MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
MOTHERHOOD - NECESSITY OR CHOICE? SOCIAL ATTITUDES TOWARDS CHILDLESS WOMEN
Tina Velišček, univ. dipl. soc. ped.
Šarfova 13, 5222 Kobarid tina.veliscek@hotmail.com
POVZETEK
Članek predstavlja fenomen nematerinstva in odnos družbe do žensk brez otrok. Teoretična spoznanja so podkrepljena z ugotovitvami iz intervjujev s šestimi ženskami, ki zaradi različnih vzrokov nimajo lastnih otrok. Cilj raziskave je ugotoviti, ali ženske brez otrok družijo kakšne skupne lastnosti, kako se njihovo življenje razlikuje od življenja žensk z otroki, zakaj so se odločile za življenje brez otrok in kako na njihovo odločitev gleda družba. Ugotovljeno je bilo, da pri ženskah brez otrok lahko najdemo nekatere vsem skupne lastnosti, ki so v nasprotju ali slabše združljive z otroki. Še posebej je opazna osredotočenost nase in na svoje potrebe, kar družba pogosto vrednoti kot sebično. Nekatere ženske nimajo otrok zaradi spleta okoliščin, druge pa so brez njih po lastni odločitvi, za katero navajajo različne razloge. Pogosto navajajo zadovoljstvo z življenjem, ki ga živijo, visoko cenjene vrednote svobode in neodvisnosti, odpor do življenja s tovrstnimi odgovornostmi, odsotnost želje po otroku ter želja po
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
življenjskih izkušnjah, ki jih je težko doseči, če imaš otroke (Scott, 2006). Življenje žensk brez otrok se razlikuje od življenja žensk z otroki predvsem po tem, da imajo le-te več časa in svobode ter manj skrbi in odgovornosti. Čeprav se število žensk brez otrok povečuje, pa nematerinstvo ostaja tabu. Odnos do žensk brez otrok je še zmeraj odklonilen, le-te so pogosto stigmatizirane, deležne negativnih odzivov okolice in žrtve predsodkov.
ključne besede: ženske brez otrok, razlogi za življenje brez otrok, soočanje z nestarševstvom, odzivi okolja, stigma
ABSTRACT
The article presents the phenomenon of childlessness and society's attitude towards women without children. Theoretical knowledge is reinforced with the findings obtained through interviews with six women who do not have their own children for various reasons. The aim of the research was to determine whether women without children share some common features, how their lives differ from the lives of women with children, why they chose a life without children, and how their decision is seen by society. It was discovered that childless women share certain features that are contrary to (or less compatible with) children. One particularly prominent feature was a strong focus on oneself and one's own needs, which is often regarded by society as selfishness. Some women are childless due to circumstances beyond their control, while others have made a conscious choice not to have children, citing various reasons for their decision. Among the most frequent reasons are satisfaction with life as it is, a high regard for the values of freedom and independence, an aversion to a life of responsibilities that raising a child entails, a lack of desire to have children, and a desire for life experiences which are difficult to have with children (Scott, 2006). The lives of women without children differ from the lives of women with children mainly in the amount of time and level of freedom as well as in the level of worry and responsibility. Although the number of childless women is rising, childlessness remains a taboo. Attitudes towards women without children remain negative - they
254
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
are often stigmatised and subjected to negative responses from their community, and are victims of prejudice.
key words: childless women, reasons for childlessness, coping with childnessness, social attitudes towards childless women, stigma
UVOD
Tako iz literature kot iz rezultatov tujih in moje raziskave je razvidno, da so ženske v današnji družbi na nekaterih področjih še vedno neenakovredne moškim. To je močno opazno na področjih vzgoje, izobraževanja, zaposlovanja in gospodinjskega dela, ki so močno opredeljena s tradicionalnimi spolnimi vlogami. Najbolj pa je neenakost vidna na področju skrbi za otroke, ki je pojmovana predvsem kot osnovna (in nujna) vloga ženske (Oakley, 2000). Imeti otroke še zmeraj predstavlja normo - Zaviršek (1994, str. 26) piše o tem, da so „družbena pričakovanja usmerjena v spodbujanje rojstev". Materinstvo se pojmuje kot prioritetni del ženske identitete, kar hkrati pomeni, da so druge dejavnosti in interesi v njenem življenju drugotnega pomena (prav tam). V skladu s tem so ženske, ki se ne odločijo za otroka, označene za „nenavadne, drugačne ali celo nenormalne" (prav tam, str. 26).
Zadnjih nekaj let smo priča trendu zmanjševanja števila rojstev, odloženemu materinstvu in naraščanju števila žensk brez otrok. V literaturi najdemo različne interpretacije razlogov za te pojave, dejstvo pa je, da materinstvo ni več ekskluzivna ženska identiteta. Giddens (1992, v Leskošek, 2002) navaja, da lahko ženska danes svojo spolno identiteto izpopolni drugače, ločeno od materinstva. Čeprav velja, da je odločitev o otroku povsem svobodna odločitev, ostaja družbeni pogled na ženske brez otrok negativen.
Članek raziskuje pojmovanje ženskosti in (ne)materinstva skozi zgodovino. Opredeljuje spreminjanje in povezovanje njunih vlog v preteklosti ter ugotavlja, ali danes materinstvo pojmujemo kot nujo ali kot izbiro. To sem raziskala s proučevanjem pojava žensk brez otrok ter njihove odločitve. Intervjuvala sem šest žensk, ki zaradi različnih vzrokov nimajo lastnih otrok. Pri tem sem se osredotočila na njihove značilnosti/lastnosti ter njihov stil življenja in ugotavljala,
255
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
ali jih družijo kakšne skupne lastnosti. Zanimalo me je tudi, zakaj ima večina žensk otroke in v čem se življenje žensk brez otrok razlikuje od življenja žensk z otroki. Raziskala sem tudi proces odločitve za življenje brez otrok ter razloge za tovrstno odločitev. Najpomembnejši cilj pa je bil analizirati odnos družbe do žensk brez otrok in ugotoviti, ali je ta še zmeraj negativen, ter proučiti morebitne predsodke in stere-otipe o ženskah brez otrok.
