Zdravimo si rane! (Dopis s Štajerskega.) V 3. štev. ,,Učit. Tov." sem čital koprneče želje nekega tovariša, ki si želi tako neizmerno jasnih, vedrih dni, si želi orjaškega stanovskega ponosa — napredka. Eesnica je, dragi sotrpin, da zaostajamo vsi, stari in mladi, da v svoji brezbrižnosti ne opominjamo samih sebe — svojega stanu. Ali, bodi mi dovoljeno, kje pa ima ta brezbrižnost svoj vir, odkod se seli v srca našib tovarišev? Žalostno sicer, a pomagati ne morem — resnica je! Ako je kdo preziran, ako ga preganjajo, se mu gotovo ne zljubi, ali mu splob. ne pride na um, da bi silil kam v kako delo, da bi se ogreval za kako stvar, ki je mogoče tudi njemu potrebna. Da smo pa prezirani nekateri, tega ne bo menda nihče zanikaval; da nas nižje višji pritiskajo, šikanirajo, to je tudi istiua in mi menda ni treba navajati dokazov in prizorov, ki so se mi neštetokrat ponavljali; najgrše pa je, da nas celo preganjajo in še nesramno preganjajo, tožujejo, da, celo okrog po javnih lokalih opravljajo. — Dragi tovariš, to ne rodi samo žalosti, to neti v duši tudi obup! Nadučitelj ima kot mi vsi drugi zakonito odkazan delokrog, ima pa več dela, več skrbi, večjo odgovornost, zato pa tudi večjo m o 6. V njegovih rokah je usoda podrejenih, tembolj provizoričnih učiteljev. Kakšen je njegov značaj, kako goji kolegialni čut, tako ravna potem spodrejenimi. Veliko jih preeenjuje svojo moč, jo zlorablja, a ker je nadučitelj, ima prvo in odločilno besedo pri višjih oblastih — ti, nižji, pa trpi, ali si kriv ali ne! Torej, dragi tovariš, povej mi, ali čutiš v sebi veselje za delo, se ogrevaš za stanovsko zavednost iu za procvit stanu, če te tvoj nadučitelj grdo in neusmiljeno preganja, te toži, sikira — pušča pred vrati tvoje učilnice špijonirati ?! Boš li voljan delati in izpodbujati še druge k delu, če se zaganja tvoj šef v tebe pri oblastvih s tako silo, da ti odtrga, kar sta prarica in trpljenje dolgih let — tebi namenila? Ako te izpodrine pri kompetenci za tvoje lastno mesto, kjer si mogoče že 2 do 3 leta služil in se ubijal kot provizoričen učitelj — ali 6e smatra tebe, ki si mogoče pravtoliko trpel in študiral kot on — za blapca, ki mora svojemu tiranu brezpogojno upogniti tilnik, povej, kako ti je pri srcu! Taka zloba pusti sled r tvoji duši, in če je ta duša še mlada, neizkušena, nežna, vrhutega pa mehkočutna, bo ta sled velika brazda, ki se ti ne zaceli vse življenje. Zoperno ti bo vse, postaneš brezbrižen, in kaj ti je do tega, če nazadujemo, če padamo v sramoto vsemu narodu. Nič ti ni, tega sploh ne opaziš, ker plava pred tabo vedno le tvoja bridka usoda in — negotova bodočnost. Najhujše udarce pa dajejo šele tisti, ki so z izvrstnim U8peho_ prebili celih 8 gimn. razredor, se morda učili potem celo krščanske Ijubezni dve do tri leta v bogoslovju, in sicer zato, ker prezirajo druge nneučene" in ker jih jezi, da niso več kot bi bili labko. Resnica teh besed je znana menda marsikatprernu, čeprav ne iz lastne izkušnje, pa veadar iz tega, kar je slišal. Ako tedaj hočeš. da bomo delali vsi in širili stanovsko zavednost, moraš najprej odpraviti te pege in raadeže, ozdraviti posamezne ude stanovskega telesa, da ne bomo sanjali in premišljali o krivičnosti in neusmiljenosti svojih — tovarišev. Pravtako pa, kakor nam ne prija pedanterija, pravtako ni ljubo tudi nadučitelju, če mu nalašč nagajajo. Tak se tudi ne bo silil med družbo delujočib, ker bo mislil otožen le nase — in na neslogo pod domačo šolsko strebo. Tovariši in tovarišice, bodimo strpljivi ljubeznivi med seboj, bodimo si naklonjeni in ljubimo se, potem bo delo igrača in do smotrov ne bo daleč! Peklo me je že dolgo; dolgo sem že nameravai sesti in pisati, pa vsekdar sem bil preveč razburjen in pustil sem rajši, samo da ni padla trpka beseda ali mi celo ušlo kako ime. Danes pa, ko sem prečital tvoje vrstice, neznani sotrpin, danes me je pa s silo potegnilo, in mirno je teklo pero. Dovolj sem prebil, dovolj in labko bi pisal, pa odpustil sem, ker se mora samo maščevati. — čez sedem let pride vse prav. Vedi torej, dragi neznanec. da želiin tudi jaz več ponosa, samozavesti in stanovske zavednosti, a najbolj si pa želim k olegijalnosti — ker ta je mati vsemu drugemu. Zelim zdravnika, ki bi spretno lečil te rane posameznim udona stanovskega telesa; želim vsega, česar si želiš ti! S t r e m i 1.