ILUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO
Preb - cen« 11
DRUŽINSKI TEDNIK
Kdor noče, izgovor najde.
Slovenski rek
Leto XV.
V Ljubljani, 18. novembra 1943. štev. 46 (731)
•DRUŽINSKI TEDNIKa Izhaja ob četrtkih. OrednlltTO 1 ■ opran v Ljubljani* Miklošičeva 14/111, PoStnl predal 8t. 345. Telefon 6t. 83 32. — Račun poštne hranilnice ▼ Ljubljani St. 16.393 — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranib dopisov ne sprejemamo. Za odgovor Je treba priložiti 2 liri v znamkah.
NAROČNINA leta 10 lir, */i leta SO Br, vse leto 40 Ur. — V tujini 64 Ur na leto. — Naročnino Je treba plačati vnaprej.
CENE OGLASOV
V tekstnem delu: enostolpčna petltna vrsta aU njen prostor (višina 8 mm in fiirina 65 mm) 7 Ur; v oglasnem delu 4.50 Ure.
V dvobarvnem tisku cene po dogovoru, — Notice: vrstica 7 lir. Mali oglasi: beseda 0.60 Ure. Oglasni davek povsod 6e posebej. Pri večkratnem naročilu popust.
danesi
defn&ft tflib&ztoi
NAŠ NOVI LJUBEZENSKI ROMAN
(Gl. str. 5.)
Uspešna obramba nemških čet na vzhodu
FiihrcrjeT glavni stan. 16. nov. DNB. Vrhovno poveliništvo oboroženih sil objavlja:
V Velikem Dieprovem kolenu ie sovražnik z močnimi silami znova navalil na našo fronto jugozahodno od Dnjepropetrovska in severno od Krivega Roga. — Njeeovi napadi so se izjalovili ob ogorčenem odporu naših divizij, ki so vedno znova prešle v odločne protinapade in uničile neko začasno prodrlo sovražnikovo skupino. Samo v odseku ene divizije ie bilo sestreljenih 71 sovražnikovih oklepnikov.
Na sovražnikovih predmostjih severozahodno od Kremenčuea in severozahodno od Čerkasev ie bilo včeraj živahno bojno delovanje.
Na bojišču pri Žitomiru so bile z lastnimi protinapadi prodrte mnogoštevilne poljske postojanke sovjetskih žet. mnogo težkega orožja ie bilo zaplenjenega. neka obkoljena sovražnikova bojna skupina ie bila uničena. Močni sovražnikovi protinapadi so se izjalovili Kljub neugodnemu vremenu [e letalstvo z vedno znova ponavljajočimi odločnimi napadi posebno uspešno podpiralo boje tamkajšnjih oddelkov vojske in bojnih enot SS.
Severovzhodno in jugozahodno od Gonila so bili odbiti ali zadržani novi. z bojnimi letalci in oklepniki podprti sovjetski napadi
Zahodno od Smolenska ie sovražnik nadalje napadel s številnimi strelskimi divizijami in z močnimi oklepnimi silami. Z osredotočenim obrambnim ognjem vsega orožja ie bil zavrnjen ter ie pri tem utrpei velike krvave iz gube. Posebne zasluge ima .pri tem uspehu nemško topništvo, ki ie s svojim gibčnim ognjem razbilo sovražnikove izhodiščne postoianke in zaiezilo njegove vdore.
Severozahodno od Smolenska in na področju pri Novelu javljajo o iiudih knaitjvnih bojih.	.
V obeh posledniih dneh ie bilo na vzhodnem bojišču sestreljenih 481 sovjetskih oklepnikov.
V težkih bojih zadnjih tednov sta se posebno odlikovali na bojišču pri Kijevu 7. turinška oklepna divizija pod vodstvom generalnega maioria von Manteuffla. na Krimu pa 98. fian-kovsko-sudetskonemška pehotna diviziji! pod vodstvom generalnega poročnika Gareisa.
Z iužnoilalilanskega boiišča javljajo poleg obojestranskega topniškega in ogledniškega delovanja le še o brezuspešnem napadu severnoameriških sil proti neki severno od Mignana ležeči višini.
Na otoku Lerosu se še nadaljujejo boii naših izkrcevalnih sil s sovražnikovo otoško posadko.
Obalne zaščitne sile vojne mornarice so potopile na Egejskem morili tnova neko sovražno podmornico.
Pri napadih na nemška letališča na področju južne Grčije ie bilo včerai sestreljenih tu severnoameriških bombnikov.
Britanska motilna letala so odvrgla v pretekli noči nekaj bomb na za-padno Nemčijo. Pri slabem sovražnem letalskem delovanju nad zasedenimi eapadnimi ozemlji ie bilo včerai sestreljenih 6 britansko-severnoameri-ških letal.
Močan oddelek težkih nemških bojnih letal ie v pretekli noči napadel r. dobrim uspehom pristaniško mesto Plvniouth.
*
Iz vojnih poročil nemškega vrhovnega poveljništva v preteklem tednu:
Na Krimu so se severovzhodno od Kerča izjalovili sovjetski napadi.
V Dnieprovem kolenu so Sovjeti tnova napadli z močnimi pehotnimi in oklepnimi oddelki. Po ogorčenih bojih so naše čete preprečile, da bi sovražnik prodrl jugozahodno od Dnie-propetrovska in severovzhodno od Krivega Roga. Na bojišču pri Kijevu so naši oddelki po krvavi obrambi južno od mesta prešli v protinapade in ponovno osvoiili važen odsek ozeml ia.
Severozahodno od Cermgova ie popustila srditost sovražnikovih napadov. Sovražnik ie izvedel nove sunke severno od Gomela in severozahodno od Smolenska. Vse poskuse prodorov smo v hudih obrambnih boiih preprečili. Sovražnik ie imel izredno velike izgube. v
V južni Italiji ni nikakih posebnih dogodkov.
V Reškem zalivu so se naše čete. ki so jih podpirali oddelki vojne mornarice. izkrcale na otokih Krku. Cresu in Lošinju, ki so iili imele doslej zasedene komunistične tolpe. Zajeli smo mnogo ujetnikov in plena. V več tednih trajajočih boiih severovzhodno od Reke so nemške čele obkolile in uničile komunistične tolpe. Pri tem ie imel sovražnik 3(500 mrtvili. 4500 mož ?nio pa uieli. Poleg tega smo zaieli <e 45 topov. 522 strojnic in metalcev 11 ni in 4(J:j5 pušk.
Neki nemški podmorniški lovec ie r '®kein morju potopil neko so-nazno podmornico.
Krik ogroženega naroda
»
Srednje podi ni I
Pomen nedeljskih protikomunističnih manifestacij v Ljubljani
«
Pretekli petek so se v ljubljanskih in podeželskih cerkvah vršile maše zadušnice za vse žrtve komunistične strahovlade med Slovenci. Udeležili so se jih svojci in prijatelji .izdajalcev*, ki niso hoteli izprevideti, (la smo Slovenci — tudi če pri tem sami kot narod izginemo — poklicani odrešiti svet zla individualne svobode, prekletstva privatne lastnine in zločinstva'osebnih pravic ter ustoličiti novi red uniformiranega povprečja, ki mu je vzor kolektivizem mravljišč.
,Izdajalci* so padli, toda seme, ki je pognalo iz njihove krvi, ne bo novi red, katerega so ,likvidatorji* slovenskih življenj napovedovali. Človeška kri je prečudna tekočina: od Kajua dalje je ni še nihče prelival nekaznovan. ta elementarna resnica je bila očitno tudi »Jutru« na umu, ko je v petek zapisalo usodne besede: »Ni naša krivda, če svojih mučenikov, herojev in borcev ne moremo pozabiti. Bog nam bo odpustil maščevanje 1< Tako je javnost prvič jasno slišala besedo, ki je slehernemu poštenemu Slovencu že dolgo na jeziku; zdaj ko je izgovorjena na glas. človek šele čuti. koliko groze je v njej.
Nedeljski unionski shod proti komunizmu je bila morda poslednja velika priložnost, da si je gnev, ki se je nakupičil v dušah na križ razpetega slovenskega naroda, dal duška samo z besedami. Na nas vseh je, da ta jipomin ue bo zadel ob gluha ušesa. *
V naslednjem podajamo kratek izvleček iz nedeljskih govorov v Unionu. Zaradi pomanjkanja prostora se moramo zadovoljiti le z najpomembnejšimi odstavki.
Slovenski župan
Prvi jo izpregovoril Ivan Paternost, župan Velik h Lašč. Dejal je mod drugim:
Kar vam bom s svojo preprosto, pa zato tem bclj resnično besedo povedal, ni nabrano iz pouličn:h in kavarniških razgovorov. Moje besede se vse opirajo na resnično dogodke, ki sem Jih sam doživel. Za vse imam na razpo-lago priče, ki bodo to, kar bom pripovedoval, lahko kot resnično potrdile.
Doma sem iz rojstne vas* Primoža Trubarja — Rašice pri Velikih LašC-ah. Torej iz čisto kmečkega dolenjskega kraja.
V naši okolici se je pričelo gibanje OF Jeseni leta 1941. Tu in tam so bla sklicana nekakšna zborovanja, ki so Jim ljudje prisluhnili in se po malem kar navduševali za izvajanja, ki so Jih nucJili pnsameznki Kajti naše dolenjsko kmečko ljudstvo je po naravnem instinktu in po obnašanju zloglasne italijanske kraljeve vojske hitro spoznalo, da ta vojska ni dosti vredna. Zato so naši liudje prve pojave OF resnično sorejeli z občutkom, da jih bo ta ščitila pred izkoriščanjem in nadomestila z oddelki domačih fantov za brezbrižnost kraljevih vojakov za red 'n mir...
Toda h'tro se je pokazalo, da ta stvar ni tako čista, kakor Jo izglodala na prvi pogled. Ljudje so začeli zmajevati z glavami, ko so videli, da so v csnredju in da imajo glavno besedo pri OF ljudje, ki niso bil; ravno na najboljšem glasu, da imajo glavno besedo ljudje, ki so bili znani kot delomrzneži, kot divji Icvci, tudi kot kriminalni tipi.
V začetku leta 1912. pa se Je že začela stvar bclj ofiividno razjasnjevati. Od tnlovajske krogle zadet Je padel eden najboljfih naših fantov, Adamič Alojzij, iz vasi Brankovo. Za te?a fanta še danes zastavim vse svoje premoženje, da ni zagreš i prav nobene stvari kakor to, da Je bil veren slovenski fant.
Kar se Je prej šušljalo in malo verjelo, da namreč vodi vso OF komun?stična stranka, Je zdaj postalo hipoma Jasno — skoraj vsem. čim bolj so se potem tolovajska nasilja in zločini množli, tem večji je bil odpor ljudstva proti njim. Kakor je v začetku njihovega dela bilo z njimi skoraj 95 odstotkov, tako je pozneje bilo proti njim 95 odstotkov.
V treh mesecih svojega vladanja po deželi so komunist« samo v naši občini zverinsko umorili 20 ljudi. Ko pa je Sla konec Julija 1942. kraljeva italijanska ofenziva preko naših krajev, so spet poskrbeli komunisti pri svojem umiku, da so kraljev: italijanski vofaki na lep način ustrelili 20 naših najboljših mož in fantov.
Ko so komunisti umorili razne ljudi, so jim med drugim očitali, da so b'li organizatorji »bele garde«. Naj vam bo jasno, kdo Je bil organizator teh Vaških straž. Nihče drugi kot kmečko ljudstvo samo
Na stotine primerov vam lahko dokažemo slovenski Župani, ko so nas hodili posamezni kmetje pa tudi v večjih skupinah prosit, naj Jim pomagamo na ta način, da J:m priskrbimo orožje, da se bodo lahko sami branili pred komunstično ravbarijo. In ako bi bila kraljeva italijanska oblast takoj po svoji ofenzivi nam to dovolila in nam pustila le nekoliko svobodne roke, bi bili že takrat naši fantje in možje {emcijto počistili komunistično drhal in bi ne bilo danes uničenega toliko slovenskega premoženja ne un;čenih toliko nedolžnih ljudi in bi lahko danes živeli v miru in redu.
Skrajni čas Je že. Dvanajsta ura Je, da se tudi mesto zave, kako Je kmet tvoren činitelj v narodovem občestvu, da spozna, kako Je kmetu vzajemnost stanov ter pošteno sodelovanje mesta in dežele pri srcu... Seda) je Čas, da to spozna tudi mesto in priskoči opusto-
i in porušeni deželi Iskreno na pomoč.,.
Ml dobro vemo, da se Je vsa naša nesreča skuhala v mestih, zato upravičeno pričakujemo od teh mast prostovoljne pomoči v tej grozni st*skl. Ako pa ne bo prostovoljne pomoči, bodite prepričani, da bomo dobili neprostovoljno. Kdor Je napravil greh, naj dela tudi pokoro. (Tako je!)
Slovenski profesor
Iz govora profesorja Jožefa Felicijana:
Kjer so stale nekoč bele vasi, so danes požgano ruševine, polja leže neobdelana in v pušči — sadovi leže poteptani pod kopiti konj. Po vsej deželi so razsejani samotni grobovi; iz krimskih Jani se dvigajo kriki groze, mlada mati Je morala umreti, še preden je objela lastno dete — pomorjene »o cele družine — pomorjeni fsti, ki so stregli oltarju, usta, ki so klicala Boga na zemljo, so onemela; slovenski kmet molči v nemi grozi, ves narod trpi, kakor še od turških časov ne. Kdo je to storil? Komunisti. Kdo Je krivec tega gorja? Pokvarjena gospoda.
Borba, ki Jo bijemo že dve let:, je v bistvu borba slovenskega kmeta proti pokvarjeni gospodi. Iz žuljev slovenskega kmeta so si ljubljanski trgovci in advokati gradili palače, zdaj so pa poslali ljubljanske propalice — delomrzneže, falrane študente^ promenadne t*pe in prostitutke požigat kmečko domove in morit slovenske kmete. (Medklici: Sramota! Proč ?. njimi!) Ali Je mar kdaj gladoval sin vseučlliške^a profesorja K;driča, ali minister Sernec, alj advokat Puc, Vavpetič, Stante, sodnik Kržišnik in trgoveo Golob, ki Je najslabše plačeval svoje uslužbence? (MedkPci: Fej! Fe j! Dol z njimi! Proč * njmil) Danes pa vsj ti po Dolenjskem more kmete, požigajo vasi in pravijo, da se bore za nov družabni red. Pač bi moral biti tak družabni red, kjer b’ b!li tatovi žandarll, morilci sodniki, požigalci ministri za zgradbe, prešustniki pa za uk in bogočastje. (Smeh in zgražanje )
Medtem ko se dvirta dim nad pogorišči, pa sede prvaki v UubKani in modrujejo. (Med* klici: Dol ? njimi! Poslj te jih v delovno slušbo!) Useda kmest.e:;a ljudstva jih ne briga, umore obsojajo, v dnevne stvari se ne marajo vmešavat5, ne vidilo dlira, ki se dviga nad pogorišči, kriki umiraločih ne se?a|o do njih. Svetopisemske device so v usodni noči spoznale, da v nj:hov.:i svetilkah n’ olja. Slavonski narod pa je spoznal v usodni uri. da mnogi od tistih, ka*er|m Je zaupal, nimajo ne pameti, da bi našli pravo pot — in ne oo<*uma, da bi resnico izpovedali ul:ci, zapeljani no krivih prerokih, MoTali so takrat, ko |e bil čas, da b; spregovorili, zato pa danes kriče požeane vasi in nema usta umorjenih Slovencev. Kriče in obsolajo t ste, ki danes govore: Tako pa mi nismo mislili. (Medklici: Koritarji! Dol z OR! Na delovno shižbo!)
Proti te| pokvarjeni gospodi, proti prvim in brez drugih, boluie danes slivenski kmet smrtni boj, v obrambo vere, za rešitev golega Življenja, za ohranitev domov. Slovenski kmetie, akademska mladina bo v tej borbi z vam;; kjer so očetje, tam so sinovi.
Slovenska mati
K rstina Prijateljeva, matj osmjh otrok, je rekla:
Dve leti sta že minili, odkar Je utihnila po naših domovih neskrbna pesem naše mladine, dve leti sta že min'11, odkar uspava mati svole dete s sclzami v o?eh, dve let* sta že minili, odkar ne peslušalo naši otroci ba'k in novesti o gozdnih v!lnh in nagajivih škratih. Da, dve leti sta že minili, odkar se Je naselila v naše domove nema žaHst in brezmejen strah.
Z rdečim praocrcm v roki in dvi^nienimj pestmi so se razkronill po naši pokraJ'ni delomrzni in pustolovščin žeHni ljudje, trdeč prebivalstvu. da Jim prinašalo svobodo. Kako radodarna Jim je bila UubHana! S strahom je dajal naš kmet. ker se je bal puške. Kmalu so pokazali, da so to komunsti, da so žejni krvi, Žejni tiste slovenske krvi, ki Je kMubcvala vsem težkim preizkušnjam že stoletja na svoji z znojem prepojeni slovenski zemlji.
Skrčilo so Je srce nam materam, ko so padi’ naši odločni fant*e, ko so se znanke odevale v črnino. Onemele smo, ko so se v vencu na*»h narodnih mučenikov zablestela imena na*!h voditeljev, duhovnikov, našh mater, žena, doklet -n otrok. In to Je svoboda, bratstvo. enakost? Da, svoboda vseh razbrzdanih strasti, bratstvo vseh hudobij. Enakost? Ne! Dva 'abora si stojita nasproti, dva tabora, brez tretje srednje poti!
Vsak dan imamo ponovno priliko, da sl'šimo o ralu svobode, v katerega so sprememb Dolenjsko. Za kar so se borili naši očetle, za kar so delali in trpeli, vse to so uničili v znamenju peterokrake zvezde.
Mi hočemo živeti, kličemo me matere! Še smo čuvarice sveUh domov. Vi. brezsrčni ko-murnsti sami, s»e nam izbrali najsvetlsjše vzore, v| sami ste razvneli v nas o^enj za na*e pravo slovensko ognjišče! Me matere, ki nismo ogrnjene s plaščem narodnih ^dam /Dol 7. njimi! Ogorčeno protestiranje), me matere, ki nimamo razkošnih salonov z lepimi ali nelepim] sCkam; modernih umetnikov, me matere. ki moramo brez ozira na možev položaj same opravljati vsa dela, me matere, ki imamo le nekaj kvadratnih metrov skromno urejenega stanovanja, me matere, ki nam Je B izroČ5l v varstvo naivečji zaklad, naše otroke, katerih število si nismo svojevoljno odločile, me matere stopamo na plan.
Zahtevamo pa, da se napove neusmiljen in dosleden boj tudi zaledju (Burno pritrjevanje in kl-ei* »Zahtevamo takojšnje čiščenje Ljubljane! No prilaSaJipo, ko teče slovenska kri! Zahtevamo takojšen oborožen nastop na deželi!)