NEENAKOPRAVNOST SPOLOV
Ženske so kljub konstantnemu izboljševanju položaja še zmeraj neenakovredne moškim. Čeprav so po zakonu enake, družbeno in ekonomsko razlikovanje vztraja. Neenakopravnost je najbolj vidna na področju družinskega življenja. Avtorica Švab (2001) poudarja, da je celotno družinsko delo (ki vključuje gospodinjstvo, skrb za otroke, finančna in upravno-administrativna dela, tehnična (p)opravila in odnosno (negovalno/skrbstveno) delo) v družini spolno zelo nesimetrično porazdeljeno, kar so pokazale tudi številne raziskave. V izobraževanju in delu zunaj doma se delitev med spoloma prav tako ohranja. Še vedno obstaja predstava o tipično moških in ženskih študijih ter poklicih, pri čemer se ženske še vedno najpogosteje odločajo za „tradicionalno ženske", s tem pa same prispevajo k ohranjanju neenakega položaja (Bourdieu, 2010). Kljub temu da so ženske večinoma zaposlene, tudi na trgu delovne sile ostajajo neenakopravne (Guerrina, 2002). Med brezposlenimi je višji delež žensk; kljub enaki izobrazbi imajo v povprečju nižje plače, zasedajo manj vodilnih položajev ter so pogosteje zaposlene na področjih, kjer je zaslužek manjši in bolj negotov (Beck in Beck-Gernsheim, 2006; Bourdieu, 2010a).
VLOGA ŽENSKE SKOZI ZGODOVINO
Če želimo razumeti status materinstva danes, moramo najprej razumeti spreminjanje položaja žensk v preteklosti in boj za pravice žensk skozi zgodovino. Oakley (2000) navaja, da je spolna delitev dela nastala v času industrializacije - moški so začeli opravljali plačano delo izven
256
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
doma, ženske pa so postale neplačane in necenjene gospodinje, odvisne od moških. Razvila se je tudi drugačna družbena podoba ženske, ki je bila sestavljena iz treh glavnih in „naravnih" vlog: žene, matere (vzgojiteljice) in gospodinje. Čeprav so ženske z danimi vlogami nezadovoljne, se z njimi identificirajo in se čutijo dolžne izpolnjevati vse dolžnosti, ki jim jih le-te nalagajo. Beauvoir (2000) poudarja, da je različne funkcije, ki so ženski naložene, med seboj zelo težko uskladiti, zato imajo le-te pogosto težave s telesnim in duševnim zdravjem. Te tri vloge žensk in ideologija, ki stoji za njimi, ženske priklepa na zasebnost in vzdržuje neenakost. Šele takrat, ko so jih ženske nehale jemati kot samoumevne in „od boga dane", se je lahko začel boj za enake pravice.
Ker so tradicionalne vloge in podrejen status žensk globoko zakoreninjeni v zavesti ljudi, so ženske v boju za enakopravnost le počasi in s težavo napredovale. Veliko žensk je še vedno prepričanih, da je mati-gospodinja glavna vloga ženske. K temu je v veliki meri pripomogla katoliška cerkev, ki ji je takšna ureditev ustrezala, saj je služila za vzdrževanje oblasti; precej pa so prispevali tudi ljudje sami - velik delež tudi matere z vzgojo svojih otrok. Poudarjanje in poveličevanje materinstva marsikatera ženska občuti kot pritisk, ki je lahko osrednjega pomena pri njeni odločitvi o otroku (ne glede na to, ali si tega želi ali ne) (Urek, 1998). Ženska, ki se iz kakršnega koli razloga ne odloči za otroka, je označena za nenavadno, nemoralno in sebično (Defago, 2005; Zaviršek, 1994). V tem kontekstu materinstvo pomeni obligacijo, nujnost in ne ene izmed možnih izbir (Oakley, 2000).
Čeprav ima cerkev še zmeraj močan vpliv na ljudi in materinstvo (čeprav odloženo) ostaja norma, pa se stvari premikajo v smer enakopravnosti žensk. Ženska vloga matere in gospodinje je bila že pošteno postavljena pod vprašaj, čeprav smo še daleč od tega, da bi se je popolnoma otresli. Kljub temu da se večina žensk še zmeraj odloči za otroke, pa imajo sedaj možnost izbire, ki prej ni bila na voljo.
ŽENSKE BREZ OTROK
Družbene spremembe, med katerimi naj izpostavim emancipacijo žensk (in z njo povezano spreminjanje tradicionalnih spolnih vlog), dostopnost zanesljive kontracepcije in sistemsko podporo za
257
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
starostnike v razvitem svetu, so omogočile možnost odločitve: imeti ali ne imeti otroka. Starševstvo je postalo izbira in ne več nuja, kar je omogočilo velike spremembe na področju rodnosti. Sodobna ženska je postavljena pred mnoštvo izbir; ena izmed teh je tudi odločitev, ali imeti otroke ali ne. Čeprav se večina še zmeraj odloči za materinstvo, pa se zadnja leta povečuje delež žensk, ki nimajo otrok.
Defago (2005) navaja, da v Veliki Britaniji četrtina žensk do 45. leta nima otrok, ena od petih žensk pa se je prostovoljno odločila, da noče postati mama. Približno enaka je statistika za Avstralijo, na Novi Zelandiji pa naj bi par brez otrok že čez nekaj let postal najbolj pogosta oblika družine. Da ne bodo imeli otrok, se je (prostovoljno) odločilo tudi 10 % Američank (prav tam). Število Američank med 40. in 45. letom, ki nimajo otrok, se je v obdobju ene generacije (30 let) podvojilo: leta 1976 je bila brez otrok ena od desetih žensk (10 %), leta 2006 pa ena od petih (20 %) (United States Census Bureau, 2010). Med temi ženskami je polovica takih, ki so prostovoljno brez otrok, in polovica takšnih, ki so si jih želele, a jih ne morejo imeti (National Survey of Family Growth, 2006, v Defago, 2005). Porast družin, sestavljenih samo iz odraslih, se počasi pojavlja v vseh zahodnih kulturah (United States Census Bureau, 2010). Zanimivo je, da ni uradnih statistik o moških, ki so se odločili, da ne bodo imeli otrok (Defago, 2005). Prav tako nimamo nobenih statističnih podatkov o ženskah brez otrok v Sloveniji. Menim, da je odsotnost zanimanja za proučevanje tega pojava posledica tabuizacije tematike ter nevidnosti žensk brez otrok.
V poročilu avtoric Livingston in Cohn (2010) so navedeni podatki o deležih žensk brez otrok med 40. in 45. letom (za katere se predvideva, da so presegle rodno dobo). Delež teh žensk se je v zadnjih letih povečal med ženskami vseh rasnih in etničnih skupin ter različnih ravni izobrazbe - izjema so le ženske z zelo visoko izobrazbo (magisterij ali višja), pri katerih se je delež žensk brez otrok zmanjšal. Raziskava prav tako navaja, da imajo ženske brez otrok v povprečju višjo izobrazbo kot tiste z otroki. Glede na zakonski stan največ žensk brez otrok ni bilo nikoli poročenih, močno pa se je zvišal tudi delež poročenih žensk brez otrok (prav tam).
