ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 11. 36 kr. brez pošte.
Oslo 27.	V torek 4. julia 1854.	III. tečaj.
Uprasanja.
za učitelje u šolskej okrajni „spodne rožne doline", predložene na učiteljskem shodu u Kapli.
/. Alj je modro in prav, otroke med letom v šolo jemati, kader kol j se starišem poljubi, jih poslati, in kaj ima učitelj storiti, da se temu, ker je kjer bodi v navadi, v oko/n pride in da se tak" otroci, ki so za šolo zreli, zaje dno koj o začetku šolskega leta v šolo pošljejo ?
Kar vpisovanje alj jemanje otrok v šolo zadene, skušnja uči in vsi učitelji enoglasno terdijo, da je škodljivo, otroke med letom v šolo jemati. S tim se nič druzega ne doseže, kakor to, da naraste v šoli več razredov. To pa od ene strani učitelja zaderžuje in moti, da se ne more, kakor bi rad in kakor bi treba bilo, s večino učencov vkup aij tisti čas pečati; od druge strani pa to nar bolj brani in overa, da učenci sami ne morejo napredovati; kajti to naredi, da učenci drugih razredov, s kterimi se učitelj ne peča, ne pazijo, se dolgočasijo in tako veselje in serce do šole zgubijo.
To razvado odpraviti, je treba, koj o začetku šolskega leta resnobno staršem naznaniti, da naj svojo dolžnost spolnijo in otroke, ako hočejo, da se kej naučijo, ob napovedanem času pošljejo. Posebno se dobro kaže, ako gg. duhovniki dva—trikrat stariše na njih dolžnost in dobiček opomenejo. Dobro in prav je tudi, da se potem, ko je napovedani čas pretekel, noben otrok v šolo ne vzeme več. Ako boš mož beseda, bojo stariši že dobro skerbeli, da svoje otroke, o pravem času za šolo oskerbijo.
2. Učitelji ljudskih šol na deželi morajo večji del učence več razredov vkup u šoli imeli. Kaj je toraj bolje in modrejše, jih ločiti in vsak razred posebej učiti, alj pa vse vkup poduče-vali? In če je poslednje treba, kako ima učitel 8 učenci ravnati, da, ko s enim razredom si opravili da, drugi razredi dragega časa ne tratijo?
Kjer je učitelju pomočnik pri roci, se ve, da se ta sitna reč ložej obravna. Alj kje to najdeš? Skoraj povsod je le učitelj sam, mora sam veslati, celo butaro sam nositi; kaj mu je storiti? Ako hoče razred za razredom učiti, kamo bo prišel? posebno ako je več razredov, kar tudi velikokrat pri vsej nevolji drugače biti ne more; zakaj je več ljudskih šol, ki štejejo po 100 in še čez učencov in učenk. Pri tacih šolah je prav bistre glave, terdnega zdravja, in nevtrudljive volje potreba, če hoče učitelj vse razrede vkup podučevati, in še zraven kak sad svojega težavnega dela doživeti. Naj toraj učitelj učence raznih razredov, ki se različne predmete učijo, razloči, in tisti čas, ko eden razred v ednem predmetu pod-učuje, učencom in učenkam drugih razredov kaj druzega opraviti da, kar so se poprej učili in že znajo.
Postavim: Ko se novaki alj pervinci pismenke poznavati učijo, naj da drugotečajarji pišejo iz berila alj spisovnika, uni naj da na plošici alj šolskej tabli kak račun na tihem izgoto-vijo. Tako bojo vsi učenci ob enem kej opraviti imeli, tiho sedeli, se učili in zraven še kratek čas imeli. Se ve, da bode se pri tem listi učitelj nar ložej in nar lepše obnašal, ki je svoje pervince pisaje brati učil, kakor je vsim slovenskim učiteljem Tonček v »šolskem prijatelju" prav po domače pokazal. Tudi to se samo od sebe zastopi, da mora učitel zraven tega svoje oči in ušesa bi rekel povsod imeti, zmiram pregledovati in popravljati, kar in kjer koli je treba.
