K<><\KH<\< AKO RABITE TISKOVINE »ILUSTR AI CIJE♦ KATALOGE ALI PROSPEKTE TODA SE NE MORETE ODLOČITI, V KAKŠNI TEHNIKI NAJ SE IZDELAJO, BLAGOVOLITE SE OBRNITI VEDNO | NA NAŠE PODJETJE V VSEH POTREBAH VAM JE V TEH VPRAŠANJIH DRAGE VOLJE NA RAZPOLAGO U60SL0VANSKA TISKARNA LJUBLJANA UMET* 6RAFICNI ZAVOD V KATEREM SO ZASTOPANE VSE MODERNE GRAElčNE PANOGE VSA GRAFIČNA DELA SE IZ-| VRŠUJEJO LEPO, SOLIDNO IN PO ZMERNIH CENAH BRZOJAVI: JUGOTISKARNA LJUBLJANA C? PRORAČUNI IN PONUDBE NA ZAHTEVO BAKROTISK SVETLOTIf K OFFSET«TISK KAMNOTISK * K LIVARNA* LIVARN ICA KNJICOTISK ILUSTRACIJE •Časopisje* knjigovez NICA ////// TISKARNA Sfcvensfid Orajsabna revija Leto 192728 Ljubljana Štev. 10112 Ali naj že poskusim? 193 Z naših odrov Zgoraj levo: Anta Kovačičeva, Članica mariborskega Narodnega gledališča v svoji briljantni vlogi Rone »> Leskovčevih »Dveh bregovih«, ki sta na mariborskem odru i» režiji R. Pregarca dosegla velik uspeh Desno zgoraj: Prizor iz Oolouhove drame »Kriza«, ki so jo uprizorili delavci v ljubljanskem Narodnem gledališču v izborni pripravi B. Krefta — R. Kreft, ki je Krizo« tako uspešno režiral Desno v sredi: Z naših podeželskih odrov. »Faun na kamniškem odru. Zaključna predstava dramatične šole, ki jo je vodil prof. Josip Šest Spodaj levo: Mala Silva, ki vneto pomaga v ljubljanski operi kot hčerka nesrečne liatterfly svojim različnim mamicam do tem genljivejšega uspeha Spodaj desno: Rajko Kos kot Franci, i’ Langerjevi -Periferiji« na kamniškem odru ■WM!W!«;El Prosi /.a cigareto in ni delikatnu o besedah Poglejte še, kaj je produkt te sinteze: evo vam Louvre, Ludvik XIV., sami veste kaj to pomeni — evo vam Chambru des Deputžs (poslanska zbornica), zibelka demokracije. V latinskem kvartu Knjigarne in kavarne so še bolj gosto posejane in ulica ima svojevrsten izgled. Skoro povsod sami mladi ljudje, vseh narodnosti. Čujete razmeroma mnogo srbske govorice. V kioskih vas med drugimi pozdravljajo tudi: Politika, Vreme, Jutro, Novosti. Na pomlad se pred parkom Luxembourg in Pantheonom venomer ustavljajo avtocari z Anglosaksonci, ki si ogledujejo kvart. (Običajen izraz za »Quartier latin«.) Več eksotičnih dancingov, med njimi eden, dva kitajska, turška kavarna, artistični kabareti in da ne pozabim Sorbonna. V »Študentovskem domu« v ulici »de la Bucherie« se v jeseni in pozimi vsak večer pleše, biljardi vseh kavarn v kvartu so vedno okupirani, kinematografi tudi in biblioteko tudi. Pri vsem tem so predavanja dobro posečana, saj je okoli 30.000 visokošolcev v kvartu. Ne samo visokošolcev, tudi visokošolk. S študentkami je pa tako; nekatere so srčkane, koketne, ljubeznive in neučene, druge pa so učene in osorne. Na oglasni deski fakultete je bilo nedavno čitati tale oglas: Absolventka filozofije, pesnica, pisateljica, matematičarka da:n lekcije iz francoščine, španščine, italijanščine in angleščine in klavirja. Priprava za maturo. — Opozorili smo na te neko študentko, ki so jo vsi posetniki juridične biblioteke poznali radi njene šegavosti, pa nam je odvrnila: »Že mora bili grda, grda tista filozofka, če je tako učena.« Najbolj priljubljeni profesor na juridični fakulteti je gotovo g. Mestre. Ko se je bil pojavil v kvartu nov študentovski list, so študentje uredniki vprašali omenjenega gospoda, kaj misli o študentkah. Pa jim je takole rekel: »Nisem proti temu, da žene študirajo. Dve možnosti sta: ali se študentka poroči ali pa se ne poroči. Če se poroči, bo bolje vzgojila svoje otroke, ker bo imela večjo kulturo. Čc pa se ne poroči, bo imela boljšega posla, kakor igrati vlogo ,stare device. — Na fakulteti tvorijo študentke simpatično središče, samo malo preveč hrupne so. Sekretarji biblioteke so včasih slabe volje radi njih. Pri mojem predavanju je danes neka gospodična govorila s tako vnemo s svojim desnim sosedom, da ni opazila, kako se je nekdo vsedel na njen rdeči klobuček, položen ob strani. Še več, ni me niti slišala, ko sem jo opozoril na to nezgodo. Sicer pn, kakor pravim, študentke so za okras fakultete.« — Tako g. Mestre. Včasih je v kakšni predavalnici na juridični fakulteti velik kraval. Urnebesno vpitje, ploskanje, cepetanje. Traja to vso četrt ure ali še več. Profesor — mimogrede omenjeno, da so profesorji na pravu med predavanjem in pri izpitih vedno da tu opu/ila, kako ne je ne kdo usedel na njen rdeči klobuček . , , SREČKE DRŽ* RAZR+ LOTERIJE ki imajo nedvomno izredno srečo, so srečke ZADRUŽNE HRANILNICE r. z. /. o. z. Ljubljana, Sv. Petra cesta 19 Srečke za Ib kolo pridejo te dni v promet, ter se jili bo dobilo v (KLASNEMU ODDELKU »JUTRA< v Ljubljani, Prešernova ulica 4 v šiški v ekspozituri-»JUTRA« Celovška cesta 52 ter v Mariboru v podružnici »JUTRA« Aleksandrov« cesta H uniformirani v starih tradicionalnih nošah — potrpežljivo čaka, kdaj sc vihar pomiri. Včasih izrazi sožalje nekaterim mladeničem, ker postajajo hripavi ali jih dlani bole. Nihče ne intervenira. To je francoski študentovski »chacut«, ki ima starodavno tradicijo. Tako nadebudni akademski meščani protestirajo proti kakšnemu predavateljevemu nazoru ali mnenju (n. pr.: če spodbija komunistično doktrino v svojih izvajanjih) ali pa enostavno, ker jim predavatelj ni všeč ali sc jim jc kje zameril. Posebno se rado to zgodi v prvem letniku, v višjih bolj redko. Bruci si takšen kraval privoščijo iz same objestnosti. Že prej omenjeni profesor g. Mestre pravi: »Kadar postanem utrujen pri predavanju v prvem letniku, vrženi kakšno misel, za katero vem, da avditoriju ne bo všeč. Takoj hrup, ploskanje. Kakor, čc pokažeš bikom v areni rdečo cunjo. Med- tem sc jaz spočijem, si vzamem en bonbon in ko študentje omagajo, nadaljujem svoje predavanje. Pa je vsem prav.« V kuloarjih je med odmori zelo živo. Ostre debate. Posebno radi sc spoprimejo monarhisti in republikanci. Prišlo je do dejanskih spopadov, zato je bil lansko leto rektor zabranil nositi znake in palice v poslopju juridične fakultete. Inozemci se pa kar ne znajo in ne znajo pomešati med svoje francoske kolege. Dasiravno imajo včasih inozemci večino pri predavanjih, vendar jc opaziti, kako se v odmoru pogovarjajo ločeno v skupinah: Španci, Kumuni, Nemci, Srbi, Japonci. Lažje kot na fakulteti pride do medsebojnega spoznavanja in zbližanja na prireditvah v Študentovskem domu . Sicer pa obstoja več klubov, ki goje intcrnacijonalno študentovsko družabnost. Posebno si to uspešno prizadeva »Cerclc des čtudients des amin de la France« 70, rue de Rennes ki je pod častnim predsedstvom predsednika francoske republike, mnogih ministrov in ambasadorjev, in ki v lepo urejenih prostorih privabi k svojim recepcijam vsak petek lepo družbo študentov in študentk vseh narodnosti. Predavanje kakšne odlične osebnosti, malo muzike, recitacije pesmi in intimen pogovor ob čaši čaja. »Domačin* jc francoski protestantovski pastor g. Henry Smilit. Več let je le malokateri Jugoslovan zašel v ta krožek. Lansko leto pa nas je bilo več, in »mo celo ustanovili svojo kolonijo v okrilju kluba. Obstoji verzija, kako težko je priti v francosko družbo. Pravim, da je treba samo malo dobre volje, pa gre. za pravi vzrok. Niti ne vedo, na kaj%vse so mislile o priliki nesrečnega dejanja. Pomlad je tu! Mehko, brezoblično upanje klije v našem srcu — in se menjava — da nihče ne ve zakaj, in nihče ne ve odkod — z najrazličnejšimi odtenki patetične melanholije/ Vedno in vedno imamo občutek, da ga venomer lomimo, da ne gre vse svojo staro pot, radi bi se opravičevali pred samim seboj — in vendar velja samo en izgovor: pomlad! Pozor — pomlad Hej, odprite okna! Odprite srca! Pomlad je prišla! Pomlad z resničnim dovoljenjem koledarskih oblasti. Zakaj — red mora biti! Po vogalih postavljajo že stole in mize pred kavarne. Zrak še ni sicer tako prav preveč gorak, vendar nekaj tajinstvenega je že v tem ozračju, da človek zasluti daljne lepote in mehka hrepenenja. Človek sluti in sluti, venomer je zamišljen, čudne sanje ga zalezujejo in tako brez vzroka je truden. O t D $ Po mestu preslikavajo lokale, poslajališčne tablice električne železnice dobe novo lice, na periferiji, proti Trnovem pu prekopavajo vrtove, da se poetično kadi iz njih in je razpoloženje za življenjsko razmotrivanje dano. Sosedni mački se prcorijentirajo in ubirajo v dolgih nočnih urah s svojim ljubavnim koncertiranjem popolnoma drugo taktiko. ne In potem naša mladina in majski hrošči. Pardon, zakaj ne hrošči! Letos jih bo menda veliko in je le vse skupaj čudovita manifestacija vesoljnega snovanja narave. Tudi nas vleče v naravo, kjer iščemo, ne da bi našli, in najdemo, česar nismo prav nič pogrešali. Je to vseeno le vražji letni čas! Da, pomlad je. In komaj smo se ubranili španske, že se je razlila nova epidemija lirizmov po neoboroženi deželi. Vse v nas vre in drhti. Pero sili v roko, da z njim zapojemo najdražji, če jo imamo. Ce je ni, se pretepamo z mučno samotnostjo in naši verzi se cedijo od svetobolja. Z godbo v parku se prične tudi večno lepa promenada vedno iskajočih se hrepeniteljev. Romantični dečki igrajo gitaro, kar pozdravljajo sanjajoči parčki z izrednim molčanjem. Zakaj le enkrat v letu je pomlad in le enkrat v pomladi ljubezen — pravi pesnik) ki pa je spet slabo poučen, in kakor običajno, tudi tu podcenjuje, Torej pozor pred posnemanjem! In ne pozabimo radi gostih besed strumnih dejanj! A kaj tol Ne samo mački, tudi druge stvari so, da moremo spati! 2elja in hrepenenje po zelenju, po svobodi in prostosti je tako velika, da ne zdržimo v sobi. Vsepovsod zaljubljeni vonj mlade zemlje. Gospodinje po večkrat na teden zasolijo prikuhe, ne da bi vedele bolje. Položi naj zdravju in kulturi telesa svoj oboi na oltar, ki ga med tednom ni mogel. Prav tako je posvečen Week-End zabavi in razposajenosti, za katero med tednom ni preostajalo dovolj časa. Mislim, da mi ni treba poudarjati, da igra pri tem materijalno stanje posameznika znatno vlogo. Ni vsak tako srečen, da si more privoščiti 'avtomobil ali motocikel, ki bi ga ponesel daleč od mestnega oprašja, še bolj pičlo je število tistih, ki se morejo pohvaliti, da prežive svoj Week-End pod lastnim bolj ali manj udobnim krovom. Danes se namreč grade posebne enodružinske hišice iz lesa, azbestnega škriljevca i. dr. mate-rijala. Z ozirom na komfort, ki ga hišica nudi lastniku, stane 2000 pa do 9000 mark (v našem denarju torej od 26.000 do 120.000 dinarjev). V 10. do 14. dneh je hišica postavljena ob robu gozda, kraj jezera ali kjersibodi. Kar je pod 2000 mark, to je revščina, lesena baraka, ki se ne razlikuje mnogo od onih hišic, ki jih delavci zbijejo iz desk, in ki služijo pri novogradnjah za vodstvo gradnje. Kakor je iz tega razvidno, si more tako Week-End hišico nabaviti samo bogataš, in ta ima navadno najmanj potrebe, da si umiri svoje prenapete živce, ker ima za to dovolj prilike tudi med tednom. Za dotične je dovolj luksuznih kopališč in letovišč. Cene v Nemčiji so horendne, kakor vidimo iz tega. Pri nas bi se to delo moglo mnogo ceneje napraviti, okusno in po možnosti v narodnem stilu. V tako improvizirano letovišče se zavleče meščan ob sobotah popoldne z vso družino in najpotrebnejšim, pri tem seveda ne pozabi na ročni gramofon, radio i. dr., kar mu bo po-služilo v zabavo. No, tudi število teh je v Nemčiji še majhno. Weck-End je tu še vedno bolj ali manj stvar moae, novotarija Podjetno ru/položen je o jutranjem aolncu brez prave potrebe, zlasti v malih mestih. Tu nadomeščajo izleti in sprehodi vse ono, kar je v deželi strojev in možnih nemožnosti prava tradicija. Ni čudno teduj, če srečamo tu velike kontraste in vse polno kombinucij. Pod Weck-Endom razume ameriiki in angleški meščan dobo od sobote opoldne pa do ponedeljka zjutraj, in to do devete ali desete ure; torej ne samo nedelje. Na razpolago ima torej dan in pol in dve noči. V ponedeljek prične delo pozneje nego navadno in s tem paralizira nebroj ponedcljskih »mačkov«) ki tudi pri nas niso nobena redkost. Velika industrijska podjetja s tem odmorom popolnoma soglašajo in ga celo podpirajo, dobro računajoč s tem, da so delavci po odmoru mnogo bolj sveži in delazmožni. Za ameriškega delavca, tako manuelnega, še bolj pa duševnega je to popolnoma razumljiva potreba. Po napornem šestdnevnem, s pravo amerikansko brzlno se razvijajočem delu je tudi nam razumljivo, da si želi človek oddiha, in to ne v razgretih, prenatrpanih prostorih železobetonskih stavb, marveč v prosti naravi, v zelenju, kjer se more nasrkati svežega zraka, kjer dobi nove energije in nove hrane ivojim prenapetim živcem za nadaljnje delo. Tu se lahko posveti svojim dragim, fda so zabavi in užitkom, ki jih je med tednom popolnoma pogrešal, mogoče z edino izjemo — kina, ki igra pri Američanu posebno vlogo, in ki mu večkrat nadomešča vso vzgojo in duševno hrano. S. A. L. Magična je tI'RI TIJIUSTU« Ljubljana, Dunajska cesta 7 Vsuk čas svež in nnjcenejši tnristovski provijnntl m BILJAM IN VSJE POTREBŠČINE ZA BILJARJE S. MlIlLER IN SINOVI / ZAGREB, GUNDULIČEVA Ul. 35 PRVA HRV. TOVARNA ZA BILJARJE aEjaš=ifif; Zahtevajte povsod: jg^ bAttieAjle jAnAiCAf?i/n » \ Iz moderne italijanske lirike Rezkosti Amalija Suglielminetti Rezka sem, tako ko tisti marčni živi veter, ki se zdi, da je le gel ledene burje in raztaja vendar sneg na njivi. Marčni veter, ki pretresa mlade, lene bilke, najde še vijolice pod travo, zmede megle in razburka v vodi pene. Rezkasta sem, trpek smeh mi je v zabavo, grizti, bolj še nego božati mi prija in predvsem nositi le pokonci glavo. Kakor ostri, marčni veter se ovija bič moj vseh zaspanih duš, po vrsti, draži, ščuva, z nemim srdom jih opija, da jih čutim, ko mi vse drhtč med prsti. Obup bednega sentimentalnega poeta Sergio Corazzini I. Zakaj mi praviš: poet? Nisem poet. Le majčkeno dete sem, ki plaka. Glej: sam6 te solze imam za tišino. Zakaj mi praviš poet? II. Moje tuge so bedne tuge, ko druge. Moje radosti so bile preproste, o, kako preproste, da bi zardel, če bi ti jih moral izpovedati. Danes mislim na smrt. III. Umrl bi samo, ker sem truden; le zato, ker pred velikimi angeli na oknih katedral strepetam od ljubezni in tesnobe; le zato, ker sem zdaj vdan ko zrcalo, ko bedno, otožno zrcalo. Vidiš, da nisem poet; sem žalostno dete, ki bi rado umrlo, IV. O, ne čudi se moji tugi! In ne sprašuj; reči bi ti mogel samo prazne besede, moj Bog, tako prazne, d« bi zaplakal, ko da mi je umreti, Alojz Gradnik. Moje solze bi se zdele, da drobe žalostni rožni venec pred mojo dušo sedemkrat prebodeno. Ali jaz bi ne bil poet; bil bi le nežno, zamišljeno dete, ki mora moliti, kot poje in spava. V. Obhajam se s tišino, vsak dan, ko z Jezusom. In duhovne tišine so hrušči in trušči, ker bi brez njih ne iskal in našel Boga. VI. Nocoj sem spal s prekrižanimi rokami. Zdi se mi, da sem drobno in srčkano dete, od vseh ljudi pozabljeno, beden, nežen plen kogarkoli; in želim, da bi me prodali, in želim, da bi me tepli in bi se moral postiti, da bi lahko sam samcat plakal, bridko, prebridko, v temnem kotu. VII. Jaz ljubim preprosto življenje stvari. 0 kolikšne strasti so sc počasi osule, za vsako stvar, ki je minula. Ali ti me ne umeš in se smehljaš. In misliš, da sem bolan. VIII. Ah, zares sem bolanl In vsak dan malce umrem. Vidiš: kot vse stvari. Nisem torej poet: ker vem, za pridevek poet je treba živeti vse drugačno življenje! 