Obstaja ogromno literature na temo starševstva, le malo pa na temo nestarševstva. Velik korak na področju raziskovanja ljudi brez otrok je naredila Laura S. Scott (2006). Njeno delo obsega raziskavo,
258
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
knjigo, dokumentarec in ustanovitev skupnosti ter bloga pod skupnim imenom Childless by Choice Project. Pri raziskovanju jo zanima predvsem proces odločitve - kako pride do tega, da se nekdo odloči za življenje brez otrok. Walker (2011) pravi, da je odločitev o otroku verjetno najpomembnejša odločitev v življenju ženske, kljub temu pa jo nekatere še zmeraj ne zaznavajo kot odločitev. Tiste ženske, ki se možnosti odločitve o otrocih zavedajo, pa občutijo pomanjkanje nekih smernic, ki bi jim to olajšale. Avtorica v svojem delu Complete Without Kids v ta namen navaja vprašanja, ki so ženskam pri odločitvi za otroke lahko v pomoč (prav tam).
ŽIVLJENJE BREZ OTROK
Glede na upadanje števila rojstev se odpira vprašanje, zakaj se danes vedno več žensk odloča za življenje brez otrok. Beck in Beck-Gernsheim (2006) pravita, da postaja starševstvo vedno bolj odgovorna naloga, zato je odločitev za otroke vedno težja. V preteklosti so bili otroci pridobitev, danes pa predstavljajo ekonomsko breme (Oakley, 2000). Margolis (1984, v Švab, 2001, str. 100) pravi, da je skozi 19. stoletje „prišlo do preobrata v razmerju med stroški in koristmi od otrok. Na otroštvo se je začelo gledati kot na privilegiran čas, v katerem se otroci razvijajo in potrebujejo zaščito, za katero so odgovorni starši. Sociologinja Zelizer (1985, v Senior, 2010) opiše transformacijo vloge otroka v petih besedah: „ekonomsko ničvredni, a čustveno neprecenljivi". Poleg tega je biti mati danes veliko težje kot kdajkoli prej. V preteklosti je bil za vzgojo otroka samo en pravi način - nihče si ni postavljal vprašanj o tem, kaj je za otroka najboljše, ali še bolj ekstremno: zakaj sploh imeti otroka. Od današnjih staršev pa se zahteva, da so nekakšni strokovnjaki za vprašanja otrok in vzgoje (Beck in Beck-Gernsheim, 2006). V poplavi izbir obstaja veliko različnih (in pogosto tudi nasprotujočih si) mnenj (in posledično teorij ter priročnikov) o pravilni vzgoji, ki pri starših sprožajo občutke negotovosti. Veliko staršev muči občutek krivde, da svoje vloge ne opravljajo dobro.
Švab (2001) meni, da se v postmoderni spreminjajo prioritete v življenju posameznice. Leskošek (2002, str. 19) piše, da ženske „nočejo biti več matere, to funkcijo bi brez ugovora prepustile varuški
259
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
ali stroju". V nadaljevanju navajam nekaj dejstev, ki govorijo v prid življenju brez otrok.
LJUDJE BREZ OTROK SO SREČNEJŠI
V študiji Kahnemana (2004, v Senior, 2010) so ženske skrb za otroke med 19 ponujenimi aktivnostmi glede prijetnosti rangirale na 16. mesto. Študija o zadovoljstvu žensk med vsakodnevnimi dejavnostmi je pokazala, da jih skrb za otroke manj osrečuje kot pripravljanje hrane, rekreacija, nakupovanje, popoldanski spanec, gledanje televizije in celo opravljanje gospodinjskih opravil. Skrb za otroke starše osrečuje v približno enaki meri kot sesanje stanovanja (Munsey, 2010). To pa še ne pomeni, da nimajo radi svojih otrok - pomeni le, da ne marajo nalog starševstva (Gilbert, 2010, v Brand, 2010). „Sporočilo ni, da te otroci naredijo manj srečnega, ampak samo, da te ne naredijo bolj srečnega"(Oswald, 2002, v Senior, 2010). Psiholog Gilbert (2010, v Brand, 2010) pravi: „Čeprav so otroci vir sreče, lahko iz življenja starša izrinejo vse ostale vire sreče". Starši kar naenkrat nimajo več časa za druge aktivnosti, ki so jih osrečevale pred rojstvom otroka, kar lahko privede do občutkov prikrajšanosti in praznine.
Raziskave, ki so merile zadovoljstvo z vsakodnevnim življenjem, kažejo, da so pari brez otrok srečnejši kot pari z otroki (Senior, 2010; Walker, 2011). Večina partnerstev ob rojstvu prvega otroka doživi krizo (Walker, 2011) in veliko zakonov se razdre kmalu po rojstvu prvega otroka (Defago, 2005), ki lahko zaradi zahteve po nenehni pozornosti ključno vpliva na že tako nestabilno zvezo. Revija Good Housekeeping je leta 2003 izvedla raziskavo o vplivu otrok na življenje staršev. Rezultati so pokazali, da so otroci v 90 % primerih negativno vplivali na kariero, v 61 % na družinsko življenje, v 50 % pa na spolno življenje staršev. Poleg tega je 60 % vprašanih navedlo, da je starševstvo povzročilo izgubo prijateljstev in 12 %, da je privedlo do razhoda ali ločitve s partnerjem (Defago, 2005).
