Poštnina platana v gotovini. Posamezna številka velja 2 K, Izhaja vsak masec enkrat. Urednlltvo In uprav-nlitvo Je v ielenbur* govi ulici 5|l. i I M ' I Oglase se raCuna po posebnem ceniku. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Odgovorni uredniki Ivan Petkovlek. Glasilo Pokrajinske zveze društev hišnih posestnikov za Slovenijo v Ljubljani. Štev. 2. Ljubljana, 20. februarja 1922. Leto IR. Noši protestni shodi. (Nadaljevanje.) Velik protestni shod hišnih posestnikov iz Ljubljane in ostale Slovenije je bil, kakor smo že poročali skl,ican na nedeljo, dne 11. decembra 1921 v veliki dvorani hotela Union« v Ljubljani. Protestni shod je otvoril ob 10. uri dopoldne predsednik g. Ivan Frelih, pozdravil zborovalce in zborovalke ter se zahvalil za tako mnogobrojno udeležbo, da je bila dvorana kakor tudi galerija popolnoma polna hišnih posestnikov in zlasti tudi posestnic. Prav posebno pa je pozdravil gosp. dr. Jova Stojanoviča, podpredsednika društva hišnih posestnikov v Beogradu. Izrekel mu iskreno zahvalo, da se ni zbal truda ter se podal na tako dolgo pot, da s tem dokaže solidarnost, boriti se skupno z nami za odpravo neštetih krivic, ki se nam gode. Iz njegovih izvajanj se bodo zborovalci prepričali, da jim je treba iskati zavetja pri bratih Srbih, in če bomo skupno nastopali, bomo gotovo dosegli svoje pravice. Društva hišnih posestnikov iz Hrvatske je zastopal g. predsednik Mo-, drušan iz Karlovca. Obema tujima gostoma so zborovalci napravili največje ovacije. Nadalje je predsednik pozdravil navzoče zastopnike iz Maribora, Studenca, Celja, Kranja, Jesenic, Trbovelj itd. S svojo obilno udeležbo ste pokazali, da se zavedate potrebe skupne organizacije, skupnega dela, po drugi strani pa, da ne odobravate današnjega položaja, temveč, da hočete, da se razmere spremene. Iz mojih izvajanj bodete sprevideli, da je potrebno skupno delo, da si zopet priborimo naše pravice. Spoznali bodete, da uredbe niso dobre, da so se poslabšale ter se nam hoče marsikaj vzeti, kar smo že imeli. Z zadnjim protestom smo dosegli, da smo z novo uredbo v materijalnem oziru na boljšem, v pravnem oziru pa je uredba veliko slabša kot so bile prejšnje, posebno kot bivša avstriji ska stanovanjska uredba. Ko je začel zakonodajni odbor sedanjo naredbo prereše-tavati, zaznali smo, da jo hočejo poslabšati. — Nam se je očitala demagogija. — S to uredbo hočejo zaščititi ekonomsko slabeje na račun hišnih posestnikov. Omenim, da je to največja demagogija, ki sfe jo morem misliti. Dalje je zakonodajni odbor določil, da se za povišanje vzame kot podlago stanarina iz 1. 1914 v kronah. Po tem bi mi prečani veliko manj dobili, kar so bratje Srbi odločno odklonili, da pokažejo solidarnost in pa potrebo enotne uredbe za celo državo. — Zakonodajni odbor ima samo pravico sedanjo uredbo odobriti, ne pa neko novo uredbo napraviti. Ko smo zvedeli za vse te okolnosti, sklicali smo zastopnike cele države na. posvetovanje v Beograd in se posvetovali, kaj nam je ukreniti. Zahtevali smo popolno prostost po 1. majniku 1922. Potem smo se podali k ministru za socijalno politiko g. dr. Kukovcu po deputaciji, ki jo je vodil bivši minister Savčič. Pojasnili smo mu nevzdržne razmere, ki vladajo danes med nami in najemniki. Zahtevali smo prostost za vse stavbe in posebno za lokale; dokler se to ne zgodi pa, da gospodar lahko tudi za sebe oziroma za svoje otroke stanovanje dobi v svoji