0 moj Bog, le umreti še znam. Amen. Fantazma Enrico Thovez Sne£ je padel: prostira se okrog, enak in neskončen. Tu sedim: vse molči. Vse je sren in belina, nedotaknjeno in enako in tiho. Tam niže iz ravnine tenek dim se dviga v počasnih vrtincih po zraku, kipi kvišku, sc gubi v neizmerni praznini: je mir, je neskončnosti tudi mene brezkrajnost rove k sebi. Sem prišel, sem sam, tu, pri tebi, za tebe: ubežnik. Hiša je zaprta: nikogar ni. Nikogar ni med gredami, med črnimi štori. Sneg visi z mrtvega drevja. Kje si ti? Sklonim glavo, poslušam, solze mi zastrejo oči: bolest, vzdih, ljubezen, o kje si? New~y ork— Pariš Ch. Lindbergh Lindbergh, prvi zmagovalec oceana, se pripravlja letos na nov rekordni polet. Ob tej priliki prinašamo odlomek iz njegove knjige, ki jo je spisal kmalu po svoji zmagi. Zanimivo je, kako malo se ves čas svojega poleta Lindbergh zaveda ogromnega dejanja in pa, kako suhoparno stvarno poroča o bivanju nad oceanom. , Uredništvo. Ob 7. uri 40 minut dopoldne so zagnali motor in ob 7. uri 52 minut sem startal na polet v Pariz. Radi dežja, ki ije padal ponoči, je bila proga precej mehka in težko obremenjeno letalo je teklo precej počasi. Toda, ko sem prevozil markacijo, ki je označevala sredo dvigališča, sem že vedel, da bom brez nevarnosti prešel vse zapreke ob koncu proge. V višini 5. metrov sem preletel nek traktor in v višini 6. metrov neko brzojavno linijo s precejšnjo rezervo na hitrosti. Mislim, da bi se s trdega dvigališča moje letalo dvignilo s še 500 funti dodatne teže brez posebne nevarnosti. Počasi sem zavil na desno, da sem se ognil drevju na hribu pred menoj, toda, ko sem letel nekaj sto metrov, sem pridobil zadostno višino, v kateri sem se mogel izogibati vsem zaprekam. Motorju sem dal tedaj 1750 obratov. Vzel sem takoj direktno smer po svojem kompasu in sem kmalu dosegel Long Island Sund, kjer se je Curtisova oriola s fotografom, ki me je do sem spremljala, vrnila. Megle so se kmalu razblinile in od Codskcga rta skozi južno Novo Šotlandsko sta bila vreme in razgled izborna. Letel sem zelo nizko, včasih samo 3 metre nad drevjem ali nad vodo. Na 300 milj širokem pasu med Codskim rtom in Novo Šotlandsko sem srečaval številne ribiške čolne. V severni Novi Šotlandiji sem naletel na več viharnih zon in večkrat sem moral skoz gosto ploho. Ko sem se pri- Jzmenjuva motorja ‘‘ogled o toourno letal Praktični pouk pri motorju bliževal severni obali, sem opazil pod seboj snežne cunje, in daleč na vzhodu je ležala gosta megla nad obalo. Med Novo Šotlandijo in Novo Fundlandijo pa je bilo morje milje in milje pokrito z blodečim ledom, toda, ko sem dosegel obal Nove Fundtandije, je led izginil in uzrl sem razne ladje. — Vzel sem smer preko St. Johnsa, ki leži južno od direktne smeri New York—Pariz, to za slučaj, če bi moral pristati v severnem Atlantskem oceanu. Izključil bi s tem vsak dvom, da sem Novo Fundlandijo že preletel. Za St. Johnsoni sem preletel nekaj ledenih gora; ladij pa nisem videl več, ko sem zapustil obalo. Okrog 8. ure in 15 minut je nastopila tema, nad morjem so se pojavile nizke megle, od katerih so se s presenetljivo jasnostjo odražale ledene gore. Te megle so postajale vedno gostejše in so se širile vedno bolj navzgor, tako da sem približno 2 uri kasneje v višini 3000 metrov letel tik nad najvišjimi viharnimi oblaki. Toda celo v tej višini je vladala močna megla, skoz katero sem mogel uzreti le prav nad menoj stoječe zvezde. Mesec ni sijal, bilo je zelo temno. Skrajni vrhovi oblakov so bili več tisoč metrov nad menoj, in ko sem enkrat hotel zleteti skoz enega teh velikih oblakov, se je letalo takoj pokrilo z ledom; moral sem takoj obrniti in leteti nazaj v jasnino. Odtlej sem moral vsak tak oblak obleteti, če ga nisem mogel preleteti. Po približno dveurnem letu v temi se je pojavil mesec na obzorju, in zdaj je postal let mnogo manj težaven. Okrog 1. ure zjutraj newyorŠKegu časa (ob 7. uri srednjeevropskega) se je pričelo daniti in temperatura se je dvignila toliko, da praktično ni bito več nevarnosti, da se letalo zopet pokrije z ledom. Kmalu za solnčnim vzhodom so se megle raztrgale, nekatere pa so bile mnogo vile od mene, in lako »era moral vendarle skoz nje. Posluževal sem se pa za krmarjenje edinole svojih instrumentov. Popravljanje poškodovanih kril Ko se je dvignilo solnce više, so se pojavile luknje v megli. In skoz eno sem ugledal pod seboj vode oceana, in spustil sem se na manj kakor 300 metrov nad valove. Močan veter je pihal od severozahoda, na oceanu so plesale penaste krone. — Po nekaj milj razmeroma jasnega vremena je padla temperatura na ničlo, in približno dve uri sem letel popolnoma na slepo skoz meglo v višini kakih 500 metrov. Potem se je megla dvignila in spet sem uzrl vodo. Še večkrat je bilo potrebno, da sem letel kratek čas brez razgleda samo po instrumentih, potem so se megle razpršile. Te meglene mase so zavzemale vse mogoče oblike: obrežja so se pojavljala pred menoj z ostro očrtanimi vrstami dreves, ki so se odražala od obzorja. Resnično, te varljive prikazni so učinkovale tako naravno, da bi jih smatral brez premišljanja za prave otoke, da nisem bil sredi Atlantika in da nisem vedel, da na moji ruti ni zemlje. Ko se je megla dvignila, sem šel niže nad vodo in sem letel deloma le 3 metre nad valovi, redkokdaj pa više kakor 60 metrov. Nad zemljo ali vodno gladino leži namreč nekaka »zračna blazina«, skozi katero leti letalo z mnogo manjšo porabo sile, .kakor v večjih višinah. To dejstvo sem izkoriščal več ur. Razen tega je bilo določevanje vetrovnih razmer tik nad vodo mnogo lažje. Med vsem letom preko oceana je bil namreč veter dovolj močan, da je povzročal penaste krone na valovih; in kakor hitro se je rodila ena, ji je vzel veter belo peno s seboj. Iz tega sem povzel njegovo smer in približno moč. Na ta način sem si mogel napraviti nekako splošno sliko moje letne smeri. Čez dan sem opazil nekaj morskih ptičev, toda nobenih ladij, kljub temu, da sem pozneje zvedel o dveh ladjah, ki sta javili, da sem letel nad njima. Prvi znak, da se bližam evropski obali, je bil mali ribiški parnik, ki sem ga uzrl nekaj morskih milj pred menoj in nekoliko bolj južno od moje smeri. Pozneje sem opazil še razne druge, ki so najbrž lovili skupno z nekoliko bolj oddaljenimi. Preletel sem prvo barko, ne da bi opazil na njej človeško bitje. Ko sem krožil nad drugo, sc je pojavil o oknu kabine obraz moža. Ker sem ob prejšnjih prilikah pri nizkem letu in z odstavljenim motorjem mogel na kratko spregovoriti z ljudmi na tleh _ zakričal sem kratko vprašanje in sem prejel odgovor z znamenji _____ sem sklenil, ko sem zagledal ribiča, da si dam od njega pokazati smer zenjlje. Toda komaj se mi je rodila ta misel, sem tudi že spoznal, da je brezuspešna in neizvedljiva. Najbrž mož ni razumel angleški, in tudi, če bi razumel, bi od samega začudenja ne mogel odgovoriti. Kljub temu sem zakrožil še enkrat nad ladjo, in ko sem bil Uk nad njo, sem odstavil motor in zaklical: »Kje pridem na Irsko?« Seveda nisem dobil odgovora in jaz sem odletel v svoji smeri. Pičlo uro pozneje se je pojavila na severovzhodu peči- nasta napol gorata obalna črta. Letel nisem više od 60 metrov nad valovi, ko sem jo zagledal. Breg je bil precej viden in oddaljen komaj 12 do 15 milj. Lahka megla in številna krajevna viharna središča »o bila vzrok, da ga nisem opazil prej. Obala je prihajala od severa in se je širila v loku proti vzhodu. Skoro še nisem več dvomil, da je to južnozahodni kot Irske. Da bi bil popolnoma na jasnem, »em spremenil smer in krmaril proti najbližjemu izbočku zemlje. iv***---*-'- ' ? U In dognal sem otok Valencijo in dingleški zaliv in sem vzel potem s pomočjo kompasa smer proti Parizu. Ko sem pustil Irsko za seboj, sem letel nad mnogimi parniki in skoro nikoli nisem bil tako oddaljen, da bi me ladje ne mogle videti. Po manj kakor dveh urah se je prikazala angleška obal. Moja smer je bila čez južno Angleško, nekoliko južno mimo Plymoutha, potem čez preliv, da bi tako pri Cherbourgu dosegel Francijo. 1 ^-i Angleške kmetije so mi kazale z ozirom na naše v Ameriki zelo učinkovito sliko. Videl sem jih skrajno majhne in nenavadno čiste in urejene s svojimi kamenitimi zidovi in vrti. Preko Angleške sem letel v višini 500 metrov, ko pa sem pustil Canal za seboj in se je pokazal pod menoj Cherbourg, sem videl najbrž več Evrope, kot marsikateri rojeni Evropec. Razgled je bil namreč sijajen in je segal milje in milje daleč, in — to mi bo priznal vsakdo, ki ima že svoj prvi polet za seboj .— da človek toliko časa ne ve, kakšno lice ima kraj, v katerem živi, dokler ga ni pregledal od zgoraj. Znano je, da so videti krajine iz ptičje perspektive povsem drugačne. Kmalu potem, ko sem preletel Cherbourg, je zatonilo solnce, in kmalu sem zapazil tudi svetlobne signale letne linije Pariz—London. Luči Pariza pa sem zagledal prvič nekaj pred 10. uro zvečer, in nekoliko minut kasneje sem krožil nad Eifllovim stolpom v višini kakih 1400 metrov. Dobro so se videle luči Le Bourgetske, vendar se mi je zdelo, da leže preblizu Pariza. Pripovedovali so mi, da je leta- 4 lišče zelo oddaljeno od mesta, in jaz sem radi tega letel še kakih 10 kilometrov proti severovzhodu čez ravnino, če ni mogoče tam še drugo letališče, ki bi bilo Le Bourget. Potem sem okrenil in sem se spustil k lučim. Kmalu sem mogel opaziti dolge vrste letalskih hišic, in zazdelo se mi je, da so ceste k tem hišicam natrpane s samimi avtomobili. Preletel sem precej nizko letališče, se obrnil v vetrovo smer in — pristal. Ko moje letalo na zemlji ni več poskakovalo, sem obrnil z namenom, da se vrnem k lučim. Vse veliko letališče je bilo posejano s tisoči in tisoči ljudi, ki so hiteli proti mojemu letalu. Ko so prvi pridrli k meni, sem jih skušal pripraviti do tega, da bi ostalo množico zadržali, toda bodisi da me nihče ni ruzumel, bodisi da moje prošnje niti izvršiti niso mogli, tudi če so me razumeli. Ustavil sem motor, da ni mogel propeler nikogar usmrtiti, potem sem skušal sestaviti zasilno stražo za letalo. Toda na dlani je bilo, da nisem mogel dobili takoj pripravnih ljudi. Ko je začelo letalo pokati pod pritiskom množice, sem sklenil stopiti iz letala in zadržati brezkončne mase. Govoriti nisem mogel, besede so se izgubljale v splošnem hrušču, in bilo je, kakor da tudi nihče poslušali ni hotel. — Pripravil sem se, da zlezem iz svojega sedeža, toda v trenutku, ko sem pokazal v vratih nogo, so me že kar vsega potegnili ven, ne da bi se bilo treba meni le malo potruditi. Približno pol ure nisem stopil na zemljo, tako dolgo so me navdušenci prenašuli — in menim, nu zelo omejenem prostoru in v vsukem mogočem položaju. Vsi so imeli brezdvomno najboljše namene z menoj, toda nihče ni prav za prav natančno vedel kakšne. Strokovni delavci z učenci v nti/tirni Tedaj so francoski vojaški letalci na prav spreten način premagali situacijo. Nekaj se jih je pomešalo med ljudi, potem pa so na izvestno znamenje posadili nekemu ameriškemu časnikarju mojo čelado in kričali: »Ta je Lindbergh.« In čelada na glavi Amerikanca je učinkovala. Časnikar je postal takoj središče splošnega navdušenja, in medtem ko so njega kljub znatnemu upiranju in po precejšnjih ovinkih vlekli pred sprejemni komite, sem jaz lahko smuknil v enega izmed hangarjev — na varno. Medtem se je drugi oddelek vojakov in policistov polastil letala in ga spravil v hangar. Tako so Francozi ta večer doprinesli nov dokaz svoje spretnosti v hitrem obvladanju težkih in nenavadnih dogodkov. Naš ameriški poslanik, mister Herrick, me je povabil kot gosta za čas mojega bivanja v Parizu. Četudi sem bil za to vabilo nadvse hvaležen, sem šele potem spoznal, da me je nekaka višja usoda izročila v njegove roke. Zakaj naslednji dnevi so me postavili pred toliko situacij, v katere bi se niti Stotnik Koehl, ki je 7. baronom Hiihnefeldom W Fitzmauriceom proi preletel oceun o umeri Evropa-Amerika v sanjah ne znal vživeti, da sem bil res vesel njegove ?.a-n«sl|ive pomoči. V ta nenredvidevani položaj me je privedel “*<> prisrčni sprejem v Parizu, ki »c mi je zdel spočetka za vtkane sploh nemogoč. Napravil je name mnogo globlji is, kakor pa mi je mogoče povedati z besedami. Zapustil »cm rancogko s hvaležnostnim dolgom, katerega nikdar ne bom »zabil, Četudi ga ne morem poravnati. li svoja junaška letalca Nunges-> mnogo nepremagljivejiih težkoč Jar več vrnila — njih navdušenje i večja ... prijateljem v Kvropi zvene sla-je občutek, iz katerega izvirajo. wa so rrancozi sprejeme _„r|a.ln Colija, ki sta se spriči in''u !Seno dvignila in se nik< voležnost bi ne mogla, bil 1J*sede hvaležnosti vsem °' toda brezmejno globok Nur eine Nacht solist du mir gehoren .. ♦ Ost Zdaj, v teh dnevih, ko v Ljubljani dežuje kakor se za slavno Ljubljano spodobi, zdaj, ko .vise na kioskih plakati, ki govore o novi gledališki sezoni, zdaj, ko je gledališka razstava — zdaj sem se te spomnil, ti nimfa Suzana iz Magdeburga. Da je bila nimfa, o tem ni nobenega dvoma. Vsa dogodivščina govori za to ... Res ni bila vodna nimfa, ne, kdor bi trdil to, bi grdo pretiraval, a vendar je ljubila tekočine nad vse... Tudi gozdna nimfa ni bila, čeprav je sanjarila o mehkem mahu v smislu naslova. Pa to ni poglavitno! Poglavitno je, da sva se srečala midva v pozni noči v baru ... Ne, nisva se srečala, kajti ona je prisedla v družbi dveh starih gospodov... Dveh takih gospodov, za katere se nimfe običajno več ne brigajo in gre njih zanimanje bolj na lepe marke, kot na skrivnostno brenčanje starega panja ... Tako smo sedeli v tistem baru, v tistem pohujšanju Otto in Rickelt in nimfa in stara docenta. Naokrog zamorsik jazz in sploh pozejdonsko razpoloženje med valovi renskega vina in drugih dobrin... Vse skupaj: en čoln, ena barka, težka, potapljajoča se... Vmes stara pesem docentov ... o Suzana, o Suza-na is das Laben doch so šeen o-o-o Su-za-na... o Suzaaa-na... Pri tem sta tolkla takt po njenih kolenih in po njenem hrbtu in oni od njih, ki je nosil špičasto bradico, je skušal na vsak način ugotoviti, kako visoko ji segajo nogavice... Ta fakt priča gotovo o temeljitosti starega gospoda, ampak za enkrat še ni vpeljana navada, strela, ni še v rabi in imel je za posledico, da je nimfa spremenila situacijo ... Od tu naprej krene vse skupaj pod pravo zaglavje ... Ni šteti v zlo, ker zrak je bil vroč in vino sladko... Pa je pozabila deklica, da je ona izbrana in da nima sama izbirati... Pozabila je, da teče sladki studenec šampanjske bo\fle iz žepov gospodov docentov... Tu torej se prične afera ... Na ramo se mi je naslonila in s šepetavim, skoraj neslišnim glasom zapela na uho... nur eine Nacht solist du mir gehoren ... Pa je strela s tako rečjo, strela zato, ker se ji ta reč ni podala in strela zato, ker sta docenta že s podvojeno silo tolkla takt po njenih plečih in je bila ura že pozna in mera polna vseh dobrot gospoda Boga. Ni, da bi pisal zgodbo prekrokane noči v tujem mestu ... Še to naj povem, da so izgubila zagonetna in mistična pravila o statiki tisto noč svojo pravo vrednost. Ob prvem svitu je zapuščala pestra družba lokale. Dve pesmi sta se mešali, »o Suzana« in »nur eine Nacht«. 