Kljub temu pa ta trditev pri starših zmeraj naleti na nestrinjanje in odpor. Starši so mnenja, da so otroci vir njihove sreče. Namenjajo jim večno skrb in brezpogojno ljubezen, ki lahko preseže zdrav razum, zato morajo verjeti, da jih otroci osrečujejo (Munsey, 2010). Tudi če so dovolj iskreni, da priznajo, da je skrb za otroke včasih prava nočna
260
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
mora, pa ob tem dodajo, da je na koncu vredno vsega truda. Govoriti o negativnih plateh starševstva in o slabih starših je v naši družbi še zmeraj tabu, saj je sodobna družba izrazito otrokocentrično naravnana (Defago, 2005). Takšna enostranska in pretirano pozitivna podoba starševstva zakriva realno sliko in zavaja potencialne starše pri odločitvi, ali je starševstvo prava izbira zanje.
boljše duševno zdravje
Glede na raziskave starši v primerjavi z nestarši pogosteje poročajo o depresiji, utrujenosti in izčrpanosti (DeNoon, 2006). Oakley (1987, v Kitzinger, 1994) poroča, da gredo po porodu štiri od petih žensk skozi obdobje depresije, ki se jo pogosto odpravi z oznako potrtost; poleg tega tri četrtine žensk občuti veliko tesnobnost, ko prvič prevzamejo odgovornost za otroka, dve tretjini jih priznava, da goji do otroka ambivalentna čustva, četrtina pa jih je v globoki depresiji. Poleg tega pa materinstvo (vsaj začasno) pomeni tudi izgubo drugih socialnih identitet. Pred rojstvom otroka lahko ženska prevzema različne vloge v številnih socialnih okoljih, ob rojstvu otroka pa svojo identiteto pogosto zreducira na materinstvo (Stermecki, 2005). Kitzinger (1994) poroča, da to reduciranje vlog pri mnogih ženskah povzroči veliko stisko.
več časa zase, denarja, zasebnosti; manj skrbi, odrekanja in odgovornosti
Glede na raziskave starši za vzgojo dveh otrok do njune polnoletnosti v povprečju porabijo 8 ur dnevno (Walker, 2011a). Tistim brez otrok teh osem ur dnevno ostaja za kariero, prijatelje, spanec, rekreacijo, odnos s partnerjem, kar pomeni, da živijo bolj uravnoteženo (in na drugačen način polno) ter zadovoljno življenje. Skrb za otroka je tudi vedno večji finančni zalogaj. Raziskave v ZDA iz leta 2008 so pokazale, da skrb za otroka do 18. leta stane cca. 200.000 dolarjev (Walker, 2011a). Ljudje brez otrok so odgovorni le sami zase in lahko svoj čas in denar trošijo po svojih željah. Ni jim treba nenehno skrbeti za svoje otroke in se za njihovo dobrobit odrekati svojim lastnim interesom. So veliko bolj fleksibilni, saj niso vezani na dom v tolikšni meri kot starši. Prav tako
261
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
imajo večjo svobodo pri izbiri svojih prostočasnih dejavnosti ter službe, saj jim le-teh ni potrebno prilagajati potrebam otrok.
Defago (2005) navaja še druge negativne vidike starševstva, med druge negativen vpliv na partnerstvo. Partnerja kar naenkrat nimata več časa drug za drugega, center njune pozornosti postane otrok, ki izrine iz njunega življenja skoraj vse ostale aktivnosti in vloge. Med negativnimi vidiki navaja tudi diskriminacijo na delovnem mestu v času nosečnosti, soočanje s trmastimi malčki in težavnimi najstniki, tekmovalnost v želji, da bi otroku nudili najboljše, nenehna močna čustva, rutino, spremembo osebnosti, težnjo h konformnosti, brez-smiselne prepire in pogajanja, sindrom praznega gnezda (ter posledično osamljenost ob odhodu otrok) ter večno skrb za otroka - tudi ko je že samostojen (prav tam).
Vojska-Kušar (1993, str. 24) s sodelavkami ugotavlja, da po eni strani otroka pojmujemo kot največje bogastvo, po drugi strani pa nanj „gledamo predvsem skozi očala obveznosti, odrekanja ter žrtvovanja časa in lastnega uveljavljanja na njegov račun. Otroka imamo za dodatno obremenitev, ki nam onemogoča naše lastno ugodje". Zaključimo lahko, da ima oboje - starševstvo in nestarševstvo - svoje prednosti in slabosti. Defago (2005) navaja, da v obeh primerih (če imamo otroke ali ne) nekaj zamujamo, saj ne moremo imeti vsega. Naša dolžnost pa je, da skrbno premislimo, katera vloga bolj ustreza nam, in se tako izognemo obžalovanju svoje odločitve, ko je za to že prepozno.
STIGMA ŽENSK BREZ OTROK
Odnos družbe do žensk, ki se ne odločijo za materinstvo, je še vedno odklonilen. Osebe brez otrok se srečujejo s številnimi predsodki in ste-reotipi, ki se kot ljudsko izročilo prenašajo iz roda v rod, zato še vedno težko priznajo, da si otrok preprosto ne želijo. Tema odpira predvsem negativna namigovanja in je zato v družbi še vedno tabu. Mnogo ljudi se počuti neprijetno, ko druga oseba naznani, da si ne želi otrok. Velikokrat se odzovejo z burno, če ne celo agresivno in sovražno reakcijo, povezano z občutki nelagodja (prav tam). Vse to lahko razumemo kot način samoobrambe, ogrožena je namreč ena izmed glavnih vrednot: družina. Osebe brez otrok so pogosto deležne opazk v smislu „tebi je
262
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
lahko, saj nimaš otrok", kar se mi zdi neutemeljeno, saj se lahko vsak odloči, ali bo imel otroke ali ne. Starši, ki svojo identiteto preveč povezujejo s starševstvom, težko razumejo, kako je nekdo lahko zadovoljen in izpolnjen brez otrok. Samo tisti, ki imajo bolj realističen pogled na starševstvo, lahko razumejo, zakaj se nekateri želijo temu izogniti - pa še tisti pogosto to težko priznajo (prav tam). Na tem mestu navajam nekaj predsodkov, ki se nanašajo na nestarševstvo.
Ne imeti otrok je sebično, nezrelo in neodgovorno.
Defago (2005) ta predsodek ovrže s trditvijo, da imajo ljudje otroke zato, ker si jih sami želijo, ne za dobrobit družbe - torej je imeti otroka prav tako (ali pa še bolj) sebično od tega, da otrok nimaš.
Ljudje brez otrok ne marajo otrok; so hladni, brezsrčni in asocialni.
Ta predsodek lahko ovržemo s številnimi primeri žensk brez otrok, ki so zaposlene v pedagoških krogih, v raznih poklicih pomoči ter tiste, ki so zelo aktivne na področju prostovoljnega dela (z mladimi) (Defago, 2005).
Ljudje, ki nočejo imeti otrok, morajo spoznati svojo zmoto.
