Političen list za
;i narod.
Po pošti prejeman velja :
Za celo leto	. , 10 gl. — kr
za pol leta	. . 5 „ _
za četrt leta	. ■ 2 „ — „
V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. za pol leta . . . 4 „ 20 „ za detrt leta . . 2 „ 10 ,,
V Ljubljaui ua dom pošiljan velji 60 kr. več na leto.
Vredništvo jo v Logovih ulicah štev. 7.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek iu solioto.
Inserati se sprejemajo in velj.'i tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
1'» 2 n n u n 4 ii
^ ii ti ii n 3 ,,
Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
NaroSnino prejema opravništvo (administraci ja) in eksp edicija na Starem trgu h. št. 16.
Zarad praznika izide prihodnja številka „Slovenca" v četrek 28. marca
lir. Vodnjakov govor
pri proračunski obravnavi v državnem zboru,
8. marca. Po stenograjičnih poročilih.
(Konec.)
Na Dolenjskem se je v neki mestni skupini vršilo najnesramnejši kupovanje glasov, se ve, da na korist vladinemu kandidatu; da siravuo je vsled tožbe nekterih neodvisnih vo-lilcev pričeta soduijska preiskava jako hude reči spravila na dan, se je preiskava vsled ukaza c. kr. višje sodnije ustavila, ker bi bil vsled nje vladni kandidat preveč osramoten. Če je pa kakošen c. k. sodnijski vradnik svoj glas dal komu drugemu kakor vladinemu kandidatu, moral se je pripraviti na jako neljubo disciplinarno preiskavo, med tem ko je bil u. pr. sodnijski adjunkt, ki se je dal rabiti za kandidata, nekaj dni pozneje očevidno v pla čilo za to povikšan za deželnega sodnika. Med napakami naših javnih razmer pod tem mini-sterstvom je ta ena najhujših, da nekdaj tako visoko čislano soduijstvo v Avstriji zgublja čedalje bolj svojo veljavo, odkar je politiki služno postalo in so se sodnijski vradniki postavili pod nadzorstvo političnih, dostikrat še ne ju-ridičuo izprašanih vraduikov.
Da oficijelnega kandidata spravijo v deželni ali državni zbor, poslužujejo se vsili tist h vplivov, ki jih vladiua moč dije v sredstvih svojih brezozirni vladi. Načelniki vsih c. kr. vradov, bodisi upravnih, sodnijskih ali davkar-skih, z okrožnicami iu v dvomljivih slučajih tudi osebno in ustmeno svojim podložnim vrad-nikom priporočajo, da naj glasujejo za oficijelnega kandidata. Še poštni načelniki v lastnoročnih pismih zahtevajo celo od privatnih poštnih ekspeditorjev in poštarjev, da naj glasujejo v smislu oficijelne kandidature, ter jim žugajo
Krščanska dobrotljivost.
Kamor se ozremo dandanes, povsod nam zija globoka revščina nasproti. Blagostanje narodno se čedalje bolj manjša, denar zgubil je veliko nekdanje vrednosti ; le nekoliko jih je, ki žive v razkošni bogatosti, večina komaj, komaj ima, s čimur se more preživiti. Da, revnih se ni nikdar manjkalo; a kdor pazno čita zgodovino, moral si bo obstati, da revščina nikdar ni bila razširjena tako zelo in tako splošno, da nikdar niso bile tako velike razlike med bogatini in reveži po vsem svetu, kakor v naših dneh. Semtertje pač bilo je še huje ; a kmalo se je predrugačilo ; zdaj pa ne moremo lahko prevideti, da li se bo kmalo iu če se sploh bo premenilo, ali pa, če bomo le še huje zabredli v brezno, ki se odpira pred uašimi ostrašenimi očmi. Kakor pošast dviguje se ua vseh krajih z grozno hitrim napredkom socijalno vprašanje. Liberalizem , ki ima dan-
vzeti pošto, če bi tega ne hoteli storiti. In da se to res tudi zamore zgoditi, priča zopet neki dogodek ua Dolenjskem, kjer so nekemu privatnemu poštarju vzeli pošto, ker je glasoval po svojem, ne pa po prepričanji c. kr. poštnega načeluika. Ker pa pri vsem tem nikdar ne slišanem vladinem pritisku olicijelni kandidati vendar le propadajo in je tudi med volitelji čedalje manj ljudi, ki bi tej vladi na ljubo svojo kožo nastavljali politični nevarnosti, začelo se je v najnovejšem času čedalje bolj pogostoma primerjati, da se voditelji političnih vradov v okraju, tedaj c. k. okrajni glavarji sami voliteljem ponujajo za kandidate. Na Kranjskem smo doživeli, da se je pri zadnjih volitvah za deželni zbor v preteklem letu 5 okrajnih glavarjev očitno ali skrivaj voliteljem ponujalo za oficijelne kandidate; dva sta bila res tudi izvoljena, eden od nemških Kočevcev, eden pa od kranjskega velikega posestva, kar dovolj označuje politično zrelost in samostojnost dotičnih volileev.
