68 69 Ocene Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Zadnja operna premiera v milanski Scali v sezoni 2010/11 Gioachino Rossini: La donna del lago / Gospa z jezera Letošnja (2010/11) spet bogata sezona v milanski Scali se je sklenila s pri nas skoraj neznano, v Italiji in svetu pa kar po- pularno Rossinijevo opero La donna del lago / Gospa z jezera. Njena tokratna premiera je bila že junija 2010 v pariški operi (palači) Garnier, zdaj v Milanu (26. oktobra 2011), sledita pa še londonska opera Covent Garden in slovita MET (2014/15); saj gre v tem primeru skoraj tri ure (dve uri in 45 min.) trajajoče Rossinijeve opere za eno večjih koprodukcij med navedenimi opernimi gledališči. Videl sem »šele« njeno prvo ponovitev (29. oktobra 2011) v popolnoma nabiti milanski Scali. Moj osebni in kritični odnos do te predstave je seveda povsem drugačen od morda pričakovanih (ne)uspehov te operne (re)produkcije. Malo znano delo, ki izvira iz tistega Rossinijevega časa, ko je moral še pred prvim bivanjem v Parizu v Italiji (1813–1823) napisati vsako let najmanj dve operi, je napisano po libretu Andeje Leoneja Tuttole po melodrami Sira Walterja Scotta (1771–1832), škotskega pesnika in pisatelja, biografa in kriti- ka, urednika, zgodovinarja in folklorista. Velja za začetnika in enega najpomembnejših ustvarjalcev zgodovinskega romana, v katerih je z romantičnimi prvinami opisoval dogodke s škot- skega višavja (Highlanders), iz angleške in francoske zgodovi- ne. Njegove številne zgodbe so postale predloge tudi za libreta, operna besedila, na katera so glasbo zložili mnogi (italijanski) 70 skoraj dvesto leti so sledile njene izvedbe v Londonu (1823), Ameriki (New Orleans, 1829), Firencah (1958), spet v Ameriki (1981) in Londonu (1983), da o številnih italijanskih izvedbah ne pišem posebej. Samo v Scali so jo postavili vse od njene prve izvedbe (1821) kar osemkrat, nazadnje leta 1992. V njej so se doslej predstavili številni in najbolj ugledni dirigenti, režiser- ji in pevke ter pevci: Kiri Te Kanawa, Marilyn Horne, Claudo Scimone, Katia Ricciarelli, Samuel Ramey, Werner Herzog idr., če omenim samo najbolj znane. Tokrat sta bili operna vsebina in glasba napisani za solistični pevski kvintet, predstavljeni z dirigentom, domačinom, Milan- čanom – sedeminpetdesetletnim Robertom Abbadom (neča- kom slovitega Claudia A.). Predstavo je vodil suvereno, solistič- ni pevski ansambel, mešani zbor in orkester so mu sledili več kot »verno«. Seveda je odlična akustika Scale lahko dvorezni meč. Ta je lahko predstavljeni izvajalski eliti, lahko bi celo zapi- sal novodobnim opernim prvakom, eno in drugo, česar ni tre- ba posebej poudarjati. Režiser Luis Pasqual je postavil dovolj statično predstavo, kar je Gospo z jezera vrnilo v njeno prvotno obdobje, v predstavo in petje »na rampi«. Prav tako je dvoje obsežnih dejanj s po tremi in štirimi scenskimi prizori (skupaj sedem prizorov) razdelil ali podelil na nadaljnjih 10 + 6 (skupaj šestnajst prizorov). Scenograf Ezio Frigerio je prispeval v svo- jem delokrogu podporo obema prvopodpisanima. Preprosta scena, ki se ves čas sicer spreminja, je bolj ali manj statična. V njej komaj lahko pomislimo na vodo, jezero … Tega v Milanu preprosto ne vidimo, niti ni nakazano. Kaj bi npr. naredili s ta- kega (glasbenega) besedila recimo Nemci v Bayreuthu, si lah- ko samo mislimo in želimo. To pa zato, ker natančen vpogled v (objavljeni) libreto in fotografije nekaterih inscenacij pred letom 2011 natančno prikažejo tudi različne ponazoritve in vključitve jezera. Nasprotna tem prvim trem avtorjem na novo podpisane milanske izvedbe La donna di lago pa je bila kostu- mografija Franca Squarciapina. Bila je bogata, draperirana, v skladu in duhu zgodovinske zgodbe izpred stoletij; razen mo- škega dela zbora, ki je pel kar v frakih. Odlična razsvetljava, luč Marca Filibecka je tu pa tam naravnost prekrila vse ome- njeno, deloma je razsvetlila, deloma potemnila like predstave, odvisno pač od okoliščin same drame iz 16. stol. Ljubezen med Giacomom V . (alias Umberto di Snowdon), ki ga je odigral in odpel odlični osemintridesetletni