1 a poslednja je veljala meni... Steklene oči je že imela, in cigareta ji je venomer ugašala... Zadnja slika: v avtu ... Spet pesem ... Docent z brado je zamenjaval objekte s pošastno naglico. Sedel mi je v naročje in drugi, strela me ubij, če ni res, mi je poljubil roko ... Pa je bil mrak, pa sc ni videlo dobro, kako in kaj, pa sem mu uredil brado, da mu ni bilo treba mesec dni poiskati brivca... Zraven pa je ležala nimfa na strani nasprotni... Pomaknila se je v tajne rajone, tja, kamor nimfe spadajo in šepetala med ropotanjem motorja »nur eine Nacht..Pred »Magdeburger Hof-om« sem izložil trojico, ki je bila že onstran tega posvetnega, v varne roke portirjeve in odšel... Je že tako... ne gre, da človek omaga, čeprav je usmiljenega srca... Težko je življenje, kajti želja je želja, čeprav so besede narobe obrnjene ... Najmlajši pesniki Moje nade Oroslava Razcvctel se je vrtec nad — vrnila se je spet pomlad:-------- s cvetjem nade se odele — moje so — ozelenele . Poletja solnčen — topli dih mi božal je, ogreval jih — sem upala, da lep bo sad na vrtu mojih prvih nad — Jeseni nad je pozni cvet zamoril hlad, zamoril led — zatulil hladen je vihar, spoznala ploho sem prevar — Pozimi vrtec je zaspal — mrliSko bel je sneg zapal — vse moje nade jasnih dob sprejel je v sebe hladen grob — Spet skoro zadehtel bo svet, priklil iz grobov mladi cvet. ___ Dvomim — da pride še pomlad grobovom tihim — mojih nad — Vražja skala Sacher-Masoch Ze nekaj tednov je pasel Apostol svojo čredo na planini. Krog njega se je širila veličastna skalna krajina Karpatov, pod njim so šumeli črni vrhovi pragozda, so drveli hudourniki s hruščem v dolino, nad nijm se je bočilo širno nebo, kakor da je tu bliže soncu, in ponoči so prišle k njemu zvezde, ki so kakor pozlačena jabolka visele med vejami smrek, da bi jih mogel utrgati z roko. Sredi planjave, porastle vsepovsod s sočno travo in planinskimi cvetkami, je rastla skala, dolomit, navpično proti nebu. Ljudstvo jo je nazivalo Vražjo skalo. Car Ivan Grozni je, kakor pripoveduje bajka, prisilil vraga, da je prenesel stebre za cerkev Vasilija ponoči iz Rima v Moskvo. Ko je petelin prvič zapel, je bil vrag oproščen svoje obveznosti in je vrgel na tem mestu zadnji steber na zemljo. In krog te skale je vladala najgloblja samota, kakor na Velikem oceanu, kakor v puščavi... Ko je posedal Apostol na svojem vrhu, tedaj mu je včasih bilo, kakor da ne živi več, kakor da je prispel pred nebeška vrata in čaka, da se mu odpr6. In krog njega je bil potem samo sinji eter, pod njim so bežali oblaki, zemlja pa se je pogreznila. V tej pustinji, kjer so se oglašali le glasovi elementov, kjer je narava, vsa neoskrunjena in deviška, pomerila s temnim pogledom vsakega tujca, kjer so v gozdovih gnila stoletna drevesa, iztrgana od viharja, ne da bi sekira motila njih mir, kjer bi bil človek srečal prej medveda kakor človeka — tu je sanjal mladi pastir dan in noč, sam, proč od sveta, in je koval čudne misli, kakor včasih spokornoki in anahoreti. Šel je glas, da so tu zakopani zakladi iz časov tartarskih. Da bi jih mogel dvigniti! In da prebivajo v pečinah boginjel Ce bi le eno kdaj srečal! Kako lepo bi bilo, če bi imel čudotvorno svetilko ali konja, s katerim bi se dvignil v zrak, kadar bi hotel. In prišel je Apostol na svojih mnogih potovanjih po hribih in dolinah v skrito tokavo, v kateri je stala majhna koča, sestavljena iz smrekovih debel in s streho, obteženo s kamenjem. Bližal sc jc oknu, da bi pogledal v kočo, tedaj pa je stopila na prag grozna starka, ki ga jc motrila s skoro sovražnimi' pogledi. Kaj hočeš? — je vprašala. — Ali si ti vidma*? — je odvrnil. — Če ti morem pomagati, hočem to storiti. — Dvignil bi rad zaklad. Glasno sc jc starka zasmejala. V istem času pa jc stopila iz koče kača, ki se je vzpela proti tujcu z ostrim sikanjem. — Glej, — jc mrmrala starka, — da najprej najdeš sredstvo, ki te stori nevidnega; jaz ga že dolgo iščem, pa ga ne morem najti. — Kakšno je to sredstvo? Spet se je starka zasmejala. — Najprej moraš najti deviško čisto dekle, mlado in lepo, ko pa si jo našel, ji moraš pri živem telesu izrezati srce in ga pojesti; potem boš lahko neviden, kolikorkrat te bo volja. * Vidma = čarovnica. Beli podle sak i>od Golico (o ozadju Ro&čicu) Pot. Lgon Planin&tk — Ali pa mi bo Bog odpustil greh, da prelivam kri radi denarja? — Ne boš prvi, ki je to storil. Apostol je povesil glavo in je molčal. — Vidim, da ti manjka poguma, je dejala starka. — In drugega sredstva ni? — Ne. — Kakor človek, podvržen mesečini, je hodil Apostol po gorah, in je komaj opazil, da se je zdanilo ali znočilo; vseeno mu je bilo, če je dež ali sneg bičal njegov hrbet; tudi za hrano se je komaj pobrigal. Podjarmila ga je edina misel in ga ni več izpustila; boril se je proti demonski sili, ki ga' je vlekla v prepad, toda boril se je zaman. In spet se je bližal nekega večera vražji skali. Spodaj I« šumela črna noč smrek, tu zgoraj pa je visela srebrna laterna polne lune na bledomodrem nebu in je lila tajin-stven mrak preko brezkončnih pašnikov. ledaj se je hipoma prikazala iz magične megle ženska, zavita v temne kože, ter je zakričala, da je bilo kakor *trik orla, ki je našel dobrodošli plen. Apostol se je prestrašil; menil je, da je uzrl eno izmed onih divjih žen, o katerih govore bajke planin — in je hotel pobegniti. Toda v istem trenutku sta se pojavili pred njim še dve ženski postavi, in tudi desno in levo v grmovju se zganilo. In s smehom so ga lepe divjakinje preganjale, ko pa je spoznal, da je izgubljen, je padel na kolena in zaprosil za svoje življenje. 2e so ga vrgle na tla, ko je dospela vodnica v krvavordečem vihrajočem krilu in suknjiču iz črne ovčje kože. — No, uteci, gani se, če moreš, — je zaklicala in mu stopila z nogo na prsa. — Ne umori me, — je prosil Apostol, — tvoj suženj hočem biti, samo življenje mi daruj. Prešerno so se dekleta zasmejala. — Kaj misliš, kdo smo me? — je vprašala vodnica. — Divje žene. — In ti meniš, da te bom zavlekla v skalno votlino, te vzela za svojega moža in te zadavila s svojimi -lasmi, ko se te bom naveličala? Tepec, ali ne veš, da smo pastirice, ki pasemo tu gori krave in ovce, kakor ti. Ime mi je Mara Bojarinko. Poznam te, ti si Apostol Havlšek iz Zabija. — Zakaj ste me torej preganjale? — Ker si nam hotel pobegniti. — In zvezale? — Da te prestrašimo. — Mara je razvezala vrvi, potem so znosili dračja na kup, in kmalu je zaplapolal ogenj pred Vražjo steno, krog katerega so posedli in si pripovedovali bajke, o čarovnicah in vilah, nimfah in vampirjih. Zjutraj so odšla dekleta v različne smeri, le Mara je ostala pri Apostolu. — Da ne bo prepira, — mu je dejala — si bova to pašo razdelila. Onkraj Vražje stene, proti polnoči naj bo tvoje kraljestvo, proti poldnevu pa moje. — Apostol je bil zadovoljen, in ločila sta sc, da poženeta črede v pravo smer. Medtem, ko si je Mara urezala piščal in ubirala na njej poskočne melodije, ali ko je glasno prepevala ali si krasila plave lase s cvetlicami ter v bistrem potočku pogledovala kakor v zrcalu podobo svoje deviške lepote — je ležal Apostol v kakem temnem prepadu in premišljeval. — Nobenega drugega sredstva ni, — si je vedno in vedno ponavljal — in če imam potem moč, napraviti se nevidnega, tedaj mi ne bo samo mogoče dvigniti vse zaklade sveta, ki leže v globini zemlje, temveč odprt mi bo tudi ves svet, in jaz bom nekoč kralj ali car. In hipoma se je domislil Mare. Kakšna prilika, tu v tej pustinji; če je ne izrabi, kdo vč, kdaj se mu spet ponudi. Ko sta sedela zvečer ob ognju, je vprašal brez ovinkov Apostol dekle, če ima fanta. Mara je zardela in ga ostro pogledala. — Nikomur ne svetujem priti preblizu, — je odvrnila energično. — Tl še nisi nikdar oddala svojega srca? — Ne. Toda, kaj to tebe briga? Apostol je legel na obraz. Prekrižal je roke nad temenom, in videti je bilo, da spi. Spregovoril ni več besede, toda še enkrat se je spopadel z demonom, ki ga je prevzel. Boril se je poslednjič. Nekega jutra sta se Apostol in Mara sprla. Radi majhnega jagnjeta, ki je prestopilo njegovo pašo, in ga je s palico pretepel. — Zlobnež si, — je vzkliknila Mara. — Kaj pretepaš ubogo, malo žival. Pazi, da ti vsega ne vrnem! — Ti mi groziš? — je vzkliknil Apostol. — Ti me hočeš tepsti? Stopil je proti nji, v njegovih očeh je čudno zagorelo. — Ne bojim se te — je odvrnila Mara in ga sunila s pestjo v prsa. Pričela sta se ruvati. Četudi je bil Apostol močan, hčerka gora mu je dala dovolj opravka. H koncu so ji vendarle opešale moči. — Dovolj — je zamrmrala. Ni ji odgovoril; tesno jo je objel in vrgel v travo. — Apostol, kaj si znorel? Izvlekel je vrv in ji povezal roke na hrbtu. — Človek — je zakričala — kaj nameravaš? On pa je molčal, in ne da bi mrknil, ji je zvezal tudi noge. Potem jo je dvignil in jo nesel na svojih rokah do Vražje stene. Tu je počil; potem jo je vlekel navzgor po strmi steni k mali skalni ploščici, kjer je stala samotna smreka. K tej smreki je privezal Maro. — Apostol — je prosila — dovolj šale. Odveži me. — Ne šalim se — je mrko odgovoril Apostol in je ni pogledal; ni imel poguma za to. — Moli. Umreti morašl — Umreti? Mar si blazen? — je ponovila prestrašena. — Imeti moram srce dekleta — je temno odgovarjal Apostol — potem bom neviden, dvignil bom vse zaklade sveta, in nekoč bom kralj. — Apostol, prosim te, prizanesi mil Zmajal je z glavo in pričel je brusiti nož na podplatu svojega čevlja. ' Otoile gorčica je najboljša — Ti si blazen — je dejala Mara. — Bil sem — je odgovoril — ko sem te hotel umoriti. — Zakril si je obraz z rokami in se je zjokal. — Pomiri se, Apostol — je dejala lepa pastirica — in odveži me, da se zakrijem. Vstal je in je ubogal. Ko je bila prosta, in si je nataknila lase in zagrnila kožuhovino nad svojimi prsi, ji je ponudil roko in dejal: — Ti mi ne moreš odpustiti. Glej, zveži me, usmrti me, zakaj, jaz nočem živeti brez tebe. — Apostol, ti si neumen. Najprej hočeš mene umoriti, in zdaj... — Zdaj te ljubim — je vzkliknil in jo objel z divjo nežnostjo — umori me, toda bodi moja! Nočem te umoriti — je dejala Mara smehljajoče. — 2e davno sem ti odpustila. Bila sem pripravljena umreti, da boš ti srečen. — Ti hočeš biti torej moja? Dekle, hočeš? — Hočem, ker moram. — Kdo te sili? — Mojc srce, moja kri, kaj jaz veni — je kriknila Mara, in njene roke so se zagreble v njegove črne kodre. — Bila sem tvoja, ko si me prvič pogledal s svojimi črnimi očmi, ti zverina! Apostol jo je pritegnil nase, vroče jo je poljubljal in jo potem počasi odnesel po skalni steni v dolino. — In zaklad, katerega si hotel iskati? — je vprašala posmehljivo Mara. — Našel sem ga. — Mara je priporočila svojo dušo Bogu in sveti Devici. Rahlo drhtenje je pretresalo njeno telo, ko se ji je Apostol približal. Toda ni bilo glasu iz njenih ust, le njene velike modre oči so prosile usmiljenja. Z divjim nemirom je strgal Apostol z nje kožuhovino in srajco, hkrati so se razpeli njeni lasje in sc razlili kakor solnčni prameni po belih ramenih. Apostol je dvignil nož. Zazrl sc je vanjo in je počakal. Klina je trepetala v njegovi roki. — Suni — je mrmrala Mara — ne bojim sc smrti. Rada umrjem, če morem osrečiti tebe. — Ne morem! — je vzkliknil Apostol. — Ah, Mara, kako si lepa! — Nož je padel na tla, sam pa je klecnil na kolena pred svojo žrtvijo. Miši Alojz Gradnik Speče misli naše Miše moje naj perč zapiše; »Videli ste sto že mest, tisoč knjig sle že prebrali, samo nekaj njih mi, mali — ali vendar več ne veste, kar mi vemo, kje so ceste do oblakov in do zvezd.« PEUGEOT PRI CI.AVNI /AI.. kakor: SrhurriuniHru, Omega. l)oxu itd. dobilo na/ccne/e himuo pri ururju C. VICH4R.JU C/ubl/ana Hv. Patra centa Stev. 8G Trgovcem, obrtnikom in industrijcem, ki stalno oglašujejo v „Kaigledu“, napravimo klišeje brezplačno! gfo' Naročniki Razgledu dobe 10% popusta. Po dolgem času spet velik dogodek na slovenskem književnem trgu. Ob stoletnici pisateljevega rojstva. NOVOI NOVOf L. N. TOLSTOJ Ana Kareni na ROMAN Prevci VLADIMIR LEVSTIK Dva zvezka z malone enajststa stranmi! Tiskano na najboljšem papirju, vezano v črno ali višnjevo platno z bogato pozlačenim, moderno stiliziranim hrbtom po Izvirnem un.elnlikem načrtu, v želati* nastem omotu in kartonasti kaseti. Cena za oba deli skupaj Din ISO,— (po pošti Oin 10,— več). Plačljivo tudi v obrokih. Roman nudi izredno bogastvo filozofskih in moralnih idej, mojstrsko osvct> Ijene z naravnost fanatično resnicoljubnostjo obdelane najgloblje In najintimnejše problrme ljubezni in zakona ter pomeni za vsakogar nepozaben In pretresljiv no« tranji doživljaj. Izdaja predstavlja eno najallnejiih del svetovnega slovstva, višek slov etn ske prevajalske umetnosti In obenem vrhunec dosedanje slovenske kn/l/ne opreme. Vaš dom in vaša knjižnica ne smeta ostati brez nje !!!!!!!!!! Nnročlln ipre)em:i Zveznu Knjiunrnti /.juhljnnti, Marijin Irg j lev S S. Šantel: llub Jolanta... Hrovat Bogoijiil Tiha, pokojna je bila noč in po ulicah, ki so postajale vsalk trenutek bolj samotne, je ležal sneg, ko so imeli akademiki svoj ples ... Godba je udarjala sunkoma, vse je plesalo kakor v omami. Kakor v raju je bilo to noč. Ah, te melodije! Vse je plesalo, le jurist Stane in študentka Jolanta sta sedela za kolonadami. Dekletu je zakipelo v srcu, ko ji je govoril fant tako skrivnostno, tako navdušeno o njenih očeh, o njenem cvetočem obrazu, o njuni karijeri. Stisnila je roke na prsi, ovita v rdeč pajčolan, ustnice so se dotaknile bujnih nageljčikov, a trepalnice so ji zastrle oči, ko jo je prosil: »Jolanta! Tikajva se!« Sami in brez besede sta se našli roki, Jolanta se je naslonila na njegovo ramo in na njenih ustnih je zatrepetal tih smehljaj... In zopet sta plesala. Drugo jutro je bil Stane zamišljen. Vse je bilo kakor v sanjah, vse tako bajno, vse kakor bi dehtelo po cvetju, kakor v maju... Njegova duša je bila polna načrtov, velikih, drznih, neustrašnih. Stopil je k oknu, da bi bil njenemu srcu bliže. — A zunaj je bila megla in doli na ulici so se izgubljali ljudje kakor sence. Stane je v mislih komponiral... Poznali so ga kot pianista, navdušeno so bili pozdrav-, ljeni njegovi prvi nastopi, a svoje strune še’ni ubral nikoli. — Zase pač, a razodel ni tega nikomur. — Jolanta je bila prva, iki je izvedela to skrivnost, ker postala je duša njegovih načrtov. Vse njegove misli pa je prevpila danes ena misel: »Nocoj... na promenadi. ..! — Dejala je, da pride!« A ko je prišel večer, je Stane ostal sam s prijateljem. Jolante ni bilo; poslala je le svojo prijateljico s pripombo: »Fant s krizantemo v gumbnici... Tisti jel« Ko se je Stane vračal, mu je šinilo v misli: »Igra se s tabo!« — A koj nato: »Saj ni taka! — Nocoj ni mogla! — Jutri pride!« A Jolante tudi drugi večer ni bilo. Tretjii večer sta prišli s prijateljico obe. Jolanta s krizantemo v gumbnici. A Stane ni prišel več. Saj mu je bilo takoj jasno: Igra se z njim! Sl tipni filmski i gruleč Adolf Menjou Ob sedmini je bil zopet ples. A tudi na ples ga ni bilo več. Bilo je že preko polnoči, ko so odhajali plesalci s plesišča in Stane iz »Akademske kleti«. Brez suknje in brez klobuka je bil, četudi je naletaval sneg. Pijan je bil — in dva tovariša sta ga peljala pod pazduho. Sredi samotne ulice so srečali Jolanto s spremstvom. Spoznal jo je in ona je spoznala njega. Njegove oči so zažarele, a bile so brezupne, brezbarvne, očitajoče ... »Postojmol« Obstali so, a Jolanta je bila že daleč. Videli so se samo še obrisi njene ljubke postave izza padajočih snežink in nazadnje je vse izginilo, vse utihnilo, le snežinke so Padale nagosto in neenakomerno ... Stanetu je ikar zaplesalo pred očmi in zaklical je skoro brez glasu: »Jolan—ta—a—a--------------1« A odgovora ni bilo, tudi Jolanta se ni vrnila, le iz nasprotnega konca te dolge, samotne ulice se je odbil oponašajoč odmev in umrl. Sli so dalje ... • * • Ko je bilo zopet ob sedmini in je bil zopet ples, je Mane zopet sedel pri vinu, Sam je bil in natakarica mu Jc morala navijati gramofon. — Vedno isto, vedno enakomerno, vedno znova: ‘Valencia ...