Pozdravljamo odredbo, s katero so se po vseh srednjih šolah uvedle protikomunistične ure. Šele naj bodo res šole, a ne Širitellice komunizma! Me ne kličemo po krvi, me hočemo samo gladko pot brez zavajanja, namigovanja in podpihevanfa! (Tako je!) Vsi tl, ki so mladino navduševali za hribe, naj gredo popravljat škodo, ki so Jo naredili njihovi nadobudni tovariši-učencl. Boljše Je manj profesorjev in manj učiteljev kakor pa slabi! Manj dijakov, pa bo potem tudi manj divja-
kov! (Tako je!) Kdor se Je navduševal za tovarištvo, naj se mu izpolni želja! (Kramp, kramp, kramp!) Tudi za uradnika, profesorja in učitelja sta kramp in lopata uporabno orodje! (Tako je!) Dame in gospodične, ki so se v udobnih stanovanjih navduševale za ra] v znamenju srpa in krampa, pa naj darujejo svoje perilo in obleko izropanim kmečkim družinam. Poleti pa naj gredo s srpom v roki na njive, da v pekočem soncu vsaj okusijo enakost. Srednje ooti nii (Tako je!) Kdor Jo bo skušal hoditi, bo sam kriv, č« bodo letele nanj puščice iz obeh taborov.
Slovenski študent
Iz nagovora akademika Vladimirja M e -n a r d a :
Pred letom in pol bi me bilo sram, da bi govoril pred vami kot zastopnik slovenske univerze. Tako reaki so bili akademiki, tako redki so bili profesorji, tako redki junaki, ki bi se bili upali nastopiti proti komunističnemu razbojništvu, pa še te Je dušila kri nedolžnih žrtev Takrat Je narod upravičeno klel svoje izobraženstvo. Tako je bilo pred letom in pol. žrtve junakov niso bile zaman. Iz nedolžno prelite krvi so se rodili novi borci.
Po letu in pol ogorčene borbe me ni več sram. Danes sem ponosen, da zastopam slovensko univerzo. Nerodno mi je le, da so za ta posel izbrali mens, ki sem bil pred kratkim še bruc. Včasih je bila navada, da Je v tako važnih zadevah predstavljal univerzo rektor. (Ogorčeni medklici: »Kje Je rektor? Zakaj ne zastopa univerze na današnjem zborovanju?) Pa naj bo! v tem težkem trenutku, ko se slovensko ljudstvo obupno bori za svoj obstoj, ko leži na naših ramenih usodna odgovornost, ali se bo narod odločil za življenje v novi Evropi ali za smrt v borbi proti njej — v tem težkem trenutku bomo j tudi mi bruci dokazali, da znamo nositi odgovornost, ki nam jo nalaga usoda.
V ogromni nacionalni revoluciji, ki Jo pre- j življajo vsi narodi, od velikega nemškega pa i do malega slovenskega, bo naš nared stal, ko se prečisti in pozdravi, čvrsto na svojih nogah . in bo v tem delu Evrope igral tisto vlogo, j za katero so se borili in padali njegovi najboljši sinovi od prihoda v te kraje pa do danes.
Mi smo domovini prisegli, da Jo rešimo. I Pa če pademo vsi do zadnjega, svojo prisego bomo izpolnili. To nam veleva naša čast, to nam veleva ljubezen do naroda, iz katerega izhajamo, in ni vrag, da ne bi zmagali.
Kot poslednji je spregovoril
šef pokrajinske uprave div. general Rupnik,
Skoraj popolni propad našega malega slovenskega naroda tudi mene obvezuje — in moja svarila in napovedi, ki sem jih 25 let odkrito in pošteno izražal, me upravičujejo — da sedaj, v skrajnem trenutku spregovorim vsem navzočnim, posebno pa vam, moji dragi slovenski domobranci, ki stojite tu — in zunaj v pokrajini — pred sovražnikom.
Moralno težko bolni del našega izobražen-stva, ki ga Je zastrupljena strankarska politika oslepila in mu vzela sluh In ki ga Je glavni sovražnik človeštva — Judovstvo — s svojima civema orodjema, boljševizmom in demoplutokracijo, povsem zmešal, je naš ubogi slivenski narod pritiral na rob groba.
Najprej so ti neumneži in zločinci v svojem samodopadenju kot slepo orodje kramarske Anglije in njenih lažnivih lordov ali pa kot ] krvniški hlapci Sovjetije naše pridno, vrlo in ; miroljubno kmečko in delavsko ljudstvo pah- J nili v pevsem nepotrebno vojno, ki smo jo, | reci in piši. v petih dneh z vso našo zemljo vred ^zgubili.
Po vrhu vsega pa so ti politični pustolovci ! potem uprizorili tako Imanovani »osvobodilni j boj«, da bi po načrtu iztrebili na svojo skromno zemljo navezano ljudstvo.
Da bi vsemu temu posadili krono na glavo, ) se ti narodni izdajalci niso ustrašili zvezati { se z doslej v svetovni zgodovini najpoilejšimi izdalalsi — s strahopetnimi badoljevci, da bi na ta način Slivenci — seveda spet le kot topovska krma Judov, padli nemškemu narodu v hrbet
Od vas edinih, domobranci, Je zdaj odvisno, ali naj umrjemo, ali pa začnemo novo življenje. Mi občutimo gorje našega trpinčenega naroda in se hočemo v polni meri Žrtvovati, da ga olajčamo. Mi ne pravimo, da so grozotne nesreče našega ljudstva »vsakodnevni dogodki« — tako kakor dela«o nek« Judovstvu zapisani znanstveniki v Ljubljani, ki trdijo, da stoje s svojim znanstvom nad temi dogodki...
Vsemogočni nam ne bo ničesar podaril, ako ne bomo združili s svojim zaupanjem tudi svojo neuklonljivo Jekleno voljo, da hočemo slovenski narod z neutrudljivim, požrtvovalnim in nesebičnim delom povesti k varnosti, miru. redu, delu in pameti.
Zato vam, slovenski domobranci, kličem: Naprej! Na delo! S svojo voljo in z božjo pomoč|o boste zmagali in rešili naš slovenski narod!
* *
V .nedeljo popoldne se Je na grobu zadnjega slovenskega bana, umorjenega dr. Marka Natlačena vršila simbolna žalna slovesnost v spomin vsem tistmi. ki so v zadnjih dveh letih padli kot žrtve komunističnega terorja. Na pokbpnVš«'u se je zbralo več tisoč ljudi. Po opravljenih molitvah je izpregovoril ljubljanski
škof dr. Rožman:
Ko smo se lani poslavljali od tega groba, v katere..* čaka vstajenja truplo slovanskega mučenca dr. Marka Natlačena, smo čuli njegovo poslednje sporočilo, ki ga pošilja od tam, kjer ni več zmot ne strasti, svojemu narodu, čuli smo tedaj dvolen opomin:
1. »Narod, zavrni in odkloni od sebe brezbožni komunizem, ki Je največja nevarnost zate In za tvoj obstoj;
2. narod, ostani živ, ne ubijaj samega sebe In ne izzivaj ukrepov, ki te morejo zadeti v tvoji življenjski sili.«
Nadaljevanje na Q, sir
v
Eno sdmo minuto
Pred štirimi tedni ie Ljubljana pr--vič dobila vpogled v gospodarsko bi-( lanco dveh let slovenske komunistična’ revolucije. Predložil jo je suho iaj stvarno ne gospodarstvenik, temveč žurnalist. Tri milijarde lir ie znesell »Obračun«. Nacionalna Ljubljana se niu zamislila ni. »žrtve morajo biti,« so skomignili eni, »beli spet hujskajo,« so odmahnili drugi — oboji komaj čakaje. da preskočijo od grozot domačih številk na snov, ki slovenskemu ,inteligentu‘ tako lepo uspava njegovo plehko vest, čeprav utegne imeti o stvari komaj toliko pojma kakor Cezarjev legionar o tankovskem klinu: na del>ato o svetovni strategiji in o politiki velesil. v Pred tremi tedni je naš »Krik številk« skušal ljubljansko javnost v drugič _ zdramiti iz njene gluhote. Migljaj je bil tedaj še jasnejši: pisec — spet slovenski žurnalist — je formalno pozval tako imepovano smetano našega mesta, naj1 vsaj v trenutku, ko se narod dobesedno utaplja v valovih nihilistične revolucije, povzdigne svoj glas. Zaman. Slovenska univerza molči. Slovenska akademija molči. Slovenski gospodarstvenik molči. Nem, slep in gluh je slovenski razumnik, ko se z oglušujočim truščem podirajo temelji njegovega doma.
Slep in gluh: zato ne vidi pošast-, nih senc apokaliptičnih jezdecev, ki' grozeče vstajajo na obzorju; zato ne sliši zamolklega bobnenja, ki se dviga z dolenjskih pogorišč in se počasi, a nezadrzno kakor ogromna gmota vali proti njegovi dozdevno nezavzetni ci-tadeli. Kdor čuti naše podeželsko gorje in sluti kij so prestali v Novem mestu, Kočevju, crnomliu, Metliki, Cerknici, na Turjaku: kdor je-videl ljudi, ki so se rešili iz inferna komunističnih ječ; kdor je prestregel zlovešči blisk iz njihovih vdrtih oči in razumel njih neizgovorjene besede, ta ve, kai to gluho grmenje pomeni. »Ti si kriva, licemerska, pomehkužena, korumpirana Ljubljana,« govore te oči; »ti, ki si poslala na nas izmeček svojih faliranih študentov, svojo propadlo čaršijsko inteligenco, svoje blazirane milijonarske komuniste, svoje delomrzne .proletarce'; ti, ki se danes plaziš pred komunisti, ker se ti zdi, da so močnejši — prav tako, kakor si svoj cas suženjsko Kramerja volila in pozneje strahopetno Korošca, kdor je bil^ pač na vladi in je imel korobač, da te je z njim strahoval; to je bilo, je in bo namreč edino, pred čimer imaš rešpekt. Ti ljubljanska .inteligenca*,« groze te srepe oči. »si nam cinično pokazala, koliko t> je vreden Slovenec na deželi; zato se ne čudi, če bomo tudi mi imeli zate isto merilo.«
Slovenski žurnalist je do našega razumništva izpolnil svojo dolžnost. Kogar hočejo bogovi pogubiti, ga a slepoto udarijo. Slovenski razumnik si s svojo gluhoto in slepoto sam piše mene, tekel, faren na zid.
Ni pa in nikoli ne bo dopolnjena žurnalistova dolžnost do ostalega slovenstva. Zato ne bomo nehali svariti ‘ pozivati, rotiti: Ljudje. izpreglejte!! Pot, ki jo hodite iz strahu ali iz špekulacije, ne drži ne v življenje ne v svobodo, ampak v dosmrtno suženjstvo pod molohom. ki ubija sleherni individualizem in kolektivizira ne samo politične .mitinge', ampak celo. obisk koncertov, kinov in gledališč; ki uniformira ne samo delavca, uradnika in kmeta, ampak celo žensko-modo od krilc, bluz in beretov do robčkov, čevljev in nogavic. Ne sodite po lepih besedah zapeljive propagande, ki vam brez slehernega pri-jemljiveo-a poroštva obljublja enakost m svobodo; sodite po dejanjih in sami izračunajte, da mora uničevanja človeških naselbin, železnic, gozdov in živine za dolga desetletja ne zvišati vaš civilizacijski nivo, ampak g;a znižati; ne razširiti vašo vsakdanjo stanovanjsko in prehran itveno udobnost. ampak jo utesniti.
Zamislite se vsai za eno samo minuto v možnost, da imamo vendarle mi prav. Mi, ki vam je bilo vse naše pisanje dokaz, da smo neodvisni od strank in da nas vodijo samo domovina, resnica in pravica; ki smo pred vojno iz same želje po pedantni nepri- ' stranosti puščali komunizem prav tako v miru kakor kateri koli drugi svetovni nazor, o katerem smo mislili, da ne streže Slovencem po življenju; ki smo pod okupacijo več ko dve leti molčali. ker nam savojska cenzura v svoji machiavellištični želji, da Slo-yence razdvoji in razkroji — kar se ji je do kraja posrečilo — ni dovolila. da bi izpovedali svoio ljubezen do naroda: ki smo kriknili šele tedaj, ko bi bil moral napad združenih slovenskih komunistov in laških ba-dogliovcev na naše nacionaliste na Grčaricah poslednjemu Slovencu odpreti oči, da je komunistu edini cilj oblast, edino sredstvo požig in umor, edini sovražnik nacionalist.
Ali govori sovraštvo iz nas? -Če ste-količkaj iskreni, nam boste priznali;
Nadaljevanje na 2. strani pod črti
kjer
Da bomo šele tam, smo leta Ml. že bili
»Obračunu« dveletnega .osvobaja-®ja‘ slovenskega kmeta, ki ga je pred mesecem dni podal Slovenski dom, je predzadnjo soboto sledil v istem listu Bvodnik o »Oonovi«. Tudi ta sestavek odlikujeta široka piščeva razgledanost in stvarno pojmovanje problemov, pred katere nas je postavila komunistična revolucija.
Zaradi važnosti uusli in predlogov, ki jih beremo v tem članku, ga pona-tiskujemo v obsežnem izvlečku tudi našim bralcem v premislek.
Naredha o isvrševansss ted$tva na epsra-d iškem podroiiu .Jadransko primor se"
Obnova, n|en začetek in njena izvedba ita odvisna od političnih, od moralnih in od tvarnih pegoiev, ki morajo biti vsi izpolnjeni, če hočemo preprečiti sicer neizogibni popolni polom slovenskega naroda.
Politične pogoje ustvarja prav te dni nemčka vojska z njej lastno tomelj'tostjo in načrtnostjo. Da je njen nastop postal nu-Jen — in to z vsemi splošnimi posledicami, ki Jih vojni nastopi prinašajo — Je nov dokaz, kakšni so resnični nagibi in pravi cilji voditeljev slovenskega komunizma in koliko |o vredna nacionalna krinka njihovega dela.
Drugi del političnih pogojev, to Je zagotovitev varnosti in rednega poslovanja oblasti, Je naloga slovenskega domobranstva, to Je nas samih. Vprašanje domobranstva Je po svojem bistvu vprašanje naše obnove. Hišo bo moči zidati le, če bo zidarja varoval pred tolovajem vojak, in sicer slovenski vojak.
Moralni pogoj za obnovo Je naša pripravljenost, ki mora biti popolna, brezpogojna, brez ozirov, in požrtvovalna. Narekovati jo mora zavest, da gre za nas vse in za bodočnost nas vseh. Brez obnove dežele bo prej ali slej poginila Ljubljana, vsa, tudi gospodarstveniška in denarniška.
Tvarne pogoje za obnovo bi lahko označhi z besedami: material, denar, delovna sila, organizacija.
Glede prvega, v glavnem drugega in delno četrtega stojimo praznih rok in moremo računati samo na velikodušnost in uvidevnost velike Nemčije, ki nam Je v dvoli mesechi Jasno pokazala, kakšno stališče Jo vodi pri njeni politiki do Slovencev v tej pokrajini in na Primorskem. Res le pa, da paglavcu M klavža nihče' ne ponuja, temveč se mu oddolži kvečjemu s šibo.
V keliker sta začetek in izvedba obnove odvisna od naših možnosti in moči, Je potrebno najprej, da zberemo skromna, tvarna in denarna sredstva, ki so nam v tej obubožani deželi na razpolago, ter skušamo zdaj č mprej izvesti organizacijo priprav in načrtov.
Za začetek in izvedbo obnove se nam zdi nujno potrebna ureditev osrednje -ustanove, ki bo delo vodila. Recimo, da bi se ta ustanova imenovala .Urad za obnovo Slovenije«.
Urad bi moral biti docela avtonomna ustanova, podrojena in' odgovorna samo in naravnost deželnemu predsedniku, ne kaki sedanji birokratski tehnični ustanovi. Vodi naj ga ravnatelj, ki ga Imenuje deželni predsednik.
Na to mesto spada človek z idejami, mož stvarnih pogledov in naglih odločitev; človek s socialnim čutom, ki ni obremenjen z birokratsko preteklostjo.
Temu uradu mora biti na razpolago ves material, potreben za obnovo, In vsa domača delovna sila. Da so prepreči vsaka špekulacija s stavbenimi potrebščinami: z opeko, cementom, stavbnim železom in lesem, naj sc takoj, že pred ustanovitvijo urada, vso to blago da pod zaporo.
Domačo delovno silo lahko urad po lastni uvidevnosti obvezno mobilizira In Jo razdeljuje po zahtevah najnujnejšo potrebe, smotrnosti in po načrtih za obnovo, Pri mobilizaciji Ima urad popolno svobodo, da lahko dodeluje k ročnim delom vsakogar, ki Je za to telesno sposoben, brez ozira na dosedanje poklicno udejstvovanje ali pripravo. Danes potrebuje slovenski narod rok, ne tisočev uradnišk:h kandidatov, ki Jih dobavljajo naše šole z vseučiliščem vred. Ta moment Je tudi vzgojen: razumnik, ki bo na lastnih žuljih okusil, kako se postavlja hiša, most ali železn:ca, no bo nikdar več Iz gorke p-sarno dajal navodil, da Je treba vse uničiti.
Denarna sredstva za obnovo do, biva urad iz Javnih virov, ki bodo doma zaradi padlo davčno moči in spričo ogromnih izdatkov za Javni aparat kaj skromni, ter iz virov, ki si lih mora dobiti sam.
Ti viri bi bili:
1. P o s o J i I a , In sicer prostovoljna do določene višine dohodkov, ter obvezna za dohodke nad to višino.
S. Zasega imetja vsem, ki to prostovoljno šli med komuniste ali so njihovo delo v znatni meri podpirali v blagu ali denarju. Rdeča revolucija v Sloveniji Je bila •rganlzirana in oborožena ne s prispevki proletarcev, temveč z milijoni tist;h pokvarjenih kapitalistov, ki so po načelu nesolidno trgovine hoteli igrati na vse karte, seveda zmeraj proti ljudstvu.
Nepremično ImotjB teh ljudi naj se uporabi za -Judske potrebe: hiše za bivališča brezdomcev, zemljišča za obdelovanje In za zastonjska stavbisča tistim, ki sta lih prizadeli revolucija in represalije po nedolžnem. Na deželi naj to imetje zaselejo občine in ga uporabijo za potrebo tvoje soseske.
Posredno na| urad pomaga pri dobivanju denarnih sredstev s tem, da prisili denarne zavode dajati žrtvam revolucije in vojno — ki nudijo kritje — posojila po najnižjdi obrestih ali tudi brez njih. Pri tem Je treba posebno upoštevati zavarovalnico, ki škode po vevolveili ali vojski dve leti sploh niso izplačevale.