Starši želijo na vsak način prepričati osebe, ki so se odločile za življenje brez otrok, da razmišljajo napak. Ta predsodek se izraža v različnih oblikah, najpogostejše izjave pa so: „Ko boš imela svojega, boš razmišljala popolnoma drugače"; „Bila bi čudovita mama"; „Ne veš, kaj zamujaš"; „Zagotovo si boš nekoč premislila in takrat ti bo žal"; „Šele ko imaš svojega, spoznaš, da je to tisto, kar si si vedno želela". Pogost je tudi očitek s strani staršev, da ljudje brez otrok preprosto ne razumejo, v čem je smisel imeti otroke, ne zavedajo pa se, da bi prav tako lahko trdili obratno - da oni ne razumejo, kaj je smisel življenja brez otrok (prav tam).
Življenje brez otrok je prazno, neizpolnjeno in samotno.
Ta predsodek na dolgčas obsodi 99 % homoseksualne populacije (za katero ljudje tako ali drugače ne želijo, da bi imela otroke) in vse neplodne ljudi (prav tam), poleg tega pa še vse ljudi, katerih otroci so že odšli od doma. Starši, ki trdijo, da bi bilo njihovo življenje brez otrok ničvredno, zanikajo vrednost svoje eksistence, preden so jih imeli (prav
263
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
tam). Mnogo primerov potrjuje, da to za večino ne drži. Ljudje brez otrok imajo energijo, čas in denar za odkrivanje in preizkušanje novih stvari, druženje s prijatelji in spoznavanje novih ljudi, odkrivanje novih hobijev in raziskovanje sveta, ne da bi jih pri tem kaj vezalo na dom.
Ženska brez otrok ni prava ženska.
V družbi prevladuje mnenje, da ženska ni popolna, če nima otrok, in da samo z otroki lahko v celoti izkoristi svoj potencial. Pogosto je mišljenje, da je ženska, ki nima otrok, čustveno neizpolnjena in je zato manj kot ženska. Veliko ljudi je še vedno prepričanih, da ženska, ki si otrok ne želi, ni „normalna".
NAMEN RAZISKAVE IN METODOLOGIJA
Na podlagi opisanih teoretičnih izhodišč ter raziskovalnega interesa sem pripravila vprašanja za intervju. Obsegal je 33 vprašanj, ki so bila razdeljena v štiri sklope. Izvedla sem šest polstrukturiranih intervjujev z odprtimi tipi vprašanj, ki sem jih analizirala s pomočjo kodiranja. Z iskanjem intervjuvank sem imela veliko več težav, kot sem pričakovala, saj je veliko kandidatk sodelovanje zavrnilo. Menim, da je do tega prišlo zaradi dejstva, da je biti brez otrok v družbi še vedno tabu in da je zato ženskam o tem težko govoriti. Intervjuvala sem šest žensk, starih od 25 do 57 let, ki zaradi različnih vzrokov nimajo lastnih otrok. Dve sta prihajali iz večjega mesta, štiri pa s podeželja; dve sta bili v partnerskem razmerju, štiri pa so se opredelile kot samske. Razen ene so imele vse intervjuvanke visoko izobrazbo, prav tako so bile z izjemo ene, ki je še študentka, vse zaposlene.
IZSLEDKI
Za potrebe raziskave sem oblikovala pet raziskovalnih vprašanj. Na prvo raziskovalno vprašanje Zakaj ima večina žensk otroke? sem poskušala odgovoriti s pomočjo literature in tako, da sem o tem povprašala intervjuvanke. Poleg pristne želje po otroku sem kot najbolj pogosto navedene razloge za odločitev za otroka v literaturi (Defago,
264
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
OSEBNI PODATKI
ODNOS DO MATERINSTVA IN OTROK

njene lastnosti / značilnosti
VZROKI ZA ŽIVLJENJE BREZ OTROK
MATIČNA DRUŽINA
.OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI
hobiji ✓	\ N^
. f „	\ prostovoljno delo
socialna mreža l odnos do okolja odnos do živali
(razlogi za življenje a v brez otrok j
VPLIV NA ODLOČITEV
NJENE MISLI, OBČUTKI
i
REAKCIJA NA NEGATIVNE ODZIVE
DRUŽINA
(njena reakcija)
t
ŽENSKA BREZ OTROK
\
VPLIV NESTARSEVSTVA NA ŽIVLJENJE
PARTNER
odzivi okolice^)
ZNANCI, NAKLJUČNI SOGOVORNIKI
OBČUTEK DRUGAČNOSTI, STIGMA
soočanje z ^ nestarševstvom j
DVOM V ODLOČITEV

PRIJATELJI
I I I j
III
KOMPENZACIJA POTREBE PO SKRBI
| III
VPLIV ŠIRŠEGA DRUŽBENEGA KONTEKSTA
■	razlogi za odločitev za otroka • družbeni pritisk k materinstvu, starševstvu
■	odnos družbe do žensk brez otrok • predsodki in stereotipi o ženskah brez otrok
• tradicionalne spolne vloge
SLIKA i: Shema glavnih tem intervjuja
2005; Kitzinger, 1994, Salecl, 2011; Scott, 2006; Zaviršek, 1994) našla naslednje: pritisk družbe, oskrba v starosti, izogib občutku osamljenosti, izpolnitev, vzdrževanje blaginje ter reševanje oziroma izboljšanje odnosa s partnerjem. Najpogostejši razlog naj bi bil prav pritisk družbe (Defago, 2005; Scott, 2006). Avtorica Zaviršek (1994, str. 26) pravi, da so „družbena pričakovanja usmerjena v spodbujanje rojstev".
265
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
Pritiska k starševstvu se ženske pogosto sploh ne zavedajo, ker deluje tako prikrito, da željo po otroku zaznajo kot svojo lastno željo, čeprav jo je sprožil vpliv okolja. Večina ljudi pred starševstvom ne premišljuje o tem, da bi imela otroke. Imajo jih, ker jih lahko imajo in ker se jim zdi to logičen korak v določenem obdobju njihovega življenja. Ne vprašajo se, ali si tega želijo in ali so sposobni biti starši, zato se jim ni treba odločiti in posledično tudi ne sprejeti odgovornosti za odločitev (Defago, 2005). Tudi vse intervjuvanke čutijo in se zavedajo vpliva družbenega pritiska na odločitev za materinstvo in menijo, da ima veliko ljudi otroka zato, ker je to logičen korak v življenjskem poteku posameznika (ker je to (družbeno) normalno/navada/tradicija/del pričakovanja, ko se ustališ). Nekatere izpostavijo tudi druge razloge za odločitev za otroka, ki pa se jim zdijo sporni. Kar polovica jih izpostavi oskrbo v starosti in željo po izpolnitvi (za kateri pa ni nujno, da ju bomo deležni), navedejo pa tudi željo po potomcih in širjenju svojih genov ter poskus reševanja partnerske zveze. Na odločitev o otroku torej vpliva splet različnih dejavnikov, ki jih ni mogoče točno določiti. Možen je vpliv osebnostnih lastnosti ženske, njene družine, prijateljev, znancev in širšega družbenega konteksta. Vsaka ženska ima za svojo odločitev specifične razloge, ki so posledica njene individualne izkušnje, zato jih ne moremo posploševati.