Lepi zgled na Kranjskem je vplival tudi na Štajarsko, kjer se je bil za ravno kar ustavljene volitve za deželni zbor v nekem kmečkem volilnem okraju kot kandidat imenoval tamošnji c. k. okrajni glavar, in mogoče je, da bodo še drugi posnemali njegov vstop v politično karenco (kaznovalnico). C. k. okr. glavar ima res mnogo upanja za se, občinski predstojniki so vsled marsikterih službenih opravkov z njim v vedni dotiki in od njega v marsičem odvisni, vsled čudne sostave okrajnih šolskih svetov je rojeni (virilni) načelnik vseh okrajnih šolskih svetov v svojem političnem okraju; njegovi podložni vradniki vodijo volitve mož izbiralcev, on sam vodi kot volilni komisar volitev samo, za ktero imenuje de) volilne komisije. Se li da posel nepristranskega političnega komisarja pri volitvi strinjati s poBlom kandidata, in ni li to pripravno vsaj
danes krmilo države in omike v rokah, zatiska si plašno oči, kakor štruc stiska glavo med peruti, da ne bi videl duhov, ktere je sam vzbudil, kajti on je, naravnost bodi rečeno, on je kriv tako napačnih in nevarnih razmer. A tudi katoliški svet s strahom opazuje pretečo nevarnost, s strahom ne za-se, za svojo reč, ampak za bodoče rodove, za človeštvo.
Nič ne pomaga skrivati si resnico naših besed, nič ne pomaga tolažiti se z neveljavnim: „Bode že bolje." Prvo je, da nevarnost spoznamo, njene vzroke, njena sredstva, njene nasledke, njeno moč, potem da se ji ustavljamo. Reševali so že na razne načine socijalno vpra šanje ; liberalizem skušal si je pomagati z besedami: prostost, občna omika, človekoljubnost, in ko s takimi lepimi a ničevimi besedami ni mogel zamašiti grla stradajočim, poskusil je orožje sile, s policijo in jetnišnicami jel je zatirati one, ki so za trpeče vzdigovali močni glas. Pa če hočemo najti pravo pomoč,
suui in nezaupanje zbujati pri nasprotnih vo-liteljih, o tem bi se dalo še govoriti ; da se pa posel ljudskega zastopnika ne da strinjati s poslom aktivnega političnega vradnika, o tem je sodba v vseh resnično konštitucijonal-nih državah že sklenjena.
Gospoda moja I Če so zastopništva, ki bi imela biti izraz prave in proste volje ljudske, sostavljena na taki podlagi, da komandirani preglasujejo število prosto izvoljenih, se ne mora li narodov polastiti neka silno huda nevolja, neki žalibog opravičen pesimizem proti vsakej nadi srečnejše bodočnosti države in narodov?
Želel bi, da bi naš notranji minister posnemal zgled svojega druga v francoskem mi-nisterstvu, ki je, kakor vemo, oticijelno kandidaturo odpravil s posebno okrožnico do pre-fektov, iz ktere hočem z dovoljenjem g. predsednika par stavkov navesti (čita):
„Vlada odločno odbija nauk o oficijelnih kandidaturah in s tem sklenjeno početje. Iz teh načel izvira najstrogejša nepristranost in dolžnost, vsako dejanje in vsak korak opustiti, ki bi ga znalo ljudstvo tolmačiti kot podpiranje kakega kandidata. V tem oziru se ne strinjam z večkrat izrečeno mislijo, da bi imela vlada pravico in dolžnost zaznamovati kandidata, čigar izvolitev bi jej bila najljubša. Brez dvoma je naravno, da vlada goji željo videti, da volitelji s svojo volitvijo pokažejo svojo vdanost do republike, in vladi prijazne volitve smatrati za dokaz, da je dežela s sedanjo upravo zadovoljna. Nima pa pravice izrazu splošne volilne pravice v svojo lastno korist silo delati, in dokazi zaupanja, ki ji ga volitelji dajejo, pomnože še njeno moč, če ti dokazi prostovoljno pridejo iz srca. Mi imamo pri volitvenih zadevah le to edino dolžnost, da skrbimo za strogo in nepristransko izvrševanje postave. Le na ta način zamoremo de-
moramo poznati vzroke nevarnosti; odstranivši vzroke še le bomo mogli vspešno pomagati. In ti vzroki niso na površini; oni so globoko v duhu časa, v zgodovini zadnjih vekov. Glavni, zadnji notranji vzrok je •• pomanjkanje krščanskega duha in razširjanje nevere. Oni, ki so zaprli ušesa veri, cerkvi, Bogu, oni tudi niso hoteli slušati srca, nravne, vesti; sebičnost jih je vladala, storila jih neusmiljene, krivične. Zakaj nihče ue bo tajil, da naše sedanje društvene razmere se opirajo na krivico; boš li imenoval pravico, če delavec, ki žrtvuje dušne in telesne moči, zdravje in življenje, iu zato dobi le toliko, da se živi od dne do dne, ob času bolezni pa ga pahnejo z družino vred v uboštvo in pogubo, njegov gospodar pa sedi na brez truda pridobljenih milijonih ? Boš Ji to imenoval pravico, ako ubogi kmet, ki je prevzel malo zadolženo kmetijo, mora plačevati po 30—50 odstotkov trdosrčnemu Židu, in ta nima druzega dela, kakor da vknjižuje
želi dati svobodne in odkritosrčne volitve, po kterib hrepeni."
To so res zlate besede, vredne previdnega rodoljubnega državnika, ki časte vlado in narod , med tem ko v Avstriji vedno in vedno vidimo žalostni prizor, da se vladi še sanja ne vladati v smislu in po želji ogromne večine prebivalstva, in da marveč svoje in svojih organov moč le v to porabljuje, da si v zastopništvih napravlja umetno nenaravno večino, če tudi na kvar javne nravnosti in države.
Kot liberalno ministerstvo je ta vlada nastopila službo, z najlepšimi izrazi (frazami) je narodom oznanovala, da na podlagi državnih temeljnih postav za vse velja enaka pravica, pa je nedolgo potem vpeljala policijsko in bi-rokratično gospodarenje, k&koršoega še nismo trpeli pod nobeno tolikanj grajano samovlastno vlado.