perujski tenorist Juan Diego Florez, je bila vredna celotne predstave. Umetnik razpolaga z odličnim (lirskim) tenorjem, kar je kot nalašč tako za značilni italijanski »bell canto« kot za kolorature, ki so vse tja do visokih c-jev še bolj značilne za obe ženski vlogi: Eleno, ki jo je od- pela in odigrala ameriška mezzosopranistka Joyce DiDonato, in Malcolma Groema v izvedbi tržaške kontraaltistke Daniele Barcellona. Ker pa v omenjenem pevskem kvintetu manjkata še dve vlogi, sta to zagotovo opravila več kot povprečno ro- munski basist Baint Szabo v vlogi Douglasa D'Angusa in dru- gi (ameriški) tenorist John Osborn v vlogi Rodriga di Dhua. skladatelji. Rossinijeva Gospa z jezera iz leta 1819 (za takratno neapeljsko operno gledališče, premiera 24. oktobra 1819) je bila tudi eno teh del. Nastala je v letu, ko je imel skladatelj za seboj kar štiri opere, to pomeni, da izhaja iz bogatega Rossini- jevega ustvarjalnega obdobja. Poleg Gospe z jezera so bile to še opere Ermione, Edvard in Kristina ter Bianca in Falliero; sama še manj znana dela od omenjene. Tudi po pri nas omenjenih izvedbah teh del, saj npr. Jože Sivec omenja naslov Rossinije- ve opere Gospa z jezera v zvezi z gostovanjem operne družbe Carla Meyerja, ki naj bi v ljubljanskem Stanovskem gledališču v času močne dominacije Rossinijevih del leta 1826 vključila tudi dve takrat novi deli, med njimi tudi Gospo z jezera. Kot ugo- tavlja isti avtor »/…/ Resna opera La donna del lago sicer kljub nekaterim lepim mestom ne predstavlja trajnejše vrednosti, je pa zanimiva s historičnega vidika, ker najdemo tu prvikrat sledove romantike pri Rossiniju; pravo občutje za naravo in lokalni kolo- rit, tiste lastnosti, ki bodo pozneje karakterizirale Viljema Tella. In če ne pozabimo, da je nekako v tem času romantika že pola- goma začela prodirati v repertoar ljubljanskega Stanovskega gle- dališča, je temu prispevala svoj delež tudi izvedba te opere /…/« (prim. Sivec, Jože, Rossinijeve opere na odru Stanovskega gleda- lišča v Ljubljani, v Muzikološki zbornik, I/1965, str. 42). Naspro- tno tej (uvodni) ugotovitvi in dejstvu, da pri nas v času naših, torej nacionalnih opernih gledališč, ta opera sploh še ni bila izvedena, pa ima v Italiji – še posebno v milanski Scali – izje- mno tradicijo, pogoste uprizoritve. Po neapeljski premieri pred Zadnja operna premiera v milanski Scali v sezoni 2010/11 71 Etnomuzikološki kotic ˘ek Gre za izjemno uigran pevski kvintet, ki poleg številnih arij in recitativov, prikaže izjemne duete, tercete, kvartete in kvintete. Kolorature, ki se zdaj pri Rossiniju prvič prikažejo kot izpisane zahteve skladatelja do izvajalcev, so sploh prava poslastica te predstave. Gre za glasbeno izjemno postavljeno operno delo, ki vsebinsko ni ne vem kako pomembno in vredno, ki ni po- membno in vredno v celotnem Rossinijevem obsežnem in po- membnem opernem opusu, pomembno in vredno pa je seveda podpisa izjemnega ansambla milanske Scale. Kako tudi ne, saj je nova produkcija Rossinijeve Gospe z jeze- ra (kot koprodukcija med Opero National de Paris, milansko Scalo, Royal Opera House (London) in predstavo, ki bo v tej koprodukciji predstavljena (1914/15) tudi v sloviti Metropoli- tanski operi v New Y orku. Gre za višek aktualne evropske glas- bene in še posebno operne (ko)produkcije, gre za opero, ki v ne vem kako pomembnem ustvarjalnem pogledu ne pomeni veliko. Njena postavitev pa iz nje naredi »veliko« opero. To je zagotovo refleksija velikih opernih odrov, na katerih se marsik- daj da narediti veliko več tudi iz majhnih besedil, pa naj gre pri tem za njihovo literarno (zgodovinsko) ali glasbeno vrednost. Tako kot za velike igralce in pevce ni majhnih vlog, tako tudi za velika gledališča ni majhnih in nepomembnih naslovov ali del. Milanska Scala je tako tudi s tega vidika postala in ostaja veliko evropsko »klasično« glasbeno gledališče (ob barcelon- skem Teatro del Liceo). Aplavzi in vzkliki navdušenja, ki so si sledili zelo pogosto, so dali odmev celotni predstavi, vseh več kot 2800 gledalcev in poslušalcev pa si je bilo v Milanu tudi tokrat edino: Bravi! 71 Ocene