« Stane je bil sijajne volje nocoj, pel je zraven, sedč Ple»al charletton in tolkel z rokama po mizi, da se je alre*»lo in žvenketalo .., Vedno isto, vedno enakomerno in vendar — vedno znova. Nazadnje, ko je bil že čisto ubit in utrujen, se mu je zazdelo, da pleše nad vrtečo se ploščo — Jolanta. Fant je ostrmel in umolknil za trenutek. Zares! Bila je Jolanta in omamljala novega plesalca s svojimi nevarnimi očmi.. . Plesalec jo je privil tesneje, se nagnil nad njen obraz, do njenih drhtečih usten in Jolanta je zaprla oči... Stane je vstal in se bližal strme in pel kakor oni, ki ga je strah ... In ko je bil že čisto blizu te skrivnostne plošče, je razklenil skrčene pesti, s (katerimi si je delal takt, njegovi koščeni prsti so se zasadili v temo in se zopet stisnili v pest, ki je treščila po avtomatu. Ničesar ni bilo več, le gramofon je zarežal v zoprnih disonancah in plošča se je ustavila. Vstopila sta tovariša in se začudila: »Ti si tu, Stane?« »Tu! — Ne plešem več!« »Tudi Jolante ni več na ples od onega večera!« Umolknili so vsi trije; fanta sta prijela študenta pod pazduho in ga posadila za mizo. Glava mu je* omahnila v dlani in pel je kakor v sanjaJh: »Jo—lan—taaa, Dei—ne ... scho—nen ... Augen ...« In pograbil je po kozarcu, ne da bi do konca izpel. Tovariš je položil roko na kozarec in pogledal fantu v oči.. • »Stane, si mož?« »Seml« »Torej ne pij! Včasi sploh nisi pil!« Stane ga je prijel za roko, vzel kozarec, izpil in molčal. • • • Skupaj so šli domov in molčali, nakar sta vprašala spremljevalca oba obenem: »In izpit?« — »■Padel!------------Vsa leta je šlo tako lepo in nazad- nje ... Moj zadnji izpit... Danes popoldne ...« In ko so bili že daleč, je pripomnil: »Jolanta! — Te očil-------------« »In kaj je z opero?-------------Pišeš?----------------Kom- poniraš?« »Ah! Vse, kar napišem poslej, je neumnost. — Uničila mi je karijero. — Čutim to! — Zato sem tak. — Ah, te očil...« Obstali so in se spogledali... »Ni res, Stane! — Slabič si! — Pusti to dekle! — Ne sili v zidl — Ni ti vzela karijere!« In ko so se razšli in je bil sam, mu je še vedno zvenelo iz noči: »Ni ti vzela karijere!« • * * • Leto nato ... Stane je šiloma pozabil na Jolanto. V delu je iskal * pozabljenja. Postal je slaven in mnogo se je pisalo in govorilo o njem. Nič fantovskega ni bilo več na tem človeku. Resen, skoro hladen je bil njegov obraz. Ob njegovem rojstnem dnevu so igrali njegovo prven-ko, delo, ki je pomenilo senzacijo. In sredi predstave, ko je sedel med svojimi, mu je sluga prinesel šopek najlepiega cvetja. — Bilo je od Jolante ... lanti. Ni je mogel ljubiti, njegovo srce ni imelo nobenega zaupanja več, a vendar: te oči. .., te pravljične oči.. . Iz ljubljanske družbe Gospodična Jožica Bonačeva Upala je, da postane zopet drugačen z njo, a kadarkoli je videla njegov obraz in njegov brezizrazni pogled, ji je bilo, kakor bi ji vsakokrat povedale te mrtve oči: »Nikoli več, Jolantal« Krasno je bilo Jolantino cvetje, ljubko, ker je bila zima, presenetilo ga je, a omamiti ni moglo njegovega srca. — Veselo se je nasmejal in ga razdelil med dekleta svoijih tovarišev. Niti enega cvetja ni obdržal zase. — Iz maščevanja! Tedaj je Jolanta jokala... In ko je bilo vse .končano in je genij stopil na oder, je bilo vse kakor pijano... Navdušenja ni hotelo biti ikonca... A vse to ga ni napravilo prevzetnega. — Tisti trenutek, ko je tisoč rok ploskalo njemu in se tisoč src navduševalo zanj, so se njegove misli ustavile — pri Jo- Cesa želite? Želite li šarklje, močnata jedila, pecivo in torte v najvišji popolnosti in lahki prebavljivosti ? ... Potem pripravite iste izključno po Dr. OETKER-jevih receptih in z Dr. OETKER-Jevim pecilnim praškom! Sredi zime je bil genij povabljen v tujino, v deželo bogastva. Večer je bil, sneg je naletaval, ko je odhajal. Dva prijatelja sta ga spremljala, drugi so čakali na kolodvoru ... Veseli so bili in razigrani. — Stane bi bil najrajši zavriskal in zapel, ko bi ne bilo na promenadnih ulicah. Hipoma se je ustavil; njegov obraz je postal ves drugačen. »Kaj ti je?« Pred njimi je šlo dekle, saimo, sklonjeno in ni se ozrlo nikamor. V njene svilene kodrce so se zapletali beli sneženi metuljčki... Stane jo je spoznal in tiho zašepetal kakor sam zase: »Jolanta!« Vsi trije so molčali na to in šli so dalje . .. Vsi so se vrnili, le Staneta je vzela tujina. — Niso mu zamerili. »E, kaj bi se vračal v to revščino,« je pripomnil eden izmed prijateljev, ko so šli sami domov. »Tam je življenje vse bolj lepo...« Na sveti večer, ko je že vse pospalo, je bdela Jolanta ob radioaparatu in mislila na Staneta ... Vstala je in si poiskala njegovo sliko, ki jo je bila izrezala iz časopisa. In sredi noči, sredi uspavajoče godbe ji je vstalo v srcu kakor tolažba od daleč, daleč nekod — in pisala je pismo: »Stane! Vem, da me ljubiš; zato si odšel odtod ... Nisi mi zaupal in jaz nisem verovala Tebi, v strahu, da bi nc stala razkrinkana moja ljubezen pred Tabo. Zato sem zataijila, kar je ležalo v srcu...« Iz tujine so odmevale svetonočne melodije ... Tam je Stane, tam je ljubezen, tam je sreča... Jolanta je povesila roke v naročje; njeni mehki prsti so se oklepali Stanetove slike... Počasi je zaprla oči in v sladki utrujenosti so romale njene misli daleč, daleč v tujino, polno mraku in negotovosti, razočaranemu fantu naproti... 91Joda ja gospode Moška spodnja obleka Ni to zadeva, o kateri bi ne šlo govoriti. Dandanes so življenjske prilike take, da bi bilo gotovo naravnost smešno, zamolčati v modnih poročilih spodnje oblačilo, perilo gospoda, ko so nas itak ženske v lem pogledu že prav imenitno prehitele. Koliko in kolikokrat beremo po modnih časopisih o spodnjem ženskem oblačilu, prav malo, ali skoro nič pa o moškem. In vendar prihaja prav sedaj zopet splošno pričakovana kopalna sezona, ki daje moškemu kakor ženski dolžnost, da sta korektno, praktično in pametno oblečena. Dobro in okusno oblečeni gospod razlikuje na sebi dvoqe spodnjih oblek: spodnje perilo, ki sc izdeluje letnemu času primerno iz lahkega trikolina ali iz maccoja, in ki obstoja iz jopice in hlačk, ali pa je združeno v enotni complet, katerega rokavi pa ne segajo radi gorkega letnega časa čez komolec. Tak complet je izdelan običajno iz volne in svile, in se ravna prcvladanje prve ali druge po _ trenutni želji nosilca. Preko vsega tega pride šele srajca. Kar sc barv teh srajc tiče, je moderno, nositi barve in vzorce, ki se v mali razdajli razlijejo v enotnost. Kljub temu, da so v resnici decentno vzorčasti ali pikčasti. Na ta način sc ti mali vzorci na daljavo izgube, iz česar sledi, da je dovoljen zopet ovratnik iz istega blaga in vzorca, kar je bilo pri prejšnjih močnejših vzorcih izključeno. Ovrat- niki so povečini polmehki in imajo precej dolge vogale. Ker je moderno nositi zopet kravate z debelim vozlom, je ovratnik narejen v sklepih nekoliko širše. Manšete so še vedno dvojne in mehke. Razume se, da dobro oblečeni gospod ne nosi srajc, ki so le napol zaprte, temveč le take, ki se odpenjajo od vrha do spodaj. Barve sra-jc z navedenimi seveda še niso izčrpane. Odvisne so vedno od obleke. Če je obleka v barvi živahnejša, tedaj prenese tudi srajca živejše vzorce in barvo. Tudi k športni obleki spada posebna športna srajca. Ta je po najnovejšem združena z ovratnikom in ima namesto dvojnih manšet samo enojne z gumbom. Seveda ne bo prišlo potem nikomur na misel, nositi k taki srajci svileno kravato. Zato ima volneno športno samoveznico, ki ima obliko enostavnega traku. Nogavice so po večini iz volne, ali iz volne, ki je mešana s svilo. Svilene nogavice ne veljajo za okusne, še manj razni flori itd. Moški mož naj prepusti prosojnost pri nogavicah z mirno vestjo ženski, ki to brez dvoma opravi bolje in opra-vičeneje. Za barvo moških nogavic letošnja moda ne predpisuje nobenih posebnosti. Moderne so vse barve, ki se skladajo z obleko, s čevlji in s srajco. SPOZNAVAECI STROJEV KUPUJEJO LE PFAFF SIVA ENE STROJE ki ho med vsemi najboljši in priporočljivi za rodbino, obrt in industrijo. Solidne cene. — Plačljivo tudi na obroke. V zalogi samo pri tvr.dki : ICN. VOK* LJUBLJANA Tavčarjeva ulica 7 Novo mesto, Glavni trg VIII. ljubljanski velesejem paviljon E jvrihrani omogoča in mri nudi ORGANIZATOR Kil jigovodstvo za vrste obratov: JO«/, dela material prostor denar pregled prihranitev troSkov dispozicije točnost dnevni zaključek velik uspeh pri malenkostnih troSkih Glavni organizacijski pripomoček modernega obrata ! Strokovno zamišljene kartoteke. Zahtevajte prospekte. Organizator Oglejte si naše izložbe na Aleksandrovi cesti št. 7 in zahtevajte neobvezno predvajanje najmodernejših organizacijskih sredstev. Popoldanska obleka iz Po večerji: Značilna /u večerno /a potovanje: Plašč kusliatmeed moradolila tnousselina obleko je velika pentlja ob struni, iz močnega materi juhi je ravnili s pikami za katero se uporablja rožnobeli oblik. Bluv.a: golftrikotin svileni krep Iz dneva v noč G. D. Modna silhueta današnje dame je sestavljena iz samih ravnih črt. Najsi jo potem srečavamo dopoldne, popoldne. ali na sprehodu. Krilo in suknjič si nasprotujeta v svetlih in temnih barvah, krog golega vratu pa opažamo pisano svileno ruto. Klobuk iz slame ali klobučevine je precej skromno garniran s trakovi. Rokavice imajo groba rebra, torbica je prostorna in okrašena z začetnimi črkami imena lastnice. Če dežuje, obleci ali kamelovino, ali pa trenchcoat. Oba plašča sta visoko prepasana. K njima obleci nizke čevlje z gumijevimi podplati. Toda nikdar dežnika. Če je pa poletno toplo, potem jumper, v vseh možnih vzorcih, vedno svileno ovratno rutico, včasih tudi usnjeni pas. Za izlet, za šport, ki ne zahteva posebne opreme, nosi dama tridelno pleteno obleko. Spopolnjujoči jopič spominja na obliko telovnika. Škotski volneni blagovi, sestavljeni z enobarvnimi, dajo otroško srčkane obleke. Nizki čevlji, nogavice iz cvirna ter širokokrajni klobučki iz klobučevine spopolnjujejo to polsportno toaleto. Nobenega nakita. Edino zlati obročki »za srečo«! Za vse popoldanske prilike pa naenkrat čisto nasprotno! Dopoldne še trda linija silhuete, je postala zdaj mehka, vihrajoča, gracijoznu vsaka posameznost. Sliko- Velikopotezno in trajno reklamo izvršite lahko u „RAZGLEDU" Leta 1839 ustanovljena TOVARNA DEŽNIKOV L. MIKUŠ, Ljubljana Mestni trg St. 23 Skrbno izdelovanje I — NajveČjn izbira I — Najnižje ceue I Preobleke! — Popravila I Priporočamo izvrstni pridatek za kavo Shooping: Kostim iz črnega, Z ti šport: Jutn- Večerni plašč iz lin- zrničasto tkanega kumgarna, per iz noroe- denskegu žameta z belim telooniškim vložkom škegu kuslie s soboljino vitost proti dopoldanski praktičnosti. Tanke tkanine, Georgette, chinacrepp, marocain, itd. se obnesejo v lepih izdelavah, lokih in pentljah. Rokavi so dolgi, plašči po večini iz črne svile. Če so ravnih črt, potem nosijo bogato okrasje iz dragocene kožuhovine. Obleka in podloga plašča harmonirata. Klobuki so širokokrajni, okrašeni s trakovi in ploščatimi cveticami. Tudi na obleko spada po najnovejšem cvetica! Bodisi iz laka, klobučevine ali iz bisernice. Toda vedno ornamentalna! Nakit pa se omejuje le na nekoliko poldra-gocenih kosov. Posebne obleke s suknjičem, kombinirane iz belega in črnega satinkreppa so zlasti za hladnejše vreme zelo priljubljene. — Tudi večerni zlet z avtomobilom zahteva posebnega sloga. Lahke obleke iz mosse- lina, v eni ali dveh barvah in nežnih vzorcih, z dolgimi ali kratkimi rokavi, gracijozne in elegantne — so sreda med popoldansko in večerno toaleto. Beli platneni plašč spada k avtomobilski čepici. Večerna obleka poletja daje silhueti žene noto, ki koleba med pojmoma »moderno« in »slog«! Život je višji, dolžina zelo neenakomerna, čevlji posebno nežni, glava pa popolnoma brez okraskov. — Najelegantnejši plašč za poletne večere je brezdvomno iz poletnega hermelina. Mnogo večernih plaščev je tudi iz svetlega velouršifona, ki je podložen s tankim kožuhom. Raznoličnost modnih linij istega časa, iste sezije dajejo dami priliko, da se razvije v vseh smereh in pokaže — ali pa zakrije svojo posebno noto. Če Ti /e »Razgled« všeč, povej io prlfatelfem, če Ti ni — pove/ to nami A* J♦ *.*/ EXCELflOR AND HENDERSON svetovono znani motocikli 1. 2 m 4 cilmncrski 6RIFFON kompleten Din 7.800 — PEU6EOT»AMIL(AR*BU6ATTI*AUSTROFIAT osebni in tovorni avtomobili. — Cilnvno zastopstvo °* ŽUŽEK ♦ LJUBLJANA ♦ TAVČARJEVA 8 „£XPRESS" DRC/2B/Z Z O. Z. Prodala avtomobilov, motociklov, koles in njiO delov, pneuma/ike, bencina, olja Ud., mehanična delavnica Cjubljana, Vegova ulica 8 Iz tehnike - za gospodinjo Sobna oprema iz jekla Iz jeklu? Ali ni prav v tej sestavi nekako notranje protislovje? Jeklo, ki je uporabno predvsem 7.a nože, pločevine, ogrodja, združuje s svojim pojmom tudi pojem hludnosti. Sobna oprema pa naj ima poleg svoje porabne zmiselno.sti tudi nalogo, storiti iz prazne sobe toplo, udobno, prijazno stanovanje. Prav nič ni še storjenega, če se kos sobne opreme napravi enostavno iz jeklu. Nastale bi iz tega brezdvomno pokveke, ki bi sicer za silo izpolnjevale svoj namen, učinkovule pa bi grdo prav radi nesoglasja med namenom, obliko in materijalom, s katerim se poveča tudi vtis hladnosti, ki je le bolj psihičen, kakor fizičen. Ni pametno, zametavati jeklo v sobni opremi le radi tega, ker je novost. Živimo v dobi železa in kmalu ne bo polja, katerega bi si ne podjarmil prav ta ceneni materijal. Hiše iz jekla se tudi že precej uvajajo. Vsi odpori odjemalcev zginejo v trenutku, ko najde arhitekt obliko, s katero da jekleni opremi toplo, prijazno lice. Prednosti, ki jih nudi jeklo, leže na dlani. Mnogo manj je občutljivo za prah, za gorkoto in mraz, kakor vsak les. Prav tako je nemogoče, du razžre tako sobno opremo črv, goba ali vlaga. V jeklu je mogoča marsikakšna konstrukcija, ki je v lesu neizvedljiva. To predvsem pri predmetih, ki naj bodo varni pred vlomom. Koliko večjo varnost nudijo jekleni predmeti tudi za slučaj požara! S precejšno naglico se širijo jeklene sobne opreme zlasti po bolnišnicah, kjer morajo še posebno upoštevati čistost, enostavnost in cenenost. Medtem ko sc izdelava teh predmetov na debelo vrši tudi že po vsej Evropi, izdelujejo jekleno opremo za hotele zazdaj šele v Ameriki. Oprema zasebnega stanovanja pu je vsekukor zadnja stopnja, ki jo more jeklo doseči na tem polju. Po svoji higi-jenski pomembnosti si bo najbrž utrlo jeklo pot najprej v kuhinjo. Tu je ob modernih električnih štedilnikih, plinovih kuhalnikih in drugih tukih praktičnih napravah nekaka sprava z očesom že precej verjetna. Slike pa nam kažejo, da tudi soba, opremljena z jeklenimi mobilijami, ne zgubi prav nič na svoji sedanji prijaznosti in prikupnosti. Zgoraj kuhinjukti o/ireinu, »podaj pisulmi miza i/ jeklu Kaj naj tudi žene vedo o tehniki Sušenje z vročim zrakom. Električni sušilec, ki ga nahajamo že precej pogosto med gospodinjstvom, je brezdvomno zelo praktična naprava. — Prvotno je bil v rabi le v večjih zavodih frizerjev, širi pa se vedno bolj in bolj, in danes ga moremo rabiti radi splošne vpe-ljanosti elektrike tudi za najrazličnejše druge namene. 