Imamo tiskovno postavo in bi morali imeti tudi nekako tiskovno svobodo, če bi policija in državni pravdnik s tisučerimi konfiskacijami, ki zlasti zadevajo slovanske liste, ne zaduše-vala proste besede, in ne zabranjevala najne-dolžnejše kritike (sodbe) kakšnega vladnega dejanja; konfiskacijska strastnekterih vladnih organov je celo tako silna, da zapečatijo celo govore v državnem zboru govorjene, če so bili tudi brez vsaktere opazke natisnjeni. Prav zelo dvomim, se li to strinja z imuniteto (svoboščino) poslancev ali ne.
Našemu g. tiskovnemu in govornemu mi nistru bi v pazljivo branje priporočal nagovor, ki ga je govoril že imenovani francoski minister notranjih zadev časnikarskemu vodstvu. Tam stoji, (čita): „Republikansko ministerstvo ne skuša javnemu mnenju sile delati, ampak iz raznih njegovih izrazov poiskati, kaj da smatra za koristno, pravično in pravim deželnim koristam za primerno. Ravno zarad tega, ker imam tako visoke misli o nalogi novinarstva , postavil sem mu na čelo enega svojih osebnih prijateljev, ki vse moje nazore pozna in je ua drugej strani tudi v izvrstnem stanu mnenja časnikov prav umeti in ponavljati. Vi, gospoda moja, morate tudi ravnati po političnih postavah, ki zadevajo časopisje, razširjanje (kolportažo), tiskarne in knjigotrštva. Z duhom, v kterem vlada izvršuje te postave, označuje svojo politiko. Zato želim, da naj bo to izvrševanje liberalno, prav zelo liberalno."
Naše ministerstvo je pa svojim vradnikom reklo: „Jaz želim, da naj bo to izvrševanje neliberalno, prav zelo neliberalno." če je res, in to bi bojda težko kdo tajil, da z duhom, v kterem vlada izvršuje tiskovne postave, ozna-
in tirja dolgove, pa rubi uboge dolžnike ? Vsake društvene zaveze pogoj je, da je ono, kar se dobi, in onj, kar se da, enako po vrednosti ali vsaj zelo enako ; to tirja pravica. In koliko je tacega v naših društvenih razmerah, da bi bilo primerno temu pravilu? Krščanstvo strogo tirja pravico; ona je absolutna dolžnost, ki veže vsakega in vsigdar. Ker je svet odpadel od krščanstva, padel je v roke krivici. Da pa tam ne more cveteti ljubezen, kjer se niti dolžnosti pravice ne spolnujejo, to pač ni čudno. Pravica in ljubezen — one ste podlaga vse društvene sreče, sreče posamnih in sreče vsega človeštva; one ste pa tudi glavna stebra krščanske nravue, prve dolžnosti, ki jih uči ona. Le povrnitev k krščanstvu, nepogojno, srčno, resnično sprejetje krščanstva in njegove konkretne podobe, katoliške cerkve, je v stanu pomagati človeštvu iz brezna, kamor je zabredlo.	(Dalje sledi.)
čuje najbolje svojo politiko, potem je naša vlada podpisala svojo lastno obsodbo in bode v zgodovini avstrijskiživela kot konfiskacijsko ministerstvo.
Še veliko nevarnejši, ja, za notranji mir in vnanjo moč Avstrije naravnost pogubna je sovražnost vlade proti slovanskim narodom, ki so vendar večina vsega Iprebivalstva. Imamo sicer §• 19 temeljnih državnih postav, ki je pa le ua papirji, v istini pa se avstrijski Slovani v naravnih narodnih pravicah do enakopravnosti in vpeljavi njihovega jezika v šolah in vradih še vedno žalijo in zatirajo, ter le v eni reči veljajo za ravnopravne z drugimi narodi, kadar je treba namreč davke plačevati ali v vojsko iti. Kakšne hude nasledke da mora preganjanje in zatiranje lastnih slovanskih narodov imeti, o tem se previdni državniki ne motijo, ker kdor se ustavlja duhu časa, ki popolno enako pravico za vse narodnosti tirja, je podoben človeku, ki proti vodi plava, in ki naj čuva, da ga valovi ne zagrnejo.
Umevno je, da vlada, ki se ne opira na večino narodov, s kterimi je celo v nasprotji, in ki se le borno živi od omahljive večine državnega zbora, da taka vlada, pravim, je bila najmanj sposobna koristi naše državne polovice pri obravnavi pogodbe varovati proti ma-djarskim zahtevam, in sploh pogodbo dognati.
Med tem ko si je ogerska vlada prizadevala tista notranja državnopravna vprašanja, ki bi jo bila znala v svojem času pri njenih podvzetjih resno zavirati, o pravem času po obojestranskem porazumljenju vravnati in s Hrvatsko v načinu obstanka se porazumeti, ta vlada ni le koraka storila, da bi se s tako važnim faktorjem avstrijskega državstva, z narodom češkim, dogovorila iu porazumela, ampak je s slepo strankarsko strastjo, Avstriji silno na kvar, če ne v pogubo, avstrijske Slovane preganjala in zatirala, brezznačajno odpadništvo gojila in iz-redila, iu na način, kterega avstrijsko ministerstvo nikdar ne more zagovarjati, od vla-dine mize sim gojila in poostrila nasprotovanje in hujskanje med raznoterimi narodi.