hiši. Davke in doklade je na najepmike primerno razdeliti. Gospod minister je uredbo drugače tolmačil, kakor delajo oblasti. Če bode bogatin stanoval zastonj, kakor sedaj, potem ne bo nihče zidal. Če se sedaj hoče komu, ki ima 6 sob, stanarina zvišati, trdi, da ne more plačati, da mu njegovi mali dohodki tega ne dopuščajo, hoče pa vseeno imeti 6 sob in ne misli, da bi se moral omejiti na 2 ali tri sobe. — Pri g. ministru smo razpravljali o vseh točkah naših zahtev. Zakonodajni odbor, ozir. odsek, ki ima vprašanje uredbe rešiti, je napravil razne kombinacije. Uredba, katero je izdelal minister, oziroma njegov referent, obstoji iz 2 delov. Prvi zadeva zidanje novih hiš. Je to slaba ideja, ki je iz Slovenije zašla v Beograd, da bi se stanovanjska beda odpravila na ta način, da bi prispevali vsi najemniki, pa naj si bodo kjerkoli na deželi. Gospod minister je odločno trdil, da tega ni v uredbi, ko smo jo pa v roke dobili, smo videli, da bi tudi gospodar prispeval k zidanju. Zato, ker bi od najemnikov za državo pobirali, pa se nam je obljubila 2 % provizije. To točko so Srbi energično odklonili. — Stanovanjsko bedo so zakrivili drugi faktorji, nam se pa hoče naprtiti, da jo odstranjujemo. Zakrivila jo je vlada in tisti, ki niso hoteli imeti smisla za naše predloge. Naj bi bili naselili urade v barake in druge prostore, privatne hiše pa pustili za stranke. Z denarjem, s katerim danes stanarino za urade plačujejo, bi bili že lahko napravili barake in stanovanjsko bedo omilili. Mesto, da bi vlada pospeševala industrijo in obrt, je šla tako daleč, da je stare hiše kupovala. Kako se stanovanjsko vprašanje nesmiselno rešuje, so dokaz temeljiti članki »Slov. Naroda«, katerih ni pisal kak hišni posestnik, ampak državni uradnik, ki ima že dolgo časa dela z uredbami. Le-ta je celo predlagal, naj se stanarine 20 krat povišajo, za drž. uradnike naj se pa iz davkov, ki se bodo iz tega dobili, preskrbijo stanovanja. Pameten nasvet. Naj omenim še neki članek enega tukajšnjih dnevnikov od včeraj, katerega tudi ne pripisujem dotičnemu uredniku, ampak samo dopisniku. List trdi, da si vlada ne zna pomagati, da nam je preveč dala, sedaj bi nam pa rada reducirala in da se je takrat greh naredil, ko je minister dr. Kukovec dovolil 3 kratno oziroma 4 kratno povišanje. Dotični dopisnik gre še dalje in pravi, da hišni posestniki preširoko sedijo. Tako naivno in nesmiselno ta član-kar! — Ko je zakonodajni odbor reševal stanovanjsko uredbo, začeli so barantati, koliko časa bo stanovanjska uredba še obstojala. Po novem načrtu bi bili izgubili lokale, ki so sedaj prosti, izgubili bi bili 6 kratno povišanje, dobili pa samo to, da sme gospodar odpovedati, če za sebe rabi, dobi pa stanovanje šele takrat, kadar najemniku preskrbi drugo stanovanje. (Medklici in smeh.) Po sedanji naredbi je popolnoma nemogoče, da bi gospodar prišel do svojega stanovanja. Jako trda točka je podlaga, da mora trgovec imeti dovoljenje od leta 1914. Našel se je sodnik, ki je trdil, da mora biti pri odpovedi tudi trgovina vže od 1. 