Pod pristojnost urada za obnovo naj pri-Po če ena nujna naloga:	obdelava zemljo
prhodnjo pomlad, zlasti setev larega žita zaradi velikega izpadka ozimine. Od temeljite rešitve tega vprašanla Je odvisna prebrana prihodnjega leta, čo nočemo lakote, ki jo homo pozimi In spomladi čut:li, podaljšati v prihodnjo Jesen.
Vsak prestopek uslužbencev urada za obnovo naj so kaznuje najstrože, vsaka'korup-sija pa s smrtjo.
»♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦•♦♦♦e«♦♦♦»■
•tvarneje in mirneje, kakor so bili napisani naši uvodniki v teh dveh mesecih, pač ni moči v obravnavati problemov, ki tako boleče režejo naš narod v živo meso. Tolikšna mirnost in stvarnost ne moreta izvirati iz čustvene zanesenosti, ampak samo iz razumske zavesti, da sta z nami resnica in pravica.
Eno sdnio minuto se vživite v mož-
tost. da je vaše stališče zgrešeno. !no s&mo minuto — in v tei minuti vas bo zona izpreletela od spoznanja, kako malo gorja ste še izkusili v primeri s tem, kar čaka i vas i nas. le se ne boste v poslednjem trenutku iztrgali iz hipnoze slepilnih prividov, Eno samo minuto naj naš krik ne •stane pjlas vpijočega v puščavi; eno lamo minuto — in slovenska zgodovina bo vaša dolžn ica.	K.	B.
»Službeni list« šefa pokraii/iske uprave v Ljubljani objavlja v št. 91 z dne 13. novembra t. 1. naslednjo na-redbo:
Na podstavi danih mi pooblastil odrejam;
Čl. 1. Sodišča izdajajo sodbe >V imenu zakona«. Kazenske stvari, ki tečejo pri italijanskih vojaških sodiščih. preidejo na civilna sedišča.
ČL 2. Z izjemo zadev, ki se odka-žejo Posebnemu sodišču za javno varnost. ostane dosedanja pristojnost domačih sodišč v vseh civilnih in kazenskih stvareh nedotaknjena. Instance zunaj operacijskega ozemlja »Jadransko primorje« odpadejo.
čl. .3, 1. Kdor stori napad na telo ali življenje pripadnika nemške oborožene sile ali nemškega urada, se kaznuje s smrtjo. Prav tako se kaznuje. kdor stori nasilno dejanje proti nemški oboroženi sili. njenim napravam in ustanovam. V lažjih primerih se sme prisoditi kazen na prostosti,
2. V denarju in s kaznijo na prostosti. v hujših primerih pa s smrtjo, se kaznujejo: a) kazniva dejanja zoper varnost življenja in lastnine: bi kopičenje in skrivno kupčevanie. kakor tudi sleherno skupnosti škodljivo ravnanje; c) nemški državi sovražno udejstvovanje in pripomoč k temu; dl neupoštevanje ali oviranje oblastvenih ukrepov in odredb, kakor tudi vsaka nasnova k temu; el naklepno poškodovanje javnih ustanov in naprav (železnice, pošte, telefona itd.l. kakor tudi vsakršna gospodarska sabotaža.
Čl. 4. Pri Vrhovnem komisarju na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje« se za zavarovanje javnega reda ustanovi posebno sodišče, ime-
nuje se »Posebno sodišče za javno varnost«, Vrhovni komisar na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje« postavi predsednika in člane tega posebnega sodišča. Proti odločbam Posebnega sodišča ni rednega pravnega sredstva. Postopek pred Posebnim sodiščem se uvede na predlog pristojnega višjega SS- in policijskega vodje. Ta obtožuje in zastopa obtožbo v kazenskih stvareh pred Posebnim sodiščem. Posebno sodišče ni vezano na zakone o postopanju. Izvesti mora postopek po prostem preudarku smotrno in uproščeno. Obtoženca ie treba vse-lei zaslišati.
Čl. 5. Vrhovni komisar na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje« lahko sam od sebe ali pa na predlog pristojnega višjega SS- in policijskega vodje razveljavi odločbe sodišča ali ustavi tekoče postopke. Lahko odredi, da se postopek izvede pri določenem sodišču.
Čl. 6. O pomilostitvah odloča Vrhovni komisar na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje«.
Čl. 7. Vodja oddelka za pravosodje pri Vrhovnem komisarju na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje« izda z odlokom potrebne izvršilne odredbe.
Trst. 19. oktobra 1943.
Vrhovni komisar:
Rainer s. r..
Gauleiter in namestnik Reicha
* Objavljeno v uradnem listu »Ver-ordnungs- und Amtsblatt des Ober-sten Kommissars in der Operations-zone »Adriatisches Kustenland«. Trst. kos 2. z dne 26. oktobra 1943.
ŠTO! IM	DVi% ■;	V
Kaj vidiš in doživiš na uiicah in frgih primorske prestolnice
Naredha o postavitvi nemških svetovalcev v pokraiinah na operacijskem podroiiu ,Jadransko primorje"
»Službeni list« šefa pokrajinske uprave v Ljubljani objavlja v št. 91 z dne 13. novembra L 1. naslednjo nared bo:
Na podstavi danih mi pooblastil odrejam;
Čl. 1. 1. Za pokrajine na operacijskem ozemlju »Jadransko primorje« postavljam nemške svetovalce. 2. Naloga nemških svetovalcev ie. da spravijo poslovanje celotne civilne javne oblasti v svojih pokraiinah v sklad z mojimi navodili.
Čl. 2. 1. Nemški svetovalec lahko odredi, da stopijo odredbe in ukrepi prefektov, izdani po italijanskih zakonih. zlasti po čl. 19. občinskega in deželnega zakona z dne 3. marca 1934. v vetjavo šele z niegovo privolitvijo. 2. Nemški svetovalci so upravičeni izdajati prefektom navodila, kolikor ie to potrebno za enotno upravljanje in voditev operacijskega ozemlia »Jadransko primorje«. 3. Člen II. moje naredbe o izvrševanju javne oblasti z dne 1. oktobra 1943 se mora smiselno izvajati.
čl. 3. 1. Naredbe in objave splošnega pomena, ki jih izdaiaio prefekti v
svojem področju, se obiavltaio v Službenem listu pokrajine. 2. V teh 119-krajinskih Službenih listih se moraio objavljati tudi naredbe in razglasi, ki iili izdam jaz in ki se objavljajo v mojem Naredbenem in uradnem listu, kolikor se nanašajo na posamezne po-krajine Za vsebino in začetek veljavnosti mojih naredb ie odločilna njihova objava v moieni Naredbenem in uradnem listu. 3. Pokrajinski službeni listi morajo izhajati v vseli deželnih ;ezikih Po upravni noti se določi, kateri jeziki nai veljajo v posameznih pokraiinah za deželne jezike.
Čl. 4. Za izvrševanje te naredbe po: trebne odredbe se izdajo po upravni poti.
Trst. 22. oktobra 1943.
Vrhovni komisar;
Rainer s. r„
Gauleiter in namestnik Reicha
* Objavljeno v uradnem listu »Ver-ordnungs- und Amtsblatt des Ober-sten Kommissars in der Operations-zone »Adriatisches Kustenland«. Trst. kos 2. z dne 26. oktobra 1913.
Pomilostitev 194 Slovencev
Gauleiter dr. Rainer ie kot vrhovni komisar operacijskega področja »Jadransko primorje« pomilostil 194 Slovencev. zaprtih v zaporih italijanskega vojaškega sodišča na okrožnem sodišču v Ljubljani. Vseh 194 so oblastva v torek 16. t. m. izpustila.
Velikonemški Reich ie s tem de«P njem pokazal, kako pravičen hoče biti do malega naroda, ki ga ie vzel pod svojo zaščito. Slovenci se bomo za izkazano velikodušnost oddolžiti z loial-nim zadržanjem in s sodelovalnem z oblastmi, ki se trudijo, da naši domovini čim boli prihranijo vojno in revolucijsko gorje.
 » --------
»Pester večer' za pripadnike nemške vojske
V petek. 12. t. m. ie priredila vojaška uprava ljubljanskega radia za pripadnike nemške vojske v ljubljanski operi »pester večer«. Izredno posrečene prireditve so se poleg nemških vojakov udeležili tudi predstavniki pokrajinske uprave, domobranci in mnogi v Ljubljani zaposleni nemški civilni funkcionarji. Gledališče ie bilo nabito polno, sodeč po navduše: nem aplavzu, so Pa bili obiskovalci gotovo zadovoljni s programom.
Pevci in pevke ljubljanske opere so najprej izvajali odlomek iz Straussove operete »Netopir«, vmes pa prepletali celo vrsto drugih posrečenih nastopov, zlasti glasbene, pevske in baletne točke. Nastope sta tolmačila gg. Klaus Berendt in Hans ililde-brandt. ki sta s sijajnim podajanjem še pripopomogla k celotnemu uspehu prireditve.	.
Sovjetska hvaležnost
Stockholm. 15. nov. DNB. »Ladje, ki vozijo v Sovjetsko Rusijo pošiljke po zakonu o posojilu in najemu, se vračajo v USA s kupi propagandnega gradiva v obliki tisočev časnikov in časopisov,« ie izjavil po poročilih iz Was!ungtona republikanski poslanec mesta Michigan Dondero v ameriški predstavniški zbornici. To senzacionalno razkritje prevare * domnevnim »razpustom«-kominterne je zbudilo živahno pozornost v vseh krogih v USA.
Dondero ie nadalje izjavil v svojem govoru, da ie nedavna konferenca v Moskvi sicer res tesneje združila Ameriko in Sovjetsko Zvezo, da Pa pošiljanje boljševiških propagandnih tiskovin v USA povzroča nesoglasje v teh odnosih. Ti časopisi so vsebovali
članke, ki so zahtevali ustanovitev boljševiških skupin v USA. Pošiljanje teh časnikov in časopisov se ie pričelo šele po »razpustu« kominterne.
Odkritje ameriškega poslanca v wa-shingtonskem parlamentu jasno dokazuje. kako pravilno ie bilo naziranie. da je treba sprejeti izjave o »razpustu« kominterne z vsem onim nezaupanjem. ki je potrebno pri sličnih sovjetskih objavah. Boljševizem ie že od svojega nastanka poskušal, vtihotapiti se v nedolžni maski v one dežele, ki so se mu zdele pripravne za njegovo udejstvovanje. Spomnimo se samo na »ljudske fronte«, ki so pripravljale tla boljševizmu v Španiii pred državljansko vojno in pa v Franciji. Trgovske družbe, lige za človečanske pravice, društva proti antisemitizmu ali kakor so se pač že imenovala ta skrivališča — povsod so kaj kmalu lahko ugotovili boljševiški vpliv in odvisnost od moskovske agitacijske centrale. Danes mora Amerika mirno gledati, kako io zastruplja boljševiški strup, ki ii ga Lajno vcepljajo.
Evropa se lahko iz tega primera pouči. da io ie edino pravočasni poseg Fuhreria in nemškega orožja mogel še rešiti pred boljševiškim kaosom.
♦♦♦♦♦♦
faoiror škofa dr. Rožmana
Nadaljevanje s 1. strani
Morda lani tega opomina niso vsi »prejeli dovolj resno, mislili so sl, da vendar ni tolikšne nevarnosti v osvobodilnom gibanju, ki so ga glodali v lepši, a zlagani tuši. Od toda! Je minilo leto, težko loto — ali more biti lotos še kdo, ki no bi živo žulil in so no bi bil še prepričal, kako pravilno Jo bilo to poslednje sporočilo Natlačenovo? Danes ni več dvomov, razblinila se Ie koprona narodnega Idealizma, ki Je ovijala v zapeljivo Bloriolo Osvobodilno fronto, sami so sl sneli krinke z obrazov vsi, ki tvorijo in vodijo OF, komunisti, svobodomiselni tabor In tako Imenovani kristjani — vsi so prve dni oktobra slovesno izjavili, da ostanejo zvesti v enotnem gibanju komunistični partiji Slovenije. Tako poročajo prizadet, sami. Vsem Je torej zdaj Jasno, da med OF in komunistično partijo ni več dejanske razlike, da Je oilj obema isti.
Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite te vsi v tej skrajni stiski, v kateri Jo narod na tem, da pogine. Spoznajte vsi, prav vsi, edino pravo pot, ki vodi narod od grobov k življenju, pot trdno vero v Boga, brez katere noben narod ne more postati velik In srečen, pot požrtvovalnega dela s medsebojnem sporazumu, poštenju, pravično sti in IJubozni, pot načelnega In vztrajnega odnora proti brezbožnemu komunizmu, ki Je največji škodljivec, kar Jib Jo kdaj slovenski narod napadlo.
VI vsi pa, ki »to postan direktne ali Indirektne žrtve blodnega brezbožnega komunizma, počivajte v božjem miru. Vaš spomin bo toplo živci v našiti pobožnih molitvah.
Vsem žrtvam, ki se Jth danes pobožno spe-ndnjamo, daj Bog večni pokol la večna M naj Jim »veti. Amon.
Trieste... Stazione Centrale...
Točno oh osmih zvečer ie privozil vlak na tržaško postajo. Liudie so se vsuli iz njega — vsak namreč hiti — ker dovoljenje za kretanie traja samo do 21. ure. Postreščki in »fakini« glasno ponujajo svoje usluge.
Nagel pregled potnih dovolilnic pri postvnem izhodu in že stojiš v mestu. Kličeš kočijaža. a zaman. Edini, ki stoji pred postajnim poslopjem, ie »occupato«.
Burja piha. Tema je ko v rogu. Zatemnitev je izvedena odlično, vsekako temeljiteje kakor v Ljubljani. Pred sabo ne vidiš niti koraka, a če si prvič v Trstu, se ne veš obrniti ne kod ne kam.
Najameš fakina, da ti pokaže pot do hotela. Toda kako si razočaran, ko ti povedo, da ie zaseden. Tečeš v drugega. tretjega. Milano. Corso. Regina. Centrale. Evropo, povsod ista pesem — zasedeno. Ura Pa teče neizprosno naprej.
Tri četrt na devet. Obredel si vse hotele, takrat se pa spomniš nasveta prijatelja, ki ti je za primer, da ne najdeš nikjer prostora, dal naslov zasebnega pensiona.	*•
Sel sem tja, tudi ta ie bil zaseden-a ker sem bil Ljubljančan, sem mogel prespati noč na zasilni postelji. Bil sem pod streho.
*
Krasno jutro se ie napravilo. Žarki vzhajajočega sonca so se odbijali na nemirnem morju. Burja ie brila neusmiljeno.
Tesno zavit v zimsko suknjo, s klobukom potisnjenim na čelo. stopim na ulico.
Mraz me stresa, ko stopam po Piaz-zi delTUnilh. Veter piha tako močno, da me zanaša. Pred mestno hišo stoji dolga vrsta ljudi, ki čakajo na razna dovoljenja.
Ulice se polnijo. Vse hiti z nekim čudovitim tempom, ki ie značilen za velika mesta in ki ga v Ljubljani nismo vajeni.
Tramvaji z dvema ali tremi priklopnimi vozovi so polni, vozijo jih zvečine ženske, ki opravljajo tudi sprevod n iško službo.
Zajtrkuješ v kavarni. Čokolado, bigo. marmelado. Za dvanajst lir.
Izložbena okna so polna vseh mogočih stvari. Blago, sardine, pravi čaj. pa druge stvari, da vina sploh ne omenim. In to ne po takšnih cenah kakor v Ljubljani.
V trgovinah nagovarjam slovensko. Malokie odgovarjajo. Italijani se v Trstu trdno držijo.
Politična uprava ie v rokah Italijanov. ki so iih postavile nemške oblasti. Prefekt, kvestor. uredništvo ie ostalo italijansko. Nadaljujejo v istem
tonu kakor pred zlomom badogliovske vojske.
Časopisi, razen »Piccola« in ponol-dnevnika. ne izhajajo, in še ta dva vsak samo na enem listu dnevno. Vsebinsko sta zelo slaba Tudi iz ostalih pokrajin listi ne prihajajo, slovenski še celo ne.
Naše ljudstvo si želi slovenske besede. Olajšalo se iim ie to zdaj v toliko, da se ne bojijo govoriti materinščino na cesti. Izginili so napisi »Qui si parla solamente 1’italiano«.
Iskrico upanja iim ie prinesel osmi september, ko so se pojavili po ulicah isti lepaki kakor v Ljubljani. Danes izhajajo lepaki in razglasi spet samo v italijanščini.
Ljudstvo ie čakalo rešitve iz Ljub-liane. Ni ie liilo. Drugod po Primorskem so zdaj, ko so se vrnile normalne razmere, bolj srečin. Imeli
bodo lahko slovenske šole. V Trstu se pričnejo ta teden samo italijanske.
Simpatično spremljajo tržaški Slovenci gibanje v Ljubljani. Kljub mečni propagandi izgubljajo komunisti čedalje boli svoj vpliv.
_ Stari nacionalisti, ki so šli zgolj iz idealizma v gore. ne iz strankarskih razlogov._ se razočaranj vračajo...
Najbolj pa ie tukajšnje Slovence razočarala in ogorčila vest. da ie OF. podelila Italijanom avtonomijo...
Razočaranje, ki ie k sreči prišlo pravočasno, vodi tržaške Slovence nazaj na staro, nacionalno pot.
Morje nemirno valovi. Ob obali stoje zasidrani dve veliki ladii italijanskega Rdečega križa. Sicer ie pristanišče boli prazno. Le nekaj barčici ie zasidrano v njem. Potniški promet je skoraj ustavljen.
Fakini žalostno posedajo ob obali. Brezposelnost iih ubija.
Tržaška beda. Mraz je. treba ie skrbeti za svoj obstanek.
Po cesti mi prihaja nasproti ženica y_oguljenem. raztrganem moškem plašču. Brez nogavic ie. v raztrganih copatah vleče za sabo naložen voziček.
Sedim v manjšem baru. Vsa drgetajoča stopi v lokal deklica kakih osemnajstih let v kratkem krilcu, a poletno bluzico, seveda brez nogavic. V roki stiska robček z dvanajstimi ali trinajstimi lirami. Zahteva črno kavo in košček sladkega. Plača. Dve liri trideset. To ie bila najbrže njena večerja.
Burja ne pozna revežev...
Aprovizaciia v Trstu odlično deluje.
Vsak teden dobiš na karte 20 dkg mesa. včasih tudi med tednom še posebej. Sladkorja dobiš mnogo več kakor v Ljubljani, za priboljšek pa štiri litre vina po enajst lir.
Jabolk ie na trgu toliko, da iih nikoli ne zmanjka. Sedem do osem lir plačaš najlepša. Tudi ostale zelenjave dovoli — edino, kar ie dražjo kakor v Ljubljani, je zelje.