če tedaj posnamemo politično delavnost gospodovalne stranke in te vlade, vidimo kot slabe njene nasledke povsod zmešane, nedo-vršene razmere, rodoljubno čutilo narodov, zlasti narodov slovanskih, oslabljeno vsled napačne politike, ki prave koristi Avstrije in njenih raznoterih narodov zaničuje ter v njenih podlagah omajuje in oslabuje; mi vidimo na eni strani čedalje večo nezadovoljnost, na drugi strani pa skrivno mrzenje do vseh državnih koristi, sploh brezupne razmere, ki zavirajo vse moči posameznih kakor tudi države same.
Taka globoko segajoča zla se ne dado popraviti, še manj pa ozdraviti samo po pre-membi ministerskih oseb, ona so vkoreninjena v politični sistemi in se zamorejo popraviti le z izvolitvijo novih potov pri vnanji in notranji politiki.
Pred vsem bi moralo na mesto tega na nenaravni podlagi samolastnih koristi osuova-nega drž. zbora stopiti pravo iz splošne volilne pravice izvirajoče ljudsko zastopništvo, in v to — tega sem prepričan — bi vsi avstrijski narodi, tudi Čehi poslali svoje poslance.
Tako zastopništvo bi v svojem rodoljubji in svoji previdnosti gotovo prava sredstva našlo, da bi pravično postalo koristim države in naroda, ono bi gotovo znalo medsebojno nezaupanje in boj vseh proti vsem, to žalostno dedšino sedanje strankarske vlade, odpraviti z geslom „enake pravice za vse", in pri svojem početji bi se smelo zanašati na veselo požrtvovalnost vsih avstrijskih narodov, ker imamo
ja vsi skupen cilj pred očmi, namreč ohranitev in vtrjenje Avstrije, ne kot narodne, ampak kot vsem narodnostim pravične ljudske države, (Dobro ! dobro I na desni.)
Dežman v državnem zboru. *)
Dolgo že sediDežman v državnem zboru, a dosedaj je bilo brati njegovo ime vedno Ic v vrsti tistih, ki so našim poslancem in državno pravni stranki nasprotno glasovali. Dolgo že poseda po Dunaji, predolgo za nas; in ravno ker že dolgo sedi v državni zbornici, bi bil stokrat že imel priliko povzdigniti svoj glas za deželo ali vsaj za oni okraj, kjer je bil izvoljen; saj je ravno ta kraj v vednih potrebah, tain vedno revščina golo kost gloda. Vrh tega je pred volitvijo obetal Dolenjcem železnico. Čeravno mi ne verjamemo, da bi bil on v stanu, to obljubo spolniti, bi bil vendar vsaj formalno moral kedaj oglasiti se za-njo, da bi se bil odvezal svoje obljube. Da se bo kterikrat oglasil o tej ali drugih zadevah svojim volil-cem v prid, tega je pričakoval ves svet tim več, ker v deželnem zboru je večkrat kazal v svoji stroki, namreč v zabavljanji Slovencem, iskreno navdušenost in silno zgovornost.
Ali vsega tega ni bilo, Dežman je v državnem zboru pač vedno z levico za ministerstvo glasoval, sicer pa le molčal in molčal, lakor njegov soposlanec krški Hočevar.
To molčanje bi bilo morda še dolgo trajalo, da ni v zbornici dr. Vošnjaka, ki je sprožil uektere reči, ktere pri nas pač vsak ve in čuti, o kterih se pa ne sme pisati, ker je bilo zarad njih že več slovenskih listov po večkrat konfisciranih. Ko je Dežman slišal iz dr. Vošnjakovih ust te reči, se mu je razvezal jezik tako, da je moral govoriti , in ko je bilo izmed treh govornikov voliti generalnega ali govornika za vse, je dal boje sam sebi glas, da je na vrsto prišel. Tako je dobil besedo in njegov glas se je prav po „Tagblattovem" tonu razlegal po dunajski zbornici v veliko dopadaje-uje nemško-liberalne levice. Kedar kdo komu v rog trobi, mu je ljub, če prav je renegat.
Kaj pa je govoril Dežman? Je li potegnil se za svoje volilce? Je li branil interese dežele ? razložil njene potrebe in težave? Je li tožil, kako po vedno rastočem davku peša dežela in kmet? Je li pritrdil dr. Vošnjaku v tem, kako je pri zadnjih volitvah nemčurska stranka na Kranjskem zmsgala? Je li slednjič razvil kak načrt, kako bi se temu v okom prišlo ?
Ne besedice tega. Pač pa se je zaletel najprvo v dr. Vošnjaka, gotovo le zato, ker jc on pred svetom razkril reči, o kterih naši „ustavoverci" (ka-li)nič slišati nočejo. Pa tega, da je zagovarjal početje nemčurske stranke in drugih njenih pomagačev . bi mu ne bilo še tako zameriti, ker se ima tej stranki zahvaliti za vse svoje mandate; prijatelje zagovarjati je tako že vsacega človeka navada. Manj spodobno je pač, pasti po osebi, če se reči ne moreš lotiti.
Ves drugačen pa je njegovega ,.govora" drugi del. Ker je dr. Vošnjak po pravici tožil, kaj se slovenskemu narodu ne da , in razkrival potrebe dežele, je Dežman malo da ne naravnost rekel: „Ve-e!a naj bo kranjska dežela, da je ministerstvo še tako, da ni slabše." V d >kaz temu našteva! je ,.dobrote", ktere je deželi že od države prejela zadnja leta, sploh: govoril je tako, kakor da bi bila ta dežela enaka beraču, ki mora hvaležna bili za vsako drobtinico, ktera jej pade od državne mize.