Z drugim raziskovalnim vprašanjem sem ugotavljala, ali ženske brez otrok družijo kakšne skupne lastnosti/značilnosti. Pri tem sem poskušala najti značilnosti oziroma lastnosti, ki pri intervjuvankah izstopajo oziroma so v nasprotju ali slabše združljive z otroki. Ugotovila sem, da so ženske brez otrok zelo verjetno visoko izobražene, nikoli poročene, bolj verjetno zaposlene v profesionalnih in vodstvenih poklicih, so manj verne in manj konzervativne. To so potrdili tako rezultati tujih raziskav (Livingston in Cohn, 2010) kot tudi ugotovitve moje raziskave. Te so potrdile tudi, da so ženske brez otrok bolj orientirane nase - ne v smislu egoizma, ampak v osredotočenosti na svoje življenje in svoje lastne potrebe. Kot prioriteto v svojem življenju je polovica intervjuvank v moji raziskavi navedla službo, polovica pa sebe in svoje potrebe (čas zase, zadovoljstvo s sabo, ukvarjanje s sabo, neodvisnost, potovanja in različne interese). Izpostavile so tudi veliko drugih lastnosti, ki so slabše združljive z otroki (visoki kriteriji, perfek-cionizem, velik pomen prostora in tišine, potreba po doživetjih ipd.).
266
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
To, da imajo ženske brez otrok večinoma dober odnos s svojim partnerjem, potrjujejo tuje raziskave (Senior, 2010, Walker, 2011b) in tudi izkušnje obeh intervjuvank, ki sta v partnerski zvezi. Ženske, ki nimajo otrok (oziroma družine), imajo intenzivnejše odnose z drugimi ljudmi (Scott, 2010, v Hymas, 2010b). Tako jim prijateljska mreža služi kot protiutež drugim vpetostim. Njihova prijateljska mreža je močna, s prijatelji imajo zelo zaupne odnose ter se z njimi intenzivno družijo, kar se je potrdilo tudi v moji raziskavi. Vse intervjuvanke so navedle, da jim odnosi veliko pomenijo (pet je le-te navedlo kot prioriteto v svojem življenju) in da imajo tesne prijatelje, ki jim zaupajo, na katere se lahko zanesejo in s katerimi se pogosto družijo. Vse intervjuvanke imajo tudi prijatelje brez otrok, večini le-ti predstavljajo najtesnejše vezi.
Veliko avtoric (Defago, 2005; Scott, 2006) navaja, da imajo ženske brez otrok več časa, zato imajo aktiven stil življenja, različne hobije, imajo rade živali, skrbijo za okolje in (s svojo aktivnostjo) podpirajo prostovoljno delo. Vse našteto drži tudi za intervjuvanke. Tako literatura (Defago, 2005) kot izsledki moje raziskave kažejo, da povezava med lastnostmi matične družine in želje po otrocih ni dokazana. S pomočjo literature (Defago, 2005; Scott, 2006) in intervjujev v raziskavi sem ovrgla mit, da ženske brez otrok ne marajo otrok, saj ženske brez otrok nimajo negativnega odnosa do materinstva ali otrok. Avtorica Defago (2005) navedeni predsodek ovrže prav s številnimi primeri žensk brez otrok, ki so zaposlene v pedagoških krogih, v raznih poklicih pomoči ter tiste, ki so zelo aktivne na področju prostovoljnega dela (z mladimi) - sem sodijo tudi vse intervjuvanke.
Študije so pokazale, da so ženske, ki so prostovoljno brez otrok, zelo dobro situirane, imajo visoko kakovost življenja in zadovoljujejo celoten spekter potreb po Maslowu (Scott, 2010, v Hymas, 2010b). To lahko trdimo tudi za vse intervjuvanke - tudi za tiste, ki so brez otrok zaradi spleta okoliščin. Vse namreč po moji oceni živijo polno in pestro življenje, pa tudi same poudarjajo, da so z njim zadovoljne.
Pri tretjem raziskovalnem vprašanju so me zanimali razlogi žensk za odločitev, da ne bodo imele otrok. Ti so seveda pri različnih ženskah različni. Polovica intervjuvank v moji raziskavi nima otrok zaradi spleta okoliščin (oziroma zaradi odsotnosti ustreznega partnerja), polovica pa se je za življenje brez otrok odločila. Te kot razlog za svojo odločitev navajajo številne razloge, med drugim tudi vseh
267
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
šest najpogostejših v raziskavi avtorice Scott (2006): odsotnost želje po otroku, zadovoljstvo s svojim življenjem, visoko cenjene vrednote svobode in neodvisnosti, odpor do življenja s tovrstnimi odgovornostmi, želja po življenjskih izkušnjah/dosežkih, ki jih je težko doseči, če imaš otroke, ter želja po osredotočenosti na svoje lastne interese, potrebe in cilje. Poleg tega dve intervjuvanki izpostavita okoljevarstveni razlog, ki se je tudi redno pojavljal v zgoraj omenjeni raziskavi (prav tam). Scott (2010, v Hymas, 2010b) navaja, da veliko ljudi verjame, da so lahko odgovorni prebivalci Zemlje samo, če nimajo otrok.
S četrtim vprašanjem sem ugotavljala, v čem se življenje žensk brez otrok razlikuje od življenja žensk z otroki. Tako intervju-vanke kot tudi ženske v drugih raziskavah kot prednosti življenja brez otrok izpostavljajo več časa, ki ga lahko namenijo različnim stvarem, več svobode, nevezanost ter manj skrbi in odgovornosti. Poleg tega je življenje brez otrok manj stresno, bolj lagodno in (finančno) manj obremenjujoče. Nekatere navajajo tudi večjo neodvisnost in bolj odprte možnosti. Dve intervjuvanki v moji raziskavi ne vidita negativnih lastnosti življenja brez otrok, ena kot negativno izpostavi stigmo, po ena možnost težav s partnerjem (ki si otroka želi), izgubo stikov z ljudmi z otroki ter izključitev iz kroga rojstev, ena pa omeni odsotnost podpore in pomanjkanje izkušenj z vzgojo otrok (kar je vezano na njeno službo).