Ročnej in bolje za učitelja in učence bo pa to, da učence in učenke razdeli na dve strani in nektere dopoldne, nektere pa popoldne v šolo hoditi vkaže. Bolje kaže, da bolj odraš-čeni dopoldne, manjši pa popoldne šolo imajo. Ostali čas pa naj doma s tim napolnijo, da kej berejo, pišejo alj rajtajo.
— Sil —
3. Katere izmed raznih šolskih knjig se imajo u tukaj-šnem okraju rabiti, da se ne samo posebnim potrebam utencov v streže, temuc tudi višjim postavam zadosti?
Med slovenskim ljudstvom — ne samo med kmeti, temuč tudi še drugod in clo tam, kjer bi se človek narmanj v misel vzel, — še sedaj kriva misel živi, da ljudske šole na Slovenskem nimajo nič druzega, nič imenitnejšega, nič svetejšega opraviti, kakor to, da slovenske otroke nekaj po nemško krožiti in blebetati navadijo. Nikolj bi ne imeli Slovenci pozabiti zlatih besed, ki so jih presvit. knezoškof, g. A, M. Slomšek v lanskih Drobtincah na str. 113 pregovorili;
„Dobra šola glavo razjasni in serce za dobro ogreje ; in to je šole pervi, sveti namen. Učiti otroke po keršansko modro živeti, si za časno srečo in za izveličanje večno skerbeti, za to je šola. Pošteno djanje ima v šoli pervo — posvetno znanje le poslednje mesto. Dobro je znati pisati in brati, pa stokrat bolje pošteno ravnati. Brez modre glave in pravičnega serca je tudi nemška beseda prazen mak. Slovenci! ne bodite abotne šalobarde, le na nemščino gnati, pobistrenje glave in požlahnenje serca pa zanemarati. Ovo bi bilo na robe delo. Sole so nam potrebne: to lehko vsak spozna; ali kdor le po nemškej besedi šolo ceni, se močno goljfa. Gorje vam, ako svoje otroke samo zato v šolo pošiljate, naj bi se nemčije učili, za modro glavo in pošteno serce vam pa ni mar! Neza-robleni, napuhneni otroci vas bodo po nemško kleli, vi stariši bote pa po slovensko solze točili. — Potrebnej se je Boga bati in spoštovati stariše, kakor nemškovati. Dobra je nemška beseda dobra, in kdor se nje lotiti vtegne, naj ne zamudi, pa edina pot k pravi sreči ni, kakor nekteri mislijo. Lepo Bogu služiti, očeta in mater lepo imeti, cesarju in od Boga dani gosposki pokorn biti, svoje delo dobro znati, svoje dolžnosti zvesto dopolniti, križe in težave (Adamov jarm) voljno nositi, veselo živeti in srečno vmreti: ovi zlati nauki so človeku veliko potrebnej ko nemščina; ona bodi pridnim šolarjem naveržek. Tako nas sam Jezus uči rekoč: „Iščite pred vsim božjega kraljestva in njegove pravice; vse drugo vam bo naverženo
Te imenitni in sveti cil in konec doseči, bi se imele v tukajšne šole vpeljati take knjige, ki se tukajšnim potrebam priležejo. Tukaj pri nas ne samo slovenske ne samo nemške, ampak o začetku slovenske (vse drugo je bob v steno metati) potem posebno pa v drugem razredu še le nemške; zakaj nemško znati je dobro, pa ne samo izveličavno. Nar bolje so za naše kraje tiste šolske knjige, ktere so na pervej strani slovenske, na unej pa nemške. Saj so od vis. c. k. mini-sterstva že na svitlo prišle, tih naj se učitelj po deželi marno derži.