Malo težie ie s kurjavo. Posebno drv primanjkuje. Gospodinje kuham na plin. čigar uporaba pa ie tudi omejena.
Kljub temu pa črna borza le deluje. Posebno za meso. sir in druge racionirane predmete. So pa tudi na črni borzi znosnejše cene kakor v Ljubljani.
*
Poldne. Promet spet zavalovi.
Gostilne in reslavraciie se polniio.
Naročim. Predjed, obilen biftek, krompirček s špinačo, sndie ali sir, četrt vina. bela biga — dva in štirideset lir.
Lpidfe o> maFTNO.,’
Corso... Viale XX Settembre. Ulica ie polna razgibane mladine. Pred kinematografi se gnetejo velike množice.
Kavarna II Principe, bajno razsvetljena. ie polna. Radio igra jazz. Mlado in staro sreba črno kavo in ciurauo.
S pomočjo milanskih igralcev deluje tudi operno gledališče.
Liudie se zabavajo...
Trst — sen nas vseli. Kako velikomesten si in kako neusmiljen! Življenje gre no tvojih ulicah in nabrežjih svojo not naprei ne oziraje se na tisoče lačnih in na tisoče sitih. Ne oziraje se na Italijane in Slovence. Trst mora iti svoio pot naprei. zakaj on izpolnjuje svoje poslanstvo izhoda srednje Evrope v svet. . Pipan
Dragocen
Založba in redakcija izvršilnega odbora OF ie objavila »Sklepe, dokumente in govorec zbora »odposlancev« slovenskega naroda. Po teh podatkih eede v vrhovnem plenumu Osvobodilne fronte naslednik
Ahlin Pepca, dcla\ka; Ambrožič Miroslav, komandant »zapadne operativne cone glavue-ga štaba Slovenije«; Avbelj Viktor, namestnik Politkomisarja »Štaba Slovenije«; general Av-iič Jakob; Babič Vlado, nameščenec; o«*. BaefcJer Aleš; Bcccle Franc, kmet; BoIu»uek Tone, delavec; Bevk France, pisatelj; Bračič Miroslav, komandant »divizije«; dr. BrcceiJ Marijan; dr. Brilej Joško, politkomisar »J vizije«; Briški Jaka. delavec; dr. Čcrnej Darko, odvetnik; Černe Franc, delavec; Dckval Ciril, učitelj; Dvojmoč Tone, krnet; Fajdiga Janez, trgovec; Fajfar Tone, delavec; Hribar Janez, kmet in politkomisar »divizije.«; Hcubek Edo, učitelj: Ivančič Marija, kmetica: Jakac Božidar, slikar; Jeras Josip, profesor; Jerman Franc, gledališki igralec; Jevc Janez, delavec; Jordan Feliks, strpkovničar; Jordan Marija, šivilja; Kačar Janez, delavec; Kardelj Edvard, publ c’st; KavČfč Stane, delavec; Kidrič Boris, publicist: Kidrič Zdenka, namoščenka; Kirno-vcc Franc, učitelj; Klančar Tone, kmet; Klarič Jože, trgovec; Klopčič Mile, pesnik; Knez Silas, rudar; Kocbek Edvard, profesor; Kocbek Jože, učitelj; Koptar Jo/e, delavec; Kovačič Slavko, čevljar; Kožar Janez, trg. pomočnik; Kraigher Boris, politkomisar »glavnega štaba Slovenije«; Kralj Jože, kmet; Kramarič Anton, kmet; Končina Milan, študent; Krivic Vlado, dipl. jurist;- Krmelj Maks, kmet; dr. Kržišnik Anton, predsednik upravnega sodišča; Kveder Dušan, politkomisar »zapadne operativne cone glavnega Itaba Slovenije«; Kodrič Franc, kmet; Lam pret Jože, Župnik; Lepin Danijel, železničar; Leskošek Franc, kovinar; Lubej France, učitelj; dr. Lunaček Pavel, primarij; Maček Ivan, delavec; Maček Polde, delavec; Majcen Sandi, gostilničar; Majcen Tončka, delavka; Malešič Matija, tehnik; Mazcvoc Jože, delavec; dr. Mikuž Metod, duhovnik; Ml.ikar Lojze, kmet; Homec Vojko, agronom; Novak Franjo, trgovec; dr. Novak Ivan, zdravnik; Novak Ivan, čevljar; Novak Peregrin trgovce; dr. Obračunč Rudolf, zdravnik; Ocepek Angela, delavka; Osolnik Bogdan, javni delavec; Ostrovrhar Blaž, komandant bataljona; Pavšič Bor Matej, pesnik: Pavšič Ste lan, komandant bataljona; Pcnca Jože, Rtu dent; dr. Pesnik Anton; Pirih Franc, kmet Pirjevec Dušan, Študent; Polak Bojan, Rtu dent; Polič Zoran, drž. pravobranilec; Popit Franc, dijak; Rozman Stane, komandant »glavnega Štaba Slovenije«, delavec; Popi
VGda Pero, načelnik štaba »divizije«; Repič Viktor, bančni uradnik: Rupcna Mara, učite-Ijiea; Rupcna Zora, učitelj on; Rus Jože, sodnik; Semič Stane — Daki, komandant brigade«, delavec; inž. Scrnec Dušan, uni-erzitetnl profesor; Sluga Jože, delavec; Stanovnik Janez, študent; dr. Strnile Jernej; Storar Viktor, delavec; Stritar Bogdana, operna pevka; Svetek France, delavec in strokovni funkcionar; štante Peter, delavec; šontjurc Lidija, profesorica; Škerlj Franc, duhovnik; Škrabe Matija, delavec; Škrinjar Žan, kmet; Šlander M'ca. delavka; dr, šnuderl Maks; Tanackovič Bajko, komandant »korpusa«; Taufer Franc, invalid-partizan, delavec; Tomšič Mira, profesorica: Trobiš fcte-fun, učitelj; Turner Kdmund, učitelj; dr. Vasic Ivan; Vidmar Josip, dramaturg in literarni kritik; dr. Vavpetič Lado; dr. Viher Josip. profesor; dr. Vilfan Jože; Vipotn;k Albin, rudar; Vrhovec Lojze, vodja odseka »glavnem štabu Slovenije«; Ziherl Boris, publicist; inž. žagar Pavle; Železnik Tine, delavec.
Delegacija slovenskih komunistov za AVNOJ (Antifašističko Veče narodne osvoboditve Jugoslavije) je naslednja: »general« Avšič Jakob. dr. Baebler Aleš Bccclc Franc, Bevk France, dr. Brecelj Marijan, Fajfar Tone, Hribar Janez. Ivančič Marija, Jakac Božidar, Jeras Josip, Kardelj Edvard, Kavčič Stane. Kidrič Boris. Kocbek Edvard, Kraigher Boris. Krmelj Maks. dr. Kržišnik Anton, Leskošek France, dr. Lunaček Pavel, Maček Ivan, Majcen Sandi, dr. Mikuš Metod. Ncmeo Vojko. Novak Ivan, Polič Zoran, Rozman Stane, Rupcna Marn Rus Jože. Semič Stane-Daki, Inž. Sernec Dušan. Svetek France, dr. šnuderl Maks, štanto Peter, Šlander Mica, Škerlj Franc, dr. Vavpetič Vlado, Vidmar Josip; dr. Vilfan Jože, Vipotnik Albin.
Osvobodilna fronta je sama uradno izdala imena tistih, ki so eood govorna za >osvobaianie« našega naroda. Slo-vensld naro-d iemliie ta dokument na znanje.
>Moja mlad,a leta«, liubka. svojevrstna spominska knjiga — uredila Krista Hafnerjeva, opremil arh. Oai-šek — ie izšla ie dni v založbi ljudske knjigarne. Primerna ie posebno^ darilo mladim materam ali na krščen-cem. V isti založbi ie izšla tudi po* liudno-zabavno-poučna kniica za deco >Potovanie v vesoljstvo«.
Listek ..Družinskega tednika11
SKRIVNOST VIRUSA
Napisal dr. Ludvvig Kiihle
.Ena najnevarnejših in naizahrbtnei-ših tropskih bolezni ie tako imenovana rumena mrzlica. Prenaša io ljubka mušica, moskito rumene mrzlice: v njem tiče nravi povzročitelji te nevarne bolezni: s pikom prenese ploski to povzročitelja bolezni v kožo 'n od ondod naravnost in neposredno v krvni obtok Povzročitelj rumene mrzlice ie pa med tistimi, ki jih skozi mikroskop ni mogoče opaziti, ker ni bakterija ali bacil, temveč virus.
.Skušajoč ubrati pot Emila von Beh-nnga. so si nemški znanstveniki prizadevali. da bi izdelali proti tei ne-Drijetni tropski bolezni cepivo, podobno cepivu proti davici in omrtvičnemu krču. Odkar cepimo koze. vemo. da ie najbolj priporočljivo, če povzročitelju kakšne bolezni že vnaprej s cepljenjem onemogočimo kvarno rovarjenje Po organizmu. Pri kozah storimo to s pomočjo kravjih koz. ki so oddaljene in neškodljive sorodnice zloglasnih črnih koz.
Prav tako so hoteli virus rumene mrzlice vzgoiiti tako. da bi z njim vcepljali telesu nenevarno bolezen; iz cepiva cepljenih živali bi dobili pripomoček. ki bi v človeški krvi sicer ustvaril protistrupe, vendar pa ne bi povzročil druge škode. Posebno moramo pri tem omeniti usodno navado virusa rumene mrzlice, da se vgnezdi v centralnem živčnem sistemu in naredi tam nepopravljivo škodo. Nalogu, izdelati varnostno cepivo proti rumeni mrzlici, se ie naposled znanstvenikom le posrečila, in pomeni enega naiveč-iih uspehov nemškega zdravilstva
Nehote se ob tem vprašamo, kakšno skrivnostno bitje ie vendar ta virus, ki ie tako neskončno majhen, da mu n« moremo do živega niti z naimo-dernejšiini pripomočki znanosti in ki ln.ia vendar življeniske navade, spominjajoče nas na živlienie drugih bakterij
Kaj je prav za prav virus?
Ko so pred pol stoletja odkrili neko novo vrsto bolezenskih povzročiteljev, ki so bili tako neskončno maiceni. da jih ni bilo mogoče videti skozi noben mikroskop, in tako drobceni, da niso ostali na nobenem še tako drobnem filtru ne. so se znanstveniki vprašali: ali so lo sploh še živa bitja? Že leta 1898. se ie učenjak M. W. Beiierinck vpraševal, ali ne povzroča bolezni, kakor sta slinavka in parkljevka, neka kemična snov in ne bakteriie.
Marsikaj te podpiralo to njegovo domnevo. Zdelo se ie. da so virusi nevidni. Ostali niso na nobenem filtru (cedilcu). ki so iih tedaj v laboratorijih uporabljali, in ni iih bilo mogoče go-iili v umetnih gojiščih kakor bakteriie.
Danes ti podatki ne drže več. Ko so uvedli tako imenovane ultrafiltre. so z njimi prestregli še tudi viruse. Elektronski mikroskop j>a s svojo ogromno možnostjo povečave odkrije lepo vrsto virusov. A nainoveiši postopki eoienia dokazujejo da ne potrebujemo brezpogojno živih bitij če hočemo vzrediti te nenavadne povzročitelje bolezni v umetnih kulturah.
Kajpak, tako daleč kakor z bakterijami z virusi še nismo. Sai se ie profesorju Kuhnu iz Heidelberga posrečilo. da ie navadno gojišče za bakterije popolnoma nadomestil z mešanico 25 do 30 kemijsko čistih snovi. Z a zdaj potrebujemo za gojenje virusov še zmerom živalsko beljakovino. Da. tudi virusi sami se zde oo svoiih navadah zelo podobni beljakovinam
Pred tridesetimi leti ie nemški znanstvenik Pasehen ugotovil, da se nahajajo v tekočinah 'n tkivih, prepojenih z virusi, di. na. drobcena telesa, ki iih je krstu za elementarna telesca. Proti navadnim bakterijam so ta telesca kakor drobceni palčki torej si lahko mislimo, kako neskončno majcena so. Naposled se mu je posrečilo nekai takšnih virusov obarvati in si jih celo ogledati pod mikrosko: pom. tako virus papagajske bolezni <psittakosis) in še nekaterih drugih. Posrečilo se mu ie celo. da ie izmeril te neskončno majhne povzročitelje raznih nevarnih bolezni, in ugotovil ie. da merijo desettisočinko milimetra. Se zmerom so pa nekateri virusi — tako na primer virus rumene mrzlice, slinavke in parkljevke — neznani in nevidni človeškim očem.
60.000 obratov v minuti
Dva izuma sta v novejšem, času znatno dvignila raziskovanje virusov, elektronski mikroskop in ultracentri-fuga. Ta dva čudeža moderne fizikalne tehnike sta postavila vse dosedanje predstave o virusih na glavo V vrtiljki ultracentrifuge — ta se zavrti 40.000krat. 50.000krat in celo do 60 tisočkrat v minuti *— se ie posrečilo dobiti čist virus tobačne mozaične bolezni in virus paradižnikove mozaične bolezni. Neznanski hitrosti centrifuge, ki sokove v eni sami sekundi tisočkrat zavrti se tudi virus ni mogel upirati. Tako so ga lahko točili od tekočine in ga po raznih Postopkih celo kristalizirali v prahv .To ie bilo senzacionalno presenečene. in zdai so se teli znanstveniki vpraševati, ali moremo viruse sploh “e prištevati k živim bitjem Kmalu nato se ie posrečilo nekatere viruse Kristalizirati v palčke in sj jih ogledati pod elektronskim mikroskopom. Nadaljnja raziskavania so pokazala. «a pri gradilii virusov sodelujejo tudi fniinske kisline, ki so hkrati temeljni “amen beljakovin. Dalie so ugotovili, ^a ie važna sestavina virusov tudi "Uklejn. iedrasta beljakovina ki se 'jUiaja v vsaki živi celici. Če pa iz •ruša nuklein kemično izločimo, se lpus nič več ne razmnožuje. ž Biokemijsko raziskovanje ie šlo pa <>bo !0ral{ dalje. Tobačne rastline ie (L^valo z rontgenskimi žarki, vedoč, nastanejo pri tem v vsakem celi-
čevju velike izpremembe. Če na tako umetno izpremeniene rastline vpliva virusov strup, nastanejo tudi čisto izpremenieni rodovi virusov. Tako spoznamo, da se virusi ne razmnožujejo kakor živa bitja. temveč podobno kakor hormoni, fermenti ali vitamini: brž ko napadeio beljakovino celic, io izpremene v isto vrsto beljakovine, iz kakršne so sami.
Razmnoževanje virusa bi bilo torej nekaj podobnega kakor tako imenovana kataliza. Virusi bi bili katalizatorji. tiste kemične snovi, ki razkrajajo kemične spojine drugih snovi in iih na novo izgraiaio.
Živi ali neživi?
Če bi bila ta teoriia dokazana bi lahko trdili, da so virusi tako rekoč pracelice življenja, same nežive, toda zmožne vplivali na živlienie. Bili bi kemične snovi, ki pa potrebujejo za svoj obstoj in za svoie razmnoževanje žive celice. Bili bi beliakovinasta telesca. ki iiin pa manjka zmožnost življenja in samorazmnoževania Bili bi na meji med živim in neživim.
Po domnevi P. Jordana Si moramo razmnoževanje virusov predstavljati tako. da virusi pritezaio k sebi podobne ali nrav takšne delce, kakor so sami. in jih izgraiaio v molekule virusov. To nam bi tudi pojasnilo izredno hitro razmnoževanje virusov v celičeviu.
Napisal F. Gunter |
Zjutraj sem v tramvaju srečal Freda.
»Nekam bled si videti,« mi je zaskrbljeno dejal.
»Nič hudega mi ni,« sem ga potolažil. »Bledica je posledica hudih sanj, ki so me ponoči mučile.«
»Sanj!« je vzkliknil Fred. »Pripoveduj! Razložil ti jih bom.«
»Neumnost,« sem zamahnil z roko. »Razlagaj jih starim ženskam, a mene pusti pri miru s tem.«
»In vendar mi povej,« je dalje silil vame prijatelj.
»Preneumno!« sem vzkliknil in se stresel ob spominu na sanje. »Ležal sein na morski obali...«
»Na morski obali!« je ponovil Fred in me zaskrbljeno pogledal.
»No?« sem ga izpodbudil.
»Nič dobrega ne pomeni.«
»Ležal sem torej na morski obali,« sem nadaljeval. »Nenadno je priplaval k obali ldt.«
»Kit — sam na sebi ne pomeni nič slabega. Pripoveduj dalje!«
»Kit je torej priplaval k meni. Ponovim, da ti pripovedujem sanje samo zaradi njihove posebnosti, ne pa da bi mi jih razlagal,« sem poučil prijatelja. »Žival se mi je čedalje bolj bližala in na lepem...«
»Te je požrla?«
»Narobe. Jaz sem jo požrl.«
»To je vendar nemogoče! Kako more človek pojesti kita?«
»V sanjah je vendar vse mogoče,« sem jezno vzkliknil.
»Že res, prav imaš,« mi je potrdil Fred. »Požrl si torej kita. In potem te je želodec bolel?«
Vendar v tem primeru ne bi mogli te teorije spojiti z dejstvom, da se ie posrečilo nekatere viruse že kristalizirati in da pri obsevanju z rontgenskimi žarki prav natanko lahko tudi ugotovimo gradnjo teh kristalov. Znanost se torei vprašuje, ali ni morda znatna razlika med virusi, ki povzročajo razne rastlinske bolezni, in med tistimi, ki so vzrok živalskim in človeškim boleznim.
Da. nekateri znanstveniki celo domnevajo. da so beliakovinasta elementarna telesca, podobna virusom, normalna sestavina nekaterih celic in da te celice zbole zaradi podedliive izpremenljivosti beljakovine virusov. Brž ko smo Pa pri poimih dedovanja in mutaciio. smo že tudi prestopili iz kraljestva neživega v kraljestvo življenja.
Gotovo ie danes edino, da so nekateri virusi anorganske kemične snovi. O kristalnemu prahu ki si ca lahko ogledamo v elektronskem mikroskopu in ki nam sa da centrifuga, ne moremo več trditi, da ie živ. čeprav ie zmožen bolezensko učinkovati. Nai-brže bo treba določiti razliko med raznimi vrstami virusov, morda bomo tako lahko sestavili lestvico virusov, ki bodo hkrati most med življenjem in mrtvo naravo. Naibrže bo znanost na tem področju že v prihodnjih letih izrekla odločilno besedo, podkrepljeno z deistvi.
(Vtilkischer Bcobachter. Miinchen)
»Kaj še! Teči sem pričel.«
»S kitom v želodcu?«
»Da.«
»In kako daleč si prišel?«
»Do obale nekega drugega morja.«
»In potem?«
>Nič — prebudil sem se.«
»Ob morski obali?«
»Ne, v postelji.«
»Kaj pa kit?«
»Tepec!« sem vzkliknil.