Dežmanovi razlogi o tem so prav za kmete, ki nič ne vedo o državnih razmerah, celo tega ne, da se državna blagajnica polni iz davkov, ki jej dotekajo iz vseh dežel, tedaj tudi iz Kranjske. Kakor da bi on, ki že toliko let sedi v deželnem zboru in odboru , ne vedel, da je ravno kranjska dežela okoli 7 milijonov davka preveč plačala v primeri z drugimi deželami in ima zato pravico do povrnitve , ki pa ne more nikdar prevelika biti. Da je to, kar je država storila za deželo kranjsko, več ko dolžnost, še neveden kmet ne bo verjel. Da Kranjska dežela — kakor nobena druga — ne pride na kant, za to skrbeti je državi dolžnost, in še več ko to: namreč skrb za lastni blagor; kteri Človek si bo dal odsekati roko , čeravno mu nič ne nese!
Odkar je Dežman prisegel na „proklete grablje", je res čuden človek. Zato se tudi ni čuditi, da je v daljnem govoru naše ljudstvo in deželo tako napačno slikal. Po njegovih mislih mi nismo zreli še za to pičlo avtonomijo , kar se je nam zavoljo drugih je dalo. „Naše občine še dovožnih cest do kolodvorov niso bile v stanu napraviti , bilo je treba deželne postave za to. Tudi ne morejo vzdrža-vati okrajnih zdravnikov, ker naš kmet skrbi bolj za živino ko za-se." Naravno, kajti kdo bo našemu kmetu, ki le prepogosto ni v stanu še navadnih davkov plačevati, nakladal še druge? Kdaj li bi delal ceste do kolodvorov, če je noč in dan pri delu, da ohrani svoje in plača davek? S čim li bodo občine plačevale zdravnike, če imajo za šolske in druge po novih postavah jim naložene potrebe več stroškov, ko prihodkov? Kedar občine same ne zmorejo svoje teže, jim mora pomagati dežela, in če ta ne more, potem država; to je red, to je ustavno; države dolžnost pa je, da ne sme prepustiti poginu nobenega svojih državljanov, še manj pa dežel in občin ne.
Vse to Dežman dobro ve, zato so njegove besede v državnem zbor še veče graje vredne. Toda — ,,poturica je hujši od Turka" — pravi hrvaški pregovor in s tem sklenemo svojo kritiko Dežmanovega govora, ki ta prigovor le potrdi.
Politični pregled.
V Ljubljani, 22. marca.
Avstrijske dežele.
Delegacija ogerska je 19. t. m. enoglasno dovolila od vuaujega ministra zahtevanih 60 miljonov gld. Tudi naša delegacija je to storila, dasi sta Giskra in Plener govorila zoper to. Poslanec Thuvnherr je vojnega ministra interpeliral, zakaj da se kontrolne komi sije vedno gode le ob nedeljah. Miuister je odgovoril, da se to večidel godi iz gospodar-akih ozirov, vendar pa bode skrbel, da se zarad tega služba božja ne bode zamujala. Liberalci so temu odgovoru ploskali, ker gospodarske vzroke stavlja nad verske. Drugod pa o posvečevanji nedelj in praznikov sodijo drugače, in v Genfu so protestantje osnovali poseben odsek, ki ima pretresati, kako bi se posvečevanje nedelj in praznikov zopet vpeljalo. V ta namen je razpisal posebna darila za najbolji spisj, ki naj bi v pripovedki poja snil silna zla, ki jih zarad neposvečevanja ne delj človeška družba zlasti vradniki in de lavci trpe.
Državni /<l»or nadaljuje obravnavo o državnem proračunu, ki pa ne zanimiva ob činstva tolikanj, kakor druga leta, ker ob enem zborujete letos delegaciji.
Ogerski ministri so bili te dni vnovič
na Dunaji, da bi poravnali nasprotne določbe glede nove pogodbe. Pa vrnili so se) brez vspeha zopet domu, ker so bile dotične obravnave boje še prezgodaj. „Mont. Rev." se nadeja, da boste vladi druga drugi nekaj od-jenjale.
Vnanje države. Rusija je proglasila mirovno pogodbo Turčijo. Njene določbe se strinjajo večidel znanimi pogoji. Črnagora se zdatno poveča, Bulgarska postane samostalna Turkom tribu-tarna knježevina s krščansko vlado in narodno vojsko. V pogodbi se nahajajo določbe o izvolitvi kneza, ktere se vdeležijo tudi muhame-dani, ki ohranijo svoje imetje, če v Bulgariji ostanejo. Zemlja, ktero ima Turčija Rusiji od-topiti, ima vrednost 1100 miljonov rubljev, v gotovini pa bode Turčija plačala 300 miljonov rubljev. Rusko poslaništvo bode varovalo ruske omarje in redovnike na Turškem. Dardanele ostanejo za nevtralne trgovinske ladije odprte v mirnem in vojskinem času. Stroške za vjete vojake bode Turčija plačala v 6 letih v 18 obrokih. Kje in kedaj da se bode sklenil ko-nečni mir, to se hoče določiti pozneje. — Iz San Štefauo poročajo „Daily Nevvs", da Ru»i več ne silijo, da bi v Bujukderi na ladije spravili svoje vojake, ker je angleški poročnik Lay-ard Turčiji naznanil, da če angleško brodovje jadrati v Bospor, če Rusom to dovoli. Vbar-tali se bodo tedaj v San Štefanu.