2 njim lahko pogrejemo posteljno perilo, posušimo okopane živali, zlasti pa ga rabimo za sušenje nogavic. V tem slučaju je natakniti nogavico na sušilčevo cev in nogavica je suha v nekoliko minutah. Na isti način posušimo tudi rokavice. Zelo priljubljeno je podobno postopanje za hitro sušenje fotografičnih plošč. Peoski zbor ljubljanske Glasbene Malice, ki je z letošnjo turnejo po Čehosloouški pod oodstoom mojstra Mateja llubadu utrdil sooj staroslavni sloves Če otroci kaj pogoltnejo ... Ramon Gomez de la Serna Tragikomična humoreska Hiša je polna kotov in oglov, hlače in telovniki vise tu in tam na obešalih, časomer kaže tisto uro miru, v kateri se nič ne zgodi. In prav ta okolnost dela hišo še po-kojnejšo, kot je sicer. Nenadoma izbruhne najmlajše dete v skrivnostno, nerazložljivo cmerikanje in takoj je vsa hiša na nogah. Jedi na štedilniku ostanejo brez nadzorstva. Naj se kar prismodil — Janezek je gotovo kaj pogoltnil, — zakriči prestrašena mama in zgrabi otroka liki domačega zajca za ovratnik, kot da ga ponuja naprodaj. — Kaj neki to more biti? — skrbno vprašuje tatek. In nato sede k mizi, pogrnjeni s povoščenim platnom, in skuša urno razrešiti pereči problem: Janezek je ob pol dvanajstih dopoldne nekaj požrl, to nekaj je recimo X, katerega moramo pogruntati, če upoštevamo pri računu dnevni čas, Janezkovo lakoto in vse predmete, ki so se nahajali v bližini te lakote. "Toda očka pri vsem svojem znanju matematike ven-dar ne more odločiti srednje verjetnosti tistega, kar je utegnil pogoltniti njegov nadebudni sinček. Treba se je torej obrniti na polikliniko, kajti zdaj je vsaka minuta dragocena. Medtem se Janezek dere na vse kriplje dalje. V °braz je od trenutka do trenutka bolj rdeč, bati se je, du mu bo počila glava od naraščajočega krvnega pritiska, sodoben je raku, ki se kuha v svoji lastni nepotrpežlji- vosti. Pogoltneni predmet ga davi. Dete je izgubljeno, če mu neprimerne hrane takoj ne vzemo iz telesa. Končno pride zdravnik. — Najprej moramo izvedeti, — ugotovi z znanstvenim poudarkom profesorja nove »vede o stvareh, ki jih lahko pogoltnemo« — je li bil predmet velik ali majhen, stožčast ali oglat. — Okrog znamenitega profesorja se gnete kopica znatiželjnih detetovih bratcev in sestric, in oči vseh vise na njegovih učenih ustnicah. Požrti predmet je dobil zdaj pomen znanstvenega problema in to tolaži vse užaloščene prisotne. — Ali so vse namizne svetilke na svojih mestih? — vpraša profesor. Vsi se na mah ozro po petrolejkah in končno ugotove, da nobene ne manjka. — Podnevi jako lahko pozabimo na svetilke, to je treba upoštevati, in zelo lahko bi se zgodilo, da je mali pogoltnil katero izmed njih. — Nato se ozre zdravnik na otroka, ki obupno hlasta po sapi in z napihnjenim trebuščkom leži pred njim, in dolgo preudarja. Končno se odloči za drugo vprašanje: — Ali ste že prešteli vse obtežilnike za pisma, ki leže tu okrog po vaših mizah? Oče pogleda in prešteje vse: bronasto opico, steklenega krokodila, marmornato jajce in kepo neobdelanega ahata. Vsi so še tu. Tudi to domnevo je torej opustiti. - Nič ni nemogoče, če pomislimo, kaj vse more pogoltniti otrok, nadaljuje zdravnik. V Berlinu sem videl muzej predmetov, ki so jih požrli otroci različnih starosti: od piramidastega toplomera do hranilnika največjega kalibra je bilo tam vse zastopano. Medtem pretipava zdravnik otroka s trdimi, preiskujočimi prsti, da bi iz oblike predmeta, ki se nahaja v otrokovem trebuhu, uganil, kaj bi to moglo biti. Končno nagne glavo nad oteklo telesce in ker se mu zdi, da čuje nekaj, nastavi slušalo na uho. Brezmejno je bilo njegovo presenečenje, vendar o svojem odkritju še ni črhnil besedice. Prevezal si je velik, širok predpasnik za operacije, odprl otroku trebuh in potegnil iz njega kuhinjsko budilko. Čujte in strmite: kuhinjsko budilko, ki je še dišala po mehko kuhanih jajcih in prekajenih rebrcih ... Prevedel P. Karlin Podlesek Vladimir Kapus Mož mahne v širno jo poljano, v meglen in mrtev dan, v popoldne pusto in zaspano, da si' ozdravi srčno rano, ki zlobni mu jo amor je zadal. Vse prazno, trate so brez cvetja, minulo cvetje je poletja, samo podlesek še cvete. — Obstane mož, ko cvet zagleda, rdečica sili v lica bleda. Prijatelja je našel, sotrpina in nova se rodi mu bolečina: Ko vse cvetelo na poljani, takrat podlesek je skrbel za sad, zato zamenjal si jesen je za pomlad; ostal pa je na trati sam ... Povesil sivo je glavo: Saj tudi on v pomladnih dneh je hitel, grabil noč in dan in branil sc ljubezni sanj. A zdaj, ko odcvetela mu poljana, se vnel je stari panj. V nedeljo dopoldne Vladimir Kapus Cez ajdovo polje dehteče sva šla, kjer sanje so sladke cvetele in skozi jasnine nebeškega dne hitele so pridne čebele. • Čebelice drobne vse misli lepe in sladke nabrale so sanje, odnesle z njive na dragi svoj dom, doma položile so v panje. Nad poljem dehtečim pa plaval je zvon, nedeljsko je pesem prepeval, razlegal se daleč čez širno je plan, mogočno v vasi odmeval. V vrtu pred panji je dedek sedel, iz pipice dime je spuščal, prekrasnega dneva se je veselil, ko zvon je nedeljski poslušal. Blodnica Ida in pomlad Mirko Kunčič 1 Sedem let, sedem blodnih, pijanih, z blatom nižin prepojenih let, Prostitutki Idi se je zagabilo to enolično zviharjeno, do bolestne razdraženosti opojno življenje in zahotelo se ji je iskrene, nepotvorjene ljubezni. Ljubezni, v katere osrčju ne strujijo umetno zburkane strasti, kjer je vse — s tišinsko blaženimi presledki — do kraja uravnovešeno, usmerjeno v ritem nadzvezdnih razglabljanj in doživetij. Prostitutka Ida se je zagledala v modrino pomladnega neba in zahrepenela, zasanjarila s sentimentalnostjo šestnajstletnega dekletca, ki zori iz popja v bujno ženskost, išče junaka svojim svetlim zasnovam in je vsa zadivljena od lepote vzniklih slutenj ... Zasanjarila je prostitutka Ida in si vsa verna spletala glorijolo poveličanja nad seboj. Kakor v eksotično razneženih erotičnih pesmih naj bi sc spočelo in dovršilo tisto Svetlo, Veliko, Plemenito. Pod deviškimi brezami v aleji bi sedela vsa tiha in samotna in njene oči bi se kopale v rosi trudne žalosti. In bi prišel mimo ves dober in blag in se ozrl nanjo s presunjenim pogledom človeka. Nedvomno: umetnik bi moral biti, črnolas, vitke postave, z bledim obrazom, visokim čelom i 1‘nm'iiečen jv in z velikimi, vase potopljenimi očmi, drugače ne bi mogel zadojmiti vse te skesane tegobe, vse te silne žeje po Luči in Resnici v njej. Stopil bi do nje, uboge, prijel jo z žametnimi prsti levice nežno za podbradek, dvignil ji sočutno povešeni obraz in jo z dlanjo desnice ljubeče pobožal po laseh. — Ubožica, čemu jočete in zakaj so tako žalostne vaše oči? Moj bog, saj so se komaj rože razcvele in ptički poženili — — joj, vi pa žalujete, ko da so vse okoli vas grobovi in puščobne jesenske sence nad njimi •.. Kaj bi z žalostjo in bridkimi spomini pomladi, ob rojstvu mladosti, ob vzponu življenja ...?! Sedel bi k njej in se je oklenil brezstrastno okoli vratu. In bi bil njegov poljub kakor ključ do nebeških vrat: v tempelj Očiščenja, v hram ovekovečene Sreče dveh sorodnih si bitij------------ Joj, le odkod bo prišel in kdaj? In čudo božje: zgodilo se je še tisti dan. Sedela je blodnica Ida v aleji med belimi brezami in je prišel mimo in tudi umetnik je bil — prav takšen, kakršnega si je izoblikovalo v prividu njeno mogočno hrepenenje. Sklonil se je k njej in jo gorko poljubil — vse kakor da so se utelesile njene lepe sanje. V očeh mu je gorela neskončno mirna, jasna luč. In se mu je prostitutka Ida razodela do dna. Kakor šop nečistih, zavrženih rož je vrgla vsa tista bežna leta, polna sramote, ponižanja in trpljenja pred njim na kolena---------------in on jih ni pogazil brutalno z nogo, ni pljunil s studom nanje, ni bežal od njih kakor od kužnih mrličev ... Sklonil se je usmiljen in velikodušen nad njimi in jih pokopal v grobu vseodpuščanja, vsepozabljenja-------------- Tako je doživljala prostitutka Ida uro svojega Očiščenja in Poveličanja v sebi in verovala vanjo živo in prisrčno kakor v ničesar na svetu. Resnica pa je bila nekoliko drugačna, umazana in porazna, listi človek ni bil Človek, niti umetnik ne; kamoli plemenit in blagi Navaden pustolovec je bil, zastonjkar v življenju in ljubezni. Zahotelo se mu je pečenke in vina; šel je v krčmo in se pošteno najedel in napil — na tuj račun. Zahotelo se mu je ljubezni in naslade; šel je v alejo, poetično zumetničil pentljo, zaokrožil besede — in dekleta so mu padala liki zrele smokve v naročje. O, tisti človek je b i1 umetnik; umetnik v rafiniranem uživanju življenja ... Z mojstrsko rutino je razvil mrežo svojih lokavih naklepov in oprezovanj. Blodnica Ida je bila vsa omamljena od tople bleščavosti njegovih besedi. Njene misli so trkale na okno paradiža. >'Kako sem te čakala, moj dragi, kako sem hrepenela po tvoji bližini — glej, in si prišel, kakor pride za nočjo dan, za jesenjo maj in si ves moj, ves moj... Bežala sem pred lastno senco in dojmila z grozo prokletstvo prodanega življenja. Zdaj je vsa strahota za mano, vse bridko dopolnjeno, vse sladko izpolnjeno, do kraja ozdravljeno to bolno srce. Senca preteklosti se ne vrne več... Privij se k meni, moj dragi, vse tesneje se privij, da bom gledala paradižu iz oči v oči in me bo božal vse slajši zvok tvojih milih, čarobnih besedi...« Njegove oči so se v neodoljivem ganotju zapičile v ročno torbico, ki je ležala ob njej na klopi, in v mislih bežno pretehtale njeno vsebino. Nato se je v vidnem zadoščenju in verni slutnji pogreznil vase in se mukoma dotipal do edinega verza, ki se mu je iz »čaše opojnosti« vtisnil nekoč v spomin. Zazdel se mu je zelo primeren in spodoben za to svečano priliko. Objel je z obema rokama svetlokodro glavico trpko lepe Ide, položil si jo ljubeče na srce in zadeklamiral z redko čuvstvenostjo in sugestivno zajemljivostjo: »Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem te iskal, mimo tebe sem šel, pogledal sem te — in sem ves vztrepetal...« Blodnica Ida se je topila v blaženstvu. Njena sreča je bila tako velika, tako vseobsežna, tako neizrekljiva, da ni poznala ne meje, ne časa več ... Kri večerne zarje je pljusknila čez nebosklon. V vrhovih aleje je pritajeno zašumelo; bežen veter se je zamotal vanje in jim razgibal mrtvičave sanje. Blodnica Ida je vzdihnila in trpko zdramljena odklopila oči. Megla sladke omotice je že narahlo drhtela na njih, a njena duša je bila en sam prasilen donebesen plamen. Bohemu Damjanu je bilo dovolj sentimentalnosti in solzavosti. Zgibi njegovih rok so postajali nervozni in nestrpni. To nedočakano kruljenje oblastnega želodca — brrr, kako neprijetno! To nesramno zehanje žepov od praznote in dolgočasja — brrr, kako zoprno! Komedijant Damjan, scena se vleče v brezkončnost; požuri se! Vstal je in sc z nenadkriljivo opreznostjo lotil razglabljanja kočljivega problema. Udaril se je ob čelo in si v svetem ogorčenju očital: »Joj, nesrečnik pozabljivi! Da se nisem spomnil že prej,..! Večerjala še nisva. Človek ne živi samo od duh&, □ NOV CENIK fotografičnili aparatov in potrebščin jc ravnokar izšel. Na razpolago jr jg-"'i*-~r gratis in poštnine prosto Drogerija Gregorič, Ljubljana Prešernova ulica 5 Osredkar & Dolničar Ljubljana, Igriška ulica 10 PRVOVRSTNI TAPETNIŠKI IZDELKI Umetniška izvršitev Trpelno In solidno delo v vseh slonih! Velika zaloga žime in morske trave! :Polet čes ocean je kljub dobrim pripravam za zdaj še drzno tveganje, toda prišel bo las, ko bomo lahko iz Ljubljane v Neiv York prav tako varno leteli, kakor iz Ljubljane v Zagreb. — V se, kar naj se obnese, potrebuje gotove razvojne dobe. Inserat je potreboval stoletja, da se je uveljavil pri nas kot vodilno reklamno sredstvo in tudi „Razgled“ si ni priboril svojega mesta kot vodilna in najbolj priljubljena in najbolj čislana druiabna revija c Ljubljani in Sloveniji od danes do jutri. Neizpodbitno dejstvo je, da niso pri nobeni drugi slovenski reviji dani vsi, za uspešno inseriranje potrebni pogoji kakor: najveija razširjenost in kupna moč iitaleljev v isti meri kakor prav v vseh „ krogih najbolj znanemu „R,AZ.(JLEDU,t, katerega uprava je v Ljubljani, Selenburgova ulica št. /, //. n. ampak tudi od zoba — je dejal neki slavni filozof. In je bridka resnica. Gotovo si lačna, ubožica. Odpusti!« In so se mu pričele besede zdajci nerodno zatikati v grlu in mu kar niso hotele iz ust. Sramežljivo je povesil oči in slednjič izmencal v odkritosrčnem obžalovanju: »Saj bi te povabil k sebi, golobica moja, pa sem baš danes v neljubi zadregi. Jutri ali pojutrišnjem bo vse dobro; dobim honorar, ki bo zalegel za nekaj mesecev ...« Z vdanim smehljajem na ustnih in širokogrudnim umevanjem v očeh ga je prekinila. Odprla je torbico in mu z ljubko diskretnostjo stisnila šop bankovcev v roko. »Kaj bi si po nepotrebnem delal skrbi, moj dragi. Vzemi in razpolagajl Ni veliko, a za par dni bo zadostovalo.« Prisrčno ji je stisnil dlan in si otrl solzo hvaležnosti z oči. »Joj, kako dobra si, Ida, zlato srcel S stoterim ti bom povrnil. Vse bom žrtvoval zate in najino srečo ...« Oprijela se ga je otroško zaupljiva pod pazduho in odtavala sanjsko odušcvljena z njim proti mestu. Spro-ščenje vsega je bilo v njeji in vera tako močna in živa, da bi šla z njim — blagim in plemenitim — do konca sveta ... 4 Njegova soba je ležala visoko nekje v podstrešju in je bila nenavadno temna, vlažna in zanemarjena. »Noben umetnik ne živi v razkošju in sijaju,« je pomislila Ida in nič ni bila razočarana, nič žalostna. Sama dobra volja in vesela skrb bodoče gospodinje sta ji ožarjali obraz. »To čašo tebi na zdravje!« Trčil je in izpil na dušek. »In to tebi in na najino bodočnosti« Namočila je otroško razigrana ustne in zvok njenega glasu je bil svetlejši in čistejši od prešernega žvenketa čaš. Umetnik Damjan je pil kakor goba. Krinka hlimbe in laži se mu je pričela polagoma luščiti z obraza. 2e se mu je zlobno posvetilo v očeh, že je planilo v spolzki želji na površje ... Dvignil se je in se močno vinjen nerodno zazibal. Oprl se je z obema rokama ob rob mize in se s prekanjenim smehom na ustnih nagnil k njej. Izblebetal je z robato naturnostjo pijanca . .. »Ho, ho, punca, naj bo dovolj te neumne komedije! Izborno sem igral svojo vlogo jaz, imenitno si jo igrala ti! Ho, ho, grešnica spokorna, pravi norček bi moral biti, da bi verjel tvojim pretresljivim štorijam... Vlačuga si in ostaneš, kakor ostanem jaz ničvreden potepuh in komedijant do konca dni! Krinko z obraza tudi ti, nesnaga, da bodo najini računi, čisti! Eviva Bakhus in Venera!