4. Po kterem učnem načinu se dajo otroci nor rohiej k branju peljati?
Nar ročnej se dajo učenci k branju peljati po oglednem alj nazornem viku, ki je sdružen s glaskovanjem. Tudi od tega je lanski in predlanski tečaj „šo!s. prijatelja" nam že marsikej lepega povedal.
Franc Serajnik, učitel v Svečah.
Ogledalo pridnih otrok.
Željim ti, ljuba slovenska mladina, od časa do časa predstavljati v izgledih lepe in častivredne lastnosti pridnih otrok, katere posnemati naj ti bo serčno veselje, ako hočeš biti srečna časno in večno. Odbral sim za enbart snopek šesterih izgledov: Janez; Marianka; Jožek; Štefan; mali malarček in pobožna pasterica. Vsi so nam zgled posebne pridnosti, brum-nosti in spoštovanja do svojih staršev; Bog hotel, da bi mnogo tacih otrok med nami bilo! —
Danes pride na versto:
/. Janez.
Se je bil naš Janezik mlado deticc v zibeljki, ko so mu ljubi oče odmerli. Mati njegova, revna pa pobožna ženica, so zlo skerbeli za dobro izrejo svojega sinčeka. Dorastel je Janez komaj deveto leto, in žc je umel dobro brati, pisati in računiti. Treba je bilo materi zdaj za daljno izrejo svojega sinčeka skerbeti. Ker jc Janez posebno veselje do urarskega rokodelstva razodeval, ga peljejo mati v precej oddaljeno
riiesto, in ga vdinjajo pri nekem umetnem urarju v navk. Tukaj je naš Janezik se tako dobro obnašal, da je blo kaj; razodeval pa tudi pri navku tako globoke znanosti, da je mojster njegov kmalo podmojstrom prerokovati začel, da z tega fanta bo svoje dni še en pravi umetnik.
V petih letih je končal Janez svoj navk z nar boljšim po-spehom, in silno rad bil ostal še pri svojem mojstru, kteri ga je ko lastnega sina ljubil, ali žalostni glasi so klicali Janeza na njegov dom. Mati njegova so namreč od časa do časa zlo trapati jeli, in ker nikogar niso imeli, da bil kaj zanje posker-bel, ni bilo za Janeza druge milosti, kakor vzdigniti se na svoj dom. Bridke solze so damu pridšega Janeza polile, viditi svojo mater, ktero je priserčno ljubil, v tako žalostnem stanu: tudi domača bajtica je bla vsa poškodovana, ker je nihče popravljal ni. Urno se postopi Janez dela in popravlanja hišice, ktera je bla kmalo v prijazno stanovanje spremenjena, in zdaj se z vso marljivostjo poloti svojega rokodelstva. Od ranega jutra do pozne noči je sedel pridno pri svoji mizici, in kdo bi bil srečnejši od njega, ako bi le mati njegova zdravi bili; al velikokrat, ko so trapati jeli, so planili po njegovih delih in mu skoraj vselej v nevednosti pokvarili kake kolesca ali druge delčikeodur, ktere je z nar večjo marljivostjo in natajnčnostjo izdelovati moral. Ja včasih so ga clo tepsti jeli, vender se Janez nikol ni čez to pritožil, ali clo, kar naj Bog slednega otroka obvarje, jih nazaj vdaril, le kadar so mu kaj pokvarili, (kar se je vse, se ve, le v trapastem stanu zgodilo,) jih je z otroško ljubeznivostjo poprosil, naj mu vender tacih reči ne vkončujejo, ki jih z tako veliko težavo izdelovati mora. — Od časa vender, od kar je bil za ozdravlenje svoje matere ves skerbni Janez jim neke zdravila od učenega zdravnika iz mesta prinesel, se je bil njih bolni stan enkolko boljšati začel. Se z veliko večjim veseljem se zdaj Janez svojega rokodelstva poloti. Ze v mestu je bil izdelal z lastne pameti umetno uro, ktero je vse občudevalo, in ktero je bil mojster njegov za drage denarce prodal. Tud doma se je bil zraven druzega dela tud dela enake ure polotil in je resnično še skoraj