KongrcN sc ima 2. aprila sniditi v Berlinu. Ni pa gotovo, da bi se vršile obravnave tako gladko, kakor se je mislilo. Anglija bi zopet rada pridobila nazaj nekdanji vpliv v Carigradu in od Rusije zahteva, da se mora v vseh mirovnih pogojih podvreči izreku kon gresa, in žuga, da se sicer kongresa ne bode vdeležila. Tudi je Turčijo nahujskala, da noče dovoliti ruski armadi, da bi se v Bujukderi vbarkala, ker se Angleži boje, da bi Rusi na ta načio ne dobili Bospora v svojo oblast.?Sami pa si na vso moč prizadevajo Galipolje spremeniti v drug Gibraltar in Dardanele spraviti v svoje roke, ter delajo že priprave, da bi se njihovo brodovjo tam ustavilo in angleške vojake spravilo na suho. Če bodo Angleži dosti sitnosti delali, jim hoče Rusija v zvezi s Tur čijo in Perzijo napovedati vojsko in prijeti angleška posestva v Indiji. To bi bilo tem nevarnejši za Angleže, ker bi ne dobili lahko kakega zaveznika, ki bi jim v Iodijo hotel na pomoč hiteti.
A4.rečani so sprejeli od Turkov jim ponujeno premirje ter osnovali začasno vlado. Tudi hočejo poslati 4 pooblaščence k kongresu v Berlin, da se potegnejo za pravice grškega prebivalstva na Kreti.
Ik Itima se poroča, da so se IG. t m. papežu Leonu XIII. poklonili vnanji poročniki ; prvi med njimi je bil avstrijski poročnik grof Paar. — Pastirski list (okrožnica) papeža Leona XIII. do vesolnega katoliškega sveta se je že razposlal v vnanje dežele in se bode še le v rimskih časnikih objavil, ko dojde na svoje mesto. — Papež Leon XIII. vsaki teden dvakrat, t. j. v pondeljek in četrtek sprejemlje avdijence. — Kardinal Monako La Valetta ka toliške družbe in časnike celega katoliškega sveta prosi, da naj nabirajo mile darove za novo cerkev Srcu Jezusovemu na čast, ktera bi se zidala v Rimu v spomin Pija IX., ki je posebno povzdiguil med vernim ljudstvom po-božuost k presvetemu Srcu.
Angleški list „Times" objavlja ru munsko spomenico do velikih vlad glede za menitve Besarabije. V zbornici poslancev na znanja Williams, da hoče vlado vprašati, ktere
vojne ladije so v marmarskem morju, kaj hočejo zdaj še tam, ko je Turčija sklenila mir, in je Ii res, da so jadrale skoz Dardanele, dasi je Turčija temu oporekala ?
O italijanskem ministerstvu eni trdijo, da njegova sostava Cairoliu še vedno dela hude preglavice in da on še ni sposoben izbrati si pravih mož, eni pa poročajo, da so novi ministri že izvoljeni. Vnanje ministerstvo se je ponudilo poročniku carigrajskemu, grofu Cortiu, ki pa na ponudbo boje še ni odgovoril.
Turčija oporeka temu, da bi bila IIo-bart paši zaukazala razdejati in požgati vse vstaške vasi ob morskem pobrežji, marveč ima Ilobart paša povelje mirno se porazumeti z ustajniki in le tam rabiti silo, kjer bi bilo mirno obravnavanje zastonj. Vstajnikom v Te-saliji se je ponudila samostalnost, oni pa hočejo zedinjenje z Grško.
Izvirni dopisi.
■z Ljubljane, 20. marca. (Nekaj o Dežmauovem govoru.) Dežman živi in diha le v eni ideji, in ta je sovražtvo do Slovencev. Sicer navadno molči v državnem zboru, le kedar je beseda jo Slovencih, takrat šine (plane) po konci, in jame žolč pljuvati v nas. Kakor so narejene nektere ure, da je treba potegniti za nitko, in jamejo biti, ali pa or-gljati, tako je treba pri Dežmanu le kaj o Slovencih omeniti, in brž mu je jezik razvezau, da jame gosti staro nemškutarsko melodijo o „prokletih grabljah1'. Nedavno je zopet naš poslanec Vošnjak v državnem zboru dolgo govoril o naših slovenskih zadevah, grajal vlado in njen pritisk na Slovence. Njegove besede so bile ojstre, pa resnične, in so toraj toliko bolj zbadale. To Dežmanu ni dalo miru. Oglasil se je k besedi in skušal Vošnjaka pobijati. To pa se mu ni posrečilo, ker se resnica tako lahko ubiti ue da. Dežman obžaluje, da Kranjski deželni zbor še ui skupaj sklican, da bi rešil tiste pritožbe o volitvah, zaradi katerih se Vošnjak toliko srdi. (Kako jih bo ta rešil, to vemo že naprej. — Op. vr.). Dežman toži, koliko je imela ustavoverna stranka na Kranjskem zadnjih deset let pretrpeti (revčki ali je res? v istini vas milujemo! — Op. vr.). Govornik obžaluje, da fungira vedno še narodni deželni odbor , in težko pričakuje dneva, ko bodo nemškutarji prijeli za krmilo Kranjske dežele, ter poživlja vlado, naj to kmalo stori. Se ve da, le brž ven z narodnjaki iz deželne hiše, kajti — znal bi priti kak Ilohenvvart re-divivus, in potem je vse veselje zastonj bilo!