1914. Po tem bodo ostali le osiveli trgovci, naraščaja pa ne bo nobenega. Sedaj je bilo v uredbi, da gre prednost do stanovanja onim, ki so v državnem interesu. Tukaj je stanovanjska uredba smatrala lahko tudi koga drugega za državni interes, ne samo državnega uradnika. V novi uredbi je pa izrecno določeno, samo drž. uradniki. Ne morem si misliti, kako, da vsi drugi molče, trgovci, obrtniki in vsi privatni nastavljen-ci, samo mi se moramo pehati za druge. Šele takrat, kadar koga zaboli, zakriči. Pred dnevi se je hotelo deložirati tajnika trg. zbornice, ker to ni tako važen faktor, kakor neki drugi, ki je drž. uradnik, ki se je šele pred kratkim poročil. Na vse strani smo intervenirali in posredovali, da se moža ni v sredi zime na cesta dalo. Torej vidite, kam peljejo take uredbe. Slaba je uredba tudi za to, ker ni jasno, kedaj ima gospodar pravico dobiti stanovanje v lastni hiši. Posvetoval sem se z več juristi, pa nobeden ne ve tolmačiti, kaj se pravi to, dobiti stanovanje za pravne naslednike. Naredbe naj bodo za vse jasne in praktične, ne pa samo zato, da se ljudi bega in nejasnosti dela. Po avstrijski naredbi je hišni gospodar saj nekaj pravic imel. Stranka se je imela ozirati na hišni red, — in če se je hišni red kršil, je imel hišni posestnik pravico do odpovedi. Sodišče pa tega ni vpoštevalo, in če je po nemarnosti najemnika voda kar iz drugega nadstropja tekla, pri g. sodniku je zmagal najemnik, hišni gospodar pa propadel. Pa tudi to je v novi naredbi odpadlo in pravi, da je le takrat pravica do odpovedi, ako se kvarijo posamezni deli, torej, če se že hiša ruši. V zakonodajnem odboru se je izdelal načrt, naj bi uredba veljala do konca leta 1924, potem pa bi dobili pravico do razpolaganja naših hiš. Demokratski klub je to zavrnil in predlagal popolnoma nov načrt in sicer tako, da ostanejo vse sedanje razmere do 1. januarja 1925, za 1. 1925 in 1926 pa se zaščitijo še uradniki in vsi tisti, kateri imajo stalne plače. To se prav, za vseh 6 let bi ostalo pri starem. Če se to zgodi, potem je konec naše lastnine, potem se začne socijalizacija našega premoženja. Kam pa to državo pripelje. To je začetek komunizma. Jaz upam ,da ste me v tem oziru razumeli, da je vsem jasno, da smo popolnoma opravičeno ogorčeni in da se borimo samo zato, da pridemo do takih razmer, da bomo lahko živeli v svojih domovih. Telegrafirali smo na g. ministra dr. Kukovca in ga prosili, naj se uredba ne podaljša. Imeli smo sestanek s Hrvati v Zagrebu in smo na vse merodajne faktorje poslali potrebne resolucije. Radikalni klub smo prosili nadaljne zaščite. Pri g. ministru za socijalno politiko je bila v tej zadevi enketa. Navzoča sta bila v tej zadevi predsednik Savčić iz Beograda in čačković iz Zagreba, jaz sem bil tudi povabljen, pa sem dobil brzojavko en dan pozneje, kot se je enketa vršila. Pri tej enketi so zastopniki hišnih posestnikov tako energično nastopili, zlasti predsednik Savčić, da mu je gospod minister besedo vzel — Opozoril je g. ministra, kake obupne razmere so nastale in da je nujno potrebno njih ublaženje. Povdarjal je, da hišni posestniki nismo nikoli za to, da bi se stranke na cesto dajale in naj se dotični, kdor se noče hišnega reda držati, v določenem roku preseli drugam. Gospod Savčić je opozoril g. ministra na razne tragične slučaje, ki so se dogodili v stanovanjskem vprašanju in tudi na onega v Ljubljani. Mož, ki je bil eden najboljših, kar sem jih poznal, taka blaga duša, je postal žrtev teh razmer. Ko mu je hišni gospodar hotel stanarino le trikratno povišati, ga je to tako razburilo, da je raztrgal pismo. Hišni posestnik ni hotel biti morda oblasten, lepo prijateljsko pismo mu je pisal, naj vpošteva razmere, gostilničar pa se je v svojem sovraštvu do njega izpozabil tako daleč, da ga je počakal v