Fred je pa premišljeval in premišljeval. Naposled je vzkliknil:
»Ubogi prijatelj!«
»Le zakaj?« sem ga vprašal.
»Nič dobrega ne pomenijo tvoje sanje.«
»Dovolj mi je tvoje razlage,« sem mu jezno zabrusil.
»Ne bodi otročji!« me je oštel prijatelj. »Razumem nekaj o sanjah. Pomisli, že stari Egipčani so verovali vanje in jih razlagali. Previden bodi! Sanje o morski obali nič dobrega ne pomenijo. Pazi, da se ti ne bo nesreča pripetila.«
Nasmehnil sem se: »Saj si vendar prej dejal, da ni nič slabega, če se človeku sanja o kitu.«
»Če bi te bil kit požrl, kakor sem mislil, bi to že bilo dobro, ko pa praviš, da si ga ti požrl, pomeni to žalost in prepire. Najhujše je pa to, da se ti je sanjalo, da si tekel. Zanesljivo boš prejel pismo, ki te bo razžalostilo.«
K sreči sem se prav tedaj pripeljal na cilj in sem se poslovil pri Fredu, rekoč:
»Hvala za razlago sanj. Upam, da se ne bom ponesrečil in da tudi pisma, ki me bo užalostilo. ne bom prejel.«
Ker je bilo že pozno, sem pospešil korake, da bi o pravem času prišel v službo. Na lepem mi je spodrsnilo na pomarančni lupini, ki jo je bil nekdo iz malomarnosti vrgel na tla. Urno sem hotel oditi dalje, a ostra bolečina v členku me je prikovala na mesto. Zvil sem sj nogo! Takoj sem se spomnil prijateljeve razlage sanj. Neumnost, saj bi pomarančna lupina prav tako ležala na tleh, če bi bil sanjal o zeleni trati.
Ko sem opoldne prišel domov, je bila noga že tako zatekla, da nisem mogel več hoditi. Zavedel sem se, da bom nekaj dni moral ostati doma. Zaradi murske obale? Ne! Zaradi pomarančne lupine.
Dal sem si na nogo mrzel obkladek in legel Potem sem segel v žep po uro. Ni je bilo! Obrnil sem žjp narobe, a moje stalne spremljevalke ni bilo. Očitno mi jo je nekdo v tramvaju izmaknil. Takoj sem se spomnil, da sem v sanjah požrl kita. Ali naj bi Fred le imel prav?
Potem sem si dopovedal, da žive žeparji, odkar svet stoji, in ne vprašujejo ali se ti je ponoči sanjalo o kitu, ali ne, temveč ti uro kratko in malo izmaknejo.
Ves popoldan sem bil slabe volje. Noga me je bolela, misel na uro žalostila. Zdravnik me je potolažil, da se mi bo noga čez nekaj dni pozdravila. Stražnik, ki je prišel po podatke o ukradeni uri, mi ni dal upanja, da bom dobil uro nazaj. Dejal je, da so žeparji zelo spretni v svojem poslu in da je lov nanje težaven.
Ob petih je navadno pismonoša prinesel pošto. Priznam, da sem bil že tako pod vplivom Fredove razlage sanj. da sem usodno pismo z gotovostjo pričakoval. A pismonoše še ni bilo. Oddahnil sem si. Tedaj sem spet podvomil v Fredovo umetnost.
Ob šestih je nekdo pozvonil. Vstopil je založnikov sluga in mi prinesel rokopis mojega romana nazaj, za katerega sem upal, da bom dobil precej denarja.
Bled in vznemirjen sem sam pri sebi zamomljal: »Fred, Fred, krivico sem ti storil. Sanje res nekaj pomenijo. Vse do pičice se je uresničilo, kar si mi prerokoval.«
Nekaj trenutkov nato se je oglasil pri meni Fred. Že pri vratih mi je veselo pričel pripovedovati: »Pomisli, takoj ko sem se vrnil iz službe domov, sem najprej pogledal v egipčansko sanjsko knjigo.«
»Da, da, saj že vse vem,« sem ga nejevoljno prekinil.
»Nič ne veš,« mi je brž skočil v besedo prijatelj. »Tako nepopravljivo sem se zmotil, ko sem ti razlagal sanje, da me je pred samim seboj sram. Sanje o morski obali ne pomenijo nesreče, temveč dolgo življenje in zdravje, kit, ki si ga požrl, pa srečo in blagostanje. Tudi tek ne pomeni tega, kar sem dejal, temveč zadovoljstvo in veselje. Torej lahko pričakuješ samo srečo.«
Kaj sem Fredu na to odgovoril, rajši ne povem. Morda boste to kljub temu izvedeli iz sodne razprave, ki teče proti meni zaradi razžaljenja časti.
Stari Egipčani so pač lahko sanjali o vseh mogočih stvareh. Ur še niso nosili, pa tudi romanov niso pošiljali
založnikom.
PLAČAJTE NAROČNINO!
OKVIRU
ZB
SLIKE. FOTOGRAFIJE. GOBELINE
KLEIN
LJUBLJANA, Wolfova
ŠVICARSKI NAPISALA ELIZABETA WALKERJEVA
(Gl. začetek v prejšnji številki!)
»Ali tudi Imhofa tako liubiš?« io ie vprašal.
»Ne. na srečo drugače,« je priznala.
»Potlej mu boš jutri razložila, da si se bila motila. Povedala mu boš. da sem spet iaz tukai in da se bom poročil s teboi.« Ko ga ie Eva začudeno gledala ie mirno predlagal: »Če hočeš, bom iaz govoril z niim.«
Oh. kolikokrat si ie bila ob dolgih veče.ih skušala pričarati pred oči takšno'sliko! Kolikokrat sj ie risala v mislih, kako mu bo povedala, da ga ne ljubi več Da. nekoč sem te imela hudo rada. toda zdai to ni več tako hudo. In kako se mu bo smejala! On U bo pa odgovoril nekai takšnega, kakor ie dejal zdai. in njena sreča bo popolna. Zdaj je pa bilo prepozno, živlienie io io prehitelo in to. kar mu ie zdaj govorila, ni bila šaliiva preizkušnja, temveč resničnost.
»Počakaj, da docovorim,« mu je mirno dejala. »Franc io zame nekai drugega. Rada ga imam. zelo rada. in zdi se mi. da bi bilo grdo. če bi poudarjala, da me Uidi on ljubi. To jo njegova stvar. Razumeva se in vem. da bova srečna, zelo srečna. S teboi. Ben. se nikoli ne bi bilo dobro končalo, tudi če bi bil tedaj, ko si me pustil čakati, govoril. Tebe sem preveč ljubila, postala bi bila sama sebi nezveste. In ti tega ne bi bil prenesel in bi se mo bil naveličal«
»Počakaj.« ie ugovarial Ben. »Vedela si. kako sem preobložen z delom. Vedela si. da se bom vselej spet vrnil k tebi.«
»Mar sem res vedela?« Zdai ie spet vstala v niei bridkost tistih dolgih dni. »Ali si mi vse te tedne in mesece dal eno samo znamenje, da bi vedela, da še misliš name? Ali si kdaj pomislil, da bi se v nedeljo rajši pripeljal semkaj, namesto da si se odpeljal s svojimi prijatelji v Enga-din? Ne. prihajal si le. kadar si moral semkaj no opravkih. Nikoli se nisi čudil, da sem vselej imela čas zate. da sem bila vselej doma ob večerih, kadar si me poklical, čeprav ie bilo to še Jako neredno. Nikoli ti ni prišlo na misel da morda čakam nate in da sem osamljena.«
Ker ie molčal, je nadaljevala: »Dekle. kakor sem iaz... Pogosto sem mislila. da sem zate kakor dežnik, ki ea vzameš, kadar se ti zdi. ali kakor kino. ki zani kupiš vstopnice, če ti nič drugega ne kaže. Kaj so mi pomagale tvoje besede, kadar si bil tukai? Morda so bile dovoli za prihodnje dni ali tedne, potem so pa obledele in zdela sem se sama sebi kakor izstradana. Smela sem samo čakati. čakati, dokler ne bi bil lepega dne tako priiazen. da bi se poročil z menoj, ali mi pa povedal, da liubiš drugo...«
»in zdai me nameravaš prehiteti in se brž poročiti z nekom drugim,« ie vprašal Ben. »Eva. otrok. (Olrok! to ie bil že prej večkrat dejal in vselej jo ie tako skrivnostno osrečilo! ne delaj neumnosti, ker misliš, da moraš rešiti svoj ponos. Ali naj ti pripovedujem. kako pogosto, ne. kako sem zmerom mislil nate? Kajpak vidim, da ie bilo neodpustljivo, da ti nikoli nisem niti namignil o tem. Vendar se mi je zdelo to tako samoumevno, bila si zmerom tukaj, v menL In moški ie drugačen, uokii« sa vsega
izpolni. Ve ženske pa ob vsem delu lahko še zmerom mislite na svoia čustva. Razumi vendar, da to ni nezvestoba ali pozabljenje.«
Če bi bil prej tako govoril! Ben se ie sklonil k Evi:
»Ti. midva spadava drug k drugemu. Nikoli te nisem hotel žaliti, mislil sem. da si vse bolj hladna in viaokostna. Pozabi vse to. vse bo drugače. In kar mi pripoveduješ o tem. da bi bila ob meni sama sebi nezvesta. ie gola neumnost... Zdai.« nekoliko žalostno se ie nasmehnil, »si tako zmagala nad menoj, saj prosia-čini za poslednio iskrico tvoie ljubezni. Če si me res tako liubila. ne more biti zdai še vse mrtvo v tebi. Vse bom storil, da boš pczabila ta čas. da te bom osrečil...«
Ben ie prosil, rotil, trmoglavil. O. če bi bilo le prei tako... Hudo ii ie bilo zani. In vendar — kakor otrok je. ki so mu vzeli igračko. Bridkost tistih dolgih mesecev io ie naredila nezaupljivo. Niti ponosna ni bila na svojo zmago, zakaj prišla ie prepozno in ie bila zdai nesmiselna.
Ben io ie spremil domov. Ko ie zaprl vrata za njo. ie videla ktko ie nekai časa postal v snegu, nato pa počasi krenil dalie. Bilo ii ie neznansko hudo, Rada bi bila stekla za niim in mu kaj liubesa storila. Morda sem se zmotila, ie pomislila, morda bi bila morala biti še potrpežliivejša in ne bi smela izgubiti vere vanj. Vendar se kolo ne da vrteti nazai. čnslev ni mogoče ponavljati in iz sočutja ni mogoče ljubiti. In razen tega — Franc...
Še nekai trenutkov je stala v temni veži. nato ie na zdrvela po stopnicah v stanovanje in v klobuku in plašču pohitela k telefonu, ne da bi Francu hotela vse to povedati, ne. temveč samo. da bi mu hitro, prav hitro še voščila .Lahko noč*.
KONEC
Smetana — ali žlindra?
Nedeljski »Slovenec* ie pod naslovom »Žlindra« priobčil članek ki ga je v celoti ponatisnil tudi ponedeliski »Slov. Narod«. Iz članka povzemamo:
Ali more predstavljati slovensko znanost nekdo, ki skuša z zlorabo svote službene oblasti preprečiti slovenskim akademikom, da bi javno podali svojo protikomunistično izjavo, ter se pri tem še sklicuie na nekakšno »nevtralnost«? Ki kakor šolarček hiti tožit na višie mesto, kakor da se mu ie zgodila krivica, ko mu ie navaden »bruc« povedal v obraz, kar mu gre?
Ali more zastopati slovensko znanost in umetnost človek, ki imenuje življenjski boi slovenskega naroda — »malenkostno dnevno politično zadevo?«
Ali nai vzgaia naš akademski naraščaj za odgovorna mesta v novi Evropi telesni in duševni starec, ki že dve leti oznanja, da bo voine konec »čez dva meseca«?
Taki liudje nai bodo »smetana« našega naroda? Ne. to ni smetana: to je žlindra, ki ie zaradi svoie puhlosti splavala na površje naroda in zakriva čisti žar njegovega iedra. Mešaj kolikor hočeš, vedno ostane na vrhu. toda vedno ostane le — žlindra.
Ali nai se čudimo, da ie Liubliana pod vodstvom takih učenikov zapelia-la ljudstvo v nesrečo? Kako nai bi narod ne izgledal nezrel, špekulant-ski in strahopeten, če ga ie mogoče soditi le oo žlindri, ki plava na površin?
Srbi so nam dali lep zgled, kako ie treba počistiti med gnilim izobra-ženstvom z univerzo na čelu. pa tudi pri nas se^ bo našla odprtina, skozi katero bo žlindra odlekla. kamor spada. Prepričani smo. da bo zdravo iz-obraženstvo znalo samo očistiti svoio okuženo okolico, tako v kulturnih kakor v strokovnih ustanovah, če bi šlo pretežko, bi prihodnjič poskusili z objavo imen. Gre za živlienie slovenskega naroda!
Spomnimo se zgodbe o učeniaku. ki ie v svoii nadutosti pomiloval preprostega brodnika, češ da ie zapravil tri četrtine svoieea živlienia. ker ne zna aritmetike, geometrije in astronomije. Ko pa se ie čoln prevrnil, je izgubil učenjak vse štiri četrtine svojega živlienia. ker ni znal plavati, kakor je znal sicer neuki čolnar.
V odločilnem trenutku smo. Naš čoln se ie prevrnil! Ali se bomo odločili za matematiko, ali za plavanie.
Delitev krompirja na odrezek »5«
Ker so prispele nove pošiljke krompirja. se bo od 16. do 20. t. m. prodajal po 1 kg krompirja tudi na odrezek »3«. Red prodaje — po črkah — ie isti. kakor ie bil obiavlien 13. t. m. Osebe, ki so na odrezek »2« krompir že nabavile 13. in 15.. nai izkoristijo odrezek št. »3« pri trgovcih do 20. tega meseca.
Poleg trgovcev, navedenih v objavi 13. t. m., bodo prodajali krompir še naslednji trgovci: 1. delavsko konzumno društvo (Kongresni trg). Nabav-lialna zadruga drž. uslužbencev (Vodnikov trg). Gregorc (Tvrševa). Jelačin (Aškerčeva) in Kmetijska družba (Novi trg).
Pokrajinska uprava v Ljubljani sporoča: Strankam ie vstop v urade Pokrajinske uprave dovolien samo ob delavnikih, in sicer od 10. do 12. ure. Ob drugih urah ie dostop v urad dovolien samo osebam, ki so preiela vabila.
Uprava ljubljanske policije opozarja
in poziva vse prebivalstvo mesta Ljubljane. da sodeluje pri vseh pripravljalnih. delih protiletalske zaščite, da izvršuje in se pokorava ukrepom ki iih izdaiaio organi te zaščite. Splošna pravila in naloge, ki so naložene organom protiletalske zaščite in dolžnosti, katere nai izpolniuieio posamezniki. so bile že objavljene v raznih brošurah, razglasih in lepakih. Protiletalska zaščita se more uspešno izvesti le s požrtvovalnim sodelovanjem vsega prebivalstva
Uprava policije opozarja ljubljanske hišne posestnike na dolžnosti ki jih imaio pozimi. Če čez noč zapade sneg. ga morajo odmetati do 7. ure ziulrai. če pa zapade čez dan. ga moraio odstraniti s hodnikov večkrat tako da bo hodnik zmerom čist Sne^a. ki ie padel v odiugi s streh, ne smeio kratko in malo odmetati na cesto, temveč poskrbeti, da ga bodo mestni vozniki odpeljali v Ljubljanico. Kadar nastopi poledica, moraio hišni lastniki posuti hodnike s pepelom žaganjem ali peskom Za nesreče, ki bi se zgodile na neposutem ledenem hodniku, odgovarja posestnik hiše. ki stoii ob hodniku. Uprava ljubljanske polieiio bo nai-strože nadzorovala, da se bodo do’o-čila mestnega cestnega reda izpolnjevala.
Prevod sporoča, da trgovci, ki še imajo na zalogi belo pšenično moko. nakazano za čas od 1. do 10. novembra. te zaloge ne smeio prodajati, temveč io moraio do nadaljnje Prevo-dove odredbe obdržali. Za čas od 11. do 30. novembra smeio namreč potrošniki prejemati samo enotno krušno moko.
Železniške lesitimacije upokojencev bo ljubljanska finančna direkcija podaljševala od 22. t. m. dalie. Upokojenci. ki žele svoie legitimacije podaljšati. nai iih oddaio v poslopju finančne direkcije v sobi št. 3. in prineso s seboi železniško znamko, ki jo dobe pri vseh blagajnah železniških postai. Direkcija v zameno za železniške znamke ne sprejema ne gotovine ne drugih kolkov.
Pijte naš Uran čai. prirodno aromatično mešanico iz domačega cvelia in izbranih zelišč.
Torbice, rokavice, čevlje itd. barvajte s specialno barvo, ki u>njn na škoduje. Liaks, Napoleonov trg.
KRIŽANKA
1 2 34 567 S 9 10 11
:	Pomen	besed
Vodoravno: 1. ptič pevec; ne pelj« na promenado. 2. pobočje; še danes glavni ideal premnogih Ljubljančanov. 3. cerkveni pozdrav; del nakita; dve črki iz besede ,Budapešta‘. 4. pri-slov;_ križankarski bog. 5. junak i? Tisoč in ene noči; posoda. 6. povratni zaimek: ime mnogih nemških in keltskih rek. 7. podoba; vodna žival. 8. predlog; kovina. 9. kratica prve besede mnogih naših krajevnih imen! Mohamedov rojstni kraj; tri črke iZ besede .pričeska*. 10. mesto v Ukrajini; se ni oficir. 11. prizorišče športnih prireditev; letopis.
Navpično: 1. prispodoba usode današnjega človeštva; žival s posebno barvno značilnostjo. 2. estonska prestolnica; začetek. 3. spomenik iz lenega samega kamna; pomožni gla-
fol. 4. ime črke; števnik; zgodi se. . pesniška domovina; neumen slabič. :6. izraelski prerok. 7. takšna voda ne [uteši žeje; naredi marsikatero jed ;okusnejšo. 8. moško krstno ime; vez-; n i k; dve črki iz besede .pramen* • '9. &; prislov. 10. afriški divji konj! [čemeren. 11. ustanovitelj madžarske [dinastije, izumrle 1. 1301.; glagol iz otroškega besedišča.
rtositelj viieškeqa križca za hrabrost stotnik Schvveizer je več sto kilometrov za bojiščem vseeno vsak dan na robu smrti. Njeqova naloqa je, tempiranim bombam odstraniti vžiqala, da ne morejo eksplodirati. Ta naloqa ne zahteva samo poquma, temveč tudi previdnosti in tehničneoa znanja, saj sovražnik nalašč stalno menja vžiqata, tako da uteqne en sam napačen dotik ali qib vžiqalo sprožiti in raznesti bombo.
