, ki je izšla leta 1987.
* Peter Bichsel, Bralec, pripoved, Reggio Emilia, Aelia Laelia, 1985, str. 85.