« S steklenim pogledom je buljila vanj blodnica Ida in ni mogla, ni hotela verjeti. Moj bog, reci, da ni resnica, reci, da je laž, razodeni, da so le ostudne, strahotne sanje! V njem se je razplamtelo v nezajezljivo strast. Z omahujočimi koraki se je prizibal do nje in jo s sirovo silo prižel nase. Bežno so mu spolzele dlani po vratu navzdol in se v opojni slutnji zasidrale na njenih še vedno bujnih nedrih. V nasladnem uživanju so jih pričele otipavati... Uboga, nesrečna prostitutka Ida! Mahoma ji je postalo jasno vse. Iz grla, iz globin srca se ji je izvil grohot tako nepopisno obupen, tako divje bolesten, da bi vztrepetal in odrevenel slednji živec v človeku... V tem grohotu je viharilo brezbrežje pogubonosnih vrtincev: zaničevanje, prezir, gnus, mržnja, grenkost razočaranja, jedka ironija in nora kletev življenju. »Proč baraba! Proč, žival! Vsi ste enaki! Vsi stremite samo ze enim, edinim...! Podleži! Brezvestneži! Nič svetlega ni v vas ...« Sunila ga je od sebe, da se je brezmočno opotekel in zavalil ko odžagan hlod po tleh ... Mera njenega trpljenja je bila dopolnjena. Tavala je po stopnicah navzdol tako neskončno trudna, tako neizmerno žalostna, da bi legla na mrzli kamen in umrla . .. Med krčevitim poihtevanjem so izšepetale njene ustne: »Ah, saj ni Pomladi, saj ni 2ivljenja, saj ni Človeka na tem glupem, nizkotnem svetu!«---------------- Drugo jutro so jo našli mrtvo. Deroča reka jo je vrgla na breg. Njene oči so bile odprte na stežaj. Iz njih brez-talnih nižin je kričala s strahotnim molkom blazna luč: obsodba in spoznanje vsega: življenja in onostranstva. J. Maniuani: Znana ljubljanska športnika na boo jen i motociklu Indijska pripovedka # Iz zbirke: Hitopadesa V gozdu Brachma je živel nekoč slon, Karpuratilaka imenovan. Zavohali pa so ga bili šakali in si mahoma domislili tole: Če se nam posreči z zvijačo ujeti slona, bomo z njegovim truplom za štiri mesece zadostno založeni z mesom. In neki star šakal jim je obljubil, da bo pogruntal sredstvo, s katerim bo ujel rilčarja v past. Šel je torej, izdajalec, k slonu Karpuratilaki, se vrgel bogaboječe v prah pred njim in dejal: »Gospod, ozri se milostno name!« Slon mu je odgovoril: »Kdo si in kaj hočeš?« »Odposlanec sem,« je dejal, »vse živali tega prostranega gozda so se zbrale in me naprosile, da naj vam grem oznanit, da vas hočejo zbog vaših izrednih vladarskih kreposti maziliti za gozdnega kralja, ker jim pač ni več mogoče živeti brez presvetlega poglavarja. Zakaj najprej je treba stremiti po vladarju, potem šele po ženi in denarju. Zato mi kar nemudoma sledite in ne zamudite ure ugodnih zvezdi« Tako je govoril, potem pa se je dvignil in odšel, bedasfi Karpuratilaka, katerega je tiral pohlep po vladanju, pa mu je sledil po poti, krevsal za njim in se kmalu pogreznil v močvirje. Zdajci pa je zaklical slon: »Ljubi šakal, kaj naj pa sedaj storim? Poglej no, do vratu tičim v blatu!« Šakal pa mu je lokavo odgovoril: »Kar za moj rep se primite z rilcem, veličanstvo, pa vas potegnem iz močvare! — To si bil prismojen, da si verjel mojim besedam, ti nerodni bebec!« In se je smejal in grohotal na vso moč in še malo... P. K-n. Hrepenenje Vlad. Kapus Se predno je odlezel sneg, kako takrat smo hrepeneli, pomladnih dni smo si želeli, da bil zelen bi dol in breg. — 2e h koncu gre zeleni maj, po brdih črešnjc odcvetele, na gnezda ptice odletele, oprAšen je cvetoči gaj. »In danes, ko mineva maj, kaj zdaj s teboj je, hrepenenje?« »Prevare — kakor vse življenje, a vendar — bil je krasen maj!« Gospodična Desunku M. iz Črne gore, lanskoletna Miss Bled Oleandri Vladimir Kapus Po trotoarjih življenja polnih cest postopajo gospodje, ozkosrčni možje, iz gumbnic sivozelenih oblek pa jim rdeči cvetovi kipe. Blazirani gospodje samujejo, molče, za nikomer se ne ozirajo, ne koketirajo, niti za poglede najlepših deklet, se oholi pusteži ne revanžirajo. Njihovi bratje, siti užitih dni, pa so v pobožne samostane odšli. Po obokanih, hladnih hodnikih stoje, utopljeni v globoko pobožnost molče, a tudi njim, kakor bratom na cesti, v ozkih gumbnicah rdeči cvetovi žare. Drevesa in knjige Svojčas je bilo pisateljev, ki so stavili in tiskali svoje knjige sami — mnogo več, kakor bi človek mislil. Retif de la Bretonne, precej zloglasen pisatelj na debelo iz 18. stoletja, je to storil želo pogostokrat. Najzanimivejše delo te vrste pa je nedvomno »Systcm of Divinity«, ki ga je spisal angleški duhovnik William Davy. Za svoje delo ni našel založnika, kar je razumljivo, če pomislimo, da je obsegalo njegovo delo 26 debelih zvezkov. Sklenil je, da stiska vse sam. Imel je lako malo črk, da ni mogel tiskati več, kakor eno samo stran. I udi tiskarsko barvo si je moral pripravljati sam. 1786. leta je s tiskom pričel, 1877 'je delo končal. Vsak zvezek obsega 500 oklavnih strani. Tiskal je vse delo v samo 14 izvodih, katerega je seveda tudi sam vezal. 30. junija 1877 je tiskala o priliki neke svečanosti Oxlord-press celo sveto pismo v 100 izvodih v Itratki dobi 12 ur. L. 1913. pa jc pokazala Nemčija, kako hitro spremeni drevo v časopis. Zjutraj ob 7. uri 35 minut so posekali tri drevesa, ki so jih oddali takoj v papirnico. Ob 9. uri 34 minut je bil papir že gotov, ob 10. uri pa so že prodajali časopise, ki so bili tiskani na tem papirju. Kaiserjev? prsne karamelen Ls „3 jelkami"^® [IjjjgHggPT 'Živahno vrvenje o prostorih ljubljanskega velesejmu Velesejmska poročila Minister saobračaja, gospod Milosavljevič, je odobril po-setnikom Ljubljanskega velesejma, ki sc vrši od 2.—11. junija 50 % popust na železnicah, mesto dosedaj dovoljenega 25 odstotnega. Ko se je pred osmimi leti osnoval Ljubljanski velesejem, se marsikdo ni zavedal, kake važnosti bo postala ta ustanova za naše gospodarstvo, ln vendar je prinesla ogromnih koristi državi, še bolj pa Sloveniji in Ljubljani. Ljubljanski velesejmi že osmo leto izpričujejo, da je obstoj Slovenije zagotovljen samo z razvito industrijo, obrtjo in trgovino. Osem let je naš velesejem tako ozko spojen z nami, da si danes slovenske pre-stolice brez te ustanove ne moremo več predstavljati. Požrtvovalno spodbuja in podpira razvoj našega gospodarstva, stal je našim gospodarjem ob strani v boljših časih, a podpira jih in se bori z njimi tudi v današnjih težkih razmerah za zboljšanje gospodarskih pogojev. Tudi letošnji velesejem bo ponovna revija naših gospodarskih uspehov, doseženih v težkem boju za obstanek. Otvori se dne 2. junija, zaključi pa 11. junija zvečer. BISEPNOBELPZOBUE DEHTEČA USTA f Naša pohištvena industrija Lep napredek kaže naša domača pohištvena industrija, ki sc je začela razvijati po vzoru 'inozemstva, kjer je misel za lepo domačnost že potreba za vsakega človeka. Tudi pri nas so že vsi sloji polni zanimanja za opremo lastnega stanovanja, ker uvidcvajo, da je samo v lepi in udobni domačnosti najti počitek po dnevnem delu, in da je lep dom temeljni faktor »prijetnega družabnega življenja, bodisi v rodbini sami ali v družbi prijateljev. Slika nam kaže družabno sobo na nekem posestvu na Gorenjskem. Pohištvo je izdelano v angleških slogih Chippen-dale in Qucnne Annc, po osnutkih stare in znane tvrdke I. I. Naglas v Ljubljani. Prcvlaka je iz damasta, zastori iz lahkega prozornega blaga, iz ruzloga, ker so okna mala, Ob steni stoje dve stari skrinji, a nad njimi pa oljnate slike. Uporabljanje starih slogov dovoljuje, da se nameščajo tudi druge starine, ki si jih obdrži kot spomin na prednike in njihove čase. Zmagovalni pohod modernega knjigovodstva Veliko zanimanje je zavladalo po mestu, ko je razstavila t\a Aleksandrovi cesti tvrdka »Organizator« svoje nadvse praktične izdelke. Posebno pozornost zbuja kartotečno kopirno knjigovodstvo. Tudi za našo upravo smo si omislili razne kartoteke, tuko predvsem kartoteko zu naše naročnike, in priznati inorumo, da ne prihranimo samo na času in materijalu, temveč imamo tudi — in kur je danes pač glavno — v vsakem času natančen pregled tako v gospodarskem kukor tudi v statističnem pogledu. Vsakemu deluvcu na gospodarskem polju, pa bodisi katerekoli punoge, mora biti takoj jasno, da je praktično urejeno knjigovodstvo, ki ne jemlje brez potrebe preveč časa drugim duševnim delavcem, neprecenljive vrednosti in trdimo, du je tvrdka »Organizator« dosegla s svojim sistemom oni višek trgovskega knjigovodstvu, ki je našemu, v pohodu k zboljšanju svojih prilik stremečemu gospodurstvu tuko neobhodno potreben, /.uto to tvrdko nušim cenjenim čituteljem najtopleje priporočamo. ♦ K članki): Nusu iHilii&luena industrija .......................... IIIIMIIIIIIIIII..........................................................Illlllll.Illlllllll.. KUPUJTE pri tvrdkah, ki oglaiujejo v »Razgledu«, ker TRGOVEC, KI OGLAŠUJE, dokazuje svojo trgovsko spo- *• imajo resno voljo, Vas dobro postreči. sobnost — zato kupujte pri njem. Želja skrbne matere in gospodinje Pravica vsake skrbne matere in gospodinje je, da tudi ona zve, na kakšen način more najlaže in to brez velikih stroškov preživeti svojo družino. Ona preživi vendar polovico svojega življenja v kuhinji in ji ni dana vselej prilika, da bi videla pri svoji družini vedno zadovoljne obraze. Kaj naj kuham? se vprašujejo v skrbeh, če pozimi ali spomladi zmanjka zelenjave in sadja ter njena že itak skromna denarna sredstva ne dopuščajo, da bi' si jih nabavljala po dragi ceni. Mož ljubi zelenjavo in meso, otroci pa morajo dobiti sadje, če hoče, da bodo imeli lepa rdeča ličeca kot poleti ali pa v jeseni. Tako pa manjka na mizi sadje in zelenjava, ker nima nobenih zalog. Pri nepričakovanem obisku si ne ve pomagati, ker nima ničesar, s čimer bi gostu postregla. In če v družini kdo zboli, se mu ne more dati, kar si zaželi, iz enostavnega vzroka: ker nima ničesar. _ 1 Zdravje in veselje do življenja si v obilici okrepi, če si olajša skrbi, kaj naj da na mizo. Vsaka sc zanima, kaj bi napravila druga. Pa Vam povedo tisoči in tisoči, da Vam priprava za vkuhavanje (konserviranje) znamke Wcck odpo-more v bodoče, da je za take slučaje preskrbljena in lahko zadosti vsem željam. Ker tolike izkušnje mičejo k posnemanju, sledite temu tudi Vi. Pri prvi priliki pojdite v trgovino, kjer imajo obešen Weckov plakat, in kupite si kompleten aparat z nekaj čašami in gumijevimi obročki. Ko imate enkrat aparat, si čaše lahko sproti dokupavate. Čaše morajo imeti znak, zagodo z besedo »Weck«, enako tudi vse ostale priprave ter gumijasti obročki. Kupujte vedno le predmet?, ki so opremljeni s tem znakom. Zavrnite pa vsako drugo — mogoče tudi cenejšo pripravo — kf Vam ne nudi garancije, kot jo Vam nudi priprava za vkuhavanje znamke Weck. Ko sta na vrtu sadje in zelenjava zrela in na trgu vsega v obilici in poceni na razpolago, tedaj si vzemite nad dnevno porabo in jih vkuhajte po Weckovih navodilih za poznejšo uporabo. Tako vkuhane konzerve imajo — po znanstvenih dokazih veliko redilno moč in vsebujejo zadostno množino življenjsko važnih vitaminov. Vkuhava se pa tudi mesnina, kar je neprecenljive važnosti. Za pogasitev žeje so pa zopet priprave, s katerimi se dado pripravljati raznovrstni aromatični sokovi iz vsakovrstnega sadja in jagodičevja. V ta namen služi Weckov aparat za pridobivanje sokov, ki se potem sterilizirajo v Weckovih steklenicah. Želja skrbne matere in gospodinje je na ta način, da vidi vesele in srečne obraze svoje družine pri mizi, popolnoma dosežena. Zatorej bi morala imeti pripravo za vkuhavanje vsaka družna in vsaka gospodinja, kateri se ne more Weckove priprave nikoli zadosti priporočiti. Posebno onim, ki je še nimajo. « Dramski umetnik ob 25 letnici E. Kralj Velecenjeni! Meseca decembra poteče petindvajset let, odkar sem prvič nastopil na gledaliških deskah, ki se imenujejo svet. V tej dobi, ki šteje dobro četrtino stoletja, sem junaško in brez omahovanja oral trdo ledino in hodil krepko naproti svoji globoko začrtani poti. Koliko solz in koliko gorja sem premagal, koliko prepadov, intrig in rovarjenj sem preskočil! Koliko neutemeljenih kazni sem moral plačati, če sem zapoznil skušnjo za pol ure, ali pa če nisem znal vloge! Koliko bridkih, neosnovanih, zahrbtnih napadov in očitkov sem moral snesti! Koliko krivičnih kritik (te imam vse shranjene in jih bom o priliki vse objavil, kritikom v sramoto) sem moral molče požreti! Koliko »režiserskih« psovk iz parterja sem moral pogoltniti. Blagorodni gospod! Ali naj Vam opišem petindvajsetletni križev pot dramskega igralca-umetnika? Umetnika, ki se je žrtvoval nesebično edino le deskam, ki se imenujejo svet? Noč in dan, večer za večerom, vso dolgo dobo petindvajsetih let sem neumorno ustvarjal, in v meso in kri spreminjal suhe črke; spreminjal sem jih v žive ljudi, ki še danes glasno govore o moji visoki in veliki umetnosti. Da sem pa prišel do tega, sem moral do-prinašati nepopisne žrtve vseh zakulisnih intrig, ki so jih kot vulkan bruhali moji »dični« kolegi na moja izmučena ramena. Pomislite, kaj so mi nekoč napravili. Tik pred nastopom — grali smo Leara, sam pa naslovno vlogo — ko sem še mirno ponavljal vlogo, ugasnejo luči za odrom — to z* nalašč — in mi napovejo nastop. Napravim par korakov, naenkrat mi zmanjka tal... Telebnil sem naravnost v »versenkungo«. Tema pa kakor v rogu. Kaj naj storim? Od zgoraj pa čujem pridušene glasove, ki me kličejo na nastop. Napravili so luč in me potegnili iz »versen-kunge«. Sreča še, da si nisem noge zlomil. Na sceni pa vse tiho, ne da bi iz kolegijalnosti kaj ekstemporirali in nekako izpolnili to mučno pavzo. Mislili so si: naj sam požre to pavzo, mrcina! Ko nastopim, vse v redu; govor sijajen, ker sem dodal tudi efekten monolog iz Marije Stuart. Zdaj pa se okrenem, da bi odšel, kar se vsuje kot strela iz neba gromozanski smeh. Kolejji so mi namreč nalepili na hrbet kranjskega Kurenta! Pomislite, kralj Lear in pa kranjski Kurenti Ampak vse se maščuje! Ko sem odjadral: naenkrat vsa publika poči v gromovito ploskanje. Trikrat sem se moral priti poklonit pri odprti sceni. Vidite, Bog jih je kaznoval, ker jih ravnatelj itak ne bi. — Čeprav sem dobil aplavz pri odprti sceni, vendar me je v duši bolelo, silno bolelo. Toda misel, da se jadrno bliža moja petindvajsetletnica, mi je dala novega poguma- Bil sem že davno direktor stalnega gledališča. Bil sem administrativni ravnatelj, tajnik, blagajnik, predvsem pa igralec-umetnik, in navzlic vsem ordnom, ki sem jih prejel kot znak neminljivih zaslug na polju narodne in mednarodne gledališke umetnosti, (umetnost je namreč tudi internacijonalna), so me kratkomalo strmoglavili! Zakaj? Častna beseda, iz same gole zavisti. Blagorodni gospod, Vi, ki imate čast, da me osebno poznate, ne boste niti najmanj dvomili, da se mi je zgodila v nebo vpijoča krivica. Moj karakter poštenega umetnika, ki so mu nepoštena pota povsem neznana, se je tej krivici s prezirom ognil ter hvaležno odklonil baran- Na&vel in pojasnilo ž .Ako se pravkar bavite z mislijo, kaj kupiti ali naročiti in ne veste kam hi se obrnili, tedaj pišite na Razgled. — Mi smo vedno ra d e vol je pripravljeni, svetovuti Vam in smo v stanu navesti Vam najugodnejše vire. Obrnite se na posvetovalni oddeleR ,Raszgle:da' Cfubl/ana, Šelenburgova ul. 7/JI. Stereo opazovalni aparat v jepni obliki. Cena skupno z eno serijo slik Din 90—. Naiialjna serija slik Din 40 — Gledati lepoto narave v vsej nieni plastiki je brezdvomno nedosegljiv užitek. To mortte doseči najhuje z našimi Stereo-opazovalnim anaratom. Mala praktična oblika omogoča, da ga lahko nosiš povsod s seboj. Slike, predstavljajoče športne prizore, plese, telovadbo, telesno lepoto, nadalje razne zanimive kraie vsega sveta (Amsterdam. Avstralija, Binam, Berlin, Burne, Cahutta, Ceylon, Delhi. Indija, Lahore, Luknov, Milano, Nova zemlja. Praga, Pompeji, Rim, Thasmanta itd.) Prizori iz tivolskega iivljenja. — Pripravljajo se slike mesta Gjubljane. Naročila sprejema Movirtski biro, dr.fi o. y Ljubljana, delenburgova 7/2. S ček. račun št. 14627. — Telefon št. 2837 Pat: Ali veš, kuj je takt? Patachon: Seocdu vem, Pat: ? Patachon: Če slučajno odprem orala kopalnice, o kateri se koplje dama, ki nima pruo nič na sebi, in jih potem spet /.alo-puinem in zavpijem: *Oprostite, gospod! . . .