bolje, kakor pervo izdelal. Izporočil je to svojemu nekdajnemu mojstru v mesto z prošnjo, naj mu kakega kupca na-njo na-svetuje. Res prideta o kratkem času dva ptuja moža, ki po uri prašata in jo viditi željita. Janez reče: imam uro, al viditi jo prec ne moreta. Moža prosita in silita, naj jima jo pokaže, ker se jima mudi, al on se ne pusti pregovoriti. V mislih, da jima Janez iz uzroka, da je uVo prenizko cenil, taiste pokazati noče, obljubita polovico višej, al on jima odgovori: Da ne mislita krivo o meni, vama odkritoserčno povem, da ura se znajde v stranski izbici, kjer moja ljuba mati, ki so ravno od dolge bolezni okrevali, sladko počivajo in spijo. Bojim se, da bi jih z kakim ropotom ne zbudil, tedaj ure tud poprej nikakor pokazal ne bom, dokler se sami ne sprebudijo in me k sebi za-kličejo. Moža, bogata tergovca, ostermita nad veliko ljubeznijo in skerbjo urarja do njegove matere, in rada zdaj počakata, dokler mati Janeza ne zakličejo. Zdaj Janez uro prinese, in ker je bla resnično izverstno delo, plačata tergovca še več, kakor sta poprej obljubila, in se tud ponudita, vse enake ure zanaprej po taki ceni pokupiti. — Janez je odslej živel, kakor Slovenci pravimo, za Boga; zdrav in vesel je delal pridno in stregel po vsi moči svojej ljubej materi. Večkrat so mu scer prijatli svetovali, naj se v bližnje mesto preseli, ker bi se mu gotovo še bolje godilo, ali iz ljubezni do svoje matere, ki se od domače hišice ločiti mogli niso, je ostal rajši v rojstnem kraju. Še le po materni smerti se je vdal nasvetom pri-jatelov, se preselil v mesto, postal tu bogat, imeniten mož in doživel visoke starosti! —
Ljuba mladina! posnemaj zvesto v tvojem živlenju Janezove izglede, in kakor nad njim, se tudi nad teboj vresničile bodo besede četerte zapovedi Božje, ki pravi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti dobro bo na zemlji." —
J. Levičnik.
Kmet in kralj.
(Po ilirskem.)
Neki perzijanski kralj, zabavljajoč se na lovu, prišel je onega dne do revne bajtice, ter je zagledal ondi blizo 80 let
starega sedoglavca, ki je ravno jablane sadil. Kralj se je njemu približal, ter ga vprašal, koliko let da ima?
Starček odgovori: Nimam več ko štiri leta.
Neki dvornik kraljevega prevoda ga opomne, da se ne spodobi take neudobne šale vganjati o pritomnosti kraljevi.
»Nimate prav, da me grajate, odgovori na to starček; jez dobro vem, kaj govorim. Pameten človek tisto dobo živ-lenja svojega ne jemlje u račun, ktero je brezumno in boreč se s človečjimi brigami preživel; jez sim torej uno kakor pravo mojo starost naznanil, ktero sim u pošto vanju božanstva in izverševanju dolžnost mojih do bližnjega porabil in preživel bil."
Kralj, čudovaje se nad nepričakanim modrovanjem prostega kmetiča, ga dalje vpraša, zakaj da tli jablane sadi, ker se vendar nikakoršnega ploda od njih nadjati ne more?
„To je resnica," odgovori seljak; »ker so pa drugi pred nami za nas drevje sadili, brez da so plod njegov uživali, za to je pravo, da zopet tudi mi za druge kaj storimo."
„ »Verlo dobro!"" zakliče kralj, ter pomigne blagajniku, ki tudi u prevodu kraljevem je bil.
Leta, kakor je navada bila, kader vladar očitno kogar pohvali, starčiku sto zlatov na dar izroči.