Heleni je ob pogledu nanj zastalo srce. Ali se ji ga bo posrečilo znova osvojiti? Odločno je stopila predenj in ga prosila za razgovor. Manuel, ki je bil trdno prepričan, da je Helena v Argentiniji, je bil tako presenečen, ko je na lepem stala pred njim, da se je hitro poslovil od svoje spremljevalke in povabil Heleno s seboj; Dekle mu je priznalo, da brez njega ne more živeti, in ga prosilo, naj jo obdrži pri sebi. Kaj je Manuel na to odgovoril, ni znano. Policija je dognala, da sta mlada človeka preživela večer v enem izmed najrazkošnejših pariških restavracij in se šele okrog polnoči vrnila domov.
Ko je naslednje jutro hišnica prinesla Mauuelu pošto in se na njene trkanje nihče ni oglasil, je zaslutila, da se je pripetila nesreča, in je obvestila policijo. Ko so stražniki vrata s silo odprli, so našli Manuela in Heleno v postelji ustreljena. Zdravnik je ugotovil, da je Helena ustrelila svojega spečega ljubimca in potem končala še samo sebe.
Manuelovo truplo so dali sorodniki prepeljati v domovino, za Helenino truplo se pa nihče ni zmenil. Ko so naposled obvestili o njeni smrti njene starše na Poljskem, je Helenin oče odgovoril, da je svojo hčer zavrgel in da lahko narede z njenim truplom
kar koli žele. Ker nihče ni hotel plačati dekletovega pogreba, je naposled lepo Helenino telo romalo na secirno mizo pod nože medicincev.
kih poročnih prstanov v upanju, da bo: eden izmed njih vladarju gotovo prav.;
Strupen grm
V Kaliforniji raste svojevrsten iz-; redno strupen grm, ki se ga ljudje; zelo ba;e. Ta rastlina namreč izloča; iz vej peko strupeno olje, ki celo na; daljavo človeško kožo tako poškoduje,; da se več let ne pozdravi.	;
<
Draga zdravila
V srednjem veku so ljudje pripiso-;; vali draguljem zdravilno moč. Ko je;; papež Klement VII. leta 1534. resno;; zbolel, so mu zdravniki predpisali za[; zdravilo v prah zdrobljene bisere in;; druge dragulje.	i	!
Ribja modrost
i >
V tropskih morjih živi neka šesti! centimetrov dolga riba, ki je na po-!! gled podobna uvelemu listu. Navadno!! plava tako, da ima glavo obrnjeno!! navzdol, rep pa proti vodni gladini.!! Cesto priplava riba čisto pod vodno!! gladino in negibno obstane, kakor da!! bi bila mrtva. Šele ko mimo priplava!! kakšna slastna nič hudega ne slutečab ribica, prebrisanka nenadno odpre!!
I gobec in žrtev požre.
Najlažji jezik
Nekatera plemena v Patagoniji, južnem delu Argentine, govore izredno lahek jezik, ki obstoji samo iz sto besed. Ta jezik se tujec lahko nauči v nekaj dneh, tudi slovnica je namreč zelo lahka.
Pri tem je čudno samo to, da si domačini, ki govore tako lahek jezik, pomagajo še z neko svojevrstno nemo govorico s kretnjami rok, ki je pa tako težka, da se jo človek ne nauči tako izlepa.
SAH
Problem st. 276
Sestavil Eugen Ferber (18991
Poročni prstan Napoleona I.
Ko je avstrijska princesa Marija Luiza odpotovala v Francijo, da bi se tam poročila z Napoleonom I., je vzela s seboj dvanajst poročnih prstanov za
svojega ženina.
Na Dunaju so si namreč pozabili o pravem času priskrbeti mero Napoleonovega prstanca in so zato kratko in malo izgotovili dvanajst različno veli-
Beli: Kb5, Dg2, L.e1, Sf5 (4). Crni: Kd3, Pe2 (2).
Mat v 3 potezah
Priredil in narisal Hotimir V. Gorazd
Čudovita pravljica iz »Tisoč in ene noči«
Rešitev križanke
Vodoravno: 1. četverostop. 2. alkoholik. 3. rae; mir; ik. 4. on; vnas‘> ido. 5. periskop. C. nagib; čisla-7. Izraelec. 8. šok; din; pi. 9. tv! !pav; krš. 10. mesnordeč. 11. opustošenje.	,	. "	„	,	/.
Navpično: 1. čarovništvo. 2. elan.
!Azov. 3. tke (tkati); Grk; mu. 4. vol !Pia; pes. 5. eh; nebedast. 6. romar; [Livno. 7. olisičen; oš. 8. sir; sic; re. [9. T. K. (Teodor Korner); iks; kdo-■10. idol; prej. 11. pokopališče.
Naposled je Omar pristal na emirjevo željo, vendar zakon res ni bil srečen; kljub razkošju in izobilju je med zakoncema vladala hladnost in nezadovoljnost.
Igra s srci
Maščevanje prevaranega dekleta
Žalostna najdba pariške policije. — S smrtjo poplačana nezvestoba
Avgusta leta 1930. je pariška policija na kratko objavila naslednje poročilo: >V nekem stanovanju v ulici Saint Ilonore d’Eylau št. 78 smo danes zjutraj našli ustreljena gospoda Manuela Guerrera in neko doslej še neznano žensko. Policija je takoj uvedla preiskavo...«
Pri preiskavi je prišlo na dan ozadje te drame:
Pred eno izmed najlepših modnih izložb argentinskega mesta Valpa-raisa se je nekega popoldneva ustavil eleganten avto. Iz njega je stopil Manuel Guerrero s svojo prijateljico. Manuel je bil mlad, bogat Argentinec, ki so mu dohodki dopuščali, da je neskrbno živel. Pravkar je bil namenjen s svojo prijateljico v modni salon, da bi ji izpolnil eno izmed njenih mnogih želja in ji kupil nov pariški model. Ko bi bila Manuelova prijateljica vedela, da bo zaradi te obleke izgubila svojega ljubimca, bi se ji bila prav gotovo rada odpovedala. A tega seveda ni mogla slutiti. Prav tako Manuel ni mislil, da bo obisk v tej modni trgovini usoden zanj.
Ko sta bogata kupca stopila v trgovino, jima je stopila nasproti mlada plavolasa manekenka in jima pričela razkazovati najnovejše modele. Ko je Manuel lepo dekle zagledal, se je na vrat na nos zaljubil vanjo. Občudovaje so njegove oči počivale- na njej in sledile vsaki njeni kretnji. Manekenka je bila komaj dvajsetletna Poljakinja Helena Kisselovva, ki jo je bila želja po dogodivščinah izpeljala zdoma v daljnji svet. Tako je po tavanju sem in tja prišla v Argentino. Morda je odšla v to daljnjo deželo za ljubimcem.
Manuel je svoji prijateljici kupil prekrasno obleko in jo takoj nato odslovil. Helena je pa zapustila službo in postala njegova ljubica. Manuel ji je najel prekrasno stanovanje, ji kupil avto in jo obsul z dragulji.^Helena je Manuelu ljubezen vračala. Zanjo novi ljubimec ni bil samo površno znanje, kakršnih je v svojem mladem življenju že mnogo imela in ki so jo vsa razočarala. Dobro so je zavedala, da brez tega mladega Argentinca vranječrnih las in temnih oči ne bi mogla več živeti.
Helena je bila trdno prepričana, da se bo lepi Argentinec nekega dne poročil z njo. Seveda ni mogla slutiti, da bo njegova ljubezen prav tako hitro ugasnila, kakor se je bila hitro vnela. Čez leto dni neskaljene sreče se je Manuel strastne Poljakinje naveličal. Lepega dne ga ni bilo več k njej in Helena je izvedela, da je odpotoval v Evropo. Novica je dekle tako zadela, da je zbolela in več tednov ležala v postelji. Želela je, da bi umrla, saj brez Manuela ni mogla živeti. A ni umrla. Mladost je zmagala in Helena je čez nekaj tednov okrevala. Zdaj ko ni več imela bogatega prijatelja, si je spet morala iskati službe. Sprva je nekaj časa živela z denarjem, ki ga je bila dobila za prodani nakit, potem se ji je pa posrečilo najti primerno službo.
Helena je dobro vedela, da bi lahko našla novega ljubimca, a na to niti mislila ni. Hotela je Manuela, ki jo je tako brezvestno zapustil. Sklenila je, da ga po vsaki ceni mora videti in ga spet osvojiti. Čez dolgo časa je izvedela, da živi v Parizu. Zavedala se je, da je Pariz daleč in bi ga v njem težko našla. Kljub temu je sklenila, da bo toliko časa hranila denar, da se bo lahko odpeljala s parnikom na Francosko.
Helena je varčevala, odpovedala se je zabavam in tako lepega dne ugotovila, da ima dovolj denarja za potovanje. Odpeljala se je s prvim parnikom, ki ga je dobila do Bordeauxa, od ondod pa odšla takoj v Pariz. Že neštetokrat si je želela videti to toliko opevano mesto in zdaj se ji je želja izpolnila. A žal tokrat ni mislila na to, kako bi izkoristila velikomestno življenje in veseljačila, temveč kako bi našla svojega nezvestega ljubimca. To pa ni bilo tako lahko. V Parizu še nikdar ni bila in tudi znancev ni imela. Sprva je upal« da bo srečala Manuela na eni izmed prometnih ulic ali v kavarnah, ki jih obiskujejo tujci, a je kmalu spoznala, da' bi takšno iskanje le predolgo trajalo in jo stalo tudi preveč denarja. Naposled se je spomnila, da bi lahko poizvedela za njim na argentinskem poslaništvu. Ker sr je pa bala, da bi s svojim poizvedovanjem za njim zbudila sum in bi se ji Manuel lahko še o pravem času umaknil, je podkupila	vrataria v poslaništvu	in	ga
prosila	pomoči.	Nokai dni nato	je	že
dobila zaželeni naslov. Izvedela ie. da stanuje Manuel v ulici Saint IIo-norč d'Ey!au št. 78.
Helena je bila svojega hitrega uspeha	na moč	vesela in je takoj	poiskala	omenjeno ulico. Odšla	pa	nj
kar k Manuelu na stanovanje, temveč ga je rajši počakala na cesti. Vsa tresoča se od razburjenja je ure in ure čakala nanj, dokler ga ni naposled zagledala. Stopal je poleg neke mlade dame in se vneto z njo pogovarjal.
Kratka vssbircH doslej piisbčsmh poglavij
Prokurist Industrijske družbe Dušan Skobal bi se rad zlepa odkrižal svose nekdanje ljubezni, ločene in lahkomiselne Rade Sinčeve. Njeciova strojepiska, ne posebno bistra Mara Mr-šolova, išče priložnosti, da bi qa omrežila. Škobal, sicer poštenjak, toda tudi vetrnjak, bi se oprijel tudi te rešilne bilke, vendar čuti. da to za zrelega in poštenega moža ne bi bilo častno. Zeli si druqačneqa izhoda Tedaj mu pa usoda sama priskoči na pomoč.
Nada Ilovarjeva je hči železniškeqa uradnika Ilovarja, skromno, toda bistro in ponosno dekle. Poštena ie, nepokvarjena in neizkušena v liu-bezni. Oče jo je bil že .zaročil' z mladim prometnikom Brdnikom, toda Nada čuti, da to ne bo mož zanjo, saj je ona bistrejša od nieqa. Da bi se pa izoqnila družinskim prepirom, vseeno uboqa očeta in ne pokaže odkrito svojeqa odpora , Nada in Skobal, kakšna razlika! Skobal vetrnjak, čeprav ljubitelj lepote, uživač, nestalen v ljubezni. Nada. še neodkrita lepotica, ki se v niei komaj prebujajo prva čustva, strooo vzgojeno dekle, ki pa vendarle pozna zakone predmestja in ulice, sai jih nehote vsak dan vidi. In iz teqa spoznanja raste tih. toda odločen odpor proti lahkoživosti in poceni ljubezni, proti nenravnosti in vrioq|avim ženskam, kakor ie nična slučajna znanka Mara.
In vendar se med škobalom in Nado vname ljubezen, tista nesmiselna, toda sladka in nepremagljiva .ljubezen r.a prvi pogled*. Bogve, kaj le zamikalo pri Nadi Škobala? Morda niena puritanska vzqoja, njena nedotaknjena nedolžnost in njen nezlom-'nvi ponos? Morda njena plaha, še
ROMAN * NAPISAL MARIJ S K A L A N •
VAN KAIT Medicinalni zobni prašek
Morda prav to Nado še boli zmede, kakor bi io bile zmedle priliznjene besede, ki jim ne bi verjela. Razdvojena, pa vendar srečna steče v hišo.
V Skobalu ie to doživetje postavilo na qlavo vse njegovo doiedanie vrednotenje ljubezni in ženske. Čuti. da se qa ie zdaj dotaknila resnična in prava ljubezen — in zboji se ie.
❖
»Ne. Bodiva odkrita, gospod Škobal! Kaj bi pa imeli od mojega prijateljstva? In končno: Ali je prijateljstvo med mladim moškim in mlado žensko sploh mogoče?«
»Zakaj bi ne bilo?«
»Ne trdim, da so mogoče izjeme, a te samo potrjujejo pravilo. Priznajte! Čemu hočete navezati z menoj prijateljstvo? Ne vem, če se tega čisto točno zavedate. Po mojem mnenju se. Pa recimo, da se ne. Pravo ozadje je namen pridobiti mc po prijateljstvu za ljubezen. In za kakšno ljubezen? Za tako, kakršno ste iskali doslej pri tistih, ki so io same iskale, ne da bi pri tem mislile dalje ko do trenutkov. Prepričana sem, da ste toliko pošteni, da ne boste tajili, kakšni so vaši resnični nameni. Saj menda ne boste rekli, da me iščete zaradi nekih višjih namenov?«
»Morda bi res lagal, če bi vam ta trenutek to trdil,« je priznal. »Toda nekaj je, kar me že od tistega večera, ko sva se prvič videla, sili v vašo bližino. Ne vem zakaj. Ali vi ne čutite prav nobenega nagnj£nja do mene? Ne mislim na nagnjenje lju—
kakor zastrta lepota? In čeprav ie Nada takoi spoznala v Skobalu nevarnega človeka, moža trenutnega uživanja, duševnih neskladnosti, ie vendarle čutila, kako jo nekaj skrivnostno vleče k njemu. Zganila so se višia gibala..
V Skobalovi pisarni se ie Nada slučajno seznanila s Škobalom. Ponosno ie odklonila njegovo nič hudega ne mislečo ponudbo, naj ve-čeria z niim in njegovim prijateljem Boljakom, pa strojepisko Maro. in tudi ni hotela sprejeti povabila v kino : ?.a prihodnji dan.
■Kako ialov odpori Pod tenko prevleko dostojnosti, ponosa in vzgoje, le že tudi v Nadi vzplapolaga ljubezen, zabilo je srce. vzvalovala kri. In tako si to dekle, ki ie doslej hodilo premočrtno po začrtani poti. ne more pomaqati. da ne bi drugi dan sama odšla v kino k predstavi, kier sedi tudi včerajšnja družba: Mara, Škobal in Boliak.
Odiroal se ie kamenček, ki je zaustavljal plaz čusiev in straslil Proti svojemu prepričanju sprejme Nada Škobalovo povabilo in qre z družbo, ki jo je bila po končani predstavi .odkiila' v čakalnici kina, v bližnjo gosiilno. Po nckai kozarcih vina se vsi štirje: Mara. Boliak. Škobal m Nada preselijo v kavarno. Pod vplivom neznanega občutia sreče se Nada vso razživi. Nič čudnega se ji ne zdi, da sedi sama pozno v noči z ljudriu, ki so ji bili včeraj še tuii, dobro ji de. da ji qovori Skobal lepe besede, vsa razigrana ie in vedra. Zdai ie celo pila bratovščino s Škobalom m qa poljubila
Njegov poljub jo je vso prevzel, toda hkrati tudi zresnil in priklical v
resničnost Preveč poželenja ie bilo v njem... Dušan Skobal ie pa pri tem poljubu odkril nekaj, kar ie bil vse življenje poqrešal. To dekle ni samo razvnemalo njegovih čustev, bičalo njeqove strasti, zganilo ie v niegovem srcu struno, ki doslej še nikoli ni bila zapela: liubezen. 2e ie čutil, da Nado ljubi, še več. da jo ima zelo, zelo rad in da ie ne bi hotel več izqubiti. Vendar okolje in razpoloženje ni nmerno za lakšna nežna občutia.
Vsakdanji pogovori se pleto med njima, da, Nada mu celo očita, da ie vrtogiavec in da mu prav nič ne zaupa Posebno po tem poljubu ie vsa nezaupna m bi rada domov. Škobal jo pospremi.
Tesno drug ob drugem hodila po zasneženi cesti v predmestje. Škobal bi rad zabrisal neubranost ki se je rodila v qostilm med njima, in io prosi naj mu poslane prijateljica. Nada mu pa odkrito odvrne, da ne verjame v prijateljstvo med moškim in žensko V obraz mu pove, da tudi Prav nič ne veri< me njegovim lepim besedam, ker čuti. da bi si io rad prisvojil, toda ne za priiatellico. temveč za kratek užitek, za bežno liu-bezon, ki io mimogrede pozabiš
Čeprav Skobal o vsem tem ni premišljeval. začuti, da Nada v bistvu resnico govori In tudi Nada čuti tiho Priznanje v niegovem molku To spoznanje. ki ponižuje njeno čisto in Jepo ljubezen do niega. io tako zaboli, da iame jokati.
Dušan Skobal še nikoli ni videl takšne ženske Tako razvihrana ie, ^dai vesela do neba. zdai vsa potrta, zdai velikodušna in ljubezniva, zdai zapeta in ponosna Toda io ta nasprotja delajo še lepšo, dragocenejšo m mikavneišo To ie ženska, ustvarjena za liubezen, ustvarjena pa ■udi za spoštovanje in tiho občudo-n^pie. In smili se mu. ker ie lako P-^kušena Ves prevzet io spet po-i|ubi. toda tokrat ie megov poljub
dok
az m poslanica prave ljubezni.
VAN KAIT
ZOBNA PASTA
zavedam se, da bi vam bil storil kar koli, da bi morali ihteti. Kaj se je zgodilo?«
»Nič,« je rekla med ihtenjem. »To ni zaradi vas.«
»Zaradi česa potem? Kaj vas teži?«
»Ne vem,« je zašepetala. »Ne silite me v obup. Ali ne čutite, kako mi je nerodno. Bila bi rada sama «
»V tem položaju vas noben moški na svetu ne bi mogel zapustiti. Nič več ne bom silil v vas z vprašanji. Toda prošnje, da vas spremim do doma, mi ne morete in ne smete odbiti! Stopal bom čisto mirno in tiho ob vaši strani.«
»Pojdiva!« je zašeretala in si z robcem otrla solze.