Op. vr.) Dežman trdi, da so se volitve pravilno godile, da vlada čisto nič ui bila pristranska. Oa pravi, da tudi Slovenci uradnike za svoje kandidate postavljajo in da je Vošnjak sam uradaik. (Mi menimo, daje med uradnikom in uradnikom lahko tak razloček, kakor med dnevom in nočjo. Tudi Herman je uradnik, pa kot poslanec nevstrašen in kakor neodvisen. Več na uradnikov pa ni tako krepkega značaja, ampak več ali manj obračajo svojejmnenje po volji vlade, in take poslance za-metujemo. Sicer pa je Dežman sam kot muzealni kustos tudi deželni vradnik, z dr. Vošnjakom v eni vrsti in dobro ve, kako reči stoje, zato mu ni treba tega še bolj na tanko razlagati. — Op. vred.) Dežman se baha, dasi mi Slovenci v Ljubljani skoraj nismo upali kandidata postaviti. To baharijo pa naj bi raje opustil, ker sam dobro ve, kako razmere stoje, da je med vsemi volilci jedna tretjina uradnikov in penzijonistov, druga tretjina pa so omahljive;, ki se obračajo mnogi po zaslužku in drugih ozirih, in le ena tretjina volilcev je trdnega
politiCnega prepričanja. Naj prid« le fcdeiali-titičua vlada, in bomo videli, kako ho bo I)ež-manovi stranki godilo!
Da bi dokazal, kako na« ustavoverci ljubijo, navaja Dežman tri dobroto. Prva je gorenjska železnica, katero nam je po njegovih besedah podaril lleust. Mi dvomimo, da bi bila ta železnica Slovencem nu ljubo zidana: če se je že Itudolfova železnica zidala, kam so jo hoteli iz Beljaka nadaljevati, če ne v Ljubljano'/ Druga dobrota je tistih 700.000 gold., ki jih je dežela dobila za inkamerirani deželni zaklad. To pa ni nobena dobrota , ker ta zaklad je lastnina deželna, ktero je ona tirjala nazaj, in kar jo dobila, jej gre Iu po pravici. Tretja dobrota ju bojda znesek , ki ga je dala vlada za Kranjsko zemljišno odvezo.
Tu je pa treba opomniti, da je država za deželo dobra stala, in da je tedaj primorana zanjo plačati, kedar ta več ne more. Dežela je bila oškodovana pri deželnem zakladu , po nebno pa je dokazano , da je Kranjska dežela od 1. 184:» do 1. lH«;:t okoli šest miljonov preveč davka plačala. Kaj hoče potem tistih bornih 176.000, ki nam jih zdaj država na leto nazaj plačuje za zemljiško odvezo V To še 5°/„ obresti niso od gori omenjenih ii milj. gld., ker bi ji sicer plačevala :!()().()()() gld. ne pa samo 176.000 gld. letne podpore.
Konečuo Dežman še hvali vlado, da je našim kmetom nekoliko tlakov odpisala, Žb se je dostikrat dokazalo, da je. Kranjska z davki preobložena, in da v primeri s sosednimi deželami Štajersko, Koroško in Tirolsko preveč davka plačuje. Kaka dobrota je potem, če se nam nekaj davka odpiše?
Najbolj interesanten pa je Dežmanov govor tam, kjer govori o zedinjeni Sloveniji. On meni, da hočemo napraviti neko „avHtrijsko liulgarljo" dozdaj še nepoznanih mej. Kes je, da mislimo še vedno ua zedinjeno Slovenijo; pa kdo je sedaj o njej govoril, celo Vošnjak je v svojem govoru ni omenil. Hvaležni smo toraj Dcžtnanu, da je to vprašanje zopet enkrat v razgovor spravil Pa kdo mu je dal povod ? Urez dvoma njegova vest, on čuti in sluti, kaj mi hočemo, on ve, da je ta naša težnja opravičena, zato mu ne da miru. Mož se ne moti: mi ne bomo mirovali, dokler Slovenije nemarno, naj se tudi sedaj še postne h njej o v dunajskej lesenjači tej ideji I Tudi slovenske univerze v Ljubljani je Dežman omenil. Da, tudi to hočemo; in če prav te želje vsak dan ne ponavljamo, znano je vendar Dežmanu, da ta želja v naših srcih spi, drugače bi ga ne vznemirjala; iu ker je tako dober bil, da nas jn na te naše opravičene težnjo vnovič opozoril, izrekamo mu tu Hvojo zahvalo, zagotov-Ijaje ga, da v istini prav resno tudi na slovensko vseučilišče mislimo in da ga nam Dežman ne bo zabranil, kedar prid« naš čas, kajti turška vojska je pokazala, tla je zaHtonj ustavljati se duhu časa in teku zgodovine, in ravno, ker trdno upamo v svojo bodočnost,, to nas dela nepremagljive, ker duh je močneji od mesa, in ideja je močneji od fizične sile!
Domače novice.
V Ljubljani, 23. imuni.
(Sl.nibo mcHlni t/H jiraklikanta), za ktero ne je oglasilo 27 prosilcev, jo dobil g. Kcrd, lt r a d a ft k a.
(Nu kori»t „Narodno Bole.",) društva v podporo ljudskim Šolam in rev šolski mladini bodo v dvorani ljubljanske čitalnico tri javna predavanja, in sicer: I. 24. marca t. 1. govori gospod not. kanil. Karol Križinau, „o razvoji človeškega dela"; II. .'U. marca t. I. govori
Izdajatelj ni odgovor«! vradnik: Filip II,..!.
gospod dr. Valentin Zarnik. „o italijanski po-vestuici sedanjega časa"; 111. 7. aprila t. I. predava gospod dr. Karol Dleineis, „o blaznih in priredbah za duhobolne". Začetek točno ob U. uri dopoldne. Vstopnina za vsa 3 predavanja: jedna osoba 1 gld., družina 2 gld., dijaki 00 kr.; k posameznemu predavanju: 50 kr. za osobo. Vstopnice se dobivajo v „Na rodni tiskarni", pri gosp. „Vaso Petričiču" na mestnem tergu in na dan predavanja pri »kani",
(Slovensko i/ledaliSSn.) V sredo 27. t. m. napravi dramatično društvo zadnjo predstavo v tej sezoni — in je izbralo za ta večer burko v 2 dejanjih ,,Snubitev brez vspeha" In komično, priljubljeno spevoigro v 1 dejanji ,,1'ri meni bodi", v katerej vloži gospa Odijeva pesem iz igre „0|iou Cliou". Prihodnja predstava bodo 7. aprila 187K na korist regisseurja, g. Kocelja. Cujemo, da namerava izvirno zgodovinsko žaloigro na oder spraviti.