Prebrisani kmetic se posmehlja lepemu poklonu, ter pregovori: »Drugim ljudem, presvitli kralj, doraste drevje komej o 20 letih; lej pa moje drevesca! Komej sim jih posadil, in že mi nosijo plodu."
» „Pravo, pravo!" " zakliče kralj, pomigne zopet, in zopet pade ena mošnjica zlatov pred starčika. Ta začuden iz vsega gerla začne kričati:
»Drugim ljudem komej enkrat u letu drevje rodi, pa glej čuda, moje drevesca o enem dnevu dvakrat cvete in dvakrat sadje dozrevajo!"
»»Prekrasno!" " vikne kralj, in kmet dobi še tretjo mošnjico zlatov. Kralj pa na to podbode konja svojega, govoreč: „ »Dalje ne morem tukej ostati, dobri moj starček, ker bi inače bistroumnost tvoja mojo blagajnico izpraznila." "	J, Š.
— S16 —
List o noša.
* lz Krope na Gorenskem 26. Junija. Kar se nikol v Kropi ni bilo, smo doživeli na svetega Alojzia dan 21. m. m. Naš občno ljubljeni učitelj gosp. Perše je svoje šolarčke že popred ene dni opomnil, da 21. dan bo sveti Alojzi, patron šolske mladine. Tudi je jim življenje povedal in jih opominjal njegovo življenje posnemati.
21. dan po deveti maši so se šolarčki obojega spola zbrali; v tem je pri drugi cerkvi pri kapelci na gričku pri Materi Božji z velikim zvonom k sveti masi povabilo. Uz-dignejo se učenci in učenke s svojim ljublenim učiteljem iz cerkve skoz sred terga. Popred je eden večih učencov v cerkvenem oblačilu lepo bandero nesel. To bandero je čisto novo, še le letos napravljeno. Slavni slovenski malarvLjub-lani, g. M. Languš, je na enej strani sv. Alojza, patrona šolske mladine, na unej pa čisto spočetje rožne device Marie prav lepo namalal. Zraven tega, ki je bandero nesel, ste šle dve deklici belo oblečene, goreče vošene sveče v rokah, potem pa po dve in dve vse součenke tudi belo oblečene, tudi s svečami; za njimi pa učenci ravno tako s gorečimi svečami, med potom so molili sveti roženkranc; zraven njih je bil ves pobožen in v molitvi g. učitelj. Se ve, da so ljudje iz celega terga gledat hiteli tako lepo pobožnost, veliko se je slišalo govoriti: kaj tacega pa še nismo doživeli. V cerkev pridši so se vstopili po dva in dva na desno učenke, na levo pa učenci, potem je bila sveta maša, katero so gospod beneficiat in katehet Jožef Gašperin brali; 8 učenk je prav mično in sladko pelo na koru, gosp. učitelj je prav tiho in mično orglal. Vse je bilo globoko ginjeno. Po maši g. učitelj pridši izkora moli litanije svet. Alojzia, in mnoge molitve; po tem se po-slove in gredo ravno tako nazaj k farni cerkvi sv. Lenarta, kjer se razidejo na dom. Popoldan pa so bli povableni od g. učitelja na neko trato na sprehod (za dolgo njivo), kjer so se po nedolžnem igrali, zatem pa so imeli južino, kjer je že pred poskerbel jo gosp. učitelj, potem so peli lepe slovenske in nedolžne pesmice, katerih so se že mnogo naučili od svojega učitelja. Proti večeru so se vernili veseli domu k svojim staršem, in tako sc je lepo ta čast. praznik končal; te dan ni bilo šole kakor veliki šolski praznik. Z Bogom Janez.
Živo je želeti, da bi se gg. kateheti in učitelji posluževali in terdno poprijemali tacih priložnost, ki jih sv. cerkveno leto obilno ponuja! Kej tacega se globoko v serce ljube mladine vsadi in ostane v njem vse živi dni.