Samo ena od intervjuvank si včasih želi, da bi imela otroke, ostale tega, da jih nimajo, ne obžalujejo in mislijo, da tudi nikoli ne bodo. Dve intervjuvanki kot možen razlog, zakaj v svojem življenju ne pogrešata otrok, omenjata veliko število drugih otrok v svojem življenju. Tudi avtorica Scott (2006) v svoji raziskavi ugotavlja, da ženske brez otrok več časa posvečajo drugim otrokom v svojem življenju (otrokom svojih sorodnikov, prijateljev ipd.). Avtorica Defago (2005) pravi, da lahko ljudje brez otrok potrebo po skrbi zadovoljijo s skrbjo za svojega partnerja, prijatelje, sorodnike ali druge otroke, veliko pa jih je močno navezanih tudi na živali oz. hišne ljubljenčke, kar dokazujejo tudi izjave intervjuvank v moji raziskavi.
Pri zadnjem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, kakšen je odnos družbe do žensk, ki se ne odločijo za materinstvo. Raziskave ugotavljajo, da je odnos do žensk brez otrok še vedno odklonilen, kar so na svoji koži občutile tudi intervjuvanke, ki poročajo o
268
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
stigmatizaciji. Govorijo o občutkih nelagodja in drugačnosti ter o tem, da jih ljudje zaradi tega drugače gledajo ter obrekujejo. Večini je med pogovorom o tem neprijetno in se diskusiji o otrocih raje izognejo. Na dejstvo, da nimajo otrok, so intervjuvanke doživele različne odzive od različnih ljudi. V literaturi (Defago, 2005; Scott, 2006) sem zasledila, da ženske brez otrok ljudje pogosto zaslišujejo o razlogih za njihovo odločitev, kar pa ni skladno z izkušnjami intervjuvank v moji raziskavi, ki pravijo, da jih ljudje o tem sprašujejo zelo redko. Zdi se, da zato, ker je nematerinstvo še zmeraj tabu tema in se o njem ne govori. Vse intervjuvanke so na to, da nimajo otrok, doživele odziv začudenja, večina (štiri) pa jih je doživela tudi druge negativne odzive. Polovica intervjuvank je bila negativnih odzivov deležna s strani družine (večinoma so bili to razni očitki in opazke), nobena pa s strani bližnjih prijateljev. Polovica intervjuvank (tiste, ki so brez otrok po lastni odločitvi) se s prijatelji o tem pogovarja, druga polovica pa pravi, da jih prijatelji o tem ne sprašujejo. Največ negativnih odzivov so intervjuvanke doživele s strani znancev in naključnih sogovornikov - ti so bili v obliki raznih očitkov, namigovanj, opazk in šal. Defago (2005) piše, da se osebe brez otrok srečujejo z raznoraznimi predsodki in stereotipi, zato še vedno težko priznajo, da nimajo otrok. To velja tudi za nekatere intervju-vanke. Predsodka o sebičnosti in egoizmu, ki so ga ženske brez otrok pogosto deležne (Scott, 2006), sta bili deležni tudi dve intervjuvanki. Ena poroča tudi o sodbi, da zaradi svoje odločitve ni prava ženska, ena pa o očitku, da je njeno življenje preveč lepo (v smislu „tebi je lahko, saj nimaš otrok"). Tudi to sta glede na tuje raziskave (Defago, 2005) pogosta očitka. Kljub temu da so pritiski k materinstvu pri intervju-vankah že sedaj veliki, mlajša polovica intervjuvank meni, da povečan pritisk lahko še pričakuje, saj še niso dosegle starostne meje za rojstvo otroka. Vse intervjuvanke negativne odzive okolice ignorirajo, saj ne vidijo smisla v prerekanju.
SKLEP
Neenakosti med spoloma so se kljub dolgemu in trdemu boju ohranile do danes. Vseeno se je položaj žensk v zadnjih letih bistveno spremenil. Danes imajo ženske različne vloge, po zakonu imajo enake
269
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
pravice kot moški, partnerja postajata vse bolj enakovredna, delita si gospodinjska dela in skrb za otroke. Ženske imajo vedno manj otrok, imajo jih pozneje in krajše obdobje v svojem življenju, osnovna družinska celica starši-otrok se umika od širše družine. Zmeraj več se govori tudi o različnih oblikah družin in življenjskih stilih, o problematičnih in razpadlih družinah, pa tudi o tem, kako so nekateri (ženske in moški) slabi starši. A še vedno se ne omenja nestaršev - še posebej ne prostovoljnih.
Avtorica Švab (2001, str. 103) navaja, da „materinstvo danes ni več ekskluzivna ženska identiteta in prioriteta med odločitvami v ženskem življenjskem poteku". Vprašanje iz „Koliko otrok boš imela?" počasi prehaja v „Kdaj boš imela otroke?" ter končno v „Ali boš imela otroke?". Čeprav danes materinstvo večinoma že pojmujemo kot izbiro, ne več kot nujo, stigma žensk, ki nimajo otrok, ostaja. Ženske, ki ne izberejo materinstva, so nekoč veljale za organsko nenormalno razvite (Leskošek, 2002). Danes so še vedno nerazumljene, le da veljajo za egoistične in sebične. Tiste, ki se odločijo za življenje brez otrok, v večini primerov dajejo prednost sebi in svojim potrebam, kar je za današnjo družbo nesprejemljivo sebično. Ženska naj bi se namreč (v dobro otroku) znala odrekati svojim željam in potrebam, da bi s tem ustregla drugim (Defago, 2005; Leskošek, 2002).
Če želimo preseči tradicionalne spolne vloge, se moramo najprej spremeniti sami, svoje mišljenje in posledično delovanje. Začeti pa moramo prav pri sebi, pri ženskah. Ženske se pogosto ne zavedajo, da k svoji podrejenosti prispevajo tudi same s sprejemanjem svoje vloge in prenosom spolnih vlog na svoje otroke. Oakley (2000) pravi, da ženske lahko storijo troje: zavrnejo vsakršen poskus ohranjanja ste-reotipa matere-gospodinje, vzgajajo otroke v duhu enakopravnosti in brez pripisovanja spolnih vlog ter zadnje: spremeniti se morajo same, torej prenehati si morajo zastavljati nemogoče cilje glede gospodinjstva in materinstva. Drugi korak je opustitev poveličevanja in poudarjanja pomena matere za vzgojo in razvoj otroka ter odprava ideje o nujnosti materinstva. Odločitev za materinstvo moramo začeti pojmovati kot nekaj, o čemer je potrebno temeljito premisliti, saj so posledice napačne odločitve nespremenljive.