(„Bvi')icrlj" it. (i.), ki pride danes na svitlo, ima na zadnji strani 4 prav drastične podobe z naslovom „Hus, Turek in Madjarki kažejo, kako se bo pri sedanjih razmerah najbrže Madjar spekel. Tudi v besedi je prav bodeč, o čemur se lahko vsak prepriča, če si ga naroči, ker je zdaj preteklo ravno prvo četrtletje.
Razne reči.
—	Za pogorelco v Stari vasi smo od stolnega dekana Volca prejeli 2 gl., za one v llrenovški lan pa 1 gld.
—	V Bovcu so vstanovili novo čitalnico, kteri želimo prav vgodnega vspelia.
—	Suša je v nekterih krajih /.e jako velika in ljudje sploh tožijo, da bode zelo škodovala žitom, če že skoraj no bo gorkega in pohlevnega dežja. Na Gorenjskem se. je skoraj do Jesenic Sava čisto posušila.
—	Grad „Steinbiichel" pri Kamniku se imenuje po slovenski Zaprice [ne Zapice, njegov sedanji vlastnik pa je g. Šneid pl. Treunfeld.
—	Ogenj letos hudo razsaja in je v raznih krajih že napravil veliko škode. Zvečer 20. t. m. se je vnelo v Klancu pri Kranju, in pogorele so razun Klanca tudi Huje, skupaj 22 hiš z vsemi poslopji, 2 konja, nekaj krav iu prascev. Kavno isto noč gorelo je v Šmartnu pri Savi in nekje pod Krimom.
II in i' I i HO:
Od Ki. do 20. muren: Ludvik Htiuoelj, jiolia. o. '/„ t., /.a kuftljum. Jožef vite/, llomseli, e. k. stotnikov pokoju zu pljučnico, v vojafiki liolnifiuici. .Iiikoli 1'iiVKck, čevljar li l I., 1'Vnl. Jagrlč, tov. vrud. :U> I., oba za Jotiko. Marjeta llokavAok, drl. o. t) m. , za pljučnico. Ituiero 1'eccunin,
žolozu. ključ.
I.'t in., za kimljoin. Ana lla
dardy grofica Kngclliiius, dvoru. lajn. v. 71 1., zu mrtudoni. Milveator Kteirer, v posilili delavnici 40 I., za pljučnico
Trlrurnllnir ilcnarim mir TI. mara«.
1'npirun renta 02.60 HrohoriiH r-ntu (10 35 — ZiHtnreuU 74 U" — lMIIOlotim ilrznvii.i po«ojiln lit ,10
llnukiii« »kcij»7U7— Kr«liiii« akci|e 3!l'j '20 I......ion
1111.10 Hr«l.ro IOMI.I. — On«, kr enkiui fi (V.2. 'JO frankov »M1/,.
Umetne zotic
m
celo zobovje
vstavlja brez bolečin, in ne da bi bilo treba korenine izpuliti, m vsakovrstne zobne opera cije izvršuje tako, da človeka ne boli,
mamlječ s prijetnim gazom (Lustgas-Narkose)
A lil on PnlrllH,
zobni, zdravnik
(O
pri Urndiickovum mostu v I. nadstropji.

„Concordija"
vzajemno zavarovalno društvo v I; i borcu (KoicJtcnbcrg in Itoluncn.)
llljudtio naznanjamo, da hiiio za v o j v o d h t v o Kranjsko
Glavni zastop
sč sedežem v Ljubljani ustanovili in za vodjo izvolili gospoda
Ignacija Valentinčič-a,
(2)	lii&iiagu polnilnika v Ljubljani,
liibcroc (Iteichrnberij in llUlnnm) 1. marcija 1H7B.
I {lIVlUltoljHtVO.


I

! >
\

s
f
! )■
Glede na gornje naznanilo, kakor tudi glede na to, da ho bodo zavarovanja , pri meni pod najugodnejšimi pogoji sklepala, ter da bode moja posebna skrb, p. n. stranke vsestransko zadovoljiti, — si dovoljujem slavno občinstvo na meni izročeni g I a v 11 i zastop prav posebno opozoriti, ter k obilnej udeležbi vabiti. —
,,C'omrorillju1" zavaruje proti škodi po ognju na poslopjih, prcinak-< Ijivih rečeh in poljskih pridelkih, kakor tudi na človeško življenje v različnih pri- i f merljejih.
Ponudb« '/a sprejem zastopništva, kakor tudi ponudbe za zavarovanja se j sprejemajo v mojej pisarni: Sv. IV-tra «'mIi» Atc«'. 721 , kjer hu tudi pojas mla brezplačno dobivajo.
Odličnim spoštovanjem
<
IkikuJJ ValMiHiirlc , ![
Iiiiuii posestnik.
V Lj'ubljaui, dne t. marcija IH78.
rliip,
iilaimliovi ucuici v I.jiidIjhiu.