veži in ga na mestu zabodel. Na predsednikov poziv zborovalci v znak žalosti vstanejo. Torej sedaj smo sklicali protestni shod, da solidarično dokažemo, da z našim položajem nismo zadovoljni in zahtevamo zboljšanja razmer. (Dalje prih.) Prvo društvo hišnih posestnikov v Ljubljani je proti popisu stanovanj in poslovnih prostorov v Ljubljani vložilo na gosp. ministra Ivana Hribarja, pokrajinskega namestnika, sledeči ugovor: Mestni magistrat kot stanovanjska oblast I. stopnje, je sklicujoč se na § 16 pravilnika k veljavni stanovanjski uredbi Ur. 1. št. 202, odredil popis vseh stanovanj ir. poslovnih prostorov ter vsega prebivalstva v Ljubljani. V tem oklicu pa je mestni magistrat izrecno določil, da je za sestavo popisa stanovanja kakor tudi hišne pole odgovoren hišni gospodar in brez vsakega povoda hišnim posestnikom preti, da jih bo po § 30 stanovanjske uredbe kaznoval do 50.000 K globe ali pa celo zapora do 6 mesecev, če bi pri teh popisih nastala kaka napačna napoved. Ker se čutimo hišni posestniki s to odredbo mestnega magistrata kot stanovanjske oblasti proti uredbi in popolnoma krivično v naših pravicah prizadeti, obračamo se na g. ministra in pokrajinskega namestnika s prošnjo, da blagovoli navedeni sklep mestnega magistrata kot nepo-staven razveljaviti, odnosno vsaj odrediti, da ne bodo hišni posestniki odgovarjali za krivice, ki jih drugi napravijo. To svojo prošnjo utemeljujemo s sledečimi razlogi: 1. Z zadnjimi stanovanjskimi uredbami vzela se je hišnim posestnikom prav vsaka pravica razpolagati s svojo lastnino, ker vsa prosta stanovanja oddaja samo stanovanjska oblast; hišnega gospodarja ae v tem oziru niti ne vpraša, ali je s stranko zadovoljen ali ne, in če navede posestnik še tako tehtne vzroke proti vselitvi določene mu stranke, se na to popolnoma nič ne ozira. Do zadnje stanovanjske uredbe pa smo imeli hišni posestniki vsaj pravico, da smo dobili na izbiro 3 najemnike, od katerih je potem hišni posestnik po lastni volji enemu stanovanje oddal. S tem je bila lastninska pravica hišnega gospodarja vsaj navidezno varovana. Ker nam je sedaj to odvzeto, ne moremo biti odgovorni, katere stranke so v stanovanju naseljene, koliko da imajo oseb, ker po sedaj veljavnih policijskih predpisih nima gospodar najemnika policijskemu ravnateljstvu javiti, temveč mora to stranka storiti sama. Gospodar pri sedanjih žalostnih razmerah nima niti pravice, da bi nadzoroval, koliko oseb stanuje v stanovanju, posebno ne more vedeti, kedo v stanovanju prenočuje, sedaj pa pride naenkrat mestni magistrat z zahtevo, da naj bo hišni gospodar za to osebno odgovoren in to celo pod kaznijo. Pripetilo se je že nešteto slučajev, ko je hišni gospodar od najemnika zahteval pregled stanovanja ali nastopil proti temu, da neupravičeno kedo v stanovanju prebiva, da je bil hišni gospodar najodločneje zavrnjen v tem pogledu, da to hišnega gospodarja popolnoma nič ne briga, dasiravno je to po hišnem redu izrecno predpisano. 2. Kakor naj se blagovoli g. minister iz vzorcev hišne pole in popisa stanovanja prepričati, so ti vzorci odnosno tiskovine tako komplicirane in nejasne, da jili bodo morebiti pravilno izgotoviti gospodje pravniki, nikakor se pa to ne more zahtevati od priprostih hišnih posestnikov, med katerimi je veliko število vdov. V popisu se zahteva toliko vprašanj, da bo pregled popolnoma nemogoč in nejasen. V popisu se tudi zahteva, da mora hišni gospo