Nujno potrebno je tudi detabuizirati pogovor o negativnih straneh materinstva. Čeprav vsi vemo, da je materinstvo zahtevna naloga,
270
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
pa je o žrtvovanjih in naporih skoraj prepovedano govoriti. To lahko vodi do slabšega psihičnega zdravja mater, ki negativnih izkušenj ne smejo deliti z okolico (ampak jih morajo potlačiti in zanikati), pa tudi do napačnih pričakovanj bodočih mater, ki od materinstva pričakujejo samo lepe stvari in se ne zavedajo slabih. O temi (ne)starševstva je treba torej (spre)govoriti pogosteje, odkrito in javno, kar bo pripomoglo k večji ozaveščenosti in senzibilizaciji za tovrstne stiske žensk. Menim, da bi k detabuizaciji nestarševstva v največji meri pripomogla večja vidnost te skupine, ki se je doslej zaradi strahu pred stigmatiza-cijo skrivala in tako ostala nevidna. Ženske brez otrok morajo govoriti o svoji odločitvi in jasno izraziti svoje razloge zanjo. Poleg tega pa pomembno vlogo lahko odigrajo tudi svetovalne delavke in delavci, ki lahko tem ženskam ponudijo razumevanje in podporo ter z ozave-ščanjem prispevajo k zmanjševanju predsodkov.
Zaključim lahko, da je odločitev za otroka odločitev, ki jo je potrebno skrbno premisliti. Če si otroka želimo, moramo pretehtati vse spremembe in bremena/tveganja, ki jih bo otrok prinesel v naše življenje, če pa si ga ne želimo, moramo pričakovati, da bo naše življenje drugačno od življenja večine ljudi. Če si otrok ne želiš, se mi zdi zelo odgovorno (glede na stanje v družbi pa tudi zelo pogumno), da se odločiš ostati brez njih. Menim, da bi bile v družbi, osvobojeni tradicionalnih spolnih vlog, osebe brez otrok sprejete brez predsodkov in jim ne bi bilo treba upravičevati, pojasnjevati ali opravičevati svoje odločitve. Šele takrat, ko bo življenje brez otrok postalo sprejemljiv življenjski slog, bodo ljudje prenehali imeti otroke zato, ker se to od njih pričakuje, in se bodo zanje odločali le po skrbnem premisleku o prednostih in obveznostih, ki jih starševstvo prinaša.
LITERATURA
Beck, U. in Beck-Gernsheim. E. (2006). Popolnoma normalni kaos
ljubezni. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Bourdieu, P. (2010). Moška dominacija. Ljubljana: Založba Sophia. Brand, M. (2010, 4. januar). PBS Tackles Happiness In ,This Emotional Life [Avdio]. Interview with psychologist Daniel Gilbert. Pridobljeno s http://www.npr.org/templates/story/story. php?storyId=122207615.
271
SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2015 LETNIK 19, ŠTEVILKA 3-4
De Beauvoir, S. (2000). Drugi spol (2). Ljubljana: Delta.
DeNoon, D. (2006, 10. februar). Kids Often Depress Parents: More Depression in Dads and Moms Than in Child-Free Adults. Pridobljeno s http://www.webmd.com/mental-health/ news/20060210/kids-often-depress-parents.
Defago, N. (2005). Childfree and loving it! London: Fusion, 2005..
Guerrina, R. (2002). Mothering in Europe: Feminist Critique of
European Policies on Motherhood and Employment. European Journal of Women's Studies, 9(1), str. 49-68.
Hymas, L. (2010, 17. maj). How green are the 'childless by choice'? -interview with Laura S. Scott. Pridobljeno s http://grist.org/ living/2010-05-17-how-green-are-the-childless-by-choice/.
Kitzinger, S. (1994). Me matere. Ljubljana: Ganeš.
Leskošek, V. (2002). Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 1890 do 1940. Ljubljana: založba *cf.
Livingston, G., & Cohn, D. (2010, 25. junij). Childlessness Up Among All Women; Down Among Women with Advanced Degrees. Pew Research Center - A social and demographic trends report. Pridobljeno s http://www.pewsocialtrends.org/ files/2010/11/758-childless.pdf.
Munsey, C. (2010). Does marriage make us happy? Monitor on
Psychology, 41(9), str. 20. Pridobljeno s http://www.apa.org/ monitor/2010/10/marriage.aspx.
Oakley, A. (2000). Gospodinja. Ljubljana: Založba *cf.
Salecl, R. (2011). Izbira. Ljubljana: Cankrajeva založba.
Scott, L. (2006). The Childless by Choice Project. Pridobljeno s http://www.childlessbychoiceproject.com/Home_Page.html.
Senior, J. (2010, 4. julij). All Joy and No Fun - Why parents hate parenting. Pridobljeno s http://nymag.com/news/ features/67024/.
Stermecki, L. (2005). Konstrukcija identitete materinstva. Monitor ISH: revija za humanistične in družbene znanosti, 7(2), str. 107-115.
Švab, A. (2001). Družina - od modernosti kpostmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
United States Census Bureau (2010). Fertility of American Women: 2008. Population Characteristics. Current Population Reports
272
T. VELIŠČEK: MATERINSTVO - NUJA ALI IZBIRA? ODNOS DRUŽBE DO ŽENSK BREZ OTROK
By Jane Lawler Dye. Pridobljeno s http://www.census.gov/ prod/2010pubs/p20-563.pdf. Urek, M. (1998). Vprašanje materinstva v teoriji in praksi feminističnega socialnega dela v ženski svetovalnici. Zdravstveno varstvo, 37(3-4), 163-169. Vojska-Kušar, A. in sodelavke (1993). Gospa, vi pa kar doma.
Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje. Zaviršek, D. (1994). Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola
za socialno delo. Walker, E. (2011a). To Be or Not To Be a Mom? Will I Be A Mom? Pridobljeno s http://www.psychologytoday.com/blog/ complete-without-kids/201103/be-or-not-be-mom Walker, E. (2011b). Fact or Fiction: Childfree Couples Are Happier than Couples with Kids. V Complete Without Kids - Exploring all facets of childfree living. Pridobljeno s http://www. psychologytoday.com/blog/complete-without-kids/201103/ fact-or-fiction-childfree-couples-are-happier-couples-kids
IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK, PREJET MAJA 2015
273