Tiho sta slopala dalje skozi noč in meglo. Sla sta po dolgi, zapuščeni ulici. Nikjer ni bilo na oknih nobene luči in	nikjer	glasu žive	duše. Samo
pod njenimi	nogami	je	škripal za-
mrznjeni sneg.
Skobal je premišljeval. Nešteto misli mu je drvelo skozi možgane. Kakšna je ta lepa ženska? Kaj se skriva v njej?	Vselej, ko je	za	trenutek mislil, da	jo je	doumel	in	jo dogledal,
se je hipoma spremenila in mu pokazala čisto novo, dotlej nepričakovano podobo. Kako se je samo v nekaj urah tega večera vse spreminjalo z njo in med njima. Najprej je. bila mrko molčeča, potem je govorila resno, nenadoma je oživela in iz nje je bruhnilo toliko opojne vedrine. 2e je mislil, da se je prej samo potvarjala in je šele tedaj pokazala svoje resnično veselo bistvo. Osupnila ga je in očarala. Nekaj ga je potegnilo k njej. Komaj se je premagal, da je ni objel in prižel k sebi. Pa je t :di to prešlo naglo kakor preblisk svetlobe v noči. Po>em se je razjezila, zresnila in zdaj je v tre-
bezni. Ta ne more vzplamteti tako nanagloma. Vsaj ne do spoznanja. Mislim na potrebo sniti se včasih in pogovoriti. Ali je to nepošteno?« »Ni,« je priznala Nada »Torej?«
Ni mu odgovorila. Obrnila je glavo v stran, da je ne bi videl v obraz. Iz njenega srca se je dvignil val nerazumljivih čustev in jo hipoma vso prevzel. Nič ni vedela od kod so nastala in kaj prav za prav pomenijo. Bilo ji je samo neznansko tegobno, da bi zakričala, se vrgla zviška v sneg, zagrebla vanj obraz in zaihtela. In ta čustva so še naraščala. Ko bi mogla samo pobegniti od njega in steči sama dalje proti domu! A, saj mora, moral Ne sme dovoliti, da bi opazil njeno tegobo! Kaj bi si potem moral misliti? Zbrala je svoje zadnje sile in se obrnila k njemu:
»Veselilo me je, gospod Skobal, in iskrena vam hvala za nocojšnji večer! Od tu dalje grem sama domov. Lahko noč!«
Ponudila mu je rokp, katero je zgrabil z obema in je ni hotel izpustili. Začudeno je vzkliknil:
»Ali me hočete sredi pota odgnati? Kaj sem vam storil zlega? Gospodična Nada...«
Tedaj se ni več mogla premagati. Čustvo tegobe v njenem srcu je doseglo višek. Nepričakovano za Sko-bala je izbruhnila v plač. Začuden in preplašen je tiščal njeno roko, da mu ne bi pobegnila. Ne, zdaj je za vse na svetu ne sme pustili preč. Izvede.. mora, kaj jo teži? Čemu joka?
»Moj Bog, kaj se je zgodilo?« je vzkliknil in stopil bliže k njej. »Ne
VAN KAIT
KHEMA ZA BBITJE
z resničnim čustvom hrepenenja po ohranitvi stikov s tem nerazumljivim dekletom. »Morate mi brezpogojno obljubiti, da se še vidiva. Ali mi obljubite?«
»Če v resnici želite, morda,« je rekla Nada.
»Hotel bi se pogovoriti z vami o marsičem...«
»Natanko vam ne morem ničesar obljubiti,« je dejala, a videla se bova spet. Kmalu. Zdravstvujte!«
Tedaj se je Škobal zavedel, da sta se ves ta čas vikala, čeprav sta pila bratovščino. Sam se je temu začudil. Imel je vedno navado piti bratovščino z vsakim simpatičnim dekletom, ki je to hotela in se potem nikoli ni zmotil. Kako se je mogel zdaj? Pa se mu je zazdelo Jo čisto naravno. Njene spremembe razpoloženj so mu tudi podzavestno branile, da bi jo tikal. Zdaj je pa začutil potrebo, da bi vsaj v trenutku slovesa postala intimnejša, zato je dejal:
»Menda sva oba pozabila, da se tikava. Torej Nadica, sestrica, oglasi se čimprej!«
Stopil je k njej, jo prijel za roke in ji zrl v oči, ki so bile v noči polne izžarevanja neke čudne svetlobe. In ob tej svetlobi je mahoma pozabil na vse, kar je bilo ves večer med njima Sam ni vedel, kdaj jo je objel, prižel k s'bi in poljubil. Ni se branila, kar ga je še bolj presenetilo. Toda čim jo je poljubil, se ga je osvobodijo, mu zaklicala »lahko noč!« in izginila pri plotnih vrat.h skozi vrtiček proPi hiši.
Skobal je obstal pred plotom in strmel za njo tudi še potem, ko je že zaklenila za seboj hišna vrala. Prav počasi se je odtrgal od plota in se pričel vračati proti mestu.
»Kaj je bilo vse to?« se je spraševal. i'Ali me nemara le ljubi? Pa je vse tako čudno... Čudovita ženska. Kako naj jo razumem? Kako naj se vedem nasproti njej, da bo prav? Saj me je zmešala kakor petošolčka. Zares, Nada, Nada, kaj si?«
nutku, ko je pričakoval vse drugo na svetu kakor io, izbruhnila v jok.
Trudoma se je skušal domisliti, če je kdaj v življenju že poznal katero, ki bi jo bilo tako težko razumeti, pa se ni domislil nobene. Pač, »»ada Sinčeva je tako muhasta, toda njena spremenljivost je le igra. la tu pa ne igra. Njena menjajoča se razpoloženja so pristna. Toda kaj jih povzroča?
Nenadoma mu je šinilo v misel, da ga nemara ljubi. Pa je to misel takoj spet odgnal. Ne, ljubiti ga ne more. Če bi ga ljubila, bi se vedla drugače. Dušan Skobal je natanko vedel, kako sc vedejo ženske, kadar koga Ijub.io. Kaj potem? Že se je pripravil, da bi silil vanjo z vprašanji, a se je premislil. Saj gotovo ne bi nič opravil. Ne bi mu povedala. Tako je molčal. Tudi ona je molče stopala poleg njega. Šele ko sta se že bližala njenemu domu, se je Škobal zopet opogumil in dejal:
»Mislite si kakor hočete, ta večer mi bo ostal do smrti v spominu. Toliko nerazumljivega je bilo v vsem tem. Pa je bilo kljub temu lepo. Ali mi boste kdaj povedali, kaj vas teži?«
»Morda,« je rekla. »Kadar bom sama vedela.«
»Kdaj se bova rpet videla?«
»Morda še kdaj, morda nikoli več,« je odgovorila
»Ne, to ne sme biti naiino prvo in zadnje srečanje,« ie vzkliknil Snoba!
VAN KAIT
CHAMPOO
po Tivoliju, kadar je šla s sošolkami na sprehod.
To ljubezen je moral plačati s padcem v peti gimnaziji, ki je docela spremenil nadaljnjo pot njegove usode. Moral je zapustili humanistični študij, ki njegovemu očetu, podeželskemu trgovcu, že prej ni bil po godu, m presedlati na trgovsko šolo, do katere ni imel spočetka ne smisla ne razumevanja. To ga je za nekaj let odvrnilo od žensk, katere je pričel prezirati z nekakšnim obešenjaškim cinizmom. V tem razpoloženju ga je potrdila pozneje, ko je končal šolo in bil v prvi praktikanski službi, še njegova tedanja mlada gospodinja vdova, pri kateri je stanoval v študentovski sobici še ves skromen in neznaten, navezan slej ko prej na prispevke svojega očeta.
Tista gospodinja ie nekoč odkrila, da ie Dušan Škobal, ki mu je bile tedaj že osemnajst let, po svoji visoki in krepki postavi že fant od fare, pa tudi po obrazu zal mladenič. Kako se je potem zgodilo, da sta se s to mlado gospodinjo zbližala, Dušan prav za prav niti sam ni vedel. Zgodilo se ie pač, da se je nekega večera znašel v njenem objemu, četudi ni čutil do nje prav nobene ljubezni. Toda bila je prva ženska, ki si ga je prisvojila, in to je bilo zanj tako novo doživetje, da se ga nikakor ni branil. Nasprotno, zamikalo ga je, toda samo telesno. Njegovo srce je ostalo neprizadeto. Le prekmalu je pa opazil, da on ni edini katerega se gospodinja oklepa. Čedalje boli pogostoma je pričel prihajati k njej v hišo starejši upokojenec^ in nekega dne mu ie mlada vdeva povedala, da mora biti niune ljubezni konec, ker se bo z vdovcem poročila in si mora zato oskrbeti ru-god stanovanje
To ga je še bolj ozlovoljilo. Posle) ie gledal na ženske sploh kot na nekaj manj vrednega. Celo na svojo malo starejšo sestro Zoro, ki je bila tedaj že učiteljica Polagoma ie v njem dozorevalo prepričanje, da je ženska nesposobna resničnih globljih čustev, in vodijo vsa njena dejanja le tvarne potrebe. Iz tega prepričanja si ie ustvaril svojo preprosto uživaško filozofijo in iskal ožjih stikov samo s takimi, ki so mu potrjevale . nazor. Cim je katera pričela, kakor je on mislil, »igrati komedijo ljubezni«, ji je obrnil hrbet. Tako je dobil v krogih znancev že zgodaj žig »ženskarja«, lovca na ženske zaradi ženske in se na:tesneje spoprijateljil z zobotehnikom Draganom Boljakom, ki ga je v svojih snretnostih še prekašal.
IV
Dušan Skobal je moral čedalje več misliti na Nado. Po tistem večeru mu je vse pogosteje prihajala v misli celo sredi deta. Mučila so ga mnoga vprašanja, katerih m mogel razvozlati Včasih se je zamaknjeno zastrmel v daljavo, kar prej ni bila njegova navada. Premišljevati je pa moral tudi o svoji preteklosti. Zaljubil se je bil že zelo zgodaj, in tisfe prva pubertetna ljubezen ga je globoko prevzela irt mučila. Vplivala je nanj mnogo globlje kakor na njegove tovariše na srednji šoli, ki so tudi približno ob istem času preživljali svoje prve srčne krize. Cilj njegovih hrepenenj je bila leto dni od njega mlai-ša dijakinja z liceja, ki je stanovala malo dalje od njega v isti šišenski ulici. Opazil jo je bil prvič skozi okno, ko je v jeseni sedel s knjigo v roki na soncu in se gulil latinščino. Bila je nežno dekletce v modri oblekci in njegove srčne želje so pričele poslej romati za njo po vseh poteh in ob vseh časih. Počasi je zamrlo zanj vse, razen nje, tudi šola. Toda poguma ni imel, da bi le enkrat samkrat stopil pred njo in jo nagovoril. Samo skozi okno jo je gledal, ko je hodila mimo. ali pa stopal od daleč za njo
človek ni na potovanju nikdar dovolj previden. 0 tem se jo prepričal tudi Jorgen Brunk, ko je v nek»m zdravilišču predrzuo nagovoril neko tujo damo:
»Oprostite, mislim, da se že poznava,« jo je vljudno vprašal in snel klobuk.
»Ne, ne poznava se.«
»Potem je že skrajni čas, da postaneva prijatelja.«
»Ali se vam zdi?« je še dokaj prijazno odvrnita tujka.
»Morda imate danes zvečer čas, gospodična?«
»Nisem gospodična, poročena sem.«
»Tako? Škoda. — In vaš mož?«
»Mož je ostal doma. Sama sem v zdravilišču.«
Jorgen je še zmerom upal.
»Potem bi kljub temu lahko,..«
»Ne, res ne morem,« je resno rekla dama. »Prvič nisem ena tistih, ki »i kaj takšnega privoščijo, drugič vse zdravilišče ve, da sem poročena In da mojega moža Tli tu. Pomislite, kaj bi rekli ljudje, če bi me na tepem videli z vami.«
»Saj bi taliko rekli...«
»No?«
»Lahko bi rekli, da sem vaš mol in da sem vas nenadno obiskal.«
KRATKO
ZNANJE
Napisal J. E Rosler
Dama je obstala in se nasmehnila. Smeh jo je še polepšal.
»Neumni ravno niste,« je priznala. »Torej drži?« je silil Jorgen.
»Ne, nemogočet« —
A čez čas je vendar privolila.
V 24 URAH
barva, plasira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in •vetlolika srajce, ovratnike, ta-
rtniee itd. Pere, »uši, monga lika domače perilo. Parno Sieti posteljno perje in puh
tovarna JOS. RE1CI1 LJUBLJANA
Ko je Jorgen čez tri ure s svojim kovčegom stopil v hotel, v katerem je Irena že šest tednov stanovala, je vprašal vratarja:
»Ali je moja žena naročila zame sobo?«
»Da, v drugem nadstropju.«
»Hvala.«
Jorgen je zadovoljen in dobre volje odnesel svoj kovčeg v sobo, se preoblekel in odšel nato v hotelsko jedilnico. Bil je na moč ponosen zaradi svojega uspeha. Nasproti mu je prišel natakar.
»Z ženo bi rad večerjal v zimskem vrtu,« je dejal Jorgen.
»To žal ne bo mogoče,« se je priklonil natakar.
»Ali so vse mize zasedene?« se je začudil Jtirgen.
»Mizo bi že še dobili, — a milostljiva gospa...«
»No?«
»Gospa je pred četrt ure odpotovala.«
»Odpotovala?« Jorgenu so se zaši-bile noge. »In ni ničesar naročila zame?«
»0 pač,« je odgovoril natakar. »Dejala je: ,Moj hotelski načun za zadnje tri tedne bo poravnal moj mož, ki je pravkar prišel'.«
ISVO PRALNI PHAŠEK
Toda ena izmed tistih mnogoštevilnih v krogu njegovih znank in prijateljic, sedem in dvajsetletna ločenka Rada Sinčeva, si ga ie vendarle znala podvreči z večio oblastjo Dušan je vedel, da je ženska brez moralnih kvalitet, kar ga sicer m vznemirjalo, toda bilo je v njej nekaj demoiiizma, ki mu m mogel čisto odolevaii. Tudi ko se je ie naveličal, ji m mogel tako preprosto obrniii hrbta, kakor ga je pred njo drugim. In to celo tedaj ne, ko je določno vedel, da mu ni zvesta in da ga izkorišča
Bilo je res, da si je često zatrdno dejal, da mora biti med njim in Rade enkrat za vselej vsega konec, toda kadar je spet stala pred niim s svojo brezmeino sladkostjo, z. medom namazanimi besedami ah pa histeričnimi scenami, kakor je pač že terjal položaj, se je nazadnje vselej vdal njeni volji
Ko se je do dobrega zavedel te svoje slabosti nasproti njej, je postal sam nase nejevoljen. Odločno si je pravil:
»Tega mora biti konecl«
Da bi bilo tega čimprej konec, je pričel namenoma iskati novo ljubezen, ki bi ga toliko pritegnila nase, da bi imel dovolj moči odtrgati se z vso trdo brezobzirnostjo od Rade. Toda kakor zanalašč ni mogel dolgo najti nič primernega. Mislil je bežno na nekatere, tudi na Maro, toda ne v njih ne v njej ni bilo ničesar, kar bi ga bilo moglo toliko privlačiti, da bi našel iskano moč nasproti Sinčevi.
Zdaj pa je nenadoma trčil ob Nado Ilovarjevo. Zc prvo srečanje z njo ga je prevzelo z željo po njej. Toda mislil je, da bo razvoj njunega prijateljstva hodil enako pot, kakor so ga vsi prejšnji. Vse bo le ljubimkanje brez globljih nevarnosti. Drugo srečanje z njo ga je pa navdalo s spoznanjem, da Nada m taka, da bi se bilo mogoče z njo samo poigrati. Zbližati bi sc mogel z njo samo, če bi se vanj resnično zaljubila, a če bi se zaljubila, kaj tedaj? Terjala bi, da se z njo oženi.
»Tak nai bi bil torej konec moje svobode?« je vzkliknil dva dni po tistem večeru z Nado. »Ali se je moje življenje res že tako dnleč nagnilo, da sem zrel za zakonski jarem?«
(Dalie prihodnjil)
t/cecoi -	(utri
Vzgoja včeraj:
Mati svoji pet in dvajsetletni hčerki-edinki:
»Kdaj boš prišla domov?«
»Danes obuj volnene nogavice!«
»Zakaj si vzela tako malo juhe?«
»Ne razumem, kaj ti je všeč na tem človeku.«
»Kdo ti je posodil tisto strašno knjigo, ki jo imaš na nočni omarici? Zakaj ne bereš rajši česa drugega?«
Kakšna je bila še včeraj slika odrasle hčere-edinke in njene matere? Oglejmo si jo: mati, izmučena, bolehna. živčna, hči-edinka naj bi ji bila v oporo in tolažbo na stara leta. Kakor senca spremlja mater povsod, zamudi svojo mladost, boječ se, .da je mati ne bo mogla pogrešati', odbije nehote nekaj dobrih snubcev in je na najboljši poti, da se razvije v čemerno staro devico. Ali: mati ima dva in štirideset let, hči pa pet in dvajset, in vendar se zdita kakor dve sestri. To bi ne bilo napak, če ne bi mati pogosto pozabila na svojo vzgojno in naravno nalogo. Nekam nerodno ti je pa, če srečaš dve ženski, obe enako načičkani in naličeni in ju ločiš samo po tem, da je mali nalašč otroško naivna, hči pa starikavo modra. Ali: zaradi . bedastih vsakdanjih malenkosti, ki grene življenje materi in hčeri, se iskreno razmerje med njima izpremeni v sovraštvo med obema odraslima ženskama, ki druga drugo mučita, si gledata na prste in se brez nehanja zbadata. Le redkokdaj sta pri včerajšnji vzgoji živeli mati in odrasla hči v prijetnem, neprisiljenem soglasju, utesnjevali soju prostor, čas in neupravičeni predsodki.
Kakšna naj bi bila vzgoja odrasle hčere jutri? V družinah, kjer ni edincev, to vprašan/e ni tako pereče. Ker pa žal danes starši tako radi ostaja/o pri edincih tn edinkah, se vseeno dotaknimo tega problema, vendar poudarjajoč. da ga ne obravnavamo zalo. ker naj bi družina z edincem postala merilo, temveč samo zato, ker ori vzgoji edincev in edink največ grešimo.
Kako sl zamišljam vzgojo edinke iutri?