« teduj je to takt, ■ tanje z umetnostjo. Sest let sem moral čakati na eno samo glavno vlogo. Sicer so me neusmiljeno pitali s samimi psi. To je bila doba mojega hudega ponižanja. Kot volkovi so planili name. Odložiti sem moral težka bremena vodilnih mest. Zapustiti sem moral svoje ljubljence izza mojega ravnateljevanja: Shakespearja, Aristofana, Sofokla, Salomona, Moličra, Strindberga do vseh modernih, gori do Cankarja. In zdaj, ko nisem bil več ravnatelj, nisem mogel igrati niti ene glavne vloge več; samo lajal sem, lajal ,.. V par letih, so sc razmere, hvala Bogu, zboljšale in sem vendarle prišel do večjih vlog. Spoznali so pač umetnika v meni in da je Talijin hram brez mene kot voz brez koles. Da se mi primerno oddolžijo, širijo kompetentni krogi vest, naj bi me o priliki petindvajsetletnice imenovali intendantom. Blagorodni gospod, mi ni za naslov in se prav gotovo ne bom potegoval za to mesto. Toda pod pritiskom razmer, če sem res prisiljen sprejeti to važno kulturno funkcijo, bom storil to, čeprav zelo težko, samo zato, da po možnosti dvignem umetniški »nivcau« (čitajte »niv6«) na-*ctfa kulturnega hrama na ono višino, kakor sc je nahajal • akrat, ko sem bil jaz direktor. Jaz nisem častihlepen, toda ni moža, ki bi znal dostojno in častno voziti ta kulturni voz, tedaj seveda moram kot človek, ki je vse žrtvoval umetnosti in svojemu narodu, sprejeti končno še to žrtev, posebno pa, če to narod zahteva in pa če so na krmilu našega svetišča taki kalini, ki se razumejo na umetnost kot zajec na boben: Drugi vzrok, ki me sili, naj sprejmem to važno kulturno mesto, je tudi ta: da se gmotno opomorem, kajti moje financijelne razmere so tako slabe, da bom »moral« postati intendant. (Slišal sem namreč, da posebno sedaj to mesto nese. Zaradi dijet namreč.) Blagorodni gospod, vem, da imate velik vpliv pri merodajnih faktorjih, zato Vas prosim, da vržete tozadevno kako dobro besedo zame, saj me poznate. Z ozirom na čas in prilike, in da bi imela moja slavnostna petindvajsetletnica slovesnejše lice, bi bil pripravljen sprejeti eventuelno tudi kako visoko odlikovanje (manjša namreč že imam). Ampak, ponavljam samo, da F. ŠIBENIK * CJUBCJANA w*Wa' mi l***'« ! i • slavje izgleda slovesnejše', ker bo morala o tem slavju govoriti zgodovina in ne bi rad, da bi čas, ki ga sedaj živimo, bil kakorkoli v zgodovini oskrunjen. No, pa saj me poznate. H koncu še nekaj. Na slavnostni predstavi me bodo počastila razna kulturna društva z darovi, (tudi denarnimi), cvetjem, venci itd itd. in bodo o tej priliki literati, kolegi in kulturni delavci sploh spustili par govoranc. Kot visoko čislana oseba v denarnih krogih, mislim, če nameravate morda tudi Vi izustiti kako govoranco, mislim, da bi bilo zelo umestno, že z ozirom na reklamo, ki bi si jo pridobil Vaš denarni zavod. In če nimate nič proti temu, blagorodni gospod, sploh bi bilo primerno, da bi v Vaših denarnih krogih ustanovili kak veselični odsek, ki bi moji petindvajsetletnici dal širše in slavnostnejše obiležje. Prepričani bodite, da se Vam bom o priliki revan-žiral in hvaležno spominjal vdani Simeon-Marija Solata, dramski umetnik in bodoči intendant. Olove knjige Grafoloiki kotiček. Radi pomanjkanja prostora pošljemo vse rešitve po pošti, seveda zato bolj obširno. Pristojbina znaša 20 Din. »Veliki zvonček« in »Mali zvonček« naj pošljeta še vsak po 10 Din in naslov. Bojan Lavrecky, Novo mesto. Pristobina 20 dinarjev, potem rešitev pismeno. Pošljite natančen naslov. L. N. Tolstoj. Ana Karenina. Prevel Vladimir Levstik. Založila Zvezna knjigarna v Ljubljani. Izdaja, ponovna izdaja Ane Karenine v slovenskem prevodu je zopet dogodek, o katerem ie precej glasno govori vsa Ljubljana. To nam dokazuje dvoje. Prvič, da je minula doba mrtvila, ko se nihče ni več brigal za knjige, ko se je pod vplivom povojne razigranosti in vrtoglavosti vsak popolnoma odrekal vsakemu čitanju in je radi tega morala zlasti pri nas slovenska knjiga propasti, — drugič pa, da je g. Obradovič z izdajo te knjige zadel v iivo, ker je ponudil luksuzno opremljeni svetovni roman prav v času, ko se je od vrtoglavosti in besnega tempa izmučenemu človeku spet zahotelo lepe knjige. Čudovitega vina v lepi posodi! Največje umetnine v obliki, ki ji gre. Tako je ta izdaja dveh knjig Ane Karenine v prevodu našega mojstra Levstika pač čudovit eksemplar, ki na mah pregovori človeka, da si jo osvoji. Knjigo vsem kar najtopleje priporočamol Ant. Adamič: Znanci. Novele in črtice. Avtorjeva založba. Oceno lične knjižice prinesemo prihodnjič. Aajuečji reflektor na svetu, ki ni fi/i je nubuoiln ameriški i armada PREPRIČAJTE SE pri tvrdkah, ki otflalu|a|o ▼ »R«' gladu«, ako so njihova navedbe resnične. Iz uprave n novo tt Razgledove knjige Svetovni romani v slovenskem prevodu Povojna beda in splošna hladnost napram knjigam pojema in danes prihaja — četudi polagoma — lepa knjiga do svoje časti. Lepa knjiga ti je na j zvestejši prijatelj. Uprava »Razgleda« bo pričela s 15. julijem 1928 z izdajanjem »Razgledovih knjig« in bo v okviru te zbirke izdala vsak mesec po en roman iz svetovnega slovstva v slovenskem prevodu. Za prevajalce se ji je posrečilo pridobiti najodličnejša imena na tem polju. Kot prva knjiga izide v prevodu Antona Debeljaka izvrstni francoski roman: Friderik Mauzens: Živa blagajna Pred leti je F i g a r o priobčil zanimivi roman »Le Coffre-fort vivant«, ki ga je ponatisnilo 115 dnevnikov in ki se je prevel malone na vse jezike. Vsebina: Star težak, Matija Bernard, sluga pri starinarju Cruchatu, po nesreči požre sloveč demant, ki ga je držal med zobmi, medtem ko mu je popravljal okov. Nikot (tako se zove dragulj, ki ga je Nicot, francoski poslanik na Portugalskem, prinesel vdelanega v tobačnici za Katarino Medicejsko) se ne-rodnežu ustavi kakor črešnjeva koščica v slepiču. Bernard je tako postal živa (blagajna. Dasi mu preti vnetje slepega črevesa, se brani operacije, kakor ima pravico. A vse novine razpravljajo njegovo nezgodo in tatje preže na to zakladnico, ki jo nož lahko odpre. Hoteč uiti napadu, beži križem sveta pred dvema roparjema... Ti podatki so podlaga našemu enako napetemu romanu »La nouvelle aventure du Coffre-fort vivant« v slovenskem prevodu s skrajšanim naslovom; 2iva blagajna. Ker je bila Bernardova slika pred leti povsod natisnjena, je v Kanadi postal nanj pozoren njegov dvojnik bogataš Philibert, ki ve za zlata najdišča v Alaski, in ga zato zasledujeta dva Yankeeja. Philibert izroči v Parizu svojemu dvojniku lepo vsoto denarja, da ga bo ubožni Bernard nadomeščal, dokler ne zmeša sledi obema preganjavcema, Bernard in njegova varovanka, poslej imovita, se po svojih močeh otepata ameriških zasledovalcev. Ti pa naposled vendar ugrabijo ter odvedejo v mrzli Klondjk Bernarda, varovanko in pisatelja Trčvola, zaljubljenega v mladenko. Po številnih pripetljajih in peripetijah se zanimivi detektivski in ljubavni roman na nepričakovan način zaključi, nesrečno samo za pravega Phi-liberta, ki je zmrznil ob zlatih najdiščih. ¥ Druga knjiga pa bo prinesla v prevodu Pavla Karlina sloviti roman francoskega pisatetja: Pierre Loti: Gospa Krizantema To blesteče delo znamenitega romanopisca eksotika riše v odlični pesniški formi solnčno deželo Nipon (Japonsko), njene čudovite pokrajine in mesta (Nagasaki), običaje in verstvo tega zanimivega rumenopoltega naroda, prizore iz japonske domačnosti, romanja v pagode k čudodelnim kipom Bude, narodna praznovanja in tako dalje. Knjige bodo ilustrirane, tiskane na najfinejšem belem papirju, opremljene najmodemeje ter bodo stale posamezne ^ ^q. Kdor pa se naroči na vseh 12 knjig, dobi torej že zelo lepo knjižnico za Din 300- katero pa bo lahko plačal v obrokih. Naslove nadaljnjih knjig objavimo v prihodnji številki »Razgleda«. Danes prosimo le, da se javijo vsi, ki bi se hoteli naročiti, da moremo pripraviti vse potrebno. Knjige bodo tudi v zunanji opremi enotne, tako da bo vseh 12 knjig brezdvomno krasna knjižnica, ki si jo lahko vsak nabavi z najmanjšimi žrtvami. Prijave sprejema Založba Razgledovih knjig, Ljubljana. Ljubljansko Narodno gledališče v letu 1928 Izdal Pavel Debevec To prvo slovensko delo, ki v večjem obsegu in samostojni knjigi obravnava naše gledališče je že v tisku in izide v prvi polovici junija in bo takoj razposlano subskribentom. Knjiga je trdo vezana, obsega 112 strani in je opremljena s 64 portreji naših igralcev. - Knjiga bo stala v prodaji Din 40*— izjemoma pa velju do*'9. junija 192H še suhskribcijski rok. Kdor jo torej dotlej naroči, jo more dobiti še za Din 30'— Prijave sprejema uprava Razgleda Ljubljana, Šelenburga ulica 7/11. Telefon 2837 (7. nadaljevanje.) »Ne bom čakal, temveč bom šel.« »Stori to, Joh Fredersen!« In hotel je oditi. Toda vrata, skozi katera je vstopil, niso imela ne vrat ne kljuke. Bakrenordeče žareči pečat Salomone mu je mežikal v obraz. Tih, oddaljen glas se je smejal. Joh Fredersen je obstal, obrnjen s hrbtom proti sobi. Po tem hrbtu je hušknilo trepetanje in je planilo ob visečih rokah v stisnjene pesti. »Razbiti bi ti morali glavo«, je dejal tiho Joh Fredersen ... »Razbiti bi ti morali glavo ... če bi ne vsebovala tako dragocenih možganov . . .« »Ne moreš mi storiti hujšega, kot si mi že storil,« je govoril daljni glas. Joh Fredersen je molčal. »Ali pa — kaj meniš«, je nadaljeval daljni glas, »da je hujše: razbiti glavo — ali iztrgati srce iz telesa?« Joh Fredersen je molčal. »Mar ti je zmrznil humor, da ne odgovoriš, Joh Fredersen?« »Možgani, kakor so tvoji, bi morali pozabiti«, je dejal mož pri vratih, strmeč v pečat Salomone. Tihi, daljni glas se je smejal. »Pozabiti? Dvakrat v življenju sem nekaj pozabil ... prvič, da obstoja med oljem etro in živim srebrom idiosinkrasija; za to sem dal svojo roko. Drugič, da je bila Hel ženska in ti moški; za to sem dal srce. Tretjič pa se bojim, da bi moral dati glavo. Nikdar več ne bom ničesar pozabil, Joh Fredersenl« Joh Fredersen je molčal. Tudi daljni glas je molčal. Joh Fredersen se je okrenil in stopil k mizi. Nakopičil je knjige in pergamente in vzel iz žepa kos papirja. Predse ga je položil in ga je gledal. Bil ni večji od moške roke, bil je brez tiska in pisave, imel pa je skrivnostno risbo nekega simbola in ostanke napol uničenega načrta. Naznačena so bila pota, ki so vodila k enemu cilju: na prostor, napolnjen s križi. Mahoma je začutil, kako se mu je za hrbtom bližal slaboten, toda določen hlad. Nehote je zadržal sapo. Mimo njegovega telesa je šinila roka, nežna in koščena. Prosojna koža je objemala tenke členke, ki so se svetili pod njo kakor motno srebro. Snežnobeli in brezmesni prsti so se oklepali načrta, ki je ležal na mizi. Potem so ga vzdignili ter ga vzeli s seboj. Joh Fredersen se je sunkoma okrenil. Z ostekle-nelimi očmi je bulil v bitje, ki je stalo pred njim. Bitje je bila ženska. Brezdvomno. V nežnem oblačilu je stalo telo, kakor telo mlade breze, in se je gibalo na sklenjenih nogah. Toda, kljub temu, da je bila pojava ženska — ni bila človek. Kakor iz kristala je bilo telo, skoz katero se je svetilo okostje. Iz steklene kože, ki ni imela niti kaplje krvi, pa je prihajal hlad in mraz. Lepe roke je imelo bitje s kretnjo odločnosti, skoro kljubovalnosti, sklenjene na prsih, ki se niso gibale. Toda bitje ni imelo obraza. Plemeniti lok vratu je nosil samo kepo površno oblikovane mase. Glava je bila brez las, samo naznačene ustne, senci in nos. Oči, kakor naslikane na zaprte veke, so strmele brezpogledno z izrazom tihe blaznosti na osuplega moža. »Bodi vljudna, moja lepa Parodija,« je dejal daljni glas, ki je donel, kakor da govori hiša v spanju. »Pozdravi Joha Fredersna, gospodarja velike Metro-polisl« Bitje se je možu nalahno poklonilo. Blazne oči so se mu približale kakor dvoje ostrih plamenčkov. In kepasta glava je pričela govoriti, z glasom, polnim grozne nežnosti: »Dober večer, Joh Fredersen .,.« In te besede so bile hujše v zapeljivosti, kakor na pol odprta usta. »Dobro, moj biser. Dobro, moj diadem!« je dejal daljni glas, poln pohvale in ponosa. Tedaj pa je izgubilo bitje ravnotežje. In padlo je proti Johu Fredersnu. On pa je stegnil roke v pomoč, toda v trenutku dotikljaja je začutil pekočo bolečino od neznosnega mraza, katerega brutalnost je zbudila v njem občutek jeze in gnusa. Pahnil je bitje od sebe proti Rotwangu, ki je stal poleg njega, kakor da je padel iz neba. Rotwang je prijel prikazen za roke. Zmajal je z glavo. »Premočno!« je dejal »Premočno!« Moja lepa Parodija, bojim se, da ti bo tvoj temperament še marsikatero zagodel.« »Kaj je to?« je vprašal Joh Fredersen, in se je oprl z rokama na rob mize, ki jo je čutil za seboj. Rotwang je obrnil k njemu svoj obraz, obraz, v katerem so žarele oči kakor grmade, če jih biča veter z mrzlimi biči. »Kdo je to?« je odvrnil. »Fatura ... Parodija... kakor jo že hočeš imenovati. Tudi: Prevara.. . skratka: Zena je .. . Vsak moški-stvaritelj si ustvari najprej ženo. Jaz ne verujem v sleparstvo, da je bil prvi človek moški. Za slučaj, da je moški bog ustvaril zemljo (in to je treba upati, Joh Fredersen) — tedaj je ustvaril brezdvomno najprej, nežno in prešerno se gugajoč v bohotnosti stvariteljskega igračkanja — ženo. Smeš se prepričati, Joh Fredersen: Brez napake je. Nekoliko hladna — to priznam. To je radi materije, ki je moja skrivnost. Toda, saj tudi še ni popolnoma gotova. Še ni odpuščena iz delavnice svojega stvaritelja. Ne morem se odločiti — razumeš to? Dovršenost je enaka ločitvi. Jaz pa se nočem ločiti od nje. Radi tega ji še nisem dal obraza. To ji boš dal ti, Joh Fredersen. Zakaj, ti si bil naročnik novega človeka.« »Naročil sem pri tebi strojnega človeka, Rot-wang, ki ga lahko porabim za svoje stroje. Ne pa ženske, ki je igrača.« »Ni igrača, Joh Fredersen, ni.. , Toda orodje je. Ali veš, kaj pomeni: imeti ženo za orodje? In ženo, tako, kot je ta, hladno in brez napake? In pokorno, brezpogojno pokorno? Mar naj ti pojasnim to najnovejšo stvaritev genija Rotwanga, Joh Fredersen? Ti si vžgal v meni stvaritveno misel, ti, človek stroja... Mar ti naj pokažem, kako poslušno je moje bitje. Daj mi, kar držiš v svoji roki, Parodija!« »Počakaj še,« je dejal nekoliko hripavo Joh Fredersen. Toda brezpogojna pokornost, bitje, ki je stalo pred možema, ni trpelo odlašanja v poslušnosti. Odprlo je roke, v katerih so sc svetile nežne kosti, in je podalo svojemu stvaritelju kos papirja, ki ga je vzelo pred očmi Joha Fredersna z mize. »To je prevara, Rotwang,« je dejal Joh Fredersen. Veliki izumitelj ga je pogledal. S smehom. Brez-slišni smeh mu je potegnil usta do uš^s. »Ni prevara, Joh Fredersen, — to je delo genija! AH naj Futura pred teboj zapleše? Mar naj bo moja 'cpa parodija nežna in ljubezniva? Ali užaljena? Kleopatra ali Damayanti? Ali naj ima kretnjo gotskih jnadon? Ali ljubezenske kretnje azijatskih plesalk? Kakšne lase naj vsadim svojemu orodju na glavo? AH naj bo sramežljivo ali predrzno? Oprosti mi, da p?!