Denimo, da imam hčer, ki bo čez dobrih dvajset let imela pet in dvajset let. Ko bo končala srednjo šolo, dobro podkovana s splošno izobrazbo, se bo morala odločiti za kakšen poklic. Ni potrebno, da postane prav taščitna sestra ali profesorica matematike. Ce ima pa kakšno izrazito oraktično zmožnost, ali če je nadar-iena za to ali ono znanstveno panogo, naj svoje znanje izoblikuje in izpo-oolni. Skušala jo bom pa obvarovati vseh mogočih .tečajev', ki trajalo četrt leta in nalrcajo človeka s površnim znanjem, ki ga prav teko hitro pozabiš, kakor si se ga bi) naučil. Dekle naj se v mladosti posveti določenemu poklicu in ne šele deset let po končani šoli, samo zato. ker te ni bila poročila, aU ker se mora Jama preživljati Poklicna izobra?ba
ne sme biti odvisna samo od petično-sti staršev in tudi ne od morebitne poznejše praktične uporabe v zakonu, temveč naj dekletu pripomore do nečesa lepega: do samostojnosti, do veselja, ki ga občutiš, če se bližaš svojemu cilju, in do prijetne zavesti, da nekaj znaš in nekaj pomeniš.
Z gospodinjskim delom in kuhanjem naj se moja hči seznani mimogrede, ne bom zahtevala, naj dan za dnem namesto mene pomiva posodo, vkuhava sadje, ali lošči parket. Lastno gospodinjstvo je najboljši učitelj, zato je dovolj, da bo moja hči pripravljena za praktično gospodinjstvo v svojem domu, ne bom pa zahtevala, da bi bila podkovana v mojem načinu gospodinjstva.
Kako bova pa uredili, da ne bova druga drugi živce uničevali? Zelo preprosto. Ko bo moja hči izpolnila 25. leto —- upoštevajoč, da ima svoj po klic — si bo lahko omislila svoje stanovanje. Morda ljubko garsonjero — če je kuhanje ne bo veselilo, bo lahko jedla doma — ali pa enosobno stanovanje z vzorno urejeno kuhinjo, ki ji bo tudi pozneje, če se bo poročila, prav prišla.
V svojem domku, pa tudi če ga bo komaj za bobek, bo moja ,mala‘ kraljevala po mili volji. Ker bo samostojna, odgovorna le sama sebi, bo imela mnogo prednosti, pa tudi nekaj skrbi več, kakor če bi bila doma pri nas. Naučila se bo bolje ravnati z denarjem, ker si bo morala skrbno razdeliti svoje izdatke. Z začudenjem bo ugotovila, kako relativna reč je denar. Uživala bo pa tudi prijetnosti popolne svobode. Nihče je ne bo ošteval, če bo s cigareto prežgala preprogo, in prav gotovo se ji ne bo treba bati matere, ko si bo, preden bo tekla na sestanek, potegnila nekajkrat čez čevlje s sinjim platnenim prtičem, ki spada prav za prav na mizo...
Morda bo ta ali oni pripomnil, naj ostane hči, dokler se ne poroči, pri starših. Lepo, toda praksa ie pokazala, da ie takšno sožitje čedalje slabše, čim starejša je hči. Na koncu koncev gre po navadi hči vseeno od hiše. toda zgrda. Ali ni boljše, če se izognemo tej nevarnosti tako, da jo prehitimo?
Ali ni tudi boljše, da je naša edinka samostojna, odgovorna sama sebi, kakor pa da bi bila eno tistih cineastih. neodločnih deklet, ki v varnem okrilju doma čakajo, da gre Življenje mimo jih, ki ničesar ne tvegajo, pa tudi ničesar ne dožive in ne dosežejo? Velike bolečine in veliko veselje gredo mimo njih. Ali ni v lem neka tragika?
Ko bo moja ,mala' imela pet in dvajset let, bom jaz nosila pet križev, moja dolžnost je torej, da že zdaj skrbim za svoje zdravje in za svoio zunaniost, da ii tedai nihče ne bo mog"l očitati, da je svoio ,ubogo, staro, bolehno mamo' pustila na cedilu.
NAS NAGRADNI NATECAI
Kotiček za nraktične gospodinje
Za vsak prispevek, objavljan v lei rubriki, plačamo 10 lir
Ohrovtova enolončnica na vipavski način
Skuhai pol kile fižola in I kilo krompiria. vsako posebej v slani vodi Na rezance zreži 1 lU kile ohrovta. Porabiš lahko tudi mehke in zelene □lave. ker so okusnejše od belih in trdih. Ohrovt operi iu qa do mehkeoa skuhaj. Ko ie mehak, odlii vodo. osoli, dodaj kuhan fižol in krompirjevo «>do, zmečkan kulian krompir in po potrebi še vrele vode Vse skupaj apopraj. zabeli s prežaaniem. ki cia naredi na kakršni koli maščobi, dodaj strok sesekljaneoa česna, premešaj. prevri in daj na mizo. led ie zelo izdatna in okusna ter zaleže za šest oseb
Na isti način lahko narediš enolončnico. če zmešaš kislo repo. fižol in krompir, ali pa kislo zelje fižol in krompir	M. H.. Ljubljano
Drobno pecivo
v zadnjih časih nam ie večkrat težko, če nas obišče kakšna prijateljica ali prijatelj in mu nimamo s čim postreči Zelo poceni si pripravimo pecivo, ki nam bo marsikdaj pomagalo iz zadreqe.
V skledo stresi tri skodelice moke. V skodelico si pripravi mlačneaa mleka ki na dobiš iz kondenziranega mleka ali mlečnega nadomestka. V mleko stresi pol kavne žličke jedilne sode nekaj zrnc saharina za bolnike, neko hko sladkorja, žličko cimeta in nekoliko nastrgane limonove lupinice, ki si jo že poleti posušila. Iz vseqa ugneti primerno testo, zvaliai na precej na tenko, zreži na kvadrate in potem vsak kvadrat čez pol da dobiš dva trikotnika. Vsak trikotnik nadeval z nadevom, ki qa pripraviš iz qrozdiiča Orozdjiče polij z mlekom. da je boli sočno lz trikotnikov zvij roolitče in iih lepo rumeno za-oect. Se tople potresi s sladkorjem Z. |.. Ljubljana
Repni močnik
Sladko repo zreži na drobne koščke in io osoljeno kuhaj. Ko ie že precej mehka, ji dodaj nekoliko zrezaneaa krompiria Ce nimaš krompiria. ie ied prav tako dobra, če vanio narežeš nekaj korenčkov Ko ie vse kuhano, vse skupai pretlači in zalii z vodo Ko zavre, zamešaj primerno količino enotne moke in nekoliko koruzne, da postane ied boli suha Med vmešavanjem moke mešai. da se ne naredijo svaljki. Ko ie močnik po desetih minutah kuhan in prav tako oost kakor navadni močnik, zabeli z maščobo, na kateri zarumeni nekoliko sesekljane čebule.	I.	K..	Ljubljana
Za vsak prispevek, objavljen v »Kotičku za praktične oospodinie«, plačamo 10 lir Znesek dvionete lahko takoj po objavi v naši uoravi. Po pošti pnsiliamo šele takrat, ko se nabere več takšnih nakazil. — Prispevke naslovite na Uredništvo »Dru-žinskeaa tednika«, Kot:eek za nr^U-tične aospodinje, Ljubljana, Poštni predal 253.
Zii prijatelje živali
Naša Dodi in Poki
Kdor koli utegne imeti psa. ga je imel ali bi ga rad imel. ta se prav gotovo zanima za vse, kar se tiče naših velikih, in malih, gladkih ali skodranih štirinožnih prijateljev. O njihovem življenju in vdanosti do gospodarja bi se dalo veliko napisati. Ali ni čudovito, da je lahko pes zmerom vdan in dobro volje? Da je pes naš najboljši prijatelj, je nekoliko pretirano, vendar pa srečamo precej psov, ki so v resnici pravi in resnični človekovi prijatelji.
Neki velik mislec je dejal: »Kolikor bolj spoznavam ljudi, toliko bolj ljubim živali.« Ali te ne prevzame vsega ljubezen, zvestoba in hvaležnost, ki ti jo izkazuje pes? Ali nas ne osramote živali večkrat 8 svojo vdanostjo?
/
m
(Ti trije modeli go risani izrečuo ta »Družinski tednlkt in n'so hili *e objavljeni )
Temnomoder zimski plašč prenovimo po našem prvem modelu. Plašč je brez ovratnika in ima na hrbtu globoko qubo. Ovratna ruta in rokavice so belordeče črtaste. Zelo dobro došel nam ie vselej zimski svetlosiv kostim. Cel sprednji del ie iz pliša ali nizkeqa krzna, qrejejo nas pa veliki žepi. Ovratna ruta ie živordeča. Iz dveh plaščev, ki sta že precej obnošena, naredimo novega. Zadnji del je na primer temnorjav, sprednji deh in rokavaj sta pa svetloriava. Na isti način lahko kombiniramo tudi dve druqi barvi, na primer temnozeleno in vinskordečo.
Psi ne morejo govoriti, toda kdor razume njihovo govorico, mu lahko zelo veliko povedo. Ali ne ljubimo psov prav zaradi tega, ker ne govorijo, ampak za to, ker se z vsem svojim življenjem prilagodijo nam samim?
Za njihovo zvestobo pa smo jim dolžni, da zanje skrbimo. Doma imamo psičko Dodi iu psička Pokija. Oba se med seboj dobro razumeta, vendar se pa včasih tudi spreta. V hišni veži imata postavljeni vsak svojo pasjo hišico, ki ni ne premajhna, pa tudi ne prevelika. Hišici sta postavljeni na suhem in v zavetju, da jima je tudi pozimi to[)lo. Na dnu imata slamnjačo, ki je preoblečena z grobim blagom. Ulago vsak teden premenjamo in operemo, da se ne redijo bolhe.
Dodi je še precej mlada in se rada igra. Med staro šaro smo našli trdo gumijasto žogo in leseno kroglo. Z njima se po cele ure moti iu igra, mi pa nimamo škode, ker ne prevla-čuje iz kota v kot ne čevljev, ne copat in pusti tudi preproge iu stole pri miru.
Kadar oba psička kopljemo, ju kopljemo prav tako skrbno kakor kakšnega otroka. Voda ne sme biti ne
prevroča, pa tudi ne premrzla. Posebno pazljivi pa moramo biti, da milnica in voda ne pridela psičku v oči ali ušesa. Ko sta skopana, ju do suhega obrišemo in počešemo -z redkim glavnikom. Češemo ju pa na rahlo, ker psička prav tako trga kakor nas, če nas frizerka le preveč vleče za lase.
Kadar se Dodi in Poki spreta in si napovesta vojno, takrat je najboljše, če ne kličemo ne enega ne drugega, ampak oba polijemo z mrzlo vodo. Mrzla voda ko blisk hitro ohladi prevročo kri!
Pes naj je trikrat na dan. Zjutraj in zvečer le kakšno malenkost, za to pa opoldne izdatnejše kosilo. Jed naj bo čista, v čisti posodi in pripravljena vsak dan ob isti uri. čez dan mu večkrat izmenjamo vodo, ki jo
Zimski komplet iz naqubaneqa krila in podložene, prešite dolqe bluze.
ima zmerom v isti posodi in na istem prostoru.
Vsak pes ima ovratnik, na njem pasjo znamko. Čez dan je torej ovratnik potreben, ker ga nanj zapnemo na vrvco, če gremo v park ali v mesto. Vsak večer pa ovratnik psu odpnemo. Psu dajmo čim več prostosti in ga nikar ne vodimo okoli samo na vrvci. Pes se bo zletal. ker zahteva to njegov organizem, mi sami pa imamo s tem samo korist.
Če sta Dodi in Poki bolna in jima izmerimo temperaturo, večkrat pokaže termometer 39 stopinj. Vendar to še ni najhujše, ker je normalna temperatura pri psih nekoliko višja kakor pri človeku. Giblje se namreč med 38 in 38,5 stopinje.
Ne Dodi in niti Poki nista skoraj nikdar tepena. Ubogata na besedo in sta najbolj užaljena, če zavpijemo nanju: >Fej, sram te bodi!< ln res ju je sram. Repka stisneta med zadnji nogi, se treseta od strahu in jo hitro pobrišeta v svoji hišici.
Bolan pes zahteva vso pozornost in nego. V posebno težkih primerih moramo poklicati živinozdravnika. Za odstranjevanje raznih lažjih nezgod dobimo v lekarnah prav dobre preparate, prav tako tudi zdravila za čiščenje krvi kakor tudi za okrepitev vsega organizma. Slabotne pse in psice, ki doje, lahko okrepimo s posebnimi zelo dobrimi preparati. Vendar pa moramo biti pri izbiri zdravil previdni. Zato je najbolj pametno, če se posvetujemo z živinozdravnikom.
Vaša polt je barometer vašega zdravja
Danes ste že v tretje zavrgli svojo kremo za nego obraza, ker niste dosegli z njo še nobenega uspeha. Prebrskali ste vse predale in predalčke, kupili ste novo kremo, plačali zanjo lepo vsotičo, uspeha pa le ni in ni. Zdaj delate krivico raznim kremam, pravega vzroka — slabega zdravja — pa le še niste odkrili.
Polt in zdravje
Zdrava, sveža polt je znamenje vašega zdravja. Polt. ki postane premastna, presuha, porumenela ali posuta s črnimi pikami, nas takoj opomni, da nekaj v našem zdravju ni v redu.
Mastna polt
če je polt precej mastna in se nam puder na njej sprijemlje v kepice, je to znak zelo močnega delovanja in izločevanja žlez lojnic. Premočnem,i Izločevanju žlez lojnic so pa pogosto vzrok bolna jetra, leno črevesje ali želodčne motnje.
Najboljše v takem primeru je, da iz prehrane izločimo vsako maščobo, sadje, omake. Pijmo malo, jedi dolgo žvečimo, sveži kruh nadomestimo s
i prepečencem, če se mu že ne moremo popolnoma odpovedati, kar bi bilo najpametnejše.
Suha polt
Če je postala naša polt kljub skrbni negi pretirano suha, je to znamenjej da manjka našemu telesu vode. V takšnem primeru moramo večkrat na dan izpiti kozarec sveže vode. Ogibajmo se jedi, ki pijejo vodo, kakor sta kruh in krompir. Zdravnik nam bo pa lahko dal še posebna navodila.
Polt se tudi nekoliko osuši zaradi raznih črevesnih motenj, zlasti pa zaradi nepravilnega delovanja ščitne žleze. Pravilno zdravljenje nam bo pomagalo, da bo postala naša polt spet lepa in zdrava.
Akne, razširjene znojnice, zajedalcl
Akne, vnetja lojnic, ki se v mladosti razvijejo v mozolje, po navadi hitro izginejo, vendar nekaterim tudi ostanejo. Le-ti delajo napako, da poskušajo mozolje odstraniti z raznimi kremami, pravega vzroka v organizmu samem pa ne iščejo. Vzrok mozoljem je največkrat pretirano delovanje žlez lojnic, ki izločajo maščobo. Kanali teh žlezic se zaradi preobilne maščobe zamašijo, naredijo se mozolji in zaje-dalci, Le-ti se okužijo, postanejo rdeči in se razvijejo v akne.
Izvor vsega tega so največkrat motnje v delovanju jeter in pa žlez lojnic samih. Velikokrat najdemo tudi iste vzroke, ki povzročajo mastno polt, le da so tu še bolj poudarjeni.
Rumena polt
Že dalje časa opažamo, da imamo rumeno polt. Temu so naša jetra kriva. Brž ko opazimo izpremembo barve na polti, iščimo vzrok v jetrih. Nekateri določeni izločki dajejo polti rumeno barvo, namesto da bi se izločali v žolč. Posledica tega je zlatenica. Med motnje, ki povzročajo rumeno polt, prištevamo tudi nosečnost.
Rdeča polt
Če imamo lepa rožnata lica, nikar ne zavidajmo bledičnim, ker so bleda lica znamenje slabokrvnosti, pomanjkanja svežega zraka, zastrupljenosti in telovadbe. Če pa postane polt le preveč rdeča in mozoljčasta, moramo poskrbeti zanjo.
Če smo rdeči v obraz, je lahko to posledica slabega in neurejenega krvnega obtoka, da nam kri pritiska v glavo. Če smo po jedi rdeči v obra? in nam je vroče, imamo premalo že
lodčne kisline. Zdravimo si želodec, ne pijmo med jedjo in ne po jedi, odpovejmo se vsem začinjenim jedem, alkoholu, čaju in kavi.
Ali čutimo naval krvi v obraz? T« trajno raztezanje kožnih žilic je posledica motenj v krvnem obtoku. Ozdraviti nas more le zdravnik.
Druga znamenja slabega zdravja
Poleg zgoraj omenjenih znamenj nas opozarjajo na slabo zdravje še naslednja:
Če prične beločnica rumeniti, pazimo na jetra!
Če se nam nohtje lomijo, krhajo ali odstopajo, pazimo na slabokrvnosti
Če postanejo lasje motni in ne ,drže‘ pričeske, bodimo pazljivi. Mastne lase imamo največkrat hkrati z mastno poltjo, zato lahko iščemo iste vzroke.
Če kreme ne moremo lepo gladko vtreti v kožo, če nam puder ne ,drži‘, če se nam polt lušči in žari. merimo temperaturo!
Kakor vidite, nepretirano negovanje in skrb za polt ni slabost, temveč nujna potreba, če si hočemo cbvaro-vati svoje zdravje.
Živali rade pijejo alkohol
Ljudje pogosto mislijo, da so živali ljubiteljice brezalkoholnih pijač, a se zelo motijo. Kmetovalci vedo povedati o konjih, ki z delavci na polju pivo pijejo, in o svinjah, ki so se celo opijanile z njim.
V Londonu je nekoč neki kočijažev konj pri svatbi popil pol steklenice šampanjca. Slon, ki so ga imeli v nekem angleškem cirkusu, je pa sploh postal velik pijanec. Nekoč ko jo cirkus potoval v neki drug kraj in se je slon sredi poti nenadno ustavil in ni hotel dalje, mu je nekdo nalil v gobec alkohola, da bi dobil novih moči. Od tedaj se slon često noče prej premakniti z mesta, dokler no dobi malo alkohola.
Po barvi obleke ugotoviš starost
Medtem ko v Evropi le težko ugotoviš, koliko je ženska natanko stara, se Korejčanke naravnost trudijo, da bi pokazale svoja leta.
Dekleta na Koreji nosijo rožnate i« svetlorumene obleke, ženske, ki s< sla 'e okrog trideset let, modre, sta rejše ženske pa samo bele obleke.
Herausgeber: K. Bratuša, Journaltst; verantwortlicher Redakteur: H. Kern, Journalist; Druckerel: Merkur, A. G. in Ljubljana; fur die Druckerel verantwortlich: O. Mihalek — "lla in Ljubljana. — Izdaja li. Bratuša, novinar; odgovarja II. Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. iL v Liubliani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek — vsi v Ljubljani.