*k° govorim, ti redki mož. Pijan sem razumeš? ■jan sem svojega stvariteljstva. Opijam se ob tvojem začudenem obrazili Tvoje pričakovanje sem prekosil, Joh Fredersen kajne? In ti še ne veš vsega: tudi peti zna moja lepa Parodija! In tudi čitati! Mehanizem njenega možganja je nezmotljivejši od tvojega, Joh Fredersen!« »Če je temu tako,« je dejal gospodar velike Me-tropolis z nekako izvestno suhostjo v glasu, ki je ohripel, »tedaj ji ukaži razbrati načrt, ki ga držiš v roki, Rotwang ...« Rotwang je planil v smeh, ki je bil podoben smehu pijanca. Premeril je papir, ki ga je držal razprostrtega v svojih rokah in ga je hotel zmagoslavno podati bitju poleg sebe. Todaf prenehal je sredi kretnje. Z odprtimi usti je strmel na papir, ki ga je dvigal bliže in bliže k očem. Joh Fredersen, ki ga je opazoval, se je sklonil k njemu. Hotel je nekaj reči, nekaj vprašati. Toda še preden je mogel odpreti usta, je dvignil Rotwang glavo in prestregel pogled Fredersnov s tako čudno zelenim ognjem v očeh, da je gospodar velike Metro-polis obmolknil. »Odkod imaš načrt?« je vprašal h koncu veliki izumitelj. Toda bilo je manj vprašanje, kakor izraz začudene jeze. »Ti poznaš torej načrt — ali kaj predstavlja?« je vprašal Joh Fredersen. »Da, pri moji ubogi duši, poznam ga,« je odgovoril Rotwang. »Toda, pri moji ubogi duši — ne bom ti povedal, kaj pomeni, dokler mi ne poveš odkod ga imaš.« Joh Fredersen je premišljal. Rotwang ga je neprestano motril. »Ne poskušaj z lažjo, Joh Fredersen,« je dejal liho in z nekako težko otožnostjo. »Papir so našli,« je pričel Joh Fredersen. »Kdo — so —?« »Eden mojih obratovodij.« »Grot?« »Da, Grot.« »Kje je našel načrt?« »V žepu delavca, ki se je ponesrečil pri stroju Gejzir.« »In Grot ti je prinesel papir?« »Da.« »In pomena tega načrta ni poznal?« Joh Fredersen je odlašal z odgovorom. »Pomen da, toda ne načrta. Dejal mi je, da je že večkrat videl tak papir v rokah delavcev, ki ga s strahom skrivajo, in da se ljudje zbirajo krog onega, ki ima tak listek . ..« »Torej so skrivali pomen načrta pred tvojim delovodjo?« »Menda! Zakaj on mi ga ni mogel pojasniti.« »Hm.« Rotwang se je okrenil proti bitju, ki je stalo nedaleč poleg njega, kakor da prisluškuje. »Kaj praviš k temu, moja lepa Parodija?« je vprašal. Bitje je stalo nepremično. »Torej —!« je dejal Joh Fredersen z ostrim izrazom nestrpnosti, Še vedno je odlašal Rotvvang; polagoma pa je smehljaj objel njegov obraz, — dobrodušen in skrivnosten smehljaj, ki se je veselil samega sebe, »Ti stojiš na vhodu,« je dejal. »Kaj naj to pomeni?« »Dobesedno, Joh Fredersen! Ti stojiš na vhodul« »Na kakšnem vhodu, Rotwang. Zapravljaš čas, ki ni tvoj ...« Smehljaj Rotvvangov se je poglobil v veselost. »Ali se spominjaš, Joh Fredersen, kako trdovratno sem se svoj čas branil proti izvedbi podzemske železnice pod mojo hišo?« »Da. Spominjam se tudi vsote, katero sem moral dati za ovinek.« »Skrivnost je bila draga, to priznam. Vendar je bila vredna te cene. Oglej si načrt, Joh Fredersen. Kaj je to tukaj?« »Mogoče stopnice .. .« »Res je. Stopnice. Izvedene so precej površno; na risbi, kakor tudi v resnici... »Ti jih poznaš? . ..« »Čast mi je, Joh Fredersen, da! Toda pojdi zdaj dva koraka v stran, kaj je to?« Zgrabil je Joha Fredersna za roko; slednji je začutil, kako so se mu prsti umetne roke kakor kremplji roparice zabodli v njegove mišice. Z desnico je pokazal Rotvvang na mesto, kjer je stal Joh Fredersen. »Kaj je to tu?« je vprašal, potresajoč z roko, ki jo je držal. Joh Fredersen se je sklonil. In se nato vzravnal. »Vrata?« »Tako je, Joh Frederson! Vrata! Čudovito natanko izdelana in dobro zapirajoča vrata! Zakaj, mož, ki je zidal to hišo, je bil reden in skrben človek. Le enkrat je pozabil na to skrbnost in rednost, pa se je moral za to pokoriti. Šel je po stopnicah navzdol' in je sledil zapuščenim hodiščem, pa je zašel in ni našel nazaj. Saj pa tudi ni lahko najti nazaj, zakaj ljudje, ki so stanovali tam, niso stremeli za tem. da se bodo tujci spoznali v njihovih zgradbah .. . Našel sem svojega znatiželjnega prednika, Joh Fredersen, in sem ga takoj spoznal po niegovih rdečih čev- liih, ki so tako dobro ohranjeni. Kot mrlič je bil no-kojen in krščanski, kar gotovo v življenju ni bil. Tovariši njegove zadnje ure so pač mnogo storili /a »spokorjenje nekdanjega vragovega učenca«. — Potipal ie z nohtom desnega prsta po skupini križa v središču načrta. »Tu leži. Natanko na tem mestu. In njegova lobania je objemala možgane, ki bi bili vredni tvojih, Joh Fredersen in vendar i«* moml tako bedno poginiti, ker je enkrat zablodil .. . Škoda zani.« »Kam je zablodil?« je vprašal Joh Fredersen. Rotwani$ je dolgo zrl vanj, preden je odgovoril. »V mesto grobov, na katerem stoji Metropolis.« je deial nato. »Globoko pod krtjimi rovi tvoje podzemske železnice, Joh Fredersen, leži tisočletna Metropolis tisočletnih mrtvih .. .« Joh Fredersen je molčal. Počasi se je dvignila njegova leva obrv, ko je stisnil veke. Ozrl se je na Rotwanga, ki ga je ves čas pozorno motril. »Kaj potem načrt tega mesta grobov v žepih mojih delavcev?« »To je treba razjasniti,« je odgovoril Rolwang. »In mi boš pomagal?« »Da.« »Še današnjo noč?« »Dobro.« Joh Fredersen je premišljal. Nato je prikimal in je hotel oditi. »Bodi vljudna, lepa moja Parodija,« je dejal Rotvvang. »Odpri vrata gospodarju velike Metropolis.« Bitje je zrlo mimo Joha Fredersna. Čutil je dih mraza, ki je šel iz njega. Videl je nemo grohotanje v polzaprtih ustnicah Rotwanga, velikega izumitelja. Jeza mu je pobelila lica, toda molčal je. Bitje je stegnilo prosojno roko, v kateri so se srebrno svetile kosti. Doteknilo se je tipaje s konci prstov pečata Salomonie, ki je žarel kakor baker. Vrata so se udala. Joh Fredersen je odšel, za njim pa bitje, ki je šlo prej pred njim po stopnicah. Na stopnicah ni bilo luči. Niti na ozkem hodniku. Toda iz bitja je izžarevala svetloba, nič silnej-ša od zeleno goreče sveče, vendar močna dovolj, da je razsvetljevala stopnice in črne stene. Ob hišnih vratih je bitje obstalo in pričakovalo Fredersna, ki je šel počasi za njim; In hišna vrata so se odprla pred njim, toda ne tako široko, da bi mogel skoz. Obstal je. Iz napetega obraza so zastrmele vanj oči — oči, kakor naslikane na zaprte veke, z izrazom tihe blaznosti. »Bodi vljudna, lepa moja Parodija,« je dejal tih, daljni glas, ki je zvenel, kakor da govori hiša v spanju. Bitje se je priklonilo. In je stegnilo roko, nežno koščeno roko. Prosojna koža je objemala ozke členke, ki so se svetili pod njo kakor motno srebro. Snežnobeli in brezmesni prsti so se odpirali kakor cvetovi kristalne lilije. Joh Fredersen je položil vanjo svojo roko in začutil, kako mu je neznosen mraz ožgal prste. Hotel ie suniti bitje od sebe, toda močno so ga držali sre-brnokristalni prsti. »Na svidenje, Joh Fredersen,« je dejala ke-pasta glava z glasom, polnim grozne nežnosti. — Daj mi kmalu obraz, Joh Fredersen! — Tihi, daljni glas pa se je smejal, kakor da se smeje hiša v spanju. In roka je spustila, vrata so se odprla, Joh Fredersen je planil na cesto. Za njim so se zaprla vrata. Bakrenordeče je žarelo v mračnem lesu znamenje Salomonie, zagonetni pentagram. * Mož pred strojeni, ki je bil podoben Ganeši, bogu s slonovo glavo, ni bil več človek. Bil je samo še ožeti kos izmučenja, iz katerega znojnic je kapljala poslednja kaplja volje in moči. Zalite oči niso več videle manometra. Roka ni več držala premikala — samo oklepala se ga je, kot edine opore, ki je raztlačeno moško bitje varovala pred strojem, da ga ni strl s svojimi mlečimi rokami. Naprave Paternostrovega stroja v Novem stolpu Babel so v lagodni enakomernosti vrtile svoja zajemala. Oko malega stroja se je milo in zahrbtno smejalo možu, ki je stal pred njim, in ki je bil samo še jecljanje. »Oče!« je jecljal sin Joha Fredersna, »kaj deset ur nima nikdar — prav nikdar konca?! Oče naš, ki si v nebesih —|« (Dalje prihodnjič.) Slcupno 50.000 "Din vsem naročnikom 'Razgleda Da moremo našo splošno priljubljeno, po vsej Sloveniji razširjeno od več 100.000 čižatelfev pojnano revl/o Q <52 1 Q C?« 5e bolj razširiti Vas prosimo ja Vaše sodelovanfc! Vsak£naročnik (kdor pa še ni, lahko postane) naj pridobi tekom enega meseca 5 novih naročnikov. Za dotične, ki bodo pridobili tekom enega meseca 5 novih naročnikov, smo določili sledeče nagrade: 1 nagrada Din 5000’— v gotovini..........................Din 5000'— 2 nugradi po „ 2500’— „ „ 5000’— 5 nagrad „ „ 500’— „ 2500'— 10 nagrad » „ 250'— roman Ana Karen ina v dveh delih S. L. Tolstoja. Prevel Vladimir Levstik; v luksuzni opremi in krasni vezavi ... » 2500'— 50 nagrad » „ 140-— slovenske knjige po izbiri...............* 7000'— 100 nagrad „ » 80’— knjiga Henrik Sicnkicwicz: Z ognjem in mečem ali .lionton", knjiga o lepem vedenju; v platno vezana................. » 8000’ — 500 nagrud » „ 40‘— knjiga: Ljubljansko narodno gledališče . „ 20.000 — 668 nagrad v skupnem znesku ..................................Din 50.000'— Tefi 50.000 Bin so odšKodnina ja Vaše sodelovanje Žrebanje se vrši v navzočnosti notarja In uprave, kakor tudi uredništva »Razgledu". — Žrebanju sme prisostvati tudi vsak naročnlkjRazgleda, ki nabere 5 novih naročnikov. — Seznam novih naročnikov z natančnim naslovom, jnovedbo časa, v katerem bo nuročnlna plačana, ter s podpisom vsakega posumeznegu naročnika nuj se pošlje upravi najkasneje d° 15. juliju 1928. — V ta namen se poslužlte spodaj navedenega obrazca. Glavna pogoja sta: Vsuk, ki hoče biti deležen Srebanju In ruzdclltvc nagrad, inora 1. poruvnutl naročnino za leto 1928/20 v znesku Din 80'— in 2. pridobiti 5 novih naročnikov za leto 1928/29, ki morajo tudi poravnati naročnino najkasneje do 15. julija 1928. Kdor še ni naročnik in bi •c rad udeležil žrebanju, nuj izpolni torej gornje pogoje. Vse tozudevne dopise pošljite nn upravo »Razgleda", Ljubljana, Selenburgova 7/11. Dan in uro žrebanja Se določimo in objavimo v vseh dnevnikih, kakor tudi v prihodnjem »Razgledu". Prijavnico zu pridobljenih 5 novih naročnikov najdete na 2. strani med oglasi spodaj. Odrežite in pošljite izpolnjeno na'upravo »Razgleda", Ljubljana, Šclenburgova ulica 7/11. MEYERS L (0X1KON MEYERS |MEYER8 LEXIKON |LEXlKON MBVBRB LEXIKON mEUEvieu leksikon najpopolnejše dela sedanjosti! Izhaja praukar u popolnoma nanouo prEdelani 7. izdaji. r i 11 1 " r- --1 i* — ■r )\ MEYERS I MEYKR£ I MEYERS V MKYERS 1 MEYEKS MEYERS i MKYKRS 1 Mm i;»is |LEXIKON ■ LEK IKON 1 LEXIKON' 1 LEXIKON|| L»EXlKON LEXIKON LEXlKON L I'LKX!KOnH Naša doba zahteva obsežne in temeljite splošne izobrazbe. Leksikon Vam jo nudi najlažje in brez dolgoletnih študij. Novi MEYER vsebuje vse, kar je znanja vredno, od starega veka do današnjega dne. Novi MEYER nadomešča tisoče drugih knjig, MEYER beleži in pojasnuje nad 160.000 pojmov, dogodkov, stvari in imen, katerih postanka in bistva si marsikateri učenjak ne more pojasniti. Mnogokrat prikazuje MEYER vse to tudi s sliko. Novi MEYER stalno krepi, širi in izpolnuje Vaše znanje. Novi MEYER je torej za vsakega, ki stremi navzgor in Ici hoče priti v boju za obstanek navzgor, prav tako neobhodno potreben, kakor vsakdanji kruh. ZNANJE .IE MOČ! To geslo velja danes bolj,, kot kdaj prej. Dovršeno vsestransko znanje je podlaga za uspešno delo in zagotavlja uspeh v poklicu in družabnem življenju. Posest MEYER-ja podeluje dobrodejno gotovost. 12 u polusnje uezanih zuEzkcm. Nad 160.000 člankov s približno 5000 sli- Zvezki 1, II, IV, V, VI in VII stanejo po kami, načrti, zemljevidi, pojasnili. Poleg Din 450’—, zvezek III pa Din 495'—. tega še približno 700 celostranskih slik, Vse te zvezke lahko takoj dobite. Nadaljni od teh nad 100 večbarvnih. 150 zemlje- zvezki izidejo v presledkih po 5—6 me* vidov, nad 50 mestnih načrtov in 200 secev. Njih cena bo približno enaka že statističnih pregledov. izislim zvezkom. Use tE zuEzkE dobammD tudi na hieseche obrokE brEZ pribitka! naročniki „RazglEda“ dobE 10% popusta! Houinski biro, [ijubljana, ŠElEnburgoua ulica 7, I. nadstropjE. Pomlad v' deželi! Cvetoča jablan v ljubljanski okolici Plastike Tineta Kosa Fot. prof. Janko Ravnik. Zgoraj: Z naših planin: Vrhu Krizke stene — Spodaj levo: Jama župana Permeta pri Grosupljem Krstni kamen z bisernočisto pitno vodo v ilovfasti dvorani — Desno: Spomenik neznanemu vojaku v jami župana Permeta ■■ ■ ’ Pasijon v ljubljanskem Narodnem gledališču Zgoraj: Zadnja veierja. V sredi: Skrbinšek—Judež — Križanje — Mari/u Vera—Marija. Spodaj: Kristus Gregorin Jan — Janez Evangelist in Matija — Ženske objokujejo mrtvega Kristusa — Kristus in Pilat—Levar tol. Joftip Pogačnik. OGLASE ZA »RAZGLED« SPREJEMA NOVINSKI BIRO, D. Z O. Z., LJUBLJANA, ŠELENBURGOVA 7/II. a ♦ Nič več neprijetnega čakanja, da se črnilo posuši! Združuje vse prednosti polnilnih peresnikov s svojo novo izpopolnitvijo! Peresnik Everdrv piše kakor vsa druga peresa, pisava pa je takoj sulm in nezmazljiva. Črnilo se v peresniku in na peresu ne posuši! Specijalna peresa so izmenljiva! Cenu Din 100*— s polnilnikom in 1 steklenico črnila. Pri predplačilu poštnine prosto! Glavno zastopstvo sta Slovenijo: No vinski biro, družba s o. s. Ljubljana Šelenburgova ulica 7j II. Telefon 2837 Ček. račun 14.627 Udobnost vsem Vrsta: 1137-10902. Moški čevlji iz najboljšega angl. platna, sivi ali beli . . . Din 129 Vrsta: 4155-10225. Ženski čevlji iz najboljšega lanenega platna v barvah, sivi, beli ali drap.............. »in 81 Te čevlje dobite Vrsta: 4155-12202. Čevlji iz lanenega platna, brez n«n o«, okrasa, samo sive barve Ulil 03 razen t uuSitt podružnicah (udi pri sledečih tvrdkah: JULIUS HAUS, ODŽACI MILIVOJ RADIN, VEL. KIKINDA BOGDAN MlšKOVIC, BANJALUKA SMA1L RAP1Č, PR1JEDOR M1HAILO V1RETA, BITOLJ S. MlšKOVIC, ZAJECAR N. SPASIČ, KNJAŽEVAC A. R1CHTMANN, SISAK MATE ŽUPAN, CR1KVEN1CA ANTE KOLACEVIC, GOSP1C CURKO 1 NOVAK, VINKOVC1 JEFTIČ I TODOROVIČ, VALJEVO MILOVAN RISTIČ, SIN, CUPRIJE SAMUEL KLIMPEL, BRČKO BRAČA RAJKOVIČ, KRUŠEVAC BORISAV ANTONIČ, ŠABAC BRAČA GJURIC, CETINJE JOVIČA ŠUBIC, SRBOBRAN ALOIZ DROFENIK, CELJE V1L1M KOHN, NASICE ZLATKO STEINER, PETRINJA A. M. ALTARAC, JAJCE STIPAN DELIČ, MAKARSKA A. ARBANAS, VIROVITICA MAVRO HAAS, S. POŽEGA R. JEZDOVIC, UŽ1CE JOSIP MILLER, NOVA GRADIŠKA LAZAR BALOBANOVIC, »TIP C1RA KALKASLIJEVIC, STRUMICA ANDRIJA MADOKIC, STARI BAR Vrsta: 6145-10635. Ženski čevlji iz lanenega platna, z nitjo podpetnico, sivi, beli ■»»_ o*. ali beš............................Ul« OJ * Vrsta: 5155-10435. Elegantni čevlji izl an. platna v bar- n, ar, vah, sivi, beli, drap in beš Ulil OJ Vrsta: 3135-60702. Ženski čevlji z nizko podpetnico, za' starejše dame, črni ali sivi....................... Din 85 - Vrsta: 6145-60702. Praktični čevlji iz lanenega platna, ( z niijo peto, brez okrasa, n|_ o*, v barvah, črni in sivi . . Ulil OJ ” Vrsta: 9143-10708. Elegantni platneni čevlji sa deco in deklice št. 26—30 .... Din 59’- št. 30-35 . . Din 69- št. 36 - 39 ................Din T9 - Vrstai 4138-i0079. Čevlji za vsakogar, za udobnost, za šport, za izlet in dnevno uporabo. V vseh vel. in barvah, beli, sivi in črni moški in ienski . . Din 69 za deco . ...................Din 49 Vrste: 4138-10076. Čevlji za tenis z vulkanizirani-mi podplati iz sive gume za gospode...................Din 99 *a dame......................DUl 59